PLANINSKIVeStnik 12 / 2002
Gora
Gora, izžarevanje svobode, kot ptica na sinjem nebu. Gora, kot zavetnik pred nevihto in grmenjem, h kateremu se zatečeš. Gora, mir in spokojnost, ki ti riše na ustnice srečo, radost in ljubezen. Je lahko žalost, ki ti zada bolečino ob izgubi ljubljene osebe ... Ali nevarnost, ki preži na poti med vrhom in breznom ... PA NAJ BO LJUBEZEN IN PROTISTRUP ZA BOLEZEN!
Jasmina Žnebelj, OŠ DBB Hrpelje Mentorica: Ksenija Lazar
Simona Strnada in osrednjo proslavo v sežanskem kulturnem centru. (Igor Maher)
Francetu Bernotu v spomin
4. novembra 2002 je v osemdesetem letu starosti preminil dr. France Bernot, dolgoletni član Podkomisije za plazove GRS in član Postaje GRS Ljubljana. Sinu železni-čarske družine je bilo v mladih letih usojeno, da obrede velik del Slovenije, med okupacijo pa preizkusi še blagodati laških taborišč Gonars in Treviso. S stiskami in odrekanji mu ni bilo prizaneseno niti po osvoboditvi. Mikala ga je medicina, vendar je dveletnemu služenju v JLA sledilo udarniško delo na progi Bo-rovnica-Preserje, potem pa delo za ljubi kruhek, ki ga ni prekinil niti med študijem geografije. Diplomi-
ral je leta 1955, doktoriral pa 1971.
Strokovno izpopolnjevanje ga je vodilo v Davos, na Institut za raziskave snega in plazov. Okoliščine niso hotele, da bi že tedaj nadaljeval delo, ki ga je na SAZU začel Ivan Gams s študijo Snežni plazovi v Sloveniji. Ni pa obupal, marveč se je v 60. letih kot oboževalec gora, ki ga je močno mikal tudi alpinizem, povezal z GRS in sodeloval s skupino, ki se je ukvarjala s plazovi. Ob ustanovitvi podkomisije, leta 1969, je postal njen polnokrvni član in nadvse marljivo sodeloval v vseh njenih dejavnostih. Bil je udeleženec ali predavatelj na tečajih za plazovne pse, na dnevih varstva pred snežnimi plazovi, tečajih za minerje snežnih plazov, zimskih tečajih matične Postaje GRS Ljubljana, na posvetih o varnosti v gorah in drugod.
Posebno skrb je posvečal opozarjanju pred plazovi ter leta 1975 dosegel, da je bila pri tedanjem Hidrometeorološkem zavodu SRS ustanovljena Služba za sneg in plazove. Kot njen prvi vodja jo je vodil do upokojitve in jo povezal z ustreznima službama v Celovcu in Vidmu. Oral je ledino, organiziral mrežo opazovalnic ter pripravil nešteto opozoril.
V zgodnjih 80. letih sva obredla vse plazovite konce naše domovine in pripravila Preliminarno poročilo o delu na katastru snežnih plazov na ozemlju SR Slovenije, ki je bilo v devetdesetih letih izhodišče za nastanek današnjega katastra snežnih plazov pri Podjetju za urejanje hudournikov, v katerem je tudi
Francetovo delo.
Kot dober poznavalec razmer je prizadevno pomagal pri oblikovanju Komisije za snežne plazove pri Republiškem sekretariatu za varstvo okolja in bil vse od ustanovitve leta 1976 pa do smrti njen član. Skupaj smo opravili nešteto ogledov na krajih predvidenih gradenj ali obstoječih naprav žičnic, smučišč, cest, železnic v naseljih in gorah. Kot član Podkomisije za plazove je sodeloval tudi na zasedanjih podkomisije za plazove IKAR-ja na Bledu, v Bovcu in v Kranjski Gori.
France je bil dober in razgledan pisec. Med večjimi deli, ki zadevajo obiskovalce gora, ne moremo zgrešiti priročnika Vremenoslovje za planince in prevoda Vremenoslovje za vsakogar. Za smučarje je pri Smučarski zvezi Slovenije pripravil opomnik Pozor - plaz. Na podlagi materialov iz Davosa sta v tipkopisih ostali Klasifikacija snega in Klasifikacija plazov. O snegu, plazovih in nevarnostih je objavil veliko člankov v Planinskem vestni-ku, Ujmi in drugih publikacijah, intenzivno je sodeloval tudi na prireditvah geografske stroke.
Bil je prijeten družabnik in tovariš. Če bi dopuščalo zdravje, bi zanesljivo storil še marsikaj koristnega za planinsko srenjo in v splošno korist. Žal je usoda hotela drugače - čeprav že dolgo ne več mlad, je prezgodaj zapustil naše vrste. Nekdanji sodelavci ga bomo pogrešali in se pogosto spominjali napornih, pa tudi nadvse prijetnih dni, ki smo jih skupaj preživeli v minulih desetletjih. Naj si v miru oddahne! (Pavle Šegula)
V spomin Jožetu
Mermalu
(1920-2001)
Pred dobrim letom smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od gospoda Jožeta Mermala - magistra veterine, krajana Ljubnega ob Savinji, prijatelja, planinca. Treba se je bilo časovno oddaljiti, da se zavemo, kako je bil gospod Mermal
55
PLANiNSKivesdnik 12 / 2002
prepleten z našimi življenji, kaj nam je pomenil. Rodil se je leta 1926 v Gornjem Gradu. Po končani osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je leta 1946 matu-riral, sedem let kasneje pa diplomiral na Veterinarski Pakulteti v Zagrebu. Po končanem študiju je opravljal pripravniški staž na Veterinarskem zavodu v Ljubljani, nato se je kot živinozdravnik zaposlil na Veterinarski postaji v Mozirju, bil nekaj let direktor in leta 1974 magistriral. Le kdor pozna širna prostranstva Zgornje Savinjske doline - hribe in gore, doline in soteske, strma pobočja in po njih raztresene hribovske kmetije -lahko razume, kakšen je bil delovni vsakdan magistra Mermala. Bila so leta, ko še ni bilo gozdnih cest in prevoznih sredstev. Peš ali v najboljšem primeru s kolesom je opravljal svoje poslanstvo - pomagati ljudem v stiski. Bil je pravi ljudski živinozdravnik, ki ni samo pomagal s svojim strokovnim znanjem reševati kmetu imetja, znal je tudi tolažiti, vlivati vero in upanje v boljše čase.
Zanj je bilo značilno, da na svojih poteh ni vzljubil samo ljudi, ampak tudi naravo, to našo lepo Zgornjo Savinjsko dolino. Poznal je vse poti do najvišjih, najsamotnej-ših gorskih kmetij. Zato je bil velik ljubitelj gora, gorništva. Že leta 1956 se je vključil v Planinsko društvo Ljubno ob Savinji in v njem deloval do konca, tudi v številnih njegovih organih. Redno je sodeloval na sejah društva, imel je svojo vizijo o
delu in razvoju planinstva v kraju. Sodeloval je na pohodih, izletih, srečanjih planincev. Neprecenljiva je tudi njegova angažiranost pri gradnji koče na Travniku. S svojo razsodnostjo, preudarnim pristopom do problemov, vselej premišljenimi nasveti je bil duša našega društva. O tem pričajo tudi številna odlikovanja, bronasti in srebrni častni znak PZS, priznanje Savinjskega meddruštvenega odbora, posmrtno pa so mu podelili tudi zlati častni znak PZS.
Gospod Mermal je bil predan društveni delavec v kraju. Pod njegovim vodstvom je Ljubno dobilo pravo turistično podobo in postalo znano daleč naokoli. Njegovo delo v krajevni skupnosti je neprecenljivo. Dajal je nasvete, razsojal, vodil akcije. Bil je preprost, topel človek. Kako pogrešamo njegovo človeško toplino, njegov optimizem, družabnost in njegovo vitalnost! Bil je tako naš in radi smo ga imeli. (Z. T.)
Gino Buscaini (1931-2002)
Konec letošnjega turobnega in deževnega poletja je za možgansko kapjo umrl znani alpinist in gorniški publicist Gino Buscaini. Rodil se je leta 1931 v Vareseju, bil sprva oficir pri mornariškem letalstvu, kasneje pa se je popolnoma posvetil goram. Opravil je nad 1000 pomembnih alpinističnih vzponov po vsem svetu (med drugim je prvi solo ponovil smer Bonatti-Ghigo v Grand Capu-cinu), mednarodni sloves pa si je pridobil predvsem kot pisec gorni-ških vodnikov in monografij. Sam ali pa skupaj s svojo nerazdružljivo življenjsko sopotnico Silvio Metzeltin je napisal več odličnih enciklopedičnih ali izbirnih vodnikov po Alpah in Andih. Za vzornika pri pisanju vodnikov mu je bil sloviti alpinist in napredni razumnik Ettore Castiglio-ni, čigar delo je Buscaini nadaljeval. Za vodilo pri svojem delu si je izbral rek Saint-Exuperyja, da »knjiga ni napisana takrat, ko se ji ne da več nič dodati, ampak takrat, ko se ji ne more nič več odvzeti«.
Med njegova najboljša dela nedvomno sodi mojstrsko napisani vodnik po skupini Mont Blanca, ki je po natančnosti, preglednosti in berljivosti ostal neprekosljiv v evropskem merilu. Edinstvene so tudi njegove monograPije o Dolomitih, opremljene s sijajnimi in inPorma-tivnimi PotograPijami. Za nas Slovence je Buscaini pomemben predvsem kot pisec odličnega vodnika Alpi Giulie iz leta 1974. Menim, da ni boljšega vodnika v tujem jeziku o naših Julijcih; iz njega izžarevata veliko občudovanje do naših gora in naklonjenost do naše dežele. Danes vodnika žal ni moč nikjer dobiti, tisti srečneži, ki ga imamo, pa se bomo Buscainija vedno spominjali s spoštovanjem in toplo mislijo v srcu. (Andrej Mašera)
Uredništvo Planinskega ve-stnika je sklenilo, da bo januarja 2003 začelo z novo rubriko Pisma bralcev. Spoštovane bralke in bralce vabimo, da nam pišejo o svojih željah in predlogih, prav tako bomo veseli tudi pripomb in kritik, kar nam bo v veliko pomoč pri nadaljnjem urejanju revije. Prav tako bodo dobrodošla pisma, ki se bodo nanašala na splošno problematiko gorniških aktivnosti, delovanje planinske organizacije in sploh vse, kar je v zvezi z gorami. Pisma naj bodo čim krajša in jedrnata, saj se v nekaj stavkih da povedati veliko; taka pisma bodo imela prednost pri objavi, uredništvo pa si pridržuje pravico do krajšanja, pri tem pa bomo skušali izluščiti bistvo. Objavljali bomo samo podpisana pisma s preverljivimi podatki o avtorju. Pišite nam na naslov: Uredništvo Planinskega vestnika, Planinska zveza Slovenije, Dvorža-kova 9, p. p. 214, 1001 Ljubljana ali na e-naslov pv@pzs.si.
56