268
Smrt
nevesta. — Slovenska domovina.
Smrt
KaJgledašsanjaTO,deklicaZala?
Veselo zalivaš gredice, to vem! Na tihem ugiblješ, katere cvetice
Najbolj se prilegajo črnim lasem.
»Šivilje ti šivajo krilo poročno, Že tretji te čaka v cerkvi oklic.
A jaz ti povem: ne bodeš nosila Ni krila ni venca iz teh cvetic«
»Tvoj ženin je včeraj v visoko planino Odvriskal z grajščakom drznim na lov.
Tam gori je našel drugo nevesto, V dolino ne bode ga več domov.«
Kri šine dekletu v nežna lica, Neverno pogleda ženo in de:
»Jaz dobro poznam družice planinke, In mene poznajo dobro one.«
nevesta.
Balada.
»Kar ti govoriš mi, bleda neznanka, Tega ne verjamem, to grda je laž.
Ti nisi hodila po naši planini In mojega ženina ti ne poznaš.«
»Planinka sem včasih in zopet dolinka, Po mestih hodim in gorskih vaseh,
Pri starih in mladih, ubožnih, bogatih In znana sem tudi pri — lepih ljudeh.<
»Hitela sem davi na vašo planino In tam poljubila njemu obraz.
Kaj mari je meni tvoja zvestoba:
Od danes njegova nevesta sem — jaz.<
Zasmeje se glasno deklica ženi:
»Kako naj te ljubi moj ženin, kako?
On naše vasi je najgorši mladenič, A tvoje obličje je bledo, suho.«
Izgine, ko trenil bi, bela žena, Nevesto objame prečudna žal . . .
Grajščinski logar ji pride povedat, Da davi nje ženin je v brezdno pal.
A. M.
Slovenska domovina.
tič ljubi gnezdo, v katerem se je izvalil, zver ljubi ležišče, na katerem se je vzgojila, in človek ljubi svoj dom. Dom ljubiti veleva nam srce, veleva pa tudi narava.
Domoljubja v obče ne pogrešamo pri Slovencih. Zlasti v naših bridkostih, v naših bojih, v naših težavah se nam je
Bridkti žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
S.Jenko.
očistilo domoljubje, kakor zlato v ognju. Vendar ni vselej še dovolj živo in krepko, pa tudi ni vselej umno.
Čim manj je vojakov v boju, tem pogumnejši morajo biti, da dobe zmago. Nihče se ne bode trudil za naš dom, ako se nečemo sami. Zatorej moramo sami pridobiti in priboriti domovini to, česar ji treba. Posebno važno je, da bi imeli
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 6.                                   269
velika in koristna domača dela, ali — kakor jim po navadi pravimo — podjetja v svojih rokah. Zal, da nimamo Slovenci za to dovolj poguma ali morebiti ne dovolj denarja, da bi sami gradili si tvornice, da bi sami našli in odprli novih virov domačemu bogastvu. Tujci prihajajo k nam, dobe bogate zaklade, porabijo jih v svojo korist in domačine privzemajo k večjemu za delavce. Vsakdo ve, kako je n. pr. z našimi stavbami : večino naših stavb zvršujejo Lahi, domačini pomagajo le pri nižjih delih. Prav, naj žive tudi Lahi, ker jih je Bog ustvaril! A bridko je, da domačini silijo v tujino, v Ameriko, za tako težavni in nevarni kos kruha. Ziveje in umneje bi morali ljubiti domovino, da bi ne delali za druge in stradali sami.
Kakor gmotno, tako smo tudi duševno le preveč v oblasti tujstva. O tem bi se dalo mnogo pisati. Ne rečem, da moramo duševno tuje blago povsodi izpodrivati, mnogokrat nam je lahko v korist. Toda pazljivi moramo biti, da ne zaduši tuja rastlina domačega cveta. Tuje duševno blago moramo rabiti tako, dejal bi, kakor rabimo palice za vinsko trto ali za fižol: bodi nam v podporo, nikakor pa naj se ne košati  in vlada!
Ljubezen do domovine nas mora siliti, da ji pridobimo spoštovanje tudi med tujci. Zato jo pa moramo sami poznati in spoštovati. Kar je domačega in res dobrega ali veljavnega, tisto spravimo na dan, popišimo, naslikajmo, da vidimo sami, pa da vidi tudi svet. Dasi smo majhen narod, vendar imamo od Boga obilo darov, katere je treba le umno porabiti. Slovenec je v obče zdrav in krepak po telesu, kar se mu vidi na čednem licu in vitki rasti. A tudi dežela njegova je lepa, večinoma rodovitna. Gore in planjave, reke in morje, vinske   gorice   in   žitna   polja   —  vse
imamo. Koliko razlik je tudi po slovenskih deželah v značaju in govorici ljudij! Od Murskega polja pa do Jadranskih bregov — koliko raznih šeg, navad, govoric! To je za nas jako ugodno, to nam je namestu večjega števila. Saj ne odločuje samo velikost narodova. Ali je tiček kraljiček manj vreden, kakor
v
veliki jastreb ali clebeloglava sova? Ce smo tudi majhen narod, pa imamo vendar naroden značaj, narodne posebnosti in prednosti, narodno individuval-nost, in to je odločilno. Treba je, da se tega zavedamo, da spoznavamo sami sebe, da razvijamo in izpopolnjujemo, kar imamo, da napredujemo po svoje na katoliški podlagi, vedno pa branimo vso svojo last proti nasprotnikom: ako tako delamo, tedaj zvršujcmo svojo narodno dolžnost, tedaj ljubimo svoj rod umno.
Torej na dan, kar je v naši domovini lepega in zanimivega! Iščimo, nabirajmo, spravljajmo! A učimo se tudi ceniti! Ni zato slabo, ker je naše, ampak prav zato je dragoceno.
Namenili smo se, da bodemo opisovali in proslavljali slovensko domovino v posebnem oddelku našega lista, da tem bolje izrazimo njegovo načelo, delati za do m. Ozirali se bodemo na vso domovino slovensko, bodisi v katerikoli deželi, da izrazimo s tem njeno skupnost in jedinost. To je tem lože, ker smo malone vsi Slovenci v jedni državi, in se torej tem lože izraža medsebojna vez in naša skupnost pod žezlom našega presvetlega cesarja. Prav zato lahko preziramo, da smo Kranjci, Štajerci, Primorci in Korošci, ker se zavedamo, da smo Slovenci in se veselimo, da smo Avstrijci.
Obrnimo se najprej na prijazno zeleno Štajersko!           .-..' . '   .
.;,;¦..                      ,.   Urednistvp.