XXXIV. tečaj. V Kamniku, ileccmtier 1917. 12. zvezek. P. BLANKO: Svetogorski Materi milosti. Sovražna nam sila je strla ognjišče, O Mati Marija, tvoj dom v razvalinah ! na tisoče plaka goriških sftiov------Svetišče nekdanje ti kliče v nebo : žaluje nad nami preljubo svetišče, daj, zberi svoj rod po višinah, nižinah, glasovi so vtihnili milih zvonov . . . spet dvigni ga k sebi z mogočno roko ! P. EVSTAHIJ: Pozdravljena, Brezmadežna! Pozdravljena, najlepša roža, enake vsadil ni Gospod, njegovo solnce te obkroža, razliva žarke vsepovsod. Pozdravljena, ti luč blesteča, ki jasni nam oznanjaš dan, v toploti tvoji plava sreča in kliče: „pridi sem, zemljan!“ Pozdravljena, skrivnostna žena, ni črna te zadela noč, ti njiva vekomaj zelena, tvoj sad — življenje, sladka moč. !■ " M ■ ^^5 P. BONAVENTURA RESMAN: Šola trpljenja. Sv. pismo in trpljenje. a bolniško posteljo prikovan je bil mladi častnik Ignacij; huda poskušnja to za posvetnega človeka, božja previdnost jo je pripustila v dušno njegovo korist, v korist sv. cerkve. Do tedaj navezan na svet in svetne blaginje, vzame na bolniški postelji v roke knjigo nabožne vsebine; posledica je bila njegovo popolno spreobrnjenje, sv. cerkev je dobila v njem ustanovitelja Jezusove družbe. Kakor sv. Ignaciju, se je zgodilo že marsikomu. V hudi poskušnji je vzel v roke kako dobro knjigo, ki ga je popolnoma predrugačila. Trpljenje vzame človeku tek do jedi, popravi mu pa okus glede dušne hrane. V trpljenju seže človek rad po resnobni knjigi, ne mara za prazne marnje posvetnih knjig, zlasti pride v trpljenju pri marsikomu v veljavo knjiga vseh knjig, sv. pismo. In kako izvrsten raziskovavec in razlagavec sv. pisma je trpljenje. Dosti mest sv. pisma je moči prav umeti le, če trpljenje pove svojo sodbo, še le če trpljenje potegne človeku mreno z oči, se odpro bogati zakladi njegovemu očesu, ki so spravljeni v sv. pismu. Kolikor več skušnje ima kdo v trpljenju, toliko bolj zna ceniti veliki božji blagodar sv. pisma. Kako so Judje cenili sv. pismo, črpali tolažbo iz njega, se bere v 1. knjigi Makabejcev. Judovski prvak Jonatan je pisal Špartancem, s katerimi je hotel obnoviti zvezo: „Dasiravno mi teh reči — zveze in prijateljstva z vami — ne potrebujemo, ker imamo v tolažbo sv. knjige, ki so v naših rokah, smo vendar k vam poslali ponavljat bratovščino." (12, 9.) Tudi sv. Pavel govori v listu do Rimljanov o tolažbi, ki jo daje sv. pismo: „Karkoli je pisano, pravi, je pisano v naše pod-učenje, da imamo po potrpežljivosti in tolažbi pisem upanje." (15, 4.) V sv. pismu, hoče reči, je silna množina lepih naukov, obljub, predpodob, ki pozivljejo h potrpežljivosti, potrpežljivost je pa najbolj trdna opora upanja; tolažba, ki jo v obilni meri ponuja sv. pismo, krepi upanje, da le-to pomaga človeku zmagati tudi najhujše zopernosti. .Mej sv. knjigami stare zaveze hranijo največ tolažbe trpečim knjiga psalmov in knjige prerokov. Ni je nadloge, stiske, hude poskušnje, ki ne bi bilo zdravila za njo v teh prelepih, od Boga samega navdihnjenih spisih. Kakor silni gorski potoki prihajajo sicer na dan na več mestih pojavi bolesti, žalosti, tožeb; končno pa jih speljejo sv. pisavci čez jez spokornega duha, pri-:poznanja lastne krivde, v mirno strugo vdanosti v sv. voljo božjo. Mej cerkvenimi učeniki poveličuje zlasti sv. Janez Kri-zostom sv. pismo. Ker je imel bogato izkušnjo v trpljenju, po-vdarja zlasti veliko tolažbo, ki jo ponuja sv. pismo vsem žalostnim. Dobro poznanje sv. pisma imenuje pristanišče prosto viharjev, nezavzetno trdnjavo, bojno opravo, ki je ni moči predreti, mir srca, ki ga ni moči skaliti, sladko veselje, ki se nikdar ne da zagreniti. Listje drevja, ki služi ovčičam v brambo pred pekočim solncem, kliče sv. govornik, jim ne stori tako dobro, jim ne daje bolj zaželjene sence, jim ne prinese slajšega pokoja, kakor okrepča in poživi branje sv. pisma žalostna srca s tem, da omili silo bolesti in ji odvzame strupeno želo, s tem da prinese mir, milejši, slajši od še tako hladne sence. In to ne le pri zgubi premoženja, otrok, pri podobnih hudih poskušnjah, tudi kadar grešno breme tlači srce, prinaša branje sv. pisma veliko tolažbo. Naj stiska človeško srce še tako huda nesreča, iz sv. pisma je moči dobiti zmirom protistrup, ki prežene še tako gosto meglo nesreč. Naj ti ne bo zadosti to, da v cerkvi poslušaš sv. branje; tudi doma vzemi v roke sv. pismo, z veliko vnemo ga rabi v svojo korist. Nekaj prijetnega za oko je zeleni travnik, piše na drugem mestu, nekaj prijetnega vrt s cvetjem in sadjem, veliko prijetniše je branje sv. pisma. Tam veneče cvetlice, tu sveže, žive misli; tam pihlja vetrič, tu veje dih sv. Duha; tam pojo črički, tu preroki. Vrt zavisi od letnega časa, sv. pismo je jeseni in poleti enako sveže, enako plodonosno. Pretresljivo opisuje sv. Avguštin vtisek, ki so ga napravili nanj psalmi po njegovem spreobrnjenju. Vpil je, piše v svojih izpovedih, od ginjenja, ko je bral psalme, ogenj sv. navdušenja ga je prešinjal, tako je plamtel navdušenja, da bi jih najrajši popeval vesoljnemu svetu; pomiloval je vse, ki ne znajo za to tako milosti bogato zdravilo, ali ki v svoji zaslepljenosti zametujejo zdravilo, ki bi jim moglo prinesti zdravje — strah, pravi, ga je prešinjal, ob enem pa ga je prevevalo radostno upanje. V drugem svojem spisu piše ta veliki cerkveni učenik: sladkost sv. pisma nam je dobri Bog naklonil, da vzdržimo v puščavi človeškega življenja. Le pristopi k mizi Gospodovi, k pojedini sv. pisma, ali glej, da boš imel svatovsko oblačilo, to je ljubezen do Boga in do bližnjega. Skušnja trpljenja in modrost trpljenja starega zakona se najlepše razodeva v osebi velikega trpina potrpežljivega Joba. V pretresljivih tožbah opisuje Job v pesniški obliki ne le svoje gorje, temuč gorje vesoljnega človeštva. Razodenje stare zaveze ne daje tolike jasnosti glede trpljenja, kakor nova zaveza, ki nam je v Jezusu Kristusu tako lepo rešila celo vprašanje o trpljenju. V Jobovi knjigi je popisano, kako se neizrekljivo bridko poskušana duša stopnjema dviga višje in višje v spoznanju in sodbi o pomenu in ceni trpljenja. V pesniški obliki je popisana rešitev vprašanja: zakaj trpljenje? Od mračne jeze nad trpljenjem, od obupa radi trpljenja, od mnenja, da je trpljenje poslano le v kazen, pride končno do spoznanja, da trpljenje očiščuje človeka, da služi Bogu v vzgojni pripomoček, da v trpljenju pokaže človek trdnost svoje vere, svojo zvestobo do Boga. Job je človeštvu lep zgled, kako treba prenašati trpljenje, seveda ga neskončno nad-kriljuje naš vzor v trpljenju v novi zavezi — Jezus Kristus. Z Bogom se'sprehajam po raju, pravi sv. Ambrož, kadar prebiram sv. pismo. Če prebiraš pazljivo, s pobožno zbranostjo sv. evangelij, ti bo, kakor bi bil z učenci tovariš Jezusov, sam na sebi boš skušal, da prihaja tudi še sedaj od Gospoda moč, ki vse ozdravi, (Luk. 6, 19.) osladi tudi najbridkejše trpljenje. V grenkih poskušnjah življenja išči torej božjega Zveličarja v najlepši knjigi sv. pisma — v sv. evangeliju, kmalu se ti bo pridružil, kakor nekedaj učencema na potu v Emavs; kakor njima, bo govoril tudi tebi: „in ti si žalosten?!" Sam ti bo odkril pomen pisem, in če bo temno — bo ostal pri tebi. O vseh knjigah sv. pisma veljajo besede prerokove: „Z gora kaplja sladkost in s hribov teče mleko, po yseh strugah Judovih teko vode; studenec vre iz hiše Gospodove in moči trnjevo dolino." (Joel 3, 18.) Zlasti velja le-to o sv. evangeliju, ki s svojimi tolažljivimi nauki moči našo trnjevo dolino, da ne omagamo bedni potniki, ki po njej potujemo; prav posebno pa veljajo prerokove besede o najlepših mestih sv. evangelija, ki nam v njih sporoča sv. Janez poslovitev Gospoda od svojih učencev. (Jan. 13—17.) Tu resnično teče v potokih tolažba milejša nego balzam, krepkejša nego najboljša pijača, čistejša, neizčrpljiviša nego bistri gorski potoki. — Sv. pismo je knjiga tolažbe, ki nam jo je podaril naš Gospod Jezus Kristus in Bog naš Oče, ki nas je ljubil in nam je dal večno tolažbo in dobro upanje v milosti. (II. Tes. 2, 15.) Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v slednji naši nadlogi. (II. Kor. 1, 3. 4.) Lastna krivda. Vsaka stvar mora imeti zadosten razlog ali vzrok svojega bivanja, uče modroslovci; nič ni, nič se ne zgodi brez zadostnega vzroka. Če velja to o vsem, mora veljati tudi o trpljenju, tudi trpljenje mora imeti svoj vzrok, da je na svetu. Kaj je tedaj vzrok trpljenja? Ni je stvari, ki bi bolj spravila posvetnega človeka iz ravnotežja, kakor če ob enem imenuješ trpljenje in njega vzrok ali krivdo, ali če si celo tako predrzen, da spraviš oboje, trpljenje in krivdo v vzročno zvezo. Zato zlasti svet napada krščansko prepričanje o trpljenju, zato je mej drugim zoper Kristusovo vero, ker krščanstvo le-to uči o trpljenju. Neverni svet bi rad postavil trpljenje popolnoma onostran vsega hudega in dobrega. Toda onostran dobrega in hudega, tako je nekdo dobro pripomnil, je edino — norišnica. Vsako zvezo mej krivdo in trpljenjem tajiti je velika zmota. Že vsakdanja skušnja uči, da je silno veliko tacega trpljenja na svetu, ki ima svoj vzrok v zlorabi človeške volje, v raznih strasteh, v razuzdanosti. Skušnja uči, da jih ima premnogo, ki jih je obiskalo trpljenje, dovolj vzroka klicati s spokornim Davidom: „Zla me obdajajo, katerih ni števila, moje pregrehe so me popadle." (Ps. 39, 13.) Skušnja uči, da je dosti trpljenja na svetu po krivdi ljudi samih. Kajpada nočemo s tem prav dati trdosrčnim Jobovim prijateljem, ki so menili, da zakrivi prav vsako trpljenje človek sam, da je vsako trpljenje posledica velikih grehov; hočemo le opozoriti na lepo soglasje mej krščanskim naukom o trpljenju in vsakdanjo skušnjo. Tako skušnja kakor krščanstvo uči, da ima največ trpljenja svoj vzrok in vir v krivdi in grehu, da je tudi dandanašnji krivda in greh poglavitni vir trpljenja, da imajo vsi ljudje več ali manj trpeti na posledicah krivde in greha, ker ga ni človeka popolnoma prostega krivde in greha. To so pa grenke resnice, kajne, na videz bolj pripravne trpljenje shujšati, nego omiliti. Ali, resnice so, in tudi tu velja: resnica vas bo osvobodila. Krščanstvo ima tem manj povoda za-molčavati jih ali olepšavah, ker ume iz trpkosti teh resnic napraviti izvrstno zdravilo; odvzame namreč zvezi mej krivdo in trpljenjem prekletstvo, s trpljenjem daje zadoščenje za krivdo, trpljenje spravi v milostipolno zvezo s Kristusovim trpljenjem. Svet taji zvezo mej grehom in trpljenjem, krščanstvo napravi mej obema lepo poravnavo. Sin božji je vzel na se grehe sveta, s svojim trpljenjem je zadostil za nje. Kristusovo trpljenje je imelo tedaj tudi krivdo za vzrok; Gospod je pa napravil iz posledice krivde — iz svojega trpljenja — spravo za krivdo. V vsem je naš vzor, tudi v tem naj bo! Naj nas tedaj obišče veliko ali majhno trpljenje, nič boljšega ne moremo storiti, kakor trkati na prsi in klicati: mea culpa, moj greh, moja krivda! To je tisočkrat boljše, bolj odkritosrčno, bolj koristno, bolj vredno človeka, nego igrati vlogo vžaljene nedolžnosti, jeziti se, češ, krivica se mi godi. Vsako trpljenje ti bodi migljaj, da pogledaš v svojo notranjost. Ako zapaziš, da je bila lastna krivda vzrok trpljenja, zapusti staro, krivo pot. Če to storiš, te trpljenje ni zastonj obiskalo, znabiti se bo samo odstranilo, ko je doseglo namen, v katerega ti je bilo poslano. Če se ne odstrani, bo srčno kesanje oprostilo tvoje trpljenje krivde, trpljenje bo spremenilo tvojo naravo, iz zla bo postalo dobrina, bo s teboj delalo na tvojem nravnem očiščevanju. Kaj pa storiti v slučaju, če ne moreš najti v svoji notranjosti vzroka svojega trpljenja? Potem naj ti bo trpljenje resen opomin k ponižanju samega sebe pred Bogom, naj ti kliče: iz srca se kesaj grehov svojega življenja, daruj Bogu svoje bridkosti v zadoščenje za svoje grehe. V tem duhu ima nositi trpljenje po popolnosti hrepeneča duša, da ji trpljenje v moči Jezusovi zbriše krivdo, da so skesane solze, pomešane s krvijo Kristusovo, za njo zdravilni balzam. „Noč in dan me je težila tvoja roka; spreobrnil sem se v svoji nadlogi, ko je trnek v meni tičal. Svoje pregrehe sem ti naznanil, in svoje krivice nisem skrival. Rekel sem: spoznal bom zoper sebe svojo krivico Gospodu; in ti si mi odpustil hudobijo mojega greha." (Ps. 31, 4. 5.) Dosti jih bo imelo vzroka dovolj soglašati s to hvaležno, veselo izpovedjo psalmistovo. „Ali jaz ne najdem v svojem srcu in življenju resnično nobene krivde, ki bi jo mogel spraviti v zvezo s svojo bridko osodo, za katero bi imel zadoščevati s svojim trpljenjem." — Potem se bojim, da spadaš v ono hišo, ki edino stoji onostran vsega dobrega in hudega. Mej svetnike se gotovo ne smeš prištevati, zakaj, od le-teh ni noben tako mislil in govoril. „Skusi me, o Bog in preglej moje srce, izprašuj me in spoznaj moje steze! in glej, če je v meni pot krivice in me pelji po večnem potu," (Ps. 138, 23. 24) če treba po kamenju in trnju! P. SALVATOR ZOBEC: Življenje sv. Klare Asiške, device II. reda in prve učenke sv. Frančiška. (Konec.) 12. Klarino poveličanje po smrti. est o Klarini smrti se je hitro razširila po mestu Asizu, odtod po celi Umbriji in še bolj daleč na okrog. Sprva je vsakega osupnila in pretresla, pa misel na njeno sveto življenje je pregnala strah in žalost. Ljudje so v trumah hiteli proti Sv. Damijanu, kmetje so odložili delo na polju, matere so vzele otroke v naročje in vsi so hoteli videti ubožno redovnico, ponižno devico, mrtvo hčerko bogatih Scifov, novo svetnico mesta Asiza. Prizori, ki so se dogajali pred 27. leti ob smrti sv. Frančiška, so se sedaj ponavljali. Stari in mladi, od blizu in daleč, vse je bilo na nogah, vsi so govorili o velikih čednostih matere Klare in so trdili, da je že sedaj velika svetnica v nebesih, da že prosi za nje in za domovino, ter so se priporočali njeni priprošnji. Že prvi dan so se nabrale tolike množice okoli ubožnega samostana in neznatne kapelice sv. Damijana, da je bila javna oblast prisiljena zbrati veče število vitezov in oboroženih vojakov, ki so stražili zvečer, celo noč in drugi dan pri mrtvaškem odru in okoli samostana, ter so skrbeli za red, da se niso pripetile kake nesreče in da se niso ljudje lotili Klarine obleke in trupla, hoteč odnesti kaj od tega domov, ko dragoceni spominek in svetinje. — Drugi dan so se zbirale množice že pred solnčnim vshodom in so s še večo navdušenostjo poveličevali Klarina dela. Rimski dvor je napovedal, da se hoče vdeležiti pogreba. Sam sv. oče papež je prišel nekaj pred deveto uro v spremstvu kardinalov in vseh odličnih Asižanov v kapelico sv. Damijana. Ob devetih so bile napovedane molitve za mrtve in pogreb. Sporočilo pravi, da je bil papež mnenja, naj se ne pojo molitve za mrtve, ampak one v proslavo devic, kakor bi bil hotel Klaro že sedaj za svetnico razglasiti, preden je bila pokopana. Pa kardinal Rajnald, zaščitnik frančiškanskih redov in odličen častivec matere Klare, je svetoval, naj se z razglašenjem za svetnico polagoma po pravilih postopa. Inocencij IV. se vda in ukaže, naj pojo molitve za mrtve. Po končanih molitvah povzame besedo ravnokar imenovani kardinal Rajnald, razlagaje besede: „Ničemernost čez ničemernost in vse je ničemernbst." Povdarjal je, da je Klara v celem svojem življenju potrjevala resnico teh besed. „Ničemernost čez ničemernost!" je klicalo osemnajstletno dekle in se odpovedala svetu in bogastvu stopivši v samostan; teto je govorila v delih proseč pri rimskem sedežu, naj ji dovoli živeti v najstrožjem uboštvu, v nedosegljivem mrtvenju, v nepretrganem postu in pogostem bičanju. Ničemernost čez ničemernost nam oznanjuje tu na mrtvaškem odru itd. Oh kako nas osramoti, ko vidi, da jo zavidamo za njeno sedanjo srečo, pa nočemo prevzeti truda, da bi jo posnemali, ko si dorhišljamo, da bomo prišli do istega cilja, pa hodimo po drugem potu, kakor je hodila sama . . . Besede kardinalove so segle silno globoko, posebno ker je sam zelo strogo živel in je znal vplivati na čuvstvo srca. Dogovorjeno je bilo, naj bo Klara pokopana v Asizu, kakor sv. Frančišek. Sicer so imele sestre pri Sv. Damijanu pravico zahtevati, naj počiva truplo njihove ustanoviteljice in matere v domači kapelici sv. Damijana, pa v Asizu bo našla lepši grob in Asižani, ki so bili tudi ponosni na Klaro, svojo domačinko, so namerjali Klari sezidati na njenem grobu krasno cerkev in poleg nje za sestre nov samostan v mestu. Kedo bi se branil take po,- mtdbe? Vrhu tega tudi sv. Frančiška niso pokopati pri Porcijunkuli, kjer je živel, ampak so ga prenesli v Asiz. Naj torej Klara tudi po smrti sledi svojemu voditelju in očetu ko njegova najzvestejša učenka. Skupaj sta živela za Boga, skupaj oznanjevala božjo ljubezen, naj tudi po smrti počivata skupaj v eni cerkvi! Po končanih molitvah v cerkvi so dvignili najbolj častitljivi redovniki sv. Frančiška truplo sv. Klare na rame in so je nesli v slovesnem sprevodu mej petjem in godbo v spremstvu mnogo-brojnih množic ljudi, meščanov, duhovnikov, kardinalov in svetega očeta papeža od Sv. Damijana po mestu Asizu v cerkev sv. Jurija, kjer je bilo pokopano pred 27. leti truplo sv. Frančiška. Tu so Klaro položili poleg serafinskega očaka. Preprosta kapela je bila pa premajhna za velike množice, ki so romale na Frančiškov in Klarin grob. Zato so takoj začeli zidati novo cerkev, veličanstven božji hram s samostanom za redovnice sv. Klare. Čez sedem let je bila dodelana. V to cerkev so prenesli leta 1260. truplo svete Klare, ki so je našli popolnoma nestrohnjeno. Bila je v grobu, kakor bi spala. Položili so jo v novi cerkvi globoko pod veliki altar v kamenito rakev. Pokopali so pa poleg nje tudi Agnezo, Amato in nekatere druge sestre sv. Klare. Cerkev in samostan so nadalje imenovali po sv. Klari; posvetil jo je papež Klemen IV. z veliko slovesnostjo v letu 1265. Po smrti sv. Klare se je na njenem grobu zgodilo več čudežev. Tu jih omenimo le par s prav kratkimi besedami. Blizu mesta Spoleto je živel mladenič imenovan „lepi Jakob11 (Giacobello), ki je bil ubog in že 12 let popolnoma slep. Ko je nekega dne zelo nevarno padel, je obležal in na mestu zaspal. V spanju se mu prikaže lepa gospa in pravi: „Lepi Jakob, kaj pa delaš? Zakaj ne prideš k meni v Asiz po zdravilo, ki je želiš?" Ko se mladenič prebudi, pripoveduje dvema drugima slepima tovarišema, kar je videl in slišal. Ta dva mu povesta, da je v Asizu umrla neka redovnica v veliki svetosti in da se na njenem grobu godijo čudeži. Pa kaj koristi to ubogemu slepcu, ki nikamer ne more in nima človeka, da bi ga peljal v mesto, ki leži daleč odtod? Po daljšem prevdarjanju se spravi na pot v Asiz. Okoli sebe tipa, vleče na ušesa vsak glas, vprašuje in se pomika pod vodstvom božjim dalje proti Asizu. Prvo noč ima isto prikazen na potu, kakor jo je imel doma; njegovo zaupanje se še bolj vtrdi. Drugi dan zvečer pride v Asiz. Pri cilju je, pa ga doseči ne more. Tujec je, ubog in slep, nihče se ga ne usmili; prvi dan ni prišel do groba, kjer bi leliko zadobil pogled, upa, da bo naslednji dan bolj srečen. Vleže se prav blizu cerkvenih vrat k počitku, da bo zjutraj mej prvimi v cerkvi. Pa sreča mu tudi zjutraj ni mila. Ljudje so na vse zgodaj prišli pred cerkev in ko se vrata odpro, ga prehitijo. Tedaj začne prositi, naj ga pustijo h grobu, pa najde na veliko žalost le gluha ušesa. Nazadnje začne glasno vpiti in prositi. Ljudje se začno odmikati, slepec pride do groba. Tu sezuje črevlje, ker je kraj svet, dene si okoli vratu spokorni pas, ginjen začne tipati in poljubovati kamen groba sv. Klare in moli poln zaupanja. Po goreči molitvi se vzdigne — on vidi. Glasno se zahvaljuje za veliko dobroto svoji pomočnici. Vsi so se čudili in hvalili Boga, ki je razodel svojo moč na priprošnjo sv. Klare. Nekemu Janezu Martini je bila v vojski mej' mestoma Pe-rudžo in Folinjo roka zdrobljena. Povsod je iskal pomoči, pa brez uspeha. Že je bil na tem, da si da roko odrezati, kar se spomni na sv. Klaro, ki je že mnogim pomagala. Napravi obljubo romati na njen grob, in če ozdravi, darovati nji na čast iz voska narejeno roko. Zaupanje mu je rastlo. Napraviti da obljubljeno roko iz voska in g;;e na Klarin grob, kjer prav goreče moli in položi svoj obljubljeni dar. V trenutku je bila roka popolnoma zdrava. — Dvema materama, katerih dva otroka sta imela od rojstva sem skrivljene noge in čudno zavite ude, sta obadva na Klarinem grobu hipoma ozdravela. Nekemu očetu, čigar sin je v treh letih tako močno shiral, da je mogel hoditi le še ob palici in za katerega ozdravljenje bi bil nesrečni oče rad dal vse svoje premoženje, je sv. Klara na ponižno prošnjo bolnika takoj ozdravila, ko je obiskal njen grob. Zgodovinar Vading našteva še veliko druzih ozdravljenj in čudežev, ki so se zgodili na grobu sv. Klare in drugod na njeno priprošnjo.* Ker je papež Inocencij poznal sveto življenje ponižne Klare in ker jo je Bog poveličeval s čudeži že v življenju, še veliko bolj pa po smrti in ker je bila splošna želja vseh, naj se Klara razglasi za svetnico in se izroči javnemu češčenju, zato je papež pisal 18. oktobra 1253. leta škofu v Spoletu pismo, v katerem mu naroča, naj skrbno preišče vse, kar se sporoča iz življenja in o * Wadding 111. 305 in dalje. čudežih opatinje Klare pri sv. Damijanu in naj vestno in resnično odgovori na vprašanja, ki so pismu priložena. Škof je šel 24. novembra z najbolj izvedenimi, pobožnimi in učenimi bogoslovci v samostan sv. Damijana in je tam zaslišal vse osebe po vrsti, ki so morale pred komisijo izpovedati, kar so vedele iz življenja svoje opatinje. — Ravno tako je dal škof zapisati, kar so vedeli povedati meščani iz Asiza, ki so svoje besede s prisego potrdili. V začetku naslednjega leta so vse razne zapisnike spravili skup in jih poslali v Rim. Pa papež Inocencij, ki je Klaro poznal, ki jo je na smrtni postelji obiskal, se vdeležil njenega pogreba in je slišal o čudežih na njenem grobu, je šel kmalu za Klaro v večnost in ni mogel končati začetega dela, da bi bil Klaro za svetnico razglasil. Ta čast je bila prihranjena Klarinemu najboljšemu prijatelju, zaščitniku Frančiškovih redov, kardinalu Raj-naldu, ki je sledil Inocenciju IV. na papeškem prestolu pod imenom Aleksander IV. Klara je bila slovesno mej svetnike prišteta ravno dve leti po smrti, 11. avgusta 1255. leta, njen spomin se pa obhaja 12. avgusta. Od tistega časa dalje se obhajajo nji na čast sv. maše, se molijo cerkvene molitve in kličemo: „Sv. Klara, prosi za nas!“ Omenili smo že, da je bila sv. Klari na čast sezidana v Asizu nova cerkev, kamer so prenesli iz cerkve sv. Jurija njeno truplo in je pokopali pod veliki altar. . Tukaj je mirno počivala šeststo let. Leta 1850. so na splošno željo grob odkopali in so dvignili njene ostanke ter jih z velikimi slovesnostmi izpostavili v javno češčenje. Na mestu groba sv. Klare je napravljena lepa v dragocen marmor oblečena kapelica, ki velja za slavno svetišče v Italiji. Tebi, o sv. Klara, v čast, nam v spodbudo, so napisane te vrste. Mi občudujemo tebe in tvoje čednosti, ti pa prosi za nas, da te bomo posnemali in se enkrat s teboj veselili na veke! — P. REGALAT ČEBULJ: Kako naj vzgajamo mladino za resnicoljubnost. (Konec.) 3. tem, da zatiramo laž, smo za resnicoljubnost otrok že mnogo storili. Toda še ne vsega. Kedor hoče, da bo imelo njegovo delo trajne vspehe, mora mladino tudi z versko vzgojo v dobrem vtrjevati ali vzgajati za neupogljiv krščanski značaj. Tako uče vsi veliki pedagogi ali vzgojeslovci. Tudi nekatoliški. Prav to potrjuje vsakdanja skušnja. Kako naj torej s pomočjo vere vzgajamo mladino za resnicoljubnost? Predočujmo otroku verske nagibe, ki naj ga odvračajo od laži in vtrjujejo v resnicoljubnosti. Poživimo v njem zavest o pričujočnosti božji jn angelja variha. Neskončno sveti Bog ljubi resnico, zoperna mu je pa laž. Sveto pismo pravi: „Lažnive ustnice so Gospodu gnusoba." (Pregov. 12, 22.) Opozorimo gojenca na lepoto duše, ki je še ni ognusila laž in hinavščina. Naslikajmo mu škodo, ki jo naredi na duši vsaka laž. Sicer so otroške laži le mali greh. Vendar so žaljenje božje in grd madež na duši. Vsaka tudi majhna laž odkrhne od duše nekaj dobrin, nekoliko dušnih moči. Polagoma jo zapelje celo v večje laži. Opomnimo otroka, da vsako sveto obhajilo njegov jezik vnovič posveti. Zato ga ne sme oskruniti z lažjo. Vzbujajmo v mladini ljubezen do resnice z raznimi zgledi iz življenja svetnikov, posebno marternikov. Zanetimo v otroški duši ljubezen do trpečega Jezusa. Srce, ki se oklene križane Ljubezni, mora sovražiti laž ter čislati resnico. Vzbujajmo in gojimo v otrocih duha molitve. Molitev je v človeškem življenju silnega pomena. Zato je tudi prepotrebno in vspešno sredstvo pri vzgoji za resnicoljubnost. Opozarjajmo otroke, naj vedno opravljajo svojo jutranjo in večerno molitev. Pazimo, da bodo to res tudi izvrševali. Naučimo jih, kako naj zjutraj narede primerne sklepe, ter kako naj zvečer izprašujejo vest. Koliko dobrega lehko vtem oziru store vnete tretjerednice! Posebno pri takih družinah, ki se za versko vzgojo svojih otrok bolj malo brigajo. Pošiljajmo mladino k sv. maši. Ne samo, kadar zaukazuje cerkvena zapoved, mariveč, ako je mogoče, tudi v delavnikih. Ako otrok rad občuje v molitvi z Bogom, se mora navzeti božjega duha. In ta je? Duh resnice! Ne smem prezreti najvspešnejših sredstev pri vzgoji za resnicoljubnost. Mislim svete zakramente. Vsakokratni vredni prejem sv. spovedi in sv. obhajila ne zmanjša samo nagnjenja k hudemu, ampak tudi voljo vtrdi v dobrem. Kadarkoli torej otrok dobro pripravljen pristopi k sv. zakramentom, vselej se njegova sprejemljivost za laž vsaj nekoliko zmanjša in oslabi. Nasprotno pa raste in se krepi njegova ljubezen do resnice. Čim bolj pogosto se to ponavlja, toliko večja je tudi resnicoljubnost. Ali se vam zdi to čudno? Bolj vam bo umljivo, ako pomislite, da se otrok po zakramentih Bo