n
ff
5*r
ODNI SIGNALI
Ali je Tribuna
razvrednotila vso preteklost
GLOSA ALI   JE
»TRIBUNA«    RAZVREDNOTILA VSO PRETEKLOST'
za nekatere prispevke je o tem prepričan tovariš Franc Šetinc
Pravijo, da je treba tiste članke, ki jih odlično glasilo SZDL vestno objavlja na svojji drugi strani, brati še posebno pozorno, zbrano in z dobršno mero posluha za natančnost, ki jo terja prostoi; med vrsticami. Če to drži — potrditve pa (seveda) ne bo mogoče izvleči iz odgovornih ust,
ki pa prav s skrivnostnim molkom nemara že ilovolj dobro pritrjujejo —, bi to enostavno pome-nilo,da se prestolna Ljubljana nikakorše nr izkopa-la iz časov, v katerih nadvse čislajo zanesljivost ustnega izročila in obrtniških reliktov.
Kajti člankom na tej strani je pripisana funkcija ideološkega učinkovanja, ki zastopa »uradno« sta-lišče in odnos do posameznih problemov, ki jih ko-piči zapletena družbena dejanskost \ svojih poli-tično-ekonomskih krčih, v vedno bolj »norem« iimu. Ali so, sledeč domala konjunkturnemu ra-zraščanju nekaterih dvomljivih tendenc in »objek-tivnih« nevarnosti, ki     se bolj ali manj vešče za-maskirane tihotapijo pred vrati nadaljnjeizgradnje ma, kaj razširili to ideološko stran, to ustnemu :ilu (še) ni znano. Seveda pa je povsem mogo-ia so vsi tisti lahkoverneži, ki nasedajo folklori-suk.i ustnega prenašanja novic (ki je — kot vedno — v službi velekapitala), pač zavedena množica, s katero manipulira razbrzdana tolpa raznobarvnih agentov. Povsem mogoče je tudi, da uredniki gla-sila SZDL niti najmanj ne mislijo na nekakšne zu-nanje pobude in kriterije urednikovanja in delajo časopis najširše fronte subjektivnih sil po nareku histnega premisleka, lastnih odločitev in je potein-takem tudi neka določena »ideološka« stran pov-->ein i/ trte /vita. Apage, satanas tuje propagande! Nekoliko bolj zabavno pa je, če obrnemo pozor-nost na dejstvo dejanskega učinkovanja te »ideolo-ške« strani, ki se seveda prav kot specifični druž-beni učinek artikulira na nivoju, ki ga konstituira avtomatizefn ponavljanja; gre potemtakem za to, da dojam^riio zoperstavitev uredniške avtonom-nosti   interne in popolne prisvojitve časopisa v »urad^no trobilo« že kot postopek zabrisovanja, ki znotraj obstoječega družbenega konteksta doleti mehanizme formacije nezavednega.  »Ideološka stran«, neglede na pozitivno-empirično(ne)uteme-ljenost te sintagme, deluje kot taka prav, kolikor je naturalizirana, se pravi, vedno že všteta in na ta način odločilno zavezana logiki »samoumevnega«. Ob priliki bodo to kolegi iz uredništva natačneje t in precizneje razložili, zgornjih nekaj besed je bilo ipotrebnih zgolj za naznačitev določene linije, na ikateri je mogoče brati povzetek govora tovariša | Franca Šetinca, ki ga je ta znani in sloveči politični ¦Jelavec namenil predavateljem političnih šol Zk nekje okrog 3. februarja na Brdu pri Kranju.
f Drznemo si namreč upravičeno domnevati, da so predavatelji političnih šol izjemno pomemben kader še posebej zdaj, ko s polnimi jadri plovemo v
ekonomsko recesijo in ko že tudi kratkovidneži opazujejo »začetne« momente politične krize.
Zato je še kako družbeno in politično odgovorna tista naloga, ki si jemlje za cilj razširiti obzorje in poglobiti misel teh mož za dosledno zapopadenje »sedanjih idejnih problemov« — to je bila namreč tematika Šetinčevega predavanja.
Pozdravljamo predvsem obljubo, ki smo jo opa-zili v članku in opozarja na namen Predsedstva CK ZKS, da bi veljalo organizirati politične in stro-kovne tribune o »nekaterih sodobnih družbenih protislovnh«. Ni pa nam tudi uslo, kako ravna tova-riš Franc Setinc takrat, ko ne ostane v vrtoglavih vi-šinah splošnega političnega rezoniranja tipa »mo-rali bi...«, pač pa se pogumno in zato nič manj od-ločno spoprime s posameznimi primeri, ki po nje-govem mnenju — opiramo se seveda na članek Zeljka Šepetavca, ki v DELU, petek, 4. februarja povzema govor F. Šetinca — skušajo prevrednotiti zgodovino in tedanje ravnanje. V teh konstatacijah tovariš Šetinc postopa tako, da nas neustavljivo žene v sum, po katerem je mesto, od koder govori Šetinc, temeljnospeto z določeno samonanašajočo se iluzijo. Z iluzijo namreč, da tako rekoč »po funk-ciji« razpolaga z garantom »objektivne« resnice družbenih protislovij, ki producirajo 'prevrednote-nja' — če že rečemo temu tako.
Te daljnosežne in neposredno diskvalificirajoče
trditve po mojem mnenju lahko razumemo kot konstitutiven moment specifične govorice politič-nega gospostva, ki vase integrira mitologem neinfi-cirane resnice, kolikor ni omadeževana z določeno subjektivno pozicijo izjavljanja in se torej prav kot taka šele lahko legitimira kot vladajoča. Nekoliko nerodno je pač, da ta trditev kronično boleha na minimalni teoretski konsistenci, hkrati pa ne jemlje za potrebno, da bi svoje reference v posameznih »spornih« tekstih konkretno izpostavila in temati-zirala.
Če je za določeno varianto gospostvenega di-skurza pač vselej že dovolj zgolj oznaka in je operi-ranje z argumenti indiferenciranimdialogom plu-ralističnega značaja le še utopizem slepih, potem je tudi odveč vsako pozivanje k demokratični disku-siji in razpravam.
Staro geslo marksistične praktično-politične orožarne namreč pravi, da morajo biti tudi učitelji vzgajani.
Očitno pa je vzgoja danes privilegij, če že pravica biti vzgajan ni več (po ukinitvi gimnazij in uvedbi usmerjenega šolstva, seveda). To pa je — po drugi strani — kar se da nevarno še posebej zato, ker je trditev kot politični slogan še kako učinkovita in manipulatibilna, torej na razpolago politikantom bolj ali manj nizkih rangov. V mislih imam namreč tisti del povzetega Šetinčevega govora, ki se nanaša na »maličenje marksistične teorije« in ga v nada-ljevanju citiram v celoti: »Ali pa se (posamezniki, op.p.) lotevajo kritike marksizma tako, da marksi-
stično teorijo najpre j zmaliči jo — hote ali pa zaradi neznanja — in jo potem trgajo«.
Franc Šetinc je prispevke te vrste zasledil v Novi reviji, Tribuni in na Radiu Študent, nas pa navaja na neko drugo orientacijo, ki jo bomo zdaj samo na kratko skicirali.
, Po mojem mnenju gre tukaj za — grobo rečeno — izhajanje iz tihe predpostavke političnega stroja, ki parazitira na tantazmu oblasti ravno, kolikor se prepoznava kot »objektivni um«, katerega pogla-vitna lastnost je prisvajanje nečesa takega, kot je »resnično spoznanje«. Kakor da je — tu sledimo znanim rezultatom historično-materialističnih ana-liz — mogoča sploh nekakšna artikulirana forma »objektivnega resničnega spoznanja«, v katerega ni vpisan subjektivni proces izjavljanja, mesto, od koSer teče produkcija izjave same? Tovariš Franc Šetinc tukaj po vsem videzu sodeč govori z neke temeljno zunanje pozicije, od koder potem nev-prašljivo, nereflektirano razsoja, kaj je »marksi-stična teorija« in kaj njeno »maličenje« in »trga-nje«, saj očitno razpolaga z instrumenti, ki odčitajo stopnjo »maličenja«, pač glede na pravo »marksi-stično teorijo,« ki jo poseduje...
Kako se je tovarišu Francu Šetincu posrečilo povzpeti se na mesto metagovorice, od koder je tok zgodovine zanj razrešen — če nekoliko zaostrimo
ho najbolje \ edel on sim.
Težko je verjeti, da take kompetentne in kar se da odgovome funkcije ne bi opravljal poli-tično in teoretsko zgrajen subjekt, Šetinčeva insi-nuacija pa me hočeš nočeš prepričuje o nasprot-nem. Zdi se namreč, da bi taka hierarhično izjemno izpostavljena funkcija tako rekoč morala povleči za sabo tudi pertinentno marksistično izobrazbo in metodološko natančnost.
Gornje histerizirajoče etiketiranje, ki ga prakti-cira tovariš Franc Šetinc, pa ima z »marksistično teorijo« kaj malo varne zveze. Še posebej, če prav marksistična teorija, kolikor je dojeta na način re-prezentacije avtentično-proletarske pozicije, nujno izreka vselej parcialno, vselej zainteresirano resnico, ki jo /apopada kot \edno bistveno posre-dovano skoz mrežo vsakokratnih družbenih razme-rij, daleč stran od varne nevtralno-objektivne re-snice, odtegnjene dejanskemu diskurzivnemu polju.
Sklicevanje na »marksistično teorijo« brez re-flektiranega razmerja do te tipično abstraktne prazne formule oz.ideološkega žetona, ki lahko prekrije vsakršne historično že spodsekane ali še vedno aktualne variante od marksizma II. intera-cionale do — denimo — radikalnega gramscijov-skega angažmaja, to sklicevanje pač lahko beremo kot simptom, ki navdaja z veseljem zgolj Gospo-darja, ker jc-e\eda način njegovega \pisa in mesta vanj temeljno prepuščen njemu samemu.
»Last but not least« — tovariš Franc Šetinc se potem krega še na poskuse 'potvorb zgodovine' in dobesedno poročilo pravi takole: »Niso pa spre-jemljivi poskusi, da bi potvarjali zgodovinska dej-stva in vso preteklost prevrednotili« in direktno na-veže na tovrstne poskuse v Novi reviji, Tribuni in Radiu Študent.
Ob priliki se bo iahko kdo drug ukvarjal s silogi-stično logiko sklepanja, ki spregleduje svojo ute-meljenost v paradoksalnem križanju vs^ne-vse (prevrednotenje zgodovine da, prevrednotenje vse zgodovine ne), Tribuno pa resnično zanima, kjer smo se tako silno pregrešUi nad našo zgodovino, da moramo biti okarani in porinjeni v defenzivo. Ni-kakor: upamo, da je še daleč od tiste zgodovinsko trdožive »čvrste roke«, ki zahteva od žrtve, da si sama sestavi obtožnico. Prav zato, da bi likvidirali vsak sum v kakršnokoli defenzivno držo, v katero nas silijo (dve zaplembi itd.), iskreno upam, da si bo tovariš Franc Šetinc vzel toliko časa, da bo lahko argumentiral in konkretno dokazal na posameznih tekstih in projektih, ki jih izvaja Tribuna, kako, kdaj in kje smo potvarjali zgodovinska dejstva.
Mislim, da je to v interesu samoupravnega dialo-ga, za katerega se zavzema z vso potrebno odloč-nostjo tndi in predvsem tovariš Franc Šetinc, še po-^•ehej pa je \ interesu vseh bralcev, da bodo korekt-no obveščeni o domnevno jasno ra/vidnih napakah in_spodr^ijajih Iribune.
Ker sta kot »inkriminirana« navedena kar oba Ijubljanska študentska medija, bi kaj kmalu spet lahko prišlo do pervertiranja njune družbene rele-vance in položaja. Od tu do besnih napadov na mladinski tisk tipa: »jemljejo družbeni denar, pa samo destruktivno nastopajo in pluvajo vsenao-krog    re^ ni \ ec daleO.
Tega se je treba na vsak način izogibati, svoje pa bo prispeval k temu manevru tudi tovariš Franc Se-tinc, če bo seveda svoje politične ocene tudi argu-mentiral. Naš časopis mu je za to-dejanje vedno odprt. Če zaradi drugega ne, zato, da bomo lahko na Tribuni svoje napake spregledali in jih v bodoče pač ne bomo več počenjali. Za definitivni zaključek pa se velja še vprašati, kaj lahko v političnem si-stemu socialističnega samoupravljanja izoliramo kot »modo«: »moda« ni toliko »pod krinko kritike stalmi/ma napadati inarkMMično teonjo. • koi pra\ i tovariš Setinc, pač pa predvsem metoda etiketira-nja, brezvsebinskega karakteriziranja in-šablon-skega opredeljevanja, ki jo — kot vsako pravo »modo« pač — spremljamo lahko v časnikarskih kotičkih, kjer namenjajo svoj prostor »besedi poli-tike«.
Ker je v tej luči »moda« simbolne nasilnosti poli-tične fraze izpričala že precejšn jo mero dinamike in bujne fantazije, bo tudi Tribuna uvedla kotiček, v katerem pa bo skušala razgaliti »modne kostume« in tako pokazati telos zgodovine na najlepši možni način. Vzemimo pričujoči spis kot prvi prispevek v tem poslu.
P.S.
Če bi se kdorkoli skliceval na impertinentno citi-ranje po avtorskem članku, iz katerega smo razbi-rali stališča tovariša Franca Šetinca, še toliko slabše za članek sam, ker pač ni zajel poglavitnih argu-mentov govorca. Samo s trditvami pa tudi člankar ne prikaže odločilnih razsežnosti določenega govo-ra.
ALEŠ DEBELJAK
V imenu svobode tiska
Ko se spuščamo na nivo tistega, čemur se v svetu govornega /govorjenega pridodaja sintagma »svoboda tiska", smo zavezani sprejeti težo bre-mena aktualne stvarnosti; tiste stvarnosti, ki evo-cira nekaj kot problem, nekaj, kar zadobi fanta-zem legitimnosti ,,za govorjenje".
Tako je slovenska, pa tudi jugoslovanska poli-tična scena v zadnjih časih zrevoltirana ob tem, čemur se pravi ,,svoboda tiska". Ne trdimo, da gie pri tem za eno od ,,temeljnih" simptomov Jcrfzne agonije jugoslovanske stvarnosti; če je sploh mogoče govoriti o nečem kar bi ,,te-meljno", ,,v temeljih" razkrinkavalonekaj, za kar nam gre. Ker smo namreč materialisti, vemo, da takšnih ,,temeljev" ni, da jih stvarnost ne pre-more, ker je konstitutivno zanjo ravno manko kakršnih koli ,,temeljev";ker vemo, da je iskanje ,,temeljev", sistema stvarstva, občega stvar tistih diskurzivnih praks, ki prav s takim početjem mi-stificirajo /prikrivajo/ mažejo mesto lastnega iz-javljanja, razredni interes; zato bomo fenomen );svobode tiska" jemali kot simptom, kot nadvse relevantni spodrsljaj, kot tisto kar uhaja ,,Družbe-no Nezavednemu".
Simptomu je lastna neke vrste ,,prisila po-navljanja". Politični diskurz, ki ga nažre fenomen ,,svobode tiska", je prisiljen, da počne /produ-cira nekaj, ne da bi vedel, kaj s tem producira. Preprosto prisiljen je, da o stvari govori. Govori pa lahko tudi tako, da molči in molk je realna prisotnost resnice. Kajti, politični diskurz, ki naj bo tudi vladajoči, je prisiljen, da s svojo oz^na-1
čevalno mrežo prekrije/ zaobseže čim več tistega kar producira sinhronija ideološkega boja. Ne-tematiziranost ideoloških faktov nekega poli-tičnega diskurza ali celo molk / cenzura je znak njegove nemoči, da bi si z ideološkimi, ,,nerepre-sivnimi" sredstvi zagotovil monopol na aktualni ideološki sceni, da bi na ,,miren"način reprodu-ciral vladajoča gospostvena /eksploatatorska raz-merja. Zaplembe tiskanih stvari, prepovedi obja-ve, javne diskvaliflkacije itd. so tisti ukrepi, po katerih mora seči Država, ko ji poide sapa na ,,ideološkem bojnem polju", pri čemer se nemoč vladajoče ideologije izkaže v ravno nasprotnem učinku, ki naj bi po pojmu pripadal cenzuri — namreč molk; cenzura pa doseže, da vsi govore o stvari ki ,je ni".
V pogojih, ko stvarnost z ,,empirično" očitno-stjo kaže produkte eksploatacije delavskega razre-da in je naša ta stvarnost trenutna stvarnost, je diskurz vladajoče ideologije na tem, da vse bolj očitni krpariji, luknjičavosti ideološke strukture pridodaja cenzurne ukrepe. In luknjičavost to-vrstnih /apologetskih/ struktur je v zadnjem ča-su že kar frapantna.
Tako prihaja z nekaterih ideoloških instanc opozorilo, da se je razširila moda kritiziranja na-šega sistema. Vprašanje je, alije ,,moda" kot taka problematična, kajti na nekaterih drugih podro-čjih življenja pač je in jo subjekti producirajo v zadovoljstvo vseh, tudi politikov. Toda, moda v politični kuhinji, to je nekaj novega. Kako, tudi tam da je mogoča moda!? Ne samo, da zvemo,
da je nekaj takega mogoče, temveč je to tudi hudo nedostojno in neprimerno. In istočasno tu-di zvemo nekaj, kar je lahko le produkt subjekta, ki se mu jebe vse, kar ima zvezo z raciom, da politična scena ni stvar nečesa, kar bi bila moda, da pa politična scena je moda, ker se v njej moda pojavlja. Mi pa recimo takole: politična scena je ,^noda", le da je ,,pravilna" le ena ,,moda".
Rečeno nam je tudi, da je kritika zelo zaželje-na stvar. Ustvarjalni, konstruktivni, brez-kompromisni kritični dialog, vse to da je nekaj, kar zelo ugodno vpliva na samoupravljalčevo pre-bavo. Toda ni vsaka kritika tudi ,,resnično prava" kritika. So kritike, ki so kritizerske • ,,zlo-namerne" kritike. So kritike, ki niso kritike. In zopet bomo mi, ki bomo rešili problem: ,,prave" kritike so ustvarjalne itd. kritike.
Prav tako smo že slišali, da niso kritike tiste kritike, ki se zavzemajo za spremembo sistema, da pa so ,,prave" kritike tiste kritike, ki se zavze-majo zato, da bi se odpravljale anomalije sistema, ki se zavzemajo za učinkovitejše izvajanje sistema v praksi. Torej imamo dva sistema. Eden je tisti, ki je v praksi in drugi, kje drugje kot v nepraksi. To z neprakso je mišljeno tisto, kar je zapisano v Ustavi, partijskih dokumentih - torej v sistemu o sistemu. In kako je ,,sistematiziran" ta ,^iepra-ksovni" sistem o sistemu. S prakso ne more biti, saj je sistem, ki mu je določena ne-praksa. In ker je določen nepraksi je nespremenljiv, ker je le praksa tista, ki kaj spreminja, je večen. In ker je nespremenljiv ni ,,dovzeten" za kritiko. Najboljša ,,prava" kritika je torej nekritika - je nikakršna kritika.
Nihče ne sme napadati, ogrožati temeljev na-šega sistema. Torej lahko napada in ogroža ne--temelje našega sistema; ker pa je sistem lahko ogrožen le v temelju in z napadom na temelje ogrožen, je spremenljiv. Sistem je ne-večen.
Tisk, informiranje naj skrbi za resnično, ob-jektivno informacijo. Obstajajo torej tudi info-rmacije, ki to niso — so ne-resnične ne-objektivne informacije. In ker resnica in objektivnost ne le-žita na cesti, ju ima nekdo v posesti. Dejansko so takšni, ki uveljavljajo svojo lastninsko pravico ta-ko, da se pojavijo z ,,Odločbo o prepovedi tiska-ne stvari" in dodatnim pojasnilom, da tudi ne--resnica spada na njihov fevd, kajti razširjanje ne-resničnih, alarmantnih vesti je prepovedano.
,,Svoboda tiska" je tiska metafizična krparija, vedno zgrešena /neulovljiva, ki je /in ker je/ za-vezana koordinatam vladajočega diskurzivnega polja. ,,Svoboda tiska" kot pravniški fakt jenad-določen z označevalno mrežo ,,govora" v sjužbi vladajočega razreda. Ravno zaradi te določenosti je neulovljiva - nikoli ji ni mogoče začrtati hori-zonta, jo obmejiti. ,,Resnica", ,,objektivnost", ,,pravost" je tista stvarnost, ki mora pod okriljem ,,svobode tiska" vedno umankati, je tu zato, da zakrije, mistificira mesto lastnega izjavljanja. Je tu zato, da maši necelost ,,vladajočega" subjekta, njegovo strukturno določenost zjiotraj ideoloških praks.
,,Svoboda tiska" je ,^ie-svoboda tiska", v koli-kor je prvi korak k udejanjanju misliti drugače, misliti drugače pa misliti o lastiii posredovanosti, misliti mesto vpisa subjekta znotraj označevalne mreže, pozicijo subjekta v ideološkem boju. brane koderman
TRIBUNINA PREZA
NAM v opravičilo, vam v obvestilo
Neka praznina je zazijala v letošnjem nizu številk študentskega lista Tribuna, praznina, ki je ne bo mogoče zapolniti.
Vemo: Po skiepu Temeljnega sodišča v Ljubljani je bilo prepovedano razširjanje študentskega lista Tribuna št. 11/12 in št. 12/13. In tu tiči razlog, da omenjenih številk Tribune ni najti na vaših poiicah: tu uredništvo pač ne more drugega kot da pokaže na instanco prava: tja naslovite svoja zvedava vpra-šanja (in spoznali boste, kaj je pisal Kafka v Proce-su).
Glas iz množice: Jaz jo pa imam, št. 12/13!!!
Pojasnilo: Vse v zgodovini se zgodi dvakrat, je rekel Hegel. Marx pa je dodal: prvič kot tragedija, drugič kot farsa! In sodstvo ni nobena izjema: zgolj farsičnosti drugezaplembe (prodanih 2000 izvodov še pred zaplembo!) se lahko zahvalimo dejstvu, ki ga je izrekel brezimni tovariš iz množice. Razum-Ijivo pa je, da naši naročniki te številke niso prejeli.
Pismo zvestega naročnika Tribuni: ».. .še vedno nisem prejel Tribune št. 9^10. Ne vem, kako naj si to razlagam? Prosim, da mi čimprej__«
Zagovor: Ne, ta številka ni bila zaplenjena. Zato smo si tudi na uredništvu težko razložili to vrzel, vendar smo v poizvedovanju odkrili sledeče: ti-skarna (Ljudska pravica) preprosto ni natisnila do-govorjeno število izvodov, tako da jih naročniki niso prejeli. Naša intervencija je zalegla, v kolikor se je naknadno natisnilo določeno število iz\odov, ki pa očitno dolgo potujejo k naročnikom. (Kako je s tem tiskanjem, sioglejtev Tribuni št. 12/13, čla-nek »Pri svobodi tiska«, in sicer zadnji stavek.).
Glas neodkritega stalinista (skrivajočega se v
mno/ici): Subjekli\no ^icer ni->ie krivi, toda \aša objekti\na krivda je dokazana!
Tribuna: naša stališča so jasna: menimo da za-plembe Tribune niso bile zakonite. Še več! Bile so izvršene na podlagi anahronističnega zakona, za katerega menimo, da je protiustaven. (Naše pri-tožbe tudi v celoti objavljamo).
Praznine, ki smo jo omenili, sicer res ne bo mo-goče zapolniti na način fizične prisotnosti določenih številk Tribune, dokončno pa se je zapolnila zev, tako značilna za lanskoletno Tribuno, med tribu-narji in bralci: vaša podpora je bila enoglasna!
0 enem izmed predstavnikov delavskega razreda
Ceprav se študentski Tribuni nasilno zapira usta, pa lahko občani Šiške vseeno prisluhnejo Tri-i>uni. Ta res ni študentska, je pa zato Javna m to dobesedno, zakaj njen uradni naziv se glasi - Jav-na tribuna. Javna je poleg tega, da je ni zadela prepoved razpečevanja in da nosi ime Javna, predvsem po tern, da jo v 29000 izvodih raz-našalci raztrosijo po občini Šiški. Za tednike in mesečnike velja, da s številom pro-danih izvodov narašča njihova berljivost. To pa, da sploh kdo Javno Tribuno prelista, je vzrok edinole v njeni brezplačno-nasilni dostavitvi na dom, Če je kot berilo •tete.rji/"., p vster^ raz-veseli nje srečne dobitnike, ko v času vsesplo-šnega pomanjkanja, z njo veselo podkurijo svoja ognjišča.
Pa pustimo vnemar prakticirano uporabo tega mesečnika in preberimo sestavek na naslovni stra-ni.
Naslov ima Razprave in odmevi. Razdeljen pa je med tri odstavke tako, da prvi zabeleži sekcijo o šolski reformi v Cankarjevem domu, drugi od-stavek izlušči nje zdrava jedra, zaključni odstavek pa je pogled v naprej. Zorni kot, s katerega bomo prebrali članek, je način vsebovanosti fundamen-ta vsake marksistične teorije - razrednega boja -v že omenjenem članku.
Samo teoretsko koncipiranost razrednega boja prebavi vsaka družba socialističnih barv, kakor tudi mračnega kapitalizma. Identičen odnos do
pojavnih oblik razrednega boja pa imajo tako ena, kot druga politična polobla, zakaj v praksi ga ne morejo in ne morejo najti in takrat, ko bi ga kdo lociral, odvrnejo s smehom - jaz pa v tem ne vidim razrednega boja. Prav tako izjavo smo •imeli moč slišati na sekciji o reformi šolstva in to iz ust delovnega predsednika sekcije.
Na kakšen način pa je v Javni Tribuni omenjena prisotnost razrednega boja, oziroma driižbenih nasprotij?
Te neznosne besede so zamenjane z nevtral-nejšima besedama, z živahnim obdobjem. Tako stoji v Javni Tribuni zapisano: Z novo reformo šolstva, z začetkom uveljavljanja usmerjenega izo-braževanja je nastopilo izredno živahno obdobje itd . . . Vrhunec je ta živahnost dosegla z odprtim pismom itd . . . Enačenje družbenih nasprotij z živahnim obdobjem nas, čeprav iz dneva v dan manj, preseneča, saj smo naučeni, da je SZDL, katere glasilo je Javna Tribuna, najširša fronta de-lavskega razreda, katerega interes pa ni maski-ranje družbenih nasprotij, točneje razrednega bo-ja. Mimogrede, razredni boj ni zgolj trenutek, ko antagonistična razreda po zazrtju iz oči v oči, preideta v boj na življenje in smrt, ampak je pred-vsem način prevlade izkoriščajočih nad izkori-ščanimi in zato lahko rečemo z Leninom - raz-redni boj jena delu vselej, v kateremkoli tre-nutku.
Če se vrnemo k omenjenemu spisu moramo pri-
znati, da nas še posebno preseneti zadnji odsta-vek tega spisa. Preseneti nas ne njega značilni ide-ološki manever, ko se vse preloži v megleno pri-hodnost, akterji pa nenadoma postanemo kar vsi skupaj. Preseneti nas nekaj drugega in da ne bo-mo operiraii z abstraktnimi stavki, saj pred-postavljamo, da Ljudsko Tribuno ljudstvo nima navade brati, saj bi v nasprotnem primeru pač ne bila brezplačna in prinešena šišenskim občanom na dom. In prav zavoljo tega vam bomo citirali navedeni odstavek.
„0 tribunah v Cankarjevem domu se veliko go-vori." V tem stavku trčimo ob pojem govoric. o katerih počenem bobnu je pisal glavni urednik tega glasila v Nedeljskern Dnevniku, taisti urednik je, naj omenimo samo mimogrede, tudi avtor čla-nka ,,Kdo riše kljukaste križe". Na nek načirr je res brezpredmetno ugotavljati avtorstvo tega ne-podpisanega uvodnika, toda ker se v jugoslo-vanskem družbenem sistemu izgublja posa-meznost, jo tu skoraj nasilno vračamo na površje.
Po tej digresiji se vrnimo k citatu iz Ljudske Tribune. ,,Eni so za, drugi so proti takšnim obli-kam pogovarjanja in dogovarjanja. Oboji imajo prav in bodo ostali na slepem tiru, če ne bodo storili koraka naprej. Kajti takšne ,,sekcije" bodo le cirkuške predstave, če jim ne bodo sledile pra-ve sekcijske obravnave - v občinskih in krajevnih skupnostih. Brez navijaških aplavzov in žvižganja - pa zato z več konkretne odgovornosti razprav-
ljalcev in z več operativnimi rešitvami ..." V tem citatu nas preseneti kako uredništvo gla-sila SZDL, ne pozna dejavnosti RK SZDL, zakajj sekcija o šolstvu, je bila organizirana v okviru SZDL, ki naj bi, v tem trenutku ne vemo, če jej že, na temelju te sekcije izdelal program ,,reši-tve", ter ga poslal v temeljne celice naše družbenej ureditve.
Če glasilo SZDL že ni v interesu delavskega raz-reda, pa je zares neverjetno, kako, da ne pozna niti treoutnega početja SZDL Slovenije.
S tern stavkom bi lahko končali ta zapis, vendar se bomo še enkrat vrnili k zadnjemu polstavku omenjenega citata. Ta stavek, nai nam Bogopro sti, bomo prebrali še enkrat - pa zato z več kon kretne odgovornosti razpravljalcev in z več opera tivnimi rešitvami.
Na prvi pogled se nemara zdi, da ta polstavek obide omenjeno sekcijo, ko zahteva predloge, ki so že bili predlagani. Toda avtorja tega članka je treba brati in to vedno, z milimetrsko natančno stjo in ko zapiše - pa z več konkretne odgovor-nosti razpravljalcev - to ne pomeni nič drugega, kakor, da bi morali posamezni razpravljalci, zara-di svojega razpravljanja odgovarjati pred določe nimi političnimi telesi.
Tako o reševanju družbenih konfliktov avantgar-J dno glasilo šišenskega delavskega razreda.            |
OTTOE.SLIVNIK
D.T. Sekdjsko usmerjeno izobraževanje
V naši deželi ni bilo v navadi, da bi si pošiljali od-prta pisma, tako da je odprto pismo, pod katerega se je podpisala množica uglednih intelektualnih de-lavcev, vzbudilo nemajhno grozo v najvišjih foru-mih republiškega socialističnega samoupravnega sistema, saj je pismo javno opozorilo, da delegatski sistem in dolgotrajne usmerjene razprave niso omogočile uveljavljanja individualnih pobud, da so
torej vsi sicer lahko povedali svoja mnenja se »ra-zelektrili«, usmerjeno izobraževanje pa se je ne-moteno razvijalo dalje. Največ hude krvi je vzbudil najavljeni poskus ukinitve naravoslovno matema-tične usmeritve in nasploh oženje izobraževalnih profilov.
Cilavni nesporazum na sekcijski ohravnavi je iz-hajal iz tega, da so eni branili cilje usmerjenega izo-
braževanja, drugi pa so jih napadali zaradi izvaja-nja usmerjenega izobraževanja. Koliko gre pri tem za politični manever napadenih pravzaprav ni jasno. Jasno je le, da bi obstoječe izvajanje lahko podprli le izvajalci v bazi, ti pa kljub hotenjem ne-katerih te podpore niso mogli dati. Nasploh raz-prava ni prinesla vsebinsko bistveno novih argu-mentov. Njen pomen je v tem, da naj bi se izrečena
mnenja in argumente upoštevalo pri nadaljnjem izvajanju usmerjenega izobraževanja. V kolikor pa temu ne bo tako, pa pomeni le dogodek, na kate-rem so posamezniki »izpraznili« svojo nejevoljo nad izvajanjem usmerjenega izobraževanja. Vse-kakor ni zmanjkalo tudf razpravljalcev, ki so neza-dovoijni z delujočim političnim sistemom. V njiho-vih pamih kotlih je pritisk po javnem nastopu prav gotovo padel.
Cruising
(cruising, monoliti, moda)
Gre nam za neke bolj ali manj parcialne posege, ki naj vkorakajo v poije, ki ga imenujemo politična fantazmatika. Da je to polje v temelju totalizirajo-če, da si že per definitionem podvrže vsako posa-mično, sodi v abecedo analize tega polja. Toda, če ta totalizacija deluje le na način spodrsljajev, šepa-nja, škripanja, praznin, skratka, če nikoli ne uspe organizirati celote, je misel, ki meni, da je s tem od-krila tisti argument, ki bo sposoben celo ostenzivne definicije in s tem dokaza neustreznosti političnega stroja, naivna. Naivna ravno, v kolikor se ujame v nastavljeno past, da je ravno takšna totalizacija tista, ki organizira celoto. Ta je sicer porozna, pa vendar vedno dovolj uspešna v svojem funkcioni-ranju: vedno je totalitetna. Subjekt, ki ji ugovarja, ježe totaliziran in s tem njegova izjava izgubi moč rušilnega argumenta. (Skratka, spodrsljaj ne napo-veduje zrušitve sistema.)
In kaj nam preostane?
V FRIEDKINOVEM FILMU.....
V Friedkinovem filmu Cruising (pri nas obsku-rantistično prevedeno kot Vaba) se mora Steve Burns (Al Pacino), ob iskanju morilca, gibati po di-skotekah, kjer se odvija homoseksualna, heavy-leather scena. Ob enem svojih obiskov naleti na pravi ples v.maskah: homoseksualci so preoble-čeni v policaje, kar je pogoj za vstop in zato šokira-nemu in nekostumiranemu policaju Steveu ni do-voljena vključitev v dogajanje. Edinemu »prave-mu« policaju med »nepravimi« policaji je prepo-vedan vstop v diskoteko: ker je pravi, ni pravi. V trenutku ko naleti, tako rekoč, na svoj rod (čeprav kostumiran) je izvržeh; zato, ker je edini pravi poli-caj (edini pravi posameznik svojega rodu), edini ne more biti vključen v rod. Dialektika pa se tu še na-prej vozlja: Steve je hkrati v rodu homoseksualcev edini, ki je zgolj zakamufliran. In od tod sledi na-slednji zvijačni vozel homoseksualnega uma: ker si edini zakamuflirani homoseksualec, te sicer sprej-memo medse, toda zato boš, kot edini pravi policaj, izvržen iz naše kamuflaže.
Logika, katere gibanje smo pravkar spoznali, pa nikakor noče biti zgolj parcialna. S svojo zvijač-nostjo poseže tudi na polje političnega (tu se še bolj pokaže neustreznost našega prevoda: le naivna pa zato nič manj nevarna ideologija si predstavlja svoje lastno delovanje kot vabo za neumne množi-ce. Dovolj si je prebrati Structure du serail A. Gro-sricharda, da veš: opraviti imamo natanko s tistim, kar pomeni beseda cniising). Demokratična raz-prava (ki je pač vedno že obljubljena) se uvršča v red »demokratičnih« razprav natanko na način
Stevea Burnsa: ker je edina zakamuflirana (ne po-zabimo, da gledamo s stališča »demokratične« raz-prave) »demokratična« razprava, jo slednje sicer sprejmejo medse, toda zato je kpt edina ptava de-mokratična razpra\ a izvržena iz njihovega reda. Da to izvrženje pomeni izvrženje iz polja dovoljenega (da se sedaj demokratični razpravi prilepi epitet škodljivega, nevamega, narcisizem posameznikov zadovoljujočega), je pač causa finalis te logike.
KONKRECIJA: Golubnjača: potrebno je voditi široko, javno, demokratično razpravo (tako se glasi zahteva! politike). Toda ker vemo, da gre zgolj za kamuflažo (za katero se skriva nacionalizem, šovi-nizem, antisamoupravljanje itd.), se demokratično razpravo izvrže z »demokratično« razpravo (inter-vencija politike), ki po tormuli utajitve izpelje svojo upravičenost, s tem pa, po avtomatizmu, svojo resničnost. Formula utajitve je prav sledeča: saj vemo, da demokratična razprava ni antisamou-pravna, nacionalistična itd., pa vendar... (je anti-samoupravna...)
MONOLITI
Pogoj demokratične razprave je možnost plura-lizma interesov. In v tej smeri beremo: »Zveza ko-iuunistov sama po sebi tudi še ni monolitna organi-zacija.« (F. Setinc) V nekem binarnem razmerju ZK in SZDL, ki ga razbiramo iz gornje izjave, se nam, na njeni poti, razpre vozlavost dialektike. SZDL, kot mesto zbiranja najširšega pluraiizma in-teresov, je na-sebi vedno že pluralistična. Toda v procesu postajanja za-sebe drsi v točno določene interese, torej na koncu, t.j. za-sebe, ni več plurali-stična (v strogem smislu besede). Kot taka pa se diatektično prevrne v svoje protislovje, naravnost v moholitnost: v bazj ni pluralizma interesov.
ZK, kot beremo v izjavi, na-sebi ni monolitna or-ganizacija. To določilo si šele pridobi v dialektiki postajanja za-sebe. Natanko na mestu prehoda v monolitnost, pa se prevrne v pluralizem: pluralizem obstaja v ZK.
Mesto boja za interese je tako lahko zgolj ZK, kar se, skladno z dialektiko politike, z veseljem udejanja.
KONKRECIJA: Golubnjača: dejstvo, da je delo, ki je bilo v Vojvodini politično obsojeno, v Sloveniji pa je bilo nagrajeno, je možno pripisati le neenotnosti med republiškimi ZK (v potrdilo si je potrebno ogledati zadnje izjave J. Vrhovca). Da je baza iz boja pluralizma interesov izključena, nam pove dejstvo, da je omenjeno predstavo v Sloveniji videlo le 3000 ijudi.
MODA
V filmu K. Godine Rdeči boogie, pa nam plane nasproti tisti obrat, ki zmore prefinjeno nivclizaci-jo, zvajanje posebnega na obče. Oblasti nasproti se postavi jazz, vpliv dekadentnega Zahoda. In tu sledi tisti obrat: jazz sam na sebi ni ničesar vreden, nima lastne vrednosti, toda zanimiv in nevaren je kot moda. V ta obči referenčni okvir se seveda v toku zgodovine vpisujejo najrazličnejši pojavi od rock and rolla do punka, vsako posamezno se zni-velira na nivo mode, ki ji pač gredo epiteti efemer-nega, marginalnega, nebistvenega. Kot takim jim pač ne bi bilo potrebno pripisovati take pomemb-nosti, da bi se z njimi ukvarjal politični stroj, ki mu pripadajo esencialne, že kar transcendentne stvari. Na poti k tem esencam so mu zgolj v oviro, zato se jih hoče (ničevih in nevrednih kot so) znebiti. In tu sezaplete: nebistveno, marginalno zadobi vlogo bi-stvenega, vrednega. (Seveda ima tu politični stroj prav: kot moda preživi tisto, kar bi bilo sicer zgolj etemera.)
kONKKECIJ A: Irihuna: kritika, ki se poja\lja \ iribuni, ^e vpisuje med modno kritiko sistem.i socialističnega samoupravljanja. Eksponenti take kritike so posamezniki (tudi v Novi reviji in na RŠ), s čimer je še bolj poudarjena modnost=marginal-nost te kritike. Tu je seveda vednožezamolčan na-sprotni pol opozicije posameznik: množica, t.j. množica — ravno tista množica, ki bere Tribuno, /Novo revijo, posluša RŠ. Taka, zgolj modna kriti-ka, pa zadobi popolnoma drug status v trenutku, ko ^e je hoče politični stroj znebiti(inzapleni I ribu-no): nenadoma postane pomembna tudi za politični stroj.
V tem momentu pa se eksplicira neka zahteva, ki jo imenujemo zahteva po definidji: kaj ste in kdo ste? V definitorični strukturi jezika, pa celotna skriptura dobi »funkcijo prihranitve sojenja.« (R. BARIHES).   la\toloskosi te strukture skripture zagotavlja ukinitev razmaka med imenovanjem in sojenjem, oz. njuno spojitev v sprego, ki je ni moč razrušiti. Kdor je prebral dokumente objavljene v zaplenjeni Tribuni št. 12/13, ve na kaj mislimo.
JANE MARINKO
FRAGMENTI AKTUALNEGA
Fašizem in obhajilo
t?<?jstni dah pX>navadi praznujejo predvsem še živi ©sebki, posebej razni ugledni in zgledni osčb-ki, toiej zaslužni heroji in mojstri najnavadnejših iri najnenavdnejših praks. Zato je petdesetletnica vselej še posebno dragocen in pameten dogodek, obhajanje takega dogodka pa je povsem samo-umevna potreba, ki nemalokrat zaradi sakralnih razsežnosti zdrsne v obhajilo. In če dopolni pol-stoletnico nekaj takega kot ,,fašizem", potem to vriše navalom živalskega brezumja zgolj neutrpno pa zato nič manj lagodno možnost distanciranja, ki pa rabi le ,4etni bilanci" in ,,zaskrbljenosti". Zgolj stvar okusa je potem še dolžnostna oblika, ki jo tovrstnemu obletovanju podeljujemo.
,,Fašizem" je pač promoviral 30. januarja 1933 in mnogim se zdi zgolj slogovno vprašanje, če je demonični slikar Adolf Hitler sploh odbra-nildoktorsko tezo. Res je sicer, da so mnogi učen-jaki doktorirali iz,,fajizmak'- vendarHitler ostaja slab slikar.
Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da nam ne vsiljuje nobena stvar mnenja o sebi in ne prihaja sama do nas. Odkod je vsaka stvar prišla in iz kakih snovi je in v kaj se premeni in kaj bo po premeni in da pri tem nič hudega ne trpi - o tem premišljuj, kadarkoli utegneš!
Zelo se pa spodobi, če se takšnega dogodka spomni tudi ljubljanska TV kot ,,specifični me-dij" seveda na ,,specifični način". ,,Fašizem" v svoji zgodovinski vpričnosti kajpak ni bil stvar ,,okroglih miz", ki naj bi kategorično zasnavljale realno osnovo vsakršne demokratične debate.
Zato pa je nam vsem ljuba TV obhajala pet-desetletnico ,,fašizma" na način ,,okrogle mize", ki naj bi tako blazirano in spektakularno demo-kratizirala našo proslulo vednost o ,,fašizmu". Šest strokovnjakov je nedvomno in brezprizivno sedelo prav za ,,okroglo mizo" - del te iste mize je pa ostal nezaseden zato, da bi lahko gledalčevo oko qz. uho planilo po vednosti o ,,fašizmu" in
tako na najlepši način razširilo obzorje. V blagor in poduk torej! Šest umnih vitezov okrogle mize pa lahko razumemo tudi kot šest dvomih norcev, če upoštevamo znano in preizkušeno dejstvo, da se vitezi okrogle mize lahJco zelo kmalu prelevijo v dvorne norce. Gledalec ,,aktualne" oddaje o ,,fašizmu"je ostal vnezaobidni dilemi, saj se nika-kor ni uspel odločiti v katero gesto je investirala TV:
1.) Ali so pred kamere postavili bebce, ki so jim samo galantno predlagali neko ,,temo", ,,pro-blem" oz. ,,objekt" o katerem ti nenavadni subje-kti niso in niso nehali blebetati. . .
2.) Ali so pred kamere povabili vedce (stro-kovnjake), ki določeno ,,problematiko" izvrstno poznajo in ki gledalca pozabavajo z nečim ,,no-vim" . . . Vse kar je šestero udeležencev slav-nostnega obhajila povedalo o ,,fašizmu" je moč prav lepo prebrati v najbolj primitivnih zgodo-vinskih učbenikih, ubožnih leksikonih in cenenih enciklopedijah. Vendar je tudi šolska-poljudna re-snica o ,,fašizmu" časih pravilna. Kakor ima vsa-ka šola svojo zgodovino, tako tudi šolski vednosti o ,,fašizmu" pritiče prav specifična zgodovina, v
kateri je le-ta doživela ustrezne premene in obra-te. In zato je bil nastop šesterice nadvse komičen in bebav: n*ekakšni doktorji, komentatorji in par tijski fiinkcionarji (naj mimogrede omenimo zve-zde oddaje: Biber, Drčar-Murko, Fras, Messner Schleicher, Velebit) so nam skušali prodati pra diletantske in bebave resnice o ,/ašizmu", ki sc bile vse proizvedene že v davni in slabi preteklo sti, nekatere še celo sočasno s ,,fašizmom" sa^ mim.
To je nemara najlepše formuliral prav tist član te dolgočasne posadke, ki je reprezentiraJ ,,Zgodovino" samo: iz razumljivih, a komaj ra-zumnih, razlogov knjig (in s tem strokovne teo retske literature) več ne uvažamo, zato pač ne vemo kaj se v svetu dogaja, nedvomno pa se doga ja zelo intenzivna vednost o ,,fašizmu".
Naša šesterica pa je razdirala same polharske anekdote in šolske aforizme; če je že potrebnc govoriti o ,,fašizmu", potem je vsekakor o ,,faši zmu" treba govoriti in tudi če o ,/ašizmu" ni treba govoriti, je o ,,fašizmu" na vsak način po trebno govoriti in baš zato je o ,/ašizmu" trebž govoriti.
MACAN BLANČ
Pa še to: Kam plovemo?
-*-
Delo je glasilo SZDL Slovenije. To je samo po sebi umevno in popolnoma verjamemo, da je te-mu tako.
Samoumevno pa je tudi, da to čudotvorno gla-silo prvo pride in zato prvo melje tudi na knji-žnem trgu. Včasih pa zaradi te ekstatične naglice neizogibno razširjajo rahlo alarmantne vesti, ki bi utegnile vznemiriti najširše plasti. Prav nenavadno paradoksno situacijo so novinarji DELA razvili v okviru poročanja o izidu novega leksikona ,,Slo-venska književnost", ki j© izšel v zbirki malih lek-sikonov. Občani zbirko nedvomno prav dobro poznajo, saj je osrečila že prenekatera srca. Toda
pustimo vlogo, pomen in domet leksikonov in se posvetimo nebrižni logiki poročevalcev DELA.
Zanima in zaposluje nas torej leksikon ,,Slo-venska književnost", ki ga je v DELU z datumom 3. februarja 1983 komentirala Marjeta Novak. Poleg osnovnih, nujnih in potrebnih podatkov, ki specificirajo tako recenzijo, pa je Novakova do-tični leksikon ocenila, presodila in pretehtala, re-cimo temu, tudi z vrednostnega stališča. Njeno oceno bi lahko čisto neovirano vračunali kot ,,pozitivno": dotično publikacijo označuje kot ,,LEKSIKALNO OBOGATITEV", kot ,,POV-SEM IZVIRNO DELO", kot ,,TEŽKO PRIČA-
KOVANO IN SILNO KORISTNO PRIDO-BITEV", kot ,,IZREDN0 POMEMBNO NO-VOST, KI IMA ZELO ŠIROKO UPORABNO VREDNOST" ...
Naslednji dan, 4. februarja 1983, pa smo na zadnji strani med lahkotnejšimi novicami, pod čvekaškim in prigodniškim naslovom ,,PA ŠE TO", lahko prebrali naslednji sestavek:
,,KRIZA ZALOŽNIŠTVA - Novi leksikon Cankarjeve založbe Slovenska književnost že buri duhove. Kljub visoki nakladi 20.000 izvodov je cena kar 490 din. Kljub nakladi novinarji na predstavitveni tiskovni^ konferenci še niso dobili recenzijskih izvodov. Že prvi vpogled v vsebino kaže, da so sestavljalci spregledali vrstoimen. Če že tako veliki slovničarji kot so Bajec, Breznik,
Škrabec ne sodijov leksikon (sta pa v njem deni mo Toporišič in Šolar), pa se je avtorjem izmu znil menda svetovni rekorder v prevajanju Janko Moder, ki je tudi književnik in urednik Nobe lovcev pri Cankarjevi založbi. In še bi lahko nak števali. O krizi založništva ni dvopia."
Čisto lep in dober demanti prejšnjega se stavka, kar kaže lahko le na to, da je naša zavest iz dneva v dan vse krepkejša, razsodnejša in pri sebnejša. Vemo, kje je sovražnik, zavedamo sc lukenj, disfunkcij, deformacij - v vsakem tre nutku znamo pokazati na točkb, za katero smo prepričani, da je prenašalka bolezenskih klic iil odpiralka kriznih žarišč. Takoj vemo kaj je krizi in kaj je ne-kriza. In tako je prav.
KAROLDOLENC
Luthar, Kako dolgo še knjižnica pri institutu za sociologijo
Namesto uvoda: Ko v ,,neki" sredini dolgo go-vorimo o neki stvari, problemu ali stanju, znotraj taiste sredine opazimo, da po daljšem posredo-vanju informacij del te sredine o tem nič ne vem, ali bolje noče vedeti, drugi del se trudi za to, da se ne bi izvedelo, zadnji, najmanjši, ki se mu zdi, da hoče vedeti, govori naprej. Torej govorimo dalje. Od časa, ko smo začeli govoriti, bo kmalu. eno leto, vendar kot se je izkazalo po mnenju nekaterih republiskih forumov smo to počeli s posredovanjem ,Jculoarskih govoric". (Tako je treba poudariti, da to nikakor niso bile kuloarske govorice - posredovane so bile na Radiju Štu-dent — temveč podpisane izjave predstavnikov FF, FSPN, Inštituta za sociologijo ...
Torej, o čem so bile razširjene govorice, ka-kršnekoli že, prispevki in nagovori? Kotje izna-slova razvidno, gre za knjižnico pri Inštitutu za sociologijo. Če še vedno ne veste, za katero knji-žnico gre: to je tista v stari ljubljanski ,,Kazini" na Trgu osvoboditve 1.
Da pa bi vsaj sedaj presegel okvir očitanega — kuloarskega, bi rad podal nekaj zgodovinskih dej-stev v zvezi s to knjižnico. Vendar moram najprej povedati, za kaj pri celotni stvari sploh gre. V kolikor niste obveščeni, predvsem študentje, knji-žnica bo, kot vse kaže, v kratkem zaprta, alikot se temu uradno reče: ,,Gradivo knjižnice boraz-deljeno med različne interesente, ki bodopripra-vljeni sprejeti dele knjižničnega fonda, kar ne po-meni ukinitve, pač pa porazdelitev." Kaj pa po-meni takšna poteza v času, ko znanstvene razme-re zahtevajo integracijo in koncentracijo gradiva na enem mestu, pa komentirajte sami. Zame je to ukinitev v najkonkretnejšem smislu.
Vendar se vrnimo nekoliko nazaj, kot sem že prej omenil, k zgodovinskemu pregledu situacije.
Knjižnica je bila, prav tako kot Inštitut za soci-ologijo, ustanovljena konec 60. let. Na začetku je v glavnem združevala del fonda, podedovanega po knjižnici CK ZKS, knjižnico časopisa Jutro, ter knjige, pridobljene z raznimi zapuščinami or-ganizacij in posameznikov. Z gradivom je takrat upravljalo deset zaposlenih, kar je bilo največje število delavcev kdajkoli, kajti nedolgo po tem se je začelo to število permanentno manjšati. Gradi-vo samo je prvenstveno služilo raziskovalcem In-štituta za sociologijo, prav tako so taisti ljudje preko knjižnice naročali domačo in tujo litera-turo, potrebno pri svojem delu. Velika večina po-rabnikov te knjižnice, pa so bili in so študentje dfužboslovnih fakultet (ok. 70 %). Torej pozor! Ob eventualni ukinitvi bodo potemtakem štu-dentje najbolj oškodovani. Gremo dalje: knjižni-ca je imela nekoč tudi čitalnico, ki pa je sedaj dvorana plesne šole Kazine! Zakaj!?
Ampak vse skupaj je še nekako šlo do ,,bav--bav" časov 1. 80. In potem? Funkcioniranje knjižnice je zadnja leta prislužilo okoli 170 miljo-nov izgube, zato se je stvar ,,nekoliko" zaostrila. Seveda se je situacija začela reševati pri nabavi tuje literature. Opomba: pomislimo na omeje-vanje nabave tuje literature 1. 1980, 1981. In še podatek: knjižničarski odbor Inštituta za sociolo-gijo je za 1. 1983 odobril nabavo štirih od sedmih predlaganih tujih knjig. ,,Nekoliko malo"; kaj pa pomeni večletno nepokrivanje in neobveščenost o tujih znanstvenih dogajanjih (v tem primeru so-cioloških) pa ne bom komentiral.
Vendafc;. . . ni ostalo le pri omejevanju nabave tuje literature, tudi knjižničarjev je bilo vse manj (novih "si Inštitut ni mogel privoščiti), tako sta sedij ostala le še dva. To pa, da dva ne moreta
kvalitetno in sproti opravljati vsega dela, je verje-tno jasno, saj gre za okoli 80.000 knjižnih enot. In tu nekje pridejo na vrsto dogajanja preteklega leta. L. 1982 je med drugim prišlo tudi do menja-ve direktorja na Inštitutu (sedaj je to Vojko Antončič). Ta se je odločil rešiti sedanje stanje knjižnice, ki po mnenju nekaterih raziskovalcev samo povečuje celotno izgubo te delovne organi-zacije. Pokazale so se tri možnosti reševanja in vse so bile približno enako opravičene:
1.  Prvi predlog rešitve so delavci Inštituta pp-slali na Republiško izobraževalno skupnost. To je še kako razumljivo, če vemo, da je od vseh upo-rabnikov uslug knjižnice že omenjenih 70 % štu-dentov. Torej ta knjižnica opravlja tudi del izo-braževalnega dela, ker se določena literatura dobi le v tej ustanovi. Izobraževalna skupnost na to sploh ni odgovorila. Od predsednika, tov. Toneta Ferenca, smo dobili šele j»ri pripravljanju oddaje o  tem problemu za RS neko zelo abstraktno ,,da-ne" izjavo, ki jo iz ,,vljudnosti" ne citiram. Iz izvajanja   in  obnašanja  delavcev Izobraževalne skupnosti je bilo skratka razumljivo le to, da z njihove strani za sofinanciranje ni nobene mo-žnosti.
2.  Drugi forum, ki je dobil dopis Sociološkega inštituta, je CK ZKS. Glede na to, da je CK ZKS pravni predhodnik knjižnice, so delavci Inštituta sodili kot potrebno, da ta forum vključijo v re-ševanje te situacije. Obenem pa so opravičeno upali na finančno pomoč s strani tega družbeno--političnega foruma. Na začetku je kazalo na to, da bo CK ZKS kril del izgub Inštituta, a je ostalo le pri upanju. CK ZKS je kasnejšo nepomoč obra-zložil z izjavo, da, ker ne more kriti celotne vsote in ker Inštitut ni konkretneje definiral zneska, doslej ni prispeval ničesar . . .!?
3.  Ostala je torej še zadnja možnost. Ta pa je v združitvi s knjižnico na FSPN-ju. Ko pravim, da ,je" in ne, da ,je bila", pomeni to to, da ta možnost še danes načelno obstaja, vendar pod določenimi.pogoji. Inštitut za sociologijo je sicer predlagal, naj bi se .združila oba fonda knjig v
skupno knjižnico, ki naj bi bila neke vrste podla ga za nastanek že načrtovanega Družboslovnegi centra. Delavci na FSPN-ju so to možnost odklo nili, bili so za pridružitev Sociološke knjižnice h knjižnici FSPN-ja pod pogojem, da Izobraževalna skupnost v tem primeru poveča fmančno dotaci jo in da se zagotovijo ustrezni prostori.               .
In potem.
S tem se je nekako končalo lanskoletno reše vanje knjižnice. Tik pred koncem leta je bil skli can še zbor delavcev in zbor delavskega sveta Inštituta za sociologijo. Zborujoči na zboru de-lavcev so sklenili, da se v dnevnem časopisju obja vijo vsi predlogi za rešitev knjižnice, vendar je delavski svet to akcijo preprečil z intervencijo zu nanjih sodelavcev.
Zadnje dejanje pa se je odvijalo (odvilo se še ni) v mesecu januarju. Kot zadnja možnost se je sedaj pokazala v že prej omenjeni porazdelitvi gradiva med zainteresirane ustanove (NUK, Inšti tut za zgodovino delavskega gibanja, FSPN . .) V zvezi s tem je bil na Republiški raziskovalni sku pnosti sklican sestanek, ki pa je bil le na nivoji primerjanja nekaterih predlogov za reševanje knji žnega fonda. Prisotni, med drugim tudi V Antončič, C. Baškovič, tov. Markun, so se dogo-vorili predvsem za pregled in klasifikacijo knjig iz knjižnice, tako da bi na sledečem sestanku, ki se obeta, lahko konkretneje ,,odločali". Torej se nam zanimiv razplet šele obeta. Nedorečena pa je ostala še zanimivost z omenjeno klasifikacijo knjižnične literature. Še preostala zaposlena sta dobila nalogo, izločiti izmed 80.000 enot aktual no literaturo, verjetno zato, da bodo sestankujoči na prihodnjem zmenku lažje delili. Ta ,,delovna naloga" pa za ta dva knjižničarja z drugimi bese-dami pomeni ukinjanje njunega delovnega mesta saj je jasno, da z ukinitvijo - razdelitvijo knji-žnice zgubita svoje delo. Zata sta začasno tudi odklonila izpolnitev naloge.
Tako, to bi bilo za sedaj v glavnih obrisih vse. Mislim pa, da glede na zanimivost te knjižni-čarske večdejanke lahko pričaknjemo še kakšen, nepričakovan finale.
LUTHAR Oto
Splošni tečaj malih oglasov
Zadnji dogodki z zaplembami obeh Tribun so nas prisilili, da smo se znašli prav nakraju sodišča samega, kar pomeni tudi nevarno bližino ustanov, ki jim navadno rečemo kar zapori. Glede na to, da se zadnji Čas na veliko tiska tudi zaporniška literatura v našem kulturnem prostoru, hočemo prav s pomočjo ene izmed teh knjig pokazati, kako malih oglasov ne stre niti takšen strog ukrep, kot je odvzem svobode. Mali oglasi so pro-drli tudi vzapore.
Zupan Levitan jih omenja v svojih ,,spominih" na leta, prebita v tej ustanovi, dvakrat:
,,Včasih smo od redarjev dobili časopis in smo
ga nekateri prebrali od prve do zadnje črke. (...) Župnik je rad bral o kriminalu (kam prive-de državo pomanjkanje moralke), učitelj o sov-jetskem pritisku, socialist o zbliževanju z angle-ško Labour Party. Jaz pa sem najraje bral male oglase, posebno ^cupim' in ,prodam', od koder sem črpal predstavo o življenjuzunaj." (str. 179)
,,V soboje prišel časopis.
V Koreji že čez milijon tristo tisoč mrtvih, slika pokopališča v Fusonu (s pripombo) da do vsega tega ne bi prišlo, če bi ubogali nasvete Ju-goslavije). (...)
Najbolj zanimivi so mali oglasi, kaj vse ljudje
prodajajo, kako malo kupujejo." (str. 252)
Levitan je odlično zadel in spoznal bistvo ma-lih oglasov. Mali oglasi, taki kot so in tako kot fuiikcionirajo, res niso zanimivo branje. So pač funkcionalno branje. Toda že ,,majhen" zasuk ideološke predpostavke branja, to je ,,spre-memba" objektivnih okoliščin bralca, bralcu sa-memu nudi svojevrsten ,,užitek" in veliko mero informativnosti.
Mali oglasi se tako razkrivajo kot svojevrsten indikator časa in prostora ter seveda ljudi, ki ju živijo. So neformalen dokument,mikrokozmos v malem.
O, da bi jih še vedno brali le kot funkcionalno besedilo!
Mihael T. Bregant Poljšica pri Bledu
MALl OGLASI
1.
Rabim zamenjavo za šest mesecev vojaškega roka.
Šifra: redna prehrana in pranje vsega-mogočega, zagotbvljeno.
2.
V teh težkih časih, ko so zaprte konsigna cijske trgovine, sem si zaželel kompietnega HI-FI stolpca, moči 50 W ali več.
Kardeljeva pl., blok C, soba 105. V večemih urah.
(razstavna manifestacija v Zahodnem Berlinu)
V Zahodni Nemčiji mineva letos petdeset let, odkar je 30. januarja 1933 Adolf Hitler postal predsednik nemškega Reicha. Danes, po petde-Ktih letih, je šest milijonov pobitih Židov in 50 dlijonov ostalih žrtev sicer zgodovina, ki pa gro-zeče opozarja na določene znake današnje krize, Iti spominja na čas pred prihodom Hitlerja na oblast. Dva milijona nezaposlenih Nemcev, go-spodarska kriza, vse večji pojavi rasizma proti Turkom, neofašistične ideje... so eni glavnih problemov s katerimi se otepa današnja Nemčija. Kriza je zajela ves svet in vsi se zavedamo, da bi II. svetovna vojna, z vsem nuklearnim oro-žjem, ki ga danes premorejo svetovne sile, usodna za vse človeštvo.
Razstava v Staatliche Kunsthalle Berlin v Za-hodnem Berlinu, odprta od 9. 1. do 10. 2. 1983, je ena izmed oblik manifestiranja, ki opozarja na specifičnost današnjega časa v primerjavi s ča-som, ko je prihajal Hitler na oblast. Direktor raz-stave Ruckhaberle je s pomočjo ,,Neuen Gese-lschaft fuer Bildende Kunst" skoraj šest let zbi-ral dokumente, ki še niso bili razstavljeni in ki pričajo, kako je Hitler pravzaprav prišel na oblast. Razstavljenih je veliko pomembnih pi-sanih in fotografskih dokumentov, ki razbijajo mit o Hitlerju Trkot z neba danem" in prikazujejo realno sliko Hitlerjevega prihoda na oblast. Iz do-kumentov namreč izvemo, da Hitler ne bi nikdar postal takšna ,,superiorna" osebnost, če mu ne bi pomagali kapitalisti večjih nemških koncernov (npr. Schacht, Thyssen, Holzmann itd.), ki so mu v letih od 1932 do 1945 zdajali okoli 700 mili-jonov DM, da je Hitler lahko uresničeval svoje načrte in hkrati podpiral tudi kapitalistične.
Leta 1932 je bilo v Nemčiji nezaposlenih 29,9 % ljudi, ki niso imeli kaj jestr. Fotografije na razstavi prikazujejo ljudi,kise dobesedno prosti-tuirajo na ulicah, s tablicami okoli vratu, na ka-terih piše, da iščejo kakršnokoli delo. Mladinaje izgubljena tavala po ulicah. ,,Versajska pogodba" je obvezovala Nemce, da imajo lahko le 100.000 vojakov in morajo odplačevati ogromno vojno ikodo, ki je nastala med I. svetovno vojno. Pri-hod Hitlerja je obetal rešitev iz brezupne situacije v kakršni je bila Nemčija, saj je v najkrajšem mo-žnem roku odpravil nezaposlenost, razvil indu-strijo, poskrbel za mladino, jo zbral in ji ponudil, da združeni v Hitler Jugend naredijo nekaj veli-kega. Prekinil je z ,,Versajsko pogodbo" in pričel organizirati ,,novo arijsko armado", ki je imela ,,častno poslanstvo očistiti nemško raso in raz-širiti nemški imperij. Za ljudi, ki niso poznali dru-ge strani Hitlerjeve moči, to da je Hitler postal HITLER pravzaprav s finančno pomočjo kapi-talistov, je bil Hitler resnično osebnost, ki bo spremenila svet. Ena izmed grafik na razstavi, av-torja Johna Heartfielda, nosi naslov ,,Milijoni so za mano", prikazuje pa Hitlerja, ki z dvignjeno roko od zadaj sprejema milijone nemških mark od debelega, grotesknega kapitalista (pred leti je bila že objavljena v Tribuni).
To je bil čas tridesetih let, vendar danes po 50 letih fašistične ideje še vedno niso izkoreninjene. Po anketi novinarjev nemškega časopisa ,,Spiegel, Se danes 25 % Nemcev pozna Hitlerja le kot ,,z neba danega", ki je dal ljudem zaposlitev (? ), zgradil avtoceste in pozaprl kriminalce (? ) 25 % Nemcev je še vedno prepričanih, da Nemčija po-novno potrebuje Fuehrerja, ki bi naredil ,,red" v Nemčiji. To so zastrašujoči podatki, ki resnično opozarjajo na nevarnost neofašizma v Nemčiji. Nobena skrivnost ni več, da ima ,,Wehrsport-
Pot do diktature
gruppe Hoffmannn", znana kot izrazito -den^ čarska militaristična grupa na Bavarskem, svoje orožje, <;elo svoje tanke in da redno trenira v go-zdu blizu Nuemberga.
Pojav fašizma pa se kaže predvsem v rasni de-skriminaciji proti Turkom (kot v letih Hitlerjeve oblasti proti Židom), ki jih je v Zahodnem Berli-nu največ (12 %). Desničarsko usmeijeni Nemci pravijo,,da jim Turki ,,odžirajo" delo, da so ču-dna rasa, ki se vNemčijinemore socializirati inje bolje, da Turki čimprej odidejo iz Nemčije. Ena izmed slik na razstavi turškega slikarja Akar Be-hhalma nosi naslov ,,Turki nočemo postati Židi jutrišnjega dne." Razstavljene so bile tudi druge slike nekaterih priznanih evropskih slikarjev, ka-terih osrednji motiv je prikaz grozot fašistične ideologije: Paul Klee, Renzo Vespingnani, Sarah Haffner, Rudolf Schlichter, Klaus Vogelgesang, Otto Dix, Karl Hofer, Oskar Schlemmer, Willi Si-tte . . .
Nekako kot v opozorilo, kajfašizempomenije direktor razstave obesil fašistične zastave in med njimi vislice prav pred prostor, kjer so se obisko-valci lahko okiepčali. In priznati moram, da ta efekt obiskovalce ni oviral, da si po obsežni raz-stavi, polni dokumentarnega gradiva, ne bi privo-ščili kave ali klobase.
Razstavo je popestril tudi prihod )rhausbeset-zerjev" (to so mladi ljudje, ki so ilegalno zasedli prazne hiše in stanovanja), ki so za kakšnih pet ur zasedli razstavo. Lansko leto je berlinska stano-vanjska politika namreč sklenila, da bodo večino zasedenih hiš izpraznili, podrli ali renovirali in zgradili nove, moderne bloke. Svoj načrt so zače-li lansko ieto jeseni tudi uresničevati, saj so od 150 zasedenih hiš do februarja 83 izpraznili že 60 hiš. In prav v času razstave, 28. 1. 83, so nasilno izpraznili še dve hiši, katerih stanovalci -,,hausbesetzerji" so potem zasedli razstavo. Za-htevali so pogovor z direktorjem razstave in obi-skovalci, da jih le-ti podprejo, da bi senat zasede-ne hiše legaliziral. Bilo je kakšnih 30 ,,hausbe-setzerjev", ki so potem razdelili svoj natiskan program med obiskovalce. Njihov prihod nipo-menil večjega razburjenja ali začudenja med obi-skovalci, ker je , Jiausbesetzerstvo" v Nemčiji oz. v Zahodnem Berlinu skorajda že vsakdanja stvar za njih.
Direktor razstave se je sporazumno zmenil z njimi, da so zapustili razstavo, saj je imel že sam dovolj težav, da je sploh lahko organiziral raz-stavo. Dal jim je vedeti, da bo dal senat razstavo zapreti, če bodo ,,hausbesetzerji" skušali vztrajati na razstavi. In velika škoda bi bila, zapreti takšno razstavo. Opozoril jih je tudi, da si bo javnost najbrž drugače razlagala zasedbo ,,antifašistične razstave" in jih izenačila s ,,fašisti, ki so zasedli razstavo". In res so naslednji dan objavili v časo-pisu Bild, ki je skrajno desničarsko usmerjen, po-doben naslov? !
Proti  intrigam javnih medijev in državnega
aparata se je težko boriti, kajti oblast predstavlja
vedno le najmočnejši. Antifašistična razstava in
m ,,hausbesetzerji" so le delček kulture, ki se je
— uprl manipuliranju. Kaj pa kultura ostalih Nem-
oev?
Svet preživlja danes eno velikih kriz, za katero nihče ne ve, kako se bo rešila. Svet je v kurcu. Vsi na nekaj čakamo. Čudni časi se obetajo. Ide-alni za novega Hitlerja. Pa je res samo še vpra-šanje, kdaj in kje se bo takšen človek rodil? !
poročilo iz Zahodnega Berlina je pripravila: Andreja Potokar
3xD
Dinar
Z jugoslovanskim državljanstvom obdarjeni diskofili v zadnjem času pospešeno razblinjajo svoje sanje o posedovanju kvalitetnih tujih ali vsaj licenčnihplošč.
Prvim so se odpovedali na podlagi visoke za-vesti in rastočega patriotizma (ter nekaterih mar-ginalnih okoliščin), ki jim narekuje omejitev po-tovanja čez ,,rampo". Na finančnih pred-postavkah temelji tudi ,,izguba neposrednega sti-ka" z (nakupa vrednimi vsaj približno) licenčnimi ploščami. Zgodba beleži svpje začetke že tja v zgodnja osemdeseta leta, ko so se prvič pojavile take težave z devizami, potrebnimi za tantijeme, da je lačni diskografski trg ostal nekaj mesecev sestradan svoje licenčne hrane. Bolezen se je zdravila le kurativno (z manjšim številom izdaj in rnanjšo naklado), zato so se napadi ciklično po-navljali in to v čedalje akutnejši podobi. Ker no-
čejo ponehati niti v letošnji tako mili zimi, so jim tovame plošč (Jugoton!) pripravile odločilni pro-tiudarec z injekcijo bistroumne domislice t.i. di-narskih pogodb. Tuji izvajalci (nerazumljivo) niso bili navdu§eni nad ponudbo, da bi bili plačani v tej tako dobro stoječi valuti, vendar se mi (kot je splošno znano) zlepa ne odrečemo bistrim do-mislicam; konec koncev nam je še vedno uspelo najti koga, ki jim nasede. Tudi tokrat je bil trud poplačan in tako se lahko znova zapodimo med oboževane plošče. Pri tem seveda nismo razo-čarani, ko vedno težje najdemo irnena kot so Pink Floyd, Whitesnake, Gillan, Motorhead itd; spregledali smo, da tisto, kar gnili, zahodni, po-trošniški svet kupuje na veliko, prav gotovo ne more biti ,,tisto pravo". In kje drugje se bo ,,tisto pravo" skrivalo če ne med (na s prezrtimi, t.j. v jeziku kapitala nekupovanimi) ploščami Average White Band(e), Dr. Feelgooda, Alvin Leea, Night-wingov itd.
Doktor
Nekateri (pač neintormirani) subjekti (objekti tovarn plošč) so glasno podvomili vcbstoj zgoraj naštetih glasbenih štancarjev.
Naš širokosrčni pluralistični sistem jim tega ni zameril, pač pa je poskrbel za demantacijo takih dvomov s ,,soočenjem v živo". In tako je neje-verna mladina za zimske počitnice namesto snega dobila koncert dr. Feelgooda.
Diskomanijak
O razmerah nepoučeni obiskovalec koncerta bi utegnil usodno zapasti v prepričanje, da dr. Dobropočutje ni uspel oživiti svojih bolnikov. Vendar temu ni tako. Vzrok navidezni nezain-teresiranosti in ,,mirnosti" dvorane je bil v strahu obupanih glasbenih navdušencev, da bi z morebiti preveč ,Jačnim" opazovanjem ali navdušenim so-delovanjem (ki bi si ga dr. kot tujec utegnil napak razlagati) gosta prestrašili tako, da bi (tudi on) pobegnil za vedno.
Tega so se očitno bali tudi redarji. Namreč, ko je neki, še vedno neverujoči diskomanijak skočil čez ograjo (da bi se od blizu prepričal, katfo dr. F. le ni videoprivid) so ga budno zgrabili in mu z nekaj dobro odmerjenimi desnimi krošeji izbili disidentske (v zobeh IociraneJ misli iz glave. Naj-brž so ubogega fanta držali pokonci le sekalci, kajti ko so se ti zakotrljali v prah, se jim je pri-družil še njihov lastnik. Tako, klavrno na tleh ležečega, sta ga dva medicinsko navdahnjena re-darja skušala obuditi s prisrčno ritmičnim poska-kovanjem po pleksusu ffantovem, seveda). Ker mu to umetno dihanje ni bistveno pripomoglo k zavesti. ga je tretji redar poskušal oži\ati s stro-kovno namerjeno brco v genitalije. Pri tem je ne-zavestni le pokazal tolikoznakovživljenja, da so ga redarji lanko odnesli v nadaljnjo oskrbo (obde-lavo? ). V imenu humanosti so mu na nosila pri-ložili tudi plastično vrečko z zobmi.
DOKUMENTI
Pritožbe
Dve pritožbi na sklepe Višjega sodišča v Ljublja-ni, s katerimi je bilo zakonsko pTeprečeno izha-janje zadnjih dveh številk študentskega časopisa TRIBUNE, prikazujeta razpoke vpravni mašine-riji.
Od tu dalje je konceptualna kritika pravnega re-gjstra sploh šele možna, zastavlja pa jo že objava teh dveh pritožb.
Čeprav je bila prva pritožba nekaterim bralcem že predstavljena, pa jo tukaj objavljamo iz razlo-ga, v katerem je prikazan predvsem kontekst kršenja pravnih zakonitosti, ki na ta način izstopi vjasnejši podobi.
UNIVERZITETNA KONFERENCA ZSMS LJU-
BLJANA
UREDNIŠKI KOLEGIJ TRIBUNE UUBLJANA
TEMELJNEMU SODIŠCU V LJUBLJANI, ENO-TA V LJUBLJANI
Zadeva: Pritožba zoper sklep Ks 47/83 z dne 21. 1. 1983
V izpodbijanem sklepu je med drugim zapisano: ,,V primeru, da se objavi odločba sodišča, iz ka-tere je razvidna vsebina sporočila, zaradi katere je bila tiskana stvar prepovedana, se s tem izigra smisel prepovedi razširjanja." Citirano sklepanje sodišča ni v skladu z zakonom. Zakon o prepre-čevanju zlorabe svobode tiska namreč vprašanja oziroma problema objavljanja tovrstnih odločb tožilstva in sodišča namreč ni spregledal in pustil neurejenega, ampak ga ureja in sicer tako, da pre-poveduje samo objavo odločbe javnega tožilca o začasni prepovedi, ne pa tudi odločbe sodišča o dokončni prepovedi razširjanja tiskane stvari. Vprašanja, ali bi se z objavo tovrstnih odločb ,,iz-igral smisel prepovedi razširjanja" ali ne, torej ni prepustil prosti presoji sodišča, kakršno prvo-stopno sodišče razvija v citiranem delu obrazlo-žitve izpodbijanega sklepa; sodna odločba bi to-rej morala izhajati iz zakonske ureditve in ne iz proste presoje sodišča v nasprotju z zakonom.
Taka zakonska ureditev je za demokratično pravno državo povsem razumljiva in najbrž tudi edino možna. Prepoved objavljanja odločbe jav-
nega tožilca o začasni prepovedi razširjanja tiska-ne stvari je nujna in je bila uvedena ne zato, da bi se s tem preprečilo, da bi bil prepovedani tekst na ta način ,,po ovinku" vendarle vsaj delno ob-javljen, čeprav z ustreznim komentarjem in prav-no kvalifikacijo, ampak zato, ker bi objava takšne začasne ddločitve in polemika z njo lahko pome-nila nedopusten pritisk javnosti na sodišče in na njegovo neodvisnost pri odločanju o taki zadevi. Samo tako je mogoče pojasniti, zakaj zakon obja-vo odločbe javnega tožilca o začasni prepovedi razširjanja prepoveduje, objave sodne odločbe pa ne.
Ureditev bi bila v tem smislu morda sicer še pre-ciznejša, če bi prepovedovala tudi objavo sodne odločbe, dokler ta ni pravnomočna, toda zako-nodajalec ni šel tako daleč. Naš pravni red nam-reč glede vprašanja objavljanja sodnih odločb, dokler še niso pravnomočne, nasploh ni tako strog kot npr. angleški in zato najbrž zakonoda-jalec tudi tu ni hotel delati izjeme, poleg tegapa obstaja še en tehten razlog za razlikovanje, med tožilčevo odločbo o začasni prepovedi razširjanja in sodno odločbo, tako prvostopno kot drugo-stopno: tožilec mora izdati svojo odločbo v naj-krajšem možnem času, da še pravočasno prepreči razširjanje, zato je obrazložitev take odločbe se-veda dostikrat nujno pomanjkljiva in slabše ar-gumentirana kot kasneje obrazložitev sodne od-ločbe, za katero je kljub hitrosti postopka ven-darle na razpolago nekaj več časa. S prepovedjo objave tožilčeve odločbe je zakonodajalec očitno hotel preprečiti neumestne kritike takih, v izre-dni naglici izdanih odločb - ni pa niti hotel niti smel preprečiti kritike sodnih odločb. Delo so-dišč je namreč javno in to ne le med postopkom, ampak so tudi rezultati postopka, torej sodne od-ločbe, podvrženi javni presoji in kritiki (nikakor ne samo v strokovnem časopisju). Zato prepoved objavljanja sodnih odločb (razen če so bile iz-dane v postopku, v katerem je bila javnost iz-ključena) preprosto ni možna in tudi v postopku za izrek prepovedi razširjanja tiskanih stvari v za-konu ni predvidena kot možna.
Na tem mestu je treba še posebej poudariti eno od temeljnih načel demokratične pravne države, da je namreč dovoljeno vse, kar ni izrecno prepo-vedano (in objava sodne odločbe o prepovedi raz-
širjanja tiskane stvari ni prepovedana). Nasprotno načelo, da je dovoljeno samo tisto, kar je izrecno dovoljeno, je namreč temeljna značilnost poli-cijske države, ki s samoupravnim socializmom se-veda ne more imeti ničesar skupnega.
Za ureditev, po kateri objavljanje tovrstnih so-dnih odločb ni prepovedano, pa obstaja poleg prej navcdenih še en razlog. Nikakor namreč ni vseeno, aJi se neka neresnična ali alarmantna vest pojavlja v tisku sama, brez protiargumentov in torej pod videzom resničnosti - ali pa hkrati s protiargumenti, ki njeno utemeljenost javno izpo-dbijajo, ali celo hkrati s sodno ugotovljenimi do-kazi, ki vest razkrinkujejo kot neresnično in alar-mantno. V slednjem primeru objava take ,,vesti" seveda izgubi družbeno nevarnost, zaradi katere je objava take ,,vesti" same po sebi lahko pre-povedana, in za objavo ni več ovire. Nasprotno, celo v interesu demokratične -in napredne jav-nosti je, da se neresnične vesti javno razkrinkajo in s tem izpodbije njihova ost. Bi v primeru, da bi bil pred meseci kdo poskusil objaviti ,,vest", da je Josip Vrhovec zbežal v tujino, in da bi bilo razšir-janje take vesti sodno prepovedano, javni tožilec in sodišče potem zaplenila Delo, Danas, Vjesnik, Politiko, NIN in druge časopise, v katerih so naši vidni funkcionarji še nadalje ,,razširjali" to isto ,,vest", seveda s primernim komentarjem? Nor-malno, da ne. In zakaj naj bibilo v našem primeru drugače? Quod licet Iovi, non licet bovi?
Ob obravnavi naše pritožbe zoper zaplembo prejšnje številke Tribune je pritožbeno sodišče ,,odpravilo" naše argumente o nezakonitosti za-plembe (,,vest" - ,,mnenje") in o protiustavnosti 2. točke 81. člena zakona (omejuje ustavno svo-boščino iz razloga, ki ga 203. člen Ustave SFRJ ne dovoljuje) na način, ki je po našem mnenju skrajno nesprejemljiv -toda zoper odločbo pri-tožbenega sodišča ni več pritožbe. Lahko bi sicer poskusili s predlogom za vložitev zahteve za var-stvo zakonitosti, a kaj, ko o tem odloča javno tožilstvo, torej nasprotna stranka v tem sporu. Če bo pritožbeno sodišče tudi naše argumente v tejle pritožbi ,,odpravilo" na podoben način, bomo s predlogom za vložitev zahteve za varstvo zako-nitosti morda vseeno poskusili, vsekakor pa bo-mo sprožili postopek pred Ustavnim sodiščem SRS in SFRJ in skušali problem ter dosedanji
način njegovega reševanja pred ljubljanskim diščem predstaviti tudi v strokovnem časopisju
Predlagamo torej, da pritožbeno sodišče izpod bijani sklep odpravi, ugotovi, da ni razlogov zi prepoved razširjanja št. 12/13 ,,Tribune" in di odredi vmitev vseh odvzetih izvodov časopisa te; offsetnih plošč in filmov. Če pritožbeno sodišči temu našemu predlogu ne bo ugodilo, pa pre dlagamo, da v skladu s 13. členom zakona o pre prečevanju zlorabe svobode tiska vsaj spremen prvostopno odločbo tako, da odredi le odvzen srednjega, četrtega lista te številke Tribune, tj strani 7, 8, 9 in 10, in ne vseh izvodov številki 12/13 v celoti. Zakon predvideva tako odločite v primeru, kadar se deli tiskane stvari dajo me< seboj ločiti.
V primeru zaplembe prejšnje številke Tribune j pritožbeno sodišče v obrazložitvi zapisalo, d ,,časopis predstavlja celoto, pri odvzemu katei se ne dajo ločiti posamezni deli". To seveda n drži, saj je list, na katerem so natisnjene sporn trditve, možno ločiti od drugih listov celo z roko torej na najpreprostejši način. Vsaka ,,tiskan stvar" je celota, ne le časopis (tudi knjiga, plakat koledar itd.) - toda deli te celote se v smisli zakona včasih dajo ločiti med seboj, včasih pi ne. Če knjiga še ni zvezana, je npr. Uste s spor nimi trditvami možno izločiti in popravljene po novno natisniti, in celo, če je že zvezana, je mož no sporne liste izrezati, če je izdajatelj to pripra vljen narediti in knjigo izdati brez izrezanih li stov. Namen te določbe je namreč očitno v tem da se ukrep odvzema, kadar je to mogoče, omej na najmanjši možni obseg, da se s tem ukrep pre povedi razširjanja npr. neresničnih trditev ne b spremenil v nekaj, kar ni njegov namen, namreč denarno kazen za izdajatelja, če se lahko tak< izrazimo, oziroma v povzročitev nepotrebne ma terialne škode izdajatelju. Prav to pa se je zgodilo ob zaplembi celotne številke 11/12 in naj bi st po prvostopni odločbi ponovilo pri zaplembi šte vilke 12/13. Prosimo, da se vsaj pri številk 12/13 to ne bi ponovilo, ker ni potrebno in nani povzroča veliko materialno škodo.
Za uredniški kolegij:  Aleš Debeljak
Za univerzitetno konferencoZSMS: Andreja Stopi
VIŠJE SODIŠCE V UUBLJANI
PRITOŽBA
zopet sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, štev. Ks 1032/82
Vsebinsko je prvostopenjska odločba nezakoni-ta, ker se sme po 2. točki 81. člena ZJO izreči pre-poved razširjanja časopisa le v primeru širjenja ne-resničnih ali alarmantnih vesti — v našem članku pa ne gre za nikakršne xesti (informacije), razen javnosti že znanih (da je naprimer predsednik jugo-slovanskih sindikatov na kongresu rekel to in to), ampak za naše mnenje, za kritiko. Izražanje mnenj pa je v naši demokratični družbi svobodno (166. člen Ustave SFRJ: »zajamčena je svoboda misli in opredelitve«; 167. člen Ustave SFRJ: »zajamčena
je svoboda tiska... in javnega izražanja__«). Svo-
jevoljno razširjanje zakonske prepovedi razširja-nja določenih vrst vesti na mnenja je torej ne samo nezakonito, ampak tudi očitno protiustavno.
Dodatno glede nezakonitosti: kadar zakon o javnem obveščanju misli na vse, kar se objavlja v časopisih, uporablja dosledno izraz sporočila, kot širši pojem, v katerem sta zajeta pojma »obvestila« in »mnenja«, kot jih uporablja Ustava (168. člen Ustave SFRJ oziroma 209. člen Ustave SRS). V tem smislu je uporabljen izraz »sporočilo«, napri-mer v 20., 43., 44., in drugih členih zakona. Ni torej slučajno, da je v 81. členu zakona uporabljen izraz vesti kot ožji pojem, ki ne dosega tudi mnenj, kri-tike in podobnega. Vest je namreč lahko resnična ali neresnična, ker se nanaša na dejstva in jo je torej mozno preveriti — z mnenjem pa se je možno samo
stnnjati ali ne, lahko je bolj ali manj utemeljeno na dejstvih, vendar samo po sebi ne more biti resnično ali neresnično.
Zato seveda ne preseneča, da je v sodnem sklepu podana samo trditev, da sporni sestavek »objektiv-no... predstavlja sporočilo, s katerim se razširjajo neresnične in alarmantne vesti, ki bi utegnile vzne-miriti javnost«, ne da bi bila kakorkoli dokazana bodisi neresničnost bodisi alarmantnost spornega prispevka in še manj to, da bi ta prispevek »utegnil vznemiriti javnost«. Glede trditve v 10. odstavku spornega prispevka je v sodnem sklepu spet zapi-sana samo trditev, da pomeni »zavestno izkrivlja-nje javno proklamiranih ciljev in vloge »sindikata, ne da bi bila ta trditev podprta s kakršnimikoli do-kazi. Naše stališče v 10. odstavku prispevka ne iz-krivlja ciljev in vloge sindikata, saj o tem sploh ne govori.
Nasprotno, v bistvu kritizira predsednika te or-ganizacije, da on s svojo kritizirano izjavo izkrivlja cilje in vlogo organizacije, kateri predseduje. Predvsem pa ponavljamo, da je kakršnokoli sodno dokazovanje resničnosti ali neresničnosti političnih mnenj in trditev absurdno in skrajno anahronistič-no. Tudi naši najvišji voditelji so že velikokrat izja-vili, da je s političnimi mnenji treba voditi politično borbo, političen dialog, ne pa jih dušiti s sodno in administrativno represijo. Resničnosti ali nere-sničnosti mnenj o tako kompleksnih vprašanjih,. kot je politično stanje družbe v določenem tre-nutku ali politična ocena objektivnega pomena do-ločenih političnih izjav (naprimer v našem primeru predsednika sindikatov), vsekakor ni mogoče sodno dokazovati, saj oblast po tej logiki lahko vedno vsako kritiko na svoj račun proglasi za »ne-
resnično«. O takih vprašanjih je mogoče v demo-kratični družbi le politično razpravljati in jih seveda znanstveno proučevati.
Pripominjamo tudi, da je iz kazenske zakono-daje zloglasna formulacija »širjenje neresničnih ali alarmantnih vesti...« že pred leti izpadla (sedaj je inkriminirano samo še širjenje neresničnih vesti in to s hudobnim namenom), tako da predstavlja for-mulacija druge točke 81. člena očiten anahronizem (zakon je star deset let in sploh še ni bil usklajen z novo ustavo — to se pripravlja šele sedaj!) in bi bilo zato torej v skladu s splošno sprejetimi načeli za in-terpretacijo starih predpisov te določbe treba in-terpretirati v skladu s spremenjenimi razmerami, z doseženo višjo stopnjo demokratizacije naše druž-be, zlasti pa v skladu z določbami nove ustave in za-konodaje in ne v nasprotju z njimi.
Ustava SFRJ v 203. členu izrecno določa, da je možno ustavne pravice in svoboščine, torej tudi svobodo tiska, omejiti samo v primeru njihove zlo-rabe (»ustavi nasprotne uporabe«), pričemer tak-sativno našteva kaj se šteje za tako zlorabo (»ustavi nasprotno uporabo«) ustavnih pravicin svoboščin.
Ker z našim člankom nismo:
— niti spodkopavali temeljev z ustavo določene socialistične samoupravne ureditve,
—  niti ogrožali neodvisnosti države
—  niti kršili z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic človeka in občana,
—  niti ogrožali miru in enakopravnosti medna-rodnega sodelovanja,
— niti razpihovali racionalnega, rasnega ali ver-skega sovraštva ali nestrpnosti
— niti spodbujali h kaznivim dejanjem,
—  niti žalili javne morale,
je očitno, da bi bila prepoved razširjanja Tribun« zaradi spornega prispevka ne samo nezakonita (ke ne gre za vesti, ampak za izražanje naših mnenj) ampak tudi protiustavna.
Iz pravkar citiranih določb 203. člena Ustav^ SFRJ pa je razvidno še nekaj, namreč, da je protiu staven tudi sam zakon o javnem obveščanju (2 točka 81. člena), ker omejuje ustavno svoboščinc (svobodo tiska) iz razloga, ki ga ustava ne dovolju je. V 203. členu ustave sicer res piše, da »zakon do-loča, v katerih primerih in pod katerimi pogoji« s« lahko ustavne pravice z zakonom omejijo — tod samo v primeru, če gre za »ustavi nasprotno upo rabo svoboščin« (ker pa je kot že rečeno, lahk< opredeljeno samo v sami ustavi). Ker je sodišč< dolžno, če v postopku pred njim nastane vprašanj ustavnosti zakona, sprožiti prek Vrhovnega sodišč ustrezen postopek za presojo ustavnosti zakona pričakujemo, da bo sodišče to tudi storilo (čepra lahko v tem konkretnem primeru naši pritožb ugodi tudi na podlagi določb obstoječega zakona) Če kljub očitni nezakonitosti in protiustavnost prvo stopnjo odločbe ne bo odpravilo, bomo se veda sprožiti ustrezne nadaljnje postopke za var stvo zakonitosti in ustavnosti.
Na koncu protestiramo tudi zaradi hudih kršite postopka. Kot je razvidno iz zapisnika, nam je bil izročena zahteva javnega tožilstva šele na sam obravnavi, vabljeni smo bili samo telefonično en< uroin pol pred obravnavo,sčimersmo bili bistven prikrajšani v svojih možnostih obrambe. Zat predlagamo, da se to popravi vsaj na ta način, di pritožba na sodišče v skladu s 16. členom zvezneg: zakona zasliši stranki (tokrat, prosimo, s pravoča snim vabilom).
FRAGMENTI AKTUALNEGA-
Umetniška   svoboda«   v  breznu Golubnjače
marginalije k mehanizmom političnega gospostva
S šlagerji1 se dandanes ukvarja celo krdelo spe-cializiranih pisunov, ki si svojo mezdo pošteno slu-ijo na račun razkoraka med bliskovito naglico uspeha in vsele jšnjim zaostankom nerodnega pisal-nega stroja, za katerim se fantje zdaj bolj-zdaj manj diletantsko trudijo ujeti duh neke trenutne modne muhe v črko zapisa in pri tem, seveda, ohra-niti na moč resen obraz. Kljub temu nedvomnemu trudu in naporu, ki ga vsak dan znova vlagajo v svoje izdelke, pa jih malone v pravi pravcati eksi-tencialni obup žene nekolikanj neprijetno in že kar na moč zoprno dejstvo, da neki dotični šlager zastari v trenutku med prvim in drugim udarcem tipke, ki bi hotela nastaviti sled o njem. (Mimogre-de: zato je tudi edina revija, ki se na slovenskih tleh ukvarja s celo paleto različnih šlagerskih viž in svoje strani ljubeče namenja tovrstnemu pisanju, v obupnem in konec koncev kar usmiljenja vrednem stanju, kot taka pa je v celoti vredna svojega imena — STOP velja v prvi vrsti njej sami.) Zato bi Jahko na svoj naslov prejeli tudi nekaj ugovorov, češ da se potemtakem tudi tale spis ne bi smel ukvarjati z za-starelim šlagerjem, ki so ga v jugoslovansko kul-turno orbito lansirali lanskega 10. oktobra. Vendar jih — ugovore namreč — velja zavrniti, saj nam pi-sanje o posebnem položaju in značilni situaciji, v katerem se je na osuplost in presenečenje mnogih nepoučenih znašel naš komad, nalaga prav meha-nika kontroverznega gibanja, po katerem določena zguba prinese dobiček, ne da bi kar spočetka vedeli zanj. Kot so najbrž nekateri najbolj razgledani bralci že lahko uganili, gre za zdaj že prosulo gleda-liško igro, ki jo je v Srbskem narodnem pozorištu v Novem Sadu režiral Dejan Mijač po tekstovni predlogi Jovana Raduloviča. Bralci o poteku do-godkov in črnih oblakov, ki so se nakopičili nad »Golubn jačo«, lahko v malone vseh večjih množič-nih medijih berejo historiate, prikaze in prispevke k polemiki, ki zadnjih nekaj let po svoji intenziteti, žolčnem dokazovanju in bolj ali manj napadalnem evforizmu izstopa iz družbenega konteksta kultur-niških diskusij v meri, v kateri je mogoče razbrati neko simptomsko zgostitev določenih parcialnih političnih interesov.
Potem, ko je bila uprizoritev »Golubnjače« na perfiden pritisk Mestnega komiteja ZK Novi Sad odstavljena s programa in politično diskreditirana kot »platforma za zbiranje in nastopanje nacionali-stičnih, ultralevičarskih, anarholiberalističnih in drugih protisamoupravnih in protisocialističnih sil« (stališče MK ZK Novi Sad), so avtorji predstave po 'veljavni zakonski poti ustanovili posebno delovno .skupnost in prenesli »Golubnjačo« na oder Štu-jdentskega kulturnega centra v Beogradu in tam na-idaljevali z rednim gledališkim delom. Na goriškem Stečanju malih odrov je »Golubnjača« dobila "e »bronasto vrtnico« in seskozselekcijsko-kritični aparat žirije JegitimiraJa kot umetniški produkt ko-lektivnega angažmaja.
Tako. Grobo vzeto so to ključne točke tistega empiričnega koordinatnega sistema, znotraj kate-rega funkcionira »Golubnjača«, hkrati pa ti kon-kretni podatki zarisujejo referencialni okvir za konceptualizacijo specifičnega gospodstvenega mehanizma, ki se ga v odločilni meri drži senca vo-luntarističnega, spontanističnega in militantnega poseganja v polje, ki administrativnih rešitev ne prenese tako rekoč per definitionem.
Seveda. si ne delamo nikakršnih utvar, da je po-stopek svojevoljne uporabe argumenta moči, ki je Ibil v tem primeru glavno orožje izvršilnega organa, Skakorkoli nov po svoji ideološki metafori, vendar pa onkraj prerekanja o tem, koliko je upravičen in »koliko ne, lahko zasledimo nastavke nekega temelj-pega neugodja, ki »varuhe pečata« in »generalne jlinije« navdaja ob umetniških projektih, kolikor seveda za noht ali dva odstopajo od kanoniziranih notoričnih vrednot in dosežkov socialistične revo-jlucije. Paranoidni politični diskurz se namreč vselej vzdržuje in utemeljuje na določenih operacijah, ki vnašajo v simbolno ekonomi jo te politike neko raz-sežnost »čistega«, »enotnega«, tako, da zastrejo ravno točko, na kateri se »»čista enotnost« drži
nemogočega. Diskretni šarm politične birokracije leži namreč v tem, da si išče svojstven užitek prav na fantazmatski ravni monolitne in univerzalne celote, ki jo skuša v procesu svojega napredovanja doseči in se v njej dokončno historizirati. Kot taka pa zno-traj prostora, ki ga v danih konkretnih družbenih razmerjih obvladuje, ne trpi nikakršnih disonanc, razlik in notranje členitve na način idejne diferen-ciacije. Pravzaprav — edina razlika, ki je v koordi-natah te zaprte-spekularne simetrije"čiopuščena, je razlika, kolikor je normirana v rafiniranem procesu »notranjega čiščenja« in prepoznavanja sovražni-kov, ki jih kot take najprej etiketira in nato onemo-goči, -izloči iz svojega rodu...
Obrisi birokratskega užitka
Ves prekanjeni manever, od katerega tako rekoč »živi« dnevno-aktualna ideološka orientacija, je sežet v nonšalantni potezi nekakšnega sofističnega preigravanja, ki pa ne more utajiti, da temeljno sloni na specifičnem psihotičnem razcepu. Ločnica, ki jo vpeljujejo po tej formuli, prefinjeno razreže občost »umetniške svobode« (ki je seveda pro-gramsko in pravno-formalno dokuraentirana) na definicije, kjer šele posebna opredelitev podeli vsa-kokratnemu umetniškemu projektu status »umet-niške svobode«, lahko pa ga — kajpak — vrže tudi v območje zlorab te svobode in ga zaznamuje kot delo, ki izkorišča »umetniško svobodo« za dosega-nje podlih ciljev in kontrarevolucionarnih nakan. Vladajoča garnitura ima tako v rokah razsvetljen-ski instrument, s katerim prav nič sramežljivo de-tektira v posameznih umetniških prodoktih ele-mente (zakrinkanega) sovražnikovega delovanja.
Travma razcepa je tedaj na delu v družbeno pro-ducirani konkretni vsebini »umetniške svobode« na način, v katerem se naveže na mesto izjavljanja teh definicij, ki je po svoji umeščenosti očitno pov-sem vnanje glede na horizont »umetniške svobo-de«, saj le-ta dobi svojo ustrezno razredno-poii-tično verifikacijo šele takrat, ko preplašena poli-tična birokracija v abstraktno-obči formi »umetni-ške svobode« izpelje razcep, ki distinktivnozasnuje na eni strani lažno in na drugi strani resnično »umetniško svobodo«. Birokratski užitek, ki je v mehanizmih tega še kako podivjanega razcepa pri-soten kot funkcija konkretizacije te obče forme, iz-stopi v vsej svoji perverzni značilnosti, ravno koli-kor je vsebina splošne umetniške svobode vselej že odvisna od mesta izjavljanja, ki vzvratno struktu-rira polje lažne in resnične svobode.
V paradigmi konstitucije politično-birokrat-skega registra je mesto, od koder je mogoče izreči »nezainteresirano«, »objektivno« presojo in oceno sinhronega družbenega položaja, odločilno izvzeto iz mreže konkretnih zgodovinskih razmerij, kar pa spet sproži vpis oblastniškega reda v to mesto. S te privilegirane pozicije je seveda mogoče tudi orga-nizirati specifično diskurzivno polje tako, da že vnaprej zagotovljena dominacija vladajočih sil hkrati jamči pluralističen spoprijem in obenem prebrisano drži mero, v katero je investiran »ideo-loški prag« tega spoprijema. To seveda ne pomeni nič drugega kot nadvse elegantno in spretno vpe-ljavo takega intersubjektivnega zastavka, ki dolo-čeno razmerje artikulira kot institucionalno hipo-. krizijo in nesramnost finega tipa.
S tem smo prišli do tiste bistvene točke, na kateri pravzaprav rabljevsko ravnanje Mestnega komi-teja ZK v Novem Sadu lahko razumemo kot legiti-men rezultat reprodukcije ideološkega polja. zno-traj katerega sploh lahko nastopi nekakšnr. »umet-niška svoboda«. Kajti če je res, da ideološko—poli-tični boji niso boji na nevtralnem, v naprej danem terenu, pač pa je ključni spopad osredinjen predv-sem na tiste družbene vzvode, s pomočjo katerih je šele mogoče formirati določeno prizorišče ideolo-škega boja, če je, skratka, poglavitnega pomena ravno korak, ki ga še nismo naredili, tedaj je treba reči, da je metoda odstavitve »Golubnjače« z red-nega repertoarja v Novem Sadu pač reprezentacija konsekvenc tega koraka, ki pa je zdaj že storjen. Pogoji temeljnega ideološkega spoprijema so po tej prepričljivo desničarski, reakcionarni gesti, ki
popolnoma dezavuira odkrit, toleranten in demo-kratičen dialog — pa tudi konfrontacijo mnenj, bi-stveno premaknjeni.
tem mestu vdre potlačena subjektova želja, kolikor se subjekt slepi z razmerjem distance, ki p (prav kot iluzijo) vselej ohranja do vsakršnih krvoločnih, agresivnih, nacionalističnih itd. parol in prikladnih gesel za vsakdanjo uporabo, ki jih potem obilno prakticira na športnih tekmah, teh čudovitih festi-valih sodobnega mračnjaštva.
Praktični in »realni« okvir diskusije sta povezana     Samo resnična svoboda je prava svoboda
Zdaj je Mestni komite ZK Novega Sada že od-krito pokazal karte in si s tem naglim razkritjem preprečil naknadno pristopanje k samoupravnim potem, saj bi to lahko proizvedlo zgolj farsično po-ravnavo in izgladitev. Teoretsko argumentirano soočanje različnih pozicij bo treba opraviti na pod-lagi enakopravno zagotovljenih možnosti vseh zainteresiranih strani, nikakor pa ne priporočamo uporabljanja iluzionističnib trikov in nebuloznih slepil o prenapetosti polemike okrog »Golubnja-če«.
Ker pa se tudi pri nas uveljavlja mnenje, da so nekateri vnetljivi kulturni deJavci problem umetno napihnili in trose razsejali tudi po ostalih republi-kah, velja opozoriti na neko dosledno spregledano dejstvo. Ta polemika, prav kolikor ima širše-ju-goslovanske — razsežnosti, namreč že funkcionira kot natančen indeks konkretnih družbenih proti-slovij, kot neposredno praktični moment antagoni-stične konstitucije določene družbene prakse, skratka, ne kot »fiktivni« spopad jezikave peščice kulturnikov in trmoglavih politikov, pač pa kot de-janski indic perturbacij znotraj sinhrpne družbene mreže, dezintegracijskih in izolacionističnih proce-sov...
Povsem trivialna modrost, da je treba spraviti di-skusijo o vprašanjih odnosa med politično in umet-nostno-teoretsko interpretacijo v neke »realne« okvire, ki da jih zasluži »Golubnjača«, tedaj na tej ravni deluje že kot usmerjeno maskiranje ključnih razvojnih mehanizmov, ki producirajo vsakršne »nacionalizme« (če se že to očita »idejnemu sporo-čilu« »Golubnjače«), kot takega pa ga je treba od-ločno zavrniti in vztrajati pri historično-materiali-stični razdelavi reprodukcije produkcijskih odno-sov prav zato, da manihejska veščina vnašanja —od—zunaj »spornih elementov« v sam postopek dramske členitve prikaže svojo žlahtno birokrati-stično naravo.
Kar tako počez obračunati z »nacionalističnimi« eskalacijami z enim zamahom trde roke, ki bo — vsaj v določenih regijah — pometla z nekim gledali-škim delom, najbrž ni mogoče tako hiastno, kot bi si intimno želeli borbeno nastrojeni vodilni možje doli v Vojvodini. Predvsem bo potrebno razbiti utvaro, da je plodno kotišče nacionalističnih iz-gredništev prav dotično gledališko delce bolj aH manj povprečne gledališko-estetske vrednosti, pač pa lokalizirati instanco »nacionalističnega« vsaj v spontanih, naturaliziranih ritualih in avtomatizmih, ki pa so seveda odvisna od obstoječih razmenj družbenega gospostva.
Nočemo nikakršnega nesporazuma: gotovo, da je Iahko kakšna drama nacionalistično zaostrena, trdimo pa, da je nacionalizem kot specifična reak-cija na ideološko, politično in družbenoekonomsko krizo mnogo bolj nevaren na mestih, kjer dejansko nastopa v formi samoumevnih, ritualiziranih, brez-smiselnih identifikacijskih refleksov, saj ga tu niti ne pričakujemo. »Pristna spontanost« npr. šport-nega navijaštva, ki se razrašča do nastopa brutalne fizične moči, je samo »nevtralna« forma, po kateri je neposredno doživljanje in sproščanje »čistih športnih strasti« že moment reprodukcije obstoje-čih razmerij, prav kolikor jih jemljemo v njihovi »nasebnosti«, kolikor jih ne vpnemo (strasti, na-mreč) v določen družbeni kontekst konkretnih produkcijskih odnosov. Ali z nekoliko drugačnimi besedami: »racionalno jedro« teh ritualiziranih gest je prisotno v tem, da s samo svojo vsebino pri-kriva, kako je prav ta ista vsebina zainteresirano posredovana in v tem spodbita s svojo lastno formo. Domet športnih navijaških ekskurzij seže pravi-loma dalj, kot njihova intenca, sama forma pa si konstitutivnonujnopodreja vsebino, za katero na tem nivoju sploh ne gre več. Prav gospodarjeva fan-tazma »zgolj—športa« je tista, ki temeljno zakrin-kava dejstvo, da je natanko na vnanje mesto, kjer deluje »navijaška fraza«, že vpisan subjekt, da na
A \ endar: da bi se vrnili k ozkemu problemu, ki se nalaga na prepoved uprizarjanja »Golubnjače«, bomo izrabili tezo, ki smo jo nekoliko bolj zgoraj na kratko začrtali in v obrisih govori o »umetniški svobodi« in njeriih praktičnt^političnih reperkusi-jah. Gre namreč za to, da>pridemo po tej poti do nekega nadvse razveseljivega paradoksa, ki bi utegnil birokratski suspenz predstave še celo opra-v ičiti in konceptualno utemeljiti: če torej velja, da je vsebina splošne umetniške svobode pravzaprav odvisna od družbene pozicije, od koder definiramo stopnjo in kvaliteto posebne umetniške svobode oz. njena pojavna modusa, kolikor delujeta v alter-nativni zoperstavitvi resnica/laž, tedaj je rod umet-niške svobode členjen na dve različni \ rsti. Vrsta, v kateri nastopi lažna umetniška svoboda, pa po per-tinentnem oblastniškem zapopadenju ni-ti ni po sebna vrsta, vredna imena, pač pa izmeček svojega genusa, saj lažna svoboda pravzaprav omejuje re-snično umetniško svobodo, za katero vendarle nam vsem gre — in njim tudi! Samo resnična umetniška svoboda je tudi prava umetniška svoboda, zgolj prava umetniška svoboda pa je dosiojna umetniške svobode nasploh, kar pomeni, da poteka ideološka zidava splošne umetniške svobode prek zatrtja svoje lastne posebne vrste.
Po tem ključu univerzalnega razlikovanja pa je politična birokracija dolžna povoziti umetnost v imenu njene lastne svobode! Skratka, »Golubnja-čo« je bilo treba odstraniti s prizorišča enostavno v interesu umetniške svobode!
Kastracijski strah kot poteza, ki profilira poli-tično birokracijo znotraj njene spekularne-ince-stuozne ekonomije, je na ta način utajen, na tem hi-storičnem fonu pa postane postopek v »primeru Golubnjača« tipološka karakteristika administra-tivnih intervencij.
Kljub temu, da je že iz fragmentov, ki sestavljajo tale spis, dovolj razvidno, da je šlo predvsem za začrtanje nekaterih osnovnih premis, znotrajkaterih se lahko razvija mehanizem ideološkega suspenza, kidoleti gledališko (pa tudi filmsko, literarno....) umetnostno proizvodnjo v konkretnih primerih posameznih del, je treba vseeno poudariti, da nam za dolodtev specifične spektakelske gradnje »Golubnjače« na tem mestu pač ni šlo za razlog, v katerem prevladuje družbena tehtnost problema odstavitve nad »čistimi« estct-skimi razsežnostmi — še posebej, ker je ta hip ne-mara mnogo važnejša konceptualizacija nezno-snega razmerja, ki spoj. umetnostnih in praktično-političnih registrov legitimirajo nanačin, v kate-rega je vpisana stalinistična referenca.
Postopek politične arbitrarnosti vsaj v primeru »Golubnjače« izpostavlja predvsem nevralgične točke tistega ortodoksnega diskurza. ki za sveje privilegirano dejavnost jemlje pač civilizacijske obrazce, ki kot vsako pravo humanistično pocetje ne poznajoprotislovne logike razčiščevanja nespo-razumov, pač pa parazitirajo na linearni, topoglavi in fetišistični sintagmatiki, ki se hrani z izlodtvami, obsodbami, zavračanjem in ukinitvami.
V zagati potemtakem ni »Golubnjača«, pač pa tista družbena instanca, od koder mirno in hladno-krvno delijo nesmiselne etikete, pavšalne oznake in podtikanja, ki pa seveda v cirkusu subverzij, ki jih počenja črka, že zadoščajo za garant »argumenti-ranega« nastopanja. V zagati je torej neka matrica reševanja nesporazumov in zapletov, zato se bo treba do pravega jedra te matrice - tu smo naka-zali nekaj možnih poti — sploh šele prikopati. To pa je delo, ki nas čaka. Salve!
1 šlager ne korenini v šlauu
ALEŠ DEBEIJAK
Politbiro je zasedal ponoči. Glavni referat sem imel jaz, potem pa se je razvila krajša razprava, ki je morala v celoti podpreti moja izvajanja. Vsebina referata se je namreč ukvarjala z najnovejšimi ek-sekucijami, ki so jih pred tednom dni, ker so bile nujno potrebne za dosego smotra vseobčega zgo-dovinskega poslanstva, izvršili na moj ukaz. Zato bi vsako eventuelno nestrinjanje z mojim dejanjem pomenilo samomor oporečnika.
Takoj po koncu zasedan ja so tovariši odšli, jaz pa sem se tudi umaknil v svoje prostore, ki so bili v isti stavbi centralnega komiteja, kajti nerad ;zapuščam ta kraj iz dveh razlogov: 1, zato, ker tukaj pa-dajo temeljne odločitve o usodi sveta nasploh, za-radi česar stoji tukaj svetišče groze sodobne zgodo-vine: in 2. zato, ker se izogibam stikom z Ijudskimi masami, ki jih, čeprav so mi v obliki materiala po-trebne za uveljavitev ter realizacijo mojih name-nov, preprosto zaničujem. Zahteva po izolaciji tudi delno izhaja iz hipoteze, da je možno zgolj formal-no, biezvsebinsko gibanje volje do moči, ter iz ne-vere v smiselnost in bit človeškega nasploh.
V ^nopih svetlobe bližnjih opazovalnih reflektor-jev, ki so bili razporejeni v enakomernih razdaljah na stražnih stolpih ob zidu, ki je obkrožal moje do-movanje, sem opazil, da zunaj močno sneži. Včasih sem se nad tem vzradostil, sedaj pa že dolgo ne: spoznanje, da je osnovni mehanizem stvarnosti zanikanje in da je njena metafizična substanca, ki je navkljub vsem mogočim obupnim poskusom, da bi bila zgrajena iz drugačnega testa, definitivni Nič, ter da je vse, kar obstaja materialnega ali duhov-nega le njena začasna drugobit, mi je ubilo sleherno romantično čustvo. Podstat sem zato v praksi, ki mi je zaradi skeptičnega odnosa do sveta kljub svoji vprašljivosti, pomenila še vedno najbolj verjeten kriterij resnice, načel v materialni pojavnosti, kar mi tudi empirično potrjuje moj položaj v družbi in državi: to dobro, ki se mi v konkretiji kaže kot iz-polnitev želje ter zadovoljitev privatne potrebe, najpogosteje dosegam z fizieno likvidacijo na-sprotnika. Vendar pa tudi ta dejanja, ki jim spričo strogosti uma nikoli ne pripisujem apodiktične ve-Ijavnosti, morajo imeti, če hočejo biti deležna na njej, neki transcendentalni razlog, brez katerega bi bi!a v goli empiriji ali probabilistično-pragmatični etiki vredna posmeha. Pri meni gre namreč povsod /a princip in zakon.
Napotil sem se v svojo delovno sobo, se usedel za pisalno mizo (moj življenjski ritem je docela kon-
traren ljudskemu, kajti spim takrat, ko drugi dela-jo), ter se končno lotil pisma, v katerem naj bi biv-šemu kolegu in prijatelju iz semenišča, ki sedaj vodi svetovni center za mir in človekove pravice v Vati-kanu, pojasnil nekaj osnovnih teoretskih postula-tov za moja praktična divjanja, za katere me je bil prosil že pred časom. lakole sem mu pisal:
Dragi Josef,
Ker nimam navade izgubljati časa z nepotrebnim in praznim uvodnim besedičenjem, bom kar prešel k stvari, za katero si me prosil.
Del teoretsko-praktičnega odnosa do sveta, ki se s pomočjo strahovlade konkretno manifestira kot totalna despotija nad ljudstvom znotraj države ter permanentna grožnja celoti človeštva s planetar-nim uničenjem in se torej uvršča v register vrhun-skega nemoralnega ravnanja, omejujeta dve de-terminanti:
1.  Smrt (fizičnost)
2.  Zgodovina
1. Smrt (fizičnost)
Smrt pojmujem kot naravno danost, je logično
dejstvo, katerega negacija je izključena. Zato sem do n je popolnoma ravnodušen. Smrt je stvar, ki ima v relacijah kozmosa enako veljavnost ali neveljav-nost kot življenje, kar pomeni, da je vklenjena v iste zakone ontologije kot vse drugo. Ce je namreč bit stvar ontologije, je potem tudi nič, še posebej če se v zadnji kortsekvenci izkažeta kot Eno-in-isto, ki ni niti dobro niti zlo. Toda smrt ni absolutni Nič. Da jo lahko razlikujemo od n jega, moramo vpeljati dva pojma niča: veliki ter mali nič. Prvi je nič, ki opredeljuje prve vzroke in principe ter je substan-dalne narave, drugi pa samo niči določene partiku-larije (v našem primeru življenje) v razredu bivajo-čega, ni paže negacija bivajočega kot takega. Temu drugemu pripada torej pojern smrti. Usodno vpeta v tako mrežo stoji naša smrt onkraj eticnih načel, iz česar logično izhaja odsotnost bojazni ali slabe vesti, da more imeti teror, ki ga nepoznavalci nje-gove prave narave in smisla, imenujejo zlo dejanje, kakšne daljnosežne negativne posledice.
Moje ravnanje torej pogojuje resnica, da smrt ni omega celote bivajočega, njegov končni smoter, o katerem gotfori tretja determinanta, pač pa le eno od sredstev, ki pomagajo, da pride na površje tisto substancialno,  torej  tisto, ki  brezpogojno pre-
sega individualno bitje, česar pa je smrt organon ni-čenja.
KIjuč uspešnosti smrti pa je v bistvenem atributu človeške eksistence, v njeni fizičnosti. Ta se spoz-nava preko svojega senzornega stroja, ki ga struk-turirajo dve polarni kvaliteti ugodja in neugodja s svojima ekstremoma užitka ter bolečine in sred-njega teritorija nevtralnosti (nezainteresiranosti), ko se zgolj gleda, sliši nekaj. Ob tem je implicite ta gnoseološkoestetski konstituent telesnosti tudi tvorec njegove eshatologije. To pomeni, da ko go-vorimo o njenem dobrem in slabem, mislimo s tem vedno na to, v koliko tneri sta »v gibanju« navedeni polarni kvaliteti, ki sta v redu dominantnih katego-rij življenja.
Na zviti način, tako da zamegli um, ki potem ne išče smisla tam, kjer se v resnici nahaja, pa nez-natno odstrne podobo svoje moči veliki nič že pri principu sexualnosti kot najizrazitejšemu modusu užitka — boljšega orožja v, na propad obsojeni, svetovni revoluciji za zmago hedonizma človek nima.
Na moj ukaz, kadar kurac določa predmet volje, mi pripadniki tajne policije privlečejo določeno število žensk, ki jih potem postrojim v vrsto in izbe- • rem najboljše. Ce hočem tisti dan fukati z več ko-madi, jih odvlečem v sobane pač več, drugače eno, odvisno od trenutnega razpoloženja. Bistvo te, v operaciji »Sex« na zviti način anticipirane entro-pične biti, ki jo v vsej njeni mogočnosti najdemo v zakonih tretje determinante, pa je v naslednjem pojavu: Na eni strani je register seksualnih variant — tudi z eno samo žensko — praktično neskončen, na drugi pa kot njegova negacija z vso intenziv-nostjo gospoduje zakon ponavljanja, to je zakon neskončne končnosti, ki dela seks — tukaj je hakeljc — to Stalno-isto brez nevarnosti redundan-ce. Marsikdo bi namreč mislil, da mora kot negacija negacije entropija v obliki dolgčasa nujno ukiniti prvi dve stopnji ter prevzeti oblast, toda ona dopu-sti človeku za kratek čas le malo uživati življenje. » Dobrota« ireverzibilnega procesa sveta k svojemu koncu marsikoga s tako dialektiko zavede v preti-rano poveiičevanje pomena seksualnosti.
Pri bolečini pa se na tako finto ne pade. Je najin-tenzivnejša kvaliteta senzualnega \ celoti ter nas kot simptom stalno opozarja na tisto, kar ona ni: na smoter ničenja telesnega.
Torej, kar hočem, to absolutno dobim, drugače padajo glave, ki večkrat tudi v primeru, če poteka
vse v najlepšem redu. De Sade je vsekakor prispe-val nekaj svojih spoznanj v zakladnico mojega en-ciklopedičnega vedenja.
Tako početje oz. tako obravnavanje ženske pa je edino mogoče, če ga deduciram iz spoznanja, da je seksuainost čisti fizični odnos dveh (ali enega) bio-loško-mehanskih sistemov (= nosilec seksa), v ka-terem za čustva Ijubezni substandalno ni prostora. V specifiki nosilca te zadeve torej ležita svoboda in likvidator obenem in prav zaradi njiju sem lahko tudi na tem področju svinja: vseeno mi je, kaj delam in kako, ali sploh stvar »fuk« je, ali ni. Spričo kraja pa, kjer se navedeno dogaja, namreč prostora materije, ki je stvarnik in fundament vseh sublima-cij, je to prvi korak k njihovi ukinitvi. Pravi ubijalec čustev Ijubezni pa je prindp zakona. Kerse ne uspe prebiti v njegovo carstvo, marveč ostaja v barakah varljivosti, nestalnosti in»slabi« trenutnosti, ter ni zmožno redukcije na čisto snov, nima pravice do obstoja. Ta čustva, ki visijo nekje na sredi v prazno, so zato čisti pičkin dim, to navidezno ali »slaba« laž.
Svoj začasni eshatološki razlog, zaradi česar sta mrt in nihilistični odnos do sveta sploh smiselna, a najde nična bit fizičnega v prindpu zgodovine.
3. Zgodovina
Zgodovina je transcendens. Nastajanje in mine-anjesta njen postulat in material za~reproHukčijo. krati,    toda ona sama je do obojega pogojno to ečno  nasproti   Končnemu.  Pod sintaLmo»po-jno večno« razumevam namreč to, da transcen-ra zpodovina mali nič, to je nič, ki se v skladu z že oiienjeno definicijo pojavlja zgolj znotraj časov-nlga intervala planetarnega življenja, ne uide pa o^a končnemu propadu vesolja, velikemu Niču. godovina sveta v svoji naravni kot človeški iki je trajno dejanje. Gibanje svetovne sub-ce je tako vedno določeno proizvajanje, delo, resega umiranje in porajanječloveških esenc, te ajejo na določenem časovno-prostorskem od-njej vsebino, ki je samo skromen prispevek h inemu prehajanju iz Nekaj v Nič in nazaj kot • eni značilnosti svetovne zgodovine. liiti akti-tem dogajanju pomeni delati človesko zgodo-
je obstoj Niča ontološkega pomena za sve-zgodovino, je v okrožju človeške to smrt. Od e vemo za njeno »ničnost« nasproti razredu lutne Ne-biti, vendar je kljub svoji irelevantno-ar, ki omogoča dostojanstveno, v okviru člo-vekovih skromnih možnosti posnemati usodo sveta kot takega, namreč njegov nepreklicni konec.
Toda kako se more človek praktično dokopati do časti »biti zraven« pri razvoju sveta k njegovi defi-nitivni samorealizaciji? Konkretno z delanjem vojn, z revolucijami in raznovrstnim terorjem, skratka s stalnim premočevanjem, sicer se obsto-ječe poleni, zastane, čemur sledi izraba njegove biti ter končno izginotje v »slabi« nič. Svetu namreč vlada naravna zakonitost, da brez gibanja ni obsto-ja. Zgodovina kot dejanje je potemtakem ohranja-nje biti na način nenehnega zaletavanja malega niča (smrti) v Nekaj, kar tvori neprekinjen, neustavljiv tok dogodkov. Revolucionarni procesi s svojimi žr-tvami so zato delec univerzalnega izmen|avanja Biti z Ničem, kar implicira njihovo začasno rezi-stenco apriori znanemu zmagovalcu. Temu sledi, da je edina šansa človeštva, če hoče vsaj za dolo-čeno epoho ohraniti svojo sled v vesofju, vztrajati v permanentnem predrugačcnju.
Da pa je zgodovina človeštva vsaj njegovo zača-snoobstajanje ali regeneracija, je ne sme v procesu samouresničevanja ničesar ovirati. Zgodovina je namreč onkraj dobrega in zlega kar pomeni, da je v trenutku, ko se znajdemo v kolesju njenega kate-gorialnega aparata, ukinjeno sleherno vrednotenje njene biti z merami etike, točneje, moralnost na njen obstoj in veljavnost nima nobenega učinka. Zato se ne smemo čuditi dejstvu, da so bili v večini primerov največje svinje v zgodovini človeštva n jeni največji junaki, pa ne zato, ket so bili zli, pač pa zato, ker so bili kreatorji ali vsaj glasniki nečesa Novega.
Zgodovina v svojem bistvu, kar je identično z obupnim bojem njene eksistence nasproti nepo-vratnemu globalnemu procesu k absolutnemu Niču, ki je edina resnična Pravica, je tako Moc. To trditev lahko izrazim v naslednji enačbi:
HISTORIA = POTENTIA = ESSE
To je poglavitni razlog za moja zla dejanja.
Vprašuješ me še, aii se je vendarle mogoče izog-
niti tretji svetovni vojni? Ce naj verjamem svojim
spoznanjem, ki sem ti jih delno posredoval v tcm
pismu, potem ne.
Prisrčno te pozdravlj* Ceza
P.S. Pozdravi papeža!
Ko sem končal pismo, sem šel spat. Prebudil scm se šele pozno popoldne; zunaj je bila spet noč, tako da svetlobe tistega zimskega dneva, ki je delala Mo^kvo bolj vidno, nisem doživel. Pa kaj!
PETER MLAKAR
Schwuler, Soparno jutro III. del
čeprav sem v tem mestu tako rekoč tujec ali pa vsaj širšim ljudskim masam nepoznan možakar, se kaj takega vendarle ne bi smelopripetiti. namreč: že dva meseca pa še kak dan za povrh ne najdem pra-vega partnerja ne za dober zamah ali vzdih, ne za kak kolosalen vbod, kaj, še ko gre za navadno fa-fažo se lepotan, ko ga sčasoma le pripravim, da vdano počene in globoko zajame sapo naenkrat premisli, miži in se boji, cunja cagava! nič ne poma-ga, moram bežati iz te zamrle pustinje. tu me ugo-nablja: ob jutrih, ves bolan od prazne, suhe noči motrim z okna dol — postajališče; skoz zredčene meglice se bližajo silhuete prvih delavcev, ki hitjjo na avtobus, nežna, tihotna strast skrivoma prebada njihova mikavna telesa, pod težkim blagom zim-ških plaščev radostno kipijo napete, čvrste mišice, to so fantje in možje ponosnih, svetlih, borbenih pogledov, gor do okna se suklja njihov močni vonj, v nosnicah je zaznati duh po čebuli, pršeči zadah strojnega olja, po vsem telesu me stresa od uniču-joče želje po neizmerni moškosti. in ko je sonce do-končno razpredlo magične nitke, se po ulici raz-vleče trUšč, šolarji z gibkimi životi, z raznobarvnimi torbicami in z rutkami okoli vratu se valijo nizdol,' spotikajo se, nemarno tulijo, brzi jo po ledenih udo-rih, ki so ostali še od nočne zmrzali, požiram jih z očmi, joj, da bi imel vsaj enega zdaj zraven sebe, tenko bi piskala sladka bolečina! kako prazno potem minevajo dopoldnevi, ko ga brezprizivno drkam do onemoglosti; ne pomagajo ne posterji, ne lepe barvne fotografije mastodontskih kurcev, ne doneči, žametni glas Ivana Lotriča z radia, ne zmamijo me tolste roke mesarja iz samopostrežbe (ki je baje nekoč v globoki pijanosti nabrisal po-poldansko izmeno v drekfabriki, da so se še nasled-nji dan bleščale široke vijuge madežev prepojene z govejim semenom!), ne prelisiči me niti poštar, ki bi se mi sicer kar sam vsilil, ampak, hudimana, to sploh ni dedec, ko pridrobenclja na vrata in zacvili s piskajočim glasom, me vse mine, nesnaga kastrira-na, poleg tega pa ima zožene ritnice preko meje, puh pod nosom kot četrtošolec, prsni koš pa ko kak ptič. in ko potem ne zdržim več, ko moram it ven, mednje, ki jih Ijubim, se umijem in nadišavim, na-pudram se po riti in po mošnjah, še trikrat ali štiri-krat si ga zdrkam ob pogledu na debelega, brkatega soseda, ki čisti sneg s pločnika, ne pozabim niti na tubo z vazelinom in še nekat&rih drobnih, poslovnih dodatkov. (ki, mimogrede, v kočljivih trenutkih zelo olajšajo celo stvar!) drvim in ko obseden hodim naokrog, skačem od bifeja do bifeja, od stranišča v podhodu pri zvezdi do veličastnega sve-tišča pod tremi mostovi, ugonabljam se v pijanem tkivu, kje na kakem bolj samotnem vogalu pogra-bim koga za stegno in podrgnem s prsti po kocinah, zagrabim ga m ga poljubim za uho (da ga malo zraj-cam) in če mi potem skuša spizdit, rušim vse pred seboj, le da ga dobim; če se utrudim, potem kradem po delikatesah; vse, prav vse: hrenovke, kranjske, suhe, gorenjske salame, salamin stisnem pod ramo, svinjsko črevo; mehur nabasan s pašteto in k.o grem potem po ulici ali kjerkoli že pdgrizujem lupino, z jezikom drsim po mehkem obodu, za menoj ostaj^ sled sluza^n mehka rnokrota v očeh. nič se ne zgane v Ijudeh.še^eelofilm »vaba« zakateregase je misli-
lo, da bo povzročil neke metamorfoze ali pa vsaj zbudil ljudi iz globokega, nezavednega spanca, je večidel brez odziva. do amena vse je zamehurjeno, balonasto, trepeta v pračakovanju in-glej ga skob-ca-prdim, pokapam z izcedki božjastne milosti, pri-šli so pome, zdaj se že peijemo, letimo, ekskluzivna moška posadka, kombi do roba in čez šipe napol-njen z našimi telesi, nahrbtniki, hrano v konzervah in škatlah, zadaj pod klopjo je plastična omara iz katere prijetno diši po domačem cvičku... že kake pol ure smo skupaj, oziroma se drug po drugem, eden izmed fantov nenadoma reče, da mu gre predvsem za smučanje, ko bomo tam gori; oni, ki sedi spredaj pa nekaj faflja o ženskah in o dankah in švedinjah in podobne bedarije; pa saj tu je vozač stane, kmečki fant spod golovca, žlahtnih, nagajivih oči, če se že s traktorjem prevrača, ni klinc, da se ne bo tudi z mano zasukal, opazujem ga v vzvratnem ogledalu, ko vidim, da me je opazil, mu pomeži-knem, bebavo napne pogled in mi hlepeče vrne pozdrav, že prej sem ga ogledoval, močan je ih iz ust mu smrdi po konjskem dreku. k sreči ima tenke hlače in ozke spodnjice, saj se mu jajčka in kurec mogočno pne v šilasto vzpetino. a igra ima, kot je to v navadi, še enega igralca, toneta; črnolas fant, vo-lovskih oči in kratke pameti je, zagledal se je vame, s trdim robom smučarskih hlač je zdrsnil mimo mo-jega stegna, trznil sem, ko da bi me stresla elektri-ka, vrne se z nogo, narahlo kot ladja pred pomolom vibrira s kolenom ob mojem stegnu, porogljivo se nasmehne, jasno, zdaj pričakuje mojo reakcijo, a jaz taktiziram, skušam mu odšifrirat pozitiven od-govor, a igro podaljšujem, zlasti zategadelj, ker nočem izgubiti naboja pri stanetu, ki je ipak pri-vlačnejši. pod nami ugašajo kilometri, mimo bežijo vasi in mesteca, pokrajina je enolična, stane pož-vižgava lanskoletno sanremsko zmagoslavno po-pevko, ženskoid na sprednjem sedežu je utihnil, dremucka in se nelagodno suče po skajasti prevleki, tone pa nezaustavljivo spušča padalce na aktivno bazo—čim bliže mojemu reaktorju; zdaj mi je že z roko privzdignil desno hlačnico in se z razkrečeno dlanjo napotil proti kolenu, med potjo pa se sprele-taval med frfotavim klasjem kocin. zdaj bi se le stežkoma lahko še obvladal, sicer pa sem bil tega zafukanega asketizma že sit čez glavo; prižgal sem-kontrolne lučke, namazal ojnice in zalaufal niašino! odpel sem mu pas in uturil roko direktno h kajli. bržčas ni pričakoval tolikšne neposrednosti, a se ni pretirano zmedel. primaknil se je bliže k meni (medtem se je oni spredaj prebudil, nekaj zagodr-njal in začel zabavljati a sem mu brž zagrozil, da ga .bom z zunanje strani privezal za prtljažnik, vsled česar se je potem bojazljivo potopil v tihoto). pe-stoval sem njegovo rastočo gusarsko sabl jo, miloval gozdič gostega runa, kijo je tesno varoval in se potem razširil do popka, kjer je bilo kanala konec. prestrezal sem njegove ščemeče poglede, a tedaj je tudi tonetii že dovolj božanja in grabenja za noge, prekucnil me je in me z močnima rokama dobe-sedno prilepil na sedalo. vzrojil sem od zado-voljstva in nemoči* tone je ravno poskušal zvlečt hlače dol, kar se nenadoma in baš v najbolj nepri-jetnem trenutku oglasi stane, z rotečim, malone ve-kajočim glasom prične moledovat: jao, jao, zakaj
ne še jaz, vzdihoval je ko kaka porodnica, dajta, vključita še mene, še nikoli me ni nihče prav pošte-no, ne bodita prasca, naphajta me s spermo, da bom potem doigo na široJko hodil ves napihnjen ko pa-radižnik, tone pa je kričal nazaj: drži gobec, pesjan, vozi in pazi na svojo jit, da ti je res kdo ne razteg-ne, zraven pa se je z vso skrbnostjo posvečal meni, ki pa kar nisem mogel preboleti stanetove odsotno-sti in ko sem potem v mislih še enkrat sestavljai in mazilil n jegovo podobo sem zaokrenil frontno lini-
jo, tuleč: ooo stane... just wait for me, ooo; besede so se mi zapletale, oni spredaj je spet godrnjal, zne-nada me je popadlo, zgrabil sem toneta za ovratnik in ga z dobro merjeno brco usmeril proti škatlam, godrnjača pa zadegal v arkado, da se je brezslišno zgrudil, zdaj sva bila s stanetom sama* splazil sem se k njemu, prav požrešno sem ga pogledal in dejal: zdaj pa le ustavi, da si malo oddahnemo in se okre-pimo...
(se nadaljuje)
81. člen 2. odstavek
Ta člen republiškega zakona o javnem obvešča-nju je zapisan v poglavju z naslovom Zloraba svo-bode obveščanja in se glasi: »Prepovedanp je raz-širjati sporočila s katerimi se prenašajo ali razna-šajo neresnične ali alarmantne vesti, ki ogrožajo ali bi utegnile ogroziti javni red in mir ali vznemiriti javnost.« Ta člen zaradi svoje ohlapnosti morebit-nih vznemirljivih posledic in širino (alarmantne) vsebine, na katero se lahko pripne ta vznemirljiva posledica, dopušča zlorabo preprečevanja zlorabe svobode tiska v družbi samoupravne demokracije.
Umestitev revije oziroma časopisa je v tvorbi tega zakona že opravljena. Revija oziroma časopis in nasploh mediji javnega obveščanja očitno niso javni, saj se preko njih sporoča javnosti sporočila. Nekatera sporočila pa do javnosti ne smejo priti. Očitno je, da se torej zakonodajalec javnosti, ki v temeljih tega zakona nastopa tudi kot delovni člo-vek in občan potreben obveščanja, boji. Dikcijaza-kona ljudi, do katerih prihajajo sporočila preko javnih medijev, diskriminira na delovne ljudi in ob-
čane in javnost. Prva dva subjekta sta pri tem de-ležna pravic in svoboščin, javnost pa je tisti druž-beni prostor, kjer se država ne tvori oziroma kamor ne posega, in se utegne zaradi tega nezrelo obnaša-ti. Zaščito pred javnostjo v zadnji instanci pri tiska-nih stvareh zagotavlja pristojno javno tožilstvo. (Prejšnje instance so notranjega značaja. Gre za delo avtorja prispevka, uredništva, odgovornega urednika in raznoraznih družbenih organov.) Ker je zakon mesto, kjer se tvori država, pomeni zaščita pred vznemirjenjem javnosti zaščito države pred ljudstvom, ki utegne to državo pretvoriti.
Kerje torej 2. odstavek 81. člena tega zakona v nasprotju z načeli uresničevanja samoupravnega socializma, ga je potrebno čimprej (v novem zako-nu) smiselno odpraviti.
Peter Kos
Program za ŠKUC
Spored filmske dejavnosti ŠKUC-a
Torek, 15.februarob 18. uri vokviru tedna krat-kometražnega filma v Cankarjevem domu projek-cija filmov Marca Davorina
24. in 25. februarja ob 20. uri pregled novejše francoske produkcije videa na Starem trgu 21
28. februarja, 1. in 2. marca ob 18. in 20. uri v permanentnem ciklusu novega nemškega filma predstavitev filmov nemških režiserk: Rita Risc-hak, Jutta Bručkner, Ulrike Opinger, Elfi Mikesch, Cristina Perincioli. Filmi bodb podnaslovljeni v srb angleščini. Stari trg^2-l
Produkcija filmov ŠKUC pa spet daje ven razpis za filmske projekte na N 8,S 8 in 16 mm tehniki ter video projekti. Sinopsise, scenarije, skice itd. poš-ljite do 15. marca na naslov ŠKUC, filmska pro-dukcija, Stari trg 21, Ljubljana.
Ostale informacije dobiš med uradnimi urami filmske redakcije, ki so ob torkih od 11. do 13. ure.
O ljudskem tihožitju
Nekje, če bi ta nekje locirali, bi rekli: v eni izmed zaplenjenih Tribun, bi bralci inkriminira-nih člankov lahko prebrali o občestvu, ki se deli na kadilce in nekadilce tako, da posamezna dela obstajata ločeno drug od drugega — občestvo je
vlak, katerega prvi vagon napolnjujejo kadiici, drugega pa nekadilci.
Tako železnica, ki ločuje zato, da združi.
Kako pa se vzpostavlja združba v avtobusu?
Avtobus je pojavna oblika zaprtega prostora, kjer se istočasno nahajata kadilec in nekadilec in v kolikor gre pri njunem odnosu zgolj za kaditi ali nekaditi, ni njuna simbioza zaradi pojava toba-čnega dima prav nič omajana.
Konflikt med njima sproži šele militantna na-strojenost nekadilca do povzročitelja njemu tako neprijetnega vonja. Sam poseg nekadilca, ki pre-pove kadilcu kaditi, je seveda povsem državo-tvoren akt, akoprepoved legitimira na medicini, se pravi s kvarnim vplivom tobaka na razvoj člo-veškega organizma. Tako kajenje ni le nepotreben užitek, ampak je razen tega, da je nepotreben, tudi škodljiv.
Razmerje med kadilcem in militantnim neka-dilcem torej ni v posedovanju ali neposedovanju kadečega se tobaka, ampak v uživanju ali pa pre-povedi uživanja, se pravi v razpolaganju z uži-tkom drugega.
Toda, v kolikor je užitek kajenja oralna sati-sfakcija, je potem že sam konflikt kadilca z neka-dilcem nepotreben, je v užitek. ASTAFAJFAR
TRIBUNINA PREZA
Skrivalnice na Kersnikovi
Ob vseh zapletih okoli bodočega mladinskega centra v nekdanjem Domu učencev na Kersnikovi 4, bi veljalo omeniti tudi zadevo, ki bi jo lahko oz-načili kot marginalno, a je vseeno ena od bistvenih ovir za prevzem prostorov in njihovo ureditev.
V prostorih nekdanjega doma ima bivši upravnik stanovanje. Njegov sin pa se je lepo vselil v peto nadstropje izpraznjenega doma in to menda celo ob soglasju direktorja Doma učencev na Gei bičevi, ki je lastnik prostorov na Kersnikovi, čeprav to tam najodločneje zanikajo. Kakorkoli že, na MK in UK ZSMS so to izvedeli in zahtevali od upraye Doma učencev, naj nasilno vselitev prijavi milici. Toda miličniki so lahko ugotovili ie, da si je novi stanova-
lec prostore že lepo uredil (pregradna stena, inšta-lacije), po zakonu pa lahko ukrepajo že štiriindvaj-set ur po vselitvi.
4. januarja letos je bila podpisana Pogodba o za-časni uporabnosti prostorov in novi uporabniki (MK in UK ZSMS) so nameravali sprožiti pravni postopek, toda ta se ponavadi vleče od šestih mese-cev do dveh let, kar je seveda nesprejemljivo dolg rok. Začeli so se pogovori z upravnikom in njego-vim sinom, ki je obljubil, da se bo kar najhitreje iz-selil. Vendar pa v tem času ni upošteval dveh rokov za izselitev, ki mu jih je postavila uprava doma učencev in je še naprej ostal v okupiranih prostorih. Štos pa je v tem: dokler se ne izseli, ne more biti
podpisana primopredajna pogodba in se ne more začeti adaptacija jn vselitev, ne samo petega nad-stropja, temveč cele zgradbe.
Ker sem zgoraj navedene podatke dobil predv-sem na MK ZSMS, sem se o zadevi nameraval po-govoriti še s tov. Grudnom, bivšim upravnikom doma, vendar pa mi je po telefonu povedal, da ne bi govoril o tej zadevi, ker je stvar ad acta, vse naj bi bilo dogovorjeno in vrata v petem nadstropju odpr-ta. Kako uro po tem pogovoru pa so se na Mestno konferenco vrnili fantje, ki so bili na Kersnikovi in ugotovili, da se stanje ni spremenilo in da so vse-Ijeni prostori še vedno zaklenjeni. Igra slepih miši se torej nadaljuje.
Tako se je neobstoječi mladinski dom poleg akutnih nesoglasij glede namenskosti prostorov, programskih usmeritev, težav s krajevno skup-nostjo zaplete! še v formalno-pravno farso. Za-
nima pa me, ali bi se izpraznitvi prostorov tako uspešno izmikal tudi kdo, ki bi se pred otvoritvijo vselil v prostore Cankarjevega doma.
T.G.
Teden dni kasneje smo dobili nove podatke. Sta-novanje je izpraznjeno, kar pa žal ne pomeni, da je stvar dokončno stekla. Za popoln happy end manj-kajo še ključi, tako da so vrata še naprej zaklenjena in bodo najbrž ostala zaklenjena, dokler se nasiini \selitelj ne vrne s počitnic. Ko pa se bo dodobra naužil Coste dei Sol, morja, sonca in svežega zraka, pa se je pripravljen takoj sestati z vsemi prizadeti-mi, kot je bilo obljubljeno. Upamo, da se bodo na tem veselem snidenju končno poljubili na gorka lica v znak sprave in se tudi dokončno dogovoriii. Če pa se bo tej zgodbici v nadalje dopetilo kaj no-vega, pa vam bomo seveda poročali.
* M.G.
CINEMA____________________
Ne kritika, razmišljanje o Mojstru in Margareti
Prvi vtis po filmu Mojster in Margareta je prese-nečenje. In sicer zato, ker scenarij vsebinsko ostane čisto blizu Bulgakova, po drugi strani pa je popol-noma samostojno povezana celota. Bulgakova je najbrž že marsikdo prebral. Filma pa kaj dosti ljudi ni rnoglo videti. Dogajanje ostane v Moskvi. Moj-ster napiše gledališki komad: Poncij Pilat. Osnovna misel, ki jo izreče Kristus,obsojenec, je, da je vsaka oblast nasilje. Kajpak komad ne sme na svitlo. Ber-lioz, predsednik upravnega odbora združenjapis-cev proletarcev je dobil direktivo, ki jo je treba spoštovati. A Mojsterse upre. Noče umakniti svoje igre. Niti noče umakniti samega sebe na daljno Jalto. Torej vztraja. Hoče razkrinkati tisto silo, ki mu nagaja. Kaj se zgodi? V vseh možnih časopisih izidejo porazne kritike njegove igre, ki sploh še ni bila uprizorjena. Zlo, ki je bilo storjeno, je omogo-čilo Satanu, ki je itak vselej prisoten, da je prevzel vajeti v svoje roke. Berlioz pod tramvajem izgubi glavo. Odrezana glava izgine. Mojster, ki je vse-skozi čutil Satana, kaže nanj in konča v norišnici. Začenjajo pa izumirati tudi tisti, ki so ubogali in so-delovali pri uničenju Mojstra.
In za konec Satan priredi prej prepovedano predstavo, le da jo sam vodi. V varijeteju uprizarja fenomepalne čudeže. Denar se pojavi po žepih gJedalcev, obleke dežujejo izpod stropa. Publika se puli za oblačila in je sploh navdušena. Direktor va-rijeteja pa ne. Zato je
In za konec Satan priredi prej prepovedano predstavo, le da jo sam vodi. V varijeteju uprizarja fenomenalne čudeže. Denar se pojavi po žepih gle-dalcev, obleke dežujejo izpod stropa. Publika se puli za oblačila in je sploh navdušena. Direktor va-rijeteja pa ne. Zato je kaznovan. Publika jo ucvre ven iz gledališča in glej čudo: vsa nagrabljena oble-ka poskače s teles, tako da se zgodi prav dejansko razgaljenje telesa in duše pohlepnih sebičnih držav-Ijanov. Mojster se pojavi v gledališču sam z Marga-reto. Predstava se odigra samo zanj. Vsaka oblast je nasilje, pravi Kristus. Mojster se vrne v norišnico. Vrata se zapro in mojster umre. Tole je vsebina, ki smo jo gledali.
Prebavil pa jo je najbrž vsak po svoje. Vodilni motiv je Upor. Upornik ni le Kristus pred Poncijem Pilatom, upornik je tudi Maestro pred državnim aparatom. Kaj pa Satan, ki nas spremlja od samega začetka?
Na prvi pogled se zdi, da je zakoreninjen v člove-kovi biti. Človek ima v sebi tudi del hudiča. Hudiča, ki je vedno močnejši in živahnejši, kolikor je pač človek slab, pokvarjen in izprijen. Satan pa ni člo-vek sam. Človek je le vmesni gostitelj. Satan hoče zavladati svetu. Zavlada pa lahko le, če je na svetu
dovolj svinjarij. Svet je očitno dovolj in v večini iz-prijen, saj mu namera uspe. Brž ko prevzame oblast, pa ugonobi vse tiste najbolj izprijene, ki so mu najbolj pomagali. Zanimivo, da je njegova prva žrtev Berlioz. »Opeka nikoli ne pade s strehe po naključju,« pravi Satan. Berliozu potemtakem tramvaj ne odreže glave slučajno. Berlioz je pred-sednik upravnega odbora združenja piscev-prole-tarcev. Mojster mu po svinjariji, ki mu jo naredijo z diskvalifikacijo njegovega komada pravi: niso pok-varjeni kritiki, ker so to napisali. Oni so samo ubo-gali, pokvarjenec si ti, ker si oblast.
On je nad n jimi, je njihova glava, ki plete in misli za njih. Berliozu odreže glavo prole-tarski tramvaj. In še nekaj: Njegova glava izgine, tako da mora na pogreb brez nje.
Izmaknil jo je Satan, ki se potem res pritoži, da kaj prida ni bilo v njej. Pa kaj za vraga dela Satan tukaj? Če se to ne vprašate vi, se vprašam jaz. Tista humanistična razlaga, češ v človeku je pol boga in pol hudiča; kaj bo prevladalo je odvisno od posa-meznikovega početja. Ta razlaga postane hudo, hudo piškava. Naša radovedna duša hoče drugo, kajti posameznik ne more delati po svoji vesti. Za vsako piškavo stvar se mora obrniti na partijske fo-rume in vprašati: kakšna linija je pa danes? Posa-meznikje pošteno presran. Sam si ničesar ne upa. \li sam tudi kaj more proti zlu? O tem kasneje. Zdaj se sprašujemo, kaj je s tem Satanom. Del člo-veka ni. Da bi bil kakšna religiozna fikcija, sploh ne. Pa poglejmo kaj to pomeni, če imamo Satana. Satan je nekaj grdega, slabega, skratka negativne-ga. Če pa obstaja negativni pol, mora obstajati tudi njegovo nasprotje-pozitivna stran, torej nekaj le-pega in svetlega. Temu se reče, brez strahu, dialek-tika. Še malo poglejmo tega Satana. Satan mora biti na oni strani, ker je negativen.
Ne sme obstajati v družbi. Satana je treba pre-izanjati in izgan jati. Za to imamopolicijo, šole in za-pore. Obvarovati moramo to, kar je lepo, dobro ijn svetlo. To moramo obvarovati tukaj, na tem svefu, v stvarnosti, v družbi. To pa lahko dosežemo le s tem, da imamo Satana in da ga seveda z vsemi si-lami tiščimo na drugo stran. Vidite, tudi temu se reče dialektika. Shema je popolnomapreprosta.Na eni strani je svetla sedanjost: stvarnost na drugj pa je grda nestvafnost. Če pa je satan na drugi strani, kako da je stalno prisoten? Deluje prav z svojo od-sotnostjo. Tako kot ženska, s katero si bil zmenjen, salamensko deluje nate s svojo odsotnostjo, čepra\ je ni blizu. Bo'.' Opredelili smo lorej strukturo take družbe. Zdaj bomo definirali še sistem. Glejte, kaj hudič dela: iz dreka Ijudi, iz ljudi pa konje. Dela čudeže, copra denar, pričara obleke s stropa. To pomeni, da počne stvari, ki jih navaden človek ne more kontroiirati, spremljati poteka. Satanu nihče
ne more ničesar. Je namreč izven dosega ubogega proletarca. In tu se skriva definicija sistema. Sistem je mističen izven dosega navadnega državljana. Kakršen je satan, takšna je namreč tudi svetla stvarnost. Resda sta si pola nasprotna, vendar tvo-rita enoten sistem. Torej je značilnost tega sistema, da je zamistificiran in popolnoma izven kontrole posameznika, in da temelji na tem, da pol resnice o šebi previdno skriva.
Tule se vrnem nazaj na film in napravim tisto fa-mozno izpeljavo, ki jo čakata že dve strani. Najprej seznam dogodkov v filmu. Satan je torej prevzel va-jeti v državi in uredil tako, da se bo predstava doga-jala, čeprav je bila prej prepovedana. Direktor va-rijeteja ne ve ničesar. Se včeraj je bila direktiva drugačna. Telefonira na komite: kakšna je linija danes? Kdo sedi v komiteju? Satan. Vse je v redu. Predstava bo. Na predstavi Satan izvajačudeže. Di-rektor varijeteja je prestrašen. V svetu vladajo ma-terialne sile. Pravi, da so to le triki. Vse te čudeže se da pojasniti z dialektičnim materializmom. In tu Satan poskoči ter mu sname glavo z ramem. To imate na filmu. Najprej se vprašamo: Kaj je bilo tako strahotnega v zahtevi direktorja, češ naj se Sa-tanovo čaranje pojasni z dialektičnim materiali-zmom.
Zakaj je Satan ob tem tako pobesnel, v tej meri, da je revežu snel kar glavo. Jaz pravim zato, ker se je tako ustrašil. Direktorja je treba do konca utišati in to pri priči. Zakaj? Direktor je postavil politično nevarno zahtevo. Vsi obiskovalci varijeteja so se imenitno zabavali. Nihče se ni spraševal, kako zdaj ta delačudeže. Vsi so veselo verjeli: čarovnik pač in čaranje je njegova služba. Proletarcem se je vse skupaj zdelo hecno in neproblematično. Zdaj pa skoči na oder ta teleban in začne mešati dobre dr-žavljane. Pod vprašaj se nenadoma postavi obsta-nek celotnega sistema, kajti stvar je dejansko po-jasnljiva z dialektičnim materializmom. To smo mi naredili maloprej, ko smo določili naravo tega si-stema. Mi smo si špogaly. Tega si pa ne smejo drz-niti proletarci. Oni ne smejo razumeti. Verjeti mo-rajo v dobrohotnega čarovnika, ki jemlje glave in jih blagohotno tudi vrača. Jemlje in deli življenje. Proletarec ne sme spregledati te enostavne struk-ture svoje srečne družbe. Zakaj proletarec je neva-ren vsaki oblasti. Proletarc je norc. Dela revolucije in Stalin ve, kakšne težave ima lahko kdo z njimi, preden jih spravi v red. Direktor je zahteval poja-šnilo, ki bi razkrinkalo in se ga je satan zato na hitro znebil.
Kdo je sedei vkomiteju? Satan ne. Stvar ni prav nič protislovna. Partijci so pač že odšli v pekel, pa je prišel gor Satan. (Še vedno je govora izključno o tilmu Vlojster in Margareta). S tem, da je satan gor ali dol, se pa itak nič ne spremeni. Struktura ostaja ista. Le tisto, kar je bilo prej negativno, je postalo zdaj pozitivno in obratno. Stanje je identično prejšnjemu, s to razliko, da zdaj rinemo na ono stran tisto dobro svetlo, satanizerti pa nam ostaja za vsakdanjo rabo. Vsekakor ljubko kajne?
Še na nekoga ne smemo pozabiti. Na Mojstra.
Kmaiu bi se nam izmuznil. Mojster in njegov Kri-stus sta upornika. Mojster je seveda na varnem. Zaprt v norišnici. Vrata so trdno zaklen jena, a to ni dovolj. Kdor se upira, ostane nevaren katerikoli oblasti. Mojster mora zato umreti. To tudi stori. Mi imamo pa pred očmi še vedno mojstrovega Kristu-sa. Grd k smrt ves zverižen izjeclja svojo uporniško misel.
Kristus se pokaže kot totalen bebec, komplet de-bil. Mojster konča v norišnici. Postavlja se vpraša-nje: Ali je mojster nor, ker se upa, ali je znorel, ker se je upiral? In isto se vprašamo o Kristusu in o uporniku sploh.
Na to vprašan je režiser Petrovič na razgovoru po filmu ni hotel odgovoriti. Ni režiser zato, da bi predstavljal film, pač pa je film, da predstavlja reži-serja. In tega načela se je držal tudi pri snemanju tega filma. Film namreč ni delan z ambicijo družbe-no-kritičnega, ni delan, da bi vzgajal, da bi vzdigo-val gledalca s sedeža od revolucionarne sle. Naro-be. Delan je kot opažanje. Kot izredno občutljivo doživljanje. Zato je lahko dosti več zajel in dosti več povedal, kot če bi lansiral družbeno-kritični moralni nauk, ki si ga je treba zapomniti.
V filmu se dogajata dve drami, ki sta v bistvu enaki. Ena je, ki jo napiše Mojster o upomem Kri-stusu. Ta sinopsis se ponovi v sami Mojstrovi usodi. Zanimiva pa je še tretja ponovitev iste zgodbe. To je zgodba, ki jo je doživel film sam. Niti ni Petrovič upornik, pa tudi v norišnici še ni, vendar moramo vedeti, da se je zgodba tega filma šele začela odvija-ti. Film je bil posnet leta 72. V Puli je pobral zlato areno, potem pa je šel po svetu, v Benetke, v Can-nes, kjer je doživel dober sprejem. Kritike ob filmu pa so si bile velikokrat nasprotne. V teh enajstih letih, ko ga je videla vsa Evropa v kino dvoranah in na televizijah, je bil v domovini predvajan le nekaj-krat.
Zakaj?
Petrovič je skomignil z rameni. Prepovedan ni bil nikoli. Le delav^ki svet Sava film se je odločil, da ga ne bo spustil v obtok. In je šel v arhiv. (Še dobro, da se ni izgubil!). In tako smo bili v torek v kliničnem domu Ivana Cankarja povzdignjeni med tiste redke Jugoslovane, ki so ta film videli. Dovoljenje je bilo izdano le za enkratno predvajanje. Zgodba tega filma se bo nadaljevala, kar so zahtevali števiini udeleženci pogovora, ki je potekal po filmu (in je bil mimogrede malce obupen). Da mora film priti na reden program, moram zapisati po dolžnosti. Vsi prisotni so to z vso ogorčenostjo zahtevali, natn pa, ki smo se lotili pisanja, so naročili, da moramo nji-hovo zahtevo vsaj omeniti, če je že ne damo v sam naslov. Torej tovariši, družben pritisk od spodaj. Film nikakor ni problematičen. Ni nikakršen ideo-loški golaž ali pa moralistična limonada, pač pa zrela celota, dobro filmsko delo...
Tole seveda ni kritika, je le eno izmed razmiš-ljanj, ki jih film omogoča, nikakor pa ne narekuje.
sebi v spomin in slavo andrej rus
Boštjan Hladnik:
Maškarada
Nedvomno Maškarada v svojih temeljih — formi, (ne)filmičnosti... — ostaja ujeta v svoj čas in prostor, torej v vse tisto v naši ljubi ožji domovini, kar ji onemogoča, da bi se, kljub (vsled?) »supe-riornosti« družbenopolitičnega sistema — samou-pravni socializem = najvišja danes obstoječa FORMA demokracije, dvignila nad naivnost, peri-fernost, »prazgodovinskost«,... na področju naj-bolj demokratične umetnosti — filma.
A od svojih filmskih »vrstnikov« se vendarle ra-zlikuje. Na prvi pogled je drugačnost, nesloven-skost Maškarade, že v tem, da so ga vrteli v Slogi in to mnogo dlje kot velja za ostale domače filme — je torej edini sJovenski »pornografski« in »komer-cialni« film.
Izpostavlja namreč, oziroma postavlja v funkcijo osnovnega gibala in mota filmske zgodbe, tiste elemente, ki so, po nacionalnem značaju in politič-nem sistemu, v slovenskih filmih praviloma odsot-
ni, marginalni ali kvečjemu deležni kritike — seks, elitizem in kriminal, pri čemer vsaki od teh oznak sodi še pridevnik kvazi, a ne kot ponesrečenost filma, ampak kot njegova tendenca v smislu samo-kritike današnjega (tedanjega) slovenstva.
1)  Slovensko govoreči filmski junaki fukajo, fu-kajo, fukajo. To je ne le šokanino za vrtičkarske, zafrustrirane  Slovence   (»Mi,  da smo  TAKI!), ampak tudi smeši vse tiste, ki hočejo biti vselej in za vsako ceno na tekočem z vsem, kar se dogaja na magičnem Zahodu (takrat — čas seksualne revolu-cije, a jim to uspeva le toliko, kolikor jim to omo-goča (onemogoča) slovenskost. Fukajo torej slabo ali dmgače — nič od fuka v Maškaradi. (tipičen primer je naravnost idiotsko smešnost hippijev-skega žura, ki pa jo priznajmo, ustvarja tudi reži-serska nespretnost).
2) Junaki se nažirajo z viskijem, vozijo v super avtih, bivajo v bajno (kvazi) opremljeni hiši z veli-kim parkom in plavalnim bazem... Torej — ne le, da so  »bogataši«   tudi v socialistični Sloveniji, ampak ti tega (»bogastva«) ne znajo izkoristiti (tradicija bajtarjev in kmetov). Hiša je torej neo-kusno opremljena, jedi in pijače neprimerno izbra-ne...
3) Pojavlja se vonj po krvi, umora si želijo naj-manj trije, a eden pravzaprav ne zares, drugi (druga) pa kljub močni želji tega ni sposobna storiti in se je moteči osebek »prisiljen ubiti« sam. Naj-bliže morjenju se približa najmlajši, a tudi njemu (v stilu), ne uspe. Kriminalnega v filmu je torej samo toliko, kolikor kriminalno nekriminalno to je.
Toda — bralec mi bo lahko oporekal, da mu za vedenje o tem, kako Slovenec ne zna uživati ne fuka ne bogastva, ni treba filma in da je zato delan je takega filma in pisanje o njem nepotrebno. Ali pa, da avtorja, heretika slovenske kulturniške scene Zupan—Hladnik, v vseh svojih delih dokazujeta prav nasprotno in je zato gornje izvajanje dvomlji-vo. Pa naj!
Kdo so ti (potencialni) fukači, buržuji in morilci? Oče, mati in sin, torej družina, katere značaj in,sta-tus določa njena »glava« — avtoritarni oče. Nje-govo poreklo pa učinkovito predoči ena sama sek-venca Maškarade — ko se inštruktor Luka sooči z njim v njegovi lovski, z orožjem obsedeni druščini kolegov — sedanjih sodelavcev, socialističnih funkcionarjev in hkrati bivših soborcev, partiza-nov. In prav on je tisti, ki je vzgojil tako svojo fuko-
tožno in krvoželjno — kot svojega fukotožnega in krvoželjnega sina in jima s svojim statusom dal varnost, oporo in samozavest za izražanje teh nago-nov. Tako je Luka, ki naj b! bil glavni junak, prav-zaprav le outsider, ki v maškarado vstopa samo kot predmet in katalizator njunih težen j, seveda nehote in nezavedno, zgolj vsled svoje mladosti in privlač-nosti.
Zanimiv je trenutek, ko se zave, da je bil ves čas manipuliran, vladan — nič puntarskega ni v njem, nič takega, kar bi ogrozilo vladajoče (mater, nje-govo bivšo ljubico in njenega sina), zgojj njenega cinizma — ob pogovoru o »umorjenem« na po-kopališču vzklikne: »Joj, koliko mrtvih!«, se na!eze tudi on — ko mu nova deklica pravi, kako ga Ijubi, ji odgovori: »Ljubezen moja, jaz tebe tudi ne!«
To je konec dogajanja Maškarade in tak je (v tem smislu) tudi konecnjenega predvajanja v Slogi, katerega delček naj predstavlja pričujoča ekskurzi-ja.
Melita Zajc
Lela b. Njatin in Feliks Casio, Mi smo vsepovsod
1.  Kako bi radi izginili? Steve Burns išče svo-jo identiteto. Njegovo dekle je presenečeno nad njegovim naporom, ki ga vlaga v smrtno nevarno nialogo. Še veliko je stvari, ki jih ne ve o njem. Da je nevednež, zabrusi ko ga poskuša le-ta potola* žiti, ker da je vse življenje v policijskem avtomo-bilu, potem ko ga poskuša le-ta potolažiti, ker mu je ušla žena. Burnsovo dekle in Disimonejev tovariš sta ujeta v družbene normative in se ne zavedata odtujenosti, katere zibelka sta.
2.  Homoseksualci v tem filmu prakticirajo ho-moseksualno erotiko zaradi odtujenosti, ki se je tako ali drugače zavedajo. To niso poženščeni moški, so moški, ki svojo moškost poudarjajo. So ženskam odtujeni moški. Friedkin je na tiškovni konferenci po projekciji filma za novinarje v New Yorku izjavil, da je bil morilec heteroseksualec.
3.  Autoritarna družba je moške postavila za svoje poglavitne nosilce, vendar jih sili v žensko, podrejeno vlogo nasproti sebi. Policijski komisar v tej vlogi potrebuje Burnsa, da ohrani avtori-teten položaj glede na podrejene policiste in za-ščito načelnDca detektivov kot predstavnika dru-žbe. Kako se komisar pravzaprav imenuje?  Ko
Burnsu dodeli nalogo, ga popravi, da ni Edelstein (žlahtni kamen), pač pa Edelson (dragi sin). Ko Bums nalogo uspešno opravi in ga nagovori z Edelman (plemič), se mu le-ta nasmehne z ime-nom Edelstein.
4.  Kdo je tukaj?  Jaz sem tukaj, ti si tukaj. Prvi morilec postane druga žrtev. Ko je njegov morilec v rokah policije, pa najdejo novo žrtev, ki je bila prav tako ubita zaradi homoseksualne stra-sti. PoUcija meni, da je storilec vseh teh umorov en sam, vendar ga res ni moč identificirati druga-če kakor s preizkušanjem, ali bodo njegova jajca plavala na vodi ali ne, kar spominja na lov na čarovnice, ko so ženske zvezane vrgli v reko, da bi ugotovUi, ali so res hudičeve ljubice.
5.  Moškim v klubu 387 gre predvsem za ho-moseksualno potešitev. Zavedajo se, da so v igri nadomestkov. Prva žrtev v filmu pristopi k mo-škemu, ki postane kasneje njegov ubijalec, z zelo formalnim nagovorom, ki za nameček celo raz-krinkava njuno prisotnost na tem mestu. Čeprav tudi sam kadi, ga obtoži, da mu je cigareta le nadomestek, za cucelj in da bi si lahko poiskal bolj izviren način izravnavanja.
6.  Morilec pristopi k postelji svoje žrtve. Žrtev ga najprej poboža po škornjih, nato mu roke zdrsijo po golih nogah navzgor in oba se v ško-rnjih zvalita na posteljo. Sprijaznjenje z odtujeno močjo. Sadomazohizem.
7.  Disimone je figura, ki stopa iz nezavedega. Je policaj, del aparata, s katerim družba ohranja svojo moč. Pojavlja se kakor vozlišče niti, ki se razpredajo v filmu. Obiskuje klub, kjer se zbirajo homoseksualci, nekoč celo vrže oko za Bumsom in pri tem prav pomenljivo naglašeno kadi. Kljub svojemu homoseksualnemu udejstvovanju ni niti malo navdušen, da mu je ušla žena, ali pa se je v homoseksualnost zatekel celo zaradi tega. Da bi zaščitil svojo moško moč, da bi ušel odvisnosti, pogosto zvabi v svoj policijski avto moške trave-stite, ki se oblačijo v ženska oblačila z ve^im smislom za spoino privlačnost kot marsikatera predstavnica šibkega spola, poleg te pa imajo še določeno prednost med nogami. Ni naključje, da ti travestiti zelo dobro poznajo homoseksualce, med  katerimi se po službeni dolžnosti giblje Burms.
8.  Morilec, ki ga policaj identificira na podlagi prstnih odtisov, trpi zaradi frustriranega odnosa do svojega očeta in se vživlja vanj, ko ubija svoje žrtve, da bi se očistil krivde svoje spolne dezo-rientiranosti. Ljubezen do avtoritete je prisotna tako na individualni kot na kolektivni ravni (noč policajev v klubu 387).
9.  Steve Burns razvije očetovsko naklonjenost do deškega homoseksualca, ki je njegov sosed v soseski, kjer Burns stanuje med opravljanjem na-loge. Mladenič ima prijatelja, ki ga sili v podreje-no vlogo, odloča namesto njega in si ga ljubo-sumno lasti. Njunega prepiranja ne more Burns utišati niti na ta način, da obrne do konca gumb za glasnost na svoji televiziji. Ko se sooči s so-scdovim prijateljem, Burns naravnost pobesni, saj ga le-ta opozori na svoj privilegij skrbništva nad mladeničem. Burns bi res rad nekaj naredil za svojega soseda. Prvi morilec postane druga žrtev, drugi morilec je njegov naslednik in ker ga Burns odkrije in onemogoči, bi bil lahko naslednik dru-gega morilca. In kakor si drugi morilec domišlja, da se Rjegovemu očetu zdi najbolje zanj, da ubije objekt svoje iztirjene že^e in s tem pravzaprav homoseksiialnega sebe, bi lahko Burns storil ne-kaj za svojega soseda na ta način, da bi ga ubil.
10.  Burns se vme na svoje mesto v družbenih kalupih, potem ko se je soočil s podzemljem, okusil nezavedno. S tem se ni ničemur izognil, kakor se tudi na začetku fllma pogovor o njegovi nalogi ni preusmeril s pomočjo dekletovih besed, da mu je telefoniral oče. Burnsovo dekle vseskozi ostaja v nevednosti, reagira lahko samo v skladu s svojo vlogo v dražbi, da bi preprečila izgubo za-ščite njegove moške avtoritativnosti, ki ta položaj ohranja.
lela b. njatin In Felix Casio
RAZISKAVE
Prehrana študenfov:
Zavod SR Slovenije za zdrav. varstvo
Tako Vot o»t»la žira biSJ« aor»;o Jeati tudi študenti in ostala AolaJoSalmladina.Tendsr kBt kair.da t teh težitib Jssih družben* ' interc-. is tovrstno ročetje šol«Jo4ihJjiraaB.r.epo8redni irrss te^a Oe pomenfc«n,1e sredsteT namenjetii zs iTROtFVl^nJe kolilor toliko rednegs in primernega kroljenj»,5:?r opozarja na to,da Je nadaljni pnreut^k prsTsapraT nezsialaita
vrste let akeija ifrrjtj sa o-raninipano reidel^fvan^* brane
po posameznih oddelkih unlT»rs« EATarda Ksrdelje.V tem Mfckkiar
TeliVih   , »ociBlistifnem boju E? my»>a)i»Mž»«/'BJUa uv-l,1oTl,1oTTy aocis_ igti-r
Lnib clljeT«to je u^ za?otarl^anc'e jccliiror toliVo !•¦ dne "*n»ff^fi¦¦¦¦ ix pfeceni in kvalitetn« hrane :f -identoo ¦»iy«jr1'''ričeVu,}f>iiio skorajšs.iih delavnih ozirooa a-;cij«kih  zrcag.lbB#|er»P«!rtt«xyjtj*piyiyi
1                                          okusili »>lw>m    *
| tudenti  bi  redl  kmalu ipifMjlf) alstt.
Z antoto aao UUli ucotortti, kako iaajo atudantj« upij.no prahrano, kj« m hranijo in kako ao aada»oljnl ¦ ev<*> pr»hr»-no. Ugotovitv« »o, da J« (lad* študantsk« pr^imn« aar»J»«j«   •; Mlo, -dV vbmi> Itudtatak*mhm v »C in o«kat»frih TOO, kll««— lo orn*iii«mo prchvapo etata)a nUM W0,k* *««« aipa^ir1'r.i;.
Da ullva »aaj •¦ topal obrc* dnavnoja odgovorilo »»00 <t*,¦%)," da u*iva topal obnk ta*« X« vtaaih )a odg6vorilo 1I»7 (20,8») •tudaatev. '     ¦¦'¦       .    ,-    ¦                                    ¦¦¦¦•'* ' .":kLi- '""'.
Tabala 11 prlkatuja, kolikokrat uilvajo Itudantjc oaaojan* obroks hndM. Pribliino Sl % Itudantov utiva r»dno v»« tri obrak«,  1«,C % Ituduto* alfcoli all salo r»dfc,o uliva aajttfc, 2«,7 \ Itudante« nikoli ali Mle redko na uliva v«fiarj».<
TABELA llt  K0UK0KIUI tnnSMTJE UUVAJO NASUDMJE OBKOB S,
lajtrtt
VaSarj«
Kollko daaarja povpr»4no porabi]o za peaan»m obrotta ]• 87,». % ttudentov odgovorilo, da porabi za koallo od 30 - 70 dln,  sa vaierjo porabljo 7» ,7 % Jtudentov 20 • »0 din,  za sajtrk porabi 70,« » itudantov od 10 - 21 dln.
Eaako poaembno, kot redna prehrana, je poaenben >«stav hranc po bioioekih vndnostlh, ZaUnjavo na uiiva nlkoli, radko osirea« ankrat tadanako 19,3 % itudantov, akoraj vaak dan ali vsak dan utiva zelenjavo «1,5 % tfudentov.
-   sadje ne uživa nL1čoT^^M3co «11 enkrat tedenako 1*,9 % Studentov,  skoraj  vsak čan ali vsak  dan  SU,3  %   itudentov,
-  testenina, kroapir, rii, ne uživa nikoli,  redko ali cnkrat tedentko 29,6  studentov,  skoraj  vsok don «li vaak dan 33,2 * studentov         .          ,,...¦    ,......    .,    .    ^    -   •. .;_..-v,..- :.^.;_C^..i--
-  mio m uSiva nikoll, redko «li tokrft. t«jJ«n«kp_t6J6>J#««J-vsak osirona imtk, <tan 13,0 % »tudeu^tjsiu.',, r .-=...— --r^j-'-r-V.-JV.
-  3«jc« n« uiiv» nitoli, redXo all enkrat tedansko 32,1 % *^___ (Wntr>*, akoraj «*ak Idan aji y»iik dan^S.S * *tudej^g5_^--::—' Bl«ko ne ^Siv« bUcoII, redko «U enkrat t«d«5«korMli7 \ itudutov, skoraj vsak doji ali vsojc dan 6?,1 » *tud«ntow
-  »endviee n« uli*a nikoli,  padko ali enJtrat tedensko 21,2 * ttudentov, (koraj  vsak dan ali vaak dan  ¦»¦»,8 % »tudantov.
Vidiao, Aa. *o v vellki  v«Sini itudantja, ki uiivajo hrano, katora glavne ¦•atavine sondje, teatanine, kronplr, ri», mleko in  iuha    hrana - aandviei.  Majhcn  delei jih radno uiiva bclja-kovlnako bogato hrano, ki ga v vellklh kollflinah va«buj*ta naao In  jajca.   V nad*l)n)lh faiah bono prikaiali, kako ¦• prahronju-}«jo in kak*na j« taitava hran« glad« na kraj bivanja (doma, Itudentskl domvi,  podnsjomikl  ...)
Kolikokrat meac«no Studantje akrbijo iaai  ta obrok« hran« (zajtrk,  kosilo, vefierja), bodisl da kuhajo aani ali da kupujajo posanem«  obroke,  ja 25  %  itudentov odgovorilo,  da n« ikrbijo nikoli sa svoje obroke, predvidoina so to Itudcntje, ki tivijo pri a»ojlJi atarSllv.  Od 16 - 2S dni ii)'va« v Betecu «krt)i sano za obroke 20 \ Studentov.                  .
Od 392S (63,0 %)  Itudentov, kl ne bivajo pri starfih, j«     , 167^  (*2,6  %)  Itudantov odgovorilo, da »i prinaaa 1/H celotne hrane od doma,  1/2 celotn« hrane «4 prinea« 60. (1S,3 %) Studoitov 1360 (3» ,6 t) Studantov je odgovorilo, da si n* prinasc od doma nobene hrane.        .           .   ¦ -,    ¦                 .            -.     .->.-.
Za boljta in hitrejfte reSevanje probloaatike pri urajanosti prehranc  Stuaentov so zanimivi podatki, ki kalejo, kj« in   na kakSen nailn se v glavnen prehranjujejo ttudanti._________________
Zajtrk »i 2SS3 (*2,S %> itudentov kuha saiaa,  95   (1,5 *)  studantov sajtrkuja v itudantaki menzi,  67 (1,1 t)  itudentov zajtrkuja v Borttnikiia lokaia," 172" (2,B %) itudantoV taitrkuje fi*J^°>"~ "'"' 2232 (36,11 «tua«ato» žajtricuja pri atariih, a"opodrtlkfii71~ ~"   . zi>««clh i» dmg}«, 777 (12,6 %) Itudantovna zajtrkuja,  S57 "tS,» %)"ftwl«itov Atodgoiorirona vpi<aSanJa Xatti*a bi ^la«to ~Jf;
Itali v »knpino, ki m zajtrkuje redn«,           -               '  ' - ' -
. ..       :¦ »•*-!:.-': -•   -...-:.*x\**i."
Koailo li pripravlja aano 1852  (29,9 t)  Itudantov, v itudentlki acnzi kupuj« koallo 609  (9,8 ») itudantov,  v raatavracijah in goatiASkih  lokalnih 76S  (12,H %>  ttudantov, na VSO 23<«  (3,8 %) prl »tartih, »orodnlklh,   znar.clh In drueje 2381   (38,i %), koalla na  1« 10» (1,7 %) Itudentov ln na vpraaanja nl odcovori-lo 2KS   (3,9 \) itudantov.
V.e.rjo al prlpravlja aaao 2583 (m,7 t)  Itudantov.  v Itudanctki ¦anzl  vsčar)a  135  (2,2 %),  v reatavracijah ln goatinikih lokalnih
151  (?,*  t) 4tudentov, prl starsih, aorodnikih,  inanoih in drugja vefierja 2SH3 (»1,1 t) itudentov, na VSO 11  (0,2  »).  V«fi«rj« na  utiva 37»  (6,0 %) itudentov in na vpraianj« nl odgovorilo
'393 (6,1 t) Itudaatov, ka*e lahko prlttajsno k akupinl, ki n« veiarja.
Vldino, dd* ai velik procent prfpravlja veSinod>rokov sana,  zajtrk si priprtivlja »2,9 ', ttudentovasrao, koailo 29,9  % in veCcrjo si prlpravlja aaa» »1,7 \ Studentov, Hajhen del«i tiatih, ki s« prehranjujcjo v ItudcntBki menzi ali na VSO, kar naa kaz« da je  odprto vppaianje prehrane itudentov in da bono norali raznisljati o oalodsevnlh W0, kjer bono movali reSitl tudl vprafanje prehrane Itudentov.
Kaj manijo Studentja glede urej«noati prehrana? 2652  (»2,8 \)  ttudentov neni,  da je njihova prehrfna urejena, 28»3 (15,3 %)  ttudantov iaa avojo prehraira d«lno urejano, 571 (  9,2  t)  itudentov meni, da prehran« nimajo urejena 12»  (   2,0 *>  ttudantov na vpražanje ni  odgovorilo z««i»«lo »•¦  ja, kolikokrat oziroos kako pogosto se  gtudentje opijajo.  VFraianje ni bllo najbolje  zastavljeno,  oziroma Stu-... dentje niao rcalno odgovorill,  S88   (9,Š \) ^tudentov nl odgovori-lo na to vpraSanj«,   3»ll  (55,1  ^)  gtndantov »e ne  oplja nikoli, enkrat mesečno in aacj  se   opija 1529   (2»,7  %)  Ctudantov',  veft kot eokrat nestčno aa opija H3B  (7,1  t)   Stndentov,  večkrat ttdencko tn  vsdk dan ae  opija 80  (1,3 %)   Studantov.
VPUV PREHKAIJE NA RAST, RAZVOJ IH UELOVHO ZMOGLJIVOST '   ,'<¦          >
Sa vadno velja znano dejstv^,  da ja pravllna preTirana -_ to. pa "_I;v:: pomani kalor^ino Ifl biološko primerno »estavljeno, higienako neoporoeno hrano v pravilnih easovnih razmikih - cden najoanov-nejaih temelj«v za zdrav telcsni in duSevnl razvoj.  Iz razlskav telasn«La razvoja (olarja, ki jih d«la Zavod SRS za zdravstvano varstvo - Služba za zdravatveno varstvo Solakih otrok in nladine, Je jaano razvidno, da ata  tbleana rait ln razvoj  danaSnja mlada gonaracij« tudi v Slovnniji akcelirana tako kot opazajo ta pojav dvugod po avutu.  Akceltsracija ratti in razvoja a« kata na v»d naflnovt
-   danaSnja mladinu J« vitja
t- anako vislno ln druga tvlrsn* pjranKtru t«r »polno zrelogt dosuLa za 1,'S do 2  leti pre) kot   vCaal^,  kar pomenl,  da ao taleani poapeiki  ruati in razvoja v poaameznih letih pr«c»j vačji
-  pojavlja se neeativna tendenca akceleraclj«:   oija ran«na in boki, ožji prsni koS, kar govori  za prehajanje nlidlnu v astanieni habitua, kl pa ima lahko ob dekuanl hitrejii in
' vaSjl raati za posledico slabo taleano odpornoat in alablo dalov-no apocobnoat,
Podatki o zdravatvanaa atanju oladine, a katerimi razpolagano,  to trditev ie potrjujejo.
Na siBtaaatiCnih zdravstvenlh pragledih-v SR Sloveniji odkri-vano bolezni in okvare, od katerih tu prikazujeao la tiate, kl ao najbolj odviane od prehrane:
Vrste šol
osnovne poklicne strokovna gimazi je .
vma tola   '
Stevilo
uL
218.711 31.560 29.738 21.10S.
30i.lw :
razvitost
cev    srednja   "Slaba
6,8  t
3,»  %
hranjenost srednja- slaba
Blaba drta
13,2  % 10.8 %
l»,0 t 16,0 | 17,8 %
3.6   4
1.7  %
S,9 t
2<t,2   *
19,0  '>
22,9  %
23,6  %
11.0   %    »8,0   % 8,1  %    »2,2 t 7,1  %    »8,3 t 7,1 .%    »6»?.J..
10.1  v'.   »s.r•¦*"¦
NaStete pakaLa.talje izredno dobro dopoln)ujnjo podatki, kf naat jlh ja poarvdovala aanitetna slutba JIA o zdr>avatven*B atattja rekrutov, in «e vsako ltto ponavljajo.  Zafiasno nespoaofanih za vojako je  3,7 %  fantov.  Daleč največ - kar »0,0 % od t«h-je naaposobnlh raradi telešna rierazvitosti,  splottna oalabaloati, za-radl pravkar p^e^oi«iih bolezni in protelnurija!  Zaakrbl]ujoči ao tudl podatkl o oholevnostl naia nladine, ki ja v atalnan po-raatu ln tudl edraia t«lasno neodpornoat.
(r.jra.li  liol-zni    v »olaklb /   1.0.10  Solarjev
a«toV*t«vllo prvih  ,r>, 1   .1.,v jml i.l
1!>SO                                                VI 11
19.71                                               V 000
1X75                                               V818
1980                                 H.131
tot vzrok tol,ikanih .>rihodMov v Solske aabulanta ao na .rvih trah ¦w«tih o^olanja dihal, poikodb i» nalesljivih ter  .arazitarne ..olezni. Tudi ta diagnoze    otrjujajo -dajatvo o naodpornoati orga--nizma, pri kateri igra prohrana eno najvaSnajllh, vlijg.
'¦'   -   .¦     '• -¦¦  »';".'•. t-.v'; ¦*.Vi\..v;;.v.       .   .       ¦
Uaiin prthrane natega pnabivalstva kaže v zadnje« Saau dve zna-fiilnostl:  klaaifinega cnergetskega -prlmanjkjaja v prehrani ne ugotavljaao v«č, opaiaao pa Š9 vadno kva^itativ"« pr«hra»l)«na deficita^na, poselnc deficit« vitandnov in bio^otko aktlvnih 'mineralov.      ;,.     .                      ¦ ,.\:                                            ,      .
,PogoBti »o kvalitativnl prehraBfcenl deficiti, ki prisadcvajo predvsen skSpina prebivalstva z niijini oaebnial dohodki, pa tudi tisto grupo,  ki zaradi r.eznanja ali neustrcinih pmhranskib navad utiva živila z ntuatpezno biolosko,  vendar vlaoko energet-sko vrednoBtjo.   Seficitl vit.A,  B,  C,  D in Sele* negativno vplivajo na r«st in razvoj  otrok in mladine, n« fizifino kondlcijo,  delaimgljivoat, prihiiue obrescnitve kot tudi na inunobioloSko reakcijo org&nizaa.                          '                       - -   _
Povaod po svetu ao ai edini, da ja drulbena ppahrana, kt  .' vkljuSuja prehrano v prodSolaklh uatanovah, lolab,  doa»vih učancev in »tudentov, poBeoben •daiavnik x« izboljSanje prahrant." in a ten zdravstvenaga stanja otrok in nladl^e, seveda ob pradpo-»tavfci, da ja energetakd in bioloiko ustrazna, higienako n«opor*Lna in pravilno Casovno razporejena. Stevilo otrok in aladina^potpebnih druibena prehrana ena od potencialno naisktivnaJBih obllk drulbena intarvencija  za itboljsaiOa prehrane in zdravatvanaga atanja ta crupe prebivalatva.  Polag t«ga je  vloga drulbana prehpane sa  vedno tudi korekclja prahraabanih deficitov, ki  izbirajo Iz nauatrazn* doaaCa pr«-hranu.
; Zaradi taga je naloga drulbe, da izd';la imrila *a isboljlanja drulbane prehrana na vseh nivojih,  a  posebnin povriarkom na druZ-bani prehrani otrok  in mladine.   Drulbeiia prahrana nora blti  or(?o-nizirana ii>  dostopna vscn grupan otrok in nladlne, kl ac  Solajo. Pruhrana v osnovnih 6olah je fe (*alj Casa urojena a ponoCjo zakonskih dolofiil, ki  zav^zujejo Solske ustanove, de organizi-rajo prehrano, ki ustreza prehranakia zahtavan Solarjev.
Analiza o materialni in kadrovski probleoatiki prehrans na osnov-nih Solan, ki jo je v septeabru 198*.  opravll Zavod SR Slovenije za Solatvo kate, da je potrebno tudi na tem podrotju Se imogo dru-žbenih akcij  in sredstcv za izboljšanja obstoječega atanja.  Po tei analizi ima se vedno »1 t  osnovnih Sol (centralnlh in popol-nih) neustrezno opremljene kuhinj«, nedtem ko ioa veSlna podrMiniinih lol kuhinje, ki zaradi prostorskih pogojev in opre-mljenosti ne oraogočajo nodaljnjcga podružbljanja prehrane.
Na  35  % osnovnih Sol prfchrano 6trokovno usraerja prfiottne uii-teljica gospodinjstve,  kot je dcioieno v Zakonu o osnovni  Soli. Podatki s teh šol kažtjo.na bistveno boljSo organisacijo tn kvaliteto prchrane, zaredi tega je potrebno inteiizl^ratl ka» drovsnje v obSinskih izobraževalnih skupnoatih.    ¦                 '     .
Posebej problematUni eo nor««tivi zadelavde "v ioifklh^fiuhlnjah. Zaradi muBklajenoa«i, oiirou lotr nonatlm nl, j» htft»a«; v^xS~ kuhinjah neustrczoa in » poraatu ao 6r«veaiM bolttStr^^MnU^vltra-a Thrajio tako otrok ln mladlne Vot tudl zaposienIKirr~"~""^~- ¦-•¦   ¦
Nadalje  bo potrebno prouiiti obBtoječe regreslpanj« lolak« pr«hra-ne.  Zaradl razpusSenoBtl, ki ja na tea podroiju naatala po doeentraliiaciji  zbiran)a in razdaljavanja BradBtev Ba izobra-2evnn)e ln  vzgojo, r%gresiranje prahpane na vodl ve* » za»njš«va-n)e socialnlh racllk, teaveC njlhovo poveSovanja.
1'otrubno bo intenzMratl naatalanj* konlsij  za prehrano otrok in  nl<idln<: pri obCinBkit) lzobratevalnih akupnoatlh In ntn«ihno Bkrt>«ti  »a <Svig drutbuifga Btandarde lolaloir mladine  ln hkrntl s tom za podruibljapje najzahtevncjser.a d<ila v goBpodinjBtvih. Na podrotju sradnjlh Sol je drultrena prehMna povaeai naorganizira-na, kljub Zakonu o Brednjea uaaerjen«« Izobralevanju, kl doloSa, da je  Sola doltna skrbetl  za organizacijo prehrano uSencev. V«« kot poloviea ufencev srednjlh »ol je vozaiev,  1« cea 20 % sredrjtsolcev je v donovih ueancev, kljub tenu, da XBK>gl]lvoatl niso povsem izkoriSSene.
Rezultati zdravstvenlh siatematskih pmgledo* lolarjav kot tudl posaBBznih ciljanih raziskav stanja hranjsncati vtrok in aladina v SR Slovtniji ter rezultati kontrole solske prohrane, ki Jd opravljajo Zavodi za socialno mediciso in hlrieno, kai«jo, da a« prthrena pa tudi zdravatveno stanj* Sglarjev v zadnjlh dv«h lttih ptAabSuje.  Reiultati aisteaatsklii preiskav krvl, kater« opravlja Slulba  za higieno prahrane Zavoda SRS  za idravetvano varstvo aa izbranaa vzorcu otrok, kaiajo, da ao a« v zadnjea Solsken letu vrednoati teh preiskev, ki so prvi kazalec odsto-pov oč $tinalnega zdravstvenega stanja, poalabsale^kar »oupada tudi * rezultati kontrole Sojke prehrane, ki kei« obCuten padec kvjlitcte.                                                                                          —
, Kvaliteta ioltke prehrcne    ae  je poslsbiala tako na ra*un energetBke kot tudi bioloskt vrednosti.   Preiakanl obrott84 ne prlbliiujejo priporoecnia prehraEakin nonutivoa za iolarja (prenizke vrednoati), kadar pa normative doaeiejo ozirona v ptdkih priaerih pr«8e*ejo, ta obrok ni v*C bioloSko polnovreden zaradi poruSenega ravnotatja aed hranilaijd anovad (viJak aas6ob).
T« atenja pravzaprav nl presenetljivo, kajti na aploino a« kvaUtata   Uvil alabia ot> lat«eaaM> prakoanrna« vilanju 0».
J)i bi zavarovali zdravj, otrok in oUdin«, sdo w oktorru 1981 -prajali "Jugoslovanske nomatiw» za druSheno orehrano otrok in nladine"   (Hovi Sad 1981), ki teoneti«no zagotavljajo t^J  sruri .-rabivalstva ustresno druzbano prshrano, •¦rllagejcno njihovi« potrebaa - ataroatl ln ofcreaenitvao.
•Vandar anniao, da ao gafii)aiil noniatlvl v danatajih rsBBarah br»z drulban* oenoCl »kanoaako naunsnieijlvi.
Zato zdravatvanj alutba '-n »lutba zavoda SR 'lowni)r za Bolntvo minita,  da j« najla nkuuna nalona,  <ia e» uradijo ra«aniwi n« nodroi-Ju drutban« prshran« otrok in aladln* n/i v:»h atopn jSh lolarja t«r aa jia no ta naStn okc-.oH uatr-zin paihoflzl2«n ratvoj.
Zavadati se jnorano, dd s« lz lolak- dobe prlnaft« dobrr all ala1) pot<ncial zdravja v odreslo dobo.   Dan«s  iaamo krifiafie pedatfc« o ¦>ogostnosti obolevanja odraallh in zeradl  tega iznubljenih d»lo»-nih dneh,  o iitvalldnaati  in pmfoAiji »»rtnoitl.  Zeradi ttlklh poaledlc tolesne neodpornoati in neapo^obnosti za delo, za gospo-daratvo in aplosnl ljudski odpor, mora biti naia druiba aolnt** resirana za izbol)ia«je vseh raza?r, ki na to vplivajo.  Knr ja ued njlid prchrjna zelo vaina pogtavk«, mora postati <Jrutb»na iktt. Zato ap«llravo na druibeno polltičn« organlsacij«,  da ac zav*«aajo za ureditev drulbene pr«hrsnr  vst-h Solarjev, Me aac 8« dogajatl, d.i bodo osnovnosolci od?ov»doVali hrano v 8oli  (»allcc, kosilo), ktr starSi  zaredi poiretitcv in padca atandarda ne bi aosli  v»6 plafevati ekcnoaakih cen solake nrvhran« - latofasno pa v«ao, ds je zaposlin wlsok wUtottk *at«r in bl otroei dobili hrano do«a Sel-j pozno pnpoldn*.   Prev teko aoramo poskrt>»ti, de se bodo «r«!rt-nj-iSolci Clir pl»:j  n'.-hali nepravilno, nokvalitetno, ncMr.i^nsko in tudi ntkulturno hraniti v bif»jlh, kioakih,  avtohusnih pcatejah, na caato odprtih ok-ncih aaaopostr^znlh trjovln in po<*obno.
7»aka drutba, ki ae tali razvijati, naprtdovati, v%, da nora vla-gati aredatva v ala<H rod, ti fcll iactl zdravo delovno populadjo.
Skrb za aladi rod mm biti alatoaak«, konttnulrana ln »trofcovna. 1'rodlaeamo, da Pr<e4i«4atvb n( SZDL tn Zvezn aind.<kotP» SloraniJ« r zagotovlta,  da bodo proM*aatlko r<zr>'9cvala Izobrefevaln« akuo-noat Slovanij«, Ripublilka akupnoat otrošker.a varBtv«, Skupnoat M Boclalno varatvo SlovMitijt   in Skupnoat  za snclalno akrfaatvo Slov<-nl)>!.  Tt naj   v »vojih prof.rraaklh duku»ntlh  z<ijaa*jo atrokovn« vidik«  za razreltfV^ija naalvc^njlh pr-.^oatnih nalog:
1.   Rtsgrtairan)« pjvhran« v Sclah in doaovlh uC-.nd* in *tu<Vntov.
2.   Uvedba nornativov za prehrano otrok In mladinepo ravodllih Zavoc"a SRS za zdnvstveno vantvo.
3.   Izvajan}« kontinuironega nadzora ned pn-hranjevsnjaa (olar-)«v in higicnskia ru2isx>n fiolskih kuhlnjt
».   Izdelava delovnih nomutivov Aa -itlavc-  v lolskih kiiiinjah. 5.  Izobraževanje kadrov za strokovr.c iu pedafioSko vodenje  nrphra-ne po Soldh In donovih.
Sluiba za zdravstvcno varstvc lolskih otrok in oladlne Sluiba za nici^no prehran« . Svetovalna^luiba za lolsko prehr Zavoda SRS za Solatvo
Za narodov blagor
Dogodki, v našem že kar globoko stabilizacij-skem obdobju, hite mimo »samoupravljalskih oči« z zavidanja vredno hitrostjo. »Zavidanja vredno« glede na kaj in koga? Poglejmo po svetu, zamislimo se nad vrenjem, »kaosom« sodobnega političnega, ekonomskega, ideološkega itd. kozmosa, ki je, kot nam je vsem prezentno, v krizi! V Italiji vre, de-monstracije, delavski štrajki, vladne krize. Sindi-kati dvignejo bazo ob vsakem še tako minimalnem padcu življenjskega standarda. Podobno povsod na Zahodu. Delavske množice siutijo vampirsko obredje kapitala. In odločni so v svoji nameri, da ne bojo poceni prodajali svoje krvi. (Na Vzhodu. Na Vzhodu nič novega. Tam imajo tako in tako stalno pertinentno sranje.)
Torej, nekaj uhaja »samoupravljalskemu pogle-du« in očitno mu to mora uhajati, kajti spokojnost naših domačih logov je le preveč očitna, da bi bilo mogoče sklepati drugaee. Ce že ne drugače, pa tako kot piše v glasilu SZDL »Delu« dne 3. 2. 83: » Zvezni izvršni svet namreč na vprašanja delegatov v skupščini SFRJ vse pogosteje odgovarja šele na enem od naslednjih zasedanj zbora in pogosto tudi v pisni obliki«. Od enega do drugega zasedanja zbora pa mine ponavadi mesec dni ali več.
Konstitutivno tovrstnemu uhajanju je manko ra-zrednosti, faktičnost eksploatatorskih obeležij. Tisto, kar na primer v deželah zahodnega kapitali-zma nosi vse atribute razredne eksploatacije v kriz-nem obdobju, se v deželi samoupravne demokra-cije prikazuje kot interes ali žrtev za boljši jutri nas vseh. Sama zaprtost, v sebe zaprto polje vladajoče ideologije, ne dopušča ugovorov oziroma jih in-kriminira kot disidentske, v kolikor je to potrebno polju za njegovo histerično legitimacijo.
Gre za tiste vrste mračnjaštva na nivoju označe-valne produkcije, ki producira evforijo samozado-voljstva, kretensko faco subjekta, ki samozvano oznanja fantazem celosti, trdnosti. Njihova poza v svetu govorice je pokvečena podoba malih bogov in njihov zalog resnice je zavezan teritorialnim atribu-tom znotraj političnega zemljevida ter visokosti znotraj evangelične hierarhije. Odeti so z nekim ža-rom razsvetijenstva, ki naj potrjuje gotovost ideo-loškega govorca. Kot da bi ti ljudje vedeli, kaj go-vore oziroma kaj producirajo, s tem ko govore. Vsekakor pa čutijo, da ne smejo vedeti, kaj govore; toplina njihovega fotelja v službi državotvorja je tista materialistična podstat, ki jim nudi zavetje go-tovosti; gotovosti, da ne smejo in zato ne morejo vedeti, kaj govore, kje in kako se vpisujejo njihovi učinki v sinhroni mreži ideoloških praks.
Kot nam je znano, nas je Država pred kratkim blagoslovila s krepko podražitvijo mesa, mlečnih izdelkov ter drugih»osnovnih« življenjskih arti-klov. Dogodek je pospremila vehementna inter-pretacija pristašev tovrstnih presenečenj, da gre za uskladitev disproporcev v cenah, da bo s tem ukre-pom omogočena večja produktivnost v kmetijstvu in tako dalje. Nekaj vrstic naprej lahko tudi prebe-remo, da pa se s cenami ne rešuje ničesar, da ne bo ustavljeno kronično padanje produktivnosti in kot nas učijo podobne iskušnje, bo naše že tako in tako rahitično gospodarstvo še nadalje tonilo v brezno splošne krize.
Tovrstna nasprotja očitno ne delajo težav Državi pokornim ideologom. Dvom o obstoječem ne spada med njihove službene dolžnosti. Obče ima tu prednost pred partikularnim. Partikularno, v koli-kor poskuša izigrati obče, zadobi v trenutku kvali-fikacijo disidentstva, napake, zanemarljivega spo-drsljaja, nečesa, kar ne pripada občemu, kar izsto-pa, briše, blati linijo skupnega interesa.
Kot da obstoja obče izvzeto partikulamemu, kot da ni obče zavezano partikularnemu, konkretnemu in s tem izjemnemu mestu, poziciji govorca, ki s
tega mesta in za to mesto izjavlja tisto obče. In to obče je v vsakokratni zgodovinski konstelaciji tisto partikularno, ki ga določa razredni interes. Ko se tako govori o skupnih interesih, skupnih ciljih, idealih, se razkriva posebni interes posebnega ra-zreda in to zgolj razreda, katerega interes je ohrani-tev obstoječega, partikularnega skozi obči okvir, ki ga markira trenutna potreba zagotavljanja eksploa-tatorskih, gospostvenih razmerij. Kajti interes ra-zreda, ki se krotoviči pod pezo učinkov »objektiv-nih«, »ekonomskih«, torej »nujnih« ukrepov, potez na šahovnici vsakodnevne družbene politike, ni v tem, da pušča odprto pot za delovanje teh »nujnosti«, pač pa da te »nujnosti« zapopade in praktično zagrabi kot nujnosti družbene prakse vladajočega razreda. Seveda interes, ki to je, v ko-likor je kot tak tudi zapppaden, spoznan, kar pa zopet ni odvisno od vednosti posameznika, temveč od izostrenosti, transparentnosti sinhronije ozna-čevalne mreže in s tem ideoloških faktov kot njenih produktov. Resnica interesa je stvar resnice ozna-čevalne produkcije.
Resnica ižrednih ukrepov, izrednih projektov, »realnih« cen, »omejevanja življenja v normalnih • okvirih« — resnica aktualnega stabilizacijskega družbenega trenut"ka v Jugoslaviji je resnica kapita-la. Resnica blagovne produkcije, postvarelosti družbenega življenja. Ne upravlja subjektivnost »subjektivnih sil« ekonomskega produkcijskega procesa, temveč postvarelost, »objektivnost« »subjektivnih sil« zagotavlja zaporo za preboj, re-volucioniranje kapitalske, blagovne stihije. »Ukrepi« so poteze retuširanja na tisti sceni, ki za-gotavlja materialno podstat, konstituantno obsto-ječih gospostvenih razmerij.
Zgodovinske izkušnje delavskega razreda so na tem področju obilne, saj se prakticirajo v svojih specifičnih oblikah ob vsaki krizk vedno, ko bla-govna produkcija v le svoji lastni obliki razgrne bedo in »laž« kot predpostavko eksistence. Ven-dar, kot je znano, se učimo o zgodovini zato, da o njej ne bi nič vedeli. Vedeli namreč tega, da je ve-denje posredovano z vsakokratno sinhrono ozna-čevalno mrežo, da je vedenje vedno produkt po-sredovanosti subjektov iz tistega, kar »tukaj je« in za tisto kar »je tukaj«. Zato je mogoče producirati zgodovino v stilu tiste floskule, ki so jo v svojem in-telektualnem pogumu zmožni izdaviti nekateri, ki skrbe za blagostanje delavskega razreda, delovnih Ijudi in državljanov obenem, da smo »nekoč živeli prek svojih zmožnosti« in da nam je sedaj božja previdnost namenila pokoro v obliki recesije. Mi-migrede, ne gre za nedolžni ideologem. V končni konsekvenci je to tisti» argument«, s katerim operi-ra vladajoča politika, ko nameni udarec delav-skemu razredu. Gre za tisto mašilo v diskurzivnem polju, ki je zanj konstitutiven. To je tista točka, mesto, ki veže označevalno mrežo tiste ideologije, ki ima na skrbi apologijo »restriktivnih ukrepov«.
Ravno zaradi svoje iracionalnosti, »brezpomen-skosti« lahko nastopa kot tak, kot ničelni označeva-lec, kot tista točka, ki meri k vsem označevalcem v diskurzivni mreži, ki »daje« pomen, smisel vsem označevalcem, vendar sam ne zadobiva smisla, po-mena od označevalcev, ki jih posreduje. Je nulta,iz-jemna točka diskurzivnega polja, ki ravno s svojo izvzetostjo, izvrženostjo iz strukture, konstituira strukturo samo. Nesmisel, ki kot tak zaveže, doda strukturi smisel.
»Smisel«, »pomen« ničelnegaoznačevalca, vko-likor je na sebi nesmisel, je zavezan mestu izjavlja-nja, resnici strukture.
Resnica subjekta pa je njegova necelost, luknji-čavost, nemočnost percepcije, zapopadenja manka, mesta od koder smo govorjeni. Subjekt kot produkt označevalca je čista raz"Iika. In razlika, ki
jo razgalja ideologem vladajočega razreda, je nere-snica razlike delavskega razreda. Interpretacija, ki jo ponuja floskula o nekoč bivajočem življenju, ki je uhajalo prek svojih »realnih« mej, je lahko le ta, da pa je stabilizacijsko življenje življenje v »real-nih« mejah. Tolažba, ki mnogo obeta. Kajti, če je možno in to interpretacija nujno predpostavlja, da je življenje takšna stvar, ki nekako (očitno hudo skrivnostno) uhaja preko svojih »realnih« mej, se nam zlahka zgodi, da bomo sicer življenje spravili v »realne« meje, vendar bo ves trud zaman, kerse bo življenje nujno podalo na odisejado izza svojih meja; kajti takšna potcvanja so njegova imanentna
specifika. Sizifovo delo za tiste, ki imajo na grbi »stabilizacijo«.
Resnica razlike delavskega razreda je čista ra-zlika razlike ideologema, označevalca »življenja«. Njegova moč in zgodovinska perspektiva je v »ne-videnju« tistega, karse »vidi«, karpa »vidi« tisti, ki tako mora »videti«, ker ne more »videti« drugače, tisti, ki je zavezan ohraniti obstoječega. Moč de-lavskega razreda je zavezana vspostavitvi tiste ra-zlike, ki bo neprekoračljivo zarezalo ločnico do di-skurzivnega polja vladajoče ideologije. Razlika, ki bo razlika mesta percepcije obstoječega. brane koderman
*KOLOFON
Casopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljub-
ljani Izdaja UK ZSMS Ljubljana, Trg osvoboditve l/II,
soba 86, tel. 214-372
UREDNISKI KOLEGIJ
Aleš Debeljak — glavni urednik           ,
Marcel Štefančič — odgovorni urednik
Jane Mariflko
Marko Zorman                        '
Dušan Turk
Brane Koderman
Posebne naloge:
Vanja Brišček, Hermej Gobec, Tomi Gračanin
Miha Bregant — lektura Tomi Gračanin — distribucija Alenka Novak — tajništvo
Likovno in tehnično uredništvo: Aljoša Kolenc, Matjaž
Po51ep
Fotografija: Miki Stojkovič, Jani §travs
Izdajateljski svet: Za to številko vrši funkcijo
izdajateljskega sveta predscdstvo UK ZSMS
Ljubljana
PREVOD
Jacques Lacan TELEVIZIJA
Seuil, Paris 1973 (Prevedel Matjaž Potrč)
Uvodna opomba
. »Oddaja o Jacquesu Lacanu«: imeti jo je hotel Raziskovalni oddelek pri francoskem radiu in televiziji. Snemali so le tekst, ki je objavljen tukaj. Konec januarja je napovedana oddaja v
dveh delih z naslovom Psihoanaliza. Realizator:
Benoit Jacquot.
2. Tistega, ki vam je odgovarjal, sem naprosil, da prebere, kar sem bil razumel od onega, kar mi je bil povedal. Rezultat je zbran na robu, namesto manuductio. fc                           J — A.M., O božiču, 1973
Hp   -
Kdor me sprašuje,
tudi ve, kako naj me bere.
J.L.
I.
(Vselej govorim resnico)
Vselej govorim resnico: ne celo, saj je vse ne mo-remo izreči. Materialno ni možno, da bi jo izrekli • vso: manjka besed. Prav zavoljo te nemožnosti je resnica povezana z realnim.
Priznavam torej, da sem poskušal odgovoriti na tukajšnjo komedijo, ter da je vse skupaj zrelo za v koš.
Zadeva je torej spodletela, vendar je že ob tem požela uspeh glede na določeno zmoto, ali, če naj se bolje izrazim; z blodnjo.
Ker je ta blodnja prigodna, seveda ni kaj preveč pomembna. Vendar: katera pa je?
Blodnja je že v sami zamisli, naj govorim, da ffle bodo razumeli idioti.
Ta zamisel se me seveda tako malo tiče, da so mi jo lahko le sugerirali. Prijateljsko. Nevarnost!
Kajti med televizijo ter med občinstvom, pred katerim že kar lep čas govorim in mu pravijo moj seminar, ni prav nobene razlike. V obeh primerih gre za pogled: v nobenem primeru se na ta pogled ne naslavljam, vendar pa v njegovem imenu govo-rim.
Zato pa še ne bodite prepričani, da govorim kar v tri dni. Govorim tistim, ki se spoznajo, ne-idiotom, domnevnim anaHtikom.
Izkustvo, pa četudi upoštevamo zgolj zgrinjanje na moj seminar, je v dokaz, da tisto kar govorim, zanima dosti več ljudi kot pa so oni, za katere koli-kor toliko upravičeno domnevam, da so analitiki. Čemu bi potemtakem tukaj ubral drugačen ton kot na svojem seminarju?
Še zlasti zato, ker menda ni docela neutemeljeno, če bom domneval, da me poslušajo tudi analitiki.
Krenil bom še korak naprej: od domnevnih ana-litikov ne pričakujem nič drugega, kot da so pred-
met, zavoljo katerega to, kar učim, ni avtoanaliza. Brez dvoma me bodo v tej točki razumeli od vseh, ki me poslušajo, zgolj oni (pa še izmed teh morda le kakšna dva). Vendar analitiku, tudi če ne razume ničesar pripada vloga, ki sem jo ravnokar formuli-ral; poleg tega pa tej vlogi televizija ustreza prav tako dobro kot on.
Dodal bi, da se na analitike, ki so analitiki Ie tako, da so predmet — predmet analizanta — pripeti se, da se nanje naslovim. Ne da bi jim govoril, ampak o njih govorim: pa čeprav zgolj zato, da bi jim pov-zročal nevšečnosti. Kdo bi vedel? To bi lahko imelo učinke sugestije.
Mi bodo verjeli? V enem primeru pa sugestija ne more nič: v primeru, ko je analitikova pomanjklji-vost odvisna od drugega, od tistega, ki ga je vodil vse do »prehoda«, kot temu pravim — da se je bil postavil za analitika.
Srečni primeri, kjer dozdevno prehaja kot nedo-polnjeno obiikovanje — bude nam up.
Lacan — televizija
Zgodovino zelo težko zleknemo na analitiski kavč, kajti zgodovina ne dovoli, da bi se kdorkoli norčeval iz nje. Klinika in didaktika sta v tej legi pleonastični, nemara celo nesmiselni.
Psihoanaliza je vselej namenjala prazno mesto v retoriki konceptov svoji lastni nevpisljivosti, ki po-čezno prečrtuje vsakršno možnost konstituciji svoje lastne zgodovine. Psihoanaliza reče zgodovini psihoanalize ne. Zgodovina psihoanalize ne obsta-ja. Obstaja pa potlačitev, izriv, nezavedno itd., zato pa ne obstaja zgodovina psihoanalize. Zgodovina psihoanalize: preciziramo jo lahko kot nemožno razmerje, na rovaš Šole, Poučevanja, Formacije... Ne namigujemo na to, da psihoanaliza ne bi bila udeležena v »zgodovini«, pač pa le zatrjujemo, da razmerje »zgodovina psihoanalize« kot razmerje ne gre. To razmerje nima tiste potrebne konsisten-ce, ki bi nam omogočala, da bi ga vračunavali kot realno razmerje. Lahko pa ga —začasno kajpak — definiramo tninimalno takule:
Zgodovina psihoanalize je zgodovina nekih spe-cifičnih razkolov in razcepov, izključitev in razpu-stov. Vsi rezi pa nam ta razmerja retroaktivno vzpostavljajo oz. sestavljajo kot spekularna v stro-gem pomenu tega koncepta. Narativna struktura dotičnih rezov nam vsa ta spekularna razmerja vpiše kot zgodbo. Zato je zgodovina psihoanalize najprej zgodba neke zgodovine, ki je možna le kot narcisoidni circulum spekularno-imaginarnih ra-zmerij. V ta razmerja     pa lahko vpeljemo dve
vrednosti, ki v zadostni meri označujeta naravo razmerij: nenehno osciliranje med kontinuiteto in diskontinuiteto, med razpadom, prelomom in čvrsto stanovitostjo, doktrinarno zvestobo in lojal-nostjo.
Realnost zgodovine nam — gledano prek te di-spozicije — v razsežnost psihoanalize vpotegnejo prav neki specifični in ustrezno zniansirani Freu-dovi prelomi z realnimi »zgodovinskimi« akterji, ki so na tak ali drugačen način brkljali po njegovem nauku.
Najprej 1895 ostro prelomi z Breuerjem, 1906 pa z Fliessom. To sta bili dve »veliki prekinitvi«. Sledila sta dva »manjša preloma«: 1911 z Adler-jem in 1912 s Steklom. Naslednjega leta je prišlo do znamenitega preloma z Jungom. Kmalu zatem Freud okrog sebe konstituira nekakšno »gardo« najbolj zvestih adeptov, ki naj bi čuvali in branili temeljne koncepte Freudove doktrine. To »racio-nalno jedro«, »staro gardo« oz. »Komite« so poleg Freuda sestavljali še Abraham, Eitington, Ferenc-zi, Jones, Rank, Sachs. »Komite« naj bi tako na najlepši način psihoanalizi zagotavljal »prihod-nost«, torej zgodovino. Toda praksa razkolništva ni inni jenjala: 1925 jeumrlzvesti Abraham, 1926pa je Freud divje prelomil s strastnim pristašem Ran-kom. Hkrati sta Jones in Ferenczi začela vnašati razkol znotraj »Komiteja«: kdo bo vicešampion, kdo bo drugi za Freudom? Toda Fcrenczi umre 1933, in Jones postane zmagovalec, ki za nagrado postane uradni Freudov biograf! Ekskomunikacija Reicha. Freud umre 1939.
Če pogledamo sedaj Lacanovo podvzemanje skozi to razkolniško prizmo, se narn smisel »vrnitve
k Freudu« izriše prav kot nekaka ireduktibilno zgodovinska pot, za kaiero velja, da jo je nesmi-selno in bedasto ulekniti na analitski kavč. Laca-nova »vrnitev k Freudu« je dajala snov njegovemu poučevanju, ki je bilo ncdvomno vredno tega imena. Kdorkoli je otipaval direktorjevo gorjačo, je prav od tega imena potegnil tisto nekaj malega figure, ki jo je imel v svetu: to ime ga je vselej malce razjezilo. Tudi Lacan je zgodovino psihoanalize zadolžil z vratolomnimi razkoli in razcepi: 1953 s francoskim psihoanalitskim društvom, 1963 z med-narodno psihoanalitsko asociacijo. V juniju 1964 je imel besedo ponovno Lacan: »Ustanavljam (Je fonde). tako sam, kot sem bil vedno v razmerju s psihoanalitsko zadevo, francosko psihoanalitsko šolo...« Že čez dobrih 15 let pa je bil tudi Lacan prisiljen čisto pravno-formalno konstituirati okrog sebe »gardo« najzvestejših, nekakšen freudovski »Komite«.
8. 1. 1980 so vsi člani pariške freudovske šole prejeli iz Guitrancourta Lacanovo pismo (odpo-slano 5. 1.), v katerem je inverzno simetrično ti-stemu svojemu »Ustanavljam (Je fonde)« iz 1. 1964, zapisal »Razpuščam (Je dissous)«... Lacan je razpustil svojo »Solo« in s tem »lacanovce«, saj je po definiciji »lacanovec« samo in zgolj član »Šole«. Bili so »dnevi Razpusta«, bilo je »delo Razpusta«. »Sola« je bila po treh spodletelih glaso-vanjih dokončno razpuščena 27. 9. 1980; ustanov-Ijena je bila nova: »Cause freudienne«.
»Ne pretendiram za tem. da bi utelešal tistega nezmotljivega. Ne delam globokih poklonov: to dokazujem z razpustom... Tisti, ki mi bodo opro-
stili, bodo volili kot jaz in za mene... Govorim bre? najmanjšega upanja — zlasti, da bi me razumeli... Ne potrebujem dosti ljudi. In so ljudje, ki jih ne po-trebujem... Ne zanimajo me osebe, temveč funk-cioniranje.. Puščam jih nedokončane, da bi mi po-kazali, kaj še znajo, razen tega, da preobračajo v vodo neko poučevanje, kjer je vse pretehtano... Za mene ali proti meni... Ali me prazniti, ali me čuvati...« Prekinil je z gesto nedorasle deklice, kot Ženska, in ostal za partituro neke Kulture nevpis-ljiv — »nerazumljen«.
Lacanova »Televizija« sta dve oddaji, pravi tele-vizijski oddaji, v katerih je Lacan spregovoril naj-širšim plastem, če upoštevamo pač dejstvo, da je na svojih »seminarjih« govoril najožjim plastem: ven-dar tukaj Lacan ne dela nobene razlike. Če prideš poslušat Lacana na »seminar«, nisi zato še nič manj idiot, kot pa če ga poslušaš na »TV«. Hočemo reči predvsem to, da »Televizija« ni nikakršen poeno-stavljen povzetek Lacanovega nauka, in da ravno »Televizija« dokazuje, da »razumevanje« Lacana ni odvisno od udeležbe na »seminarju«, ker si pač butec lahko. tudi drugače. »Najožje plasti« so na-penjale ušesa dobrih 24 let, medtem ko so »najširše plasti« dobilc le zaušnico, sestavljeno iz dveh nc predolgih oddaj, in morda se ie komu zazdelo, da je nekaj malega celo razumel. Ce si kaj razumel — o tem prcmišljuj kadar utegneš.
MARCEL ŠTEFANClC, junior.
Poezija
GORAN GLUVIC VARENI
Navijam za Dinamo, ne vem zakaj,
navijam za Dinamo, ne vem zakaj,
sfukali bomo zvezdaše in partizanovce
in hajdukovce,
navijam za Dinamo, nihče mi nič ne more
napil se bom,
pretepal se bom
na stadionu, ko igra Dinamo,
policaji me bodo odstranili,
jebiga, živim za tekmo, ko
Dinamo premaga nasprotnika,
kojenajboljši,
za Dinamo in 24 ur pripora
tvegam,
ko se poščijem na beli krog
sredi igrišča
in mi gledavci ploskajo.
HVALNICA SISTEMU    ^>^^
SISTEM ne manipuliraj z mano
SISTEM raztrgale se ti bodo vezi
SISTEM ne živim za tvojo pajčevino
SISTEM hvalim te
SISTEM hvalim te
dokler se me ne dotakneš nasilno
SISTEM hvalim te
dokler ne pričneš izbirati krvnikov
0, PERO
Uscal si se, ko so te opozarjali na
posledice, če bi SPREGOVORIL.
0 porazih so ti pripovedovali. Hoteli so,
da bi zgubil pogum. 0, Pero,
saj imaš strahovit, poguben levi KROŠE.
Spomni se hinavskih,
nepravilnih udarcev,
ki si jih trpel v ringu. 0, Pero,
takrat si podivjal.
Pet DIREKTOV in nasprotnik je obležal
NOKAVTIRAJposledice!
Ne čakaj, da nasprotnik pridobi na času.
Ne zaupaj, Pero, gobezdalom,
ki organizirajo boje. 0, Pero!
1VI9I9
Naša prevodna poezija.
ERICH FRIED
Pes
ki umira
inki ve
da umira
kot pes
in ki lahko reče
da ve
da umira
kot pes
je človek
(Izbrala in prevedla K.P.)
Ein Hund der stirbt und der weisst dass er stirbt wie ein Hund und der sagen kann dass er weiss dass er stirbt wie ein Hund ist ein Mensch
KITAJSKI HUMOR
prvi: ,,Jaz vedno pojem največjega raka".
drugi: ,,Kako je to mogoče? "
prvi: ,,Ker vedno izberem največjega od vseh."
Lou Wei, študent s Kitajske (Fakulteta za strojni-štvo + FNT-mat.)

PRIŠLIPONOČI SO
V naš speči dom ponoči so vdrli, odvlekli nas, kot da ljudi bi klali, zaprta vrata z drogom so. odprli. Gredo, gredo na Wujek * tanki. A ker strah in gnev sta zdaj minila, edina možnost je rudarjev v stavki saj jim se kri povsem je pocenila. Gredo, gredo na Wujek tanki. Pri vratih v gnečo, med matere in žene so padli s stene prilepljeni plakati, na njih pa črna je objava WRANE. * Gredo, gredo na Wujek tanki. Verige, krampe dlani zdaj naše stiskajo in tankom se na pot postavijo vozički. Že policaji orožje v strel pripravijo. Gredo, gredo na Wujek tanki. Sveti ognji ubitim v spomin gore, a upanje rudarjem je zgorelo. General, kje čiste tvoje so roke? Nazaj je zdaj kolo gosenice vrtelo.
Prevedeno iz revije Kontakt (april, 1982), ki jo izdaja Solidarnost v emigraciji.
*   Wron ** Wujek
Prevedel: Mladen Pavičič
ne joči mami tudi tebe ljubim
mala stara človečka
z ljubkim ponosom v špeglih
sta korakala po majhni ozki potki
nenadoma
sem se pojavil
jaz s svojim biciklom nasproti
nenadoma
je potka postala
preozka za vse
nenadoma
so se naše poti nepreklicno
naključno križale
pričakovala sta
da bom padel
v prepad
morali bi videti
njuna obraza
koje kovinskijezdec
v jurišu naredil pravico
nenadoma
svet ni bil več
njun
nenadoma
njune očke niso bile več
kjer so bile
nenadoma
sta bila njuna ogoljufana obrazka
prestrašena
laliko biju ubil
če bi imel avtomobil
Apolonij