ZAKLJUČNO POROČILO O REZULTATIH OPRAVLJENEGA RAZISKOVALNEGA DELA NA PROJEKTU V OKVIRU CILJNEGA RAgSK0¥4]L®GA PROGRAMA (CRP) »KONKURENČNOST L Predstavitev osnovnih podatkov raziskovalnega projekta 1. Naziv težišča v okviru CRP: Prejeto: 3'-08- 2010 številka 'te zadeve: - ---T]- POVEZOVANJE UKREPOV ZA DOSEGANJE TRAJNOtoJEOAJS^ZVOJA Ki 2. šifra projekta: V5-0510 3. Naslov projekta: IZVAJANJE REGIONALNE POLITIKE V SPREMENJENIH POGOJIH UPRAVLJANJA Z RAZVOJEM ZARADI UVEDBE NOVIH TERITORIALNIH RAV^ijI 3. Naslov projekta 3.1. Naslov projekta v slovenskem jeziku: IZVAJANJE REGIONALNE POLITIKE V SPREMENJENIH POGOJIH UPRAVLJANJA Z RAZVOJEM ZARADI UVEDBE NOVIH TERITORIALNIH RAVNI 32. Naslov projekta v angleškem jeziku:_ Changes in the implementation of regional policy in Slovenia due to introduction of new territorial levels 4. Ključne besede projekta 4.I . Ključne besede projekta v slovenskem jeziku: regionalna politika, pokrajine, regionalna državna pomoč, sektorske politike 4.2. Ključne besede projekta v angleškem jeziku: regional policy, provinces, regional state aid, sectoral policies 5. \[aziv nosilne raziskovalne organizacije: Inštitut za ekonomska raziskovanja S.l. Seznam sodelujočih raziskovalnih organizacij (R0): Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Urbanistični inštitut Republike Slovenije 6. Sofinancer/sofmancerji: Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije 7. Šifra ter ime in priimek vodje projekta: 2392 izr. prof. dr. Peter Stanovnik Datum: 30.8.2010 Podpis vodje projekta: dr. Bgfier Stanovnik in žig izvajf&lca: 'V dr. Boris Majcen, direktor II. Vsebinska struktura zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega projekta v okviru CRP 1. Cilji projekta: 1.1. Ali so bili cilji projekta dosežem? XI a) v celoti b) delno c) ne Če b) in c), je potrebna utemeljitev. 1.2. Ali so se cilji projekta med raziskavo spremenili? a) da K b) ne Če so se, je potrebna utemeljitev: 2. Vsebinsko poročilo o realizaciji predloženega programa dela': Z nastopom finančne in kasneje gospodarske krize so se pokazale slabosti slovenskega modela gospodarskega razvoja tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Zaradi velikega zmanjšanja naročil podjetjem (tudi do 50 %), kreditnega krča, slabih naložb, zaustavitve vlaganj v infrastrukturo in zmanjšane zasebne potrošnje se je zmanjšal BDP, v drugi polovici leta 2009 pa se je zelo povečalo število brezposelnih in posledično tudi registrirana stopnja brezposelnosti. Ob koncu januarja 2010 je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 99.591 brezposelnih oseb. V primerjavi z decembrom 2009 je bila brezposelnost večja za 3,0 %, v primerjavi z januarjem 2009 pa za 34,7 %. Največji padec števila zaposlenih smo zabeležili v predelovalnih dejavnostih, v kmetijstvu, v rudarstvu, medtem ko je bil padec števila zaposlenih v storitvah in v javnem sektorju veliko manjši. Posledice gospodarske krize so se pokazale tudi v regijah. Predvsem v regijah, ki so v preteklosti zaostajale v razvoju, so propadla nekatera ključna podjetja oziroma so zašla v težave (npr. Pomurska in Koroška regija). Še posebej dramatičen je bil vpliv na Pomursko regijo, kjer je stopnja registrirane nezaposlenosti skokovito poskočila, kar je tudi botrovalo k sprejetju interventnega Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2015. Kazalniki so se poslabšali tudi v nekaterih regijah, kjer so podjetja v preteklosti poslovala uspešno (npr. Goriška regija), položaje se je poslabšal na nekaterih območjih regij (npr. Kočevsko in Bela krajina), ki sicer izkazujejo solidne socialno-ekonomske kazalnike (Jugovzhodna Slovenija). Tudi znotraj regij so se povečale razlike, kar je posledica propada posameznih podjetij (npr. Vrhnika, Kamnik). Tudi v letu 2010 so se po pomladanskem zatišju nadaljevala negativna gibanja. Jeseni 2010 lahko pričakujemo nadaljnji dvig števila registriranih brezposelnih, kot posledico stečaja in prestrukturiranja nekaterih podjetij (Prevent, Vegrad, Hit, Merkur, ...). Trenutno stanje v regionalnem razvoju, ob upoštevanju slabih ekonomskih kazalnikov Slovenije in ob negotovih napovedih za prihodnost (gospodarske težave največjih gospodarskih partneric, slab javno-fmančni položaj, neugodna demografska gibanja, pomanjkanje novih perspektivnih podjetij, potencialni upad delovnih mest, zmanjšanje EU sredstev ...) zahtevajo resen premislek o obstoječem modelu spodbujanja regionalnega razvoja, saj v regijah nismo uspeli zagotoviti zadostnega števila »konkurenčnih« delovnih mest z dodano vrednostjo na zaposlenega nad 30.000 evrov, ki bi omogočala ustrezne plače, ustrezno socialno varstvo ter razvoj podjetij, države in regij. Problem gospodarske konkurenčnosti regij pa se vidno razrašča tudi na področje socialne (ne)zdržnosti in okoljske (ne)odgovornosti. Zagotavljanje socialne zdržnosti s porastom dnevne delovne migracije ustvarja visoke družbene stroške in okoljske škode in narekuje premislek o modelu razvoja. Dosedanji načini delovanja sektorskih razvojnih politik v regijah niso bili dovolj učinkoviti. Delovanje ministrstev je nepovezano, endogena regionalna politika, ki je v zadnjih nekaj letih regijam puščala praktično vso razvojno pobudo, pa je tudi izkazala slabosti. Regionalne institucije niso bile sposobne povezati razpršenih regionalnih interesov in divergentnega državnega centralizma. Ob že tradicionalnem državnem centralizmu so se okrepili regijski centralizmi in kot odgovor nanje tudi lokalizmi. ' Potrebno je napisati vsebinsko raziskovalno poročilo, kjer mora biti na kratko predstavljen program dela z raziskovalno hipotezo in metodološko-teoretičen opis raziskovanja pri njenem preverjanju ali zavračanju vključno s pridobljenimi rezultati projekta. Finančna in gospodarska kriza je samo jasno pokazala tisto, kar je bilo dotlej prikrito. Zato je Vlada začela aktivno pripravljati nov Zakon o skladnemu regionalnemu razvoju. Vsebina študije predstavlja strokovne podlage za nov »regionalni« zakon in številni predlogi v študiji so plod skupinskega dela na pripravi novega zakona. Vlada je poskušala probleme v regionalnemu razvoju rešiti z manjšimi spremembami Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in z uvedbo pokrajin (sprejetje pokrajinske zakonodaje konec leta 2009). Zaradi premajhne politične podpore (potrebna je dvotretinjska večina) je vlada za nedoločen čas prestavila sprejem pokrajinske zakonodaje. V okviru naloge smo zato pripravili strokovne podlage za nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in sicer na osnovi naslednjih izdelokov: • Analiza stanja v regionalnem razvoju, tako na regionalni ravni, ravni upravnih enot, kakor tudi na ravni občin. • Analiza slovenske regionalne politike v zadnjem desetletju. Naredili smo mednarodni pregled trendov v regionalni politiki in analizo regionalnih politik v primerljivih EU članicah. • Analiza vloge prednostnih območij v regionalnih politikah držav članic EU. • Analiza vloge razvojnih agencij v regionalnih politikah. Analiza vpliva izbranih razvojnih politik na regionalno politiko. • Ocena vpliva reforme regionalnih državnih pomoči na slovensko regionalno politiko po letu 2013. • Predlog reforme slovenske regionalne politike. Povzetek strokovnih razprave na temo vzpostavitve pokrajin, kjer smo sodelovali kot soavtorji. 3. Izkoriščanje dobljenih rezultatov: 3.1. Kakšen je potencialni pomen' rezultatov vašega raziskovalnega projekta za: ^ a) odkritje novih znanstvenih spoznanj; ^ b) izpopolnitev oziroma razširitev metodološkega instrumentarija; c) razvoj svojega temeljnega raziskovanja; d) razvoj drugih temeljnih znanosti; e) razvoj novih tehnologij in drugih razvojnih raziskav. 3.2. Označite s katerimi družbeno-ekonomskimi cilji (po metodologiji OECD-ja) sovpadajo rezultati vašega raziskovalnega projekta: a) razvoj kmetijstva, gozdarstva in ribolova - Vključuje RR, ki je v osnovi namenjen razvoju in podpori teh dejavnosti; b) pospeševanje industrijskega razvoja - vključuje RR, ki v osnovi podpira razvoj industrije, vključno s proizvodnjo, gradbeništvom, prodajo na debelo in drobno, restavracijami in hoteli, bančništvom, zavarovalnicami in drugimi gospodarskimi dejavnostmi; c) proizvodnja in racionalna izraba energije - vključuje RR-dejavnosti, ki so v funkciji dobave, proizvodnje, hranjenja in distribucije vseh oblik energije. V to skupino je treba vključiti tudi RR vodnih virov in nuklearne energije; 3 d) razvoj infrastrukture - Ta skupina vključuje dve podskupini: • transport in telekomunikacije - Vključen je RR, ki je usmerjen v izboljšavo in povečanje varnosti prometnih sistemov, vključno z varnostjo v prometu; • prostorsko planiranje mest in podeželja - Vključen je RR, ki se nanaša na skupno načrtovanje mest in podeželja, boljše pogoje bivanja in izboljšave v okolju; e) nadzor in skrb za okolje - Vključuje RR, kije usmerjen v ohranjevanje fizičnega okolja. Zajema onesnaževanje zraka, voda, zemlje in spodnjih slojev, onesnaženje zaradi hrupa, odlaganja trdnih odpadkov in sevanja. Razdeljen je v dve skupini: f) zdravstveno varstvo (z izjemo onesnaževanja) - Vključuje RR - programe, ki so usmerjeni v varstvo in izboljšanje človekovega zdravja; ^ g) družbeni razvoj in storitve - Vključuje RR, ki se nanaša na družbene in kulturne probleme; ^ h) splošni napredek znanja - Ta skupina zajema RR, ki prispeva k splošnemu napredku znanja in ga ne moremo pripisati določenim ciljem; i) obramba - Vključuje RR, ki se v osnovi izvaja v vojaške namene, ne glede na njegovo vsebino, ali na možnost posredne civilne uporabe. Vključuje tudi varstvo (obrambo) pred naravnimi nesrečami. Označite lahko več odgovorov. 3.3. Kateri so neposredni rezultati vašega raziskovalnega projekta glede na zgoraj označen potencialni pomen in razvojne cilje?_ Na osnovi rezultatov raziskovalnega projekta so bile pripravljene strokovne podlage za nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. V okviru raziskovalnega projekta so bili deloma tudi pripravljeni predlogi besedila za 2. in3. sejo Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizacijo. 3.4. Kakšni so lahko dolgoročni rezultati vašega raziskovalnega projekta glede na zgoraj označen potencialni pomen in razvojne cilje? ____ Nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja bo v primeru sprejetja predstavljal nov okvir spodbujanja skladnega regionalnega razvoja, ki bo na eni strani uvedel naslednjo preusmeritev: od poudarjanja enakosti k poudarku na učinkovitost in krepitvi razvojne moči regij, • od usmerjenosti na opremljanje in razvoj fizične infrastrukture k razvojni infrastrukturi in »mehkim« dejavnikom, ki so temelj trajnostno razumljene konkurenčnosti regij, • od pretežno nepovratnih oblik regionalnih spodbud tudi k povratnim oblikam spodbujanja regionalnega razvoja, • od pretežno javnih razvojnih projektov tudi k javno-zasebnim oblikam spodbujanja razvoja, k teritorialno strukturiranem več nivojskem pristopu regionalne politike. Temeljna raven delovanja je razvojna regija (NUTS-3) pri čemer pa nekateri programi in projekti zahtevajo kritično maso in združevanje razvojnih regij v širša območja. Po drugi strani pa mora endogena regionalna politika podpreti tudi razvojna prizadevanja v oblikovanih območnih razvojnih partnerstvih znotraj razvojnih regij, še posebej v problemskih območjih, • k fleksibilnim rešitvam in zagotavljanju hitre odzivnosti regionalne politike na razvojne probleme, k partnerstvu med lokalnimi skupnostmi, gospodarstvom in institucijami civilne družbe. • od ozkega nacionalnega razumevanja regionalnega razvoja k širšemu transnacionalnemu pogledu. To bo omogočalo uspešnejše in učinkovitejše spodbujanje trajnostnega razvoja vseh slovenskih regij ter tudi identifikacijo in reševanje težav na novo nastalih kriznih območjih (npr. Koroška, Bela krajina in Kočevsko)._ 3.5. Kje obstaja verjetnost, da bodo vaša znanstvena spoznanja deležna zaznavnega odziva? ^ a) v domačih znanstvenih krogih; ^ b) v mednarodnih znanstvenih krogih; c) pri domačih uporabnikih; d) pri mednarodnih uporabnikih. 3.6. Kdo (poleg sofmancerjev) že izraža interes po vaših spoznanjih oziroma rezultatih? Ostala ministrstva, regionalne razvojne agencije, občine, raziskovalne in izobraževalne organizacije, zbornice, podjetja. 3.7. Število diplomantov, magistrov in doktorjev, ki so zaključili študij z vključenostjo v raziskovalni projekt? 4. Sodelovanje z tujimi partnerji: 4.1. Navedite število in obliko formalnega raziskovalnega sodelovanja s tujimi raziskovalnimi institucijami. 4.2. Kakšni so rezultati tovrstnega sodelovanja? 5. Bibliografski rezultati^: Za vodjo projekta in ostale raziskovalce v projektni skupini priložite bibliografske izpise za obdobje zadnjih treh let iz COBISS-a) oz. za medicinske vede iz Inštituta za biomedicinsko informatiko. Na bibliografskih izpisih označite tista dela, ki so nastala v okviru pričujočega projekta. ^ Bibliografijo raziskovalcev si lahko natisnete sami iz spletne strani:http:/www.izum.si/ 6. Druge reference"* vodje projekta in ostalih raziskovalcev, ki izhajajo iz raziskovalnega projekta;_ V okviru projekta smo pripravili Prvo vmesno poročilo projekta, ki vsebuje opravljene analize in je bilo meseca aprila izdano na Inštitutu za ekonomska raziskovanja. Mag. Damjan Kavaš je bil s strani predsednika Vlade imenovan za člana Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizacijo. Mag. Damjan Kavaš je bil s strani ministrice, odgovorne za regionalni razvoj imenovan za člana delovne skupine za pripravo ukrepov/instrumentov regionalne politike. Mag. Damjan Kavaš je bil s strani ministra, odgovornega za regionalni razvoj imenovan za člana delovne projektne skupine za podporo strokovnjakom OECD, pri pripravi teritorialnega pregleda Slovenije. Sodelovali smo pri pripravi gradiva za 2. sejo Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizacijo, kije bila 16. junija. Vmesni rezultati projekta (predstavitev v ppt) so bili predstavljeni predstavnikom Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko 1. aprila 2009. Sodelovali smo pri pripravi gradiva za 3. sejo Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizacijo, ki je bila 4. novembra 2009. Vmesni rezultati projekta (predstavitev v ppt) so bili predstavljeni predstavnikom Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter predstavnikom ostalih povabljenih ministrstev na sestanku 24. novembra 2009. Udeležba na sestankih in priprava gradiv za strokovno skupino za pripravo novega Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Vmesni rezultati projekta (predstavitev v ppt) so bili predstavljeni predstavnikom Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter predstavnikom ostalih povabljenih ministrstev na sestanku 4. junija 2010. Navedite tudi druge raziskovalne rezultate iz obdobja financiranja vašega projekta, ki niso zajeti v bibliografske izpise, zlasti pa tiste, ki se nanašajo na prenos znanja in tehnologije. Navedite tudi podatke o vseh javnih in drugih predstavitvah projekta in njegovih rezultatov vključno s predstavitvami, ki so bile organizirane izključno za naročnika/naročnike projekta. Namesto COBISSa STANOVNIK, Peter. Innovation environment and innovative performance in Slovenia. V: LOUDIN, Jifi (ur.), SCHUCK, Klaus (ur.). Innovation cultures : challenge and learning strategy. 1st ed. Prague: Filosofia, 2009, str. 221-236. [COBISS.SI-ID 1523086] KAV AS, Damjan. Regional policy in Slovenia. CESS magazin. [English ed.], 2009, no. 15, Str. 17-19, fotografija avtorja. [COBISS.SI-ID 1501582] KAVAŠ, Damjan, ROJEČ, Matija, KOMAN, Klemen, URŠIČ, Sonja. Izvedba sektorske analize slovenskega gospodarstva za privabljanje tujih neposrednih investicij in definiranje bistvenih konkurenčnih prednosti Slovenije kot lokacije za tuje neposredne investicije. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, cop. 2009. 186 str., tabele, graf prikazi. [COBISS.SI-ID 1544590] NARED, Janez. Regional policy in Slovenia. Regions (Lond.), Winter 2009, no. 276, str. 23-26, ilustr., zvd. [COBISS.SI-ID 30854189] MIKLAVČIČ, Tomaž, NARED, Janez. Vloga transnacionalnih programov pri doseganju razvojnih ciljev Slovenije. V: NARED, Janez (ur.), PERKO, Drago (ur.). Razvojni izzivi Slovenije, (Regionalni razvoj, 2). Ljubljana: Založba ZRC, 2009, str. 51-59. [COBISS.SI-ID 30367789] NARED, Janez. Ključni poudarki slovenskih regionalnih dnevov, Otočec, 24.-25. 9. 2009. Geogr. vestn., 2009, letn. 81, št. 2, str. 137-140. http://zgds.zrc-sazu.si/GV2009/gv81-2/gv81-2-kronika.pdf [COBISS.SI-ID 30851117] IZVAJANJE REGIONALNE POLITIKE V SPREMENJENIH POGOJIH UPRAVLJANJA Z RAZVOJEM ZARADI UVEDBE NOVIH TERITORIALNIH RAVNI - Povzetek - Slovenija ima dolgo zgodovino politike spodbujanja regionalnega razvoja (od leta 1971 dalje). V tem obdobju so bili doseženi številni pozitivni rezultati. Vzpostavljen je bil institucionalni okvir, sprejeta je bila zakonodaja, povečal se je obseg finančnih sredstev, Slovenija je uspela povezati regionalno politiko in kohezijsko politiko, sprejeti so bili programski dokumenti, na regionalni in lokalni ravni se izvajajo številni projekti, problemi regionalnega razvoja so postali prepoznani v javnosti. Gospodarska in finančna kriza je razkrila številne slabosti obstoječega modela regionalne politike. To so: regionalna politika ni jasno definirana, nezadostna medministrska koordinacija, spreminjajoča vloga institucij za izvajanje regionalne politike, odsotnost druge ravni lokalne samouprave, primanjkuje pripravljenih celostnih regionalnih projektov (manjkajoča finančna podpora, kadrovski deficit, manjkajoča strokovna podpora države), prevlada lokalnih skupnosti (prevlada parcialnih interesov, prevladujoča vloga občin pri odločanju pri koriščenju regionalnih spodbud), drobitev regionalnih kvot sredstev na območne in celo občinske kvote, premajhno osredotočenje na ključne probleme (preveč podobnih projektov na (pre)majhnem teritoriju), pomanjkljiv občutek odgovornosti pri strateških odločitvah, težave pri črpanju EU sredstev (zapleteni postopki, kadri, lastna udeležba, likvidnost, ...), neustrezno spremljanje in vrednotenje projektov, programov in institucij na regionalni ravni. To zahteva spremembo slovenske regionalne politik in sicer: • Potrebno je preiti od reaktivne regionalne politike reševanja težav k proaktivni politiki spodbujanja razvoja vseh slovenskih regij in sicer na osnovi konkurenčnih prednosti regij. • Potrebno je omiliti nadaljnjo koncentracijo gospodarske aktivnosti, še posebej zaradi asimetričnih učinkov gospodarske in finančne krize. Posebno pozornost je potrebno nameniti problemskim območjem. • Regionalna politika mora postati odgovornost celotne Vlade, kar zahteva koordinacijo sektorskih politik ter ustrezno koordinacijo aktivnosti »od zgoraj navzdol« in »od spodaj navzgor«. • Potrebno seje osredotočit na regionalne projekte in krepiti institucije na regionalni ravni, vendar v scdelovaniii z institucijami na lokalni ravni, r^ocAK^i na pmKlpm^i^H območjih. • Potrebno je prehod od prevladujočega financiranja fizične infi-astrukture k spodbujanju podjetništva, inovativnosti in investicij, vključno z neposrednimi tujimi investicijami. • Na regionalni ravni je potrebno zopet vzpostaviti partnerstvo občin, gospodarstva in civilne družbe. • Potreben je strateški pristop k čezmejnemu in medregionalnemu sodelovanju. CHANGES IN THE IMPLEMENTATION OF REGIONAL POLICY IN SLOVENIA DUE TO INTRODUCTION OF NEW TERRITORIAL LEVELS - Summary - Slovenia has been supporting balanced regional development since 1971. During this 40-year period many positive results have been achieved, including: institutional framework (ministry in charge, regional development agencies) was established, legislation is in place, considerable financial resources were spent for balanced regional development promotion, programme approach was implemented, Slovenia managed to link the implementation of domestic regional policy and EU cohesion policy, different activities at the regional and especially at the local level are under way, general public has become aware of regional problems. With the current global economic and financial crisis (increased unemployment, financial problems of companies, closure of factories) problems of Slovene regional policy have been revealed, such as: Slovene regional policy is not clearly defined, weak interministerial coordination, frequently changing institutional fi-amework, absence of regions (provinces), lack of "ready to go" regional projects, prevalence of local interests, municipalities problems with (pre)financing of local projects financed from the cohesion policy, lack of project concentration (numerous similar small projects being implemented in the same area), lack of monitoring and evaluation of programmes, projects and institutions, very complex procedures for using EU money (bureaucracy) - over controlled management and implementation systems. That requires the following changes in Slovene regional policy: 1. Shifting from reactive project based policy to pro-active strategic regional policy based on supporting sustainable development of all Slovene regions considering their competitive advantages. Investments that maximize the specific regional potential must be identified in order to generate the internal regional capacity to respond to changes. 2. There is a need to tackle additional concentration tendencies of economic activity, especially due to asymmetric effects of the global economic and financial crisis. The less-developed regions and sub-regions that are characterised by lack of endogenous development factors (human capital, entrepreneurship, lack of domestic or foreign investments) were most severely hit by the economic crisis and need adequate support. 3. Regional policy should not be the responsibility of one ministry only, but the responsibility of the Goverrmient. This requires better integration of top-down and bottom-up approaches (coordinated policies with a multi-level governance approach). 4. Focus on regional projects and institutional strengthening at the regional level (regional development agencies, regional councils, clear distinction between services of public interest and other services, sustainable financing of institutions at the regional level, ....). 5. Shifting from investment into physical infrastructure to supporting entrepreneurship, research, innovation and soft infrastructure, including attracting FDIs. 6. There is a need to restore partnership of municipalities, business sector and civil society at the level of regions. 7. Strengthening of strategic approach (cooperation) in the cross-border and transnational context. INŠTITUT ZA EKONOMSKA RAZISKOVANJA, LJUBLJANA GEOGRAFSKI INŠTITUT ANTONA MELIKA URBANISTIČNI INŠTITUT REPUBLIKE SLOVENIJE IZVAJANJE REGIONALNE POLITIKE V SPREMENJENIH POGOJIH UPRAVLJANJA Z RAZVOJEM ZARADI UVEDBE NOVIH TERITORIALNIH RAVNI - Poročilo - Nosilec raziskovalnega projekta: Direktor: izr. prof. dr. Peter Stanovnik dr. Boris Majcen Avtorji: mag. Damjan Kavaš - lER dr. Janez Nared - GIAM David Bole - GIAM Nika Razpotnik Viskovič - GIAM David Bole - GIAM mag. Andrej Gulič - UIRS Janja Pečar - UM AR izr. prof. dr. Maja Bučar - FDV dr. Gregor Čok - FA mag. Klemen Koman - lER Ljubljana, avgust 2010 Raziskovalni projekt financirata Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko in Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost po pogodbi št. 1000-08-280510. Razmnoženo na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, Ljubljana, v 5 izvodih. ® 2010 Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana (Zaščita vključuje vsako reproduciranje, kopiranje, mikrofilmanje celote in posameznih delov, ne glede na tehniko) KAZALO 1. UVOD................................................................................................................................4 2. STANJE V REGIONALNEM RAZVOJU........................................................................7 2.1. STANJE NA RAVNI STATISTIČNIH REGU.........................................................7 2.2. STANJE NA RAVNI UPRAVNIH ENOT..............................................................11 3. REGIONALNA POLITIKA V ZADNJEM DESETLETJU...................................15 3.1. SPODBUJANJE SKLADNEGA REGIONALNEGA RAZVOJA..........................15 3.2. MEDNARODNO TERITORIALNO SODELOVANJE.........................................20 3.3. POZITIVNE IN NEGATIVNE IZKUŠNJE Z REGIONALNO POLITIKO V ZADNJEM DESETLETJU..................................................................................................22 3.4. RAZVOJNE AGENCIJE V REGUAH....................................................................24 4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNUE..................................................28 4.1. REGIONALNE POLITIKE V DRŽAVAH ČLANICAH EU - TRENDI...............29 4.2. REGIONALNE POLITIKE V IZBRANIH DRŽAVAH ČLANICAH EU.............32 4.3. PREDNOSTNA OBMOČJA REGIONALNE POLITIKE......................................38 4.4. VLOGA REGIONALNIH RAZVOJNIH AGENCIJ PRI SPODBUJANJU REGIONALNEGA RAZVOJA...........................................................................................40 5. NOVA REGIONALNA POLITIKA............................................................................48 5.1. CILJI, NAČELA, VIZIJA............................................................................................48 Načela regionalne politike....................................................................................................48 5.2. IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE PREDLOGOV SPREMEMB REGIONALNE POLITIKE............................................................................................................................49 5.3. UVELJAVLJANJE NOVE PARADIGME IN USMERITEV REGIONALNE POLITIKE............................................................................................................................53 PRISTOJNOSTI, OBMOČJA IN DOKUMENTI REGIONALNE POLITIKE.................55 5.4. PROGRAMI REGIONALNE POLITIKE...............................................................60 5.5. SPREMLJANJE IN VREDNOTENJE REGIONALNE POLITIKE.......................70 6. POKRAJINE....................................................................................................................71 6.1. IZHODIŠČA............................................................................................................71 6.2. MODELI REGIONALIZACUE IN DECENTRALIZACIJE SLOVENIJE...........74 6.3. PREDLOG TEMEUNIH NALOG POKRAJIN IN NADALJNE AKTIVNOSTI....................................................................................................................110 Priloga 1: Regionalna politika in regionalne državne pomoči 117 Priloga 2: Analiza vpliva energetske politike na regionalni razvoj 129 Priloga 3: javno-zasebno partnerstvo in regionalni razvoj 246 Priloga 4: Vpliv izbranih sektorskih politik na regionalni razvoj 263 1. UVOD Slovenija ima dolgo zgodovino politike spodbujanja regionalnega razvoja. Sistem spodbujanja skladnega regionalnega razvoja v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja je dal določene pozitivne rezultate. Na manj razvitih območjih se je izboljšala opremljenost z gospodarsko in družbeno infrastrukturo, struktura gospodarstva je postala bolj pestra, zaposlenost je rasla hitreje kot v povprečju Slovenije. Ker pa so bila vlaganja predvsem delovno intenzivna, velik del šolane mladine ni dobil ustrezne zaposlitve in nadaljevalo se je odseljevanje prebivalstva, zlasti iz nekaterih slabše razvitih geografskih, hribovitih in obmejnih območij, kjer se nadaljuje praznjenje prostora. V 90-ih letih smo bili priča zmanjševanju sredstev za regionalno politiko, osredotočenju le na demografske kazalnike in odsotnosti koordinacije sektorskih politik. Država Slovenija je v luči pogajanj za vključitev v kohezijsko politiko EU pristopila k reformi regionalne politike v drugi polovici 90-ih let in vzpostavila nove sistemske pogoje za njeno izvajanje: • Državni zbor je leta 1999 sprejel Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, v letu 2000 so bili pripravljeni še podzakonski akti. Temu je leta 2005 sledil nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. • Sprejeti so bili strateški okviri na ravni države (Strategija razvoja Slovenije 2006-2013, Strategija regionalnega razvoja Slovenije 2001-2006) in na ravni regij (pripravljeni in potrjeni regionalni razvojni programi, za obdobje do leta 2006 in za obdobje 2007-2013). • Vzpostavljen je bil institucionalni okvir spodbujanja regionalnega razvoja (vladna služba za regionalni razvoj, minister za regionalni razvoj. Svet za strukturno politiko. Javni sklad RS za regionalni razvoj in razvoj podeželja (skrajšano ime: Slovenski regionalno razvojni sklad), regionalne razvojne agencije, regionalni razvojni sveti, sveti regij). • Republika Slovenija je od leta 2004 upravičena do sredstev EU iz naslova kohezijske politike in iz naslova politike razvoja podeželja. V obdobju do leta 2004 je odgovorno ministrstvo preko neposrednih regionalnih spodbud večinoma financiralo regionalne projekte, čeprav so že v obdobju 2000-2004 pomembno vlogo imeli tudi lokalni infrastruktumi projekti. Visoka gospodarska rast, dvig sredstev namenjen spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (predvsem sredstev EU) in optimistične napovedi bodočega družbeno-ekonomskega razvoja so spodbudile obsežna vlaganja, predvsem v lokalne projekte, kar je dvignilo kakovost življenja prebivalcev. Ugodna gospodarska gibanja so zagotavljala tudi zmanjševanje registrirane brezposelnosti in sorazmerno uspešno poslovanje gospodarstva. Z nastopom finančne in kasneje gospodarske krize so se pokazale slabosti slovenskega modela gospodarskega razvoja tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Zaradi velikega zmanjšanja naročil podjetjem (tudi do 50 %), kreditnega krča, slabih naložb, zaustavitve vlaganj v infrastrukturo in zmanjšane zasebne potrošnje se je zmanjšal BDP, v drugi polovici leta 2009 pa se je zelo povečalo število brezposelnih in posledično tudi registrirana stopnja brezposelnosti. Ob koncu januarja 2010 je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 99.591 brezposelnih oseb. V primerjavi z decembrom 2009 je bila brezposelnost večja za 3,0 %, v primerjavi z januarjem 2009 pa za 34,7 %. Največji padec števila zaposlenih smo zabeležili v predelovalnih dejavnostih, v kmetijstvu, v rudarstvu, medtem ko je bil padec števila zaposlenih v storitvah in v javnem sektorju veliko manjši. Posledice gospodarske krize so se pokazale tudi v regijah. Predvsem v regijah, ki so v preteklosti zaostajale v razvoju, so propadla nekatera ključna podjetja oziroma so zašla v težave (npr. Pomurska in Koroška regija). Še posebej dramatičen je bil vpliv na Pomursko regijo, kjer je stopnja registrirane nezaposlenosti skokovito poskočila, kar je tudi botrovalo k sprejetju interventnega Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2015. Kazalniki so se poslabšali tudi v nekaterih regijah, kjer so podjetja v preteklosti poslovala uspešno (npr. Goriška regija), položaje se je poslabšal na nekaterih območjih regij (npr. Kočevsko in Bela krajina), ki sicer izkazujejo solidne socialno-ekonomske kazalnike (Jugovzhodna Slovenija). Tudi znotraj regij so se povečale razlike, kar je posledica propada posameznih podjetij (npr. Vrhnika, Kamnik). Na naslednji sliki so prikazane spremembe v registrirani stopnji brezposelnosti na ravni upravnih enot. Slika 1: Sprememba v registrirani stopnji brezposelnosti v obdobju december 2008 -december 2009 Sprememba v stopnji registrirane brezposelnosti po upravnih enotail, december 2008 - december 2009, v - icfavne Vf; OURS, mS: avw Janja Feix, UM«=.. Tudi v letu 2010 so se po pomladanskem zatišju nadaljevala negativna gibanja. Jeseni 2010 lahko pričakujemo nadaljnji dvig števila registriranih brezposelnih, kot posledico stečaja in prestrukturiranja nekaterih podjetij (Prevent, Vegrad, Hit, Merkur, ...). Trenutno stanje v regionalnem razvoju, ob upoštevanju slabih ekonomskih kazalnikov Slovenije in ob negotovih napovedih za prihodnost (gospodarske težave največjih gospodarskih partneric, slab javno-fmančni položaj, neugodna demografska gibanja, pomanjkanje novih perspektivnih podjetij, potencialni upad delovnih mest, zmanjšanje EU sredstev ...) zahtevajo resen premislek o obstoječem modelu spodbujanja regionalnega razvoja, saj v regijah nismo uspeli zagotoviti zadostnega števila »konkurenčnih« delovnih mest z dodano vrednostjo na zaposlenega nad 30.000 evrov, ki bi omogočala ustrezne plače, ustrezno socialno varstvo ter razvoj podjetij, države in regij. Problem gospodarske konkurenčnosti regij pa se vidno razrašča tudi na področje socialne (ne)zdržnosti in okoljske (ne)odgovomosti. Zagotavljanje socialne zdržnosti s porastom dnevne delovne migracije ustvarja visoke družbene stroške in okoljske škode in narekuje premislek o modelu razvoja. Dosedanji načini delovanja sektorskih razvojnih politik v regijah niso bili dovolj učinkoviti. Delovanje ministrstev je nepovezano, endogena regionalna politika, ki je v zadnjih nekaj letih regijam puščala praktično vso razvojno pobudo, pa je tudi izkazala slabosti. Regionalne institucije niso bile sposobne povezati razpršenih regionalnih interesov in divergentnega državnega centralizma. Ob že tradicionalnem državnem centralizmu so se okrepili regijski centralizmi in kot odgovor nanje tudi lokalizmi. Finančna in gospodarska kriza je samo jasno pokazala tisto, kar je bilo dotlej prikrito. Zato je Vlada začela aktivno pripravljati nov Zakon o skladnemu regionalnemu razvoju. Vsebina študije predstavlja strokovne podlage za nov »regionalni« zakon in številni predlogi v študiji so plod skupinskega dela na pripravi novega zakona. Vlada je poskušala probleme v regionalnemu razvoju rešiti z manjšimi spremembami Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in z uvedbo pokrajin (sprejetje pokrajinske zakonodaje konec leta 2009). Zaradi premajhne politične podpore (potrebna je dvotretinjska večina) je vlada za nedoločen čas prestavila sprejem pokrajinske zakonodaje. Z ustanovitvijo pokrajin se določa tudi teritorialna sestavina pokrajinske samouprave. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vprašanje oblikovanja območja pokrajine neposredno povezano z vprašanjem nalog, oziroma pristojnosti pokrajine ter s finančnimi in drugimi materialnimi viri, ki so pokrajini potrebni za opravljanje njenih nalog. Ko so bile junija 2006 sprejete ustavne spremembe, da bi z njimi zagotovili ustrezno ustavno podlago za uvedbo pokrajin kot obvezne druge ravni lokalne samouprave v Republiki Sloveniji, je bila v parlamentu dosežena zavidljivo visoka stopnja soglasja političnih strank. Tega ni več pri pripravljanju in sprejemanju »pokrajinske« zakonodaje, ki je potrebna, da bi do pokrajin res prišli. Zapletlo se je tako rekoč pri vseh vprašanjih - glede števila pokrajin, njihovih pristojnosti in financiranja, sedežev pokrajinskih organov, poimenovanja pokrajin, razmerju do občin in drugih. Po dolgi politični razpravi seje Vlada odločila, da se projekt ustanavljanja pokrajin prenese v naslednji mandat ali celo v daljše časovno obdobje. Nova Vlada je takoj ob pričetku svojega delovanja pristopila k pripravi nove pokrajinske zakonodaje. Vlada je ustanovila Strateški svet za decentralizacijo in regionalizacijo ter naročila je pripravo treh strokovnih podlag (povzetki ugotovitev so povzeti v gradivu za 2. sejo sveta). Ker ni bilo ustrezne politične podpore se je projekt vzpostavljanja pokrajin ustavil. V poglavju sta predstavljeni gradivi, ki sta bili pripravljeni za drugo in tretjo sejo Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizacijo. Pri pripravi obeh gradiv je aktivno sodeloval mag. Damjan Kavaš. Gradivi odgovarjata na vprašanja zastavljena v projektni nalogi, medtem ko predloga vključevanja bodočih pokrajin v izvajanje kohezijske pohtike ob zaustavitvi procesa pokrajinizacije ni mogoče narediti. V okviru naloge smo opravili nekatera dodatna dela kot je vprašanje regionalnih državnih pomoči po letu 2013, vprašanje določanja območij (subregionalna raven) ter sodelovanje pri odgovarjanje na vprašalnik OECD (priprava teritorialnega pregleda Slovenije). 2. STANJE V REGIONALNEM RAZVOJU 2.1. STANJE NA RAVNI STATISTIČNIH REGU V Sloveniji smo priča znatnim regionalnim razlikam. Analize opozarjajo na veliko razvojno raznolikost slovenskih občin in regij, ki se že več desetletij kaže v nekaterih območjih koncentracije, v katerih se nahaja večji del prebivalstva, delovnih mest in gospodarskih subjektov, ter obsežnih predelih, ki jih zaznamujejo manjša razvitost, redka poselitev in šibek razvojni potencial. Tako je kljub drugačnim prizadevanjem zaznati naraščanje regionalnih razlik. Na to kaže razmerje med najbolj in najmanj razvito regijo, merjeno s pomočjo bruto domačega proizvoda (BDP) (2,2 :1 v letu 2007, 2,1 : 1 v letu 2003 in 1,98 : 1 v letu 2000), kot tudi stanje na področju dejavnikov regionalne rasti (kapital, izobražena delovna sila, raziskave in razvoj), kjer je opaziti smernico oblikovanja nekaj vplivnejših razvojnih središč, med katerimi z naskokom vodi Ljubljana. Čeprav seje BDP v preteklih letih zvišal v vseh regijah, so najvišje stopnje rasti dosegale bolj razvite regije, kar stanje na področju regionalnega razvoja še dodatno zaostruje: • Bruto domači proizvod: razlike med regijami glede na velikost BDP so velike, saj je na primer že samo Osrednjeslovenska regija leta 2007 ustvarila dobro tretjino (36,1 %) celotnega slovenskega BDP, kar je skoraj toliko kot v 9 regijah (39,1 %) oziroma precej več kot v 8 regijah (30,7 %) z najmanjšim BDP skupaj - skupaj s Podravsko regijo pa polovico slovenskega BDP (49,6 %). Osrednjeslovenska regija (12.465 mio EUR) ima za več kot 24-krat večji BDP kot najmanjša regija, Zasavska (512 mio EUR). Dnevna migracija delavcev lahko v nekaterih regijah pomembno vpliva na BDP na prebivalca. Neto pritok dnevnih delovnih migrantov v te regije poveča proizvodnjo do take ravni, kakršne ne bi bilo mogoče doseči samo z lokalnim aktivnim prebivalstvom. Posledica tega je, da je lahko BDP na prebivalca v teh regijah precenjen, v regijah z neto odtokom dnevnih delovnih migrantov pa podcenjen, kar je razvidno tudi iz podatkov o bruto osnovi za dohodnino na prebivalca, kjer so razlike veliko manjše kot pri BDP na prebivalca. • Osnova za dohodnino na prebivalca je bila v letu 2007, kot v preteklih letih, najvišja v Osrednjeslovenski regiji, kjer je presegala slovensko povprečje za dobro petino. Nadpovprečna je bila še v Obalno-kraški, Gorenjski in Goriški regiji, kjer pa je bistveno manj presegala slovensko povprečje (med 1 in 4,3 %). Najnižja, s 74,2 % slovenskega povprečja, je bila v Pomurski regiji. Glede na leto 2006 se je zaostajanje za slovenskim povprečjem v letu 2007 v večini regij povečalo, najbolj v Obalno-kraški regiji (za 2,9 indeksnih točk), ki je sicer še vedno nad slovenskim povprečjem za 4,3%. Med regijami, ki so pod slovenskim povprečjem, je najbolj povečala zaostajanje za njim Notranjsko-kraška regija, ki je tako dosegla 97,1 % slovenskega povprečja. Koroška regija pa je najbolj zmanjšala zaostajanje za slovenskim povprečjem, vendar je še vedno pod njim (90,2% slovenskega povprečja). V obdobju zadnjih treh razpoložljivih let (od leta 2005 -2007) se je osnova za dohodnino na prebivalca najbolj zmanjšala glede na slovensko povprečje v še vedno nadpovprečni Goriški regiji (za 3,4 indeksnih točk), povečala pa se je najbolj v Podravski regiji, ki je leta 2007 dosegala 87,9% slovenskega povprečja. Razlike med regijami, merjene z razmerjem med regijo z najvišjo in najnižjo dohodninsko osnovo na prebivalca, znašajo vsa tri leta (od 2005-2007) 1:1,6. To razmerje je razmeroma majhno, če ga primerjamo z razmerjem, ki upošteva BDP na prebivalca (1:2,2), vendar po drugi strani precejšnje, saj pomeni za dobrih 60% višjo osnovo v Osrednjeslovenski regiji v primerjavi s Pomursko. • Delovna mesta: delovna mesta so zgoščena predvsem v Osrednjeslovenski regiji, kjer prevladujejo delovna mesta na področju storitvenih dejavnosti. Pomanjkanje delovnih mest v posameznih regijah povzroča večjo dnevno migracijo zaposlenih in višjo stopnjo brezposelnosti. Največje pomanjkanje delovnih mest glede na tam živeče aktivno prebivalstvo je v Zasavski regiji, kar povzroča več dnevnih migracij zaposlenih, na kar kaže tudi najnižji indeks dnevne migracije (nižji indeks pomeni manj delovnih mest za tam živeče delovno aktivno prebivalstvo). Leta 2008 je imela najvišji indeks dnevne migracije in s tem največji presežek delovnih mest nad tam bivajočim formalnim delovno aktivnim prebivalstvom Osrednjeslovenska regija, ki je presegala slovensko povprečje za dobro petino. Se najbolj seje izravnani bilanci približala Obalno-kraška regija, sledijo pa ji Savinjska, Podravska in Goriška regija. Najnižji indeks dnevne migracije je imela Zasavska regija, kjer je bilo za dobro četrtino manj delovnih mest kot tamkaj živečega delovno aktivnega prebivalstva. Posledica pomanjkanja delovnih mest je višja dnevna migracija v tej regiji, obenem pa tudi višja stopnja brezposelnosti, ker vsi tudi ne najdejo dela zunaj regije bivanja (strukturna brezposelnost). V obdobju od leta 2006 do 2008 seje indeks dnevne migracije povečal v Osrednjeslovenski, Obalno-kraški in Goriški regiji, največji upad pa je zabeležila Zasavska regija. Na stopnjo brezposelnosti v posamezni regiji in posledično tudi na indeks dnevne migracije pomembno vpliva tudi izobrazbena in kvalifikacijska struktura delovno sposobnega prebivalstva v regiji. Namreč, če iskalci zaposlitev ne ustrezajo zahtevanim pogojem za zasedbo prostih delovnih mest na trgu dela v posamezni regiji, so primorani poiskati delo izven regije, kar lahko vodi do višje dnevne migracije, možno tudi emigracije delovne sile bližje delovnemu mestu ali pa do strukturne brezposelnosti. Strukturno brezposelni se težko prilagajajo novim razmeram na trgu delovne sile, še posebej, če gre za starejše od 45 let. Naslednji dejavnik, ki tudi vpliva na stopnjo brezposelnosti in posledično na višji indeks dnevne migracije v posamezni regiji je nezmožnost dovolj hitrega odziva trg dela na spremembe v povpraševanju. Vpliva tudi struktura gospodarstva v regiji, še posebej če gre za regijo z nizko diverziteto gospodarskih panog, kar ima za posledico nizko ponudbo delovnih mest. Brezposelnost: velike regionalne razlike so tudi na področju brezposelnosti, kjer so najbolj na udaru regije, ki že dalj časa močno presegajo državno povprečje (Pomurska, Podravska, Koroška regija in Zasavska regija). V letu 2009 smo priča hitri rasti registrirane stopnje brezposelnosti v vseh regijah, še posebej v drugi polovici leta 2009. Novembra 2009 sta imeli nadpovprečno stopnjo registrirane brezposelnosti tudi Savinjska in Spodnjeposavska regija. Tudi v naslednjih letih ni pričakovati izboljšanja. Prebivalstvo: v zadnjih letih smo priča rasti prebivalstva, koncentracija pa se nadaljuje v Osrednjeslovenski regiji, kjer živi četrtina vsega prebivalstva Slovenije. Rast števila prebivalstva v Sloveniji je v zadnjem desetletju v vehki meri posledica priseljevanja, vendar je v zadnjih letih opaziti v večini regij pozitiven naravni prirast (v letu 2008 so imele Pomurska, Podravska, Zasavska in Spodnjeposavska regija negativni naravni prirast). Zaradi upadanja naravne rasti in manjše smrtnosti prebivalstva se spreminja struktura prebivalstva po regijah. Povečuje se delež starega in zmanjšuje delež mladega prebivalstva. S tem raste tudi indeks staranja prebivalstva, ki je v letu 2008 že v vseh regijah presegel vrednost 100, kar pomeni, daje v regijah že več starega kakor mladega prebivalstva. Leta 2002 je to veljalo za sedem regij, še leta 1999 pa je bil indeks staranja večji od 100 le v Obalno-kraški in Goriški regiji. Demografske projekcije napovedujejo zmanjševanje števila prebivalcev v slovenskih regijah in njihovo staranje, kar predstavlja pred državo, regije in občine dodatne izzive, tako iz vidika socialnega varstva kakor iz vidika potencialov za gospodarski razvoj. Izobrazba prebivalstva: regije z močnim ekonomskim potencialom so prav tiste regije, kjer je prebivalstvo nadpovprečno izobraženo (pridobljena izobrazba) in kjer je med zaposlenimi nadpovprečen odstotek zaposlenih z visoko stopnjo izobrazbe. Te regije imajo največje število študentov na 1000 prebivalcev, prebivalstvo pa je bolj zdravo. Osrednjeslovenska, Obalno-kraška in Gorenjska so denimo regije, ki imajo z vidika človeškega kapitala najboljše razvojne možnosti, medtem ko so Pomurska, Spodnjeposavska in Zasavska regija z vidika človeškega kapitala v najslabšem položaju. • Visokošolsko izobraževanje: med regijam obstajajo razlike v prisotnosti visokošolskih zavodov, ki so koncentrirane v Osrednjeslovenski, Podravski, Obalno-kraški regiji in Goriški regiji, čeprav so posamezne fakultete in samostojni visokošolski zavodi locirani tudi v ostalih regijah. Z izboljšano prometno dostopnostjo in z razvojem IKT se je dostopnost do študija potencialno zelo izboljšala. • Znanstveno-raziskovalne organizacije: velike razlike so tudi v prisotnosti znanstveno raziskovalnih organizacij, ki so večinoma locirane v Osrednjeslovenski regiji (Ljubljana). To se še posebej kaže v številu zaposlenih v R&R (raziskave in razvoj) in povprečnih izdatkih za R&R na prebivalca, kjer so razlike 50:1, kar pa je deloma razumljivo, saj je potrebno za uspešno znanstveno in raziskovalno-razvojno delo doseči kritično maso kadra in opreme. • Podporne organizacije: v prisotnosti institucij, ki spodbujajo razvoj med regijami ni veliko razlik. Glede na to, da imajo vse statistične regije regionalno razvojno agencijo in tudi območne razvojne agencije, je institucionalna pokritost ustrezna. Postavlja se vprašanje sposobnosti podpornih organizacij za dejansko spodbujanje razvoja (spreminjajoča institucionalna ureditev, podhranjenost nekaterih podpornih inštrumentov, pomanjkanje znanja in izkušenj, ponekod velika kadrovska podhranjenost, močni lokalni vplivi na delovanje podpornih organizacij, ...). • Fizična infrastruktura: obstajajo razlike v opremljenosti s fizično infrastrukturo, predvsem pa je slaba medregijska prometna povezanost. Prometna povezanost občinskih središč znotraj regij je boljša. Ostali prometni podsistemi so trenutno manj pomembni za konkurenčnost slovenskih regij (tudi zaradi zapostavljanja železniškega prometa), z izjemo pomena luke za konkurenčnost Obalno-kraške regije, saj v Sloveniji večina potniškega in tovornega prometa poteka po cestah, povečuje pa se tudi pomen obeh letališč. Manj razvite in v splošnem bolj obrobne (periferne) slovenske regije imajo največkrat manj razvejano cestno omrežje. Dokončna izgradnja vzhodno-zahodne in severno-južne avtoceste bo sicer okrepila slovensko cestno omrežje, a njune takojšnje pozitivne učinke bodo čutile zlasti tiste regije, ki so vzdolž 5. in 10. evropskega koridorja. K izboljšanju povezanosti perifernih območij naj bi prispevala predvsem izpeljava projektov tretje, tretje/a in četrte razvojne osi, katerih realizacija pa se zaradi finančne krize časovno odmika. Glede osnovne komunalne infrastrukture (opremljenost stanovanj z vodo in elektriko) ni znatnih medregionalnih razlik, bodo pa predvidoma izpeljane obsežne naložbe v ravnanje s komunalnimi odpadki, v varstvo okolja - področje voda, v odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod ter v zmanjšanje škodljivega delovanja voda. • Onesnaženost okolja: med regijami so razlike v onesnaženosti okolja, vendar se zmanjšujejo. Slovenske regije se srečujejo z različnim spletom okoljskih problemov. Razvojno uspešnost regij lahko prikažemo s sinteznim kazalnikom, indeksom razvojne ogroženosti regij (IRO)'. Indeks razvojne ogroženosti (IRO) je opredeljen v Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja kot relativni kazalnik razvitosti razvojne regije, izračunan na podlagi ponderacije kazalnikov razvitosti, ogroženosti in razvojnih možnosti. IRO je izračunan z utežitvijo 11 kazalnikov (BDP na prebivalca, bruto osnova za dohodnino na prebivalca, število delovnih mest na delovno aktivno prebivalstvo v regiji, bruto dodana ' Izhodiščne vrednosti IRO za leto 2007 so določene v Sklepu o razvrstitvi razvojnih regij po stopnji razvitosti za programsko obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 23/06). Več o metodologiji izračuna IRO glej v Pečar J, Kavaš D. (2006). Metodologija izračuna indeksa razvojne ogroženosti za obdobje 2007-2013. Delovni zvezek št. 6. Ljubljana. Urad za makroekonomske analize in razvoj. vrednost gospodarskih družb na zaposlenega, stopnja registrirane brezposelnosti, stopnja registrirane zaposlenosti, indeks staranja prebivalstva, povprečno število let šolanja, delež prebivalstva priključenega na javno kanalizacijo, delež površine območij Natura 2000 in kazalec poseljenosti). IRO seje v letu 2009 gibal v razponu med 8,9 v Osrednjeslovenski regiji in 163,7 v Pomurski regiji (kazalniki vključeni v izračun IRO so izračunani za obdobje zadnjih treh razpoložljivih let - večinoma je to obdobje 2006-2008). Glede na leto 2007 se izboljšuje relativni položaj Spodnjeposavke, Podravske in Zasavske regije ter poslabšuje položaj Goriške, Pomurja, Obalno-kraške in Gorenjske regije. Relativni položaj ostalih regij se v tem obdobju ni značilno spremenil. Koeficient variacije IRO^ za leto 2009 se je, glede na predhodno leto, malenkost povečal (za 0,2 odstotni točki) in znaša 33,8 %, glede na leto 2007 pa seje zmanjšal za 0,6 odstotnih točk. Regije po tem kazalniku odstopajo od slovenskega povprečja za tretjino, vendar pa so te razlike, kljub malenkostnemu povečanju v zadnjem letu, dokaj stabilne. Slika 2: Indeks razvojne ogroženosti regij 2007-2009, Slovenija @ IRO 2007 □ IRO 2008 ■ IRO 2009 180 160 140 120 100 80 60 40 20 V \ Xiiliiüi.................'^i J Vir: Letno poročilo 2009 o izvajanju Državnega razvojnega programa Republike Slovenije v obdobju 2007-2013. Stanje konkurenčnosti slovenskih regij (NUTS 3) lahko analiziramo tudi skozi indeks ustvarjalnosti^, po metodologiji Richarda Floride, ki ustvarjalnost regij ugotavlja s kazalniki talenta, tehnologije in tolerance. Po ustvarjalnosti izrazito pozitivno odstopa " Med kazalniki, ki najbolj vplivajo na gibanje indeksa razvojne ogroženosti so: BDP na prebivalca, povprečno število let šolanja prebivalstva, osnova za dohodnino na prebivalca, dodana vrednost gospodarskih družb na zaposlenega in delovna mesta na delovno aktivno prebivalstvo (korekcijski koeficienti znašajo pri teh kazalnikih med -0,92 in -0,73). Visok korelacijski koeficient pa imajo še priključenost prebivalstva na javno kanalizacijsko omrežje, stopnja registrirane brezposelnosti in stopnja formalne zaposlenosti (korelacijski koeficienti pri teh kazalnikih so: -0,69, 0,58 in -0,58). ^ prof. dr. Janez Malačič s soavtorji: Študije o kazalcih ustvarjalnosti slovenskih regij, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2006. Z omenjeno raziskavo smo dobili empirično osnovo, ki dobro kaže potencial Slovenije in njenih regij za razvoj regionalnih inovacijskih sistemov. Osrednjeslovenska regija, sledita Gorenjska in Obalno-kraška regija. Preostale regije razvojno zaostajajo, najbolj Pomurska, Posavska, Notranjsko-kraška in Koroška regija. Če upoštevamo tudi trend indeksa ustvarjalnosti dobimo matrico razvoja iz katere vidimo, da zelo izrazitih regij voditeljic, ki bi imele hkrati visoko vrednost in trendno vrednost indeksa ustvarjalnosti, nimamo. Pogoju za t. i. voditelja še najbolj zadoščajo Gorenjska, Obalno-kraška in Osrednjeslovenska regija. Goriška in Zasavska regija se skupaj s Savinjsko regijo uvrščata med t. i. prebijajoče se regije. V skupino regij, ki zaostajajo spadajo Pomurje, Koroška regija, Notranjsko-kraška in Spodnjeposavska regija. Njihov indeks ustvarjalnosti je podpovprečen in ne kaže, da bi se v prihodnje to lahko hitro spremenilo, saj imajo podpovprečne tudi vrednosti trendnega indeksa ustvarjalnosti. Odločitev, kam bomo uvrstili Podravsko regijo in regijo Jugovzhodna Slovenija ni tako očitna. Njun indeks ustvarjalnosti je približno povprečen, medtem ko je njun trendni indeks ustvarjalnosti bistveno podpovprečen, zlasti za Jugovzhodno Slovenijo. Lahko bi rekli, da gre za regiji, ki zaostajata in izgubljata tla pod nogami. Slika 3: Matrica razvoja za slovenske regije m o C i M <0 .ii: (U ■D C 0,70 0,60 0,50 0,40 0,30 ± 0,20 C TJ C OJ 0,10 0,00 -0,10 _ Pomurska Savinjska® =odravska • Koroška Notranjsko-kraška I Spodnjeposavsl^, jv Slovenija • Zasavska I Goriška Obalno-kraška Gorenjska Osrednjeslovenska 0,00 0,10 0,20 0,30 0,40 1,50 0,60 0,70 0,80 0,90 1^80, Indeks ustvarjalnosti Vir: Študija o kazalnikih ustvarjalnosti slovenskih regij. Ekonomska fakulteta v Ljubljani, 2007. Nadaljevanje raziskovanj v Sloveniji na to temo'^ je pokazalo na dejansko veliko odvisnost naložb od ustvarjalnosti oziroma razpoložljivosti t.i. ustvarjalnih poklicev v razvojnih regijah. 2.2. STANJE NA RAVNI UPRAVNIH ENOT IN OBČIN V zgoraj navedenih povprečnih podatkih za statistične regije se ne odražajo vsi problemi regionalnega razvoja. Mnogi tudi zaradi tega ostanejo prezrti in brez odziva regionalne politike. Vendar pa na subregionalni ravni obstaja problem zagotavljanja podatkov in izbora Dr. Marjan Ravbar: Učinkovitost in vplivi investicij na regionalni in prostorski razvoj - Ekonomsko geografska analiza investicijskih aktivnosti v obdobju 2000-2006; Geografski inštitut Bojana Melika ZRC SAZU, Ljubljana, september 2008. ustrezne teritorialne členitve za prikaz in analizo. V nadaljevanju prikazujemo nekatere probleme regionalnega razvoja na ravni upravnih enot. Brezposelnost: Na ravni občin se je stopnja registrirane brezposelnosti v novembru 2009 glede na november 2008 v povprečju povečala za 3,4 o.t., vendar so precejšnje razlike med občinami. Porast je bila višja v kohezijski regiji Vzhodna Slovenija - predvsem v občinah Pomurske, Koroške regije in v Jugovzhodni Sloveniji (Bela krajina, Kočevsko). Tudi v kohezijski regiji Zahodna Slovenija je precej občin, kjer je stopnja registrirane brezposelnosti nadpovprečno porasla (predvsem v občinah Goriške regije). Stopnja registrirane brezposelnosti je bila v novembru 2009 najvišja v občinah Pomurske regije, kjer je za tri četrtine in več presegala slovensko povprečje, za četrtino pa je presegala slovensko povprečje v občinah Podravske in Koroške regije ter občinah Jugovzhodne Slovenije. Naraščanje brezposelnosti se odraža tudi v višji stopnji registrirane brezposelnosti v zahodni Sloveniji, predvsem v občinah Goriške regije. Tu je stopnja registrirane brezposelnosti sicer še vedno pretežno podpovprečna razen v občinah: Bovec, Tolmin, Vrhnika in Šmartno pri Litiji. Razmerje med občino z najnižjo in najvišjo stopnjo je v novembru 2009 znašalo 1: 7,3. Slika 4: Stopnja registrirane brezposelnosti po upravnih enotah Stopnja registrirane brezposelnosti po upravnih enotah, december 2009 a-r^.. SU-JS: «V..3, '.:M.Vt Stopnjo registrirane brezposelnosti na ravni upravnih enot prikazuje zgornja slika. Decembra 2009 je bila najvišja v upravnih enotah Murska Sobota, Lendava in Kočevje. Visoka stopnja registrirane brezposelnosti je v vzhodnem delu države, kjer izstopa Pomurje (vse štiri upravne enote), v južnem delu države (Kočevje, Črnomelj), medtem ko ima v zahodnem delu države nadpovprečno registrirano stopnjo brezposelnosti le UE Tolmin. Stopnja registrirane brezposelnosti se je v decembru 2009 glede na december 2008 v povprečju povečala za 3,3 o.t., vendar so precejšnje razlike med upravnimi enotami. Zopet beležimo najvišjo rast registrirane brezposelnosti v Pomurju, v UE Kočevje ter v UE Radlje ob Dravi, Sevnica in Vrhnika. Osnova za dohodnino na prebivalca: Ekonomska moč prebivalstva občin (osnova za dohodnino na prebivalca) polarizira Slovenijo na vzhodni - slabši in zahodni boljši del. Najnižja osnova je bila v letu 2008 v občinah Pomurske regije, kjer v občinah Rogašovci, Kuzma in Hodoš ni dosegla niti 50 % slovenskega povprečja. Najvišja je v Osrednjeslovenski regiji - v občinah Ljubljana, Log-Dragomer in Trzin, kjer do okoli 50 % presega slovensko povprečje. Razmerje med najboljšo in najslabšo občino po tem kazalniku 1:3,7. Primerjava ekonomske moči prebivalstva upravnih enot (osnova za dohodnino na prebivalca) kaže na razlike med vzhodnim in zahodnim delom države. Najnižja osnova je bila leta 2008 v naslednji upravnih enotah: Lendava, Šmarje pri Jelšah, Ljutomer ter Ormož, kjer osnova za dohodnino v letu 2008 ni dosegla niti 75 % slovenskega povprečja. Sledijo naslednje upravne enote: Murska Sobota, Mozirje, Gornja Radgona, Lenart, Radlje ob Dravi, Pesnica in Kočevje. Razmerje med najboljšo in najslabšo upravno enoto po tem kazalniku je 1:1,77. Slika 5: Osnova za dohodnino na prebivalca po upravnih enotah > na prebivalca .................2008 Indeks delovne migracije: Če primerjamo delovno aktivno prebivalstvo po kraju dela z delovno aktivnim prebivalstvom po kraju bivanja, imenujemo to indeks delovne migracije. Zaposlenih in samozaposlenih, ki imajo delovno mesto v občini bivanja, je vse manj, kar povzroča delovno migracijo, ki je običajno dnevna. Kadar je na nekem območju število delovnih mest enako številu tam živečega delovno aktivnega prebivalstva, ima regija izravnano bilanco (indeks okoli 100) in lahko sodimo, daje zato delovnih selitev malo, saj se tam bivajoče prebivalstvo večinoma lahko zaposli v domači regiji. Pri primanjkljaju delovnih mest na nekem območju si običajno domače delovno aktivno prebivalstvo poišče delo zunaj območja regije, kar pomeni, da je delovnih migracij več in lahko regijo označimo kot »bivalno regijo«, saj v glavnem prebivalci v njej bivajo, na delo pa hodijo drugam. Ko pa je delovnih mest več, kakor ima regija na voljo delovno aktivnega prebivalstva zanje, regija poskuša pritegniti delovno aktivno prebivalstvo z drugih območij, torej gre za imigracijsko regijo, ki jo zato lahko označimo kot »delovno regijo«, kamor hodi prebivalstvo na delo, biva pa drugje. Glede na te značilnosti lahko občine uvrstimo v različne tipe glede na višino indeksa, ki so razvidne iz karte (Indeks dnevne migracije, november 2009). V novembru 2009 je bilo v Sloveniji največ občin (62) pretežno bivalnih in zmerno bivalnih (61). Ker gre za občine, kjer prebivalstvo pretežno biva, je bilo delovnih mest tu med najmanj v Sloveniji. V pretežno bivalnih je bilo 6,0 % delovnih mest, v zmerno bivalnih pa 13,5 % od vseh v Sloveniji. Največ delovnih mest so imele izrazito delovne občine 42,6 %, ki pa jih je bilo le 11. Izrazito delovne in zmerno delovne občine so imele tudi edine presežek delovnih mest nad aktivnim prebivalstvom, izrazito delovne občine kar 50,2 %. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila najvišja v izrazito bivalnih občinah 10,7 %), malo nižja (10,2) in obenem malenkost nad povprečjem (10,1 %) pa v izrazito delovnih, zmerno bivalnih in pretežno bivalnih občinah. Slika 6: Indeks delovne migracije po upravnih enotah Indeks delovne migracije po upravnih enotah, december 2009 Tip upravne enote I [ <= 35 - izrazito bivalna I j 35,1 - 55 - pretežno bivalna IgIM 55,1- 75 -zmernobivalna mi 75,1 - 95 - šibko bivalna I_ 95,1 - 136 - zmerno delovna > = 136,1 - izrazito delovna meja upravne enote ■/r: GURS, SÜRS; a-.tcr Lnnp Pčči", UMAJ^. S pomočjo indeksa delovne migracije analiziramo razpoložljivost delovnih mest za tam bivajoče prebivalstvo, saj primerjamo delovno aktivno prebivalstvo po kraju dela z delovno aktivnim prebivalstvom po kraju bivanja. Kot zmerno bivalne izstopajo upravne enote Vrhnika, Tržič in Litija. V omenjenih upravnih enotah smo priča padcu števila delovnih mest, ki pa ga v veliki meri prebivalstvo rešuje z zaposlovanjem v bližnjih zaposlitvenih središčih, predvsem v Ljubljani. Delovna mesta / delovno aktivno prebivalstvo: Razmerje delovnih mest na delovno aktivno prebivalstvo kaže, da imajo izrazito visok indeks (več delovnih mest kot je tam živečega delovno aktivnega prebivalstva) občine kot so Ljubljana, Celje, Murska Sobota, Nazarje, Novo mesto, Maribor, ki so običajno tudi regionalna središča. Okoli njih so navadno občine, ki so izrazito bivalne, kar kaže na delovno migracijo zaradi pomanjkanja delovnih mest v teh občinah in s tem tudi izrazito suburbanizacijo, ki običajno poteka okoli regionalnih središč. Taki procesi, vendar nekoliko manj izraziti potekajo tudi okoli regionalnih središč v zahodni Sloveniji (Nova Gorica, Koper, Kranj). Enaki zaključki so možni na podlagi podatkov po upravnih enotah. Izrazito visok indeks (več delovnih mest kot je tam živečega delovno aktivnega prebivalstva) je v decembru 2009 v upravnih enotah Ljubljana, Celje, Maribor, Velenje, Koper, Slovenj Gradec, Nova Gorica in Novo mesto. Najmanj delovnih mest na delovno aktivno prebivalstvo so imele naslednje upravne enote: Litija, Tržič, Vrhnika, Pesnica, Ruše, Šentjur pri Celju, Kamnik, Logatec, Grosuplje. Hrastnik. Nekatere med njimi (npr. Pesnica, Ruše, Hrastnik) imajo tudi visoko stopnjo registrirane brezposelnosti. 3. REGIONALNA POLITIKA V ZADNJEM DESETLETJU 3.1. SPODBUJANJE SKLADNEGA REGIONALNEGA RAZVOJA Slovenija je po reformi regionalne politike v drugi polovici 90-ih postavila sistemske pogoje za izvajanje regionalne politike. Tako je Državni zbor leta 1999 sprejel Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, v letu 2000 pa so bili sprejeti še podzakonski akti. Zakon je določal cilje, načela, organizacijo spodbujanja skladnega regionalnega razvoja, dodeljevanje razvojnih spodbud ter merila za opredelitev območij s posebnimi razvojnimi problemi. Leta 2001 je Vlada sprejela Strategijo regionalnega razvoja Slovenije (v nadaljnjem besedilu: SRRS), ki je temeljni strateški dokument slovenske regionalne politike. SRRS določa podrobnejšo usmeritev za nadaljnje izvajanje regionalne politike ter njeno prilaganje spremenjenim okoliščinam. SRRS v strateškem delu vsebuje izhodišča, vizijo in načela slovenske regionalne politike ter cilje SRRS do leta 2006. Vzpostavljen je bil tudi ustrezen institucionalni okvir (ministrstvo odgovorno za regionalni razvoj. Agencija RS za regionalni razvoj, regionalne razvojne agencije. Svet za strukturno politiko). Pomembno vlogo odigrajo programski odbori, kasneje regionalni razvojni sveti. Od leta 2001 dalje je Republika Slovenija začela spodbujati regionalni razvoj z usmerjanjem proračunskih sredstev na prednostna območja slovenske regionalne politike. To so bila predvsem območja s posebnimi razvojnimi problemi, določena na ravni občin in regije A in B, določene z Navodilom o prednostnih območjih dodeljevanja spodbud, pomembnih za skladni regionalni razvoj (Ur. 1. RS, št. 44/01). V skupino regij A so se uvrstile regije z najnižjo stopnjo razvitosti: Pomurska, Podravska, Zasavska in Spodnje posavska, v seznam regij B pa Savinjska, Koroška, Notranjsko-kraška in Jugovzhodna Slovenija. V prednostna območja so bile predvsem usmerjene neposredne regionalne spodbude s pomočjo katerih je bilo uresničenih veliko dobrih regionalnih projektov. Projekti so bili medresorsko usklajeni in so se izvajali na področju podjetništva, okolja in prostora, človeških virov, kulture, turizma, komunalne infrastrukture ter lokalnega cestnega omrežja. Posebna pozornost je bila namenjena Posočju in Zasavju, kjer so se neposredne regionalne spodbude izvajale na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (Ur. 1. RS, št. 59/01) ter Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje -Hrastnik. Pomemben del neposrednih regionalnih spodbud je predstavljal tudi program Phare, znotraj katerega so se v letu 2003 izvajali program pomoči Pomurju, Zasavju in Savinjski statistični regiji, ter programi čezmejnega sodelovanja z Avstrijo, Italijo in Madžarsko. V tem letu se je na novo začelo tudi več projektov s področja ravnanja z odpadnimi vodami. Pomemben del spodbud je bil namenjen prilagajanju slovenskih upravnih struktur črpanju sredstev iz evropskih strukturnih skladov (projekti twinning). Ocena regionalne politike v obdobju do vključitve Slovenije v EU je pozitivna, saj so se povečala sredstva namenjena spodbujanju regionalnega razvoja, vzpostavil se je institucionalni okvir, država Slovenija postavila nove sistemske pogoje za regionalno politiko. Po drugi strani je bila regionalna politika prešibka (finančno, institucionalno), da bi bistveno preusmerila neugodne razvojne smernice ter zagotovila skladnejši razvoj celotnega državnega ozemlja. Glavni problemi regionalne politike do vključitve v EU so bili naslednji: • primanjkovalo je dobrih projektov, • premajhno osredotočenje (preveč podobnih projektov na majhnem teritoriju), • financiranje ni bilo sistemsko urejeno, kljub napredku, • velike težave pri medsektorskem usklajevanju, • primanjkovalo je znanj in izkušenj, • spremljanje projektov in programov je bilo nerazvito, • vrednotenje projektov, programov in politike ni bilo ustrezno (primanjkovanje znanj, metodologij in izkušenj). Na osnovi dosegljivih podatkov je možno oceniti uspešnost uresničevanja ciljev zastavljenih v Strategiji regionalnega razvoja leta 2001. Tabela 1: Uresničevanje ciljev SRRS CILJ KVANTIFIKACIJA URESNIČEVANJE CILJA Zaustaviti povečevanje razlik v gospodarski razvitosti in pri življenjskih možnostih med regijami, s poudarkom na celostnem razvoju mest, ki so nosilci regionalnega razvoja v povezavi s podeželjem. Najmanj ohranitev razlike v kupni moči BDP na prebivalca na ravni NUTS-3 pri razmerju 1,7 : 1 med najbolj in najmanj razvito regijo. Cilj ni uresničen. Razmeije med najbolj in najslabše razvito regijo seje povečalo: 2000 je bilo razmeije med najbolj in najmanj razvito regijo 1,98 : 1, leta pa 2006 2,18 : 1. Trajnostni razvoj vseh slovenskih regij in preprečevanje nastajanja novih območij z večjimi razvojnimi problemi. Dvig absolutne ravni kupne moči BDP na prebivalca in zmanjšanje registrirane stopnje brezposelnosti v vseh regijah na ravni NUTS-3. Cilji deloma doseženi - rast BDP, a naraščajoče razlike; kljub razmeroma ugodnim težnjam se brezposelnost na Koroškem in Goriškem med leti 2000 in 2006 poveča. Ohranjanje minimalne poseljenosti na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Neto medregijski selitveni saldo naj ne bi v nobeni slovenski regiji na ravni NUTS-3 presegel negativne vrednosti - 0,5 prebivalca na 1000 prebivalcev. Cilj ni bil uresničen. V letu 2006 je neto medregijski selitveni saldo v štirih statističnih regijah presegel ciljnih -0,5 %c. To velja za Zasavsko, ter za obmejne regije Koroško, Gorenjsko in Goriško. Izboljševanje položaja slovenskih regij, merjeno v BDP po kupni moči na prebivalca, v primerjavi z obmejnimi regijami v Avstriji in Italiji. Hitrejši razvoj Osrednjeslovenske, Goriške in Obalno-kraške regije od italijanskih obmejnih regij; dohitevanje avstrijskih manj razvitih regij s strani ostalih slovenskih statističnih regij. Cilj dosežen: slovenske regije dohitevajo italijanske in avstrijske obmejne regije, a so razlike med njimi še vedno velike. Zmanjšati razlike v zdravju med regijami kot posledico njihovih slabših razvojnih možnosti (slabša gospodarska in družbena razvitost) in slabše dostopnosti do zdravstvene službe. Zmanjševanje razlik v pričakovanem trajanju življenja in splošni ter specifični umrljivosti; zmanjševanje razlik v deležu dejavnikov tveganja. Splošno znižanje umrljivosti, ostali dejavniki zaradi metodoloških težav nepreverljivi. Iz Tabele 1 je razvidno, da so bili nekateri cilji Strategije regionalnega razvoja Slovenije uresničeni, kar je v določeni meri tudi posledica hitrega razvoja na ravni države, saj sredstva namenjena skladnemu regionalnemu razvoju do leta 2006 niso bila dovolj velika, da bi lahko pomembneje vplivala na skladnejši regionalni razvoj. Pomemben vpliv na regionalno politiko je imel vstop v EU in priprava programskih dokumentov za črpanje sredstev EU, predvsem Enotnega programskega dokumenta RS 2004-2006 (EPD). V tem obdobju je Slovenija pridobila določene izkušnje s t.i. horizontalno regionalno politiko. Uravnotežen regionalni razvoj je v EPD Slovenija opredelila kot horizontalno politiko in enega izmed ciljev EPD ter določila, da bodo imele najmanj razvite regije A in B dostop do indikativne alokacije 60 % razpoložljivih sredstev EU. V letu 2005 so bila pripravljena Navodila za upoštevanje regionalnega kriterija pri izvajanju EPD 2004-2006: • uvedba posebnega merila pri izboru projektov; • vnaprej šnj a alokacij a sredstev; • uporaba korekcijskega postopka pri izboru projektov za zagotovitev minimalne regionalne alokacije sredstev v določeno skupino regij; • ciljno usmerjanje sredstev na ravni prednostne naloge. Ocena izplačanih sredstev strukturnih skladov na ravni celotnega EPD sredi leta 2009 (EU del in lastna udeležba)^ je pokazala, da horizontalna regionalna politika ni uspela zagotoviti doseganja zastavljenih ciljev. Nekateri javni razpisi, ki so bili izvedeni za celo državo, so sicer upoštevali t.i. regionalni kriterij, vendar samo s tem ni prišlo do želene alokacije sredstev v korist manj razvitega dela države. V manj razvite regije A in B je bilo dodeljenih za 54,2 % sredstev (124 evrov na prebivalca namesto ciljnih 137 evrov), v gospodarsko bolj razvite regije C in D pa za 45,8% sredstev (122 evrov na prebivalca namesto ciljnih 106 evrov). S horizontalno prioriteto »uravnotežen regionalni razvoj« pa je vendarle uspelo zagotoviti kolikor toliko enakomerno razporeditev sredstev med bolj razviti zahodni in manj razviti vzhodni del države. Se pa pomanjkljivosti horizontalne regionalne politike v tem obdobju bolj izrazito kažejo na podrobnejši ravni 12 razvojnih regij. Ni namreč bila niti približno dosežena povezava med razvitostjo regij in obsegom izplačanih sredstev. Leta 2005 je Državni zbor sprejel nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Le-ta je spremenil institucionalni okvir spodbujanja regionalnega razvoja. Javna agencija RS za regionalni razvoj je bila ukinjena in se je združila s SVLR, regionalne razvojne agencije so postale t.i. »subjekti spodbujanja regionalnega razvoja«, predvsem seje okrepila vloga občin, saj svet regije odloča o izboru projektov, medtem ko je regionalni razvojni svet le še posvetovalni organ. Zgoraj navedena izkušnja je v naslednji finančni perspektivi EU 2007-2013 vplivala na odločitev o pripravi posebnega Operativnega programa spodbujanja regionalnih razvojnih potencialov. Tudi pri tem je šlo za koncept horizontalne regionalne politike, le da se je opustilo idejo, daje mogoče zgolj z uresničevanjem ciljev sektorskih politik zagotoviti ciljno regionalno alokacijo sredstev. Od razpoložljivega zneska okoli 1,7 milijarde evrov sredstev EU je bilo okoh 1,2 milijarde evrov razdeljenih med nacionalne sektorske politike, okoh 600 milijonov evrov pa med 12 razvojnih regij kot podpora za uresničevanje regionalnih razvojnih ' Ocena stanja izplačil 30.6.2009 v okviru Letnega poročila 2009 o izvajanju Enotnega programskega dokumenta RS 2004-2006; SVLR programov. Ta sredstva za razvoj regij so namenjena komplementarnim projektom regionalnega pomena, ki temeljijo na iniciativi od spodaj navzgor. Projekti državnega pomena pa so po svoji naravi določeni od zgoraj navzdol in vsebujejo ključne, nosilne razvojne projekte države. Po zaslugi sredstev EU se je z letom 2007 znesek sredstev namenjen regionalnemu razvoju zelo povečal. V okviru prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi« v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013 so bili do konca leta 2008 objavljeni štirje razpisi, v začetku leta 2010 pa še peti. Z določitvijo kvot sredstev po regijah, upoštevaje indeks razvojne ogroženosti, je bila dosežena želena alokacija sredstev v korist manj razvitih regij in regionalna politika je dobila priložnost, da bi s komplementarnimi regionalnimi projekti podprla razvojna prizadevanja sektorskih politik. Vrednotenje teh razpisov pa je ugotovilo nekatere dejavnike tveganja uspešnosti programa pri doseganju ciljev programa: 1. Sredstva se namenjajo operacijam, ki izpolnjujejo pogoje razpisa in ki so jih predhodno v izvedbenih načrtih potrdih sveti regij. Svet regije je politično telo, ki ga sestavljajo izključno župani, zato so pri sprejemanje odločitev v ospredju politični in lokalni interesi, manj pa je prostora za celovitejše odločanje o prioritetah razvoja posamezne regije. 2. Regije nimajo oblikovane jasne delovne definicije regionalnega projekta. Po drugi strani pa prevladujoč način izbora operacij poteka na osnovi razdelitve razpoložljivih regijskih kvot posameznim občinam, ki predstavijo svoje prioritetne projekte. Povezovanje večjega števila občin pri izvedbi operacij ni pogosta praksa. 3. Regionalne razvojne agencije so premalo vključene v pripravo projektov regijskega pomena, prav tako pa občine večinoma nimajo dovolj finančnih in kadrovskih zmožnosti, da bi pripravile projekte na zalogo, s katero bi lahko ustrezno reagirale na javne razpise, za katere je rok za oddajo vlog relativno kratek. Osnovni upravičeni nameni financiranja so sicer opredeljeni v operativnem programu za obdobje 2007-2013, vendar pa se upravičenci pogosto o tem, s katerimi projekti kandidirati, odločajo šele ob objavi razpisov, ko so na voljo podrobnejši podatki. Pomemben vir financiranja regionalne politike je Slovenski regionalno razvojni sklad, ki nastopa kot eden od nosilcev regionalne razvojne politike. Ima status javnega finančnega sklada, ki je namenjen trajnejšemu doseganju javnih ciljev na področju regionalnega razvoja in razvoja podeželja. Sklad opravlja svoje poslanstvo preko vzpodbud, ki so namenjene: • podjetnikom in gospodarskim družbam, • kmetijskim gospodarstvom, • zadrugam in živilsko predelovalni industriji, • projektom na narodnostno mešanih območjih ter • občinam. Podjetje Pitija je naredilo anahzo regionalnih spodbud SRRS in predmet analize je bilo 44 javnih razpisov v skupni vrednosti razpisanih sredstev okoli 111 milijonov evrov v obdobju med leti 2004 in 2007, zlasti z vidika pregleda dodeljenih spodbud po sektorjih in regijah ter z vidika uspešnosti doseganja ciljev. Slovenski regionalno razvojni sklad je sledil ciljem izboljšanja konkurenčnosti podjetniškega sektorja, kot tudi cilju izboljšanja lokalne in regionalne infrastrukture, ki posledično izboljšuje kakovost življenja v manj razvitih predelih Slovenije. V okviru spodbud, namenjenim kmetijstvu je sklad sledil ciljem Strategije razvoja kmetijstva ter sredstva namenjal za izboljšanje pogojev kmetijskih gospodarstev. v letu 2006 je bilo največ razpisanih in odobrenih regionalnih spodbud. Slovenski regionalno razvojni sklad je v tem letu razpisal 32,8 milijonov evrov, odobril pa 15,7 milijonov nepovratnih in posojilnih sredstev. Graf v nadaljevanju prikazuje trend dodeljevanja nepovratnih in posojilnih sredstev v obdobju 2004 - 2007 za podjetništvo, lokalno in regionalno infrastrukturo ter kmetijstva iz katerega je razvidno, da je Sklad največ sredstev namenjal podjetniškemu sektorju, sledi mu lokalna in regionalna infrastruktura, na koncu pa je kmetijstvo. Slika 7: Trend dodeljevanja nepovratnih in posojilnih sredstev v obdobju 2004- 2007 za podjetništvo, lokalno in regionalno infrastrukturo ter kmetijstvo 16.000.000,00 14.000.000,00 12.000.000,00 > 10.000.000,00 1 0 8.000.000,00 I 1 6.000.000,00 j 4.000.000,00 I 2.000.000,00 I 0,00 I -Podjetja -Občine Kmetijstva 2004 2005 2006 2007 leto Vir podatkov: Baza Sklad, 13.7.2009 Iz zgornje slike je razvidno, da med regionalnimi spodbudami prevladuje pomoč podjetjem in sicer predvsem v obliki ugodnih posojil. V letih 2004-2007 je bilo dodeljenih: • za spodbujanje podjetništva skoraj 39 mio evrov, • za izgradnjo regionalne in lokalne infrastrukture nekaj več kot 11 mio evrov, • za spodbujanje kmetijstva 2 mio evrov. Delež nepovratnih sredstev v okviru regionalnih spodbud za spodbujanje podjetništva je znašal 2 %, na področju regionalne in lokalne infrastrukture 14 % in na področju kmetijstva 30%. Glede na zastavljene cilje v poslovno finančnih letnih načrtih je po mnenju evalvatorjev SRRS v letih od 2004 do 2007 posloval uspešno. Financirale so se ustrezne vsebine. Priporočila evalvatorjev se nanašajo na: • boljšo opredelitev kazalnikov (tudi na ravni učinka in rezultata ter kazalniki spremljanja lastne učinkovitosti) in potrebo po stalnem vrednotenju regionalnih spodbud sklada, • ustreznejše vsebinsko usmerjanje regionalnih spodbud. Oceni naj se smiselnost financiranja aktivnosti, kjer je bil izkazan nizek interes potencialnih prijaviteljev. nekatere ciljne skupine so premalo osveščene o delovanju Slovenskega regionalno razvojnega sklada, Slovenski regionalno razvojni sklad naj podrobno preveri razpisno dokumentacijo za vse tipe razpisov glede na njihovo ustreznost, konsistenstnost in jasnost, ter poenostavi prijavne obrazce, da bodo za uporabnike prijaznejši. iz meril za ocenjevanje projektov lokalne in regionalne infrastrukture naj se izločijo tista, ki se navezujejo na finančno analizo (interna stopnja donosa, doba vračanja investicijskih sredstev), ter tista, ki se navezujejo na povečanje števila delovnih mest. Slovenski regionalno razvojni sklad naj dopolni lastno informacijsko bazo z manjkajočimi informacijami. 3.2. MEDNARODNO TERITORIALNO SODELOVANJE V obmejnem in čezmejnem prostoru se je regionalna politika srečala s povsem novimi dejstvi. Nova Evropa brez meja in vključitev Slovenije v EU je tudi slovenskim obmejnim območjem odprla nove priložnosti in pričakovati je bilo, da se bo intenzivnost čezmejnih odnosov močno povečala. Analize kažejo, da to ni odvisno le od splošnih mednarodnih pogojev ampak tudi od kar nekaj lokalnih dejavnikov: • vizije in strategije države ter od razvojnih programov za obmejna območja, • ustrezne teritorialne organiziranost in decentralizacija javnih funkcij, ki spodbuja čezmejno sodelovanje (vprašanje pokrajin v Sloveniji); centralistična in standardizacij ska državna naravnanost je lahko pri tem velika ovira, • socioekonomski razvoj na drugi strani meje, • zgodovina čezmejnih stikov (sorazmerno odprta meja z Italijo, relativno zaprta meja z Madžarsko, nova meja s Hrvaško), • stopnje družbene in kulturne integracije obmejnega prebivalstva. Ob meji imamo različne situacije, zlasti problematičen je alpski obmejni prostor, ki je tradicionalno perifernejše in »staro« obmejno okolje. Tu na lokalni ravni ni zaznati skoraj nobene spremembe glede položaja slovenskih manjšin in intenzivnosti čezmejne komunikacije. Problem predstavlja tudi nova meja s Hrvaško, ki je pretrgala močne čezmejne stike v preteklosti. Pomembno spodbudo za čezmejno sodelovanje predstavljajo evropska sredstva, ki so že od let 1994 -1995 (Phare) na voljo za čezmejno sodelovanje z Avstrijo, Madžarsko in z Italijo. Medtem ko so bila finančna sredstva do leta 2004 sorazmerno skromna (majhni projekti, omejeno sodelovanje, zasledovanje lastnih razvojnih ciljev na obeh straneh meje), pa je v obdobju 2004 - 2006 Slovenija postala polnopravna članica EU in se na ta način vključila v Pobudo skupnosti Interreg. Sredstva so bila sicer še vedno precej omejena, je pa način priprave in izvedbe projektov bistveno bolj zasledoval skupne cilje obeh strani. Tako nam končna evalvacija na programu Slovenija - Avstrija prikaže dejstvo, daje bilo kar več kot tri četrtine projektov skupnih oziroma zrcalnih, in le slaba četrtina takih, ki so bili pripravljeni zgolj na eni strani meje. Ocena kakovosti sodelovanja pri omenjenih projektih kaže, daje kar dve tretjini takih projektov izkazovalo dobro oziroma zelo dobro sodelovanje čezmejnih projektnih partnerjev. Analiza na ostalih programih kaže na podobno sliko. V obdobju 2004 - 2006 so slovenski partnerji sodelovali skupaj kar v 147 projektih čezmejnega sodelovanja, od tega 47 na programu Avstrija - Slovenija, 34 na programu Italija - Slovenija in kar 66 na trilateralnem programu Slovenija - Madžarska - Hrvaška. Še posebej pa velja izpostaviti dejstvo, daje Slovenija v obdobju 2004 - 2006 odigrala pomembno vlogo Organa upravljanja v Sosedskem programu Slovenija - Madžarska - Hrvaška in si s tem pridobila bogate izkušnje za novo obdobje, v katerem so pravila izvajanja še zahtevnejša. V obdobju 2007 - 2013 si je Slovenija izborila vlogo organa upravljanja v treh programih čezmejnega sodelovanja, kar predstavlja svojevrstno priznanje tako v ožjem kot v širšem območju EU. Slovenija je Organ upravljanja na programih Slovenija - Avstrija, Slovenija -Hrvaška in Slovenija - Madžarska. V aktualnem obdobju je čezmejnemu sodelovanju namenjeno več sredstev, kar omogoča izvedbo zahtevnih čezmejnih projektov na področjih, kot so konkurenčnost, znanje in gospodarsko sodelovanje, trajnosten in skladen razvoj ter socialna integracija. Analize prvih javnih razpisov so pokazale izredno zanimanje za ta razvojna sredstva, ki spodbujajo gospodarsko in socialno kohezijo čezmejnega prostora. V tem obdobju je pogoj tesno teritorialno sodelovanje (princip vodilnega partnerja, kar pomeni, da se projekt pripravi skupaj, skupno pa je tudi izvajanje, finančno upravljanje in poročanje). Kljub zahtevnejšim pogojem sodelovanja, je bilo na razpisih še vedno bistveno več povpraševanja od sredstev, ki so na voljo, kar kaže na pomembnost instrumenta. Tako je denimo na programu Slovenija - Hrvaška prispelo kar 85 vlog, medtem ko je sredstev zadostovalo zgolj za 20 vlog. Številke so podobne tudi na drugih programih: na pozivu za strateške projekte slovensko-italijanskega obmejnega prostora je bilo iniciativ 90, sredstev dovolj zgolj za 14 projektov, na slovensko-avstrijskem programu je bilo vlog 70, odobrenih zgolj 27, v slovensko-madžarskem programu pa je bilo vlog 54, od tega odobrenih 19. Številke kažejo na eni strani na velike zaznane potrebe na področju čezmejnega teritorialnega sodelovanja, kar gotovo kaže na pozitivni razvoj in integracijo obmejnih območij, na drugi strani pa je opaziti, za razliko od partnerjev na italijanski in predvsem na avstrijski strani, pomanjkanje temeljitega strateškega razmisleka o temah in projektih, ki imajo nacionalni in regionalni pomen (npr. prekrivanje podobnih projektov, financiranje delovanja obstoječih institucij, težave pri izvajanju), zato bo potrebno v naslednji finančni perspektivi nameniti teritorialnemu sodelovanju veliko večjo pozornost. Slovenske obmejne regije so v zadnjih nekaj letih izboljševale svoj položaj v primeijavi z obmejnimi regijami v Avstriji in Italiji. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je raven razvitosti večine sosednjih regij v Italiji in Avstriji še vedno precej višja od razvitosti slovenskih regij (naslednja slika). Korak z njimi lovi le Osrednjeslovenska regija, ostale regije pa imajo, tako kot avstrijska Gradiščanska ter vse madžarske in hrvaške regije, indeks ravni v primerjavi s povprečjem EU-27 pod 80. Vprašanje nadaljnjega razvojnega dohitevanja slovenskih obmejnih območij z Avstrijo in Italijo je zato še naprej aktualno in narekuje nadaljnjo krepitev regionalnih inovacijskih sistemov, čezmejno povezovanje in evroregionalno sodelovanje. Samo med seboj povezane, specializirane in razvojno konkurenčne bodo Slovenske regije lahko uresničile cilj postati jedro bodoče evroregije v območju med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino s središčem v Sloveniji. Podatki za leto 2007 ne kažejo bistveno drugačne slike, z izjemo županije Vas, kjer je BDP na prebivalca po tekočih cenah padel pod 60 % EU povprečja. Slika 8: Regionalni BDP na prebivalca pa tekočih cenah za leto 2006 (EU-27 = 100) v primerjavi z sosednjimi regijami na ravni NUTS 3. Regionalni BDP na prebivalca (tekoče cene v evrih) 2006 Indeks ravni, EU 27 = 100 Avtorica; Aloisla Gomoz Vir: RPE. © GURS 2005, Eurostat, Crostal ®GIAM,ZRC SAZU, 2009 Tudi v programu medregionalnega sodelovanja (Interreg C) se je Slovenija v preteklem obdobju dobro izkazala. Kljub dejstvu, da smo v program vstopili šele v drugi polovici programskega obdobja, je bilo zanimanje in uspešnost partnerjev zelo dobro. V programih je sodelovalo kar 38 partnerjev, od tega tudi 1 vodilni partner. Tudi v okviru programa INTERREG IVC 2007-2013 so slovenski partnerji zelo uspešni, saj je bilo samo v okviru prvega in drugega javnega razpisa odobrenih 28 projektov, v katerih sodeluje 33 partnerjev, s čimer je Slovenija po številu partnerjev prehitela države kot so Avstrija in Danska. Kljub uspešnemu črpanju sredstev na čezmejnih programih je opaziti pomanjkanje strateškega razmisleka, kar vodi k podvajanju odobrenih projektov. Verjetno je k temu prispevalo tudi osredotočenje ministrstev na pripravo in izvajanje programov v okviru Cilja 1. Pri izbiri projektov bi bila potrebna aktivnejša vloga države, predvsem na izbranih strateških projektih. Na področju medregionalnega sodelovanja je potrebno poleg odsotnosti strateških usmeritev države dodati težave pri izvajanju (težave pri izvajanju finančne kontrole), kar se kaže v počasnem črpanju sredstev in posledično v likvidnostnih težavah sodelujočih organizacij. 3.3. POZITIVNE IN NEGATIVNE IZKUŠNJE Z REGIONALNO POLITIKO V ZADNJEM DESETLETJU Z regionalno politiko v zadnjem desetletju imamo dobre in slabe izkušnje. Doseženi so bili pomembni premiki v statusu in organiziranosti (Služba Vlade RS, Javni sklad RS za regionalni razvoj, regionalne razvojne agencije, regionalni razvojni sveti, sveti regij), načelih delovanja in načrtovanju (nacionalna strategija in regionalni razvojni programi) ter obsegu vlaganj v razvoj regij. Po drugi strani izkušnje in rezultati kažejo, da spremembe niso bile v vseh pogledih optimalne ker tradicionalne strukture politično-administrativnega sistema niso bile pripravljene potencialov podpirati, zato je bilo izvajanje manj učinkovito. Aktualna regionalna politika ni bila dovolj transparentna, Nedorečena je tudi institucionalna organiziranost na vseh ravneh, ki zagotavljala učinkovitejše uveljavljanje načel partnerstva. Tabela 2: Pozitivne in negativne izkušnje z regionalno politiko NEGATIVNE IZKUŠNJE POZITIVNE IZKUŠNJE • Vzpostavitev institucionalnega okvira: odgovorno ministrstvo (SVLR, RRA-ji -institucije na ravni razvojnih regij). • Sprejeta zakonodaja. • Povečana finančna sredstva. • Strateške podlage: na ravni države in po resorjih. • Uspešno izvedena faza načrtovanja kohezijske politike. • Izkušnje s pripravo regionalnih razvojnih programov. • Organ upravljanja za kohezijsko politiko (SVLR). • Razvojni zamah v regijah (številni lokalni projekti, izboljšana sposobnost za pripravo projektov). • Večja pozornost javnosti regionalnim problemom Regionalna poUtika ni podrobneje definirana in pozicionirana. Nezadostna medministrska koordinacija -nizka stopnja povezovalnih instrumentov med navidez vzporednimi vidiki planiranja. Spreminjajoča vloga institucij za izvajanje regionalne politike. Odsotnost druge ravni lokalne samouprave. Primanjkuje pripravljenih celostnih regionalnih projektov (manjkajoča finančna podpora, kadrovski deficit, manjkajoča strokovna podpora države). Prevlada lokalnih skupnosti (prevlada parcialnih interesov, prevladujoča vloga občin pri odločanju pri koriščenju regionalnih spodbud). Drobitev regionalnih kvot sredstev na območne in celo občinske kvote. Premajhno osredotočenje na ključne probleme (preveč podobnih projektov na (pre)majhnem teritoriju). Pomanjkljiv občutek odgovornosti pri strateških odločitvah. Težave pri črpanju EU sredstev (zapleteni postopki, kadri, lastna udeležba, likvidnost, ...). Neustrezno spremljanje in vrednotenje projektov, programov in institucij na regionalni ravni._ Slabši socialno-ekonomski položaj in omejene možnosti finančnih spodbud v času finančne in gospodarske krize zahtevajo osredotočenje na izbrane regijske projekte in izkoriščanje endogenih potencialov regij. Zato je potrebno okrepiti instrumente, ki bodo zagotavljali večjo usklajenost in partnerstvo v načrtovanju ter izvajanju regionalnih programov med nacionalnimi in regionalnimi institucijami. Zagotoviti je potrebno bolj učinkovito koordinacijo nacionalnih sektorskih razvojnih politik, ki pomembno vplivajo na regionalni razvoj. Za izboljšanje učinkovitosti regionalne politike so zato potrebne spremembe v usmeritvah, statusu in v sistemu institucionalne organiziranosti regionalne politike. 3.4. RAZVOJNE AGENCIJE V REGIJAH Regionalna razvojna agencija (RRA) je osrednja institucija za operativno izvajanje regionalne politike na ravni razvojne regije. Vsaka razvojna regija ima le eno RRA, razvojne naloge pa lahko po sklepu sveta regije opravljajo tudi območne razvojne agencije (ORA). Med temi razvojnimi institucijami so precejšnje razlike v kadrovski zasedbi, v storitvah in v pravnoorganizacijski obliki. Tabela 3: Število zaposlenih in pravnoorganizacijska oblika RRA in ORA v evidenci SVLR na dan 1.4.2010 St. Regija Naziv RRA / ORA Skupaj vsi zaposleni za polni in nedoločen čas Status 1 Gorenjska BSC Poslovno podporni center, d.o.o., Kranj - RRA Gorenjske 13 d.o.o. 2 Notranj sko-kraška RRA Notranjsko-kraške regije, d.o.o. 9 d.o.o. (neprofitna) 3 Podravska Mariborska razvojna agencija p.o. 11 Javni zavod Znanstveno-raziskovalno središče Bistra Ptuj 12 Javni zavod Javna razvojna agencija Občine Ormož 2 Javni zavod 4 Goriška ICRA d.o.o., Idrija (mrežna RRA) 5 Javni zavod 5 Jugovzhodna Slovenija Razvojni center Novo mesto, d.o.o. 8 d.o.o. 6 Zasavska Regionalni center za razvoj d.o.o. 21 d.o.o. (neprofitna) 7 Savinjska Razvojna agencija Sotia (RRA) 3 Javni zavod Razvojna agencija Kozjansko 7 Javni zavod Skupna občinska uprava "Medobčinski urad občin Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče 5 2 organizacijska enota občinske uprave Slovenske Konjice Savinjsko-šaleška območna razvojna agencija, d.o.o. 4 d.o.o. (neprofitna) Razvojna agencija Savinja 5 GIZ (neprofitna) SIMBIO, družba za ravnanje z odpadki d.o.o. 1 d.o.o. 8 Koroška Regionalna razvojna agencija za Koroško regijo 7 d.o.o. (neprofitna) 9 Osrednjeslovenska Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije 9 Javni zavod 10 Pomurska Regionalna razvojna agencija Mura d.o.o. 10 d.o.o. 11 Spodnjeposavska Regionalna razvojna agencija Posavje 4 Javni zavod 12 Obalno-kraška Regionalni razvojni center Koper -RRA Južna Primorska 9 zavod SKUPAJ 147 Poleg navedenih 147 redno zaposlenih se v teh razvojnih institucijah opravljajo tudi javna dela in dela za določen čas ter dela na pogodbeni osnovi. SVLR financira razvojne naloge na regionalni ravni ob pogoju, da tudi občine zagotovijo svoj delež sredstev (najmanj 40%). Iz tega je mogoče okvirno oceniti, da država in občine v povprečju skupaj financiramo nekaj več kot 5 zaposlenih na razvojno regijo. To pomeni manj kot 50% stroškov dela, ki nastanejo v razvojnih institucijah. Ker je potrebno upoštevati še druge stroške, je mogoč zaključek, da morajo regijske razvojne institucije veliko večino sredstev za svoje delovanje pridobiti na trgu. Pri izvajanju razvojnih nalog v regijah sodelujejo (poleg tistih, ki so vpisane v evidenco pri SVLR) tudi druge razvojne institucije: V Osrednjeslovenski regiji: • Center za razvoj Litija d.o.o. (5 zaposlenih) V Gorenjski regiji: • Razvojna agencija Sora, Škofja Loka (8 zaposlenih) • Razvojna agencija Zgornje Gorenjske (7 zaposlenih); V Goriški regiji (mrežna RRA): • RRA Severne Primorske - Nova Gorica; • Razvojna agencija ROD, Ajdovščina (4 zaposleni) • Posoški razvojni center Kobarid (16 zaposlenih); V Jugovzhodni Sloveniji: • RIC Bela krajina, • Podjetniški inkubator Kočevje (1 zaposlen), • Razvojni center Kočevje, Ribnica (3 zaposleni). V Pomurski regiji: • Prleška razvojna agencija, Ljutomer (3 zaposleni) • RA Sinergija (4 zaposleni) • PORA, RA Gornja Radgona (5 zaposlenih) • Razvojni center Murska Sobota (2 zaposlena) V Obalno- kraški regiji: • ORA Krasa in Brkinov (3 zaposleni) • Center za pospeševanje podjetništva Piran (1 zaposlen) Tabela 4: Prednosti in slabosti razvojnih agencij Prednosti Slabosti 1. Multifunkcionalnost in prilagodljivost 2. Razpoložljiva infrastruktura 3. Mreža kontaktov in prepoznavnost v regiji 4. Dostop do raznovrstnih informacij države, občin,.. 5. Razvejane mreže kontaktov v EU in na JV Evrope 6. Znanja razvoja, prijave in vodenja, upravljanja mehkih projektov 7. Znanj a upravlj anj a finančnih shem in programov 8. Nekatere območne razvojne agencije zelo dobro delujejo 1. Zastarela znanja, samozadostnost kadrov: pomanjkanje znanja in kadrov za samostojno in podjetniško naravnano vodenje ključnih strateških podjetniških projektov (investicij;) zaprti za znanje od drugod; 2. Neenotni statusi (ponekod prevladujoč zasebni kapital, ponekod prevladujoča vloga mestnih občin), struktura,.. 3. Premajhna samoiniciativnost tistih RRA, ki so odvisne od občin 4. Večina nima dolgoročnega strateškega načrta in vizije 5. Pomanjkanje stabilnih finančnih virov. Nimajo lastnih sredstev za vlaganje v študije, razvoj projektov.. 6. Preslab nadzor nad poslovanjem RRA -ni merjenja rezultatov in kakovosti storitev, ni standardov 7. Ni koordinacije na strani države, ki vstopa ali sofinancira različne dejavnosti RRA (SVRL, JAPTI - VEM, Sklad za razvoj kadrov - štipendije,..) 8. Slabo poznavanje prostorskega načrtovanja 9. Prenos znanja znotraj regije in med regijami (ni srečanj, konferenc,...) 10. V nekaterih regijah osredotočenost na regionalna središča in gospodarsko dimenzijo razvoja 11. Neenotna in nepregledna ponudba storitev, shem in podpornih mehanizmov Te institucije imajo skupaj dodatnih 61 redno zaposlenih za polni delovni čas. Skupno je torej v razvojnih institucijah v regijah okoli 200 redno zaposlenih. RRA so se v zadnjih letih kadrovsko krepile predvsem na račun izvajanja različnih projektov in deloma opravljanja storitev na trgu. Tako so si ustvarile solidno mrežo kontaktov. Tudi nekatere območne razvojne agencije (ORA) so kot izvajalke različnih projektov in ustreznih storitev pridobile izkušnje, nekatere pa so kadrovsko šibke ali imajo vpliv na zelo ozkem območju, kar omogoča odločujoč vpliv lokalnih skupnosti. V evidenci SVLR so območna razvojna partnerstva vpisana v Podravski in Savinjski razvojni regiji. V Goriški regiji so območne razvojne institucije povezane Severnoprimorsko mrežno regionalno razvojno agencijo, na Gorenjskem pa v regionalno razvojno mrežo. Sicer pa so območne razvojne institucije prisotne v večini razvojnih regij. Opravljajo najrazličnejše naloge, predvsem pa v povezavi s spodbujanjem podjetništva in razvoja podeželja. Nekatere od njih so vpisane v evidenci JAPTI kot subjekti inovativnega okolja, druge spet kot nosilke lokalnih akcijskih skupin in izvajalke programov v okviru četrte osi Programa razvoja podeželja 2007-2013. Pri analizi podpornih institucij za podjetništvo je mag. Vesna Erhart v svojem magistrskem delu^ ugotovila, da so točke VEM v okviru sistema podpornih institucij JAPTI, Kmetijsko svetovalne službe in Podeželska razvojna jedra večinoma locirane v vzhodni Sloveniji, predvsem v Pomurski, Koroški in Podravski statistični regiji, za razliko od Notranjsko-kraške regije in Jugovzhodne Slovenije. Večina institucij, razen Kmetijsko svetovalne službe, ima sedež v mestnih in primestnih območjih, kar je verjetno povezano z boljšo dostopnostjo za podjetja oziroma z večjo koncentracijo podjetij v teh območjih. Analiza vključuje 37 točk VEM in takratna podeželska razvojna jedra ter območne izpostave Kmetijske svetovalne službe. V nadaljevanju pa so na sliki prikazane oblikovane lokalne akcijske skupine (LAS) v okviru izvajanja Programa razvoja podeželja 2007-2013. Slika 9: Lokalne akcijske skupine v Sloveniji Vesna Erhart: Razlike v razvitosti območij glede na gostoto naseljenosti in upoštevanje tega kriterija pri izvajanju razvojnih politik v kmetijstvu. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, November 2007. 4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE Kot vsaka politika ima tudi regionalna politika svoj vzrok oziroma motive. Obstoj in konsenz o motivih za regionalno politiko je predpogoj obstoja in pomena regionalne politike. Te lahko združimo v dve skupini: (i) ekonomski in (ii) družbeno-politični (socialni, politični, okoljski). Ekonomski motivi so ponavadi prevladujoči, saj regionalna politika pomeni trošenje javnega denarja. Trošenje je neenakomerno, kar pomeni, da nekateri dobijo neposredno več denarja na račun drugih. Upravičeno se postavlja vprašanje, kaj to trošenje pomeni za ostale. Ekonomski motivi so različni med državami in so naslednji: 1. Neoptimalno izkoriščanje produkcijskih faktorjev, predvsem dela: to je vodilo v preteklosti (predvsem po 2. svetovni vojni) k spodbujanju migracije prebivalstva iz problemskih območij v razvita območja, kar je imelo številne negativne posledice: čeprav je mobilnost prebivalstva omejena, so ravno najbolj usposobljeni tudi najbolj mobilni, kar je v razvitih območjih povzročilo številne probleme, predvsem infrastruktume. 2. Gospodarska rast: ta motiv je tesno povezan s prvim. Predvsem je pomembno, da tudi problemska območja predstavljajo trg za razvita območja. 3. Lokacija podjetij: makroekonomski optimum lokacije gospodarske dejavnosti ni enak mikroekonomskemu. 4. Stroški povezani s pregosto poseljenostjo: prevelika koncentracija prebivalstva in gospodarske aktivnosti povzroča visoke stroške (ekstemalije). 5. Povezanost regionalnega neravnotežja in inflacije: neravnotežje na regionalnih trgih dela povzročajo inflacijske pritiske, predvsem preko višine plač. Socio-ekonomski razlogi so naslednji: 1. okoljski: posledica nastanka aglomeracij so tudi pereči ekološki problemi (onesnaženost vode, zemlje, zraka, hrup), ki poslabšujejo kvahteto življenja ali celo ogrožajo zdravje in življenje. V teh pogojih dobiva trajnostni, sonaravni razvoj pomembno mesto na lestvici družbenih prioritet. Ekološki cilji postajajo pomembna komponenta številnih politik, tudi regionalne politike, 2. socialni motivi: ti so povezani z blaginjo prebivalstva: vprašanje zaposlovanja, dohodkovnega položaja prebivalstva (prerazdelitev dohodkov), 3. politični motivi: regionalne razlike so še posebej pomembne v času volitev, saj ljudje v manj razvitih delih držav volijo drugače kot prebivalci razvitih delov, saj so bolj občutljivi na ekonomsko situacijo. Odpravljanje medregionalnih razlik in doseganje približno enakih življenjskih pogojev tudi krepi pripadnost državi in tudi skupnostim, kot je EU. Lahko rečemo, da se socialni in politični motivi močno medsebojno prepletajo. Države članice EU imajo razhčne modele spodbujanja regionalnega razvoja, kar je posledica: • razumevanja (vehkosti) regionalnih problemov: v državah z znatnimi regionalnimi razlikami (problemi) ima regionalna politika pomembno vlogo, • od ustavno-pravne ureditev: ponekod je zmanjševanje regionalnih razlik vključeno v ustavo kot to velja za Italijo in Nemčijo, pomembno je tudi, če ima država vmesno (regionalno) raven, • od velikosti države, od zgodovine in od obsega javnih sredstev. Zelo pomemben vpliv na spodbujanje regionalnega razvoja ima kohezijska politika in politika (regionalnih) državnih pomoči, saj vsaka sprememba v pravilih in v višini sredstev vpliva na vsebino in izvedbo regionalne politike v posamezni državi. Ekonomski in socio-ekonomski motivi se tako stalno prepletajo in sicer se dopolnjujejo in/ali izrivajo. Gre za odnos med učinkovitostjo in enakostjo. Tako je v preteklosti regionalna politika praviloma temeljila na določanju »problemskih« območij (enakost), ki so bila deležna posebne obravnave (namenska finančna sredstva, javne investicije, davčne olajšave, finančna izravnava, ...). Šele kasneje (v 90-ih) smo bili priča celovitejšemu pristopu, zato se v okviru sodobne regionalne razvojne politike združujeta regionalna politika in spodbujanje regionalnega razvoja, ki je v principu širši pojem kot klasična regionalna politika. To še posebej velja, kadar se regionalna razvojna politika izvaja na celotnem ozemlju države. Kljub vsemu pa so določena območja še vedno deležna posebne obravnave. 4.1. REGIONALNE POLITIKE V DRŽAVAH ČLANICAH EU - TRENDI Če pogledamo pristop k regionalnim politikam v državah članicah EU v zadnjih 3 letih (finančna perspektiva 2007-2013) vidimo naslednje: • v veliki večini članic EU imamo v regionalno politiko vključene vse regije, vendar so ukrepi prilagojeni stanju v posamezni regiji, kar je še posebej značilno za Poljsko in vse skandinavske države (Finska, Švedska, Danska), • prevladuje programski pristop in izvajanje na ravni regij (Velika Britanija, Švedska, Poljska, Nizozemska, Danska, Finska), • zaradi kompleksnosti regionalne politike (različne ravni, različni viri sredstev, veliko akterjev, različne vsebine) se kaže potreba po okrepljeni koordinaciji vertikalni in horizontalni koordinaciji, kar še posebej velja za Avstrijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Belgijo, Finsko, Francijo, Nizozemsko in Poljsko. Pomen regionalne politike se med EU članicam razlikuje in sicer lahko države uvrstimo v naslednje kategorije: 1. V državah z zmernimi regionalnimi razlikami je tudi regionalna politika omejena, kar velja za Avstrijo, Luksemburg in Nizozemsko. 2. V državah z zelo mnogovrstnimi problemi, predvsem na subregionalni ravni, so ukrepi prilagojeni naravi problemov, kar velja za Belgijo, Francijo, Irsko in Veliko Britanijo. 3. V državah z redko poseljenostjo je regionalna politika v veliki meri usmerjena na problemska območja, čeprav imajo te države programski pristop, temelječ na spodbujanju konkurenčnosti regij. To velja za Finsko in Švedsko. 4. V državah z velikimi razlikami na ravni makroregij je pomoč usmerjena predvsem v problemske makroregije. To velja za Italijo, Grčijo in tudi Nemčijo. 5. V nekaterih državah z znatnimi regionalnimi razlikami je fokus razvoja še vedno na nacionalni ravni, kar velja za Grčijo, Portugalsko in Španijo. 6. V državah z velikimi regionalnimi razlikami in velikim zaostanek za ostalimi državami prevladuje predvsem kohezijska politika, kar je značilno za nove EU članice. V državah članicah EU se zaradi različni razlogov (zunanjih, notranjih) regionalne politike v zadnjih letih spreminjajo. Razlogi so naslednji: 1. Finančna in gospodarska kriza (Ii'ska, Italija, Nemčija, Francija): finančna in gospodarska kiiza ima vpliv na regionalno politiko zaradi zmanjšanja razpoložljivih sredstev (Irska, Italija, Velika Britanija), zaradi krize nekatere države poudarjajo pomen dolgoročnim (strateškim) ukrepom kot v Franciji in v Avstriji, ponekod so sredstva celo povečali (Nemčija), v večini držav pa so olajšali samo izvedbo (Španija, Belgija, Francija, Velika Britanija, Poljska). Je pa vpliv krize na regionalno politiko v državah članicah omejen, saj regionalna politika nima značaj klasične proticiklične politike. 2. Notranji razlogi: predvsem skandinavske države so v procesu reforme regionalne politike, saj so sprejele oziroma sprejemajo nove zakone in strategije s katerimi večinoma nadgrajujejo obstoječi model regionalne politike. To velja za Dansko, Norveško, Švedsko in Finsko. 3. Sprememba instrumentov: Poljska, VB, Avstrija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg so spremenile inštrumente regionalne politike, kar je deloma tudi posledica ekonomske krize. 4. Spremembe v kohezijski politiki, predvsem v novih članicah in v starih kohezijskih državah: ker ima kohezijska politika zelo pomemben (dominanten) vpliv na regionalno politiko, vsaka nova finančna perspektiva (npr. sprememba sistema upravljanja in izvajanja) vpliva na regionalno politiko v omenjenih državah. Spremembe v regionalnih politikah so nastale tudi zaradi sprememb v razumevanju regionalnega problema: • Večji poudarek mednarodni konkurenčnosti, vendar se upoštevajo značilnosti posameznih regij. Kriza je zelo prizadela posamezna območja, predvsem tista z izrazito prevlado enega sektorja, predvsem predelovalne industrije, zato se izpostavlja vprašanje dolgoročnega razvoja problemskih regij. • Večji poudarek subregionalnim temam, predvsem iz vidika različnih problemov v različnih območjih (npr. Avstrija, Belgija, Češka). • V posameznih državah so razvili nove metodologije merjenja regionalnih razlik, ki ne temeljijo zgolj na merjenju razlik v BDP in v stopnji brezposelnosti. Zaradi sprememb v razumevanju regionalnega problema in v pristopih k regionalni politiki so se spremenili tudi cilji regionalnih politik: • regionalne politike so prešle od spodbujanja problemskih območij k spodbujanju mednarodne konkurenčnosti, kar je posledica globalizacije in vpliva EU politik (lizbonska strategija), kar velja za nove EU članice. Nizozemsko, Švedsko, • zmanjševanje regionalnih razlik je še vedno pomemben cilj regionalnih politik v Nemčiji, Italiji, Španiji, Veliki Britaniji, na Danskem in Poljskem), • okrepitev institucij na regionalni ravni (nove EU članice, Norveška), • specifični regionalni problemi, kot je razvoj otokov, območja prizadeta s prestrukturiranjem, .... (Finska, Norveška), • ohranjanje poseljenosti (predvsem skandinavske držav), • spodbujanje trajnostnega razvoja (Francija, Belgija, Danska, Portugalska, Avstrija, Škotska). Osredotočenje na problemska območja ostaja še vedno pomemben razlog in cilj regionalnih politik, saj je: • kriza je povzročila dvig sredstev v najbolj prizadetih območjih (Nemčija, Velika Britanija), • kljub podpori vsem regijam tradicionalne problemske regije še vedno pridobivajo večino finančnih sredstev (Francija, Anglija, Švedska), v nekaterih državah so tudi funkcionalno oblikovali območja s ciljem uresničevanja posameznih politik. Spreminjajo se tudi regionalni instrumenti: • Zgodovinsko se je poudarek v regionalnih politikah preusmeril od pomoči podjetjem in izgradnje infrastrukture k vzpostavljanju ustreznega poslovnega okolja in k regionalizaciji sektorskih politik. Danes spodbujanje temelji na spodbujanju endogenih potencialov, predvsem na spodbujanju inovativnosti: osnovni namen sodobnih regionalnih politik je spodbujanje konkurenčnosti, gospodarske rasti in integracija regionalno relevantnih sektorskih politik. • Finančna in gospodarska kriza nista drastično vplivali na regionalne politike, saj je večina ukrepov sofinanciranih iz strukturnih skladov in skladnih z regionalnimi državnimi pomočmi. Vseeno pa so nekatere države povečala sredstva za regionalno politiko (Nemčija), medtem ko so se v nekaterih državah zmanjšala zaradi krize in zaradi omejene absorpcijske sposobnosti podjetij (Irska, Italija, Nizozemska). Med regionalnimi ukrepi se je povečal delež pomoči podjetjem (Grčija, Irska, nove EU članice). Spremenili (olajšali) so se kriteriji pridobitve regionalne pomoči (Francija, Portugalska, Španija), povečal seje nabor upravičenih aktivnosti in višina sofinanciranja podjetij, še posebej srednjih in malih (Velika Britanija, Nemčija, Finska). Opažen je tudi poudarek na inovacijah, mednarodni konkurenčnosti in na izboljšani koordinaciji v Veliki Britaniji, Avstriji, Irski in na Švedskem. • Zmanjšujejo se regionalne državne pomoči, kar je predvsem posledica novih smernic. Spremembe v izvajanju regionalne politike • Institucionalni okvir izvajanja regionalne politike se v zadnjih 3 letih ni bistveno spremenil. Izjema so Irska, Švedska in tudi Škotska, kjer so spremenili institucionalno strukturo s ciljem večje uspešnosti in učinkovitosti. • Zaradi krize se je pokazala potreba po boljši koordinaciji (Danska, Francija, Švedska, Velika Britanija). • V nekaterih državah se je povečala decentralizacija izvajanja regionalne politike (Danska, Poljska, Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija, Portugalska). V nekaterih državah je decentralizacija tudi posledica administrativnih reform (skandinavske države, deloma Francija, Latvija). • V nekaterih državah so nezadovoljni s strukturami na subregionalni (občine) kot velja za Ciper in na regionalni ravni kot velja za Romunijo, Slovaško in tudi za Grčijo. • Kljub decentralizaciji pa je vloga centralne ravni v regionalni politiki še vedno odločujoča, vendar se je okrepila njena vloga v spremljanju, koordinaciji, vrednotenju regionalne politike. Ključna vloga je koordinacija in sicer na: o nacionalni ravni z koodinacijo ministrstev, zato so države ustanovili koordinacijske mehanizme v obliki koordinacijskih teles (Danska, Finska, Anglija, Francija, Nemčija, Italija), v obliki pogodb (Velika Britanija, Poljska), neformalne koordinacijske mehanizme (Avstrija, Nizozemska, Norveška), o regionalni ravni (Danska, Finska, Nemčija, Velika Britanija, Norveška, Belgija), o vertikali v obliki pogodb (Danska, Nemčija, Poljska), v obliki koordinacije izvajanja strukturnih skladov in v obliki neformalnih mehanizmov (Avstrija, Švedska, Norveška). 4.2. REGIONALNE POLITIKE V IZBRANIH DRŽAVAH CLANICAH EU Države članice EU imajo različne modele spodbujanja regionalnega razvoja, kar je posledica velikosti regionalnih problemov (kar je odvisno od velikosti in poseljenosti države ter od zgodovine), od ustavno-pravne ureditve (prisotnost regionalne samouprave, vprašanje ureditve države, kjer je v zveznih državah drugačna porazdelitev pristojnosti), ponekod je zmanjševanje regionalnih razlik vključeno v ustavo kot to velja za Italijo in Nemčijo, pomembna je tudi raven razvitosti (nove EU članice, stare kohezijske države). Ker tudi Slovenija spreminja regionalno politiko, je poleg splošnega pregleda regionalne politike v vseh članicah EU, potrebno podrobno pogledati tudi ureditev v Sloveniji približno primerljivih državah članicah EU. To so: Avstrija, Danska, Finska, Švedska. Izbor je narejen na podlagi naslednjih kriterijev: • velikosti držav: izbrali smo manjše EU članice (vse izbrane države), • izkušnje: imajo dolgoletne izkušnje z regionalno politiko: stare EU članice (vse izbrane države), • ustavno-pravne primerljivosti: izbrali smo deloma primerljive države kot je Finska, deloma Švedska in Danska, • izvajajo reformo regionalne politike: Danska, Švedska, Finska, • geografska bližina Sloveniji: Avstrija. AVSTRIJA Avstrija meri 83.859 km2 in ima nekaj čez osem milijonov prebivalcev. Avstrija je zvezna država, razčlenjena na devet zveznih dežel. Kot temeljni izvšilni ogran v deželi je oblikovalna deželna vlada (Landesregierung), ki jo imenuje deželni zbor. Dežele imajo relativno veliko avtonomijo, saj zvezna ustava določa, da zvezna oblast ureja samo tista področja, ki jih ustava izrecno določa kot pristojnost zveze. Vsa ostala področja urejajo dežele same, zato je bila regionalna politika zelo omejena. Dežele izvajajo lastne razvojne strategije. Regionalni gospodarski razvoj je v pristojnosti dežel, medtem ko regionalne razlike niso bile nikoli tako velike, da bi sprožile znatnejše aktivnosti centralne ravni (države). Centralna raven (Urad avstrijskega kanclerja) je odgovorna za koordinacijo regionalne politike, vendar brez znatnih finančnih sredstev. Za koordinacijo regionalne politike je izredno pomembno tudi delovanje avstrijske prostorske konference (ÖROK), ki podaja zgolj priporočila. V Avstriji sta izpostavljena dva regionalna problema: 1. periferna podeželska območja na jugu in vzhodu države, 2. stara industrijska območja na Štajerskem in v osrednjem delu države. Do vključitve v EU regionalna politika ni bila deležna velike pozornosti in sicer zaradi naslednjih razlogov: • regionalne razlike so bile zmerne, • mobilnost prebivalstva (stalne in dnevne selitve) so ohranjevale ustrezen življenjski standard, • storitve (predvsem turizem) so nadomestile upad pomena kmetijstva. Regionalna politika je temeljila na spodbujanju endogenih potencialov problemskih območij. Sprememba se je zgodila z vključitvijo v EU leta 1995, ko je centralna raven vzpostavila sistem upravljanja in izvajanja programov sofinanciranih iz strukturnih skladov in določila območja, upravičena do regionalnih državnih pomoči. Od leta 1995 dalje, je regionalna politika v Avstriji v veliki meri vezana na kohezijsko politiko EU. Šele v zadnjih letih želi povezati regionalno politiko na vseh ravneh (nacionalna, regionalna, subregionalna) in sicer pri pripravi nacionalnega strateškega referenčnega okvira (STRAT.AT) s pomočjo avstrijske prostorske konference (ÖROK), vendar lahko rezultate pričakujemo šele v naslednjem programskem obdobju. V zadnjem desetletju so se zmanjšale tudi razlike med zahodom in vzhodom države. K temu je prispevala tudi širitev EU (pospešena gospodarska dejavnost v trikotniku Dunaj-Györ-Bratislava) ter hiter razvoj Gradiščanske (znatna EU sredstva, EU širitev, bližina Dunaja, ambiciozna ekonomska politika). Za Avstrijo je v zadnjih letih zelo pomembno postalo čezmejno sodelovanje, tudi zato, ker so se zelo zmanjšala razpoložljiva sredstva kohezijske politike. Čeprav želi centralna raven doseči koordiniran pristop države, so v obdobju do leta 2006 prevladovali interesi posameznih dežel. Čeprav ima centralna raven v Avstriji predvsem koordinacijsko vlogo, pa imajo na regionalni razvoj pomemben vpliv sektorske politike. Predvsem je pomembna inovacijska politika, ki spodbuja dolgoročno konkurenčnost države in njenih dežel. DANSKA Danska je kraljevina. Ima 43.094 km2 ter ima nekaj manj kot 5,5 milijonov prebivalcev. Ker je Danska ustavna monarhija, monarh ne more samostojno izvrševati in izvajati političnih dejanj. Glavno izvršilno funkcijo imajo danska vlada in ministri. V letih 2004 in 2005 so bile na področju lokalne samouprave izvedene temeljne reforme. Kraljevina Danska je bila do reforme razdeljena na 13 okrožij - Amtskommuner (regionalna raven) in na 271 občin (lokalna raven). Poseben status so imele občine Kopenhagen, Frederiksberg in Bomholm, ki so bile neposredno podrejene državi. S temi reformami se je radikalno spremenila razdelitev nalog in obveznosti med državo, regijo (prej okrožjem) in občino. Kraljevina Danska se od 1.1.2007 naprej upravno deli na regije (5) in občine (98). Večina nalog in pristojnosti nekdanjih regij je prešla delno na državno (pobiranje davkov) in delno na lokalno (občinsko) raven. Pristojnosti, ki so jih regije ohranile, so: bolnišnice, javni prevoz in regionalni razvoj. Tudi za Dansko so značilne majhne medregionalne razlike. Do začetka 90-ih let je bila regionalna politika v pristojnosti centralne ravni, ki je do 80-ih let predvsem zmanjševati razlike med posameznimi območji v državi (razlike med urbanimi in perifernimi območji) v 80-ih pa je začela spodbujati konkurenčnost danskih regij, predvsem s pomočjo podjetjem. Centralna oblast je leta 1991 prenehala z regionalno pomočjo in regionalna politika je postala odvisna od kohezijske politike. Centralna raven je spodbujala pripravo regionalnih programov, razvoj regij je spodbujala tudi s pomočjo mikro-industrijske politike (grozdenje, spodbujanje inovativnosti). Spremembe so nastale leta 2005 s sprejetjem zakon o spodbujanju podjetništva (2005) in z reformo lokalne samouprave, ki je stopila v veljavo z 1.1.2007. Ustanovljene so bile nove regije (5) in odgovornost za regionalni razvoj se je prenesla na raven regij. Sprejeti so bili regionalni razvojni programi, ki vsebujejo vizijo in skupne cilje regije ter so veliko širši od spodbujanj gospodarstva. So predvsem koordinacijski instrument usklajenega spodbujanja razvoja regij, ki temelji na koordinaciji regije, države in občin ter povzema tudi regionalno gospodarsko strategijo. To povzroča težave pri njihovi izvedbi. Poudarek je na naslednjih politikah: inovacije, IKT, podjetništvo, človeški viri, turizem, razvoj perifernih območij. Vzpostavljeni so bili regionalni sveti. Z reformo so bili vzpostavljeni tudi novi koordinacijski mehanizmi na ravni regij in sicer regionalni forumi za razvoj (regional growth fora), ki jo sestavljajo vsi pomembni deležniki v regiji (gospodarstvo, občine, izobraževalne organizacije, socialni partnerji, ...), katerih naloga je zagotavljanje ustreznih pogojev za regionalni razvoj ter za pripravo regionalne gospodarske strategije. Regionalna gospodarska strategija, vsebuje tudi akcijski načrt in predstavlja osnovo za alokacijo EU sredstev in sredstev za spodbujanje podjetništva. Imajo do 20 članov in v vsaki regiji je možno ustanoviti največ 2. Regije in država so podpisale partnerske sporazume za izvedbo regionalnih gospodarskih strategij, ki omogočajo partnerstvo države in regionalnih forumov za razvoj, kar omogoča vertikalno koordinacijo. Podoben mehanizem naj bi veljal tudi za regionalne razvojne programe. FINSKA Finska je republika in ima 338.145 km2 in 5,3 milijona prebivalcev. Finska ima tri upravne ravni: občinsko raven (348), regionalno raven (20) in državni nivo. Ima tudi 6 provinc, ki delujejo za namene osrednje vladne administracije ter jih vodijo guvernerji. Finska ima že dolgo zgodovino spodbujanja regionalnega razvoja. Glaven razlog so stalne in velike medregionalne razlike. Tako lahko zgodovino finske regionalne politike delimo v tri obdobja: • v 60-ih in 70-ih je finska regionalna politika temeljila na industrializaciji (usmerjanje industrijskih naložb), • v 70-ih in v 80-ih je bil poudarek na državi blaginje (redistribucija), • v 90-ih regionalna politika temelji na programskem pristopu (Zakon iz leta 1993). Podobno kot v večini držav EU članic je razvoj finske regionalne politike pod velikim vplivom regionalne politike EU. Tako smo priča prehoda iz ožjega pojmovanja regionalnega razvoja k širšemu pojmovanju regionalnega razvoja, ki temelji na spodbujanju razvoja regij (ne pa zgolj na spodbujanju ožjih teritorialnih enot), na programskem pristopu, partnerstvu in sofinanciranju. Trenutno nacionalna regionalna politika še vedno temelji na Zakonu o regionalnem razvoju iz leta 2002, ki je začel veljati 1.1.2003 in je nadomestil zakon iz leta 1993. Namen Zakona je ustvarjanje pogojev za gospodarsko rast, gospodarski razvoj in povečano zaposljivost, kar omogoča blaginjo prebivalstva na osnovi trajnostnega razvoja. Naslednji cilj je zmanjševanje regionalnih razlik. Poudarek je na značilnosti regij (potenciali, razvoj prebivalstva in gospodarstva). Politika torej temelji na spodbujanju konkurenčnosti. Zakon ločujejo domačo in EU komponento. Spodbujanje regionalnega razvoja na Finskem je odgovornost države in občin. Državo predstavlja vlada, ki določi cilje spodbujanja regionalnega razvoja. Državne oblasti morajo upoštevati nacionalne cilje regionalnega razvoja, spodbujati njihovo uresničevanje, vrednotiti njihove aktivnosti iz vidika vpliva na regionalni razvoj. Od leta 2008 dalje je odgovorno ministrstvo Ministrstvo za delo in gospodarstvo (prej Ministrstvo za notranje zadeve), medtem ko je za regionalno prostorsko planiranje odgovorno Ministrstvo z okolje. Pomembno je, da država vse bolj harmonizira organizacijo regionalnih izpostav (služb), kakor tudi njihovo delovanje (v zadnjem času je uspelo Vladi uskladiti delovanje regionalnih izpostav ministrstev odgovornih za zaposlovanje, kmetijstvo, industrijo). Občine, od 1.1.2009 jih je 348 (zmanjšanje števila od 425), se za opravljanje določenih nalog medsebojno povezujejo, saj so majhne in finančno šibke. Zato je Finska ustanovila regijske svete. Sestavljajo jih predstavniki občin, in sicer je povezovanje občin obvezno. Tako je bilo z odločitvijo Vlade 1.3.1998 ustanovljeno 20 regij (regija Aland ima poseben status) in vsaka regija ima svoj regijski svet. Regijski svet predstavlja regijsko samoupravo in regijski sveti imajo na področju spodbujanja razvoja naslednje naloge: • So odgovorni za razvoj regij v sodelovanju s centralno ravnjo. • So odgovorni za pripravo in potrditev regionalnih strateških programov (RSP-jev). • Pripravljajo letne izvedbene plane, temelječe na RSP-jih, v sodelovanju z državnimi oblastmi, občinami in ostalimi udeleženci, ki sofinancirajo dogovorjene aktivnosti. RSP-je tudi sprejemajo. • So odgovorni za pripravo programov za strukturne sklade. • Spodbujajo medregionalne in ostale oblike sodelovanja občin in regij, kakor tudi ostalih udeležencev (deležnikov) zasebnega in javnega prava. • Spremljajo razvoj v regijah in njenih delih. • Mednarodno sodelovanje v okviru njihovih pristojnosti. • Pripravljajo regionalne prostorske plane. RSP-ji so temeljni strateški dokumenti nacionalne regionalne politike. Vsak regionalni svet mora pripraviti RSP za določeno (fiksno) obdobje. Ta vsebuje regijske cilje, temelječe na potrebah in potencialih regije, najpomembnejše projekte in ostale potrebne ukrepe za dosego ciljev in financiranje RSP-ja ter temelji na regionalnem planu regije, ki načrtuje razvoj regije v daljšem časovnem obdobju (10-20 let). Pri pripravi RSP-jev je potrebno upoštevati regionalni prostorski plan, nacionalne cilje regionalnega razvoja, regionalno planiranje različnih administrativnih sektorjev in ostale programe, ki imajo vpliv na regijo. Priprava RSP-jev poteka skupaj z državnimi oblastmi, občinami in organizacijami, ki so vključene v regionalno planiranje. RSP-ji se pripravijo za obdobje 4 let (občinski sveti imajo 4 letni mandat). Potrdi jih najvišji organ regionalnega sveta. Po potrebi se RSP-ji revidirajo. Državne oblasti upoštevajo RSP-je pri svojem delovanju, spodbujajo njihovo uresničevanje in spremljajo učinke njihove aktivnosti na regionalni razvoj. RSP-ji se izvajajo preko izvedbenih planov. Izvedbeni plan je letni dokument, za pripravo je odgovoren regijski svet. Vsebuje predlog najpomembnejših projektov in ostalih ukrepov pomembnih za izvajanje RSP-ja in posebnih programov, skupaj z oceno sredstev in virov financiranja. Pripravi se v sodelovanju z državnimi oblastmi, občinami in ostalimi udeleženci, ki sofinancirajo aktivnosti. Država lahko pripravi tudi posebne programe, ki pa morajo biti časovno omejeni, potrebno pa je zagotoviti tudi ustrezna finančna sredstva (npr. razvoj otokov, razvoj podeželja, program krepitve regijskih centrov in njihovo medsebojno sodelovanje,...). Finska med vsemi skandinavskimi državami najbolj spodbuja razvoj regijskih centrov s ciljem policentričnega razvoja države. Kljub razvoju na celotnem ozemlju ima Finska zaradi koncentracije in intenzivnosti pomoči določena razvojna območja. Država lahko določi problemska območja glede na stopnje razvoja in razvojne potrebe. Ta so razvrščena v skupine I, II in III na osnovi subregij in so tudi osnova za regionalno karto državnih pomoči. Podrobnosti so določene v vladni uredbi. V letu 2008 so bile, kot posledica redefmiranja ciljev regionalne politike (obdobje 2007-2011) revidirane nacionalne sektorske strategije spodbujanja regionalnega razvoja, kakor tudi vse regionalne strategije in sicer v smeri doseganja naslednjih ciljev: dvig mednarodne konkurenčnosti države in finskih regij, spodbujanje endogenega razvoja regij in zmanjševanje regionalnih razlik ter reševanje specifičnih regionalnih problemov. Čeprav »problemska« območja še vedno dobivajo znatno pomoč (regionalne državne pomoči), pa se regionalna politika izvaja v vseh regijah. Vlada določi cilje spodbujanja regionalnega razvoja, regije pripravijo regionalne strateške programe in letne izvedbene načrte, ministrstva lastne regionalne sektorske plane in posamezni programi (npr. kompetenčni centri, otoki, ...) ter strukturni skladi omogočajo financiranje regionalnih programov. V letu 2010 naj bi začel veljati nov »regionalni zakon«, vlada misli združiti obstoječe inštrumente v novi program spodbujanja konkurenčnosti in kohezije. Okrepila se bo vloga regionalnih svetov, ustanovljeno je bilo novo ministrstvo za zaposlovanje in gospodarstvo, kar je še okrepilo horizontalno koordinacijo. Tako lahko rečemo, da Finska postopoma prehaja od programskega pristopa k partnerskemu pristopu, ki temelji na pogajanjih med nacionalno in regionalno ravnijo. ŠVEDSKA Švedska ima tri upravne ravni: občinsko raven, regionalno raven in državni nivo. Ima že zelo dolgo tradicijo lokalne samouprave, saj je bila uvedena že leta 1862. Od velikega števila občin v preteklosti (2498 leta 1950) je v procesu združevanja nastalo 289 občin, kolikor jih ima danes. Švedska ima tudi 20 okrožnih svetov. Tudi na Švedskem ima nacionalna regionalna politika že štiridesetletno zgodovino in je preživela številne spremembe. V preteklosti je regionalna politika temeljila na spodbujanju razvoja severnega dela države (investicije, javne storitve, regionalna alokacija javnih izdatkov, spodbujanje odpiranja novih delovnih mest). Regionalna politika je temeljila predvsem na subvencioniranju severnega dela države in manj na vzpostavljanju pogojev za razvoj. Regionalna politika je torej temeljila na redistribuciji in ne na ustvarjanju pogojev za razvoj. Kriza javnih financ, posledice gospodarske recesije na celotnem ozemlju Švedske, tudi na razvitem jugu, in vstop v EU so povzročili spremembe v švedski regionalni politiki. Za sedanjo regionalno politiko velja, da to ni več regionalna polifika v klasičnem smislu, temveč temelji na endogenem razvoju in spodbujanju konkurenčnosti. Tako je Švedska leta 1998 z novim zakonom uvedla t.i. regionalno industrijsko politiko, ki se izvaja na celotnem ozemlju države. Ta temelji na spodbujanju razvoja podjetij, temelječem na značilnosti posamezne regije ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja in enakosti spolov. Osnovna načela so naslednja: • programski pristop, • partnerstvo, • vključitev podjetniškega sektorja. Temeljni programski dokument razvoja posamezne regije je »sporazum o razvoju regije« (»regional grovi/th agreement«). Ta temelji na povezovanju lokalne, regionalne in nacionalne ravni s sodelovanjem poslovnega sektorja in ostalih akterjev. Zgradba je hierarhična (prioritete-ukrepi-aktivnosti/projekti) in poleg vsebine vsebuje tudi določbe o izvajanju. spremljanju, vrednotenju in financiranju. Odločujočo vlogo pri pripravi so imeli regijski administrativni sveti (»County Administrative Boards«), ki predstavljajo državo na regionalni ravni ob sodelovanju regionalne samouprave (okrožni sveti - »County Councils«)^. Pomembno je, da se obseg sredstev za spodbujanje regionalnega razvoja ni povečal, temveč se je le izboljšala koordinacija obstoječih sredstev regionalne, industrijske in zaposlitvene politike, kakor tudi EU sredstev. Sam sporazum o razvoju regije ni pravno zavezujoč dokument. V letih 1998-99 so vsa okrožja pripravila sporazume o razvoju regije in njihova vsebina se je izvajala v letih 2000-2002. Uspešnost je bila na posameznih območjih Švedske različna. Že leta 2001 je Vlada predstavila poročilo o pripravi sporazumov o razvoju regije in seje zavzela za nadaljevanje politike. Ugotovitve so bile naslednje: • Internacionalizacija omogoča dodaten razvoj regij, podjetij in prebivalcev. • Sodelovanje različnih akterjev je ključ za uspeh. • Konkurenčne regije so ključ konkurenčne Švedske. • Potrebno je še bolj natančno razdelati sistem regionalne industrijske politike, predvsem je potrebno okrepiti medministrsko koordinacijo. • Stare formalne strukture in kulturne razlike so velika ovira za uspešen razvoj. Predvsem so velike razlike v razmišljanju med javnim in zasebnim sektorjem. • Konkurenčno lokalno okolje in mreženje sta ključ razvoja podjetij. Na osnovi tega poročila je Vlada v dokumentu »Growth and viablitiy through Sweden« predlagala nadaljevanje reforme regionalne politike, in sicer z: • Uvedbo regionalnega razvoja kot horizontalne prioritete. • Jasnejšo razdelitvijo pristojnosti med posamezne vladne resorje. Pri spodbujanju regionalnega razvoja so pomembna predvsem naslednja področja: regionalni razvoj, razvoj industrije in trgovine, politika trga dela, izobraževanje, transport, raziskovalna politika (del povezan z vzpostavljanjem inovacijskih sistemov), razvoj podeželja in kultura. Vlada je ustanovila poseben medministrski svet (člani so večinoma državni sekretarji), ki je odgovoren za medministrsko koordinacijo na regionalni ravni. • Jasnejšo razdelitvijo pristojnostjo med centralno ravnijo in lokalno samoupravo, temelječem na partnerstvu in krepitvijo vloge lokalne samouprave. V prihodnosti naj bi pripravljali razvojne programe okrožja, ki bi vseboval sektorske razvojne programe posameznega okrožja. • Regionalna politika se bo spreminjala tudi v prihodnosti, in sicer v skladu z novimi spoznanji (proces učenja). • Potrebna je medsebojna primerjava okrožij, tako nacionalna kot mednarodna. To je dobro orodje za uveljavljanje sprememb. • Potrebna je boljša koordinacija med nacionalno politiko in EU programi. Kljub temu, da smo bili priča spremembam v švedski regionalni politiki, pa se ni zmanjšalo osredotočenje na nekatere problemske regije, za katere je značilno, da so redko poseljene in je zanje značilna tudi zmanjševanje števila prebivalstva. Zato so imela problemska območja veliko površino, vendar sorazmerno malo prebivalcev, dodatno pozornost je švedska vlada namenila tudi regijam s staro industrijsko strukturo. V obdobju 2004-2007 so sporazume o razvoju regij nadomestili t.i. »programi regionalne rasti« (Regional growth programmes), ki so temeljili na načelih trajnostnega razvoja in s poudarkom na razvoju industrije in trgovine ter »regionalni razvojni programi«, ki vsebujejo ^ Ob pripravi razvojnih programskih dokumentov poteka tudi obširna debata o reformi lokalne samouprav s poudarkom na krepitvi regijske ravni. Zato trenutno potekajo 4 pilotni projekti krepitve regionalne ravni. strategijo razvoja regij v srednjeročnem obdobju in so bili osnova za pripravo ostalih programov kot so programi za koriščenje sredstev strukturnih skladov, programi regionalne rasti, okoljski programi,.... Regionalne razvojne programe pripravijo deležniki v regiji. Leta 2008 je prišlo do spremembe v švedski regionalni politiki. S sprejetjem proračuna z leto 2008 je švedska vlada uvedla regionalno politiko rasti (»regional growth policy«), ki temelji na prispevku vseh regij k nacionalni rasti in sicer z uvedbo regijsko specifičnih instrumentov, vendar imajo »tradicionalna« problemska območja še vedno posebno obravnavo (podeželska območja, urbana območja, redko poseljena območja). Cilj nove politike je razvoj države in vseh njenih regij ter lokalnih skupnosti na osnovi spodbujanja inovativnosti, podjetništva, usposabljanja, dostopnosti, urbane prenove, ustreznih storitev (javnih, poslovnih), mobilnosti ter ustrezne koordinacije sektorskih politik in različnih virov financiranja. Prevladuje predvsem spodbujanje inovativnosti, predvsem v programih sofinanciranih iz EU sredstev, kjer spodbujanje inovativnosti in urbane prenove predstavlja 90 % vseh sredstev ESRR. Nova regionalna politika se bistveno ne razlikuje od regionalne politike iz leta 2001, ki je temeljito spremenila švedsko regionalno politiko. Osnova je še vedno razvoj vseh regij in sicer na osnovi pripravljenih programskih dokumentov (regionalni razvojni programi), povečal se je poudarek konkurenčnosti vseh regij (poudarek na spodbujanju inovativnosti). Sama izvedbena struktura regionalne politike se ni veliko spremenila. Pomembna sprememba je združitev agencije NUTEK (agencija za financiranje, podjetništvo, industrijski razvoj in gospodarski razvoj regij), agencije za razvoj podeželja in dela agencije za varstvo potrošnikov v skupno agencijo Tillväxtverket (švedska agencija za gospodarsko in regionalno rast), ki ima okoli 300 zaposlenih in 11 regionalnih pisarn. 4.3. PREDNOSTNA OBMOČJA REGIONALNE POLITIKE V zadnjem desetletju smo priča spremembam v ciljih regionalne politike. Večji poudarek je na strani faktorjev ponudbe (inovacije, podjetništvo, sposobnosti) s cilje spodbujanja konkurenčnosti regij in posledično krepitev prispevka regij k nacionalni konkurenčnosti. Po drugi strani pa je načelo enakosti še vedno pomembno, kar se kaže v spodbujanju strukturno šibkih območij v EU članicah. Države članice uporabljajo eksplicitno prostorsko ciljanje (explicit spatial targeting) in implicitno prostorsko ciljanje (implicit spatial targeting) različnimi ukrepi, tako v okviru kohezijske politike (EU sredstva), kakor s pomočjo nacionalne regionalne politike. Med državami članicami so velike razlike v upravičenosti do kohezijskih sredstev in tudi do upravičenih območij regionalne državne pomoči. Eksplicitno prostorsko ciljanje držav EU članic v njihovih nacionalnih regionalnih politikah lahko razdelimo v 5 skupin: 1. Velike makro regije: to so Mezzogiorno v Italiji in nove dežele (New Länder) v Nemčiji. V teh državah 85 % (Italija) in več (Nemčija) sredstev nacionalne regionalne politike porabita omenjeni območji. 2. Območja upravičena do regionalne državne pomoči: v starih EU članicah obsegajo upravičena območja manj kot tretjino ozemlja, zato so območja sorazmerno majhna, še posebej v Franciji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem. 3. Geografsko zaokrožena območja: nekatera gorska območja in porečja v Franciji, poseben program za otoke na Finskem. 4. v državah kjer spodbujajo razvoj vseh regij je podpora strukturno šibkih območij bolj izrazita (Regional Development Fund na Finskem, Regional Growth Programmes na Švedskem, Norveška, financiranje RRA-jev v Angliji, regionalne pogodbe (regional contracts) v Franciji in na Poljskem, kakor tudi Peaks in the Delta budget na Nizozemskem (vendar le še do konca leta 2010)). 5. programi, ki so osredotočeni na izkoriščanje konkurenčnih prednosti posameznih območij, kot so Competitiveness Poles and Rural Excellence Poles v Franciji, Centres of Expertise in podobni ukrepi v skandinavskih državah, kakor tudi ukrepi spodbujanja grozdenja v državah članicah EU. Podobno velja tudi za EU sredstva. Tako so že na EU ravni kohezijska sredstva namenjena predvsem manj razvitim regijam (Cilj Konvergence), saj je več kot 80 % sredstev namenjenih tem regijam (100 regij). Kohezijska sredstva so predvsem pomembne v manj razvitih državah, kamor spadajo predvsem nove članice. Nekatere med njimi imajo posebne regionalne operativne programe za več regij skupaj (npr. Slovaška) ali za posamezne regije (npr. Poljska, Madžarska, Češka, ...). V obdobju 2007-2013 seje pomen regionalne komponente kohezijske politike v novih EU članicah povečal, tudi zato, ker nekatera območja niso več upravičena do Cilja Konvergenca. V razvitejših članicah EU je pomemben tudi Cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, ki je namenjen krepitvi regionalne konkurenčnosti in privlačnosti ter zaposlovanja. Programi temeljijo na spodbujanju gospodarskih sprememb z inovacijami in spodbujanjem družbe znanja, podjetništva, varstva okolja ter izboljšanjem njihove dostopnosti, kakor tudi na spodbujanju prilagodljivosti delovne sile ter naložb v človeške vire. Tuje zaradi same vsebine programov prostorsko ciljanje manj primerno in se zato uporabljajo pravila regionalnih državnih pomoči. Poleg eksplicitnega prostorskega ciljanja države uporabljajo tudi implicitno prostorsko ciljanje in sicer s pomočjo kriterijev izbora projektov ali pa posredno na osnovi vsebin, ki jih programi sofinancirajo. Tako države članice uporabljajo različne mehanizme izbora projektov od neposredne potrditve, do programov in javnih razpisov. V primeru javnih razpisov, kjer so vse regije upravičene do sredstev praviloma več sredstev pridobijo bolj razvite regije. Tu je zelo pomembna vsebina (strategija) strateških dokumentov (npr. NSRO). Vsebine, ki spodbujajo faktorje konkurenčnosti držav (lizbonska strategija), v primeru celovite regionalne politike spodbujajo razvoj bolj razvitih regij. Če povzamemo, potem lahko rečemo, da so kljub reformi regionalne politike v EU članicah spodbujanje razvoja strukturno šibkih območij še vedno pomembno (načelo enakosti), vendar pa pridobivajo na pomenu učinkovitost (efficiency), kar trenutno še ne povzroča političnih problemov, vendar pa je prihodnost nepredvidljiva. K temu je pripomogla tudi gospodarska kriza, kjer pridobivajo na pomenu faktorji konkurenčnost držav in regij (načelo učinkovitosti), kriza pa je prizadela predvsem strukturno šibka območja, kjer se ljudje počutijo zapostavljeni in pričakujejo državno podporo (načelo enakosti). Omejena javna sredstva in nejasna prihodnost pa trenutno ne omogočajo zadostitev vseh potreb gospodarstva, države, lokalnih skupnosti in prebivalstva. 4.4. VLOGA REGIONALNIH RAZVOJNIH AGENCIJ PRI SPODBUJANJU REGIONALNEGA RAZVOJA Sistem spodbujanja razvoja je v različnih državah različen. Odvisen je tudi od institucionalne organiziranosti. Predvsem v federalnih državah imajo regionalne oblasti pomembno vlogo pri spodbujanju razvoja (npr. Nemčija, Avstrija). Pri spodbujanju razvoja v posamezni državi, regiji, lokalni skupnosti sodelujejo številne organizacije (ministrstva, agencije, skladi, zasebni sektor, ...). V nekaterih državah imajo pomembno funkcijo finančne organizacije. Tudi pomen združenj (npr. zbornic, sektorskih združenj,...) je različen. V večini držav so v sistemu spodbujanja razvoja udeležene številne agencije, tako na nacionalni kakor tudi na regionalni in lokalni ravni: agencije za spodbujanje razvoja (npr. Scottish Enterprise), agencije za spodbujanje tujih investicij (npr. IDA na Irskem), agencije za spodbujanje inovativnosti (npr. FORFAS na Irskem, TEKES na Finskem), agencije za spodbujanje podjetništva, agencije za podporo velikim podjetjem (ENTERPRISE IRELAND), agencije za spodbujanje razvoja turizma, agencije za spodbujanje regionalnega razvoja (DIACT prej DAT AR v Franciji, NUTEK na Švedskem), energetske agencije, ... Ponekod imajo posamezne agencije več funkcij, kar je odvisno predvsem od načina spodbujanja razvoja v posamezni državi, pogosto pa se naloge posameznih agencij deloma tudi prekrivajo. Tudi v Sloveniji imajo javne agencije pomembno vlogo pri izvedbi politik posameznih ministrstev. Povezovanje posameznih nalog je značilno predvsem za regionalne razvojne agencije. Te imajo zelo pomembno vlogo v nekaterih državah in deželah (celotna Velika Britanija, Flandrija, Portugalska, Španija, Francija,...). Nekatere so zelo velike in pomembne, kot je Scottish Enterprise. Za to agencijo je značilno, da pokriva zelo širok spekter storitev (spodbujanje podjetništva, pomoč ključnim sektorjem, izhodne in vhodne investicije, pomoč lokalnim skupnostim, spodbujanje inovativnosti, razvoj podeželja, turizem, razvoj človeških virov), da je javna in da ima lokalne pisarne, kar omogočajo boljši stik s ciljno skupino in da spodbuja tako razvoj podjetij, ljudi, kakor tudi območij. Njena vloga se je v zadnjih letih povečala, saj je Škotska v skladu s politiko devolucije pridobila nekatere pristojnosti in finančne vire, predvsem na področju spodbujanja gospodarskega razvoja. V Angliji imajo zelo pomembno vlogo regionalne razvojne agencije, ki so bile postavljene od zgoraj navzdol. Poleg regionalnih razvojnih agencij so prisotne tudi lokalne razvojne agencije (območne, mestne, ruralne), ki vsaka v svojem segmentu spodbuja razvoj določenega območja in določene tematike (financiranje, svetovanje, usposabljanje, svetovanje, javno-zasebno partnerstvo, prostorsko načrtovanje, urbana prenova, socialni programi, spodbujanje turizma, trženje območja, ...). REGIONALNE RAZVOJNE AGENCIJE Regionalne razvojne agencije je zelo težko definirati, saj so njihova vloga, dejavnost, organizacijska oblika in vzroki nastanka zelo heterogeni. Po ocenah OECD je danes v svetu okoli 15.000 razvojnih agencij, ki delujejo na regionalni in lokalni ravni. Nastale so v valovih in sicer: • v Zahodni Evropi po 2. svetovni vojni z namenom obnove porušene Evrope na lokalni in regionalni ravni, • v Severni Ameriki v 60-ih in 70-ih zaradi odprave posledic deindustrializacije posameznih območij (mest), predvsem na severu ZDA, • v Vzhodni Aziji v 80-ih in 90-ih zaradi pospešene urbanizacije in industrializacije, • v Latinski Ameriki, Južni Aziji, Afriki in v Vzhodni Evropi v zadnjih dvajsetih letih s ciljem pospeševanja gospodarskega razvoja. V Evropi nimamo enotnega modela regionalnih razvojnih agencij. RRA-ji so pravi razcvet doživele v zadnjih tridesetih letih. Ker ni enotnega modela je tudi težko podati enotno definicijo. EURADA je pripravila naslednjo definicijo razvojne agencije: to je vsaka organizacija, katere poslanstvo so skupni in splošni interesi nekega področja. Delovati mora v tesni povezavi z regionalnimi ali lokalnimi oblastmi pri upravljanju, financiranju in določitvi nalog. Poleg tega mora delovati na dovolj velikem območju, ki pa mora biti manjši od države. Da RRA lahko uspešno deluje, potrebuje: • dobro poznavanje problemov in potencialov območja, • sposobnost dela z (ne za) obstoječimi gospodarskimi, kulturnimi, družbenimi in političnimi strukturami območja, • operativni program dela, s katerim bo RRA prepoznana kot potrebna in koristna organizacija, ki ustvarja nova delovna mesta, ustvarja in izkorišča priložnosti ter podaja rešitve. Tako mora RRA izpolnjevati naslednje pogoje: • Mora biti sprejeta in razumljena pri obstoječih političnih strukturah. • Svoje cilje mora pretvoriti v konkretne projekte. • Svoje delovanje mora usklajevati z ostalimi organizacijami (nacionalna, regionalna, lokalna raven). • Mora imeti ustrezne kapacitete (finančne, človeške). • Mora biti avtonomna pri sprejemanju odločitev. Slika 10: Različne ravni delovanja regionalnih razvojnih agencij Makro raven Evropska komisija RR A ministrstva Mezo raven fs ^ RRA ^^ % Lokalna oblast Mikro raven % '""V X direktor nadzorni svet , pp^ lastniki ^ ^ ■■......................................■ . Operativna raven financiranje inkubatorji infrastruktura tekmovanje med regijami spodbujanje investicij ERDF/ESF projekti institucije znanja ROP EIB ministrstva lokalna oblast človeški viri internacion Ii ulji Interreg projekti Izkušnje OECD kažejo, da so razvojne agencije uspešne le, če so del celovitega sistema spodbujanja razvoja na določenem območju, kjer se aktivnosti razvojnih agencij dopolnjujejo s sistemom izobraževanja, s stanovanjsko politiko, s prometno politiko, z urejanjem prostora in z zagotavljanjem ostalih javnih storitev. Torej RRA-ji sami po sebi ne morejo biti glavni razlog uspeha/neuspeha določenega območja. Danes se RRA-ji povezujejo na različnih ravneh in sodelujejo s številnimi partnerji. Vloga in oblika regionalnih razvojnih agencij (v nadaljevanju: RRA) je zelo različna v državah članicah. V veliki meri je vloga odvisna od: • administrativnega sistema v posamezni državi članici, • vzrokov nastanka RRA-jev (decentralizacija (top-down) ali reševanje posameznih problemskih območij (bottom-up), • oblik sodelovanja (partnerstva) med posameznimi ravnmi (država, regija, lokalna raven), med socialnimi partnerji, med javnim in zasebnim sektorjem (JZP), med zasebnim sektorjem (npr. grozdi), • finančnih sredstev namenjenih spodbujanju regionalnega razvoja, • načina reševanja problemov (sektorski ali regionalni pristop, lokalni ali regionalni pristop, vprašanje poudarka na posameznih temah). V centraliziranem administrativnem sistemu ima centralna raven odločujočo vlogo pri oblikovanju in izvajanju politik, tudi pri črpanju strukturnih skladov in pri domači regionalni politiki. To je primer Irske, Grčije in Portugalske, kakor tudi velika večina novih EU članic, vključno s Slovenijo. v dekoncentriranem centraliziranem sistemu ima centralna pisarna za potrebe izvajanja politik regionalne pisarne, ki imajo predvsem pomembno vlogo pri spodbujanju regionalnega razvoja in tudi pri črpanju strukturnih skladov. Tak sistem je značilen za Francijo in tudi za Veliko Britanijo, ki pa se vse bolj decentralizira. Decentraliziran sistem je značilen predvsem za države z močno regionalno oblastjo. To so predvsem federalne države, kot so Nemčija, Avstrija, Belgija, kakor tudi Finska, Nizozemska, Švedska in Danska. V teh državah ima regionalna raven pomembno vlogo pri spodbujanju razvoja in tudi pri upravljanju s strukturnimi skladi. Slika 11: Vloga RRA-jev v državah članicah EU Miuislistvo odgovorno za regionaliii razvoj lop down RRA-ji kotinstruinent minististva lokalna sainoupmva Minislralvo odgovorno za ret-ioiialni rarvoj lokalna samouprava ■Miiiisli-slvo odgovorno za regionalni razvoj_ regionalna samouprava botlom up lokalna samouprava Ministrstvo odgovorno za regionalni razvoj Vir: Absorption capacity for Structural Funds in the regions of Slovenia, 2001, str. 21. Modeli vloge RRA-jev: • Model A je zelo redek. Primer je bil Shanon Development na Irskem. • Model B je tudi top-down pristop. Obstoji nacionalna regionalna agencija, ki ima v regijah svoje pisarne. Primer je Švedska (NUTEK). • Model C je primer Nizozemske, kjer je RRA v veliki meri navezana na regionalno oblast (provinco). • Model D: RRA-ji so posledica inciativ lokalne samouprave. Imajo različne oblike in so nastali iz različnih vzrokov. Niso rezultat sistematičnega pristopa, zato niso prisotne na celotnem ozemlju države. Take primere imamo povsod po EU in tudi v državah kandidatkah (primer Poljske v 90-ih letih). Danes velja, da je predvsem v anglosaksonskih državah pomembna povezanost med državo (ministrstvi) in RRA-ji, medtem ko za ostale članice velja, da os RRA-ji vedno bolj v službi regij in vse manj v službi centralne oblasti. Medtem ko so bile v preteklosti razvojne agencije ustanovljene na problemskih območjih, pa so danes prisotne na območju celotne države. Praviloma se RRA-ji ustanovijo v vseh vrstah regij (urbane, ruralne, stare industrijske, mešane), vendar je smiselno, da posamezen RRA pokriva območje: • s kritično maso prebivalstva, • s kritično maso podjetij, • s kritično maso usposobljene delovne sile, • z določeno sektorsko sprecializacijo, • z konsenzom o regionalni/ lokalni strategiji. K uspešnemu delovanju posameznega RRA-ja prispeva še naslednje: • prepoznavnost RRA-ja kot razvojne institucije (zaupanje, image), • kakovost partnerstva (vključitev vseh partnerjev), • ustreznost strateških dokumentov, • ustrezno število usposobljenih kadrov in zadostna finančna sredstva. Izkušnje tudi kažejo, da je zelo pozitivno, če RRA pokriva administrativne meje določenega območja in ne le funkcionalno območje. Priporočljiva je, da je ustanovitev RRA-jev kombinacija pristopa od spodaj navzgor, kar omogoča legitimnost RRA-ja na območju, ki g pokriva ter od zgoraj navzdol, kar omogoča sodelovanje z vlado. Velikost in naloge RRA-jev se med državami zelo razlikujejo, isto velja za pravno obliko. Po velikosti so od več kot 1000 zaposlenih v sistemu Scottish Enterprises pa do majhnih v Franciji. Dejstvo je, da vsaka pospeševalna organizacija potrebuje določeno kritično maso kadrovskih (večinoma imajo RRA-ji med 30 in 100 zaposlenih) in materialnih pogojev. To pa zahteva ustrezno multidisciplinamo kadrovsko zasedbo, ustrezne informacije in tudi ustrezna finančna sredstva. Zato so RRA-ji sorazmerno dobro kadrovsko zasedeni. Pri tem je potrebno upoštevati vsaj naslednje: • Velikost območja ter število prebivalstva, ki ga posamezna RRA pokriva (če ima RRA zaposlenih 300 ljudi in pokriva območje, kjer živi 3 mio ljudi, to seveda ni primerljivo z območjem kjer prebiva 100.000 ljudi). • Obseg (javnih) nalog, ki jih posamezna RRA izvaja. Ravno v številu zaposlenih in razpoložljivih finančnih sredstvih so razlike med posameznimi regionalnimi razvojnimi agencijami največje. Medtem ko imajo v starih EU članicah posamezni RRA-ji ustrezne finančne in kadrovske vire (angleški RRA-ji več kot 250 zaposlenih), pa so pogosto RRA-ji v novih EU članicah finančno in kadrovsko podhranjene. Vzroki so različni. Kratka zgodovina (RRA-ji še iščejo lastno vlogo), centralizirani administrativni sistemi in centralizirano izvajanje kohezijske politike. Tako je bilo na dan 31.12.2007 v poljskih regionalnih razvojnih agencijah zaposlenih nekaj več kot 1.300 ljudi, kar pa je glede na število prebivalcev in na število regionalnih razvojnih agencij še vedno malo. RRA-ji se razlikujejo po pravni obliki in sicer od gospodarskih družb (npr. Estonija, Slovaška, Poljska) do javnih institucij (Belgija, Grčija, Italija, Irska, Nizozemska), do fundacij (Romunija). Tudi znotraj države imamo različne pravne oblike, kar je posledica preteklosti posameznih RRA-jev (npr. pospeševalni centri), kakor tudi prepletanja različnih podpornih mrež. Zaradi heterogenosti RRA-ji opravljajo številne naloge. Na splošno so naloge naslednje: 1. priprava strateških dokumentov (regijski, lokalni, sektorski, pomoč pri pripravi nacionalnih dokumentov), 2. spodbujanje razvoja, 3. spodbujanje investicij in 4. financiranje. Spodbujanje razvoja: • Spodbujanje podjetništva. • Spodbujanje inovativnosti. • Mreženje (grozdi, mreže, platforme). • Razvoj in upravljanje z gospodarskimi conami ter tehnološko infrastrukturo (tehnološki parki, inkubatorji). • Razvoj transportne infrastrukture. • Spodbujanje turizma (Irska). • Usposabljanje nezaposlenih/zaposlenih (npr. Irska, Francija, Škotska, Irska). • Pomoč pri prostorskem planiranju (Belgija, Francija). Svetovanje (Irska, Škotska),... Slika 12: Regionalni inovacijski sistem in javna intervencija Povpraševanje Kupci (lo' o g o C/5 O C >o ca 03 C c^ Vh ^ ca 5b ■S C 0 .y >o ti C/3 r-J 1 I .2 N (U ca C o 5 rt > N) U O ^ , u ca ca S I g E g -g I s ^ £ £ H s ^ Pi £ S o > l-O UJ g (U C > § S .Si > C u ca >N ca 'i:: a g g O D P C/5 00 X) (U § a 0 ■i—' C • r-H C« 0 0 C a 0 ca > N ca C/3 _N 0 O. ca ca ca > o > tž N C > N ca D C o "m £ ca aj 12 "o •o o C3 a o T3 O D-rt O O. t3 O Ph 5. NOVA REGIONALNA POLITIKA 5.1. CILJI, NAČELA, VIZIJA Cilj nove regionalne politike je krepitev razvojne moči regij na podlagi lastnih razvojnih potencialov in globalnih priložnosti. VIZIJA REGIONALNEGA RAZVOJA Vizija regionalnega razvoja v Sloveniji so dinamične in ustvarjalne regije z lastno identiteto (prepoznavne, specializirane) in učinkovito upravljane ter sposobne zaznavati in izkoriščati globalne razvojne priložnosti. Njihov razvoj bo temeljil na ekonomski učinkovitosti, socialni pravičnosti in okoljski odgovornosti. CILJI REGIONALNE POLITIKE Splošni razvojni cilji regionalne politike so: • Povečati gospodarski, okoljski in družbeni kapital v regijah ter povečati njegovo učinkovitost v smislu konkurenčnosti gospodarstva, kakovosti življenja in trajnostne rabe naravnih virov. • Reševanje strukturnih problemov ciljnih problemskih območij in zmanjševanje njihovega razvojnega zaostanka, • Uresničevanje in krepitev razvojnih potencialov slovenskih regij s pomočjo mednarodnega teritorialnega sodelovanja. Kazalniki merjenja splošnih ciljev: • Sprememba v indeksu razvojne ogroženosti (IRO). • Stopnja brezposelnosti in BDP/prebivalca in po regijah v indeksu ravni, EU-27 = 100 • Stopnja brezposelnosti in BDP/prebivalca v EUR za SLO regije v primerjavi s sosednjimi NUTS-3 regijami Pri trajnostni regionalni politiki ne gre le za vlaganja v finančni in fizični kapital regij v gospodarskem smislu, ampak tudi za vlaganja v okoljski in družbeni kapital regij. Slednji vključuje kategorije človeškega kapitala, socialnega kapitala in kulturnega kapitala. Tudi pri konkurenčnosti regij ne gre le za gospodarsko konkurenčnost na globalnem trgu ampak tudi za učinkovitost v smislu kakovosti življenja in trajnostne rabe naravnih virov. NAČELA REGIONALNE POLITIKE V regionalnem razvoju se upoštevajo naslednja načela: 1. Teritorialno Strukturiran več nivojski pristop regionalne politike. 2. Trajnostni sonaravni razvoj kot obveznost nosilcev odločanja na vseh teritorialnih ravneh. 3. Usmerjenost na celotno ozemlje vendar prilagojenost ukrepov posebnostim posameznih območij. Dodatni ukrepi za problemska območja. 4. Fleksibilnost rešitev in hitra odzivnost regionalne politike na razvojne probleme. 5. Teritorialni razvojni dialog med nosilci odločanja na vseh teritorialnih ravneh. 6. Partnerstvo med lokalnimi skupnostmi, združenji gospodarstva in nevladnim sektorjem. 7. Partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem. 8. Koncentracija in programsko usmerjanje razvojnih spodbud na podlagi usklajenih nacionalnih/sektorskih usmeritev in prioritet ter regionalnih razvojnih programov -doseganje sinergij. 9. Subsidiarnost: samostojnost regij pri odločanju o projektih in financiranju le teh. 10. Povezovanje (mreženje) znotraj in navzven regije (zlasti v širši evropski prostor). 11. Odgovornost za izvajanje na nacionalni in regionalni ravni: delitev funkcij in poudarek na koordinacijski vlogi nacionalne ravni ter prenos načrtovalskih in izvedbenih funkcij na nižje teritorialne ravni; 12. Spremljanje in vrednotenje (evalvacija) politike, programov in projektov. 5.2. IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE PREDLOGOV SPREMEMB REGIONALNE POLITIKE REGIONALNA POLITIKA IN USTANAVLJANJE POKRAJIN Spremembe regionalne politike in ustanavljanje pokrajin sta medsebojno povezana procesa, ki se dopolnjujeta, krepitev institucionalne sposobnosti regij pa ena izmed prioritet, ne glede na odločitev o ustanavljanju pokrajin. V obdobju do ustanovitve pokrajin in njihovega celovitega delovanja bodo razvojne regije osnovna raven spodbujanja regionalnega razvoja. Z ustanovitvijo pokrajin želimo doseči optimalno regionalizacijo in decentralizacijo države, kar zahteva vzpostavitev ravnovesja med štirimi vidiki decentralizacije države in sicer: teritorialno, politično, upravno in fiskalno decentralizacijo. V tem okviru je potrebno vzpostaviti ustrezno teritorialno strukturo pokrajin s primernim obsegom nalog in zadostnimi finančnimi viri za izvajanje teh nalog. Temeljno izhodišče za oblikovanje navedenega je v razvojni (pospeševalni) funkciji pokrajin, ki jo bodo bodoče pokrajine zagotavljale na posameznih področjih. Prav v sedanjem kriznem gospodarskem, socialnem in okoljskem obdobju se tudi v strokovni javnosti krepi spoznanje, da lahko zlasti pokrajine z dovolj velikim razvojnim kapitalom upajo na razvojni preboj, na trajnostni dvig blagostanja in kakovosti življenja. V primeru členitve Slovenije na že predlaganih 14 pokrajin bi jih namreč kar 6 imelo manj kot 100 000 prebivalcev in zelo skromen regionalni razvojni in drug potencial. To pa med drugim prinaša nujnost zmanjšanja predvidenih makroregionalnih pristojnosti, razdrobljenost regionalnih razvojnih potencialov, omejeno zmožnost gravitacijskega tekmovanja z močnimi in večjimi regijami in mesti sosednjih držav, torej vprašljivost učinkovitega delovanja pokrajine kot finančno čim bolj avtonomne, samozavestne evropske razvojne in varovalne regije. Šibke pokrajine, številne s prevlado razvojno problematičnih območij, bi bile po vsej verjetnosti neenakopraven, močni državi še vedno zelo podrejen partner, izrazita regionalna razbitost Slovenije s številnimi pokrajinami bi torej še naprej omogočala sicer bolj subtilno nadaljevanje državne centralizacije. Skozi regionalno politiko in pokrajinsko zakonodajo je tako potrebno podpreti vzpostavljanje takih mehanizmov, ki bodo resnično omogočali skladnejši razvoj znotraj večje pokrajine in bodo preprečevali koncentracijo razvoja zgolj v njenem središču. Zato je Strateški svet za decentralizacijo in regionalizacijo v letu 2009 predlagal ustanovitev 3 do maksimalno 8 pokrajin. Največ strokovne podpore uživa ustanovitev 6 pokrajin. Po ustanovitvi pokrajin bi bilo smiselno v tistih, ki bodo obsegale večje število današnjih razvojnih regij, obdržati obstoječe podporne institucije spodbujanja regionalnega razvoja. Njihove naloge bo potrebno prilagoditi novi stvarnosti, je pa oblikovanje močnega regijskega razvojnega managementa tudi v interesu bodočih pokrajin. Država bo tudi po začetku delovanja pokrajin obdržala spodbujanje razvoja na problemskih območjih. Prav tako se predpostavlja, da se bo na državni ravni še naprej izvajalo naloge organov upravljanja vseh operativnih programov kohezijske politike EU (vključno teritorialno sodelovanje) in politike razvoja podeželja EU. Na državni ravni bo potrebno usklajevati razvojna prizadevanja ministrstev in pokrajin. REGIONALNA POLITIKA IN KOHEZIJSKA POLITIKA EU Regionalna politika bo v programskem obdobju 2007-2013 izvajala (dokončala) že zastavljene prednostne usmeritve in instrumente v okviru operativnih programov kohezijske politike EU. Glede na omejene javne finančne se bo potrebno dodatno osredotočiti na izvedbo tistih instrumentov, ki v največji možni meri prispevajo tudi k reševanju finančne in ekonomske krize in ki imajo torej tudi kratkoročne učinke. Dodatno se bodo zagotovila sredstva za spodbujanje podjetništva na regionalni ravni, in sicer predvsem z večjim poudarkom na zagotavljanju podjetništvu prijaznega poslovnega okolja, predvsem z vzpostavitvijo regionalnih podjetniških inkubatorjev in podobnih podpornih institucij. Omogočil se bo lažji dostop do finančnih sredstev, še posebej za novo nastala podjetja (npr. regionalne garancijske sheme z uporabo finančnega inženiringa). V naslednjem programskem obdobju po letu 2013 bo kohezijska politika EU verjetno doživela določene spremembe, ki pa danes še niso v celoti poznane. Slovenijo čaka tudi izguba upravičenosti do sredstev najugodnejšega cilja konvergence s strani Zahodne Slovenije (teritorialna raven NUTS-2). Vzhodna Slovenija bo upravičenost do cilja konvergence verjetno ohranila, poleg tega pa lahko pričakujemo sredstva EU tudi iz naslova drugih ciljev in prehodnih režimov. Po nekaterih ocenah naj bi porasel pomen cilja mednarodno teritorialno sodelovanje. Vsekakor pa bo kohezijska politika EU za slovensko regionalno politiko še naprej eden ključnih načinov njenega izvajanja. REGIONALNA POLITIKA IN REGIONALNE DRŽAVNE POMOČI Na podlagi člena 87(3)(a) in člena 87(3)(c) Pogodbe lahko Evropska komisija šteje kot združljivo s skupnim trgom državno pomoč podjetjem, dodeljeno za spodbujanje gospodarskega razvoja nekaterih manj razvitih območij v Evropski uniji. Ta vrsta državne pomoči se imenuje regionalna državna pomoč. Za izvajanje politike regionalnih državnih pomoči uskladijo države članice z Evropsko komisijo t.i. regionalno karto, ki velja za programsko obdobje. Z regionalno karto se določijo območja v državi članici, na katerih je regionalna državna pomoč dovoljena in zgornje meje intenzivnosti te pomoči. V finančni perspektivi EU je v Sloveniji kot upravičeno območje na regionalni karti določeno območje celotne države. To je povezano z upravičenostjo Slovenije do cilja konvergence na celotnem ozemlju v okviru kohezijske politike EU. o Trenutno še ne vemo, kakšna bodo pravila v novi finančni perspektivi po letu 2013 . Jasno je le to, da bo del države (teritorialna enota Zahodna Slovenija na ravni teritorialne razčlenitve Pričakujemo naslednje (predpostavke): • nadaljnji pritisk na zmanjševanje upravičenega števila prebivalstva s ciljem koncentracije pomoči, predvsem v območjih iz člena 87(3)(c), kar je bil namen Komisije že v obdobju 2007-2013, ko naj bi ostali le »phasing out« regije in redko poseljene regije, • območja iz člena 87(3)(a) bodo obdržala status, • državam članicam se upravičeno število prebivalstva ne bo zmanjšalo za več kot 50 %, • navezava na programski pristop in na nacionalno regionalno politiko bo ostala. NUTS-2) izgubil upravičenost do najugodnejšega cilja konvergence v okviru kohezijske politike EU. To pomeni, da bodo na tem območju uveljavljeni manj ugodni pogoji dodeljevanja državnih pomoči in da bodo regionalne državne pomoči pomemben instrument spodbujanja razvoja v Zahodni Sloveniji^. V okviru pogajanj o naslednji finančni perspektivi se bo glede regionalnih državnih pomoči izhajalo izhajala iz naslednjih izhodišč: • daje čim večji delež ozemlja upravičen do statusa iz člena 87(3)(c) (Gorenjska, Goriška), • da v kolikor bi Goriška regija izpadla iz statusa 87(3)(c), se bo zagovarjalo določitev takih kriterijev, ki bodo omogočili, da Posočje pridobi status 87(3)(c). Področje regionalnih državnih pomoči je urejeno v drugih predpisih tako, da ga ZSRR ne bo urejal. Bo pa karta regionalnih državnih pomoči v ZSRR navedena kot instrument regionalne politike, regionalne državne pomoči in druge oblike horizontalnih in sektorskih državnih pomoči podjetjem, ki imajo pomemben vpliv na regionalni razvoj, pa kot regionalne spodbude. REGIONALNA POLITIKA IN RAZVOJ PODEŽEUA V skladu s strateškimi smernicami Skupnosti mora politika razvoja podeželja podeželskim območjem pomagati, da dosežejo cilje večje konkurenčnosti, ustvarjanja delovnih mest in inovativnosti. Potrebna je večja osredotočenost na naložbe v ljudi, znanje in izkušnje, v kapital v kmetijskem in gozdarskem sektorju, v nove načine izvajanja okoljskih storitev in ustvarjanje več in boljših delovnih mest na podeželju. Politika razvoja podeželja pomaga podeželskim območjem, da izpolnjujejo svoj potencial kot privlačen kraj za naložbe, delo in življenje. S tem, ko so vse aktivnosti prilagojene stanju okolja in narave, neposredno podpira trajnostni razvoj. Razvoj podeželja prispeva k povečanju konkurenčnosti v kmetijskem, in živilskem sektorju, pri čemer velja izpostaviti inovacije in informacijsko - komunikacijske tehnologije. Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (PRP) Slovenija izvaja z ukrepi po 4 prednostnih oseh: • Aktivnosti 1. osi - izboljšanje konkurenčnost kmetijskega in gozdarskega sektorja naj bi prispevale k dvigu produktivnosti in s tem konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja, poleg tega pa posredno in neposredno vplivale tudi na ohranjanje okolja in izboljšanje kakovosti življenja na podeželju. • Aktivnosti 2. osi - izboljšanje okolja in podeželja skupaj vodijo k obdelanosti podeželskih območij in izvajanju naravi prijaznih tehnologij v kmetijstvu in gozdarstvu. Pripomorejo k varovanju okolja, ohranjanju naravnih resursov in proizvodnih danosti za kmetijstvo. Poseljenost podeželja in aktivnost prebivalstva na področju kmetijstva je ključna za zagotavljanje trajnostnega razvoja podeželskih območij. Uveljavljen način upravljanja z gozdovi in ohranjanje ter vzpodbujanje sonaravnega kmetovanja bo v veliki meri zagotavljal ugodno stanje biotske raznovrstnosti in ohranjanje habitatov na območjih Natura 2000. Ukrepi 2. osi se izvajajo v obliki neposrednih plačil (gre za plačila na upravičeno enoto - površina, žival,... - kot kompenzacija višjih stroškov). Odprta vprašanja: 1) Kakšen bo status slovenskih NUTS-2 regij: ali bo Vzhodna Slovenija upravičena do statusa Cilj 1?; 2) Kakšen bo status regij, ki izgubijo status Cilj 1: ali bodo avtomatsko upravičene do statusa 87(3)(c)?; 3) Na kateri ravni bomo določili upravičenost do statusa območja iz člena 87(3)(c), če ne bo celotna Slovenija upravičena: NUTS-2, NUTS-3, NUTS-4 ali NUTS-5: tudi vprašanje povezovanja območij v večje teritorialne enote ter vprašanje dosegljivosti ustreznih podatkov?; 4) Katere kriterije (kazalnike) bomo uporabili za določitev upravičenih območij? Pomembneje tudi, da območje potrebuje pomoč in daje regionalna državna pomoč ustrezen odgovor na socio-ekonomski položaj območja. • Aktivnosti 3. osi - kakovost življenja na podeželju in gospodarska diverzifikacija podeželskega gospodarstva - spodbujajo podjetništvo ter so namenjene dvigu kakovosti življenja na podeželju. Omogočajo večjo zaposljivost in pozitivno vplivajo na gospodarski razvoj podeželja ter ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Koriščenje ostalih danosti na podeželju omogoča diverzifikacijo gospodarskih dejavnosti na podeželju. • Namen 4. osi - pobude LEADER in njenih ukrepov je spodbujanje odločanja o razvoju posameznih podeželskih območij po pristopu od spodaj navzgor preko lokalnih akcijskih skupin (LAS). Lokalno prebivalstvo mora biti sposobno samo odločati o razvoju svojega okolja in razvojne ideje tudi uresničevati. Za uspešno nastajanje LAS in vključevanje podeželskega prebivalstva v proces nastajanja in uresničevanja razvojnih programov (lokalnih razvojnih strategij) je potrebno spodbujati tudi izobraževanje za pridobivanje ustreznih strokovnih znanj. Prednostne naloge, ki bodo prispevale k doseganju ciljev 4. osi morajo hkrati prispevati k doseganju ciljev L, 2. in zlasti ciljev 3. osi. V primeru 4. osi PRP je podpora namenjena ustanavljanju in delovanju LAS izključno po pogojih PRP (lokalni projekti, podpora investicijam v naseljih z manj kot 10.000 prebivalci ter upoštevanje načel LEADER pri izboru projektov) in se nanašajo na manjše projekte. Razmerje med programi regionalne politike in politike razvoja podeželja je urejeno v operativnih programih, kjer so za posamezne instrumente oziroma ukrepe natančno določene razmejitve, ki preprečujejo financiranje iz več virov. Razmerje med njima je razmeije komplementarnosti. V naslednjem programskem obdobju po letu 2013 bo politika razvoja podeželja v EU verjetno doživela določene spremembe, ki pa danes še niso poznane. V povezavi z upravičenostjo do sredstev iz naslova cilja konvergence bo Slovenija ohranila tudi upravičenost do programa razvoja podeželja. REGIONALNA POLITIKA IN PROSTORSKO PLANIRANJE Prostorsko planiranje ureja Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07). Prostorske ureditve se načrtujejo s prostorskimi akti s katerimi se določajo usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo. Prostorski akti so državni, občinski in medobčinski prostorski akti. Državna prostorska akta sta državni strateški prostorski načrt in državni prostorski načrt. Občinska prostorska akta sta občinski prostorski načrt ter občinski podrobni prostorski načrt. Občina lahko sprejme strateški del občinskega prostorskega načrta kot občinski strateški prostorski načrt, ki je v tem primeru samostojen občinski prostorski akt. Medobčinski prostorski akt je regionalni prostorski načrt. Zakon o prostorskem načrtovanju ureja tudi razmerje med prostorskim planiranjem in regionalno politiko s tem, ko določa, da pripravijo občine za izvedbo regionalnega razvojnega programa regionalni prostorski načrt. Pripravijo ga samo za tiste vsebine (projekte), ki zahtevajo načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega pomena. V dogovoru o pripravi regionalnega prostorskega načrta določijo udeležene občine tudi pripravljavca načrta. Regionalni prostorski načrt in regionalni razvojni program morata biti med seboj usklajena. Z regionalnim prostorskim načrtom se na podlagi prikaza stanja prostora, usmeritev iz državnega strateškega prostorskega načrta in ob upoštevanju državnega prostorskega načrta in regionalnega razvojnega programa načrtujejo prostorske ureditve. Določa namensko rabo prostora in prostorske izvedbene pogoje za načrtovanje prostorskih ureditev tako natančno, da je na njegovi podlagi mogoče pripraviti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov. Regionalni prostorski načrt nadomesti občinski prostorski načrt v delu, ki se nanaša na načrtovane prostorske ureditve. Regionalni prostorski načrt je sprejet, ko ga sprejmejo vsi občinski sveti udeleženih občin. Priprava prostorskih planskih in izvedbenih aktov je pogoj za izvajanje regionalne politike v prostoru, načrtovanje družbenega in prostorskega razvoja pa mora biti usklajeno. Vendar pa se v praksi izvajanja prostorske zakonodaje kaže, da se občine ne odločajo za pripravo regionalnih prostorskih načrtov. Ključni problem je obveznost sprejemanja tega akta v enakem besedilu na vseh občinskih svetih tako, da prostorske ureditve regionalnega pomena večinoma ostajajo neurejene. Iz ureditve prostorskega planiranja pred uveljavitvijo Zakona o prostorskem načrtovanju leta 2007 obstaja pozitivna izkušnja regionalne politike s takratnimi regionalnimi zasnovami prostorskega razvoja. Njihova poskusna priprava v treh razvojnih regijah je dala zadovoljive rezultate in ugodno vplivala na pripravo regionalnih razvojnih programov. Projekte so sicer umeščale v prostor občine in država vendar pa so bili interesi prostorskega razvoja v regiji zastopani in sinergija med obema vidikoma planiranja zagotovljena. Glede na to, da ni predvidena skorajšnja sprememba prostorske zakonodaje, obstaja možnost, da institut regionalne zasnove prostorskega razvoja določi regionalna zakonodaja in na ta način prispeva k izboljšanju stanja prostorskih ureditev regionalnega pomena. 5.3. UVELJAVLJANJE NOVE PARADIGME IN USMERITEV REGIONALNE POLITIKE Sprememba tradicionalne v t.i. »moderno« regionalno politiko, ki temelji na spodbujanju in dvigu konkurenčnih sposobnosti vseh regij in ki jo označuje usmerjenost v izgrajevanje okolja, ki bo stimuliral znanje, inovativnost in s tem gospodarsko rast v skladu z trendi v tujini. Regionalna politika tako postane pomemben vzvod trajnostnega razvoja celotne države, skladno s cilji in prioritetami Strategije razvoja Slovenije. Poleg izkušenj razvitih držav je pri dopolnjevanju sistema regionalne politike v Sloveniji potrebno upoštevati slovenske značilnosti in tudi dosedanje izkušnje. Za regionalno politiko uspešnih držav je značilno spodbujanje na celotnem ozemlju države s poudarkom na mednarodni konkurenčnosti regij (globalizacija), vendar z intenzivnejšo podporo določenih območij (politika prilagojena značilnostim posameznega območja). Države članice EU imajo različne modele spodbujanja regionalnega razvoja, kar je posledica razumevanja (velikosti) regionalnih problemov (npr. v Avstriji regionalne razlike niso bile nikoli pomemben problem), od ustavno-pravne ureditev (ponekod je zmanjševanje regionalnih razlik vključeno v ustavo kot to velja za Italijo, Španijo in Nemčijo), od velikosti države, od zgodovine in od obsega javnih sredstev. Zelo pomemben vpliv na spodbujanje regionalnega razvoja im kohezijska politika in politika (regionalnih) državnih pomoči. Same regionalne politike se tudi spreminjajo zaradi različnih razlogov. Velik vpliv imajo gospodarske krize in tudi konjuktura. Države se zelo različno odzovejo in sicer od zmanjšanja sredstev do povečanja sredstev od dolgoročnih ukrepov do kratkoročnih ukrepov, od poenostavitev izvajanja do povečane kontrole. K spremembam prispevajo tudi notranji razlogi, kot je reforma lokalne samouprave. Odločujoč vpliv na spremembe im kohezijska politika, saj se države prilagodijo obsegu sredstev in pravilom, ki veljajo v posamezni finančni perspektivi. Tabela 5: Regionalne politike v razvitih državah KRITERU KLASIČNA MODERNA Teoretična osnova Lokacijska teorija: ključni faktorji razvoja so proizvodni stroški in razpoložljivost delovne sile Teorije učeče se regije: ključni faktorji so inovacijsko okolje, mreže, grozdi Značilnosti politike Namen Enakost ali učinkovitost Enakost in učinkovitost Cilj Nova delovna mesta, nove investicije Izboljšana konkurenčnost (podjetništvo, inovacije, znanje) Obseg aktivnosti Ozek Širok (večsektorski) Način delovanja Reaktiven, projektno zasnovan Proaktiven, strateški Struktura politike Območje Problemska območja Vse regije Analitična osnova Kazalniki SWOT analize regij Ključni inštrument Spodbude Razvojni program Ključna aktivnost Pomoč podjetjem, trda infrastruktura Poslovno okolje, razvojna infrastruktura Organizacija Način določanja politike Centralizirano (top-down) Partnersko Ključna institucija Centralna oblast Regijska oblast (se krepi) Partnerji Ni Lokalne vlade, nevladne organizacije, socialni partnerji Administracija Enostavna/racionalna Kompleksna Izbor projektov Notranji Participativen Casovnica Ni Večletna perspektiva Vrednotenje Cas Končno (ex-post) Predhodno, vmesno, končno Rezultati Merljivi Težje merljivi, a zato enostavni in enotni kazalniki za meijenje Vir: Prirejeno po Bachtler John, Yuill Douglas, 2001. str. 12. KONCEPT REGIONALNEGA RAZVOJA IN OPREDELITEV REGIONALNE POLITIKE Za uresničitev zastavljenih ciljev je potrebna sprememba koncepta. Nadgradnja tradicionalne v moderno regionalno politiko zahteva preusmeritev: • od poudarjanja enakosti k poudarku na učinkovitost in krepitvi razvojne moči regij, • od usmerjenosti na opremljanje in razvoj fizične infrastrukture k razvojni infrastrukturi in »mehkim« dejavnikom, ki so temelj trajnostno razumljene konkurenčnosti regij, • od pretežno nepovratnih oblik regionalnih spodbud tudi k povratnim oblikam spodbujanja regionalnega razvoja, • od pretežno javnih razvojnih projektov tudi k javno-zasebnim oblikam spodbujanja razvoja, • k teritorialno strukturiranem več nivojskem pristopu regionalne politike. Temeljna raven delovanja je razvojna regija (NUTS-3) pri čemer pa nekateri programi in projekti zahtevajo kritično maso in združevanje razvojnih regij v širša območja. Po drugi strani pa mora endogena regionalna politika podpreti tudi razvojna prizadevanja v oblikovanih območnih razvojnih partnerstvih znotraj razvojnih regij, še posebej v problemskih območjih, • k fleksibilnim rešitvam in zagotavljanju hitre odzivnosti regionalne politike na razvojne probleme, • k partnerstvu med lokalnimi skupnostmi, gospodarstvom in institucijami civilne družbe. • od ozkega nacionalnega razumevanja regionalnega razvoja k širšemu transnacionalnemu pogledu. PRISTOJNOSTI, OBMOČJA IN DOKUMENTI REGIONALNE POLITIKE Pristojnosti in območja Za načrtovanje in izvajanje regionalne politike so pristojni država in samoupravne lokalne skupnosti. Vlada izvaja pristojnosti države. Pristojnosti vlade uresničujejo ministrstva in državni organ, pristojen za regionalni razvoj. Samoupravne lokalne skupnosti usklajujejo svoje razvojne interese ter uresničujejo pristojnost za načrtovanje in izvajanje regionalne politike v razvojni regiji tako, da ustanovijo razvojni svet regije. Temeljna teritorialna enota za načrtovanje in izvajanje regionalne politike je razvojna regija. V postopku priprave regionalnega razvojnega programa se lahko mejna občina odloči za interesno sodelovanje v sosednji regiji. Območje razvojne regije pa se v programskem obdobju ne spreminja. Regionalna politika pa se lahko načrtuje in izvaja tudi na območni ravni, če je v regiji oblikovano območno razvojno partnerstvo. Regijski projekti, ki zahtevajo kritično maso, se oblikujejo in usklajujejo na širšem območju več regij. Zakon uveljavlja fleksibilno načelo več nivojskega teritorialnega pristopa in subsidiarnosti po katerem se določene funkcije opravljajo na teritorialni ravni, kije za to najbolj primerna. Programsko obdobje za izvajanje regionalne politike je določeno z zakonodajo Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) z obdobjem izvajanja vsakokratne finančne perspektive EU. Dokumenti regionalne politike Regionalna politika temelji na naslednjih medsebojno usklajenih dokumentih: strategiji regionalnega razvoja Slovenije, regionalnih razvojnih programih, prostorskih zasnovah regionalnega razvoja ter triletnih dogovorih za razvoj regij, sklenjenih med državo in razvojno regijo. Dokumenti regionalne politike so naslednji: • Strategija regionalnega razvoja Slovenije je temeljni strateški dokument regionalne politike na državni ravni. V njej se določijo usmeritve za pripravo regionalnih razvojnih programov ter podrobneje določijo cilji, programi in instrumenti regionalne politike. Sprejme jo vlada po predhodni predstavitvi predloga v Državnem zboru Republike Slovenije najmanj dve leti pred začetkom programskega obdobja. S tem dokumentom država podrobneje opredeli svoja pričakovanja in namere, ki izhajajo iz državnih strateških dokumentov in vplivajo na regionalni razvoj. • Regionalni razvojni program je sestavljen iz strateškega in programskega dela. Strateški del vsebuje analizo regionalnih razvojnih potencialov, opredelitev ključnih razvojnih ovir in prednosti regije v širšem čezmejnem prostoru, razvojne cilje in prioritete regije v programskem obdobju ter opredelitev razvojne specializacije regije. Programski del vsebuje programe spodbujanja razvoja v regiji s časovnim in finančnim ovrednotenjem ter določi sistem spremljanja in vrednotenja in organiziranost za izvajanje regionalnega razvojnega programa. Pripravlja se sočasno z izvedbenim dokumentom razvojnega načrtovanja na državni ravni in mora biti z njim usklajen. Sprejme ga razvojni svet regije eno leto pred iztekom tekočega programskega obdobja. S tem dokumentom regija določi svojo razvojno specializacijo in opredeli svoje prioritete ter določi programe za njeno realizacijo. • Z dogovori za razvoj regije se uresničuje regionalni razvojni program. Sklepajo se med državo in razvojnim svetom regije za triletno obdobje. Dogovor za razvoj regije vključuje regijske projekte in sektorske projekte, ki imajo pomemben vpliv na uresničevanje razvojnih prioritet regije. Sprejme ga razvojni svet regije in potrdi vlada. Podpišeta ga predsednik sveta in minister, pristojen za regionalni razvoj. Dogovor za razvoj regije mora upoštevati usmeritve in javnofmančne okvire za pripravo programskega proračuna države in že sprejete proračune države in občin. • Medregijski projekti in skupni razvojni program. Pri sektorskih projektih, ki imajo pomemben razvojni učinek na več regij in pri regijskih projektih, ki zahtevajo kritično maso, ki presega vire regije, se razvojne regije povežejo in v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi pripravijo medregijski projekt ali skupni razvojni program. S tem je odprta možnost za uspešnejše povezovanje sektorskih in regionalnih ciljev. Nekateri sektorji se namreč težko usklajujejo na ravni 12 razvojnih regij, ki so preprosto premajhne in preveč razdrobljene teritorialne enote za obravnavo določenih razvojnih problemov. • Območno razvojno partnerstvo se oblikuje na sklenjenem območju več občin znotraj ene ali več regiji. Medsebojna razmerja med partnerji na ravni območja se določijo s pogodbo. Območni razvojni program je sestavni del regionalnega razvojnega programa in se praviloma pripravlja sočasno ter mora biti z njim usklajen. Uresničuje se znotraj dogovorov za razvoj regije. S to ureditvijo se omogoča območjem znotraj regije, ki imajo tako močno izražene svoje razvojne interese, da jih lahko tudi formalno izrazijo. Vendar pa jih izražajo skozi regionalne institucije. S tem je zagotovljeno, da bodo omiljeni pritiski za nadaljnje drobljenje območij 12 razvojnih regij. Nosilci regionalne politike • Organ, pristojen za regionalni razvoj (trenutno je to SVLR) je pristojen za opravljanje naslednjih strokovnih in upravnih nalog na področju regionalnega razvoja: o skrb za izvajanje tega zakona, uresničevanje Strategije regionalnega razvoja Slovenije in nudenje strokovne pomoči regionalnim institucijam, o vzpostavitev enote skrbnikov regij in sodelovanje v teritorialnem razvojnem dialogu, o opravljanje nalog upravljanja v okviru endogene regionalne politike in izvajanja programov spodbujanja skladnega regionalnega razvoja s svojega področja dela, o podeljevanje javnih pooblastil za izvajanje splošnih razvojnih nalog v regiji, o zagotavljanje raziskovalnih podlag za razvoj analitičnih orodij in metodologij, programov izobraževanja regionalnih menedžerjev in skrb za prenos dobrih praks, o predlaganje vladi odločitev, ki jih ta sprejme za izvajanje ustanoviteljskih pravic Republike Slovenije v Javnem skladu Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja, o zbiranje podatkov iz evidenc in baz podatkov o državnih razvojnih spodbudah na ravni regij ter vzpostavitev in vzdrževanje informacijskega sistema na področju regionalnega razvoja in o opravljanje drugih nalog v skladu z zakonom in/ali aktom vlade. • Svet za teritorialno usklajevanje razvojnih pobud je novo telo, ki ga ustanovi vlada. Njegova naloga je, da usklajuje razvojne pobude, načrtovanje in izvajanje nalog s področij dela ministrstev, pomembnih za spodbujanje regionalnega razvoja, izvaja teritorialni razvojni dialog, usklajuje predloge dogovorov za razvoj posameznih regij in regionalnih zasnov prostorskega razvoja ter predlaga vladi odločitve iz njene pristojnosti. Gre za sistemsko prilagoditev obstoječe medresorske komisije za usklajevanje ukrepov razvojne podpore v Pomurski regiji in Pokolpju, ki je sestavljena iz državnih uradnikov na ravni direktorja direktorata in jo vodi državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Delovanje te komisije je bilo ocenjeno kot ustrezen način za zagotavljanje medresorske usklajenosti razvojnih pobud in vodenje teritorialnega razvojnega dialoga. Slovenski regionalno razvojni sklad (daljše ime: Javni sklad RS za regionalni razvoj in razvoj podeželja) s sedežem v Ribnici se bolj poveže z aktivnostmi SVLR. SVLR dodeljuje nepovratne spodbude, sklad pa te projekte spremlja z ugodnimi krediti ter časovno premošča in zaključuje finančne konstrukcije. Vzpostavlja in izvaja regijske finančne sheme in spodbuja javno-zasebno partnerstvo. Instrumenti Slovenskega regionalno razvojnega sklada so naslednji: o ugodna posojila, o kapitalski vložki, o sofinanciranje stroškov odobritve posojil, o sofinanciranje stroškov garancij za najete kredite, o sofinanciranje stroškov obresti, o zagotavljanje garancij za najete kredite, o zavarovanje kreditov, o sofinanciranje stroškov priprave študij izvedljivosti za projekte javno- zasebnega partnerstva, o dodeljevanje nepovratnih sredstev. Sredstva za opravljanje dejavnosti Slovenskega regionalno razvojnega sklada so predvsem: o namensko premoženje sklada, ki ga zagotavlja ustanovitelj iz namenskih sredstev državnega proračuna, o razvojna sredstva, ki jih zagotavlja ustanovitelj iz državnega proračuna za regionalne spodbude, o stvarno državno premoženje, ki ga prenese ustanovitelj na sklad namensko za izvajanje instrumentov sklada, o mednarodni viri, o donacije. Razvojni svet regije ]t organ usklajevanja razvojnih pobud in razvojnih interesov v regiji ter organ, v katerem občine uresničujejo pristojnost za načrtovanje in izvajanje regionalne politike v regiji. Sedanji Svet regije in Regionalni razvojni svet se združita v nov Razvojni svet regije. Svet uporablja za delovanje naslov in finančni račun RRA. Svet ima 20 - 30 članov, odvisno od velikosti regije. Člani sveta so predstavniki občin, združenj gospodarstva in nevladnega sektorja z območja regije. Člani se volijo ali imenujejo v skladu s pravili pravne osebe, ki jo v svetu predstavljajo. Podrobneje določi članstvo akt o ustanovitvi, ki stopi v veljavo, ko ga sprejme večina občinskih svetov občin z večino prebivalstva v regiji. S sestavo sveta je treba zagotovid, da je 40 odstotkov članov predstavnikov občin, 30 odstotkov članov predstavnikov združenj gospodarstva in 30 odstotkov članov predstavnikov nevladnega sektorja z območja regije, pri čemer morajo biti enakopravno zastopana območja regije. Predstavniki občin v svetu so lahko le voljeni občinski funkcionarji. Konsdtuira se na prvi seji, na kateri je navzočih več kot polovica članov s potrjenimi mandati. Naloge: o predstavlja regijo in sodeluje z regijami drugih držav, o pooblašča regionalno razvojno agencijo za opravljanje splošnih razvojnih nalog v regiji. o vodi in usmerja pripravo regionalnega razvojnega programa in ga sprejme, o sprejema dogovore za razvoj regije, o spremlja izvajanje regionalnega razvojnega programa in dogovorov za razvoj regije in o opravlja druge naloge na podlagi zakona. Svet sprejema odločitve na seji z večino opredeljenih glasov navzočih članov. Veljavno lahko odloča, če je na seji navzoča večina vseh članov sveta in večina članov, predstavnikov občin. Za pripravo predlogov odločitev iz prvega odstavka tega člena na prioritetnih področjih razvoja v regiji imenuje svet odbore, ki jih sestavljajo člani sveta in zunanji strokovnjaki, predstavniki ministrstev, državnih organov in oseb javnega prava ter drugih institucij, ki delujejo v regiji in so pomembne za njen razvoj. Odbore sveta vodijo regionalni menedžerji, to so osebe s kvalifikacijami za samostojno opravljanje najzahtevnejših razvojnih nalog regiji. Zaposleni so v regionalnih in območnih razvojnih agencijah. Podrobneje uredi svet svoje delo s poslovnikom. • Regionalna razvojna agencija (RRA) in območne razvojne institucije, če so v razvojni regiji vzpostavljena območna razvojna partnerstva. Regionalna razvojna agencija je opredeljena kot pravna oseba zasebnega ali javnega prava, ki je za opravljanje splošnih razvojnih nalog v razvojni regiji za programsko obdobje pridobila javno pooblastilo organa, pristojnega za regionalni razvoj. Zakon želi pogodbeno povezati vse razvojne institucije v regiji in jih v čim večji možni meri specializirati za posamezne razvojne naloge, ki bi jih opravljale za celotno regijo. RRA vzpostavi regijsko razvojno mrežo v katero se povezujejo tudi tehnološki centri, garancijski skladi, inkubatorji, centri za razvoj turizma, energetske pisarne ipd., odvisno od konkretnih razmer v regiji. V okviru regijske razvojne mreže se izvaja informiranje o programih in projektih v regiji ter interdisciplinarno povezovanje pri pripravi regijskih projektov. Razvojna mreža mora podpirati regionalni inovacijski sistem. Javno pooblastilo za razvojne naloge, ki se opravljajo v regiji Javno pooblastilo podeli z javnim razpisom organ, pristojen za regionalni razvoj in sicer za naslednje splošne razvojne naloge: • priprava, usklajevanje, spremljanje in vrednotenje razvojnih programov in regijskih projektov po tem zakonu v regiji, • priprava dogovorov o razvoju regije in njihovo usklajevanje z državnim in občinskimi proračuni, • izvajanje in sodelovanje pri izvajanju postopkov javnih razpisov, javnih naročil in javno-zasebnega partnerstva za regijske projekte, • usklajevanje dela odborov sveta in regijske razvojne mreže ter med regijo in območnimi razvojnimi partnerstvi, • tehnična, strokovna in administrativna podpora delovanju sveta, odborov sveta in regijske razvojne mreže, • informiranje, svetovanje in usmerjanje razvojnih partnerjev v regiji pri oblikovanju njihovih razvojnih projektov in prijavi na razpise za dodeljevanje regionalnih spodbud, • prenos znanj in dobrih praks s področja regionalnega razvoja, • organiziranje in koordinacija drugih strokovnih, svetovalnih in razvojno pospeševalnih nalog s področja regionalne politike. V regiji se opravljajo v javnem interesu tudi naslednje razvojne naloge države: • regijske garancijske, mikro kreditne in druge podjetniško podporne sheme, ki se izvajajo na ravni celotne regije. • promocija regije in investicij v regiji, • regijske štipendijske sheme, • izvajanje drugih regijskih aktivnosti, shem in projektov po predhodnem soglasju ministrstva, pristojnega za področje, v katerega projekt spada, in organa, pristojnega za regionalni razvoj. V javnem razpisu za podelitev javnega pooblastila lahko organ, pristojen za regionalni razvoj določi, da mora izbrana RRA v določenem času po podelitvi javnega pooblastila izpolniti še nekatere pogoje, predvsem pa: • izkazati, daje oblikovala delujočo regijsko razvojno mrežo, • razpršen ustanoviteljski deleži občin v RRA, ki je pravna oseba javnega prava, • določilo v dražbeniški pogodbi o vlaganju dobička v osnovno dejavnost in večinski javni delež v RRA, ki je pravna oseba zasebnega prava, • tripartitna sestava (občine, gospodarstvo in nevladne institucije) organov območnih razvojnih partnerstev, če ima pogodbeno razmerje z območnimi razvojnimi institucijami o razdelitvi splošnih razvojnih nalog v regiji. Če se v postopku nadzora ugotovi, da RRA ne opravlja nalog, ki jih obsega javno pooblastilo, ali jih opravlja neustrezno, oziroma, da niso zagotovljeni vsi zahtevani pogoji za podelitev javnega pooblastila, postavi organ, pristojen za regionalni razvoj, nosilcu javnega pooblastila rok za odpravo nepravilnosti in izpolnitev pogojev. Podeljeno javno pooblastilo lahko tudi odvzame. Do izbire novega nosilca javnega pooblastila po javnem razpisu lahko organ, pristojen za regionalni razvoj, določi drugo pravno osebo v regiji, ki ima ustrezno usposobljeno osebje, za opravljanje nujnih splošnih razvojnih nalog v regiji. Tabela 6: Vsebinske, organizacijske in finančne razlike med pravnoorganizacijsko obliko d.O.o. in javni zavod Zavod d.o.o. • en sam račun, vse ostalo se opredeljuje po stroškovnih mestih (TRR pri UJPU) • po kapitalu je javna,(ustanoviteljice občine, ponekod tudi država) • JZ vodi knjige po nastanki stroška in evidenčno (denarni tok) • več samostojnih TRR za večje in več letne projekte (boljši pregled sredstev) • Inšpicira Računsko sodišče in ne davčni urad • računovodsko vodenje po zakonu o gospodarskih družbah, • za vse potrebna javna naročila • poročanju upravnemu odboru in svetu regije ne pa občinskim svetom • strogo določen proračun za letno financiranje • javni razpisi za projekte in aktivnosti za katere se porabljajo javna sredstva (drugače pa odločitev na osnovi treh ponudb) • poročanje na AJPES- vsake tri mesece za statistiko finančnih tokov • večja finančna fleksibilnost v primeru zalaganja sredstev, v primerih, da moraš dokazovan upravičenost skozi že plačan račun • poročanje ustanoviteljem - občinskim svetom, vsa potrjevanja skozi občinske svete, ki tudi imenujejo direktorja • lažje pridobivanje premostitvenih kreditov za izvajanje projektov in poslovanje (glede na zaostajanje izplačil) • točno določene tarife plačilnih razredov • lažje nagrajevanje zaposlenih Financiranje nalog za katere je podeljeno javno pooblastilo • Splošne razvojne naloge, ki se opravljajo v regiji po javnem pooblastilu, se financirajo iz proračunov občin in sofinancirajo iz državnega proračuna s prenosom sredstev na podlagi pogodb, ki se sklenejo za programsko obdobje. Sofinanciranje iz državnega proračuna se določi v višini do 60% potrebnih sredstev. Obseg sredstev sofinanciranja iz državnega proračuna se določi na podlagi ocene vrednosti nalog, za katere je RRA pooblaščena, s pogodbo med RRA in organom, pristojnim za regionalni razvoj. Območne razvojne institucije, ki na podlagi sklepa sveta opravljajo posamezne splošne razvojne naloge so sopodpisnice pogodb. • Financiranje razvojnih nalog države, ki se opravljajo v regiji se določi s pogodbo med izvajalcem in državno institucijo, pristojno za področje razvojnih nalog države in sicer glede na dejansko opravljeno delo kot odstotek od sredstev za izvajanje programa oziroma instrumenta. Proračunska sredstva za plačilo po pogodbi zagotovijo ministrstva, pristojna za področje razvojnih nalog države. 5.4. PROGRAMI REGIONALNE POLITIKE Nadgradnja v učinkovitejšo regionalno politiko zahteva opredelitev (definicijo) regionalne politike kot strukturne politike, ki obsega razvojne aktivnosti in programe za doseganje skladnega regionalnega razvoja in se izvaja kot koordinacija razvojnih pobud in vključuje: • endogeno regionalno politiko, kot skupek razvojnih aktivnosti, usmerjenih v zasledovanje teritorialnih razvojnih ciljev, ki se izvajajo kot povezovanje razvojnih pobud po načelu »od spodaj navzgor. Ta se uresničuje z izvajanjem ukrepov, ki so usmerjeni v zasledovanje območnih razvojnih ciljev, mreženje, povezovanje lokalnih pobud, graditev zaupanja med razvojnimi partnerji ipd. • horizontalno regionalno politiko kot teritorialno (»place based«) koordinacijo sektorskih razvojnih politik, ki pomembno vplivajo na regionalni razvoj. S teritorialno koordinacijo sektorskih politik na ravni 12 razvojnih regij se želi doseči njihove sinergije in s tem večjo učinkovitost kot tudi komplementarnost z razvojnimi odločitvami na nižjih teritorialnih ravneh. Zakon opredeli pojem teritorialnega dialoga kot načina delovanja horizontalne regionalne politike, ki vključuje razvojne partnerje različnih teritorialnih ravni. ENDOGENA REGIONALNA POLITIKA KOT KOORDINACIJA RAZVOJNIH POBUD PO NA ČELU »OD SPODAJ NA VZGOR« Splošna cilja programa endogene regionalne politike: • Povečati gospodarski, okoljski in družbeni kapital v regijah ter povečati njegovo učinkovitost v smislu konkurenčnosti gospodarstva, kakovosti življenja in trajnostne rabe naravnih virov. • Reševanje strukturnih problemov problemskih območij in zmanjševanje njihovega razvojnega zaostanka, Kazalnika doseganja splošnih ciljev: • Sprememba v indeksu razvojne ogroženosti (IRQ). • Stopnja brezposelnosti in BDP/prebivalca in po regijah v indeksu ravni, EU-27 = 100. Pri trajnostni sonaravni regionalni politiki ne gre le za vlaganja v finančni in fizični kapital regij v gospodarskem smislu, ampak tudi za vlaganja v okoljski in družbeni kapital. Slednji vključuje kategorije človeškega kapitala, socialnega kapitala in kulturnega kapitala. Tudi pri konkurenčnosti regij ne gre le za gospodarsko konkurenčnost na globalnem trgu ampak tudi za učinkovitost v smislu kakovosti življenja in trajnostne rabe naravnih virov. Programi in ukrepi endogene regionalne politike: • sofinanciranje regijskih projektov po dogovorih za razvoj regij, • dodatni ukrepi za obmejna problemska območja, • programi dodatnih začasnih ukrepov za problemska območja z visoko brezposelnostjo, • prenos državnega premoženja v razvojne namene, • regionalne državne pomoči, • nujni ukrepi regionalne politike, • drugi programi in ukrepi, ki se določijo z zakonom, državnim proračunom ter poslovnim in finančnim načrtom sklada. Sofinanciranje regijskih projektov po dogovorih za razvoj regij • Sredstva za sofinanciranje regijskih projektov, skladno s podpisanimi dogovori za razvoj regij, se zagotovijo z državnim proračunom v finančnem načrtu organa, pristojnega za regionalni razvoj v višini, ki zagotavlja ustrezno razmerje med obsegom sektorskih in regijskih projektov. To razmerje določi vlada v izvedbenem dokumentu razvojnega načrtovanja na državni ravni. • Med programi sedanje regionalne politike je finančno najbolj obsežen t.i. program sofinanciranja regionalnih razvojnih programov, ki se izvaja s sredstvi kohezijske politike EU. Opredelitev je, da bo regionalna politika tudi v bodoče razpolagala s sredstvi t.i. »maching funds« s katerimi bo dopolnjevala programe sektorskih razvojnih politik. Odločitev o izboru projektov je pri teh programih na regionalni ravni (upoštevaje kriterije, ki jih določi nacionalna raven). Cilji so vezani na razvojne cilje območja, ki so mu namenjeni. Regionalna raven, ki odloča o projektih, jih tudi sofinancira. Regionalna politika v tem delu poskrbi za finančno podporo projektov, ki so pripravljeni po načelu »od spodaj navzgor« in so komplementarni projektom sektorjev, ki so pripravljeni za območje cele države. V sedanjem programskem obdobju regionalna politika v ta namen uporablja sredstva evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Operativnega programa za spodbujanje regionalnih razvojnih potencialov v obdobju 2007-2013. Od razpoložljivega zneska okoli 1,7 milijarde evrov sredstev EU je bilo z operativnim programom okoli 1,2 milijarde evrov razdeljenih med nacionalne sektorske politike, okoli 600 milijonov evrov pa med 12 razvojnih regij kot podpora za uresničevanje njihovih regionalnih razvojnih programov. Tudi po letu 2013 regionalna politika računa na sredstva kohezijske politike EU. Sredstva bodo razdeljena med razvojne regije upoštevaje operativne programe kohezijske politike EU ter vrednosti indeksa razvojne ogroženosti (IRO) in število prebivalstva razvojne regije. Dodatni ukrepi za obmejna problemska območja S ciljem ohranjanja poseljenosti je predlog zakona opredelil tudi t.i. obmejna problemska območja. Gre za sklenjena območja občin, ki bodo deležna posebne pozornosti razvojnih politik, še posebej pa endogene regionalne politike, finančnih spodbud sklada in politike razvoja podeželja. Cilj tega ukrepa je ohraniti poseljenost in okrepiti obmejni pas tudi z novimi investicijami in možnostjo novega zaposlovanja ter tem ustvariti pogoje za izboljšanje demografske slike v obmejnem prostoru. Cilj je tudi zmanjšati sedanje dnevne delovne migracije iz tega območja v sosednje države in v osrednji del države ter s tem prispevati k okoljevarstvenim ciljem. Programi dodatnih začasnih ukrepov za problemska območja z visoko brezposelnostjo Gre za fleksibilni mehanizem, ki nastopi in se v začetku financira iz proračunske rezerve, če odpovedo prej navedeni »preventivni ukrepi in programi« in v regiji iz kakršnih koli razlogov pride do regionalnega razvojnega problema, ki rezultira v skokovitem porastu stopnje brezposelnosti čez kritično mejo. Zakon predpisuje kazalce in kriterije za objektivno detekcijo problemskih območij z visoko stopnjo brezposelnosti. S tem bo uveden nov mehanizem pravočasnega odkrivanja območij, ki zaidejo v razvojne težave. Mehanizem za detekcijo bo vzpostavljen na ravni upravnih enot, ki so primerno velike teritorialne enote, da se ob poslabšanju kazalcev problem pravočasno zazna. Po izvedeni prvi fazi - detekciji razvojnih težav, bodo razvojne institucije v regiji takoj upravičene do proračunskih sredstev s katerimi se bo okrepilo razvojni management območja, ki je zašlo v težave in pristopilo k pripravi programa in projektov za odpravo/omilitev razvojnih težav. Sestavni del druge faze - priprave programa, bo opredelitev problemskega območja na katerem se bodo izvajali dodatni začasni ukrepi za odpravo razvojnih težav. Problemsko območje bo moralo izpolnjevati kriterij 20.000 prebivalcev. Utemeljitev za obseg problemskega območja bo pripravila RRA na podlagi strokovne analize. Praviloma se kot problemsko območje predlaga že oblikovano funkcionalno območje (območno razvojno partnerstvo, območje lokalne akcijske skupine, območje krajinskega parka,.,.) kjer so podporne institucije že vzpostavljene. Problemsko območje, obdobje trajanja dodatnih začasnih ukrepov in vrsto le-teh določi vlada s sprejemom programa za odpravo/omilitev razvojnih težav. Predstavljeni mehanizem detekcije se ne sproži, če je za problemsko območje že sprejet poseben razvojni zakon (Posočje, Pomurje) in tudi ne v primerih, ko na podlagi predstavljene analize konkretnega zaznanega primera vlada presodi, da bo mogoče problem obvladati z drugimi parcialnimi ukrepi posameznih razvojnih politik. Za odpravo razvojnih težav vlada sprejme program razvojnega prestrukturiranja problemskega območja. Odvisno od teže problemov se program izvaja časovno omejeno število let (vendar ne manj kot tri leta in ne več kot 6 let) ter z zmanjšanim letnim obsegom proračunskih sredstev v zadnjih letih izvajanja. Instrumenti programa so odvisni od vrste razvojnega problema in razvojnih možnosti problemskega območja. Takšen program mora biti skladen s strategijami in programi/načrti na višjih ravneh. Na problemskem območju z visoko brezposelnostjo je predvidena prednostna obravnava v okviru sektorskih razvojnih politik za nekaj ključnih projektov. Gre za prednostno obravnavo pri dodeljevanju sredstev iz nacionalnih programov, programov evropske kohezijske politike in politike razvoja podeželja na za območje relevantnih vsebinskih področjih. V tekočem letu, ko nastopi problem visoke brezposelnosti se ukrepi financirajo iz proračunske rezerve, v naslednjem proračunskem letu pa se izvedba programa (po sprejemu na Vladi RS) uvrsti kot posebna proračunska postavka SVLR v državni proračun. Nujni ukrepi regionalne politike Nujni ukrepi regionalne politike so že uveljavljen instrument po sedanjem zakonu. Gre za regionalne spodbude podjetjem, občinam, drugim pravnim osebam in posameznikom v izjemnih primerih na osnovi sklepa vlade in po za to predpisanih postopkih. Izvedejo se v nujnih nepredvidljivih okoliščinah do katerih lahko pride zaradi nesreče, izjemno negativnega delovanja trga, posebne težke socialne situacije ali drugih razlogov, ki jih je mogoče utemeljiti kot posebne in nepredvidljive okoliščine. Predlog zakona določa, da lahko nujne ukrepe izvaja tudi Slovenski regionalno razvojni sklad z instrumenti sklada in kot odpis obveznosti v breme namenskih sredstev sklada. Nujni ukrep regionalne politike predlaga uprava in sprejme nadzorni svet sklada. Glede na to, da nadzornemu svetu predseduje minister, je s tem zagotovljena ustrezna odzivnost glede na nujno naravo teh ukrepov in politična odgovornost za hitro reakcijo. Drugi programi in ukrepi, ki se določijo z zakonom, državnim proračunom ter poslovnim in finančnim načrtom sklada. V ta sklop ukrepov regionalne politike sodijo programi po različnih razvojnih zakonih. Trenutno so v veljavi in se izvajajo: • Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (Uradni list RS, št. 26/05) po katerem SVLR izvaja Program razvojne pomoči Posočju 2007-2013 (SOČA 2013); • Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2015 (Uradni list RS, št.87/09) po katerem SVLR izvaja Program spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije v obdobju 2010-2015 (POMURJE 2015) in • Zakon o uporabi sredstev, pridobljenih iz naslova kupnine na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 45/95, 34/96, 67/01, 47/02) po katerem izvaja Slovenski regionalno razvojni sklad razvojne spodbude območjem na katerih bivata madžarska in italijanska narodnost. Med programi in ukrepi, ki so določeni z državnim proračunom se trenutno izvaja pomoč občinam pri komunalnem urejanju romskih naselij. SVLR izvede javni razpis ali pozove upravičene občine k predložitvi projektov v višini določene indikativne kvote. Z državnim proračunom ter poslovnim in finančnim načrtom Slovenskega regionalno razvojnega sklada so določeni tudi nekateri ukrepi za povečanje učinkovitosti nacionalnih institucij regionalnega razvoja in krepitev institucij v razvojnih regijah: • krepitev strokovne analitske in koordinacijske vloge S VRL pri vodenju teritorialnega razvojnega dialoga (regionalni managerji tudi na nacionalni ravni), sistematično izvajanje in usmerjanje raziskav in ekspertiz na področju regionalnega razvoja, ipd. • reorganizacja za povečanje učinkovitosti SVLR in Slovenskega regionalno podjetniškega sklada, • financiranje javnih pooblastil za razvojne naloge, ki se opravljajo na regionalni ravni. Iz državnega proračuna se predlaga financiranje teh nalog do največ 60%. Preostanek sredstev zagotovijo občine. • načrtno usposabljanje regionalnih managerjev in vzpostavitev sistema za prenos dobrih praks. Regionalni razvojni managerji bodo imeli obveznost usposabljanja. Cilj je pridobitev licence in razvoj v smeri nacionalne poklicne kvalifikacije. • Slovenski regionalni dnevi, ki so tradicionalni dogodek, in se organizirajo vsako leto. Vsebine so znanstveni simpozij in izid monografije, razprava o aktualnih temah regionalnega razvoja, podelitev regionalne nagrade Štefana Smej a ter podelitev študentske regionalne nagrade. HORIZONTALNA REGIONALNA POLITIKA KOT TERITORIALNA (»PLACE BASED«) KOORDINACIJA SEKTORSKIH RAZVOJNIH POBUD Regionalna koordinacija sektorskih razvojnih politik (»place-based policy«) je v skladu s »Poročilom Barca - načrta za prenovljeno kohezijsko politiko«'®. Pomeni kombinacijo zunanje (eksogene) pomoči in regionalnega znanja/izkušenj. Pri tem je kot regionalno mišljeno območje, ki najlažje uporabi zunanjo pomoč (kritična masa znanja, obstoj institucij, sinergije, homogenost, ...). Na ravni 12 regij je včasih težko doseči kritično maso (npr. 300.000 prebivalcev), zato bo pri nekaterih politikah za njihovo »place based« izvajanje potrebno povezovanje razvojnih regij. Sektorske razvojne politike morajo ponuditi tovrstne ukrepe po zgledih skandinavskih držav (programi, ki so osredotočeni na izkoriščanje konkurenčnih prednosti posameznih območij, kot so Competitiveness Poles and Rural Excellence Poles v Franciji, Centres of Expertise in podobni ukrepi v skandinavskih državah, kakor tudi ukrepi spodbujanja grozdenja v državah članicah EU). Potrebno je zelo natančno določiti minimalne pogoje za sodelovanje na razpisu oziroma pri programu (število prebivalcev, število regij, ....). Torej bo za področja, kjer je potrebna kritična masa (logistična središča, tehnološka infrastruktura) država spodbujala povezovanje razvojnih regij na podlagi minimalnih pogojev. Tuje izkušnje (npr. Finska) kažejo, da imajo sektorske politike še vedno večji vpliv na razvoj regij kot sama regionalna politika". To so ukrepi predvsem na naslednjih razvojnih politikah: • Spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti. • Visoko šolstvo, znanost, tehnologija in informacijska družba. • Trg dela. • Izobraževanje in šport. • Kultura. • Promet in prometna infrastruktura in komunikacije • Energetika • Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in prehrana. • Okoljska in prostorska politika. V tabeli v nadaljevanju so posamezni podprogrami programske klasifikacije državnega proračuna označeni z naslednjimi oznakami: 1 - močna povezanost: pomembno za regionalni razvoj 2 - srednja povezanost: povezanost v nekaterih ukrepih 3 - omejen povezanost: omejena povezanost (raven projektov) O - ni povezave Poročilo svetuje tudi naslednje: Osredotočenost na ključne prednostne naloge, strateški pristop (nov strateški okvir, nov pogodbeni dogovor), okrepljeno upravljanje, inovativnost ukrepov in njihova dodana vrednost, izboljšano upravljanje (koordinacija, kontrola, spremljanje, vrednotenje). " Regional policy cannot succeed if other public policies work forcefully against it, since other policies may have a much larger impact on regions than explicit regional policy (Tervo H.: Regional policy lessons from Finland, 2005, str. 15). Tabela 7: Povezovanje sektorskih razvojnih politik in regionalne politike (predlog programske klasifikacije, MF, 19.2.2010) KODA POLITIKE REGIONALNA POLITIKA INTENZIVNOST 1 SPODBUJANJE PODJETNIŠTVA IN KONKURENČNOSTI 011 Podporno okolje za podjetništvo in konkurenčnost Olli Podporno okolje za podjetništvo in konkurenčnost da 1 012 Rast in razvoj podjetij 0121 Razvojne spodbude za rast in razvoj podjetij da 1 0122 Spodbujanje tujih investicij in odprtosti gospodarstva da 1 0123 Podpora razvoja turizma da 1 0124 Podpora programom sanacije in prestrukturiranja nefinančnih družb da 1 0125 Podpora programom prestrukturiranja finančnih družb ne 0 013 Spodbujanje konkurenčnosti na regionalni ravni 0131 Regionalne spodbude da 1 0132 Mednarodno teritorialno sodelovanje da 1 014 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti 0141 Dejavnosti institucij, tehnična pomoč in administracija na področju spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti da 1 02 VISOKO SOLSTVO, ZNANOST, TEHNOLOGIJA IN INFORMACIJSKA DRUŽBA 021 Visoko šolstvo da 1 022 Znanstveno -raziskovalna dejavnost in visoko šolstvo 0221 Raziskovalni programi in projekti da 2 0222 Človeški viri v podporo znanosti, visokega šolstva in tehnološkega razvoja da 3 0223 Raziskovalna infrastruktura da 3 023 Tehnologija in informacijska družba 0231 Podpora tehnološkim razvojnim projektom da 2 0232 Informacijska družba da 2 0233 Elektronske komunikacije da 2 024 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju visokega šolstva, znanstveno-raziskovalne in tehnološke politike ter informacijske družbe 0241 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju visokega šolstva ne 0 0242 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in ne 0 administracija na področju znanstveno- raziskovalne in tehnološke politike ter informacijske družbe Omenjena politika ima pomemben vpliv na regionalni razvoj, saj posledično vpliva na dvigovanje inovativnosti gospodarstva, omogoča zaposlovanje visoko izobraženega kadra in ima pomembne spillover učinke. Pomembno vlogo imajo tudi informacijska družba in tudi elektronske komunikacije (infrastruktura, storitve.). So pa omenjene politike predvsem horizontalne politike z močnim vplivom na regionalni razvoj in z omejenim naborom regionalnih projektov. 03 TRG DELA 031 Aktivna politika zaposlovanja 0311 Svetovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve da 2 0312 Usposabljanje in izobraževanje da 2 0313 Spodbujanje zaposlovanja in da 1 samozaposlovanja 0314 Socialno vključevanje da 2 0315 Podpora zaposlovanju in rehabilitacija da 3 invalidov 032 Pasiva politika zaposlovanja 0321 Prejemki in pravice brezposelnih oseb ne 0 033 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju trga dela 0331 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in ne 0 administracija na področju trga dela Sicer horizontalna politika, ki pa je izrednega pomena v primeru interventnega reševanja položaja v regijah s strukturnimi problemi. 04 IZOBRAŽEVANJE IN SPORT 041 Formalno izobraževanje in usposabljanje 0411 Predšolska vzgoja da 3 0412 Osnovno šolstvo da 3 0413 Srednje splošno in poklicno šolstvo da 2 0414 Višješolsko izobraževanje da 2 0415 Izobraževanje odraslih da 2 0416 Štipendije da 1 0417 Pomoči šolajočim da 3 042 Sport 0421 Programi športa ne 0 043 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju izobraževanja in športa 0431 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in ne 0 administracija na področju izobraževanja in športa Izobrazba je temeljnega pomena za razvoj konkurenčnosti in inovativnosti, vendar je primarno horizontalna politika. Sicer prihaja do velikih medregionalnih razlik. Pomemben se nam zdi predvsem vpliv srednjega šolstva (programi), višješolskega izobraževanja in štipendiranja. 05 KULTURA 051 Programi v kulturi da 2 052 Ohranjanje kulturne dediščine da 2 053 Mediji in avdiovizualna kultura da 3 052 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju kulture 0521 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju kulture ne 0 Kultura ima številne multiplikativne učinke, vendar je do sedaj preveč prevladoval javni interes. Številne možnosti v povezavi s turizmom in v urbanih središčih tud v povezavi z razvojem kreativnih industrij. 06 PROMET IN PROMETNA INFRASTRUKTURA IN KOMUNIKACIJE 061 Promet in prometna infrastruktura 0611 Železniški promet in infrastruktura da 3 0612 Cestni promet in infrastruktura da 1 0613 Avtoceste da 1 0614 Zračni promet in letališka infrastruktura da 3 0615 Pomorski promet in pristaniška infrastruktura da 2 0616 Komunikacije da 3 062 Trajnostna mobilnost 0621 Trajnostna mobilnost da 2 063 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju prometa 0631 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju prometa ne 0 Razvita infrastruktura je predpogoj razvoj posameznih regij. Zelo pomembna vloga državnih cest, kakor tudi pristanišča ter manj letališč. 07 ENERGETIKA 071 Oskrba z energijo 0711 Proizvodnja energije ne 0 072 Obnovljivi viri energije in energetska učinkovitost 0721 Spodbujanje obnovljivih virov energije da 2 0722 Spodbujanje energetske učinkovitosti ne 0 0723 Spodbujanje učinkovite rabe in obnovljivih virov energije da 3 073 Rudarstvo 0731 Pridobivanje surovin da 3 074 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju energetike 0741 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju energetike ne 0 Se neizkoriščene možnosti na regionalni ravni, vendar z omejenim vplivom. Pomemben vpliv imajo tudi rudniki (delujoči), kakor tudi v zapiranju, zaradi alternativne uporabe. 08 KMETIJSTVO, GOZDARSTVO, RIBIŠTVO IN PREHRANA 081 Kmetijstvo 0811 Ukrepi za stabilizacijo trga da 2 0812 Ukrepi razvoja podeželja da 1 082 Gozdarstvo 0821 Gozdarstvo da 3 083 Ribištvo 0831 Ribištvo da 3 084 Varna hrana in veterinarstvo 0841 Varna hrana in veterinarstvo da 3 085 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju kmetijstva, gozdarstva, ribištva in prehrane 0851 Urejanje sistema kmetijstva, gozdarstva, ribištva in prehrane da 2 Pomembno zlasti z vidika vzdrževanja kulturne pokrajine, zagotavljanja prehranske varnosti, prav tako pa dejavnost, močno vezana na lokalne /regionalne naravne vire - endogeni potenciali. 09 OKOLJSKA IN PROSTORSKA POLITIKA ne 0 091 Trajnostno upravljanje z naravnimi viri 0911 Trajnostno upravljanje z naravnimi viri in izgradnja ustrezne infrastrukture da 2 0912 Zmanjševanje in preprečevanje emisij v zrak da 3 092 Ohranjanje biotske raznovrstnosti 0921 Ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot da 2 093 Stanovanjska in komunalna politika ter urejanje prostora 0931 Spodbujanje stanovanjske gradnje da 3 0932 Upravljanje in razpolaganje z zemljišči ter prostorsko načrtovanje da 1 0933 Izgradnja in urejanje komunalne infrastrukture da 2 094 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju okoljske in prostorske politike 0941 Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju okoljske in prostorske politike ne 0 Izrednega pomena zaradi zagotavljanja ustreznega/primernega življenjskega okolja. Program državnih razvojnih prioritet in investicij (DRPI) bo v bodoče srednjeročni izvedbeni dokument razvojnega načrtovanja, ki bo nadomestil sedanji Državni razvojni program Republike Slovenije (DRP). Natančneje bo definiral in finančno ovrednotil razvojne prioritete tako na ravni vseh razvojnih politik kot tudi na ravni posamezne razvojne politike. DRPI bo instrument za prevedbo strateških usmeritev v konkretne in s proračunskimi možnostmi skladne razvojno-investicijske projekte ali ukrepe, zajemal bo tudi potrebne strukturne spremembe. V DRPI bodo smiselno umeščene tudi prioritete iz sprejetih regionalnih razvojnih programov, če bodo usklajene in prepoznane kot nacionalne, in posamezni projekti Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih v obdobju 2007- 2023. Programi regionalnih spodbud se bodo dolgoročno indikativno načrtovali in usklajevali v okviru regionalnih razvojnih programov, državnega programa razvojnih prioritet in investicij (DRPI) in programskih dokumentov za EU. Na podlagi RRP in DRPI bodo pripravljene triletne pogodbe za razvoj regij. RRP se uresničuje s pogodbami za razvoj regije, ki se sklepajo med državo in razvojnim svetom regije za triletno obdobje. Pogodbo podpišeta predsednik razvojnega sveta regije in minister, pristojen za regionalni razvoj. Pogodba za razvoj regije vključuje regijske projekte in sektorske projekte, ki imajo pomemben vpliv na uresničevanje razvojnih prioritet regije. Sprejme jo svet in potrdi vlada. Od sedanjih izvedbenih načrtov RRP se ta ureditev razlikuje v tem, da gre za pogodbeni odnos med državo in regijo. Pogodba za razvoj regije mora upoštevati usmeritve in javnofinančne okvire za pripravo programskega proračuna države in že sprejete proračune države in občin. Predstavlja neposredno pravno podlago za financiranje iz državnega proračuna. Povezovanje nacionalnih sektorskih (po načelu od zgoraj navzdol) in regionalnih projektov (po načelu od spodaj navzgor) se izvede tako, da pride do komplementarnosti obeh razvojnih pobud. Med teritorialnima ravnema poteka regionalni razvojni dialog (Negotiating Planing) v okviru katerega se doseže osredotočenje na tiste vsebine (projekte), ki prinašajo regiji razvojni preboj. Ključna vsebina regionalnega razvojnega dialoga je razvojna specializacija regije. MEDNARODNO TERITORIALNO SODELOVANJE Splošni cilj programa je činkovita razvojna integracija čezmejnih območij in krepitev mednarodnega teritorialnega sodelovanja slovenskih regij. Izvajanje teh programov je odvisno od dogovora s partnerji na drugi strani meje. V strateških delih regionalnih razvojnih programov bodo opredeljeni cilji, prioritete in programi mednarodnega teritorialnega sodelovanja, ki bodo izhodišče za dogovarjanje na mednarodni ravni. Glede na to, da gre za vrsto programov na različnih mejah in teritorialnih območjih, se bo zasledovalo razvojne sinergije med njimi in zagotavljalo enotno strategijo mednarodnega teritorialnega sodelovanja Slovenije, tudi s koncentracijo organov upravljanja teh programov pri eni instituciji (SVLR). Evropsko teritorialno sodelovanje bo v prihodnjem programskem obdobju v okviru kohezijske politike EU predvidoma še pridobilo na pomenu. Gre namreč za skupen pristop evropskih regij k reševanju problemov ob hkratnem premagovanju najpogostejših ovir za teritorialno sodelovanje, ki izhajajo iz razlik v pravnih sistemih, upravni ureditvi, geografskem položaju in jeziku. Osnovni namen mednarodnih teritorialnih programov je spodbujanje sodelovanja partnerskih institucij iz razhčnih držav za zmanjševanje regionalnih, gospodarskih in socialnih razlik na geografsko zaokroženih teritorialnih območjih, ki se soočajo s specifičnimi problemi ali priložnostmi. Zaželeno je sodelovanje med različnimi ravnmi javne uprave, raziskovalnimi institucijami in drugimi razvojnimi partnerji, da bi skupaj prepoznavali in reševali širše probleme, ki terjajo medsektorski pristop onkraj državnih meja. Pričakuje se, da se bodo sredstva še naprej namenjala projektom na čezmejni, transnacionalni in medregionalni ravni, ki bodo namenjeni krepitvi konkurenčnosti obmejnih regij in večjih geografskih območij s skupno problematiko, povečanju kakovosti življenja, uveljavljanju okoljskih vrednot in zmanjševanje okoljskih tveganj ter prenosu izkušenj in znanj med evropskimi regijami. Slovenija do sedaj ni imela jasne strategije pri izvajanju projektov, oziroma je bila inciativa v celoti prepuščena potencialnim prijaviteljem. Predlagamo, da se ministrstva aktivno vključijo v pripravo programov in v skladu z identificiranimi potrebami ter prioritetami spodbudijo pripravo projektov s kompetentnimi slovenskimi partnerji. Danes ti projekti predvsem služijo preživetju sodelujočih organizacij in manj doseganju zastavljenih ciljev. Posledično se projekti podvajajo, pogosto v projektih sodelujejo partnerji, ki pogosto nimajo ustreznih referenc oziroma vsebina projekta ni skladna z njihovo vlog v sisemu spodbujanja razvoja. Pomanjkljiva je tudi diseminacija rezultatov, kar je tudi posledica nezainteresiranosti ministrstev, javnih agencij in občina za seznanitev in uporabo rezultatov projektov. v prihodnosti bi bilo smiselno tudi povečati sodelovanje podjetij v programih čezmejnega sodelovanja, še posebej na področjih tehnološkega razvoja (sodelovanje podjetij in raziskovalnih organizacij iz obeh strani meje) in na področju sodelovanja podjetij (internacionalizacija, nabavne verige, ...). 5.5. SPREMLJANJE IN VREDNOTENJE REGIONALNE POLITIKE 1. Regionalno politiko lahko spremljamo s pomočjo kontekstnih kazalnikov. To je možno le v primeru, če domnevamo, da so njeni učinki, rezultati in vplivi tako veliki, da je realno pričakovati vpliv na kontekstne kazalnike. 2. Regionalno politiko spremljamo s pomočjo kazalnikov izvajanja. To zahteva naslednje: i) jasno opredelitev politike, ii) jasno opredelitev aktivnosti, iii) jasno opredelitev odgovornosti, iv) jasno opredelitev časovnice, v) jasno opredelitev koordinacije med posameznimi izvajalci. Brez ustreznega sistema spremljanja je težko opraviti ustrezna vrednotenja. V splošnem velja, da so znanje in izkušnje na področju vrednotenja regionalne politike v Sloveniji sorazmerno omejene. Ne glede na to pa je bilo vendarle že izvedeno precejšnje število vrednotenj, predvsem dokumentov in programov, ki se nanašajo na programsko obdobje 2007-2013: Državnega razvojnega programa. Nacionalnega strateškega referenčnega okvira in operativnih programov, regionalnih razvojnih programov. V teh primerih gre za predhodna vrednotenja, izvedene pa so bile tudi okoljske presoje in posebna vrednotenja. Vmesna vrednotenja so bila izvedena za Program Soča 2006 in Program na podlagi zakona o zapiranju rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije. Zelo pomembno je bilo Vrednotenje četrte razvojne prioritete »Razvoj regij« Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013. Opravljena je bila tudi Analiza uspešnosti instrumenta 1.4.01 poslovne cone v okviru ukrepa 1.4 Gospodarska infrastruktura in javne storitve Enotnega programskega dokumenta v Republiki Sloveniji za programsko obdobje 2004-2006. SRRS je izvedel zunanje vrednotenje regionalnih spodbud sklada v obdobju 2004-2007. Pri presoji izvedenih vrednotenj so bile izpostavljene nekatere slabosti, ki se nanašajo na fazo programiranja, izbora projektov in izvajanja programov. Gre predvsem za neustrezno opredelitev ciljev in kazalnikov, težave pri vzpostavitvi in delovanju sistema spremljanja ter premajhni sistematičnosti vrednotenj izven okvira programov, ki jih sofinancira EU, težave z izborom projektov, ipd. Kar zadeva izvedena vrednotenja, lahko kot pozitivno izpostavimo ustrezno upoštevanje pravno-formalnega okvira in metodičnih usmeritev Evropske komisije ter v splošnem korektno izvedbo vrednotenj. Šibkosti so verjetno predvsem posledica pomanjkanja izkušenj oz. še ne dovolj razvite kulture vrednotenja v Sloveniji. Za potrebe spremljanja in vrednotenja slovenske regionalne politike se: 1. Vsako leto pripravi poročilo o regionalnem razvoju. Vsebuje vse potrebne informacije o izvedbi posameznih programov (ukrepov). Za lažje spremljanje bi bilo potrebno v informacijski sistem vključiti vse ukrepe, financirane iz domačih in iz EU sredstev. 2. Za vsak program, lahko pa tudi za več programov skupaj se pripravi vrednotenje. 3. Oceni se vpliv ostalih razvojnih politik na regionalni razvoj, saj imajo nekatere politike pomemben vpliv na doseganje ciljev regionalne politike. 4. Pri vrednotenjih razvojnih prioritet operativnih programov kohezijske politike EU se oceni tudi njihov vpliv na regionalni razvoj. 6. POKRAJINE 6.1. IZHODIŠČA Pokrajine/regije kot del državnega upravnega sistema lahko nastanejo na več načinov. Najpogosteje pride do vzpostavitve regij po odločitvi centralne oblasti, kateri so regije orodje za izvajanje državne politike. Tako zasnovana regionalizacija nam pomeni instrument za družbeno legitimacijo in pravno legalizacijo regionalizma - v kolikor ta obstaja, ter instrument za uresničevanje ciljev regionalnega razvoja države, regij in lokalnih skupnosti. Predstavlja sredstvo za povezano in neodvisno gospodarsko, prostorsko, socialno in kulturno členitev državnega prostora, ki služi ustvarjanju ustreznih formalno upravnih in organizacijskih pogojev za: 1. optimalno teritorialno delitev dela, 2. funkcionalno intervencijo države pri ustvarjanju čim boljših in enakopravnejših možnosti za delovanje tržnih mehanizmov, 3. samorazvoj lokalnih in regionalnih dražbenih skupnosti na temelju spodbujanja samoiniciativnosti, samoorganizacije in samoupravljanja razvoja lokalnih in regionalnih razvojnih dejavnikov, 4. tenkočutno gospodarjenje z naravnimi in pokrajinskimi razvojnimi potenciali. Institucionalizacija pokrajin ne more biti enkraten dogodek, temveč proces, v katerem specifične ravni prostorske strukture postanejo izoblikovana entiteta, ki jo lahko razločimo v različnih sferah družbene dejavnosti in zavesti ter se jo neprestano uporablja v individualnih in institucionalnih praksah (ekonomski, politični, pravni, kulturni). Na tem sloneči koncept funkcionalnih regij je neposredno povezan s prostorsko strukturo človeških praks. Prva stopnja procesa institucionalizacije pokrajine se nanaša na razvoj družbenih praks, na podlagi katerih oblikuje pokrajina svoje meje in postane razpoznavna kot ločena enota v prostorski strukturi družbe. Izoblikovanje mej je v tem primeru ključno za razvoj regionalne zavesti med prebivalci, saj je to temelj, na katerem se lahko vzpostavi simbolni sistem in sistem institucij. Zato je pri ustanavljanju pokrajin nujno upoštevati voljo ljudi po pripadnosti določeni pokrajini, saj se s tem krepi njena kohezivnost in prepoznavnost. Nastanek institucij je logična posledica izoblikovanih družbenih odnosov v pokrajini, pri čemer so institucije ključne za imidž in posledično tudi za oblikovanje ter obnavljanje regionalne zavesti prebivalstva, saj sfera institucij podpira proces, ki reproducira idejo skupne pripadnosti med ljudmi. Pridobitev administrativne vloge v prostorski strukturi družbe, ki integrira pokrajino s splošnim sistemom javnih administrativnih praks, je najpomembnejši korak institucionalizacije. Čeprav administrativna raven oblikuje teritorialno osnovo za identiteto regije, so veliko pomembnejše socialne in gospodarske institucije, ki ves čas aktivno skrbijo za obnavljanje regionalne zavesti in za uveljavljanje regije v vsakodnevnem življenju. Ta stopnja razvoja daje regiji identiteto, ki vsebuje tako materialno (narava, pokrajina, kultura, gospodarski sistem) kot mentalno sfero. Regionalizacija je tako institucionalna metoda, ki naj bi določila pravo raven decentralizacije oziroma se uskladila z že izvedeno decentralizacijo. Temeljiti mora na krajevnih značilnostih in biti dovolj široko zastavljena, da omogoča izvajanje in načrtovanje zgoraj omenjenih nalog. S prenosom državnih funkcij na pokrajine naj bi regionalizacija povečala učinkovitost izvršilne oblasti, obenem pa bi državne strukture preoblikovala na način, ki bi zagotavljal učinkovitejše delovanje države. Ključni moment razvoja je regionalni potencial, ki pomeni trajno zmogljivost in uporabnost prostora oziroma povezanost dejanskih in možnih življenjskih razmer/odnosov v prostoru. Endogeni potencial zajema regionalne razvojne možnosti, pri čemer endogenost izhaja iz regionalne dinamike, ki implicira razvojno moč. Sestavljen je iz delnih potencialov, ki jih lahko delimo na potenciale kapitala, delovne sile, tehnologije, infrastrukture, površin (zemljišč), okolja, trga, odločanja in socialno-kultumega potenciala. Znotraj vsakega območja se pojavi svojski splet, ki vpliva na konkurenčni položaj območja. Za razliko od ostalih notranjih virov informacije, znanje in intelektualni kapital niso omejeni ter se jih da v kratkem času reproducirati. K regionalnim potencialom lahko prištevamo tudi institucionalni potencial ter »fiktivni« potencial (na primer imidž regije). Pri izvajanju regionalne politike v spremenjenih pogojih upravljanja z razvojem zaradi uvedbe novih teritorialnih ravni je treba upoštevati zgoraj navedena dejstva, ki se odražajo tudi v procesih po ostalih evropskih državah: • Regionalna raven pridobiva na pomenu v številnih državah, kot raven za politično odločanje in menedžment, kar je razvidno iz dejstev, kot so prenos še več pristojnosti na regije, vključitev regionalnih (in lokalnih) skupnosti v procese odločanja o politikah EU, identifikacija regionalne dimenzije kot teritorialne ravni, na katero je mogoče nasloviti vse bolj zapletene probleme v sedanjem gospodarskem, socialnem in političnem kontekstu. • Regionalizacijski procesi potekajo povsod po Evropi, tako v državah z dolgoletno tradicijo lokalne samouprave (Nemčija, Anglija, Francija idr.) kot v novih demokracijah (Češka, Poljska, Slovaška idr.). Obstajajo skupni izzivi in specifične razmere po posameznih državah. Spreminjajo se ustave, sprejemajo novi sistemski zakoni, uveljavlja se načelo subsidiamosti, ki krepi položaj lokalnih in regionalnih skupnosti, nastajajo novi finančni aranžmaji med državo in poddržavnimi ravnmi oblasti, uveljavlja se institucionalni dialog med vsem ravnmi oblasti, krepi se participacija državljanov v lokalni in regionalni demokraciji, med zelo izpostavljenimi temami je dobro upravljanje (good governance) lokalnih in regionalnih skupnosti idr. • Države se ukvarjajo s številnimi podobnimi vprašanji, na drugi strani pa obstaja velika različnost institucionalnih rešitev in praks, ki obstajajo zaradi različnih nacionalnih okvirov, pogojev in politik. Skupna vprašanja so: ustanovitev regionalnih skupnosti; delitev pooblastil med različne institucionalne in upravne ravni države in obseg pristojnosti, ki so dodeljene regijam; financiranje regij; sodelovanje med regionalnimi oblastmi in predstavljanje regionalnih oblasti na nadregionalni ravni - državni ali evropski. Države uporabljajo različne in včasih inovativne rešitve teh vprašanj. Torej imamo na eni strani veliko držav, ki se ukvarjajo s podobnimi vprašanji, na drugi strani pa obstaja velika različnost institucionalnih rešitev in praks - zaradi različnih nacionalnih okvirov, pogojev in politik. Prizadevanja za vzpostavitev pokrajin v Sloveniji so se pričela kmalu po osamosvojitvi, a jih je oviralo več politično pogojenih dejavnikov, pa tudi ustavne določbe, ki so pristojnosti za oblikovanje pokrajin pripisovale občinam. Spremembe 121., 140. in 143. člena Ustave Republike Slovenije, sprejete v juniju 2006, so odprle proces decentralizacije javne uprave, omogočile prenos izvajanja državnih nalog na lokalne skupnosti in s tem uveljavljanje evropskega načela subsidiamosti pri izvajanju državnih nalog. Okvirno so naloge pokrajin začrtane s predlogom krovnega zakona o pokrajinah, in sicer po posameznih področjih nalog. Gre za naloge, ki jih v skladu z veljavnimi področnimi zakoni opravlja bodisi država bodisi občine, zato je treba naloge pokrajin konkretno določiti in prenesti v pokrajinsko pristojnost s področnimi zakoni. Pristojnosti, ki jih izvaja država, so različne narave - nekatere so take, da jih je možno in smotrno prenesti v pokrajinsko pristojnost, druge pa so po svoji naravi take, da jih je v splošnem interesu nujno treba izvajati na državni ravni, torej prek državnih organov enotno za vso državo. Znotraj nalog, ki so po svoji naravi državne naloge, torej so pomembne za državo kot celoto, je mogoče ločiti tiste, ki jih v interesu države kot celote lahko opravljajo samo državni organi, od tistih, ki jih lahko država prenese v opravljanje pokrajinskim organom, pri čemer sta s strani države zagotovljena le nadzor in financiranje. Država prenese del svojih nalog v izvajanje pokrajinskim organom predvsem zaradi tega, ker jih je bolj smotrno opravljati na nižji ravni, ki je bližja in dostopnejša državljanom, in ker je smotrno, da se izvajanje teh nalog do določene mere prilagodi potrebam in okoliščinam v pokrajini. Tak pristop priporoča tudi osnutek Evropske listine regionalne samouprave, po kateri naj bi bila v primeru prenesenih pristojnosti, pokrajinskim organom v čim večji meri omogočena lastna presoja pri prilagajanju izvajanja teh pristojnosti posebnostim pokrajine in lastni organizacijski strukturi. Z ustanovitvijo pokrajin se določa tudi teritorialna sestavina pokrajinske samouprave. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vprašanje oblikovanja območja pokrajine neposredno povezano z vprašanjem nalog, oziroma pristojnosti pokrajine ter s finančnimi in drugimi materialnimi viri, ki so pokrajini potrebni za opravljanje njenih nalog. Ko so bile junija 2006 sprejete ustavne spremembe, da bi z njimi zagotovili ustrezno ustavno podlago za uvedbo pokrajin kot obvezne druge ravni lokalne samouprave v Republiki Sloveniji, je bila v parlamentu dosežena zavidljivo visoka stopnja soglasja političnih strank. Tega ni več pri pripravljanju in sprejemanju »pokrajinske« zakonodaje, ki je potrebna, da bi do pokrajin res prišli. Zapletlo se je tako rekoč pri vseh vprašanjih - glede števila pokrajin, njihovih pristojnosti in financiranja, sedežev pokrajinskih organov, poimenovanja pokrajin, razmerju do občin in drugih. Lahko ugotovimo, daje ta zgodba zelo podobna zgodbi v zvezi z ustanavljanjem novih občin. Vlada RS je na 146. redni seji, 15. 11. 2007, določila besedilo predloga Zakona o ustanovitvi pokrajin, predloga Zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin in predloga Zakona o volilnih enotah za volitve v prve pokrajinske svete. Čeprav Predlog Zakona o ustanovitvi pokrajin po mnenju predlagateljev temelji na prostorski členitvi Slovenije, ki izhaja iz obstoječih procesov povezovanja, regionalni identiteti in pripadnosti ljudi, naravno geografskih značilnostih in poselitvi Slovenije, vključno z zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in upravnimi značilnostmi posameznih območij, pa so nesoglasja med političnimi strankami, med prebivalci in tudi med stroko pokazala, da bi bilo treba: • še enkrat razmisliti o načinu financiranja in pristojnosti poki-ajin, ki bi jih država prenesla na pokrajine: gre za vprašanje dobrega upravljanja (»good governance«) lokalnih in regionalnih skupnosti - občin in pokrajin pri nas - kar je tudi aktualno prizadevanje Sveta Evrope. Nujni predpogoj za implementacijo dvanajstih načel dobrega demokratičnega upravljanja pa je, da imajo lokalne (občinske in regionalne) oblasti pristojnosti in vire, ki jim omogočajo, da urejajo in upravljajo bistveni del javnih zadev z lastno odgovornostjo in v interesu lokalnega prebivalstva. Stroka se večinoma zavzema za model velikih pokrajin, ki bi imele dovolj človeških in materialnih resursov za opravljanje njihovih (zelo obsežnih) nalog, bile močnejši partner v razmerju do države, v čezmejnih povezavah in uspešnejše pri pridobivanju sredstev iz skladov EU. Bile bi tudi racionalnejše in učinkovitejše kot so lahko majhne pokrajine. • na osnovi zgornje odločitve ponovno predlagati število pokrajin. Po dolgi politični razpravi seje Vlada odločila, da se projekt ustanavljanja pokrajin prenese v naslednji mandat ali celo v daljše časovno obdobje. Nova Vlada je takoj ob pričetku svojega delovanja pristopila k pripravi nove pokrajinske zakonodaje. Vlada je ustanovila Strateški svet za decentralizacijo in regionalizacijo ter naročila je pripravo treh strokovnih podlag (povzetki ugotovitev so povzeti v gradivu za 2. sejo sveta). V nadaljevanju sta predstavljeni gradivi, ki sta bili pripravljeni za drugo in tretjo sejo Strateškega sveta za decentralizacijo in regionalizacijo. Pri pripravi obeh gradiv je aktivno sodeloval mag. Damjan Kavaš. 6.2. MODELI REGIONALIZACIJE IN DECENTRALIZACIJE SLOVENIJE Pripravljavci gradiva so bili naslednji: 1. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: Študija: Analiza konceptov regionalizacije v Sloveniji s predlogom območij pokrajin v Sloveniji. Vodja projekta: prof. dr. Andrej Pogačnik; svetovalci: dr. Alma Zavodnik Lamovšek, mag. Samo Drobne, Tadej Žaucer, Barbara Trobec, Konstanca Soss. 2. Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani: Študija: Pravnosistemska izhodišča zakonske ureditve pokrajine. Vodja projekta: prof. dr. Franc Grad; Svetovaleci: dr. Stane Vlaj, dr. Saša Zagorc, dr. Jurij Toplak, dr. Igor Kaučič. 3. Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor: Študija: Analiza predlaganega prenosa nalog v pristojnost pokrajin in predlog financiranja pokrajin. Vodja projekta: dr. Boštjan Brezovnik; Svetovalci: dr. Gorazd Trpin, dr. Zan Jan Oplotnik, Milan Zeleznik. 4. Strateški svet za decentralizacijo in regionalizacijo: člana: dr. Dušan Plut, mag. Damjan Kavaš. Zakon o lokalni samoupravi, sprejet v letu 1993, je na podlagi 143. člena Ustave RS uredil povezovanje občin v pokrajine zaradi urejanja in opravljanja lokalnih zadev širšega pomena, postopek ustanovitve pokrajine, njen pravni status, izstop občine iz pokrajine, prenos nalog v izvirno pristojnosti pokrajin ter načela prenosa nalog iz državne pristojnosti v opravljanje pokrajinam, organe pokrajine, predstavništvo občin v pokrajinskem svetu in druga vprašanja uvedbe pokrajin. Kljub temu pa te določbe niso bile nikoli izvedene. Ureditev pokrajin v Ustavi RS in zakonu je bila od vsega začetka sporna, in sicer prvič zaradi tega, ker naj bi se v pokrajine povezovale občine, kar pomeni, da naj bi bile ustanovitelj pokrajine občine, kar je pomenilo, da naj bi bile pokrajine institucionalna oblika medobčinskega sodelovanja, drugič pa zaradi tega, ker se je ves čas postavljalo vprašanje, ali je Republiko Slovenijo glede na njen teritorialni obseg treba notranje organizirati tudi na pokrajine. S strategijo RS za vključevanje v EU je bila kot usmeritev in ukrep politike izrecno predvidena vzpostavitev pokrajin kot vmesne ravni teritorialne uprave organiziranosti, ki bi lahko delovala kot partner evropskih strukturnih skladov ter v čezmejnem regionalnem sodelovanju in poudarjeno, daje regionalizacija nujna podlaga za hitrejši in bolj uravnotežen razvoj Slovenije. Ob izvajanju zakonov, ki sta od leta 1999 urejala spodbujanje skladnega regionalnega razvoja kot temeljne sestavine razvojne politike v RS in EU, se je pokazalo, da rešitve, ki dajejo sicer teritorialni okvir in opredeljujejo regionalni razvoj kot skupno odgovornost države in občin, ne omogočajo uveljavljanja regionalnih interesov, kar ima lahko za posledico neučinkovito ter razvojno in ekonomsko neustrezno izvajanje razvojnih funkcij. Spremembe 121., 140. in 143. člena Ustave RS, sprejete v juniju 2006, so tako omogočile začetek postopkov za ustanovitev pokrajin v Sloveniji. Novi določbi 121. in 140. člena Ustave RS sta odprli proces decentralizacije javne uprave s prenosom izvajanja državnih nalog na lokalne skupnosti in s tem uveljavljanje evropskega načela subsidiarnosti tudi pri določanju ravni izvajanja državnih nalog, pomembnih za vsakega posameznika. Najpomembnejša pa je sprememba 143. člena Ustave RS, saj so pokrajine na njegovi podlagi dobile pravni status samoupravnih lokalnih skupnosti. Ustava RS ureja pokrajine v sklopu ureditve lokalne samouprave, zato ustavna načela, ki jih določa ustava za ureditev lokalnih samoupravnih skupnosti veljajo tudi za pokrajine in njihovo zakonsko ureditev. Zakonska ureditev mora izhajati in temeljiti ne samo na ustavi, temveč tudi na mednarodnih pogodbah in načelih, ki obvezujejo Slovenijo, torej predvsem na Evropski listini lokalne samouprave. V tem splošnem okviru je treba upoštevati predvsem pravico do lokalne samouprave in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, dalje načelo subsidiarnosti in načelo sorazmernosti, pri posameznih segmentih zakonske ureditve pa še druga načela, na katerih temelji evropski koncept lokalne samouprave. Na teh podlagah in izhodiščih je treba urediti položaj pokrajine tako, da bo sposobna opravljati svoje naloge kot širša lokalna samoupravna skupnost, ki bo zagotavljala pogoje za življenje in delo v lokalnih skupnostih, ki so širše od občine in ožje od države. Vsekakor bo potrebno ob upoštevanju navedenega z zakonom urediti pravni položaj pokrajine, oblikovati območja pokrajin (merila za določitev območja pokrajine, način pridobitve in upoštevanja mnenja prebivalcev prizadetega območja itd), pristojnosti pokrajine, financiranje pokrajine, notranja organizacija pokrajine (neposredno odločanje, predstavniški organ, izvršilni organ in njihova medsebojna razmerja), pokrajinski predpisi, pokrajinska uprava, razmerje med pokrajino in državo (državno nadzorstvo nad delovanjem pokrajinskih organov, vpliv pokrajin na sprejemanje pokrajinske zakonodaje in druge predpise s področja delovanja pokrajine) ter razmerje med pokrajino in občino. CILJI REGIONALIZACIJE IN DECENTRALIZACIJE Cilj regionalizacije Slovenije je decentralizacija oblastnih (državnih) funkcij in prenos upravljanja pomembnega dela javnih zadev z državne na pokrajinsko raven. Uvajanje pokrajin pomeni uresničevanje načela subsidiarnosti. V tem okviru pa bo potrebno proučiti tudi kriterije za prenos nalog z občinske na pokrajinsko raven (določitev lokalnih zadev širšega pomena). Ob navedenem sta pomembna cilja regionalizacije in decentralizacije tudi skladen regionalni in policentrični razvoj države ter čezmejno sodelovanje lokalnih skupnosti. KRITERIJI IN OMEJITVE ZA OBLIKOVANJE PREDLOGA POKRAJIN V REPUBLIKI SLOVENIJI Temeljni kriterij za oblikovanje predloga za ustanovitev pokrajin v RS je optimalna regionalizacija in decentralizacija države. Za dosego zadanih ciljev in ob upoštevanju navedenega pa je potrebno vzpostaviti ustrezno ravnovesje med štirimi vidiki decentralizacije države in sicer: teritorialno, politično, upravno in fiskalno decentralizacijo. V tem okviru je potrebno vzpostaviti ustrezno teritorialno strukturo pokrajin s primernim obsegom nalog in zadostnimi finančnimi viri za izvajanje teh nalog. Temeljno izhodišče za oblikovanje navedenega je v razvojni (pospeševalni) funkciji pokrajin, ki jo bodo bodoče pokrajine zagotavljale na posameznih področjih, kot je npr. načrtovanje prostora in umeščanje v prostor, varstvo okolja, prometna infrastruktura, gospodarska infrastruktura, pospeševanje razvojne aplikativne znanosti, podjetništva, aktivna politika zaposlovanja, socialna politika, pristojnosti na področju poklicnega izobraževanja (visokošolsko, višješolsko in srednje šolsko), splošnega srednjega šolstva, sekundarno stacionarno in ambulantno specialistično javno zdravstvo ter pravice pacientov, itd... Vzporedno s tem pa je potrebno vzpostaviti tudi ustrezno organizacijsko strukturo pokrajin, ki bodo predstavljale avtonomen teritorialni upravni sistem, s predstavniškim voljenim organom in sodobnim sistemom sprejemanja odločitev v sodelovanju z nosilci teritorialnih, gospodarskih, socialnih in drugih subregionalnih interesov. Strokovne skupine so se v svojih študijah omejile na presojo teritorialne členitve RS na 3 in 6 - 8 pokrajin. Pri proučitvi politične, upravne in fiskalne komponente uvedbe pokrajin v RS pa so izhajale iz že pripravljenih osnutkov pokrajinske zakonodaje. TERITORIALNA SESTAVINA - ŠTEVILO IN VELIKOST POKRAJIN Teritorialni obseg pokrajin bo določen z zakonom o ustanovitvi pokrajin. Območja pokrajin (Priloga 1) sestavljajo območja v pokrajino vključenih občin tako, daje območje vsake od pokrajin sklenjena in zaokrožena geografska celota. Ustanovitev pokrajin oziroma določitev njihovih območij naj bi v skladu s predlaganim zakonom temeljila: • na prostorski členitvi, ki izhaja iz obstoječih procesov povezovanja, regionalni identiteti in pripadnosti ljudi, naravno geografskih značilnostih in poselitvi Slovenije; • na specifičnosti slovenskih razmer z zgodovinskega, geografskega, gospodarskega, kulturnega in drugih vidikov; • na ugotovitvi, da regionalizacija ne sme biti izvedena na način, ki bi zmanjšali samostojnost občin in jo morajo spremljati ukrepi, zasnovani tako, da varujejo njihovo samostojnost; • na razvojnih potencialih pokrajin, ki omogočajo doseganje ciljev skladnejšega regionalnega razvoja ob upoštevanju mednarodne primerljivosti. Regionalizacija naj izhaja iz geografske in gospodarske strukture Slovenije, koncepta policentrizma in decentralizacije, upošteva pa naj sodobne procese evropskega regionalizma in procese ekonomske, informacijske in okoljske globalizacije. Ker je razvojna funkcija ključna, morajo prihodnje pokrajine razpolagati s primernim regionalnim razvojnim potencialom, da bodo lahko optimalno opravljale osrednje, torej razvojno zasnovane funkcije oziroma naloge ter kakovostne javne storitve širšega pomena in višjega, regionalnega ranga. Izkušnje tujih držav kažejo, da so odločilni tisti dejavniki (kazalniki), ki predvsem izražajo dejavnike konkurenčnosti regij. To so investicije v človeške vire ter v raziskave in razvoj, ki imajo na dolgi rok najpomembnejši vpliv na rast BDP ter investicije v fizično infrastrukturo, ki so nujni vendar ne zadostni pogoj gospodarskega razvoja. Pri tem je pomembna sinergija med dejavniki konkurenčnosti in potrebna kritična masa posameznih dejavnikov konkurenčnosti. Pospeševanje gospodarskega razvoja (razvojna funkcija) pokrajin namreč zahteva kritično maso znanja (univerza), raziskovalne infrastrukture (gravitacijsko zaledje 300-500.000 prebivalcev za tehnološki park), kreativnih poklicev, ustrezno gospodarsko-razvojno infrastrukturo (gospodarska cona nacionalnega pomena potrebuje gravitacijsko zaledje 100.000 prebivalcev) in zadostna finančna sredstva (uspešno gospodarstvo, zadostno število prebivalstva). Pri tem so pomembne tudi mednarodne primerjave. Slovenija kot država je v primerjavi z najpomembnejšimi evropskimi regijami (pentagon) majhna, to še toliko bolj velja za pokrajine. Tudi nekatere sosednje regije imajo razvojne potenciale (avstrijska Štajerska, Furlanija-Julijska krajina) in hiter gospodarski razvoj. Število prebivalcev sosednjih regij je z izjemo Gradiščanske (279.000 leta 2005) in avstrijske Koroške (560.000 leta 2005) večje od 1 milijona. Navedena izhodišča smo upoštevali pri izboru kazalnikov za vrednotenje razvojnega potenciala pokrajin po različnih modelih. Na osnovi faktorjev konkurenčnosti regij smo za vrednotenje različnih modelov členitev pokrajin uporabili ustrezne kvantitativne in kvalitativne kazalnike, ki izražajo večplastni razvojni potencial pokrajin s poudarkom na inovativnosti pokrajin (npr. skupina kazalnikov Znanje in inovacije). Zaradi upoštevanja sodobnih razvojnih trendov in uporabljenih kazalnikov se skupni rezultat vrednotenja v določeni meri razlikuje od dosedanjih modelov vrednotenj števila in velikosti pokrajin. Pri tem smo bili omejeni tudi z razpoložljivostjo ustreznih podatkov, kar izhaja iz nabora kazalnikov. Iz vidika velikosti in števila pokrajin so bili s pomočjo kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov ovrednotene prednosti in pomanjkljivosti tri variante členitve Slovenije na pokrajine: 3, 6 in 8 pokrajin (Priloga 1). Uporabljene so bile naslednje skupine kvantitativnih kazalnikov (Prebivalstvo; Znanje in inovacije (R&R); Gospodarstvo; Infrastruktura, okolje, prostor) in kvalitativnih kazalnikov (Spodbujanje policentričnega razvoja; Ohranjanje regionalne pripadnosti prebivalcev; Umirjanje gravitacijskih vplivov večjih mest sosednjih držav; Čezmejno sodelovanje; Teritorialna in razvojna primerljivost z evropskimi regijami; Kvantitativno/kvalitativni kriterij učinkovitosti upravljanja kakovostnih storitev). Ključne ugotovitve vrednotenja so naslednje: • Ob enakovrednem in sinteznem vrednotenju obeh skupin kazalnikov (kvantitativnih in kvalitativnih) so razlike med posameznimi členitvami majhne z rahlo prednostjo členitve na 3 pokrajine, sledi členitev na 6 pokrajin ter členitev na 8 pokrajin. • Vrednotenje kvantitativnih kazalnikov s poudarkom na razvojnih funkcijah je pokazalo, da je najprimernejša členitev na 3 pokrajine, sledi členitev na 6 pokrajin in nato na 8 pokrajin. • Vrednotenje kvalitativnih kazalnikov s poudarkom na strateških ciljev države in dostopnosti javnih storitev je pokazalo, da je najprimernejša členitev na 8 pokrajin, sledi členitev na 6 pokrajin in nato na 3 pokrajine. Izvedeno vrednotenje treh modelov členitve Slovenije na pokrajine torej kaže, da je razvrstitev različnih modelov členitve Slovenije pogojena z različno pojmovanim temeljnim ciljem, namenom ustanovitve pokrajin. V primeru, da je močno poudarjena njihova makro-razvojna vloga, potem je za slovenske razmere optimalna členitev zgolj na tri pokrajine (delovno poimenovanje: Zahodna, Osrednja in Vzhodna Slovenija). Med ključne razvojne prednosti modela 3 pokrajin štejemo: • večja populacijska, ekonomska in razvojno inovacijska moč pokrajine (regije), ki zagotavljajo kritično maso dejavnikov konkurenčnosti regij (univerza, R&R, gospodarsko-razvojna infrastruktura, nosilna podjetja, izobraženo prebivalstvo) in s tem možnost lastnega gospodarskega razvoja v prihodnosti in sposobnost oblikovanja močnejših regionalnih gospodarskih in drugih mrež kot podlage za učinkovito gospodarjenje in upravljanje, • večje možnosti za učinkovitejše izvajanje regionalne razvojne politike, infrastruktumih vlaganj in uveljavitev regionalnega prostorskega načrtovanja ter izboljšanja in varovanja okolja, narave, • skromnejši državni aparat v primerjavi z majhnimi pokrajinami in s tem racionalnejša uprava, večje število uporabnikov, ki omogoča kakovostnejšo oskrbo prebivalcev tudi večjim obsegom pristojnosti pokrajin, • priložnost za celovito fiskalno decentralizacijo in obsežnejši prenos državnih nalog na regionalno oziroma pokrajinsko raven ter s tem povezano večjo avtonomijo odločanja oziroma politično decentralizacijo, • večja primerljivost z evropskimi regijami, regijami sosednjih držav in s tem priložnost enakopravnega partnerstva, razvojnega sodelovanja in tržnega tekmovanja. Ključne pomanjkljivosti modela 3 pokrajin so zlasti: • odmaknjenost oziroma pomanjkanje posluha za lokalne in mezoregionalne interese prebivalstva, • različni interesi prebivalcev zaradi večje heterogenosti pokrajine, • občutek skromne pripadnosti pokrajini in večje oddaljenosti pokrajinskega središča. • zlasti je ta model tvegan z vidika poudarjenega regionalnega razvoja zgolj v smeri Z - V (središča Koper, Ljubljana, Maribor) in realne nevarnosti »regionalne centralizacije« -poudarjenega razvoja le skromnega števila mest, kar bi lahko zavrlo policentrični urbani razvoj Slovenije. Prav zaradi naštetih pomanjkljivosti bi v primeru odločitve za 3 pokrajine kazalo razmišljati o zagotavljanju vpliva zaokroženih območij na odločanje o razvoju pokrajine. Modela členitve Slovenije na 6 in 8 pokrajin predstavljata modela členitve na srednje velike pokrajine, seveda z domačega, ne pa evropskega zornega kota. Ključne prednosti modela členitve Slovenije na 6 in 8 pokrajin so: • večja podpora policentričnemu modelu regionalnega razvoja; • večja dostopnost storitev zaradi manjše oddaljenosti pokrajinskega središča; • večje poistovetenje prebivalcev s pokrajino; • večja prilagoditev potrebam in interesom prebivalstva; • večja povezanost ozemlja in pogosta naravna zaokroženost; • uveljavitev večjega števila upravnih središč in s tem povezane boljše oskrbe; • večje možnosti za ustanavljanje medpokrajinskih, makroregionalnih razvojnih koalicij (3 medregionalne kolalicije oziroma 3 razvojne makroregije). Ključne pomanjkljivosti modelov členitve na 6 ali 8 pokrajin izhajajo iz: • manjša populacijska, ekonomska in razvojno inovacijska moč pokrajine (regije), zaradi odsotnosti kritične mase ključnih dejavnikov konkurenčnosti regij in s tem omejene možnosti lastnega gospodarskega razvoja v prihodnosti, • večja finančna odvisnost od države in s tem nižja stopnja regionalne avtonomije, • skromnejši obseg pristojnosti, • manj racionalna javna uprava v primerjavi z velikimi pokrajinami, • manjša primerljivost z evropskimi regijami, regijami sosednjih držav in s tem omejena možnost enakopravnega partnerstva, razvojnega sodelovanja in tržnega tekmovanja. Če gledamo širše, s teritorialnega in prebivalstvenega vidika med obema modeloma ni bistvene razlike, vendar model členitve na 6 pokrajin z vidika moči endogenih regionalnih razvojnih potencialov označuje seveda nekoliko večja regionalna moč in s tem pogojena večja možnost decentralizacije. Model 8 pokrajin pa izhaja iz predpostavke o prednostih členitve geografsko podolžno zasnovane Primorske na dve pokrajini in s tem pogojeno podporo krepitve dveh obmejnih regionalnih centrov, pomemben pa je tudi geopolitični razlog. V tem modelu naj bi bila tudi Prekmursko-Prleška pokrajina predvsem zaradi specifičnega geopolitičnega položaja, nekaterih razvojnih specifičnosti in pogojno še sprejemljivega regionalnega razvojnega potenciala. Iz razvojnega in gravitacijskega vidika ni smiselno, da je Mestna občina Ljubljana posebna pokrajina, saj ji njena vključenost v širšo pokrajino omogoča kakovostnejši prostorski in regionalni razvoj v prihodnosti. Zaradi ozemeljske majhnosti in prebivalstvene šibkosti Slovenije pomeni vsaka členitev na več kot 8 regij dejansko vse večje število slovenskih mezoregij z omejenimi razvojnimi potenciali, omejeno možnostjo lastnega gospodarskega razvoja, večjo odvisnost od centralne ravni in manjši obseg pristojnosti in s tem omejeno regionalno avtonomijo. STATUS POKRAJINE Sestavine pravnega statusa pokrajine, ki so določene tudi z načeli Evropske listine lokalne samouprave (MELLS), so: • Funkcionalna - opredelitev lastnega delovnega področja, ki izraža skupne potrebe in interese prebivalcev in določitev ustreznih virov financiranja. • Organizacijska - opredelitev pravnega statusa samoupravne lokalne skupnosti, ki je organizirana kot avtonomni teritorialni upravni sistem, ki ga upravljajo prebivalci neposredno in po svojih neposredno voljenih predstavniških organih. • Teritorialna - členitev celotnega državnega teritorija na območja pokrajin. Ko Ustava določa, da je pokrajina samoupravna lokalna skupnost, s tem določa načela, ki opredeljuje pravni status pokrajine. To pomeni, da je potrebno v zakonodaji opredeliti pokrajino kot vmesno raven lokalne samouprave med državo in občinami in kot teritorialne politično upravne skupnosti s položajem pravne osebe, z izvirnimi pristojnostmi, z lastnim premoženjem in lastnimi viri financiranja, neposredno izvoljenim predstavniškim organom in kot teritorialne enote za izvajanje državne uprave na prvi stopnji. Uvedba poki-ajinske samouprave pa ne sme biti izvedena na način, ki bi zmanjšal samostojnost občin in jo morajo spremljati ukrepi, zasnovani tako, da varujejo njihovo samostojnost. FUNKCIONALNA SESTAVINA Pokrajina naj bi v okviru svojih pristojnosti izvajala v korist svojega prebivalstva zadeve splošnega pomena, ki pospešujejo razvoj celotne pokrajine, opredeljene kot lokalne zadeve širšega pomena in zadeve regionalnega pomena. Lokalne zadeve širšega pomena so zlasti na področju komunalne infrastrukture in komunalnih storitev, ki so skupne območjem več občin in presegajo njihove finančne zmožnosti. Lokalne zadeve širšega pomena so tudi na področju pospeševanja gospodarstva in dejavnosti javnih služb lokalnega pomena. To so izvirne naloge pokrajin (ne pa morda od občin prenesene naloge lokalnega pomena), za katere po obstoječi ureditvi ni institucionalnega nosilca, zato se te naloge pogosto ne izvajajo. Naloge regionalnega pomena pa so tiste, ki po svoji naravi niso lokalnega pomena, niso pa tudi državnega pomena; so vmesnega - regionalnega pomena. Take vrste nalog so zlasti na področju prostorskega planiranja, skladnega regionalnega razvoja, varstva okolja, prometa ter posamezne dejavnosti na področju javnih služb regionalnega pomena, za katere po obstoječi ureditvi prav tako ni pravega institucionalnega nosilca v sistemu. Pokrajine bodo izvajale tudi določen del nalog državne uprave, ki jih sedaj opravljajo upravne enote ali posebne teritorializirane enote državne uprave. Pri tem pa moramo opomniti, da pokrajin ob nastanku ne bi smeli obremeniti z obsežnejšim izvajanjem državnih funkcij. Pokrajinam moramo dati najprej njihovo vsebino, to so njihove izvirne naloge, ki omogočajo uveljavljanje interesov, ki se oblikujejo na regionalni ravni. Vsako razmišljanje o pokrajinah kot temeljni strukturi za izvajanje državnih nalog vodi k izpraznenju njihove vsebine. Iz tega razloga in tudi zaradi nestabilnosti strukture lokalne samouprave bi morali v predlaganih modelih pokrajin ob konstituiranju pokrajin izključiti možnost obsežnejšega izvajanja državnih nalog. To pa seveda ne pomeni, da ne bi smeli razmišljati o tej možnosti v bodočnosti, po uveljavitvi in stabilizaciji pokrajin in celotne strukture lokalne samouprave. V fazi nastajanja pokrajin bi bilo idealno, da bi se teritorij pokrajin in upravnih enot povsem prekrival, ker že pri dvotimem sistemu daje to dobre možnosti za medsebojno usklajevanje nalog države in lokalne samouprave na regionalni ravni. S tem bi bila tudi kasnejša uvedba enotirnega sistema, bolj enostavna ob teritorialni nespremenjenosti. Izhajajoč iz navedenega, predlagamo pripravljavcu predpisov, da se odloči za postopen prenos državnih nalog v izvajanje pokrajinam in s tem postopno uvedbo enotirnega upravnega sistema na regionalni ravni. Uvedba enotirnega upravnega sistema v Sloveniji je lahko končni cilj reforme javne uprave, ki bi ga lahko dosegli postopno. Ob upoštevanju navedenega tako predlagamo, da bi bodoče pokrajine opravljale predvsem naloge: • na področju ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja svojega območja, • na področju urejanja prostora in varstva okolja ter prometa in zvez na pokrajinski ravni, • zagotavljanja javnih gospodarskih služb pokrajinskega pomena, • zagotavljanja javnih negospodarskih (socialnih) služb pokrajinskega pomena. Glede na navedeno predlagamo, da se naloge pokrajin določijo v zakonih in lahko preidejo: • v izvirno pristojnost pokrajin: • zadeve pokrajinskega pomena in lokalne zadeve širšega lokalnega pomena, ki bodo samo pokrajinske, • naloge in pristojnosti, ki jih bo opravljala poleg države in/ali občine tudi pokrajine v obsegu, ki ga bo določil zakon; • v preneseno pokrajinsko pristojnost: • z zakonom določene državne naloge in pristojnosti prenesene v opravljanje pokrajini. Pristojnosti pokrajin je potrebno določiti z zakoni. Okvir nalog pokrajin se lahko določi z zakonom o pokrajinah, večino izvirnih pristojnosti pa je potrebno določiti s spremembami obstoječe področne zakonodaje. Pri tem bi bilo potrebno predvideti postopen prehod nalog v pokrajinsko pristojnost. Z določbami zakona o pokrajinah bo potrebno določiti naloge iz državne oziroma občinske pristojnosti, ki bodo z dnem konstituiranja pokrajin postale pokrajinske pristojnosti, ter rok, v katerem bo potrebno uskladiti relevantne določbe v področnih zakonih. Za nadaljnjo decentralizacijo v skladu z načelom subsidiamosti bo z zakonom potrebno določiti okvirno delovno področje, kot usmeritev za področno zakonodajo. Pri določitvi funkcionalne sestavine dveh modelov pokrajin (3 pokrajine in 6 - 8 pokrajin) je potrebno upoštevati dva različna vidika: upravno-tehničnega in interesnega. Cilj prvega je doseči Čim večjo racionalnost in učinkovitost upravljanja, medtem ko je cilj drugega vidika povečati možnost uveljavljanja interesov njihovih nosilcev. Pri sami izvedbi decentralizacije se oba vidika med seboj prepletata, v idealnih primerih celo prekrivata, v manj idealnih primerih pa se med seboj izključujeta. Kateri vidik bo v posameznih primerih prevladal, je odvisno od temeljne vrednostne odločitve, katere cilj zasledujemo. Če nam gre predvsem za uveljavljanje interesov, potem se mu bo morala upravna racionalnost podrediti, ti obratno, če nam gre v prvi vrsti za upravno racionalnost in učinkovitost, ju bomo uveljavili tudi na račun uveljavljanje interesov. Naloge širšega lokalnega pomena Pripravljavec predlaganega Zakona o pokrajinah je predvidel, da so lokalne zadeve širšega pomena zlasti naloge zagotavljanja z zakonom določenih nalog občin ter lokalnih javnih gospodarskih in negospodarskih služb, ki so skupne območjem več občin. Na tem mestu moramo opomniti, da je pripravljavec predvidel, da se s predpisom, s katerim se določijo navedene naloge pokrajine določijo tudi občine, na območje katerih se naloge nanašajo, če občine s tem soglašajo. S tem pa je pripravljavec dopustil možnost prenosa pristojnosti izvajanja lokalnih gospodarskih in negospodarskih javnih služb z občin na pokrajino. Ker se bo z uvedbo pokrajin izvedla reforma servisne funkcije javne uprave, je potrebno funkcionalno analizirati celoten sistem javnih služb, nakar bi jih lahko začeli razporejati po različnih institucionalno-organizacijskih oblikah ter nivojih oblasti v skladu z naravo in (teritorialnim) obsegom izvajanja dejavnosti posamezne javne službe. Temeljno vodilo te reorganizacije pa mora biti večja odprtost izvajalcev javnih služb in še posebej večja učinkovitost izvajanja njihovih dejavnosti. Seveda pa je pomembno pri reformi upoštevati vrsto pravil prava ES, ki posegajo na izvajanje dejavnosti javnih služb. Pri presoji vprašanja o tem, katere dejavnosti državnih in lokalnih gospodarskih in negospodarskih javnih služb sploh prenesti na pokrajine, je potrebno slediti vsebini načela subsidiarnosti ter oceni kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev, ki pa se nanašajo na: • možnost sprejemanja odločitev (angl. decision making power); • implementacijo (angl. implementing power) in • teritorij (angl. teritory): pri presoji vsebine tega kriterija se upošteva populacijska, ekonomska in razvojno inovacijska moč pokrajine. Pri vrednotenju prenosa 'servisnih' nalog je potrebno izhajati iz danih izhodišč, pri čemer je eno izmed najpomembnejših vprašanje teritorija. Pripravljavec Zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin je pri presoji vsebine 'servisnih' nalog, ki naj bi se prenašale iz države in občin na pokrajine izhajal iz modela 14 pokrajin, ki pa so po svoji teritorialni sestavi razmeroma šibke. Ob modeliranju dveh modelov: 3 pokrajin in 6-8 pokrajin se (teritorialna) izhodišča za odločanje o prenosu 'servisnih' nalog v pristojnost pokrajin povsem spremenijo, saj se s tem predvideva ustanovitev velikih teritorialnih skupnosti, na katere je zaradi njihove populacijske, ekonomske in razvojne moči mogoče prenašati zahtevnejše 'servisne' naloge iz državne pristojnosti. Enako pa velja tudi za prenos nekaterih 'servisnih' nalog iz pristojnosti sorazmerno šibkih občin v pristojnost pokrajin. Tako se pri vrednotenju navedenih kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev pokaže, da bi lahko ob modeliranju 3 pokrajin nanje prenesli bistveno večji obseg 'servisnih' nalog kot v primeru modeliranja 6-8 pokrajin (seznam: Priloga 2). Bistvena prednost modela 3 pokrajin v primeru izvajanja 'servisnih' nalog je v večji populacijski, ekonomski in razvojno inovacijski moči pokrajine in večji možnosti za učinkovitejša infrastruktuma vlaganja ter kvalitetnejše izvajanje servisnih nalog. S tem pa se lahko doseže dejanski cilj teritorialnih členitev Slovenije, t.j. visoka stopnja decentralizacije. Naloge regionalnega pomena Pripravljavec predloga Zakona o pokrajinah je določil, da pokrajina opravlja naloge regionalnega pomena, ki se določijo z zakonom. Ob tem pa je pripravljavec zelo natančno določil, katere so naloge regionalnega pomena, kar pomeni, da je pri pripravi navedenih vsebin izhajal iz obstoječe pravne ureditve. S Predlogom Zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin je pripravljavec sicer natančno opredelil, katere naloge (regionalnega pomena) se prenašajo z države na pokrajino, vendar bi bilo, po našem mnenju, glede na obseg identificiranih nalog in njihovo vsebinsko zahtevnost, smiselno te naloge določiti s področnimi zakoni. S postopnim prenosom nalog regionalnega pomena v izvajanje pokrajinam bi pripravljavec dobil možnost za izvedbo funkcionalne analize posamezne naloge in s tem tudi natančno presojo finančnih in drugih posledic prenosa posamezne naloge. Podobno presojo o tem, katere dejavnosti državnih in lokalnih gospodarskih in negospodarskih javnih služb prenesti na pokrajine, smo pripravili tudi na področju nalog regionalnega pomena, ki jih je določil pripravljavec predloga Zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin. Pri presoji smo ocenili, da je pripravljavec predloga zakona primemo identificiral naloge, ki po svoji naravi niso lokalnega pomena, niso pa tudi ne državnega pomena, so pa regionalnega pomena in zato po vsebini primerne za izvajanje v okviru druge ravni lokalne samouprave. Ker je pripravljavec predloga zakona pri presoji izhajal iz predloga, ki seje nanašal na teritorialno členitev Slovenije na 14 pokrajin, smo se pri presoji omejili zgolj na ocenjevanje, katere izmed nalog regionalnega pomena bi bile primernejše za model 3 in katere za model 6-8 pokrajin. Pri presoji vprašanja o tem, katere naloge regionalnega pomena, ki jih po vsebini povečini prištevamo v okvir pospeševalne funkcije javne uprave je smiselno prenesti v pristojnost 3 in katere v pristojnost 6-8 pokrajin, smo sledih vsebini načela subsidiamosti ter oceni kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev, ki se nanašajo na: • možnost sprejemanja odločitev (angl. decision making power): v tem okviru se presoja ali se na pokrajine prenaša možnost sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na vsebino naloge regionalnega pomena; • implementacijo (angl. implementing power): v tem okviru se presoja pristojnost implementacije sprejetih odločitev; • teritorij (angl. teritory): pri presoji vsebine tega kriterija se upošteva populacijska, ekonomska in razvojno inovacijska moč pokrajine. Pri kvantitativni in kvalitativni presoji nalog regionalnega pomena se je izkazalo, da ni bistvenih odstopanj med modelom 3 in modelom 6-8 pokrajin. Slednje pomeni, da je predlagani prenos nalog primeren za izvajanje v obeh modelskih oblikah (Priloga 4). Državne naloge, prenesene v upravljanje pokrajinam Pokrajine bodo območja, na katerih bo lahko uveden enotirni upravni sistem, ki pomeni spojitev teritorializiranih organov državne uprave s splošno pristojnostjo (upravnih enot) s pokrajinskimi upravami. Uvedba enotirnega upravnega sistema v Sloveniji je lahko končni cilj reforme javne uprave, ki bi ga lahko dosegli postopno. FINANCIRANJE V procesu decentralizacije je potrebno odločiti tudi o prenosu določenega dela fiskalne moči iz centralnega nivoja, to je države, na nižje nivoje upravljanja. Pri oblikovanju modela financiranja nižjih ravni upravljanja, je potrebno upoštevati določene specifike, ne glede na to ali gre za najnižje ravni države (npr. občine) ali katero izmed vmesnih stopenj federalizma (npr. pokrajine, regije). Ko govorimo o financiranju nižjih ravni države je pomembno vedeti, da osnovni namen ne bo dosežen, če dodeljena sredstva (oz. model financiranja) ne bodo v skladu s funkcijami, ki naj bi jih posamezen nivo opravljal. Ob tem ne mislimo zgolj na odstopljene ali deljene finančne vire, temveč predvsem na izvirne oz. popolnoma lastne fiskalne in ne-fiskalne finančne vire, ki so temelj decentralizacije sistema. V tem primeru govorimo o zadostni avtonomiji samoupravnih lokalnih skupnosti oz. decentraliziranih enot, ki je kot ena izmed premis zapisana tudi v Evropski listini o lokalni samoupravi. Čeprav je iluzomo pričakovati, da bomo lahko ustvarili model financiranja, ki ne bo zahteval nikakršnih horizontalnih popravkov preko sistema letnih izravnav, je kljub temu pomembno, da so odstopanja od ravnovesja čim manjša. V procesu oblikovanja prihodnjega modela financiranja pokrajin v Sloveniji, bi bilo optimalno, če bi lahko oblikovali takšne pokrajine in njim dodeljeno vertikalno davčno strukturo, ki bi bile v celoti sposobne z lastnimi finančnimi viri pokrivati svoje potrebe (t.j. brez premeščanja sredstev med pokrajinami oz. z izravnavo iz državnega proračuna). Teoretično se takšnemu modelu financiranja približamo takrat, ko se izdatki lokalnih oblasti kar najbolj ujemajo z lastnimi prihodki, torej so medsebojno korelirani. V primeru, ko imamo močno neenakomerno razpršenost predmeta obdavčitve temu ni tako, zato mora pokrajina del sredstev pridobiti iz višjih nivojev ali s prerazdelitvijo. Slednjemu se je mogoče izogniti le tako, da za večji del davčnih potreb oblikujemo t.i. 'glavarino', delno pa pomaga tudi smotrno oblikovanje mej pokrajin, kjer v kar največji meri upoštevamo specifike lokalnih enot (geografske, demografske, ekonomske). Nedvomno je, da bo do določene stopnje vedno potrebno prerazporejanje sredstev med decentraliziranimi enotami, vendar je pomembna že izhodiščna usmeritev k doseganju optimuma fiskalne funkcije in iskanja avtonomnih lastnih davčnih virov. V okviru modeliranja sistema financiranja bodočih pokrajin je potrebno ločiti dve modelski fazi: 1. izračunavanje primernega obsega porabe pokrajine, ki zagotavlja primeren nivo izvajanja izvirnih pristojnosti pokrajin (določeno s pomočjo povprečnine na rezidenta). Glede na relativno dobre izkušnje sistema določanja primerne porabe na občinskem nivoju in glede na pričakovano podobno raznolikost v primeru pokrajin, je smiselno podoben sistem ohraniti oz. aplicirati tudi na ravni bodočih pokrajin, 2. izbrati nabor fiskalnih instrumentov, ki pomenijo zadostne finančne vire za zagotavljanje zgoraj navedenega obsega primerne porabe posamezne decentralizirane enote. Struktura izbranih fiskalnih instrumentov je po svojem obsegu omejena, prvič s pogojem, da se ob uvedbi pokrajin davčno breme agregatno kot delež v BDP ne povečuje in drugič, z obstoječim naborom fiskalnih instrumentov, za katere obstaja ustrezna podpora administriranja. V nadaljevanju bi takšen izbor morali razdeliti med t.i. izvirne lastne vire, deljene ter odstopljene vire, kar pa je ob oobstoječem fiskalnem sistemu v Sloveniji in neenakomerni razpršenosti predmetov obdavčitve precej zahtevna naloga. Kljub temu je postopoma smiselno, predvsem za namene razvojnih vzbodbud, z zakonodajo najprej definirati vsaj 'približno' izvirne lastne vire, nato pa dopustiti možnost razširitve obstoječega nabora, ki bo v delni ali popolni pristojnosti posameznih pokrajin in posledično prepuščen 'izvirnosti' lokalnih oblasti in 'družbeno-geografsko-ekonomski' sliki posamezne pokrajine (lastni davčni viri, npr. v okviru do 10% skupnega financiranja, kjer bodo imele pokrajinske oblasti možnost avtonomnega predpisovanja vseh kategorij fiskalnega vira)'^. Kot že omenjeno, večji kot je delež finančnih virov, ki so jih nižje ravni upravljanja zmožne same zagotoviti za pokrivanje svojih potreb, bolj se približamo končnemu smislu decentralizacije. Viri financiranja nižjih ravni upravljanja so lahko različni. Najpogosteje pa govorimo o: a) davčnih prihodkih (ti so lahko popolnoma lastni davki lokalnih skupnosti, deljeni davki z državo in/ali davčni viri, ki jih država odstopi nižjim ravnem upravljanja -odstopljeni davki), b) nedavčnih virih (takse, nadomestila in pristojbine ter prihodki iz upravljanja premoženja), c) transferji iz drugih nivojev in finančne izravnave, d) zadolževanje. Kljub temu lahko pričakujemo, da bodo viri neenakomerno razporejeni in da bodo določene prerazporeditve potrebne, saj neenakomernost narekuje že izredno raznolika, demografska, geografska in ekonomska struktura Slovenije. Glede na to bo po vsej verjetnosti potrebno tudi med pokrajinami vzpostaviti sistem finančnih izravnav ali/in uvesti sistem razporejanja finančnih virov, zbranih v skupni 'vreči' - glavarina, po različnih smiselnih kriterijih (kriteriji delujejo kot sidro oz. stimulator). Kriteriji prerazporejanja finančnih virov so lahko različni, odvisno pač od tega, katerim ciljem smo se odločili slediti. Tako lahko skupno zbrane finančne vire (ali odstopljene davke) po pokrajinah razdelimo glede na: a) število prebivalcev v pokrajini (stimuliramo število gospodinjstev), b) glede na število zaposlenih v pokrajinah (vzpodbujamo zaposlenost), c) glede na število javne infrastrukture (neposredna vezava vira na izkazano potrebo), d) glede na število mladih, starejših, glede na število podjetij, ipd. Smiselne so tudi uvedbe dodatnih davčno-razvojnih stimulatorjev, kot npr. zadržanje marginalnih davčnih prihodkov ob povečanju davčne baze, uvedba namenskih dotacij ali davčnih olajšav za razvijanje ciljnih zaključenih območij (kot npr. inkubatorskih podjetniških centrov, pokrajinskih rezervatov, itn.). Čeprav bi se bilo najbolje izogniti t.i. 'lump sum' -glavarina prerazdeljevanju sredstev, pa v realnosti to najverjetneje ne bo mogoče, kljub še tako pazljivemu izbiranju pokrajinskih mej in idej za lokalne davke. Zato so navedem kriteriji t.i. druga najboljša rešitev, da ne prihaja do 'zlorabljanja' decentralizacije in pojava negativnih strani kot jih navaja tudi teorija (Tanzi, 2001). Za financiranje nalog in pristojnosti, ki bodo na podlagi zakona prešle v pokrajinsko pristojnost, je treba istočasno prenesti tudi ustrezne vire sredstev. Tisti, ki so v tem trenutku možni in primerni za širšo razpravo so prikazani v Tabeli 1, če pa se bomo odločili za financiranje v obliki glavarine, pa spodnja razdelitev ne igra posebne vloge. Z modelom financiranja pokrajin je treba zagotoviti finančne elemente koncepta pokrajin kot razvojnih regij, ki temeljijo na lastnih razvojnih potencialih, podporo skladnejšemu regionalnemu razvoju, porastu razvojnih potencialov in stabilnosti razvojnih procesov in jim zagotoviti sredstva v višini, ki jim bo omogočala ekonomski, socialni, ekološki in kulturni razvoj. V okviru finančnih virov je pokrajinam treba zagotoviti določeno finančno samostojnost in omogočiti pokrajinskim organom, da v zakonskih okvirih sami predpisujejo stopnje davkov, taks in drugih dajatev. Edino tako se bo sčasoma mogoče približati idealnemu modelu financiranja nižjih ravni, lokalne oblasti pa motivirati za izkoriščanje njihovega lokalnega fiskalnega potenciala in za aktivno upravljanje s premoženjem. Tabela 8: Možni finančni viri pokrajin glede na sedanje stanje in predloge (primer 2008): v mio € Na ravni države Na ravni pokrajin Na ravni občin Davčni prihodki''^ 7.685-X X 1.210 Dohodnina 1.257-X X 928 Davek od dobička 1.257-X X - DDV 3.145 - - Trošarine 1.213 - - Davek na plače 230 - - Davek na m. vozila - 105 - Davek na promet m.voz. - 71 - Davek na premoženje - - 215 Izvirni lastni davki LS - • • Nedavčni prihodki 469-X x+y 306-y Koncesnine * * * X - zneska ni mogoče točno določiti dokler ministrstva ne ovrednotijo naloge in pristojnosti, ki bodo prenesene na pokrajine, ter njihovega premoženja in pravic izkoriščanja le tega y - finančni vir, ki bo iz ravni občin, skupaj z nalogami, prenesen na pokrajinsko raven • davki, ki bi lahko dopolnili obstoječo vertikalno davčno strukturo ali zamenjali kakšnega izmed obstoječih, pomembno je da lahko predmet in stopnjo določi LS - predlagajo, določajo in pobirajo jih lokalne oblasti samostojno (v tujini so takšni davki npr. davek na oglaševanje, premoženje, nepremičnine, pridobitno dejavnost,...) - skupno morda do okoli 10% celote * prihodek od koncesije - instrument koncesionarstva kot premik proti trgu javnih dobrin Vir.: Bilten javnih financ (MF, 2009). Poleg navedenega bi morala imeti pokrajina tudi pravico do zadolževanja v zakonskih okvirih, zato je treba vzpostaviti tak sistem zadolževanja, da se pokrajine ne sme zadolževati, če bi bilo s tem ogroženo izvajanje njenih pristojnosti in nalog. V primerih, ko je predviden tudi prehod ustanoviteljskih pravic v javnih zavodih, javnih podjetjih, skladih, agencijah in drugo z države ali občine na pokrajino, je treba v zakonu urediti tudi premoženjsko-pravna vprašanja. Ob tem ni odveč opozoriti na dejstvo, da bi se nižje ravni lokalnih skupnosti lahko več posluževale instrumentov listinjenja na kapitalskih trgih, za financiranje investicij v javno infrastrukturo. Pri navedenem gre namreč za dolgoročne investicije, katerih porabniki bodo tudi (ali predvsem) bodoče generacije. Za takšne investicije so zato najbolj primerni dolgoročni finančni viri (20-30 let). Poleg tega bi bilo smiselno narediti premik proti trgu, kot dobavitelju nekaterih javnih dobrin. Dosedaj le malo uporabljan instrument partnerstva med javnim in privatnim sektorjem, bodisi v obliki koncesionarstva ali ostalih oblik na področju opravljanja gospodarskih javnih služb, investicij, itn., lahko bistveno izboljša stanje proračunov in bilanc nižjih ravni lokalnih oblasti, istočasno pa vnese več konkurence in učinkovitosti v omenjeni segment narodnega gospodarstva. Da bi bilo mogoče izgraditi natančen model financiranja pokrajin v Republiki Sloveniji, moramo najprej stroškovno ovrednotiti naloge in pristojnosti novoustanovljenih pokrajin, ki jih bodo posamezna ministrstva ali občine prenesla na pokrajine. Ovrednotenje mora biti narejeno tako, da se ne bo povečevalo finančno breme državnega proračuna ali obremenitev gospodarstva z davki nasploh. Za enake naloge bi morala biti namenjena enaka sredstva kot do sedaj. Glede na to. Med naštetimi so navedeni zgolj večji davčni viri in tisti, o katerih bi bilo mogoče razmišljati kot o potencialnih lastnih virih pokrajin ali kot o prenesenih, odstopljenih/deljenih finančnih virih, medtem ko številka vsebuje celoto. da so cilji uvajanja pokrajin, predvsem decentralizacija in dekoncentracija, v skladu z načelom subsidiarnosti povezani s prehodom oziroma prenosom pristojnosti in nalog, ki so jih do sedaj opravljali državni organi oziroma ministrstva in upravne enote, zaradi uvedbe pokrajin ne sme priti do povečevanja obsega javnega financiranja, temveč je pri preoblikovanju sistema financiranja treba upoštevati načela koneksitete. To pomeni, da s prehodom ali prenosom pristojnosti in nalog iz državne, pa tudi občinske pristojnosti v pokrajinsko pristojnost, preidejo ali so preneseni tudi viri financiranja, ter da se obseg sredstev praviloma ne spreminja. Pri oblikovanju sistema financiranja pokrajin oziroma njihovih nalog je treba lokalno samoupravo pojmovati kot sestavni del celotne javne uprave. Za lokalno samoupravo pa gre, kadar gre za tak del javne uprave, ki je relativno avtonomen in ni odvisen od države. Decentralizacija pomeni vertikalno razdelitev oblasti. Decentralizacija v povezavi z neodvisnostjo pa pomeni uveljavljanje demokratičnega načela delitve funkcij oblasti v vertikalnem smislu. Ta izhodišča so podlaga za odločitev, daje treba samoupravnim lokalnim skupnostim omogočiti kar največjo samostojnost pri odločanju o virih in porabi sredstev, ki so jim na voljo za izvajanje njihovih nalog. Pri tem mora država zagotoviti takšen nadzor nad določanjem virov sredstev in njihovo porabo v samoupravnih lokalnih skupnostih, da bo zagotovljena enakost državljanov pred zakonom tudi pri davčnih in drugih javnofinančnih obremenitvah, da bo zagotovljena transparentnost in racionalnost virov in porabe javnih sredstev, kakor tudi da bo zagotovljena zakonitost, ekonomičnost in učinkovitost odločitev organov javne uprave v zvezi z javnimi sredstvi. ORGANIZACIJSKA SESTAVINA Organizacija pokrajine mora zagotavljati demokratičnost in učinkovitost pokrajinske samouprave, ki zagotavlja prebivalcem pokrajine ustrezno sodelovanje pri odločanju o pokrajinskih zadevah. Organi pokrajine morajo biti oblikovani tako, da zagotavljajo odločilni vpliv prebivalcev pokrajine na sprejemanje temeljnih in drugih pomembnih odločitev v pokrajini v pokrajinskem predstavniškem organu, ki mu mora biti tudi omogočen nadzor nad izvajanjem njegovih odločitev. Izvajanje odločitev predstavniškega organa mora biti poverjeno izvršilnemu organu, ki je za svoje delo odgovoren predstavniškemu organu. V evropski tradiciji zakonskega urejanja lokalne samouprave v glavnem velja, da je ravno način oblikovanja in delovanja lokalnih organov eno tistih področij lokalne samouprave, kije razmeroma podrobno urejeno, kar naj bi zagotavljalo njihovo usklajeno in učinkovito delovanje. V tem okviru pa je dana večja ali manjša možnost lokalnim skupnostim, da s svojimi akti podrobneje uredijo ta vprašanja, zlasü način delovanja in poslovanja teh organov. Za našo zakonodajo o lokalni samoupravi bi lahko na splošno rekli, daje v primeru z ustrezno zakonodajo v drugih državah, še vedno dokaj splošna (čeprav sedaj bolj podrobna, kot je bila na začetku) in prepušča razmeroma veliko prostora za samoupravno ureditev v občinskih aktih, zlasti v statutih. Zakonska ureditev organov pokrajine je nujna zaradi zagotavljanja enakih pogojev za njihovo delovanje. Zato mora zakon določiti položaj teh organov, način njihovega delovanja, njihove pristojnosti in način njihovega delovanja ter njihova medsebojna razmerja. Obenem pa mora prepustiti tudi dovolj prostora za avtonomno urejanje. Pri tem se je treba zavedati, da ta ureditev ne more uvajati bistveno drugačnih konceptov lokalne samouprave na pokrajinski ravni, kot so že uveljavljeni na občinski ravni. Na drugi strani pa se pokrajina kot širša lokalna skupnost tudi pomembno razlikuje od občine, ker opravlja zahtevnejše naloge in zadovoljuje raznovrstnejše interese ter je tudi po velikosti in številu prebivalstva bistveno bližja državi kot občina. Zaradi tega zakonske ureditve občinskih organov ni mogoče mehansko prenašati na pokrajinsko raven. Ne glede na to pa je zaradi usklajenega delovanja obeh ravni lokalne samouprave smotrno, kjer je le mogoče, z ustrezno prilagoditvijo uporabiti rešitve, ki so uveljavljene na občinski ravni. Ob tem treba upoštevati, da je glede na večje zmogljivosti pokrajine v primerjavi z občino in močnejši demokratični nadzor primemo prepustiti več zadev v avtonomno ureditev sami pokrajini. To pomeni, da bi bil lahko zakon glede urejanja organov bistveno bolj splošen, kot je na občinski ravni. Pokrajinski svet Najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti pokrajine je pokrajinski svet, ki je sestavljen iz članov, ki jih volijo volivci s stalnim prebivališčem na območju pokrajine. Število članov prvih pokrajinskih svetov bo določil zakon o ustanovitvi pokrajin (v predlogu zakona je predvidenih od 33 do 55 članov). Obenem je v predlogu zakona o pokrajinah predvideno, da bosta v pokrajinski svet pokrajine, v katero so vključene občine, v katerih živi avtohtona italijanska ali madžarska narodna skupnost, vključena tudi predstavnik narodne skupnosti. Predsednik pokrajine S predlogom zakona o pokrajinah je izvršilni organ pokrajinskega sveta predsednik pokrajine, ki opravlja izvršilno funkcijo v pokrajini ter predstavlja in zastopa pokrajino. Glede izvolitve predsednika pokrajine sta mogoči dve variantni rešitvi, in sicer, da predsednika pokrajine izvoli pokrajinski svet izmed svojih članov, praviloma na prvi seji po volitvah oziroma da predsednika pokrajine volijo volivci s stalnim prebivališčem na območju pokrajine. Neposredne volitve bi bile bolj primerljive z volitvami župana. Če bi se odločili za neposredne volitve predsednika pokrajine, bi bilo treba rešiti tudi možni problem kohabitacije pokrajinskega sveta in predsednika pokrajine. To bi še najlažje razrešili z ustrezno ureditvijo v okviru volilnega sistema in sicer na različne načine združitve volitev sveta in predsednika pokrajine. Najbolj običajno se to stori tako, da je kandidat za predsednika tudi kandidat na listi za člane predstavniškega organa in je tudi uspeh oziroma neuspeh skupen, torej ima lista isto usodo kot kandidat za predsednika. To (odvisno od ureditve) zagotavlja predsedniku relativno ali absolutno večino v predstavniškem telesu lokalne skupnosti. Če pa bi se predsednik pokrajine volil posredno po pokrajinskem svetu, bi bilo treba ustrezno urediti razmerje med svetom in predsednikom, še posebej, če bi predsednik predsedoval svetu. Tu bi bilo posebej pomembno vprašanje njegovih pravic v svetu (zlasti pravica do glasovanja). Natančno bi bilo treba urediti tudi uveljavljanje njegove odgovornosti svetu. S predlogom zakona o pokrajinah je določeno, da je predsednik poklicni funkcionar. Opravljanje njegove funkcije ni združljivo z opravljanjem druge funkcije v državnih organih, s funkcijo župana ali z opravljanjem nalog javnega uslužbenca. Predsednik je tudi predstojnik pokrajinske uprave in odgovarja za njeno delo pokrajinskemu svetu. Smotrna bi bila razširitev nezdružljivosti funkcij na podpredsednika pokrajine ne glede na način opravljanja funkcije. Dalje bi bilo treba omejiti večkratno funkcionarstvo, zlasti v primerih nepoklicnega opravljanja funkcije na več nivojih oblasti. Predstavljanje interesov občin na nivoju pokrajine Posebno vprašanje pri organizaciji pokrajine je vprašanje predstavljanja interesov občin na nivoju pokrajine. Zaradi ustrezne predstavitve občinskih interesov na ravni pokrajine bi bilo smotrno ustanoviti telo, ki bi nudilo institucionalni okvir za ta namen. Tako telo bi seveda glede na ustavni koncept pokrajine lahko imelo le posvetovalno vlogo. Vprašanje pa je, kakšno paleto interesov znotraj pokrajine bi zajeh v takem posvetovalnem telesu. Ali bi bili torej predstavljani samo teritorialni interesi občin ali pa bi morda bilo treba to predstavništvo razširiti in obogatiti tudi s t.im. funkcionalnimi interesi (gospodarskimi, poklicnimi, socialnimi itd.). Če bi imeli pri tem pred očmi ustavno zamisel kombinacije teritorialnega in funkcionalnega predstavništva, kot jo na državni ravni poznamo v Državnem svetu, potem bi bilo mogoče tudi na ravni pokrajine slediti temu modelu. Pokrajinska uprava Pokrajinska uprava opravlja upravne, strokovne, pospeševalne in razvojne naloge ter naloge v zvezi z zagotavljanjem javnih služb iz pokrajinske pristojnosti. Organizirana bo po resornem načelu glede na pokrajinske pristojnosti v pokrajinskih upravnih organih. Predstojništvo pokrajinske uprave bo po zgledu občinske ureditve deljeno med izvršilnim organom pokrajinskega sveta t.j. predsednikom pokrajine, ki bo usmerjal in nadzoroval delo pokrajinske uprave ter izvrševal naloge predstojnika v skladu z zakonom o javnih uslužbencih ter direktorjem pokrajinske uprave, ki bo uradnik na položaju ter bo vodil in usklajeval delo pokrajinske uprave. Za delo bo odgovarjal predsedniku pokrajinskega sveta (predsedniku pokrajine). Slednji bo tudi pristojen za imenovanje in razreševanje direktorja pokrajinske uprave. Pokrajinske upravne organe bodo vodili uradniki na položaju. Volitve Predlog zakona o volitvah v pokrajinah določa sistem volitev v pokrajinski svet, in sicer volilno pravico, volilni sistem, volilne organe, splošne, predčasne in nadomestne volitve, kandidiranje, glasovanje in ugotavljanje volilnih izidov ter varstvo volilne pravice. Predlog zakona temelji na načelih lokalne samouprave, ki izhajajo iz ustavne ureditve lokalne samouprave v Republiki Sloveniji in načelih Evropske listine lokalne samouprave. Ker gre za predstavniški organ pokrajine kot samoupravne širše lokalne skupnosti, morajo biti volitve neposredne, v skladu z drugimi sodobnimi volilnimi načeli, kot so splošna in enaka volilna pravica, svobodno in tajno glasovanje. Predstavniško telo v lokalni samoupravi naj bi torej tako kot predstavniško telo v državi čim bolj verno predstavljalo strukturiranost političnih prepričanj v lokalni skupnosti. S tega vidika naj bi bili sedeži v predstavniškem telesu razdeljeni na podlagi volilnih rezultatov med politične stranke in druge politične organizacije, ki sodelujejo na volitvah s svojimi kandidati, ter med neodvisne kandidate. Pri tem pa naj bi bil glede na naravo lokalne samouprave pomen političnih strank bistveno manjši kot na državni ravni, bistveno večji pa pomen različnih političnih organizacij, civilnih združenj in neodvisnih kandidatov. Glede na povedano naj bi tudi pri volitvah članov pokrajinskih svetov uvedli približno enak proporcionalni volilni sistem, kakršnega poznamo pri volitvah v svete večjih občin. Za volitve članov pokrajinskih svetov bi bila primerna takšna ureditev preferenčnega glasu, ki bi omogočala ravnotežje med, na eni strani, vrstnim redom kandidatov na listi in s tem interesi predlagatelja ter na drugi strani, možnostjo volivcev, da vplivajo na izvolitev posameznikov z liste. Predlog zakona določa personalizacijo volitev ali vplivanje volivca na izvolitev določenega kandidata z liste z institutom preferenčnega glasu. Volivec lahko na glasovnici označi številko kandidata z liste, za katero glasuje, temu kandidatu torej daje prednost pred drugimi kandidati ne glede na vrstni red na listi. Določena je tudi prohibitivna klavzula oziroma volilni prag za udeležbo pri razdelitvi mandatov na ravni pokrajine. Volilni prag je enak za vse pokrajine ne glede na število članov pokrajinskega sveta in je opredeljen kot delež glasov od števila vseh veljavnih glasov, ki znaša štiri odstotke. Mandati se delijo v volilni enoti in na ravni pokrajine. Tudi pri volitvah članov pokrajinskega sveta bi se bilo treba glede volilne pravice opreti na ureditev volilne pravice pri občinskih volitvah, ker gre za enako ustavnopravno in mednarodnopravno podlago. Pravico voliti in biti voljen za člana pokrajinskega sveta ima vsak državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti. Pravico voliti in biti voljen za člana pokrajinskega sveta ima tudi državljan druge države članice Evropske unije, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravico voliti člana pokrajinskega sveta imajo tudi drug tujci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Kandidiranje bi moralo potekati po že znanem načinu, liste kandidatov določijo politične stranke v skladu s svojimi pravili in skupine volivcev s podpisovanjem. Za zgornjo mejo števila potrebnih podpisov je določen en odstotek od števila volivcev v volilni enoti, izračunan po zadnjih splošnih volitvah v pokrajinski svet, vendar ne več kot 3000 podpisov, upoštevati načelo enakomerne zastopanosti spolov. Zakon uveljavlja tudi enakomerno zastopanost spolov, kar morajo upoštevati vsi vlagatelji kandidatur. Posamezna stranka ali volivci s podpisovanjem, ki predlagajo več kot enega kandidata v volilni enoti, morajo določiti kandidate oziroma kandidatne liste tako, da pripada vsakemu od spolov najmanj 40% kandidatur oziroma mest na kandidatni listi ter svoje kandidate oziroma kandidate na prvi polovici kandidatne liste razporediti izmenično. Volilne enote Pokrajina bo obvezno razdeljena na volilne enote. Te bodo oblikovane v skladu z načelom oblikovanja volilnih enot, da se na približno enako število volivcev voli enako število članov pokrajinskega sveta, v volilni enoti pa se voli najmanj 5 kandidatov. Čeprav gre pri pokrajinskem svetu za predstavniško telo vseh prebivalcev pokrajine, ki se oblikuje na podlagi splošne in enake volilne pravice, je treba volilne enote oblikovati tako, da bodo omogočale tudi izražanje lokalnih interesov znotraj pokrajine. Zato bi bilo treba volilne enote oblikovati tako, da bo ustrezno upoštevana geografska zaokroženost ter njihove skupne kulturne in druge posebnosti in značilnosti. To bo zahtevalo oblikovanje različno velikih volilnih enot z različnim številom članov predstavniškega telesa pokrajine, ki se bodo volili v njih. Pri oblikovanju volilnih enot bi bilo zato smotrno uporabiti različne pokrajinske modele, namreč tiste, ki so analizirali pokrajinsko členitev na večje število pokrajin. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi, da bi model večjega števila pokrajin terjal podrobnejšo členitev znotraj pokrajine kot podlago za oblikovanje volilnih enot, model manjšega števila pokrajin pa seveda nasprotno. Seveda pa bi moralo biti pri tem v celoti upoštevano načelo enake volilne pravice, torej, da se na enako število prebivalcev volilne enote voli (približno) enako število članov predstavniškega telesa pokrajine. Prav tako pa bi bilo potrebno, da se volilne enote po velikosti (število članov pokrajinskega sveta) ne bi pretirano razlikovale med seboj. Zaradi omogočanja uresničevanja lokalnih interesov kot tudi zaradi smotrne organiziranosti in tehnične izvedbe volitev, bi bilo treba oblikovati volilne enote na podlagi obstoječe razdelitve na občine, kar pomeni, da meje volilnih enot ne bi smele križati meja občin. To bi torej omogočalo lažje uveljavljanje lokalnih interesov, hkrati pa lažjo izvedbo samega volilnega postopka. Zato bi bilo treba v organizacijo in proceduro volitev vključiti tudi volilne organe, ki vodijo občinske volitve. Zaradi zagotovitve ustrezne zastopanosti bi bilo smotrno, da bi volilne enote določil že kar sam zakon. Drugič, kako velike naj bodo volilne enote in kakšne naj bodo omejitve v številu izvoljenih predstavnikov v posamezni enoti (ti. magnituda enote) navzgor in navzdol. In tretjič, v katerih primerih se dovoli odstopanje od načela, po katerem se en predstavnik voli na enako število prebivalcev. USTANOVITEV POKRAJINE Postopek za ustanovitev pokrajin je razdeljen na predhodni postopek, v katerem se opravi obravnava predloga vlade o razdelitvi države na pokrajine. V tej obravnavi je treba zagotoviti sodelovanje občin in pridobiti njihova mnenja, ki jih te lahko oblikujejo po posvetovanju s svojimi občani. Oblika posvetovanja ni določena, temveč je prepuščena občinski ureditvi (zbori občanov, svetovalni referendumi itd.), naknadno pa lahko tudi državni zbor izvede posvetovalni referendum. Vlada dokončno oblikuje predlog zakona za ustanovitev pokrajin po pridobljenih mnenjih občin in izvedenih morebitnih referendumih. Pokrajine bo ustanovil državni zbor z zakonom o ustanovitvi pokrajin, s katerim bo določil območja pokrajin, ime, sedež ter število članov pokrajinskega sveta za prve volitve. Zakon bo sprejet, če bo zanj glasovala dvotretjinska večina navzočih poslancev. KONSTITUIRANJE POKRAJINE Konstituiranje pokrajin obsega konstituiranje pokrajinskih organov po volitvah, sprejem temeljnih aktov pokrajine ter zagotovitev kadrovskih, prostorskih in drugih pogojev za začetek delovanja pokrajin. Vlada bo z uredbo natančneje določila zagotovitev kadrovskih, prostorskih in drugih pogojev za začetek dela pokrajin. S predlogom zakona pa je določeno, da se kadrovsko jedro pokrajinske uprave zagotovi s prehodom javnih uslužbencev, zaposlenih v organih državne uprave, ki so do ustanovitve pokrajine opravljali naloge iz državne pristojnosti, ki so postale pristojnosti pokrajin, v pokrajinsko upravo. Enako velja za javne uslužbence, ki opravljajo naloge iz pristojnosti občine, ki z ustanovitvijo pokrajine postanejo pokrajinske pristojnosti. Prostore za delovanje pokrajin zagotovi država neposredno ali v sodelovanju z občino, v kateri je sedež pokrajine. Ukrepe, določene z uredbo vlade, bo treba izvesti do volitev pokrajinskih svetov tako, da bodo kadrovska jedra (začasna) pokrajinskih uprav, ki bodo zadolžena za pripravo vseh postopkov konstituiranja pokrajine ter pokrajinske uprave, začela s svojim delom po razpisu volitev. Hkrati pa bo zagotovljeno nemoteno izvajanje decentraliziranih nalog v času do dokončnega konstituiranja pokrajinskih uprav. Sredstva za začetek delovanja pokrajin in pokrajinskih uprav se zagotovijo v državnem proračunu. POVZETEK Cilj regionalizacije Slovenije je decentralizacija oblastnih (državnih) funkcij in prenos upravljanja pomembnega dela javnih zadev z državne na pokrajinsko raven. Uvajanje pokrajin pomeni uresničevanje načela subsidiarnosti. Ob navedenem sta pomembna cilja regionalizacije in decentralizacije tudi skladen regionalni in policentrični razvoj države ter čezmejno sodelovanje lokalnih skupnosti. Temeljni kriterij za oblikovanje predloga za ustanovitev pokrajin v RS pa je optimalna regionalizacija in decentralizacija države. Za dosego zadanih ciljev in ob upoštevanju navedenega pa je potrebno vzpostaviti ustrezno ravnovesje med štirimi vidiki decentralizacije države in sicer: teritorialno, politično, upravno in fiskalno decentralizacijo. V tem okviru je potrebno vzpostaviti ustrezno teritorialno strukturo pokrajin s primernim obsegom nalog in zadostnimi finančnimi viri za izvajanje teh nalog. Temeljno izhodišče za oblikovanje navedenega je v razvojni (pospeševalni) funkciji pokrajin, ki jo bodo bodoče pokrajine zagotavljale na posameznih področjih. Vzporedno s tem pa je potrebno vzpostaviti tudi ustrezno organizacijsko strukturo pokrajin, ki bodo predstavljale avtonomen teritorialni upravni sistem, s predstavniškim voljenim organom in sodobnim sistemom sprejemanja odločitev v sodelovanju z nosilci teritorialnih, gospodarskih, socialnih in drugih subregionalnih interesov. Prav v sedanjem kriznem gospodarskem, socialnem in okoljskem obdobju se tudi v strokovni javnosti krepi spoznanje, da lahko zlasti pokrajine z dovolj velikim razvojnim kapitalom upajo na razvojni preboj, na trajnostni dvig blagostanja in kakovosti življenja. V primeru členitve Slovenije na že predlaganih 14 pokrajin bi jih namreč kar 6 imelo manj kot 100 000 prebivalcev in zelo skromen regionalni razvojni in drug potencial. To pa med drugim prinaša nujnost zmanjšanja predvidenih makroregionalnih pristojnosti, razdrobljenost regionalnih razvojnih potencialov, omejeno zmožnost gravitacijskega tekmovanja z močnimi in večjimi regijami in mesti sosednjih držav, torej vprašljivost učinkovitega delovanja pokrajine kot finančno čim bolj avtonomne, samozavestne evropske razvojne in varovalne regije. Šibke pokrajine, številne s prevlado razvojno problematičnih območij, bi bile po vsej verjetnosti neenakopraven, močni državi še vedno zelo podrejen partner, izrazita regionalna razbitost Slovenije s številnimi pokrajinami bi torej še naprej omogočala sicer bolj subtilno nadaljevanje državne centralizacije. Skozi regionalno politiko in pokrajinsko zakonodajo je tako potrebno podpreti vzpostavljanje takih mehanizmov, ki bodo resnično omogočali skladnejši razvoj znotraj večje pokrajine in bodo preprečevali koncentracijo razvoja zgolj v njenem središču. Strokovne skupine so se v svojih študijah tako omejile na presojo teritorialne členitve RS na 3 in 6 - 8 pokrajin. Pri proučitvi politične, upravne in fiskalne komponente uvedbe pokrajin v RS pa so izhajale iz že pripravljenih osnutkov pokrajinske zakonodaje. Pri izvedenem vrednotenju modelov teritorialne členitve Slovenije na 3 oziroma 6-8 pokrajin kaže, da je razvrstitev različnih modelov členitve Slovenije pogojena z različno pojmovanim temeljnim ciljem -namenom ustanovitve pokrajin. V primeru, daje močno poudarjena njihova makro-razvojna vloga, potem je za slovenske razmere optimalna členitev zgolj teritorialna členitev na tri pokrajine (delovno poimenovanje: Zahodna, Osrednja in Vzhodna Slovenija). Med ključne razvojne prednosti modela 3 pokrajin štejemo: • večja populacijska, ekonomska in razvojno inovacijska moč pokrajine (regije), ki zagotavljajo kritično maso dejavnikov konkurenčnosti regij (univerza, R&R, gospodarsko-razvojna infrastruktura, nosilna podjetja, izobraženo prebivalstvo) in s tem možnost lastnega gospodarskega razvoja v prihodnosti in sposobnost oblikovanja močnejših regionalnih gospodarskih in dragih mrež kot podlage za učinkovito gospodarjenje in upravljanje, • večje možnosti za učinkovitejše izvajanje regionalne razvojne politike, infrastrukturnih vlaganj in uveljavitev regionalnega prostorskega načrtovanja ter izboljšanja in varovanja okolja, narave, • skromnejši državni aparat v primerjavi z majhnimi pokrajinami in s tem racionalnejša uprava, večje število uporabnikov, ki omogoča kakovostnejšo oskrbo prebivalcev tudi večjim obsegom pristojnosti pokrajin, • priložnost za celovito fiskalno decentralizacijo in obsežnejši prenos državnih nalog na regionalno oziroma pokrajinsko raven ter s tem povezano večjo avtonomijo odločanja oziroma politično decentralizacijo, • večja primerljivost z evropskimi regijami, regijami sosednjih držav in s tem priložnost enakopravnega partnerstva, razvojnega sodelovanja in tržnega tekmovanja. Ključne pomanjkljivosti modela 3 pokrajin pa so zlasti: • odmaknjenost oziroma pomanjkanje posluha za lokalne in mezoregionalne interese prebivalstva, • različni interesi prebivalcev zaradi večje heterogenosti pokrajine, • občutek skromne pripadnosti pokrajini in večje oddaljenosti pokrajinskega središča. • zlasti je ta model tvegan z vidika poudarjenega regionalnega razvoja zgolj v smeri Z - V (središča Koper, Ljubljana, Maribor) in realne nevarnosti »regionalne centralizacije« -poudarjenega razvoja le skromnega števila mest, kar bi lahko zavrlo policentrični urbani razvoj Slovenije. Prav zaradi naštetih pomanjkljivosti bi v primeru odločitve za 3 pokrajine kazalo razmišljati o zagotavljanju vpliva zaokroženih območij na odločanje o razvoju pokrajine. Modela členitve Slovenije na 6 in 8 pokrajin predstavljata modela členitve na srednje velike pokrajine, seveda z domačega, ne pa evropskega zornega kota. Ključne prednosti modela členitve Slovenije na 6 in 8 pokrajin so: • večja podpora policentričnemu modelu regionalnega razvoja, • večja dostopnost storitev zaradi manjše oddaljenosti pokrajinskega središča, • večje poistovetenje prebivalcev s pokrajino, • večja prilagoditev potrebam in interesom prebivalstva, • večja povezanost ozemlja in pogosta naravna zaokroženost, • uveljavitev večjega števila upravnih središč in s tem povezane boljše oskrbe, • večje možnosti za ustanavljanje medpokrajinskih, makroregionalnih razvojnih koalicij (3 medregionalne kolalicije oziroma 3 razvojne makroregije). Ključne pomanjkljivosti modelov členitve na 6 ali 8 pokrajin izhajajo iz: • manjša populacijska, ekonomska in razvojno inovacijska moč pokrajine (regije), zaradi odsotnosti kritične mase ključnih dejavnikov konkurenčnosti regij in s tem omejene možnosti lastnega gospodarskega razvoja v prihodnosti, • večja finančna odvisnost od države in s tem nižja stopnja regionalne avtonomije, • skromnejši obseg pristojnosti. • manj racionalna javna uprava v primerjavi z velikimi pokrajinami, • manjša primerljivost z evropskimi regijami, regijami sosednjih držav in s tem omejena možnost enakopravnega partnerstva, razvojnega sodelovanja in tržnega tekmovanja. Vendar pa s teritorialnega in prebivalstvenega vidika, gledano s širšega vidika med obema modeloma ni bistvene razlike, vendar model členitve na 6 pokrajin z vidika moči endogenih regionalnih razvojnih potencialov označuje seveda nekoliko večja regionalna moč in s tem pogojena večja možnost decentralizacije. Model 8 pokrajin pa izhaja iz predpostavke o prednostih členitve geografsko podolžno zasnovane Primorske na dve pokrajini in s tem pogojeno podporo krepitve dveh obmejnih regionalnih centrov, pomemben pa je tudi geopolitični razlog. V tem modelu naj bi bila tudi Prekmursko-Prleška pokrajina predvsem zaradi specifičnega geopolitičnega položaja, nekaterih razvojnih specifičnosti in pogojno še sprejemljivega regionalnega razvojnega potenciala. Iz razvojnega in gravitacijskega vidika ni smiselno, da je Mestna občina Ljubljana posebna pokrajina, saj ji njena vključenost v širšo pokrajino omogoča kakovostnejši prostorski in regionalni razvoj v prihodnosti. Ob navedenem moramo še opomniti, da bo pokrajina obvezno razdeljena na volilne enote. Te bodo oblikovane v skladu z načelom oblikovanja volilnih enot, da se na približno enako število volivcev voli enako število članov pokrajinskega sveta, v volilni enoti pa se voh najmanj 5 kandidatov. Čeprav gre pri pokrajinskem svetu za predstavniško telo vseh prebivalcev pokrajine, ki se oblikuje na podlagi splošne in enake vohlne pravice, je treba volilne enote oblikovati tako, da bodo omogočale tudi izražanje lokalnih interesov znotraj pokrajine. Zato bi bilo treba volilne enote oblikovati tako, da bo ustrezno upoštevana geografska zaokroženost ter njihove skupne kulturne in druge posebnosti in značilnosti. To bo zahtevalo oblikovanje različno velikih volilnih enot z različnim številom članov predstavniškega telesa pokrajine, ki se bodo volili v njih. V vsakem primeru pa je treba pri njihovem oblikovanju upoštevati načelo enake volilne pravice, torej, da se na enako število prebivalcev volilne enote voli (približno) enako število članov predstavniškega telesa pokrajine. Pri oblikovanju volilnih enot bi bilo zato smotrno uporabiti različne pokrajinske modele, namreč tiste, ki so analizirali pokrajinsko členitev na večje število pokrajin. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi, da bi model večjega števila pokrajin terjal podrobnejšo členitev znotraj pokrajine kot podlago za oblikovanje volilnih enot, model manjšega števila pokrajin pa seveda nasprotno. Seveda pa bi moralo biti pri tem v celoti upoštevano načelo enake volilne pravice, torej, da se voli vsak član pokrajinskega sveta na (približno) enako število prebivalcev. Prav tako pa bi bilo potrebno, da se volilne enote po velikosti (število članov pokrajinskega sveta) ne bi pretirano razlikovale med seboj. Za zaključek moramo opomniti, da bi zaradi ozemeljske majhnosti in prebivalstvene šibkosti Slovenije pomenila vsaka členitev na več kot 8 pokrajin dejansko vse večje število slovenskih mezoregij z omejenimi razvojnimi potenciali, omejeno možnostjo lastnega gospodarskega razvoja, večjo odvisnost od centralne ravni in manjši obseg pristojnosti in s tem omejeno regionalno avtonomijo. Tabela 1: Teritorialna sestavina - število in velikost pokrajin Tabela 9: Sintezna tabela kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov SKUPINE KVANTITATIVNIH KAZALNIKOV 3 6 8 1 Prebivalstvo 1.1 Stavilo prebivalcev + 0 O(-) 1.2 Indeks staranja prebivalstva 0 0 + 1.3 Zaposleni po kraju bivanja z najmanj višjo ali visoko izobrazbo na 100 DSP, 2006 + 0 - 1.4 saldo stalnih in dnevnih migracij v pokrajini + 0 0 11 8 7,5 2 Znanje in inovacije (R&R) 2.1 Bruto domači izdatki za RR 0 - - 2.2 Inovacijsko aktivna podjetja + 0 0 2.3 Število zaposlenih v ustvarjalnih pokhcih 0 -(+) - 7 4,5 4 3 Gospodarstvo 3.3 St. delovnih mest na 100 delovno spos. preb. (stopnja delovne aktivnosti), 2008 + 0 - 3.4 Stopnja registrirane brezposelnosti 0 O(-) - 3.2 BDP na prebivalca + - 3.5 Delež tujih neposrednih vlaganj v BDP, 2006 - -(-) -O 3.1 Možni finančni viri pokrajin na prebivalca (po pravnih podlagah za zakon iz 2007 in 2008) v € (dohodnina, trošarina, davek na dobiček pravnih oseb) 0 11 6 4 4. Infrastruktura, okolje, prostor 4.1 30 in 45 minutna dostopnost (ceste) do pokrajinskih središč najvišjega ranga (vprašanje enakopravnosti centrov) - 0 + 4.2 Velikost in opremljenost predvidenih središč pokrajin - + 0 4.3 Delež površine in prebivalstva v območjih varstva narave + 0 0 4.4 Delež površin in prebivalstva v ogroženih območjih + 0 0 4.5 Površina 0(+) 0 - 9,5 11 10 SKUPAJ KVANTITATIVNI 38,5 29,5 24,5 Delimo z 18 2,13 1,76 1,36 SKUPINE KVALITATIVNIH KAZALNIKOV 1. Spodbujanje policentričnega razvoja - + + 2. Ohranjanje regionalne pripadnosti prebivalcev - 0 + 3. Umirjanje gravitacijskih vplivov večjih mest sosednjih držav 0 0(+) + 4. Cezmejno sodelovanje + 0 - 5. Teritorialna in razvojna primerljivost z evropskimi regijami + 0 - 6. Kvantitativno/kvalitativni kriterij učinkovitosti upravljanja kakovostnih storitev - 0 + SKUPAJ KVALITA TIVNI 11 12,5 14 Delimo s 6 1,83 2,08 2,33 SKUPAJ 49,5 42,0 39,5 SKUPAJ - enakovredno 3,96 3,84 3,69 Opomba: - (-): 0,5, -: 1, O (-) 1,5, 0: 2, O (+): 2,5, + 3 OBRAZLOŽITEV UPORABLJENIH KVALITATIVNIH KAZALNIKOV VREDNOTENJA MODELOV POKRAJIN Spodbujanje policentričnega razvoja Za urbano omrežje in gospodarska središča Slovenije je značilno, da obstojata dva srednje velika mesta in večje število središč nacionalnega pomena (SPRS, 2004; Pogačnik in drugi, 2009). Z vidika enakomernejšega policentričnega urbanega razvoja je potrebno spodbujati prebivalstvenim in razvojnim potencialom ter geomorfološkim značilnostim prilagojen urbani razvoj, ki bo omogočal na eni strani skladnejši regionalni razvoj, pa tudi primemo dostopnost do storitev višjega reda. Sodobno razumevanje policentričnega in regionalnega razvoja poudarja tudi pomen odličnosti pokrajine, regije. Vključno s predpostavko, da naj ima pokrajina univerzo in z njo povezane inštitute (prilagojene gospodarski sestavi pokrajine), podjetniške inkubatorje, podjetniške cone višjega reda. Vendar morajo imeti pokrajine dovolj človeških in drugih virov za kakovostno visoko šolstvo, vključno z zadostno gravitacijo potencialnih študentov. Razen kvantitativnih meril za odločitev o rangu policentričnega urbanega razvoja je za odločanje pomembno tudi mnenje prebivalcev, ki se kaže v Spoznavnem zemljevidu vpetosti slovenskih mest v hierarhično omrežje centralnih krajev (na osnovi odgovorov 1291 anketiranih v letu 2002).Vrstni red po pogostosti odgovorov (od ravni državnega središča do regionalnega središča): 1. Ljubljana, 2. Maribor, 3. Koper, 4. Celje, 5. Novo mesto, 6. Murska Sobota, 7. Kranj 8. Nova Gorica. Odgovori se v celoti ujemajo z Vrišerjevo tipologijo (1990) centralnih naselij višje stopnje (5-7. stopnja). Po mnenju Natka (2002) se regionalna pripadnost v zavesti ljudi izrazito kaže v navezanosti na omrežje centralnih krajev, kar bomo po njegovem mnenju morali tudi upoštevati pri upravni razdelitvi Slovenije na pokrajine. Vsaka drugačna delitev bo povsem umetna in je ljudje ne bodo »vzeli za svojo« (Natek, 2002, s. 213). Ohranjanje regionalne pripadnosti prebivalcev Zaradi geografske razbitosti Slovenije je za regionalno pripadnost prebivalcev praviloma značilna velika mozaičnost in mezoregionalna stopnja pripadnosti, kar se kaže tudi v množici dialektov. Obenem je na višji stopnji regionalne pripadnosti značilna njena zgodovinska pogojenost (Primorska, »Kranjska«...). Ohranjanje regionalne pripadnosti prebivalstva v sedanjem civilizacijskem trenutku v še večji meri izhaja tudi iz možnosti, da nudi prihodnja pokrajina dovolj priložnosti za bivanje in zaposlitev v vseh starostnih obdobjih in obeh spolih v različnih dejavnostih. Kljub veliki mozaičnosti regionalne pripadnosti pa odgovori 1291 anketiranih prebivalk in prebivalcev Slovenije kažejo, da velika večina zagovarja 5-8 pokrajin in zgolj 6 % 13 ali več pokrajin. Vendar obenem sodijo, da naj bo domača pokrajina manjša, druge pokrajine pa naj bodo večje. To po mnenju M. M. Klemenčiča (2002) zahteva torej skrbno soočenje strokovnih argumentov z željami (predstavami) državljanov. Obenem podčrtuje, da se regionalna (pokrajinska) pripadnost in želja po delitvi Slovenije na pokrajine najmočneje kaže v robnih (obmejnih) območjih Slovenije (Koroška, Prekmurje, Spodnje Posavje, Primorska itd.), pa tudi Zasavju. Umirjanje čezmejnega vpliva večjih mest sosednjih držav V neposredni bližini teritorialne in prebivalstveno manjše Slovenije so večja mesta (Gradec, Celovec, Gorica, Trst, Reka, Pula, Zagreb), ki ob upoštevanju pravila EU o prostemu pretoku ljudi, blaga, storitev in informacij širijo gravitacijska območja in večplastni vpliv tudi na ozemlje naše države. Umirjanje čezmejnega vpliva sosednjih mest je mogoče doseči s krepitvijo za naše razmere optimalnega števila slovenskih mest širšega regionalnega pomena, s poudarkom tudi na krepitvi mest obmejnih območij. Pokrajina naj bo oblikovana tako, da ne bo pod škodljivim vplivom velikega sosednjega mesta. Merila so zadostna velikost in opremljenost središča pokrajine, razvitost funkcij, zaposlitvene možnosti. Pokrajina naj ima optimalne možnosti za enakovredno čezmejno sodelovanje, kar ji zagotavlja zadostna konkurenčnost in kritična masa za uspešno vključevanje v evroregije. Zadostni regionalni razvojni potencial omogoča, da pokrajina ne bo postala periferija uspešnih čezmejnih regij. Pokrajina naj razvoja tudi tiste dejavnosti oziroma ponudbo, ki bo konkurenčna tudi v sosednjih pokrajinah in je možno doseči večjo sinergijo, pomembna je kakovostna prometna povezava z čezmejnimi območji. Enakopravno čezmejno sodelovanje Prednostni razvojni pomen bodočih pokrajin zahteva pri čezmejnem medregionalnem sodelovanju tako teritorialno oblikovanost, ki je ob upoštevanju značilnosti Slovenije v določeni meri primerljiva tudi s teritorialno oblikovanostjo v sosednjih državah. Na ta način je omogočeno bolj enakopravno sodelovanje. V sosednjih državah prevladujejo za evropske razmere srednje velike regije z naslednjim številom teritorialnih enot med državo in občinami: • Avstrija: 9 dežel (Gradiščanska kot najmanjša z 280 00 prebivalci) in 99 okrajev; • Italija: 20 dežel in 110 provinc; • Madžarska: 7 regij in 19 županij; • Hrvaška: 24 županij Z vidika enakopravnega čezmejnega sodelovanja večje pokrajine omogočajo enakopravnejše in bolj samozavestno sodelovanje. Vir: Teritorialne členitve v državah EU, 2008, Lex localis, Maribor. Teritorialna in razvojna primerljivost z evropskimi regijami Teritorialna oblikovanost pokrajin oziroma regij držav EU je zelo različna, saj izhaja iz specifičnih geografskih, razvojnih in zgodovinskih značilnosti posamezne države članice. Neposredna primerjava veUkosti in obsega pokrajin oziroma regij med članicami EU dejansko ni mogoča, prav tako ni primeren neposreden prenos njihovih izkušenj. Vendar velja poudariti, da praviloma prevladujejo za slovenske razmere večje pokrajine z večjim razvojnim potencialom in večjo stopnjo avtonomije. Gre za razvojno močne makroregije z razvitimi storitvami višje stopnje, ki pa v večini primerov niso zaokrožene regionalne celote, temveč združujejo različna geografska in razvojna območja. Učinkovitost opravljanja kakovostnih storitev Temeljni namen in cilj uvedbe pokrajin je učinkovito in pregledno upravljanje za zagotavljanje kakovostnih storitev za lokalno in regionalno prebivalstvo. Gre za povezanost nove enote teritorialne samouprave z vsebinskimi vprašanji, zlasti z dobrim upravljanjem, ki bo v korist tam živečega prebivalstva. Poudarjena je decentralizacija oblastnih funkcij in prenos upravljanja pomembnega dela javnih nalog ter javno finančnih sredstev z državne na pokrajinsko raven (Vlaj, 2009). Marsikje v Evropi potekajo reforme lokalnih skupnosti, ki žele ustvariti ustreznejše skupnosti prebivalcev za učinkovito reševanje lokalnih in tudi nekaterih prenesenih državnih nalog. Prizadevajo si za velikost lokalnih in regionalnih skupnosti, ki bo omogočala potrebne finančne in človeške vire za čim kakovostnejše javne storitve za zadovoljevanje sodobnih potreb prebivalcev. Ideja minimalne življenjske velikosti lokalnih skupnosti izhaja iz dejstva, da zelo majhne skupnosti ne razpolagajo s sredstvi (finančnimi, človeškimi, tehnološkimi idr.), ki so potrebna za upravljanje zapletenih javnih služb (Vlaj, 2009). Upoštevati pa je potrebno tudi kriterij dostopnosti, ki daje prednost manjšim pokrajinam. Prav tako pa velja ugotovitev, da razvojno in storitvena preskromna pokrajinska središča ne bodo imela dovolj velikega in močnega gravitacijskega vpliva ter prebivalcem pokrajine ne bodo omogočala učinkovitega opravljanja kakovostnih storitev. Tabela 2: Razmejitev pristojnosti izvajanja gospodarskih javnih služb med državo, pokrajino in občino členitev 3 pokrajine členitev 6-8 pokrajin 1 na področju energetike: 1.1 dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina 30. člen EZ D D D 1.2 dejavnost sistemskega operaterja skladišča zemeljskega plina oziroma terminala za utekočinjen plin (izbirni republiški gospodarski javni službi) 30. člen EZ D P D 1.3 organiziranje trga z zemeljskim plinom 30. člen EZ D D D 1.4 organiziranje trga z električno energijo 30. člen EZ D D D 1.5 dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina 30. člen EZ 0 P P 1.6 dobava zemeljskega plina tarifnim odjemalcem 30. člen EZ O O O 1.7 distribucija toplote 33. člen EZ 0 0 O 1.8 oskrba z energetskimi plini iz omrežja, razen z zemeljskim plinom 33. člen EZ O O O členitev 3 pokrajine členit« 6-8 pokra ev in 2 na področju varstva okolja: 2.1 ravnanje z radioaktivnimi odpadki in njihovo odlaganje 148. člen ZVO-1 D D D 2.2 sežiganje komunalnih odpadkov 148. člen ZVO-1 D P D 2.3 ravnanje z živalskimi odpadki, ki niso po predpisih na področju veterinarstva stranski živalski proizvodi kategorije 1 in 2 148. člen ZVO-1 D D D 2.4 zbiranje, predelava ali odstranjevanje določenih vrst drugih odpadkov 148. člen ZVO-1 D P D 2.5 izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, dimnih vodov in prezračevalnih naprav v poslovnem ali drugem prostoru 148. člen ZVO-1 D P D 2.6 oskrba s pitno vodo 149. člen ZVO-1 0 P 0 P O 2.7 odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode 149. člen ZVO-1 0 P O P 0 2.8 zbiranje in prevoz komunalnih 149. člen 0 O O odpadkov ZVO-1 2.9 odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanje komunalnih odpadkov 149. člen ZVO-1 0 P 0 P O 2.10 urejanje in čiščenje javnih površin 149. člen ZVO-1 0 O O 2.11 obratovanje, vzdrževanje in spremljanje vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda 93. člen ZV-1 D 0 P P 2.12 izvajanje izrednih ukrepov v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda 95. člen ZV-1 D P D 2.13 vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč 98. člen ZV-1 D P D 2.14 obratovanje in vzdrževanje vodne infrastrukture, namenjene ohranjanju in uravnavanju vodnih količin 81. člen ZV-1 D P D 2.15 pokopališka in pogrebna dejavnost ter urejanje pokopahšč 3. člen ZPPDUP 0 0 O 2.16 zagotovitev zavetišča za živali 27. člen ZZZiv 0 P P členitev 3 pokrajine členit« 6-8 pokra iV in 3 na področju prometa: 3.1 vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (redno vzdrževanje javnih cest) 8. členZJC D 0 D P O D P O 3.2 organiziranje vzdrževalnih del, ki se na javnih cestah opravljajo v mejah cestnega sveta in v daljših časovnih obdobjih zaradi izboljševanja in obnavljanja njihovih prometnih in varnostnih lastnosti (obnavljanje javnih cest) 44. člen ZJC D 0 D P O D P O 3.3 redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture, namenjene za javni promet na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča 44. člen PZ D P D 3.4 redno zbiranje odpadkov s plovil na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča 44. člen PZ D P D 3.5 redno vzdrževanje objektov za varnost 44. člen PZ D P D plovbe in plovnih poti na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča 3.6 javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe in plovnih poti v drugih pristaniščih, namenjenih za javni promet, krajevnih pristaniščih, vojaških pristaniščih in izven območij naštetih pristanišč, razen pristanišč, ki ležijo na območju lokalne skupnosti 45. člen PZ D P D 3.7 vzdrževanje pristaniške infrastrukture, namenjene za javni promet 45. členPZ 0 P P 3.8 zbiranje odpadkov s plovil 45. člen PZ 0 O O 3.9 upravljanja s pristanišči in vstopno izstopnimi mesti 14. člen ZPCV O P P 3.10 javni linijski prevoz potnikov razen linijskega prevoza v mestnem prometu 50. člen ZPCP D D D 3.11 linijski prevozi v mestnem prometu (mestne občine) 32. člen ZPCP O 0 O 3.12 obratovanja javnega letališča državnega pomena (če se ne more zagotoviti v in na način, ki je potreben za zagotovitev javnega interesa) 158. člen ZLet D D D 3.13 navigacijske službe zračnega prometa 163. člen ZLet D D D 3.14 služba letalskega prometa 3. člen ZZNSZP D D D 3.15 služba letalskih informacij 3. člen ZZNSZP D D D 3.16 služba letalskih telekomunikacij 3. člen ZZNSZP D D D 3.17 vzdrževanje javne železniške infrastrukture 11. člen ZZelP D D D 3.18 vodenje železniškega prometa na javni železniški infrastrukturi 11. člen ZZelP D D D Tabela 3: Razmejitev pristojnosti izvajanja negospodarskih javnih služb med državo, pokrajino in občino členitev 3 pokrajine členitev 6-8 pokrajin 1 na področju kmetijstva, divjadi in lovstva: 1.1 priprava strokovnih podlag za ohranitev in varstvo divjadi in njenega življenjskega okolja itn. 19. člen ZDLov D D D 1.2 javna služba na področju fitofarmacevtskih sredstev in naprav za nanašanje fitofarmacevtskih sredstev 33. člen ZFfs D D D 1.3 dejavnosti javne gozdarske službe 50. člen ZG D D P D P 1.4 dejavnosti javne službe v (morskem) ribištvu 34. člen ZMR-2 D D D 1.5 dejavnosti javne službe v (sladkovodnem) ribištvu 44. člen ZSRib D D D členitev 3 pokrajine členiti 6-8 pokra ŽV in 2 na področju vzgoje in izobraževanja ter raziskovalne dejavnosti: 2.1 ustanavlja javne vrtce oziroma šole 40. člen ZOFVI D 0 P O P O 2.2 ustanavlja poklicne šole, srednje tehniške in srednje strokovne šole, višje strokovne šole, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter dijaške domove 41. člen ZOFVI D P P 2.3 ustanavlja javno gimnazijo 41. člen ZOFVI D P P 2.4 osnovnošolsko izobraževanje 41. člen ZOFVI 0 0 O 2.5 predšolska vzgoja 41. člen ZOFVI D 0 O O 2.6 javna glasbena šola 41. člen ZOFVI 0 P O P 0 2.7 ustanavlja javne zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in javne šole za tujce 41. člen ZOFVI D P D 2.8 dejavnost študentskih domov 31. člen ZVis D D D 2.9 dejavnost visokega šolstva 43. člen ZVis D D D 2.10 dejavnost izobraževanja odraslih 15. člen ZIO D 0 P O P O 2.11 dejavnost javne službe na področju raziskovalne dejavnosti 36. člen ZRRD D D P D členitev 3 pokrajine členit( 6-8 pokra. ev in 3 na področju kulture in varstva narave 3.1 zagotavlja pogoje za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin, ki se na trgu ne zagotavljajo v zadostnenn obsegu ali kakovosti, ali zaradi dostopnosti najširšemu krogu uporabnikov 25. člen ZUJIK 66. - 68. člen ZUJIK D O D P O D P O 3.2 knjižnične dejavnosti 2. člen ZKnj 27. člen ZKnj D 0 D P O D P O 3.3 razvoj ljubiteljskih kulturnih dejavnosti 2. člen ZSLKD D O D P O D P O 3.4 dejavnosti arhivov 7. člen ZVDAGA 53. člen ZVDAGA D 0 D P O D P O 3.5 javna služba varstva kulturne dediščine 81. člen ZVKD D O D P O D P O 3.6 dejavnost javne službe ohranjanja narave 7. člen ZON 113. člen ZON D D D 3.7 zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave 8. člen ZON 0 P O P O 3.8 varovanje zavarovanih območij 59. člen ZON O P O P O 3.9 varstvo pred požarom 3. člen ZVPoz 0 P O P O 3.10 dejavnost gasilske službe 2. člen ZGas O O O členitev 3 pokrajine členit« 6-8 pokra sv in 4 na področju zdravstvene dejavnosti in zdravstvenega varstva: 4.1 dejavnost zdravstvenega varstva na sekundarni in terciarni ravni 5. člen ZZDej D D P D P 4.2 dejavnost zdravstvenega varstva na primarni ravni 2. člen ZZDej 0 P 0 P O 4.3 dejavnost preskrbe s krvjo 5. člen ZPKrv-1 D D D 4.4 lekarniška dejavnost 1. člen O 0 0 ZLD čl po enitev 3 krajine čl< po jnite 6-8 kraj v m 5 na področju socialnega varstva, dela in družine: 5.1 dejavnost javne službe na področju socialnega varstva 42. člen zsv D 0 D P D P 5.2 dejavnost zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti 1. člen ZZZPB D D P D P 5.3 izvajanje rejniške dejavnosti 2. člen ZIRD D D P D P 5.4 dejavnost obveznega zdravstvenega zavarovanja 69. člen ZZvZZ D D D Tabela 4: Naloge regionalnega pomena čl po enitev 3 srajine čh po mitev 6-8 crajin 1 na področju regionalnega razvoja 1.1 oblikovanje ciljev regionalnega razvoja in načrtovanje skladnega razvoja celotnega območja pokrajine in izvajanje regionalne strukturne politike ZSRR P P 1.2 sprejem in izvajanje regionalnega razvojnega programa ZSRR P P čl po enitev 3 krajine Čl( po mite 6-8 kraj :V in 2 na področju okolja in prostora 2.1 določanje izhodišč in ciljev prostorskega razvoja pokrajine, načrtovanje prostorskih ureditev pokrajinskega pomena ter določanje izhodišč in usmeritev za načrtovanje na občinski ravni ZPNačrt P P 2.2 oblikuje in izvaja stanovanjski program pokrajine, skupaj z občinami gradi socialna in neprofitna stanovanja SZ-1 P P 2.3 določa in koordinira izvajanje ukrepov za preprečitev zdravju škodljivih posegov v prostor, oblikuje in izvaja programe za ohranitev zdravega okolja ZUreP P P 2.4 pripravlja in izvaja programe s področja ohranjanja naravnih vrednot in ustanavlja parke pokrajinskega pomena ZON P P 2.5 sprejema in izvaja program varstva okolja ZVO-1 P P čl po enitev 3 krajine čl< po jnitev 6-8 irajin 3 na področju prometa 3.1 sprejema in izvaja načrt razvoja prometnega sistema v pokrajini ter sprejema letne programe ukrepov na področju cestnega prometa ZVCP P P 3.2 določa prometno ureditev na pokrajinskih cestah in površinah za mirujoči promet pokrajinskega pomena ZPCP P P čl po enitev 3 irajine členite 6-8 pokraj :y in 4 na področju gospodarstva 4.1 sprejme program in izvaja ukrepe za razvoj turizma ZSRT P P 4.2 podeli rudarsko pravico za nekatere mineralne surovine ZRud P P 4.3 lahko sprejme energetski koncept pokrajine in koordinira lokalne energetske koncepte EZ P P čl pol enitev 3 crajine Čl( po enitev 6-8 (rajin 5 na področju kmetijstva, gozdarstva in jprehrane 5.1 izdela in izvaja program kmetijske politike razvoja podeželja ZKme P P 5.2 sodeluje pri pripravi programa ribištva in izda mnenje na predlog programa ribištva ZMR, ZSRib P P čl pol enitev 3 krajine ČI< po initev 6-8 krajin 6 na področju visokega šolstva in znanosti P P 6.1 sprejme pokrajinski program visokega šolstva ZVisS P P čl po enitev 3 krajine Čl( po ;nitev 6-8 krajin 7 na področju šolstva 7.1 načrtuje in izvaja ukrepe za razvoj športa ZSport P P na območju pokrajine 7.2 sprejme letni program izobraževanja odraslih ZIO P P členitev členitev 3 6-8 po trajine po crajin 8 na področju zdravja 8.1 usklajuje delovanje nujne medicinske pomoči na njenem območju ZZDej P P 8.2 zagotavlja izvajanje specialističnega zdravljenja Z/Dej P P 8.3 ustanovi pokrajinski svet za zdravje ZZDej P P 8.4 ustanovi pokrajinski zavod za zdravstveno varstvo ZZDej P P 8.5 spremlja zdravstveno stanje v pokrajini ZZDej P P 8.6 sprejema in zagotavlja izvajanje pokrajinskega programa zdravstvenega varstva ZZDej P P 8.7 določa, koordinira in financira izvajanje ukrepov na področju javnega zdravja s poudarkom na varovanju in krepitvi zdravja ZZDej P P 8.8 sprejema in zagotavlja izvajanje regionalnih akcijskih programov na področju preprečevanja uporabe prepovedanih drog in obravnave uživalcev prepovedanih drog, programov zdravljenja in socialne rehabilitacije P P čl po enitev 3 krajine Čl( po jnitev 6-8 crajin 9 na področju dela, družine in socialnih zadev 9.1 načrtuje in spremlja socialni razvoj v poki'ajini ZSV P P 9.2 ustanovi, organizira in financira javno socialne varstvene zavode in zagotavljanje njihove mreže: • z državo soustanovi center za socialno delo, • dom za starejše, • varstveni delovni center, • dom za otroke, • ter druge socialnovarstvene zavode, sprejemališča, materinske domove, svetovalnice, stanovanjske skupine, centre za neodvisno življenje ZSV P P invalidov in druge oblike organizacij, izvaja zakonske pravice do izbire družinskega pomočnika, zagotavlja mrežo osebne pomoči in pomoči družini za dom._ členitev 3 -M crajine členitev 6-8 pokrajin 10 na področju zaščite in reševanja 10.1 sprejme z zakonom določene ukrepe za varstvo pred utopitvami,_ ZVU 10.2 vodi sile za zaščito, reševanje inpomoč ob naravnih in drugih nesrečah in ocenjuje škode, ki jih povzročijo naravne in druge nesreče, organizira in opremlja sile za zaščito, reševanje in pomoč, organizira in izvaja opazovanje, obveščanje in alarmiranje na območju pokrajine, organizira, razvija in usmerja osebno in vzajemno zaščito z organiziranjem svetovalne službe 10.3 določa posebne ukrepe varstva pred požarom za naselja ali naravno okolje ter razglaša povečano požarno ogroženost na območju pokrajine, pripravlja in zagotavlja prenos opozoril, napotil ali prepovedi prebivalstvu v času povečane požarne ogroženosti in ob velikih požarih_ ZVPoz a; § 3 0» a 's o »m U (/) nj c Q) c (D > O 1 W^Ä CO > r '< Q) 'c 0) >o ■a 8 Q-O E lO I I 'S m So oo o s- ON O Ci cb O o ? <=> Sg > o 6.3. PREDLOG TEMELJNIH NALOG POKRAJIN IN NADALJNE AKTIVNOSTI Gradivo so za 3. sejo Sveta za decentralizacijo in regionalizacijo pripravili člani ožje strokovne skupine: prof. dr. Gorazd Trpin, prof. dr. Franc Grad, prof. dr. Dušan Plut, mag. Damjan Kavaš. Ožja strokovna skupina se je oprla tudi na pisna gradiva, ki so jih prispevali prof.dr. Stane Vlaj, prof.dr. Tone Jerovšek in prof.dr. Marjan Ravbar. Izhodišče prispevka je bilo naslednje: v okviru naloge je potrebno pripraviti »optimalni« nabor nalog pokrajin in pri tem čimmanj upoštevati vprašanje števila pokrajin. Vloga regij in občin v graditvi modemih držav in razvijanju sodelovanja v Evropi v zadnjih letih narašča. V demokratičnih državah je cilj lokalnih in regionalnih oblasti in države same pospeševati uresničevanje demokracije in zagotoviti najboljši možni odgovor na potrebe ljudi v občinah in regijah. Regionalizem in krepitev regionalne samouprave sta v središču procesa politične demokratizacije ter socialnega in gospodarskega razvoja v večini držav članic SE. Regionalizacija je povezana z globalnimi, evropskimi in nacionalnimi poHtičnimi procesi, ki države silijo v reforme vseh temeljnih sestavin oblasti. Regionalizacija je del vseobsežnih političnih procesov v državi in ne izoliran vidik teh reform. Upoštevati mora ne le pravne temveč tudi gospodarske, politične in socialne dejavnike, kot tudi vidike evropske in mednarodne politike. Ima torej tudi evropsko dimenzijo v tem, da se nanaša na ravnovesje med subsidiarnostjo in centralizacijo na evropski ravni, in mednarodno dimenzijo v tem, da so regije priznane kot enote globalizacije. Pokrajine so tiste upravnopolitične strukture, ki naj bi prispevale k skladnejšemu razvoju Slovenije. Pokrajine morajo razpolagati z gospodarskimi, človeškimi in infrastruktumimi viri za izkoriščanje lastnega razvojnega potenciala in pridobivanja sredstev EU. Tudi za naše pokrajine velja, da le finančno samostojne in s fiskalno avtonomnostjo stimulirane pokrajine lahko dosegajo želene učinke spodbujevalca razvoja v družbi. V primeru centralizirane prerazporeditve, ki sloni na izhodiščih dekoncentracije javnih funkcij in administrativnem sistemu prerazdelitve fiskalnih virov s strani države, brez fiskalne avtonomnosti bodočih pokrajin, o pravih učinkih fiskalne decentralizacije ni možno govoriti. Menimo, da pokrajin ob ustanovitvi ne bi smeli obremeniti s preobsežnimi nalogami ter z izvajanjem državnih funkcij, saj se s tem lahko preusmeri delovanje pokrajin v napačno smer, ki ne bi bila razvojno naravnana. Pokrajinam moramo najprej dati vsebino, to so njihove izvirne naloge, ki omogočajo uveljavljanje interesov, ki se oblikujejo na regionalni ravni. Razmišljanja o pokrajinah kot temeljni strukturi za izvajanje državnih nalog vodijo k praznjenju njihove samoupravne vsebine in preobremenjevanju z državnimi nalogami. To pa seveda ne pomeni, da ne bi razmišljali o tej možnosti v bodočnosti, po uveljavitvi in stabilizaciji pokrajin in celotne strukture lokalne samouprave. Izhajajoč iz navedenega predlagamo temeljne naloge pokrajin ter, da se vlada odloči za postopen prenos državnih nalog v izvajanje pokrajinam in tudi postopno uvedbo enotirnega upravnega sistema na regionalni ravni. Javna uprava (in s tem tudi pokrajine) izvaja tri temeljne funkcije regulatomo (oblastno), pospeševalno in servisno. V okviru regulatorne izvaja družbeno regulacijo, pri čemer postavlja abstraktna pravila ravnanja ter na njihovi podlagi na temelju realnih situacij oblikuje konkretna pravna razmerja oz. konkretna pravila ravnanja. Druga je pospeševalna funkcija, ki predstavlja sklop neoblastnih ukrepov države in njenih institucij, s katerimi v skladu s politiko omogoča hitrejši razvoj določenih dejavnosti oziroma področij družbenega življenja. V okvira servisne funkcije pa zagotavlja javne dobrine in javne storitve, to je tiste dobrine in storitve, ki so nujno potrebne za zadovoljevanje potreb posameznikov, pa jih iz različnih razlogov ni mogoče zagotoviti prek sistema tržne menjave. Predlog temeljnih nalog pokrajin je pripravljen za koncept večjih pokrajin. Glede na dejstvo, da bi bile to velike ozemeljske enote z dovolj velikim gospodarskim in človeškim potencialom, so tudi naloge opredeljene predvsem na področjih, ki so temeljnega pomena za razvoj. Menimo, da bi pokrajine lahko izvajale nekatere servisne funkcije, ki po veljavni pravni ureditvi sodijo med državne gospodarske javne službe in to predvsem s področja velikih oskrbovalnih sistemov npr. energetike, kamor sodi tudi dobava električne energije tarifnim odjemalcem. Pokrajine bi lahko izvajale predelavo ali odstranjevanje določenih vrst odpadkov in podobno. Vzpostavitev novega teritorialno upravnega sistema pa je tudi priložnost, da se ponovno prevetrijo naloge, ki jih opravljajo občine. Smiselno bi bilo, da se nekatere naloge prenese v opravljanje pokrajinam, hkrati pa se omogoči opravljanje določenih pristojnosti na obeh nivojih. Načelno obstajajo več možnosti zakonske ureditve določitve pristojnosti pokrajine: • ureditev v posebnem zakonu o določitvi nalog in pristojnosti pokrajine; • splošna ureditev v zakonu o pokrajinah, ki bi okvirno opredeljevala naloge pokrajine; • splošna opredelitev nalog pokrajine v zakonu o pokrajinah in v prehodnih ter končnih določbah tega zakona določitev vsaj nekaterih konkretnih nalog, kot jih določajo veljavni zakoni, • ureditev pristojnosti s spremembami in dopolnitvami področne zakonodaje. V skladu s 143. členom Ustave RS bi se na pokrajine prenesle: • pristojnosti v zadevah širšega lokalnega pomena in • zadevah regionalnega pomena ter • v izvrševanje posamezne upravne naloge iz državne pristojnosti, ki v skladu z zakonom, ki ureja pokrajine spadajo v področja nalog poki-ajine. Predlog temeljnih nalog pokrajin po področjih: 1. Na področju regionalnega razvoja bi bile pokrajine funkcionalne ozemeljske enote za izvajanje regionalne razvojne politike in usklajevanje trajnostnega razvoja na področju gospodarskega, socialnega, prostorskega, okoljskega, kulturnega razvoja in razvoja človeških virov. 2. Na področju okolja in prostora bi pokrajine izvajale prostorsko načrtovanje, sprejele bi pokrajinski prostorski načrt V sistemu prostorskih aktov bi bili ti umeščeni med državnimi prostorskimi akti na eni, ter občinskimi prostorskimi akti na drugi strani. 3. Na stanovanjskem področju bi pokrajina na podlagi pokrajinskega stanovanjskega programa izvajala stanovanjsko politiko, ki bi bila usmerjena predvsem v izgradnjo najemnih stanovanj. 4. Skrb za ohranjanje narave in varstvo okolja sta področji nalog, ki jih bodo izvajale tako pokrajine kot občine. Na področju voda bi pokrajine izvajale obvezno gospodarsko javno službo obratovanja, vzdrževanja in spremljanja stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda. 5. Na področju prometa bi v pristojnost pokrajin prešle regionalne ceste. Menimo, da bi bilo smiselno prekategorizirati nekatere glavne ceste L in II. reda in jih prenesti v pristojnost pokrajin. Pokrajine bi sprejemale svoje načrte razvoja prometnega sistema ter naloge, ki izhajajo iz prometne politike pokrajine. 6. Na področju gospodarstva bi pokrajine načrtovale svoj gospodarski razvoj in sprejemale regulatome in pospeševalne ukrepe za njegovo usmerjanje in razvoj. 7. Na področju gospodarskih javnih služb bi pokrajine zagotavljale gospodarske javne službe na distribucijskih energetskih omrežjih, gospodarske javne službe varstva okolja regionalnega pomena ter gospodarske javne službe regionalnega pomena na področju prometa. 8. V sistemu priprave in sprejemanja nacionalnega programa razvoja podeželja bi bile pokrajine vključene v pripravo predloga nacionalnega programa razvoja podeželja, s čimer bi se omogočil ustrezen vpliv glede specifičnih potreb pokrajin. 9. Na področju visokega šolstva in znanosti bi pokrajine sprejemale raziskovalne in razvojne programe pokrajinskega pomena. Pokrajine bi lahko ustanavljale visokošolske in raziskovalne zavode, pri čemer bi njihova akreditacija in akreditacija njihovih programov ostala pristojnost države. 10. Na področju šolstva in športa bi pokrajine zagotavljale mrežo srednješolskih izobraževalnih zavodov in izvajale v razmerju do njih ustanoviteljske pravice. Pokrajine bi s pospeševalnimi ukrepi zagotavljale razvoj športa na svojem območju. 11. Na področju zdravja bi pokrajine zagotavljale mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni ravni, dejavnosti na terciarni ravni pa še vedno država. Menimo pa, da bi bilo predhodno reorganizirati bolnišnično mrežo, vključno z reorganizacijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. 12. Na področju dela, družine in socialnega varstva bi pokrajine izvajale naloge na socialnem področju s tem, da je potrebno delovno področje pregledati in oceniti ustreznost sedanje razporeditve nalog med državo in občinami. Na področju trga dela in zaposlovanja bi pokrajine opravljale naloge v zvezi z aktivno politiko zaposlovanja. 13. Pokrajine bi prevzele naloge na področju kulture, zlasti na tisti ravni, ki je po naravi in dosegu dejavnosti že sedaj regijskega značaja. V dogovoru z občinami bi bilo treba preveriti, ali bi na pokrajinski ravni prevzemali še dodatne obveznosti na področju kulture. 14. Pokrajine bi urejale zaščito, reševanje in pomoč na območju pokrajine v skladu s sistemom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami na območju države. Ob tem predlogu bi lahko bila v pomoč za dodatni razmislek preglednica pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, ki jo je pripravil Svet Evrope po posameznih državah članicah glede njihove razdelitve med državo, občinami in regijami. Pristojnosti, ki se dele med posamezne oblasti, so: splošna uprava - varnost, policija, požarna varnost, civilna zaščita, sodstvo, civilni register, statistični urad, volilni register; izobraževanje - predšolska vzgoja, osnovno izobraževanje, srednje izobraževanje, poklicne in strokovne šole, višje šolstvo, izobraževanje odraslih; javno zdravstvo - bolnišnice, zdravstveno varstvo; socialno varstvo - otroško varstvo in vrtci, družinske socialne službe, socialni domovi, socialna varnost; stanovanja in urbanistično planiranje - stanovanja, urbanistično planiranje, regionalno prostorsko planiranje; okolje, javna snaga - voda in kanalizacija, zbiranje in odstranjevanje odpadkov, pokopališča in krematoriji, klavnice, varstvo okolja, varstvo potrošnikov; kultura, prosti čas in šport -gledališča in koncerti, muzeji in knjižnice, parki in javne površine, šport in prosti čas; promet, prevoz - ceste, prevoz, mestni cestni prevoz, mestni železniški prevoz, pristanišča, javna letališča; gospodarske javne službe - plin, ogrevanje, oskrba z vodo, kmetijstvo, gozdovi, ribolov, elektrika, ekonomska promocija, trgovina in industrija, turizem; druge funkcije -nacionalna obramba, zunanje zadeve, razvoj, kaznovanje, domača nega. Kako ugotoviti in določiti konkretne naloge pokrajin Slovenija uvaja v svojo upravno organizacijsko ureditev novi upravni sistem, to je drugo raven lokalne samouprave oziroma pokrajine. Uvedba novega upravnega sistema nujno poseže v položaj obstoječih upravnih sistemov, saj se vsi upravni sistemi nahajajo na istem teritoriju in nanašajo na iste ljudi. V konkretnem primeru to pomeni, da bo uvedba pokrajin močno posegla v obstoječo teritorialno ureditev državne uprave ter v položaj občin. Glede na to je treba, preden se pristopi k normativni in dejanski ureditvi pokrajin, izdelati funkcionalno analizo državne uprave s poudarkom na njenih teritorialnih enotah ter funkcionalno analizo sedanjih občin. Na ta način bi dobili ustrezno podlago za umestitev pokrajin oziroma njihovih funkcij v celotni sistem družbenega upravljanja, saj bodo pokrajine večino funkcij črpale iz obstoječih funkcij države in občin. Funkcionalna analiza bi morala zajeti vse pristojnosti in naloge državne uprave in vse pristojnosti in naloge obstoječih občin. Te pristojnosti in naloge bi kategorizirali v okviru treh temeljnih sistemskih funkcij upravnih sistemov, to je regulatome, servisne (javne službe) in pospeševalne oziroma razvojne. V okviru te kategorizacije bi jih bilo treba nadalje sistemizirati po posameznih področjih družbenega življenja. Na ta način bi dobili celotno kategorizirano in sistemizirano sliko funkcij obstoječih upravnih sistemov, v katero umeščamo novi upravni sistem, to je pokrajine. Funkcionalna analiza regulatome funkcije se izvede z analizo pravnih predpisov, saj mora imeti vsaka pristojnost ali naloga iz tega okvira neposredno podlago v državnem predpisu ali predpisu samoupravne lokalne skupnosti. Na ta način bi dobili katalog državnih pristojnosti in nalog ter katalog občinskih pristojnosti in nalog. Iz teh katalogov bi lahko na podlagi okvirno določenih delovnih področij pokrajin izluščili njihove konkretne pristojnosti in naloge. Vzporedno z njimi bi morali določiti še konkretne naloge in pristojnosti, ki so imanentne pokrajini kot novemu upravnemu sistemu. Funkcionalna analiza servisne funkcije bi morala zajeti naloge in organiziranost funkcionalnih upravnih sistemov (javnih služb) na državni in občinski ravni. Na podlagi te analize bi morali izoblikovati modele funkcionalnih upravnih sistemov na regionalni ravni. To pomeni, da bi morali določiti, katere javne službe se bodo izvajale na pokrajinski ravni in kakšne bi lahko bile njihove organizacijske oblike. Podobno velja tudi za pospeševalno funkcijo. Najprej bi bilo treba analizirati vse vrste in oblike izvajanja pospeševalne dejavnosti na ravni države in na ravni samoupravnih lokalnih skupnosti, nato pa bi morali opredeliti te dejavnosti in njihove organizacijske oblike na ravni pokrajine. Pri opredeljevanju teh dejavnosti in njihovih organizacijskih oblik bi bili lahke bolj svobodni in inovativni, saj pospeševalna funkcija ni tako močno vpeta v toge normativne okvire, kakor sta to regulatoma in servisna funkcija. Rezultat tega dela bi bil večplasten. Kot prvi stranski rezultat bi dobili kategoriziran in sistemiziran pregled pristojnosti in nalog državne uprave, katerega nujno potrebujemo in ga o danes še nismo izdelali. Drugi stranski rezultat bi bile kategorizirane in sistemizirane pristojnosti in naloge občin, pri čemer bi se lahko oprli na obstoječi katalog pristojnosti občin. Glavni rezultat pa bi bile predlagane pristojnosti in naloge pokrajin, enako kategorizirane in sistemizirane kot pristojnosti in naloge državne uprave oziroma občin. Na tej podlagi bi lahko izdelali tudi organizacijsko zasnovo bodočih pokrajin. Pristop k opisanemu delu bi bil lahko samo projekten. V ta namen bi morali ustanoviti posebno projektno skupino, ki bi vodila in koordinirala projektne aktivnosti. V prvi fazi bi moral izdelati podrobno metodologijo omenjene funkcionalne analize, nato pa bi morala koordinirati njen potek in na koncu oblikovati njene končne rezultate. Samo analizo bi neposredno izvajale organizacije, ki jih analiza zajema, pod stalnim vodstvom in usmerjanjem projektne skupine. Predlog za nadaljnje delo pri regionalizaciji Že uvodoma je bilo poudarjeno, da bi z ustanovitvijo pokrajin uvedli nov upravni sistem in s tem posegli v položaj obstoječih upravnih sistemov, to je v obstoječo teritorialno ureditev državne uprave ter tudi v položaj občin. Delo na tem področju mora potekati temeljito in preudarno, s tesnim medresorskim sodelovanjem. Menimo, da tudi pri konceptu večjih pokrajin, le - teh ne bi smeli obremeniti s preobsežnimi nalogami, pokrajinam bi morali najprej dati naloge, ki omogočajo uveljavljanje interesov, ki se oblikujejo na regionalni ravni. Ožja strokovna skupina je glede na nalogo, da pripravi izhodišče za nadaljevanje procesa ustanavljanja pokrajin in da je potrebno dati prednost strokovni vsebinski pripravi izhodišč, pripravila naslednje predloge: 1. Najprej se pokrajinam določi institucionalni okvir, ki bo omogočal izvedbo pokrajinskih volitev. Zakon o pokrajinah bo lahko okvirno določal pristojnosti pokrajin, določal bo pokrajinske organe, način njihove izvolitve ter vseboval splošne določbe, ki pa bodo omogočile začetno delovanje pokrajin. 2. Glede na navedeno kompleksnost prenosa nalog na pokrajine, pa bi bila nato lahko zagotovljena postopnost pri spreminjanju področne zakonodaje, ki bi pokrajinam prinesla vsebino njihovega delovanja in ustrezno financiranje. S projektnim pristopom v katerem bi imela vodilno vlogo pristojna ministrstva, pa bi se zagotovilo kakovostno in odgovorno delo pri prenosu nalog. 3. Ob ustreznem političnem konsenzu pa bi bile nato lahko ustanovljene pokrajine. Glede na podane pripombe na predlagano gradivo bi lahko na strateškem svetu preučili še več možnosti. Po prvi varianti naj bi zakon o pokrajinah, poleg njihovega celotnega institucionalnega okvira, določil tudi vse njihove naloge in pristojnosti, pri čemer jih večinoma ne bi prenesel v njihovo izvajanje že ob sami uveljavitvi zakona. Naloge in pristojnosti naj bi se prenašale postopno s spreminjanjem materialnih predpisov, ki določajo pristojnosti države in občin. Pri obravnavi te možnosti je treba slediti pripombam, ki opozarjajo, da pristojnosti pokrajin ne nastajajo zgolj s prenosom državnih in občinskih pristojnosti, ker mora imeti pokrajina tudi lastne originarne pristojnosti. Poleg tega tudi pristojnosti med državo,občinami in pokrajinami niso razdeljene enkrat za vselej, ampak se v procesu družbene dinamike spreminjajo v skladu z dražbenimi potrebami in spremembami v družbenem okolju. Morda bi veljalo razmisliti, ali ne bi v tej fazi poizkusili opredeliti originarne naloge in pristojnosti pokrajin in jih kot takšne opredeliti v njihovem institucionalnem zakonu. Od tu naprej pa bi bilo treba sprejeti odločitev, ali poleg teh nalog in pristojnosti v zakonu že takoj navedemo sedanje državne in občinske naloge in pristojnosti, za katere je že sedaj bolj ali manj jasno, da bi jih morale izvajati pokrajine. Predlagano gradivo tako ne daje dokončnih odgovorov na zastavljena vprašanja, ampak nakazuje možnosti njihove rešitve. Izbira med različnimi možnostmi je pristojnost strateškega sveta, ki bi moral razrešiti naslednje dileme: 1. Ali so predlagane temeljne naloge ustrezne oziroma ali bi jih bilo treba razširiti ali zožiti? 2. Ali je potrebna funkcionalna analiza vseh upravnih sistemov pred izdelavo zakona o pokrajinah 3. Ali v zakonu urediti zgolj institucionalni vidik pokrajin, ki bi se šele kasneje napolnil z nalogami in pristojnostmi? 4. Ah v zakonu poleg institucionalnega vidika urediti tudi originame naloge in pristojnosti pokrajin? 5. Ali v zakonu poleg institucionalnega vidika opredeliti tudi vse originame naloge in pristojnosti ter državne in občinske naloge, ki bodo prešle na pokrajine, ter postopek njihovega prehoda? 7. LITERATURA IN VIRI 1. A modem regional policy for the United Kingdom. London: HM Treasury, DTI, Office of the Deputy Prime Minister, 2003. 2. A national strategy for regional competitiveness, entrepreneurship and employment 2007-2013. Stockholm: The Ministry of Enterprise, Energy and Communications, 2007. 3. Armstrong H., Taylor J.: The Economics of Regional Policy. Cheltenham: Edward Elgar Publishing, 1999. 4. Bachtler J. et. al: Regional Development and Policy in the Transition Countries. Glasgow: European PoHcies Research Centre University of Strathclyde, 2001. 5. Bachtler J., Yuill D.: PoHcies and Strategies for Regional Development: A Shift in Paradigm? Glasgow: European Policies Research Centre University of Strathclyde, 2001. 6. Brezovnik B., Trpin G., Oplotnik Ž. J., Železnik M.: Analiza predlaganega prenosa nalog v pristojnost pokrajin in predloga financiranja pokrajin. Maribor: Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor, 2009. 7. Commission of the European Communities 2000, The 2000-2006 Programming Period: Methodological Working Papers: Working Paper No. 8: The Mid-Term Evaluation of Structural Funds Interventions , Brussels. 8. Commission of the European Communities 2006, The New Programming Period, 2007-2013: Methodological Working Papers, Draft Working Paper No. 10: Indicators for monitoring and evaluation: A practical guide, Brussels. 9. Commission of the European Communities 2007, The New Programming Period 2007-2013: Indicative Guidelines on Evaluation Methods: Evaluation during the programming period. Working Document No. 5. 10. Creation, Development and Management of RDAs: Does it have to be so difficult? Brussels: EURADA, 1999. 11. Davies S., Kah S., Woods.: Regional Dimensions of the Financial and Economic Crisis, European Policy Research Papers, No 70, Glasgow: University of Strathclyde: EPRC, 2010. 12. De Rider P.: The Regional State Aid Maps for 2007-2013: Less and better targeted regional aid. Competition Policy Newsletter. Number 1, 2008, str. 13-17. 13. Governing Regional Development Policy: The Use of Performance Indicators. Paris: OECD, 2009. 14. Grad F., Vlaj S., Toplak J., Zagorc S., Kaučič, L: Pravnosistemska izhodišča zakonske ureditve pokrajine. Ljubljana: Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2009. 15. How Regions Grow: Trends and Analysis. Paris: OECD, 2009. 16. Kuddo A.: Employment Services and Active Labor Market Programs in Eastern European and Central Asian Countries. Washington: The World Bank, 2009. 17. Kušar S.: Manj razvita območja kot element politike skladnejšega regionalnega razvoja v Sloveniji: pretekle izkušnje in prihodnji izzivi. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Dela 24 (2005), str. 113-124. 18. Malačič J. et al.: Študije o kazalcih ustvarjalnosti slovenskih regij. Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Ekonomska fakulteta, 2006. 19. Milunovič V.: Financiranje in premoženje pokrajine. V: Vlaj, S. (ur.). Posvet o regionalizaciji - uvedba pokrajin. Fakulteta za upravo, junij 2006. Dostopno preko http://www.fu.uni-lj.si/ic/posvet_regionalizacija.asp. 20. Nacionalni strateški referenčni okvir 2007-2013. 21. OECD Reviews of Labour Market and Social Policies: Slovenia. Paris: OECD, 2009. 22. OECD Rural PoHcy Reviews: Finland. Paris: OECD, 2009. 23. OECD Territorial Reviews: Copenhagen, Denmark. Paris: OECD, 2009. 24. OECD Territorial Reviews: Finland. Paris: OECD, 2005. 25. OECD Territorial Reviews: Sweden: Preliminary version. Paris: OECD, 2010. 26. Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013. 27. Organising Local Economic Development: The Role of Development Agencies and Companies. Paris: OECD, 2010. 28. Pogačnik A., Zavodnik Lamovšek A., Drobne S., Žaucer T., Trobec B., Soss, K.: Analiza konceptov regionalizacije Slovenije s predlogom območij pokrajin. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2009. 29. Ravbar M.: Učinkovitost in vplivi investicij na regionalni in prostorski razvoj -Ekonomsko geografska analiza investicijskih aktivnosti v obdobju 2000-2006. Ljubljana: Geografski inštitut Bojana Melika ZRC SAZU, 2008. 30. Regions Matter: Economic Recovery, Innovation and Sustainable Growth. Paris: OECD, 2009. 31. Slovenske regije v številkah 2010. Ljubljana: SURS, 2010. 32. Spremembe operativnih programov kohezijske politike Cilja 1 v Sloveniji: predstavitev z utemeljitvijo in vrednotenjem. Ljubljana: SVLR, April 2010. 33. Strateško poročilo o izvajanju Nacionalnega strateškega referenčnega okvira v Sloveniji za obdobje 2007-2013 za leto 2009. Ljubljana: SVLR, 2009. 34. Tervo H.: Regional policy lessons from Finland. V: Felsenstein D., Portnov B.A. (ed.): Regional disparities in small countries. Berlin: Springer-Verlag, 2005. 35. Vanhove N.: Regional Policy: A European Approach: Third edition. Aldershot: Ashgate Publishing, 1999. 36. Vesna E.: Razlike v razvitosti območij glede na gostoto naseljenosti in upoštevanje tega kriterija pri izvajanju razvojnih politik v kmetijstvu: Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, 2007. 37. Vlaj S.: Pokrajine - nova upravno-teritorialna struktura v RS. XIIL Dnevi slovenske uprave, Portorož, 20.-22. september 2006. Fakulteta za upravo, Ljubljana. 38. Vlaj S.: Pokrajine in decentralizacija Slovenije. V: Vlaj, S. (ur.). Posvet o regionalizaciji -uvedba pokrajin. Fakulteta za upravo, junij 2006. Dostopno preko http://www.fu.uni-lj.si/ic/posvet_regionalizacija.asp. 39. Vlaj S.: Lokalna samouprava s poudarkom na načelu subsidiarnosti. Ljubljana: Visoka upravna šola, 2001. 40. Wishlade F., Michie R: Pandora's Box and the Delphic Oracle: EU Cohesion Policy and State Aid Compliance, IQ-Net Thematic Paper, 24(2), Glasgow: University of Strathclyde: EPRC, 2009. 41. Wishlade F.: Measure for Measure: Recent developments in EU competition policy and regional aid control, European Policy Research Papers, No 65, Glasgow: University of Strathclyde: EPRC, 2009. 42. Yuill D, McMaster I., Mirwaldt K.: Regional Policy under Crisis Conditions: Recent Regional Policy Developments in the EU and Norway, European Policy Research Papers, No 71, Glasgow: University of Strathclyde: EPRC, 2010. 43. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 93/05, 127/06 -ZJZP), 44. Zohar F.: Reform of Financing of Municipalities in Slovenia: Financial Theory and Practice 32 (2), 2008, str. 159-179. PRILOGA 1 REGIONALNA POLITIKA IN REGIONALNE DRŽAVNE POMOČI Na podlagi člena 87(3)(a) in člena 87(3)(c) Pogodbe lahko Komisija šteje kot združljivo s skupnim trgom državno pomoč, dodeljeno za spodbujanje gospodarskega razvoja nekaterih manj razvitih območij v Evropski uniji. Ta vrsta državne pomoči se imenuje državna regionalna pomoč. Cilj regionalnih državnih pomoči je znižanje vstopnih stroškov vlagateljem, katerih naložba bo imela ugodne učinke na izboljšanje relativnega položaja manj razvitih območij (upravičenih območij) v primerjavi z območji v soseščini glede gospodarske razvitosti, zaposlenosti in kakovosti življenja. Regionalna pomoč je lahko uspešen dejavnik samo, če se uporablja zmerno in sorazmerno ter je osredotočena na najbolj prikrajšane regije Evropske unije. Zlasti dovoljene zgornje meje pomoči morajo odražati sorazmerno resnost problemov, ki vplivajo na razvoj zadevnih regij. Poleg tega morajo prednosti pomoči glede razvoja manj razvitih regij presegati izhajajoče izkrivljanje konkurence. Pomembnost koristi pomoči bo verjetno različna glede na uporabljeno odstopanje, zato je za najmanj razvite regije iz člena 87(3)(a) lahko sprejemljivo večje izkrivljanje konkurence kot za regije iz člena 87(3)(c). S 1. januarjem 2007 so začele veljati Smernic o regionalnih državnih pomočeh (UL C št. 54 z dne 4.3.2006, str. 13; v nadaljnjem besedilu: Smernice 2007-2013). V skladu s Smernicam 2007-2013 so v obdobju 2007-2013 do regionalnih državnih pomoči upravičena naslednja območja: 1. Območja (a): območja, ki so v neugodnem gospodarskem položaju glede na povprečje ES (BDP/preb < 75% povprečja ES) 2. Območja (c): območja, ki so v neugodnem gospodarskem položaju glede na državno povprečje. Določena so v dvostopenjskem procesu: 1. določitev največjega obsega prebivalstva za državo članico, kar naredi Komisija in 2. izbor upravičenih regij Državna regionalna pomoč pomeni pomoč za naložbe, dodeljena večjim družbam, ali, pod določenimi omejenimi pogoji, pomoč za tekoče poslovanje, ki sta obe namenjeni manj razvitih regijam, da bi se tako zmanjšale regionalne razlike. Prav tako štejejo kot regionalna pomoč povečane stopnje pomoči za naložbe, ki presegajo stopnje, dovoljene na drugih območjih, in so dodeljene malim in srednje velikim podjetjem, ki imajo sedež v manj razvitih regijah. V nekaterih zelo omejenih, natančno določenih primerih so lahko strukturni razvojni problemi regije tako resni, da regionalna pomoč za naložbe skupaj z obsežnim režimom horizontalne pomoči ne zadostuje za sprožitev procesa regionalnega razvoja. Samo v takih primerih se lahko regionalna pomoč za naložbe dopolni z regionalno pomočjo za tekoče poslovanje. Vedno večje dokazov za obstoj pomembnih ovir za ustanavljanje novih podjetij v Skupnosti, ki so še večje na prikrajšanih regijah. Zato se je Komisija odločila, da bo v teh smernicah uvedla nov instrument pomoči, ki naj bi spodbujal ustanavljanje majhnih podjetij v prikrajšanih regijah z različnimi zgornjimi mejami pomoči glede na zadevne regije. Na splošno mora biti regionalna pomoč dodeljena v okviru večsektorske sheme pomoči, ki je sestavni del regionalne razvojne strategije z jasno določenimi cilji. Takšna shema lahko pristojnim organom omogoči, da v skladu s svojim interesom za zadevno regijo sestavijo prednostno listo naložbenih projektov. Kadar je izjemoma predvidena dodelitev posamične ad hoc pomoči enemu samemu podjetju ali je pomoč omejena na eno področje dejavnosti, mora država članica dokazati, da projekt prispeva h koherentni regionalni razvojni strategiji in da, ob upoštevanju narave in velikosti projekta, ne bo povzročil nesprejemljivega izkrivljanja konkurence. Če se zdi, de je pomoč, dodeljena po shemi pomoči, neupravičeno osredotočena na določen sektor dejavnosti, lahko Komisija to shemo pomoči pregleda v skladu s členom 17 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (13) in lahko v skladu s členom 18(c) te uredbe to shemo pomoči odpravi. DOLOČITEV OBMOČIJ UPRAVIČENIH DO REGIONALNIH DRŽAVNIH POMOČI Skladno z načelom, da ima regionalna pomoč naravo izjeme. Komisija meni, da mora biti celoten obseg prebivalstva regij prejemnic pomoči v Skupnosti bistveno manjši od celotnega obsega prebivalstva regij, ki ne prejemajo pomoči. Ob upoštevanju zaključkov različnih Evropskih svetov, ki so pozivali k zmanjšanju celotne stopnje državnih pomoči, in skladno z razširjeno zaskrbljenostjo glede izkrivljajočih učinkov pomoči za naložbe za velike družbe, Komisija meni, da bi moral biti celoten obseg prebivalstva iz smernic o regionalni pomoči za 2007-2013 omejen na to, kar je potrebno za vključitev najbolj prikrajšanih regij kot tudi omejeno število regij, ki so v neugodnem položaju glede na državno povprečje v zadevni državi članici. V skladu s tem se je odločila, da bo določila mejo za celoten obseg prebivalstva na 42 % prebivalstva obstoječe Skupnosti 25 držav članic, ki je podobna meji, določeni na osnovi Skupnosti 15 članic iz leta 1998. Ta meja bo zagotovila ustrezno raven koncentracije regionalne pomoči v EU-25 in hkrati omogočila zadostno stopnjo prožnosti za pristop Bolgarije in Romunije, katerih celotno ozemlje bo predvidoma upravičeno do regionalne pomoči. Ne glede na to se je Komisija, da bi zagotovila zadostno stopno stalnosti za obstoječe države članice, odločila, da uporabi še dodatno varovalko in s tem zagotovi, da nobena država članica ne bo izgubila več kot 50 % svojega obsega prebivalstva v obdobju 2000-2006. Skupaj z varovalko je celoten obseg prebivalstva 43,1 % EU-25, oz. 46,6 % EU-27. Območja po členu 87(3)(a) V skladu s tem Komisija meni, da so določeni pogoji izpolnjeni, če ima regija, ki je geografska enota, uvrščena na raven NUTS II, bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, merjen po standardih kupne moči (SKM), nižji od 75 % povprečja Skupnosti. BDP na prebivalca (20) vsake regije in povprečje Skupnosti, ki se uporabljata pri analizi, določi Statistični urad Evropskih skupnosti. Da bi zagotovili največjo možno koherenco med določanjem regij, upravičenih do odstopanja iz člena 87(3)(a) po smernicah o regionalni pomoči, in regij, upravičenih do konvergenčnih ciljev po pravilih o strukturnih skladih, je Komisija uporabila iste podatke o BDP na prebivalca za določanje regij iz člena 87(3)(a), kot se uporabljajo za določanje konvergenčnih regij po pravilih o strukturnih skladih. Zaradi posebnih razvojnih problemov, s katerimi se najbolj oddaljene regije spopadajo zaradi svoje oddaljenosti in posebnih omejitev pri združevanju v notranji trg. Komisija meni, da regionalna pomoč za najbolj oddaljene regije iz člena 299(2) Pogodbe (22) prav tako spada v področje uporabe odstopanja iz člena 87(3)(a), ne glede na to, ali imajo zadevne regije BDP na prebivalca nižji od 75 % povprečja Skupnosti. BDP na prebivalca nekaterih regij presega 75 % povprečja Skupnosti samo zaradi statističnega učinka širitve. To so regije na ravni NUTS-II, ki imajo BDP na prebivalca več kot 75 % povprečja EU-25, vendar manj kot 75 % povprečja EU-15. Da se zagotovi, da prehitra sprememba intenzivnosti pomoči in razpoložljivosti pomoči za tekoče poslovanje ne spodkoplje preteklega napredka teh regij, Komisija meni, da bi morale te regije prehodno, do 31. decembra 2010, ostati upravičene do odstopanja iz člena 87(3)(a). Leta 2010 bo Komisija pregledala stanje teh regij na podlagi triletnega povprečja zadnjih podatkov o BDP, ki so na voljo od Eurostata. Če bo relativna BDP na prebivalca katere koli od teh regij padel pod 75 % povprečja EU-25, bodo zadevne regije še naprej upravičene do odstopanja po členu 87(3)(a). V nasprotnem primeru bodo od 1. januarja 2011 regije statističnega učinka postale upravičene do pomoči po odstopanju iz člena 87(3)(c). Območja po členu 87(3)(c) Regionalna pomoč, zajeta v odstopanju iz člena 87(3)(c), pa mora biti sestavni del dobro opredeljene regionalne politike države članice in upoštevati načelo geografske koncentracije. Ker je namenjena regijam, ki so manj prikrajšane od tistih iz člena 87(3)(a), morata biti geografski obseg izjeme in dovoljena intenzivnost pomoči strogo omejena. Torej je lahko ponavadi samo majhen del nacionalnega ozemlja države članice upravičen do te pomoči. Da bi državnim organom omogočili dovolj svobode pri izbiri upravičenih regij ter pri tem ne ogrozili učinkovitosti sistema nadzora, ki ga Komisija izvaja pri tovrstnih oblikah pomoči, in enakega obravnavanja vseh držav članic, je treba izbiro regij, upravičenih do pomoči na podlagi obravnavane izjeme, opraviti z dvostopenjskim procesom, sestavljenim iz, prvič, določitve največjega obsega prebivalstva za vsako državo članico za takšno pomoč, kar opravi Komisija, in, drugič, izbire upravičenih regij. Glavno načelo, ki vodi dodelitev števila upravičenega prebivalstva, je, da se jih razdeli glede na opaženo stopnjo nesorazmerja med regijami v posamezni državi članici in med različnimi državami članicami. Ta nesorazmerja so zajeta z dvema kazalnikoma: z bruto domačim proizvodom na prebivalca v standardu kupne moči (BDP na prebivalca v SKM) in s stopnjo brezposelnosti. Metoda izračuna nesorazmerja, ob čemer ne upošteva regij iz člena 87(3)(a), ki prejemajo pomoč, niti regij statističnega učinka in regij gospodarskega razvoja ter regij z nizko gostoto prebivalstva. Podatki, uporabljeni v izračunu, so povprečja zadnjih treh let, za katera so na voljo. Merila upravičenosti držav članic za izbiro regij morajo biti dovolj prožna, da upoštevajo široko raznolikost primerov, v katerih je lahko dodelitev državne regionalne pomoči morda upravičena, vendar pa morajo biti hkrati pregledna in ustrezno zagotavljati, da dodelitev regionalne pomoči ne bo izkrivljala trgovanja in konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Zato Komisija meni, da so naslednje regije lahko upravičene do izbire, ki jo opravijo zadevne države članice za dodelitev regionalne pomoči za naložbe v skladu z odstopanjem po členu 87(3)(c): (a) regije »gospodarskega razvoja«'"^; To so regije, ki so imele BDP na prebivalca nižji od 75 % povprečja EU-15 ob sprejetju smernic o regionalni pomoči iz leta 1998, vendar pa zaradi svojega gospodarskega razvoja ne izpolnjujejo več tega pogoja na osnovi povprečja EU-15. Ker so bile te regije (27) prej deležne sorazmerno visoke stopnje pomoči. Komisija meni, daje treba državam članicam, če to želijo, omogočiti prožnost pri nadaljnji podpori za te regije za obdobje teh smernic v skladu z odstopanjem iz člena 87(3)(c). (b) regije z nizko gostoto prebivalstva; pri teh območjih gre predvsem za geografske regije NUTS-II z gostoto prebivalstva pod 8 prebivalcev na kvadratni kilometer ali geografske regije NUTS-III z gostoto prebivalstva pod 12,5 prebivalca na kvadratni kilometer. Vendar je pri izbiri teh območij dopustno odstopanje z naslednjimi omejitvami: i) prožnost pri izbiri območij ne sme povzročiti povečanja obsega prebivalstva; ii) v delih regij NUTS-III, ki izpolnjujejo pogoje za prožnost, mora znašati gostota prebivalstva manj kot 12,5 prebivalca na kvadratni kilometer; iii) mejiti morajo na regije NUTS-III, ki izpolnjujejo merilo nizke gostote prebivalstva; (c) regije, ki so mejna območja z vsaj 100 000 prebivalci in se nahajajo v regijah NUTS-II ali NUTSIII, ki imajo BDP na prebivalca nižji od povprečja EU-25 ali ki imajo stopnjo brezposelnosti višjo kot 115 % državnega povprečja (oba podatka izračunana na osnovi podatkov Eurostata za zadnja 3 leta); (d) regije NUTS-III z manj kot 100 000 prebivalcev, ki imajo BDP na prebivalca nižji od povprečja EU-25 ali stopnjo brezposelnosti višjo kot 115 % državnega povprečja (oba podatka izračunana na osnovi podatkov Eurostata za zadnja 3 leta); (e) otoki in druge podobno geografsko izolirane regije (34), ki imajo BDP na prebivalca nižji od povprečja EU-25 ali stopnjo brezposelnosti višjo kot 115 % državnega povprečja (oba podatka izračunana na osnovi podatkov Eurostata za zadnja 3 leta); (f) otoki z manj kot 5 000 prebivalci in druge skupnosti z manj kot 5 000 prebivalci, ki so podobno geografsko izolirane; (g) regije NUTS-III ali njihovi deli, ki mejijo na regijo, upravičeno do podpore po členu 87(3)(a), ter regije NUTS-III ali njihovi deli, ki imajo kopensko mejo ali morsko mejo, krajšo od 30 kilometrov, z državo nečlanico Evropskega gospodarskega prostora ali Efte. (h) v utemeljenih primerih lahko države članice določijo tudi druge regije, ki so mejna območja z vsaj 50 000 prebivalci, ki so sredi velike strukturne spremembe ali resno nazadujejo v primerjavi z drugimi primerljivimi regijami. Naloga držav članic, ki želijo uporabiti to možnost, bo pri tem dokazati, daje dodelitev regionalne pomoči za naložbe v zadevni regiji utemeljena, s pomočjo priznanih gospodarskih kazalcev in primerjavami s stanjem na ravni Skupnosti. Poleg tega, da se omogoči državam članicam večja prožnost za obravnavo zelo lokaliziranih regionalnih nesorazmerij pod nivojem NUTS-III, lahko države članice določijo tudi druga majhna področja, ki ne izpolnjujejo zgoraj navedenih pogojev, če imajo vsaj 20 000 prebivalcev. Naloga držav članic, ki želijo uporabiti to možnost, bo pri tem dokazati, da predlagana območja sorazmerno bolj potrebujejo gospodarski razvoj kot druga območja v dani regiji, s pomočjo priznanih gospodarskih kazalcev, kot so BDP na prebivalca, stopnje zaposlenosti oziroma brezposelnosti ali lokalni kazalci produktivnosti ali spretnosti. Regionalno pomoč za ta območja za MSP bo odobrila Komisija, veljal pa bo tudi zadevni dodatek za MSP. Vendar pa zaradi možnega izkrivljanja konkurence zaradi »učinka prelitja« v bolj uspešne okoliške regije Komisija ne bo odobrila pomoči za naložbe velikih družb na teh območjih ali pomoči za naložbe z upravičenimi odhodki, ki presegajo 25 milijonov EUR. Če povzamemo, za Območja po členu 87(3)(c) ne obstoji enoten kriterij na ravni EU in je predvsem od držav Članic odvisno katera območja bodo pridobila status območja po členu 87(3)(c), vendar mora biti končno število prebivalstva, ki jih imajo vključena območja v skladu z mejami, ki jih je določila Komisija. V naslednji tabeli je prikazan končni rezultat določanja obsega dodeljevanja regionalnih državnih pomoči po državah. Tabela 10: Obseg dodeljevanja regionalne pomoči glede na prebivalstvo, primerjava obdobij 2000-2006 in 2007-2013 Država Obdobje 2000 - 2006 Obdobje 2007 - 2013 den 87(3)(a) Clen 87(3)(c) Skupaj Clen 87(3)(a) Statistični učinek Clen 87(3)(c) Skupaj EU-27 38.2 16.9 55.1 32.2 3.4 ■10.8 46.4 EU-25 34.2 18 52.2 27.7 3.6 11.8 43.1 AT 3.4 24.1 27.5 0 3.4 19.1 22.5 BE 0 30.9 30.9 0 12.4 13.5 25.9 CY 0 100 100 0 0 50 50 BG 100 0 100 100 0 0 100 CZ 88.4 11.6 100 88.6 0 0 88.6 DE 17.3 17.6 34.9 12.5 6.1 11 29.6 DK 0 17.1 17.1 0 0 8.6 8.6 EE 100 0 100 100 0 0 100 EL 100 0 100 36.6 55.5 7.9 100 ES 58.4 20.8 79.2 36.2 5.8 17.7 59.6 FI 13.7 28.5 42.2 0 0 33 33 FR 2.7 34.0 36.7 2.9 0 15.5 18.4 HU 100 0 100 72.2 0 27.8 100 IE 26.5 73.5 100 0 0 50 50 IT 33.6 10 43.6 29.2 1.0 3.9 34.1 LT 100 0 100 100 0 0 100 LU 32 0 32 0 0 16 16 LV 100 0 100 100 0 0 100 MT 100 0 100 100 0 0 100 NL 0 15 15 0 0 7.5 7.5 PL 100 0 100 100 0 0 100 PT 66.6 33.4 100 70.1 3,8 2.8 76.7 RO 100 0 100 100 0 0 100 SE 0 15.9 15.9 0 0 15.3 15.3 SI 100 0 100 100 0 0 100 SK 88.6 11.4 100 88.9 0 0 88.9 UK 8.6 20.1 28.7 4.0 0.6 19.3 23.9 Vir: Patrick DE RIDDER: The Regional State Aid Maps for 2007-2013: Less and better targeted regional aid, 2008, Str. 15. OBMOČJA UPRAVIČENA DO REGIONALNE DRŽAVNE POMOČI V REPUBLIKI SLOVENIJI V NOVI FINANČNI PERSPEKTIVI Trenutno ne vemo, kakšna bodo pravila v novi finančni perspektivi. Pričakujemo lahko naslednje: • nadaljnji pritisk na zmanjševanje upravičenega števila prebivalstva s ciljem koncentracije pomoči, predvsem v območjih iz člena 87(3)(c), kar je bil namen Komisije že v obdobju 2007-2013, ko naj bi ostali le »phasing out« regije in redko poseljene regije, • območja iz člena 87(3)(a) bodo obdržala status, • državam članicam se upravičeno število prebivalstva ne bo zmanjšalo za več kot 50 %, • navezava na programski pristop in na nacionalno regionalno politiko bo ostala. Slovenija kot celota ne bo upravičena do statusa Cilja 1, temveč se bo upravičenost regij do sredstev EU kohezijske politike določila na ravni 2 NUTS-2 regij. Odprta vprašanja: • Kakšen bo status slovenskih NUTS-2 regij: ali bo Vzhodna Slovenija upravičena do statusa Cilj 1? • Kakšen bo status regij, ki izgubijo status Cilj 1: ali bodo avtomatsko upravičene do statusa 87(3)(c)? • Na kateri ravni bomo določili upravičenost do statusa območja iz člena 87(3)(c), če ne bo celotna Slovenija upravičena: NUTS-2, NUTS-3, NUTS-4 ali NUTS-5: tudi vprašanje povezovanja območij v večje teritorialne enote ter vprašanje dosegljivosti ustreznih podatkov? • Katere kriterije (kazalnike) bomo uporabili za določitev upravičenih območij? Pomembno je tudi, da območje potrebuje pomoč in daje regionalna državna pomoč ustrezen odgovor na socio-ekonomski položaj območja. Cilji: • želimo, daje čim večji delež ozemlja upravičen do statusa iz člena 87(3)(c), • v kolikor bi Goriška regija izpadla iz statusa, bi želeli, da dobi status vsaj Posočje, • druga problemska območja Koroška, Bela Krajina, Kočevsko, Pomurje) so v Vzhodni Sloveniji, za katero ugotavljamo (glej v nadaljevanju), da bo tudi v naslednji finančni perspektivi v celoti v statusu 87(3)(a). METODA DOLOČITVE UPRAVIČENIH OBMOČIJ V SLOVENIJI V NOVI FINANČNI PERPEKTIVI Izhodišča: • ker ne vemo, koliko se bo zakonodaja EU na področju regionalnih državnih pomoči spremenila, izhajamo iz trenutno veljavne zakonodaje in Smernic o državni regionalni pomoči za 2007 - 2013 (2006/C 54/08) (Smernice), • za izračune BDP in brezposelnosti se upošteva povprečje EU-27, • pri podatkih se upošteva povprečje zadnjih treh razpoložljivih let (za BDP 2005 - 2007; za brezposelnost 2006 - 2008), • za ugotovitev statističnega učinka se izračuna podatke na EU-25, • za BDP v PPS se uporabijo preračuni UMAR, dokler ni na voljo podatkov Eurostata (predvidoma do marca 2010), • za brezposelnost po Anketi o delovni sili (Anketa) ni podatkov. Anketno brezposelnost po regijah zato ocenimo tako, da upoštevamo ista relativna razmerja med regijami kot so pri registrirani stopnji brezposelnosti in iz relativnih razmerij preračunamo stopnjo brezposelnosti. Rezultati: 1. Člen87(3)(a) Kriterij: BDP na preb. v obdobju 2005-2007 na ravni NUTS-2 je manjši od 75 % EU-27. Glede izpolnjevanja tega kriterija je celotna Vzhodna Slovenija v statusu člena 87(3)(a), ki obsega 54 % prebivalstva Slovenije (BDP na preb. 2005-2007 je 72,8 % EU-27). Izpade pa Zahodna Slovenija. 2. Člen87(3)(c) Glede Zahodne Slovenije sta mogoča dva scenarija: • Celotna Zahodna Slovenija dobi status območja po členu 87(3)(c) 25. člen Smernic pravi: države članice prejmejo dodelitev enako prebivalstvu vseh regij, ki so bile upravičene do pomoči po odstopanju iz 87(3)(a) člena, ter ne spadajo pod ureditve za regije statističnega učinka iz točke 3.3. Smernic. To so regije gospodarskega razvoja, ki zaradi razvoja ne zadostijo več kriteriju pod 75 % povprečja. Glede na to Zahodna Slovenija ni več upravičena pod 87(3)(a), postane upravičena pod 87(3)(c) členu. Torej bi tako Slovenija dobila za celotno območje države status, in sicer: za Vzhodno Slovenijo status po členu 87(3)(a) - 54 % prebivalstva in za Zahodno Slovenijo status po členu 87(3)(c) - 46 % prebivalstva Slovenije. Pojavi pa se naslednja dilema: Če bi bila Slovenija še vedno kot celota NUTS-2, bi bila celotna Slovenija upravičena pod 87(3)(c) členom. Vendar se je Slovenija po določitvi regionalne karte za to finančno perspektivo (2007-2013) razdelila na dve regiji in morda bi EK v tem primeru štela, da Zahodna Slovenija, ki že v tej finančni perspektivi presega evropsko povprečje po BDP na prebivalca, ne bi bila upravičena do 87(3)(c) člena. V tem primeru bi bili do posebnega statusa lahko upravičeni posamezni deli v skladu z deležem prebivalstva, ki ga določi Komisija in nadaljnjimi določbami Smernic (glej v str. 4). Zato je drugi scenarij naslednji: • Določitev deleža prebivalstva, ki ima lahko status 87(3)(c) člena (določi Komisija) in v skladu s tem določitev območij na podlagi kriterijev iz Smernic Odprto je vprašanje, kolikšen delež prebivalstva Zahodne Slovenije bo v statusu člena 87(3)(c) in v prehodnem obdobju. Pri Irski npr. je šlo iz celotne države 50 % prebivalstva v »status C« in še 25 % v prehodno obdobje (prehoden dodaten obseg za 2007 - 2008 po členu 87(3)(c)). Postopek je naslednji: po odštetju prebivalstva iz uporabe objektivnih meril iz 3.2. in 3.3. (ne upošteva se regij iz 87(3)(a) člena, niti regij statističnega učinka in regij gospodarskega razvoja ter regij z nizko gostoto prebivalstva) in upoštevanju zgornje meja prebivalstva iz 3.1. Smernic, je razlika na voljo za porazdelitev med državami na podlagi delitvenega ključa, ki upošteva BDP in brezposelnost - po natančni formuli, ki upošteva stopnjo nesorazmerja med regijami v posamezni državi članici in med različnimi državami članicami. Za Zahodno Slovenijo je metoda izračuna nesorazmerja med regijami v državi članici in med različnimi državami članicami naslednja: Prvi korak Kriteriji: BDP na prebivalca na ravni NUTS 3 mora biti pod 85 % državnega povprečja ali stopnja brezposelnosti več kot 115 % državnega povprečja ali samo stopnja brezposelnosti več kot 150 % državnega povprečja. V tem primeru po kazalniku BDP izpolnjuje kriterije Gorenjska regija (84,8 %). Po kazalniku brezposelnosti ne izpolnjuje nobena regija. Drugi korak Upošteva se še relativni položaj glede na povprečje EU-27. V tem primeru je po formuli za BDP mejna vrednost glede na povprečje EU-27 90,7 in za brezposelnost 142,7. Po kazalcu BDP bi lahko prišle v poštev se Goriška in Obalno-kraška (Gorenjska je že v prejšnjem koraku in tudi sedaj). Po kazalcu brezposelnosti pa nobena. Skupaj je to 21 % prebivalstva. Tretji korak Prebivalstvo iz teh območij nato štejejo kot odstotki za delitveni ključ po prebivalstvu. Torej že po teh korakih pridejo v status gorenjska, goriška in obalno-kraška regija, vendar je vprašanje, koliko prebivalstva v okviru statusa 87(3)(c) člena bi nam Komisija namenila. Poleg tega Smernice določajo, da morajo biti merila upravičenosti držav članic za izbiro regij dovolj prožna, da upoštevajo široko raznolikost primerov, v katerih je lahko dodelitev državne regionalne pomoči morda upravičena. V skladu s tem pa lahko država članica določi območja s statusom 87(3)(c) člena na ravni NUTS 3 ali pa tudi manjša, ki imajo tudi različno intenzivnost pomoči. 3. Člen 87(3)(c) - prožna merila Člen 30(c) Kriterij 30(c) Smernic določa: regije, ki so mejna območja z vsaj 100.000 prebivalci in se nahajajo v regijah NUTS 2 ali NUTS 3, ki imajo BDP na prebivalca nižji od povprečja EU-27 ali ki imajo stopnjo brezposelnosti višjo od 115 % državnega povprečja. V regijah: gorenjska, goriška in obalno-kraška bi glede na to določbo prišle v poštev UE ali občine stopnjo brezposelnosti višjo kot 115 % državnega povprečja. Vendar nobena UE niti občina ne presega te mejne vrednosti (leto 2008), zato tega kriterija ne moremo upoštevati. Člen 30(g) Kriterij 30(g) Smernic določa: regije NUTS 3 ali njihovi deli, ki mejijo na regijo, upravičeno po členu 87(3)(a) ter regije NUTS 3 ali njihovi deli, ki imajo kopensko ali morsko mejo, krajšo od 30 km z državo nečlanico Evropskega gospodarskega prostora ali EFTe. Na regijo, upravičeno po členu 87(3)(a), mejijo: Obalno-kraška, Goriška in Gorenjska regija (Gorenjska za eno malenkost, vendar meji). Člen 31 Člen 31. Smernic določa da lahko države članice določijo tudi druga majhna področja, ki ne izpolnjujejo zgoraj navedenih pogojev, če imajo vsaj 20 000 prebivalcev. Naloga držav članic, ki želijo uporabiti to možnost, bo pri tem dokazati, da predlagana območja sorazmerno bolj potrebujejo gospodarski razvoj kot druga območja v dani regiji, s pomočjo priznanih gospodarskih kazalcev, kot so BDP na prebivalca, stopnje zaposlenosti oziroma brezposelnosti ali lokalni kazalci produktivnosti ali spretnosti. Glede na ta določila bi lahko izločili Belo Krajino in Kočevsko, ki imata več kot 20.000 prebivalcev in visoko stopnjo brezposelnosti. Problem bi bil s Posočjem, ki ima le okoli 19.000 prebivalcev. Potencialna območja po členu 87(3)(c) so prikazana tudi v Tabeli 2. > 2 o Q BJ M — m Q m >a oj o > E ° O a. « II. m ^ cS ^ a ., .. ^ o ^ S « 'C n o ^ . > O -a O O O 'i o \o en ^ C !/3 > 0 a 1 S o > n o C M rt ca o KJ A, N Q m WJ m S g m y - ^ .. in Ki g S^S-i o o ^ o o o Vi X ca >č? lo > o > o cx ca M o "č? ■o o i> > ca C Cu a C CQ O 00 C ■a O C/: C cd o 'čd' P O ^ 5 ca O d C- N (U o o C- O > O Q. O ca C CJ > o CX C o O O. o o o pa o & C/: o C 'c? > 'č? H (U O O, o ^ Ol > N M N D X D 0^ O B o o [- 0, O U. CL > r" Z tc {«J O O o o O "O O B o C o M 'c' >o > CS u. "O a. Sä o t) o 6 '5j C CO P a- O CJ CS «3 C r« «/i O C G bo u o C ■O o o. o XJ o e D. E d ■o' > N S a o M C/5 . 3 il ^ C/J a S, bo O N M ca o ■p -a P B S ^ C o "as ^ g C C3 U JS '5 c i-c. N O o o > C o -a & o 11 E o u X) £ o (O t» >o N O 3 C/3 ^ ca S rt iS p C/: ca E N Ü rt > u 3 C S O a O ca o a. -a ca C M P cn H 2 M P 00 rt T3 C U > I w rt a > o cu T3 O P D. rt Oh Q m Ö .2, o o cu > rt ° r-- tN 1 D m ^ ^ B 1 = > 2 ^ ID (D rt si rt rt N > iS o CJ P a o .H, s C p u N > — o rt Ln rt (D (U - •r" O U C 'tU ■V CS u >co 'u o öß "o ^ a. c: .Ü N ca S O "m u Pi N cS >0 p -3 o Oh o C 0 > cti C (U O o (D 13 ro c3 C O w s u. o' > SI > U S " > > cS 'S 'S « a O ■S Ö 3 a t! I3ß M 03 ^ ro O O (N .a (O § •S K 3 o o .Ü 03 -Ö G U H -g ^ t3 > ^ g S I I > ut U bt> ^ O 'Ö a a •S Ö :|g N CÖ > o & SI 2 C ca 15 ^ C -a o g Sfl S (U -S 2 > 2 i o ^ feb - I Ml . O M) ^ 5 U 03 -J > d _ -i—» •S C/3 § s 2 O Oh O S o, 0 g S C 03 O •"T) >C/3 -S ^ o ca Cl, Ö o o 2 C S (U -S >0 C S ^ § -t—» C« o C > a CX, C 8 • rt o s N C« O S. C II (U M C o 0) C -iT 03 O Q O Ml 3 g O C M "O C ^ •5 M) 'S p 03 u-t C Gh O (N O O O (N U O -a 0 03 SI JS 1 ti Ml O ti Cu -G 'c > ti C o u I «J M) ti U 53 03 ■o^ > N ca ti ca >0' p -3 o Oh O C ü —1 M > o3 C U o o 03 O '2 -o u "M) u IX u cu iD « e (U u C >0 e o CÄ U 'E 03 p s I' >0 0 •a 0 'cfl 3 03 NI N C/D > 0 0 C ca ca N) S >N £3 <0 B 0 > C/3 d Ol 0 m ti 03 > (U 0 ""t >0 >C/D 'N ll t ^"Sižf^^ ;o P T! « o >0 t! Ü ^ p c/D ca Ö o ^ 2 Uh o +-» a, 03 I o o 2 O M O •E, i i lU Ü0 — C 2 -9 o o >ty -g o i S ^ a. o ^ 03 X) 03 > C ® rS ^ "u 'c > >C/D > "S 4—J r-" >0 II o > D ca ta P u 03 -4-» O >0 o o ta ^ £ ^ S 8 s h 5 p N — a.2 S g^p-^ 2 >NI C ti cZ o u Ml o o -t; ^ Ö g -g ^ S 2 C U ^ X) Uh C/5 (D a- > O P § • a s u o D (D C O U T3 O a,I 5 « .S, S C3 00 to U O O >0 C u 03 a u< ^ >00 O - g 03 Wl U C C/D o C (D ti O : S O M)-O 0 (U C CO ■O 0 0 C > C AS -C C/D C IP N (U ^ ^ b > o 53 - S .Ü g a ü "13 -S 53 .-1 s C o C C o 03 Di u ca jD x: 03 M) M u C ca ■5 U n -M ti 4-1 C/D 0 C u >0 >C/D +-J C« C S-> >o ca 'č? 'u. 0 B C iu la ca ■a o > > u C to o ; C' OJ p g ^ .2 o 2 g C ^ 11 g i aas S Ot^djbiit-.-i-^CcatifU) 0,(D ÜC^a^iS u N &,>NI •S, o ff C ca -r) u g o-i? bß XI u (U u. 03 E N) 0 ca ti 0 C 3 M TJ 03 3 0 C ti > 0 c/D 0 ' .S "a ca Ml N ä § C 5 II «J > >0 o --1 ca 'S ^ 'C C/D T3 C 03 ^ C © P O > > iS 2 13 sK T3 03 (U S S. 03 3 P o Ph C 3 C -a >N -a o o o > p > N n N S O S Q. > o- CC 03 N -T; N u 03 P o o u bO -i-t ■ ^ U 03 Td O > O N O 03 )-■g £? « M ja a.= p •S 5 .Ü ä J p E o (D ¥ > >o u > _03 'o C 03 Ki i; 03 E E I-" TÜ 03 -a Oh 9 -o > o o > = o 03 § ^ o o u U D, bo P O M 03 « ¥ x> >-§ :s o •P 's. o c3 it 2 N 2 iž g-o. o 2 o E 03 bX) u £ -a S 2 N Eb 03 "0 feo o D (X O. P t •g' u 0 n) 0 'C >0 -V M C/3 D u 0 A: T3 ^P bO (D N >N P -g zn O S| «J 3 p "O 0 o 1 u o p « p 5 0.0- cS > 'C o bO 03 iMl > 03 T3 o 03 03 e 2 1= 2 ° &00 p > D :;—) bO t, u D p P > -> O o p p .p ^ >0 o 3 O g öß 03 03 D P E? S S § I > o p o. o > X) o Tj p O :P, u 0 > D <0 O > > C _ _ (u 03 XI e ü e N o D X) bß (U E 2 o Q N 03 I" O O. N 03 rS >S P o "O E § -S ^ o o p "O t -n -p o o C3 U O 0) E P « N r- P -a P ' o t; C o. > o. u C S3 > >3 rt M o S ■(-» M O 'S (D "S 'C C T3 O .a U Td N rt 'S C/l o 'E* T3 Si V) I > o 'n Ci. O O- U C o S rt C "> a. rt rS 'S O T3 >o O C rt O C C o XI C/3 o O e i-3 O D. C x> X) > rt y: o > rt T3 3 >N O O S C/D > rt > N "o e u. o S? iS u ■5 N "o C rt rt C (D O a C UH rt I O rt u .Ü > o Q 'c o 15 M s i 03 ■ ■ <0 O S! O > ^ O 1 ^ i ii S .S O fc H < Ž rt a ^ S S bo l¥ 0 -g -S M M > 1 bß O. O u o i p i" C3 C > C _ C3 O £ > = C C > D > oj Ü S M rt ^ •S > ^ o V, Ö 'C x> bil 5 ^ a u rt o N ^ Ü -a 3 S O 1 § ^ ca fe U 60 .S- bO ca v- c3 >N o- >N > > 2 E ca u T3 ^ o bß > D C O 73 D ^ c/O > _ s e Q ca > o o S ^ o o 2 u cn C C U (D > £? 3 tS o s g 5 2 i ca > S ll o C u S u bC u ^ e o aj cii o D ü D Ü Ai Ai 0 e x: _ H ca 1 cn u C fc U P Jä h U o b > Di ^ Ü D O ca "o ^B S ^ -o S = .s, 2 Si " > ij 5b ca u o r! S C C C o C 'S ^ u C o ca ä t « I Sä -g .2 C ca t ta E o S u ca ca ? ca 2 š ca C >o Sb o 00 o PQ I 1 § £ >o « -C o o u o 'e' o o "S o u •Z3 (D ^ CO ^ ^ S -a - g (U 'S S H öl >S aJ o . , C« C lU ca S ^ o a > B > o P I ■n > a. « M>o M Ü C/3 (U C O - U -a C u ca ÖÜ D U ^ ::ip C/: tJ) P I- C o u C/3 ii o ^ S ci c3 ^ O C f2 ca > ^ g S"^ C/D C U o O P N — O O U ca o S ca C P o >N1 O ___O E S n, bo-o ^ o i« rt- o C M ca ca g H. 2 ^ >ü S e C o u ■S > ca ca iD >00 '5 ca N ca C bO C/D ca C/D 'n w tn O C "ča cä n SI o "ča s o E e o > o C/D o D. ca N 5 o § E M C/D P N U ca (D bo M X) ^ o o >o (D o ca C o CI, C u T3 C ^ u ca C oo CS o Ü ^ d ii " ■s 'i? 'Sh c/3 >y ca 1- o o g « S C C 3 ■> u u « ca bc u >o ca N -„ ca >o ^ s I bo o XI o ca c: u. ca C s u C/3 I- o p _ o . ^ o C o u T3 a i! ■E E u u I i 00 I s C -o " Cu.; I (D Ci O Lh > w > o 1-1 P -pTr ■S O C (U o C ^ E ■P -R i ca ca C >o ^ QJ r T s-" l'S J bo — aJ £ « 'S J2 ca 5 c^ ^ > cr} ^ 'Ü bo C c/j d h 'C "O u C C« ti o (U 00 & & ■S ^ s feb g ca g N C >N - g ^ O S If iS S § « O ^ u ^ N g U ^ -g u o & o P £f E iS cL g rt) I-- >C/3 _ C C " O -g O 03 O C O > o ca > (D u S lU D bX) 3 03 C o 03 03 > u £ 03 > o U ca C/D N C C § u ca ca o M )0 p o £ o 'u D. 00 CU 1 x: 'M "i 2 C C o s I > Ai rS (D > |t C O bX) lU C lU ■S C S 2 y XI 3 C O C •S O, .5 cü öß u C D E a öß u C >o' o o It cd C N ■— (a 'S ^ § S ft u o « Z u 00 w a - ^ o o S KS N C CS s C c^j W 00 13 p s o £ ° o -I - ^ S 2 gl A ^ - 111 žil cd C O O. ca T3 o > N o S ^ ■ ■ «J iJi! cd h" (D -7-1 p ca H 'C > u C -S' > O o ^ 'M C« TJ C w S 2 3 S a o 'č? C/: 03 C II > u P iS i D S af g o -C o si, S^l - C s -s s § o s; 5 Č« ti D.>00 a, o S S " Q •Hl o C rS 5 ca P « ' ,o > ^ -p g N CL. 4- O >0 O > ca o. ca ■- C t:; 2 -P x: > E2 O.rt: 5J „ ^ a? g llisi N t- T3 o -p T3 = al o C3 ca' .2 f P S «u o - r^ s bJ) u (D > > yji I ca' C« g 3 03 i s >g eil .-o ^ N .r .2, tž ^ > O. SI > t3 iS 2 u g « o ^ ^ Sf o • g X) >C/3 u cx 35 03 S u o ^^ o i o o ^ (U s Ü ^ -Ö ca ca 1 p --B S 3 C > ca C/5 o O D. X) _ ca 03 ca o -Ö O. j:; C N 1 P --D "P 13 >N O O 'N C ^ > I- N > t3 C O £ > O 'bb s S o bO o P > = S ^ u ^ c3 liiiiiin COO D-D.C« NW U N u o, 2 > w u C T3 O N > > P ca D 03 03 x; ;-< ^ca S C >CJ 13 03 S" X) C CÄ iS C 13 o o S o C 0 01 00 C i3 o ,o > s u o u > (U 'o 1 >a ca '> C ■ ca O Cu o t/J CO ca PU 00 > u C <0 0 >l>0 II s. N > e > I - (D C ^ Si C^ Cu s ° § -s I (D X> (D !jO •s ° s Ö -s ^.s s ■> o > .Si,:^ i > u I s bß'-n > .5 C ca ^ o >o C ca S) ca & p g e ca T3 (U o M C >o C/D > D (U 4J t« ca 'E* U u bCi CO lU o -t-» u. C/D D N 2 ca o cr> S ca > JS o o p 'Bb C o 1 ca +-J CO 3 Uh T3 ^ u o "C 'c 'o s o D. >N H « > E C C ^ o f« " Ig o. N C "" o X) o >o o ° -š s I S S ö ca co S D. n. > 5 Q o 'S'.2 ■J? y « S C O -p p a. u "" 2 s" ■ — ca o ca - M Ü j- S fJ > .Ü ^ «J U ^ >V3 M Is P C >o ^ -2 § -C X> C 00 ■> ""t £ o o o C C o T3 X) C Ü o o U W) > -I—1 o o CO iS ^_^ G. N "2 ■S O (U o X ca" M ca N O S O o >o O ^ o :/3 U a. CÄ o O ca o T - >S - ca o o 5 C p > „ _ ^ o ^ o S -a o rS g .S ^ -5 B 3 <-> .i: o .-S ^ C ca C •■n .> > ž M -z: ^ S g ca ■ 'S C ca o bo C 1a 11 sl 1) M 4) £? u e u (U •a C ca ■ i — iH' o 9 o 2 o ^ g, t^ -o -o ° S o S ^ o a, eg >ü CS > o u > u C > ts S u ,o > o ID O N "U U io C! O ..-S Cu Cu S- g .-S ^ l>i o ^ D. o I I s g Ü sl >o C o a > iS u "u ■a pi N S I ^ M T3 O O ca -CS = 5 >0 03 • — ^ C a > s ■§# > 2 s § N OO C •a 2 M _N 3 M U 'o' E? tL> C 0) s >o •G O > u >ü Dh o v-> o O O. C T3 u o 00 o. I cd > ^ o o o ^ o 00 W 00 a: go' o >!/! K t: u S' >S " H o £ D- O CÖ -o > S iS g Ä C S -J o.'S M T3 § y K S iS u -S w 'S S ^ " I eQ w H o > Ž .£ es a js N -n C ' pa - C C ca - o- ^ ta p v- -5 & S — ca O o ca W1 3 1) 'C ^ I o o M O. ' S > ca > I S g o (U i: >N 2 (D u "O — u (D cc > 'i? ca C :=ri >0 bJD i " ca ca ^ C -Ji >o XI - s ^ -t: M > ü N N 3 ' " CÜ •s u C >o , ^ S E? ^ S o S ^ o g . Ü o- u 00 a. lu C C >o s - ^ --, (D 00 „ ■JO > i I? as g^^Bi 1) s-o C y > § & U D<(S1 Q M I > o M S' o >o o IS 11 N ti U ■3 I M > „ (U o ca ca >o o C CU 'Z. o D o 's -a ca > s o 3 a" lllltl-S'^ a š S g^l C u > " o § -a o ca ■J "O o S ^ iS o C/l ca 3 S 3 u. C/J u 'C o s M C o (U O C > i) ci^ ca T3 ^ c£ "M '5 •o' M U u £? "M o 'bi a u ca T3 o CÄ o o XI w >c/D ; ca ■c: .s o o '— ^ C u .Ü B s u o C a. ca C u o-g (50 jj aj C -o S? N G 'p C ca T3 o & (D Cu T3 ca N s 3 s s s G Ö p 'fc tt.S I "Cu s "S s > o >o pq •ri O > "S >o "n ca u 3 I Ä ca ja bO o C u U >N I C3 ^ 3 ca ca "S P o u C« .S ca -C S s o > :s .s (D > O S u ^ ^ f^ > 'B >'M ca C -a ta o ''J ^ C o. - D >o 3 C >j5 & ^ > 3 O y v- ca cx C ca" C "o- ca bo Iz > u ^ O XI O "o s 'bb 3 ■•3 (U 3 N T3 o u I? I >0 •—i -o P3 o 13 o C O (U > > 'S o S iS ca 3 o. ca CA > ca on ca N (D tZ3 K3 C C o u 0 £ K ° 1 5. KJ > d ^ E T3 U 03 -o oj n öß o nj bO !jO u > 'u '5b 1 S u C -i-» ca C o C x> o o o H, o O ^ -M 5 iS "O u C bfl .S ^ o . u s .fc! C s > N .2 > ^ -M o > JJ X) o X> D..Ü o ^ o s o s 'S a D s u M 2 -a ^ 5 ^ <0 x> C o - N (U 2 u ^ a o CX Ö 'o o >C/3 S g rf ^ 'S C« 0 ^ t« 1 g .5 r-, jr: T3 O o p JZ C/3 ■bi) o 'Sb-Si, = C i- 13 u t: D C S C C« C u o 00 O p. o T3 C D ^ £ B 7 H I.S JS Cd .H, is ^ C o (U ^ o aj B o C M .s u C >t« .s I ^ s ca p C C o (U us Ii o " > o > N ca o 5 ^ ff o o ^ C ca O >o X) S C > > o C > o iS M o o ■p .a s o 15 TT^ ^ CT O ^ S SooO (U-aN u 5" o fi II o (D 'Eb S U C (U O aj > C o 'c' ^ca O 03 N 43 U ca o '53) > o ,2 o '5b u C 3 ^ i e (U OJ 'U' N o O .ii; P 03 > 3 M o O > X) o O > o '5b C •u C CU p C S} o u .2 '5 03 O ca bO ca C 'S. e O (U N o o O CO 3 O « o OJ tJß o 6 n '> ca O p ■ä ■g' O •a o o s C/} o 2 1 ■O N 03 T3 (U > N 03 x> '5b o C/) > S N jB OJ u< > O 'o 2 N (D e p N ca u. "u. o Cu Cl, (U a Di O J o3 'c ID > > 55 s ^ o «J o > -Si S -g S E^ a.ü I S N g C3 <53 O e .s -C 2 '».•S -S o w > o O C C «>s N 3 bO O) C u u If „ u !t IJ s ■s o e C « i U o I X3 • <-H > O a o c3 cO ca C ■)-» C« o C H •> N S Ö B u B S I I « 2 g 6 " > S g > a X! ■a > II (U o . ca M bß-^ O o 'S M N 'S o -G U 0 d N C' C? > o 3 X) 1 (D > «J >N > O O -a = § t« o ca O H " Pi > CO pa 3 W 5 -C g '> o o e bJO 'i ^ ■g' i > _o > fc^ B 1 'o ca S § -o C/D ca = , (U o 1 ® u a — o 8 s II O pa S' Ö o- C M 2 2 C 'd u >c/D '5 'C o to O C 1) 'č? C 00 i-1 <ü C (D § £? s __, lU s > S a 2 > pa > o S u XI C o (D > ca N ^ 2 «i 2 ° o o O.X) T3 ca bß 0) d u > p N C > (D ca :;:r> C bO (U 5 i; C ca to 1 ca C >cj >C/3 'C o ^ x: S S 0 C o >N] C -- 1 2 2 § ^ I o S cn O C lU o § g C« G —' o ■g, s 55) uT (D ca > T3 p o ■ is > > s g Ö m ca > 2 § .2 M o I E? u . C aj B ^ ca JO g O ^ o ¥ o g 2 Ä 0-3 O 00 S Ö ^ 6 oj 'S 00 Cl< C P 5 O o X! . ^ N „ T3 O > ■ U U s :5 o u £ M o > o M o ' -o § o U >N ca C u C 3 ca O s ^ T3 u ■s ° o o > 3 O ^ ^ C > S o (D S -S C u S ■o' § ca C d. O. O C 'c' T3 O S.-S s g D-s O N C3 £ ^ o o ^ s M o > S M O ca W) (D 2 M o M M C 3 C cg to T3 u s r C .2 > o o s s u .H ^ X) 2 o MrS i r- •' ca Ü C U o D- 1/3 I D ^ S > 'g a i O x> a Ö C g o " o C ca c: .ti " o X) o ^ N ^ Kir.()/.\()sr[ - Slovenija kot križišče elektronskih komunikacijskih poti za sosednje države - široka uvedba e-poslovanja v segmentu B2B in B2C (predvsem MSP) za bistveno povečanje produktivnosti, zmanjšanje stroškov in povečanje konkurenčnosti poslovanja - raziskave in razvoj nišnih inovativnih izdelkov in storitev IT, ki temeljijo na dobrem lastnem znanju slovenske IKT v okviru nacionalnih tehnoloških platform IKT - razvoj in vzpostavitev pilotskih interdisciplinarnih e-storitev in izdelkov z vidika testiranja uporabe in integracije različnih IT tehnologij ter z vidika uvajanja inovativnih storitev za različne uporabnike - povezovanje slovenskega kulturnega prostora ter povečanje in olajšanje dostopa do znanja z vzpostavitvijo enotnega portala v slovenskem jeziku za dostop do slovenskih znanstvenih, izobraževalnih in kulturnih e-vsebin ]'().VlA.\.lKl..ilV()STl - nizka stopnja konkurence na nekaterih trgih IKT - relativno zaostajanje elektronskih komunikacijskih storitev glede na potrebe gospodarstva - ponudba elektronskih komunikacijskih storitev je osredotočena na ekonomsko močnejše regije (slaba pokritost slabše dostopnih območij s širokopasovnimi povezavami) - ozka opredelitev univerzalnih storitev (kot to dopuščajo predpisi EU) - nedorečenost financiranja univerzalnih storitev - nizka uporaba IKT v učnem procesu - pomanjkljiva ponudba e-vsebin in s tem nizka stopnja opravljanja storitev javnega sektorja za podjetja prek spleta - pomanjkljiva ponudba e-vsebin in e-storitev v slovenskem jeziku na nekaterih področjih (npr. znanost, izobraževanje, kulUira, e-poslovanje, podpora potrošnikom...) - nezadostna podpora uvajanju e-poslovanja v podjetja in javne ustanove (zdravstvo, pravosodje...) - nepovezanost posameznih sistemov IT zaradi pomanjkanja povezljivosti _____ Nl-:VARX()STt potek glavnih elektronskih komunikacijskih vodov okoli Slovenije nevarnost razslojevanja glede na digitalno ločnico (angl. digital divide) koncentracija prebivalstva v mestih neprivlačnost Slovenije za multinacionalna podjetja izguba konkurenčnosti gospodarstva zaradi neuvajanja IKT in e-poslovanja v podjetja izguba varnosti, zasebnosti in s tem zaupanja v internet in s tem izguba njegove komercialnega potenciala izguba raziskovalno-razvojnega zmogljivosti s področja IKT zaradi globalizacije raziskovalno-razvojne dejavnosti in svetovne konkurence izguba digitalne kulturne dediščine zaradi neustreznega sistema za arhiviranje digitalnih objektov (si2010, 2007, str. 17-18) 2.2 Ocena prednosti in pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti, ki izhajajo iz analize Regionalnih razvojnih programov za obdobje 2002 - 2006 V okviru projekta »Integrirane regionalne strategije za informacijsko družbo« (Rogina, D., 28 2003) je bila med drugim opravljena analiza regionalnih razvojnih programov (v nadaljevanju RRP) slovenskih statističnih regij za obdobje 2002 - 2006 z vidika integriranih strategij za informacijsko družbo. Osnovne ugotovitve so, da je »veliko ključnih problemov slovenskih regij skupnih. Regije so v analitičnih delih preveč podajale dostopne statistične podatke in se premalo osredotočile na opredelitev specifičnih problemov, komparativnih prednosti in jasni opredelitvi prednostnih nalog, ki bi izhajale iz ekstrapolacije razvojnih trendov. Prioritete so preširoko zastavljene in zajemajo celotne ekonomsko-socialno-prostorske sklope. Kar zadeva zastopanosti vsebin ID, so v grobem prisotne tako v strateškem kot v izvedbenem delu dokumentov. Metodološko ne moremo govoriti o enotnem načinu zastopanja vsebin ID, saj lahko zasledimo različno stanje: 1. RRP so strukturno razdrobljeni z velikim številom glavnih programov in podprogramov, 2. poleg eksplicitnih omemb informacijske družbe so njene vsebine prisotne tudi v ostalih podprogramih (med drugim vseživljenjsko učenje, podprogrami razvoja človeških virov, programi socialnega razvoja, podprogrami na področju urejanja prostora in okolja, vključevanja novih tehnologij in internacionalizacija podjetij). Zaradi horizontalne narave informacijske družbe je le-ta seveda smiselno prisotna tudi v ostalih podprogramih, vendar jih zaradi nespecifičnosti v prejšnjem poglavju nismo posebej navajali, 3. RRP vsebujejo samo en podprogram, ki horizontalno opredeljuje uvajanje informacijske družbe«(ibidem, str. 43). Ugotovljeno je še bilo, da struktura nosilcev projektov po posameznih podprogramih ne zagotavlja njihove izvedbe v programskem obdobju do 1. 2006. Ocenjeno je bilo tudi, daje z vidika priprave IRSID je pozitivno, da se regije zavedajo pomembnosti informacijske družbe pri izboljševanju lastne konkurenčne sposobnosti «(ibidem, str. 43). Poleg tega je v okviru omenjenega projekta bila opravljena SWOT anahza spodbujanja razvoja ID v odnosu do regionalnega razvoja, kot je le-ta bil opredeljen v prejšnji generaciji regionalnih razvojnih programov. Rezultati SWOT analize so podani v preglednici 2. http://www.bistrahisa.si/proiekti/delo na daljavo/študije analize/IRSID publikaciia.pdf. Preglednica 2: SWOT analiza spodbujanja razvoja informacijske dražbe v odnosu do regionalnega razvoja PRILOŽNOSTI NEVARNOSTI - Vpetost Slovenije v Evropski prostor - Sprejeta vladna strategija Republika Slovenija v informacijski dražbi - Izgradnja informacijske dražbe je horizontalna prednostna naloga v ključnih strateških dokumentih (SGRRS, EPD) - Harmonizacij a zakonodaj e z EU - Sprejete in delno implementirane strategije za uvajanje ePoslovanja v državni upravi - Čezmejni status slovenski regij - priložnost za navezavo strateških partnerstev - Vsi RRP vsebujejo vsebine informacijske dražbe, vendar večinoma v analidčnem in programskem delu Strategija regionalnega razvoja Slovenije ne omenja informacijske dražbe Navidezna demonopolizacija telekomunikacij Regije v strateških usmeritvah/ciljih ne omenjajo informacijske dražbe Večinoma nekonkurenčno gospodarstvo s pomanjkanjem podjetniških iniciativ za razvoj IKT podjetij Nezmožnost tekmovanja z »inteligentnimi« EU regijami Nizka stopnja znanj za izvajanje storitev, ki jih omogočajo IKT - nevarnost pridobiti poceni delo Zanemarljivo število subjektov, ki pospešujejo te oblike dela - doseganje kritične mase m Neuveljavljeni sistemi svetovanja zagotavljanja novih oblik dela Pridobivanje »poceni« namesto »kakovostnega« dela_ PREDNOSTI SLABOSTI Sprejete in delno uresničene strategije za uvajanje ePoslovanja v lokalnih skupnostih Vzpostavljena partnerstva za izvajanje regionalnih projektov Želja po izgradnji regionalne identitete Slabo razvita IKT infrastraktura, predvsem v ruralnih regijah Pomanjkanje zavedanja o pomembnosti širokopasovnih podatkovnih omrežij Pomanjkljivo poznavanje intemetnih tržišč Nezastopanost vsebin informacijske dražbe pri opredeljevanju vizij in strateških ciljev v RRP Vsebine informacijske družbe opredeljene samo kot široka programska izhodišča Nerealna opredeljenost nosilcev, finančnih virov in terminskih okvirjev za izvajanje projektov v RRP nizka izobrazbena raven v večini slovenskih regij /nizka stopnja splošne računalniške pismenosti razpršenost in pomanjkanje finančnih virov za izvajanje projektov z eVsebinami_ o (N I o o (N 43 O TD X> O ca N C a i-^ bO p rS > 'S ca C o "So (D u X) >N1 3 u. -O lU o (Äi P O > N G3 >o p ■5 o D. O C u >o > 03 C (U O o cn (N C u U C (D as > O 5 o C bC O O 6 C .s cj )ü KI cS O == C C tž w I! ^ § ^ s s 4= H C O > H o iüi C C/5 S -d - H I Q CL, > > iS .S, g S g a a o $3 2 S 3 ^ o > ^ o S C/5 'c O • NI m o o -a o D- ca C ■F^lä «J I o o (N > g •S (U >o 3 LO O a u ca C 'S) OJ ca D C > o.^ ■-C o "S ^ -a 2 ^ w C t3 t-^ O cx a. o ■s ca > cn öfl o O (D C T3 W) - D 5" O. Si 1-3^ S ca ca N > o 2 ca C 0 •5b > ^ Q-S ^ H f^ 1 a ca ca o > ca o IH ^ ca •S C/ü "XII O ca C š .8 I a,-o > Cu C o S o io ca > C b' > S ca -- 'c u ca ca C o 'Sb T3 H N 'S rS S irr» o § a. (u (u •S 2 Ö C ca > ca C > ca u< o T3 (U g N C NI 2 ca C o "Sil u Pi > o 43 >N1 3 -a N ca I- ca p 'S o CL, o C (U >o 3 > ca r-« S o O c^ ca o '5 T3 (U P U C ca > (U 'c* u CU o C/D Ul 3 s o o Ö > ca tJO 1Z] «-s II >0 (D 3 U m "H. Q 3 >N g N O 0) Oh 43 2 8 e Ü I i .2 Ö tJß s .s I >CJ' 2 -a o d, ca hO ca u C/3 00 t I s C ca ca C M Si u e .i: 00 C/3 >C/3 W I O u u cfl 03 O T3 o ca U ca S E S Ut ■S ca' cS C a) o £ p 'o' e > N S C/2 S >!/) I O (D o M--V o C u g :§ I C (U o >> d, .5 >5? -o > u o "ča > I 4= la u ca ^ S ^ ^ i ■a s s ^cS ^ i u ^ o 43 C .5 & O O O S , y ait C/3 'o ca u< C+H C O C Ut 00 C/3 o o ca CL, d cfc: T3 N > O a -O (O ca o 43 KS ca o C 43 3 O -O T3 O 0 fe C/3 D- 1 C 0 O aj U )N o ^ T3 lu bO h: u OS M U 3 b S ^ T3 o O cx > o 1 N O C (U O o Si ft ca N O S 3 C/: "B. T3 ca ca o o 3 O x> o O bJ] bfl ca N N ^ 3 C« O u 3 ca N bO O O ca bO o. a' JJ ca o 3 ca ^ C/3 CÄ O 'o U ca s £ CJ 3 bß C >N Ö K U r- C tJO S U C >5 o ca N S s ID C ca aj •- N C u C >o O 'n ca cr> < > W S u 'p 5, u C _ S ^^ ca /3 I 00 N § >o I c^ (U tn S3 N I 1—( -O I ca > o S C a H-H i a tJf) lU ^ o M C >N ^ o ca r- a ^ ,o o a rS .S (U 'c" ca _ ca >c/3 tJß (D D > S o o C u ca M ca ■o' a s " s .s g H i ^S C g " s, S- cn u >o >c/D SI ö ca CS • t—l 'r? O o .a a a [S..S1 s I > o a ^ -o W w <0 D, p, c/1 >N] M-S (O C I > a g TS N O O g u T3 u ca a M C/D a 1 'ČJ ca ca 's u "o £ 1 o Cu ■v s .S ^3 C/3 'c« o o. 2 3 3 -V O ca ca ca dj ' >N ca 2'8 „ -o la.s äj ca ■a > ■J] o o ca S 'n g Ö <-> ^ tJ ca .g >00 S £ o C ^ O C -o i .a > D C g "S (U x: , 'S bfl ^ tH T3 N (D ca 1 ca 8 e u ca ca § a cj p - t ^ o a a £ « ^ s >g C u u 3 ^ ^ ^ >M > ca OO ca u ^ -g Ž o cn Oj O on cx e o 3 H g3 N § X! c3 O Cu £>a (U C >a (D N bO (D ^ C/D C O 3 S SP C C (u -a o S3 ns feb M N 0) u s C/l P u C ■ ■ .■S o — 2 § g O M-h 3 .S I s B s ca CÖ C -I C3 C o, 03 O) ? a 3 > ^ B cd >CA > ^ o a-« -J- C/3 CO h g g I u C u ca o D. 3 >o' s -a o o- ca C > o ca o M N ca ž « > " .S, « ■> ? ca ca H. S I C/) CX C/3 ONO > & ca >o X) o o a. CA o :cr> M CJ CÄ ca C a 2 o s (U C D ■Si, tž >N1 O ^ ä N g ° N C/3 g > > ■2 t/3 C/l 0 o C d. OJ N 1 (D (D ■ >N W o O. > S ca > '5b _o S u o o. N 5 o N ca •i š M u S C (D O « S ■S' lil 1 I (D O xi , 3 o o I & Cu o 'S 3 r^ /U Ü 3 ca -a 0 o. ca CÄ N 1 o ^ 'M « Q -3 o § C ^ S 3 ^ lili ci O 1 2 o C/3 3 C/3 —, f £ 'S 3 "5} o "o o S o C ca SI C JS lU rS _o "ča S a p "ča > C/3 CJ ca a Ui o >o C o S rs, • ^ o ■ ^ ca g § cS E ^ o > § o u C > ^ ^ n =/3 g ^ C O, ca 2 o .Si, S g- ž ° y3 2 'n 'y .03 5 C C u > > ^ f^ tri u >c/3 bi) > O o A4 S >o s > 2 0 'C a, CL, 1 M 'c P e o ^ o i 2 a 3 TU O O U O. ^ « ..g H u 13 C o Gß bf) u O •o' > s If it -f O O u — o -o- g C > o o C ■a o o. ca C > u G3 > O IS o -o o U D ^ C C -- - >o I C 2 £ C 'S ^ C 2 .S i s (D 'c' (U >o P o C ■Si, ^ g 2 o s H z £ o o u o t; CJ ca E 0 ^ > 2 M ti: 2 .S 1 00 HH Ü o > N ca ca C/D ■p o. ^ «J t! u v ca o o. .23 o P ,. 5 .i= A4 u o >o u P C ca ca A4 b 0 p s 1 s XI ct; cfci C a >00 .s .3 O. I £ ^ 5 E I S o -S =a E o f ^ P S ^ >CJ C o C/D ca bO (L> ca v aj P 'o ca X) u C > o ■v u ca E blD (D A4 §1 E o .2 S S ^ ^ .s 1 0 C« a. 1 I i a S) cd — ^ tuO fli i S ä o u h •3 P .5 S a § o C« G, P 3 C« u w w - g ^ Ü o D, 3 P O A4 O A4 C/3 'o § . >0 ca ca .. „ p^ D. p x: S o-^SaoB N Ä S g ^ £ S o >0 P o ^ 2 -a 3 o TS .£ I ca it C« o ca ca y A4 öfl I -E O E 3 o £ e E = .S a I H o o Uh ■v o o, ^ u jp ca o N 3 O o C > >N Ü o c/^ P iž OT U O > S ^ Ä s i š o (U a > o Ö ca ca A4 ^ t M'ü H 1 ^ & id -o a a ao- I J-; ca N " M X) u P H s u ..C 'p 'o' g ca ca p o 'Š p E p p .5i ca > £ ^ S 2 .1 is w ^ S) £ p « ca' g a, .P a 3 X N bß o "o p x; u p « rS A4 ca >c/D jD ca O ^ o A4 C/3 w ^ 2 >c/> o ^a Z ^ ca ^ a; o C/3 £ o > .S (U C C/ü Pu ca A4 C/D 'E" P S O Vsi regionalni razvojni programi za obdobje 2007 - 2013 so predlagali projekte s katerim nameravajo spodbuditi razvoj ID ter z njo povezane sodobne IKT in IKL Poudarki so predvsem na razvoju sodobne regionalne informacijske infrastrukture in storitev tako v podjetniškem sektorju kot tudi v sektorju uprave in civilne družbe. Poglobljenost analitičnega dela v katerega vključujemo tudi opravljene SWOT analize se razlikuje po statističnih regijah. Pri vseh pa vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki razvoja EDin regionalnim razvojem. Seveda pa za to dejstvo ne gre kriviti RRA, ki so pripravile RRP-je, temveč predvsem državo, ki po pripravi Strategije Republike Slovenije v informacijski družbi (2003) - v kateri je predvidela pripravo in udejanjanje integriranih regionalnih strategij za informacijsko družbo -v poznejših dokumentih ni uspela tesneje sinergijsko povezati področja razvoja ED in regionalnega razvoja. Za celovitejšo oceno uspešnosti povezovanja področja razvoja E) in regionalnega razvoja bi potrebovali rezultate spremljanja in vmesnega vrednotenja programov, ukrepov in projektov opredeljenih v RRP in njihovih izvedbenih načrtih. 3. Analitična predstavitev zemljevidov Slovenije, ki prikazujejo gostoto pokritosti ozemlja s širokopasovnimi priključki V prejšnjem poglavju smo ugotovili, da v Sloveniji ne razpolagamo z novejšo enovito in vseobsežno analizo stanja na področju razvoja ID, telekomunikacijskega omrežja in storitev. Narejeni pa so bili nekateri parcialni projekti, ki omogočajo omejen vpogled v razmerje med razvojem ID in regionalnim razvojem. Naj v tem okviru na kratko predstavimo rezultate projekta »Izdelava zemljevida Slovenije z gostoto pokritosti s širokopasovnimi priključki« (Miklavčič, Lojze et al., 2006)^® so predstavljali eno od temeljnih strokovnih podlag za pripravo Strategije razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji. Objektni cilj naloge je bila pridobitev in analiza podatkov o razširjenosti širokopasovnega dostopa v posamezna naselja države, oblikovanje baze podatkov o ponudbi širokopasovnih dostopov in podatkov o pokritosti ozemlja ter grafični prikaz (kartografska upodobitev) zaključkov raziskave. Karte so izdelane na podlagi anahze zbranih podatkov operaterjev širokopasovne internetne infrastrukture, javno dostopnih podatkov in telefonskih poizvedovanj ter prikazujejo stanje v 1. 2006. Za potrebe prikaza in tvorjenja tabel pokritosti naselij s širokopasovnim intemetnim dostopom je bila izvedena prostorska analiza pridobljenih podatkov. Rezultati analize so prikazani na šestih preglednih kartah: 1. Pregledna karta optičnih povezav. 2. Pregledna karta dostopnosti širokopasovnih priključkov. 3. Pregledna karta nedostopnosti širokopasovnih priključkov. 4. Pregledna karta dostopnosti ADSL širokopasovnih priključkov. 5. Pregledna karta dostopnosti VDSL širokopasovnih priključkov. Miklavčič, Lojze et al., 2006, Izdelava zemljevida Slovenije z gostoto pokiltosti s širokopasovnimi priključki. Geodetski inštitut Slovenije, Ljubljana. 6. Pregledna karta dostopnosti kabelskih širokopasovnih priključkov (Miklavčič, Lojze et al., 2006, str. 2). Informacije iz zgoraj navedenih kartografskih predstavitev niso bile opisane in komentirane v zgoraj omenjenem projektu niti v predstavljeni Strategiji razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji. ^ S^f*^ ...... \ II fs 151 »< 15 1 S| J" S S C .! S . .— i Ii C -1 sr o ^ (A -H i'S XI rs ž" S ' Slika 6: Pregledna karta dostopnosti kabelskih širokopasovnih priključkov Opis in komentar slik Slika 1 predstavlja pregledno karto optičnih povezav. Prikazuje linijsko mrežo optičnih povezav, ki jih upravljajo naslednji operaterji: Telekom, ELES, DARS in Slovenske železnice. Slika 2 predstavlja pregledno karto dostopnosti širokopasovnih priključkov. Enota prikaza so naselja. Na sliki je predstavljena širokopasovna dostopnost ne glede na vrsto dostopa in z barvnimi vrednostmi ločeno, ali je na območju naselja le eden ali več možnih dostopov. Slike 4, 5, 6 predstavljajo pregledne karte dostopnosti širokopasovnih priključkov glede na vrsto. Enota prikaza so naselja. S pomočjo GIS orodij je bila izračunana in predstavljena relativna pokritost naselja s posamezno vrsto dostopa. Vrste širokopasovnega dostopa, ki so prikazane na slikah so: ADSL 2+, VDSL (2) in kabelski dostop. Slika 3 predstavlja pregledno karto nedostopnosti širokopasovnih priključkov. Enota prikaza so naselja. Prikazana so naselja, kjer ni možnosti širokopasovnega dostopa (povzeto po Miklavčič, Lojze et al., 2006, str. 4). Iz prikazanih slik je razvidno, da med statističnimi regijami obstajajo precejšnje razlike v dostopnosti do širokopasovnih priključkov. Le ti so razviti predvsem v pomembnejših mestnih središčih in njihovih ožjih gravitacijskih zaledjih, ki se nahajako ob avtocestnem križu. Nedostopna so predvsem periferna, hribovita in manj poseljena območja na ravni države kot tudi v okviru najbolj razvitih regij (LUR, Gorenjska, Severno in Južno Primorska regija itd.). 4. Zaključne ugotovitve Empirično spremljanje in preučevanje vplivov in posledic razvoja ter implementacije ID, IKT inIKI v Sloveniji ter na ravnih statističnih/razvojnih regij je v tem trenutku precej težavno. V državi je nekaj institucij, ki opisano dejavnost izvajajo - Statistični urad RS (SURS)30, Ministrstvo za gospodarstvo - Direktorat za elektronske komunikacije in postori. Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK)32 - vendar nobena izmed njih ne izvaja funkcij sistematičnega spremljanja ter analiziranja zgoraj omenjenih pojavov in procesov na regionalni ravni. Enako velja za akademski neprofitni projekt RIS Raba Interneta v Sloveniji33^ ki ga izvaja Center za metodologijo in informatiiko v okviru Fakultete za družbene Univerze v Ljubljani. Rezultate nekaterih projektov bi bilo sicer mogoče prilagoditi ravni regij vendar le-ti ne bi bili reprezentativni, ker so vzorci za njihovo pridobivanje prilagojeni državni ravni. http://www.stat.si/. http://www.mg.gov.si/si/delovna področja/elektronske komunikacije in posta/. http://www.apek.si/. ^^ http://www.ris.org/. Naslednji problem se nanaša na pridobivanje uporabnih podatkov na ravni naselij oz. občin s strani posameznih operaterjev fiksne in mobilne telefonije. Le-teh ni moč pridobiti na zgoraj omenjeni ravni predvsem zaradi varovanja poslovnih skrivnosti operaterjev. Kvalitativne informacije, ki smo jih pridobili iz sekundarnih virov pa so pokazale, da na področju razvoja DD in njenega povezovanja z regionalnim razvojem obstajajo v Sloveniji precejšnji problemi. Gre predvsem za obstoj - pretežno - podeželskih območij, ki nimajo: optičnih kabelskih povezav, kakovostni dostop do intemeta in signal mobilne telefonije. Poleg tega državo in še posebej manj razvite in periferne regije tarejo problemi kot so: prepočasno uvajanje novih telekomunikacijskih storitev, neobstoj ekonomskega motiva pri potencialnih investitorjih za razvoj omrežij in storitev na redko poseljenih podeželskih območjih, neizkoriščanje priložnosti, ki se ponujajo z razvojem telekomunikacijske infrastrukture in storitev. Na osnovi pridobljenih informacij in znanja tem področju lahko tvegamo izjavo, da - kljub že dobro desetletje trajajočemu procesu gospodarskega ter družbenega prestrukturiranja in prizadevanj države za spodbujanje razvoja ID - Slovenija še ni ID in da se njen gospodarski, družbeni in prostorski sistem še vedno nahaja pretežno v industrijski ali fordistični paradigmi razvoja. Neobstoj kakovostnih strokovnih podlag v veliki meri odraža še vedno prevladujoče "stanje duha" na tem področju v Sloveniji. Kljub sorazmerno dobri opremljenosti s telekomunikacijami v osrednjih razvojnih območjih Slovenije, menimo da še ni prišlo do "smrti razdalje", ki jo je napovedal Caimcross (Cairncross, 1997). Zdi se, da hitro razvijajoče se telekomunikacije in na njih temelječe dejavnosti le v omejenem obsegu vplivajo na spreminjanje življenjskih in delovnih navad prebivalcev Slovenije in še posebej njenih osrednjih mestnih območij. Ne nazadnje je to moč zaznati v naraščajoči (delovni) mobilnosti in prometnih tokovih znotraj in izven regij. Proces gospodarskega prestrukturiranja in prilagajanja domačih podjetij ter drugih razvojnih subjektov (države, lokalnih skupnosti) liberalnemu delovanju evropskega in globalnega trga v Sloveniji prostorsko spremljamo večinoma na klasičen način: načrtujemo in posodabljamo obstoječo ter izgrajujemo novo prometno (predvsem cestno in manj železniško), energetsko in komunalno infrastrukturo ter se usmerjamo v organizirano ponujanje razpoložljivih prostih, komunalno opremljenih površin za pritegovanje potencialnih tujih investitorjev v pretežno industrijske dejavnosti. Izjema je načrtovanje telekomunikacijske infrastrukture. V obdobju prehoda iz pretežno industrijske v informacijske družbo bo prišlo v Sloveniji in v njenih regijah do časovno težje določljivega obdobja prepletanja prvin industrijske in e-ekonomije. Tako npr. Slovenija kljub naglemu razvoju telekomunikacij v celoti zaostaja za možnim razvojem predvsem kar zadeva delež storitev z visoko dodano vrednostjo, pri investicijah v raziskave in razvoj ter pri uporabi telekomunikacijske infrastrukture ter storitev v gospodarstvu in lokalni samoupravi. RRP-ji poskušjo to pomanjkljivost odpravljati z naborom konkretnih razvojnih projektov. Ob tem naj omenimo, da ne razpolagamo z informacijami vmesnega spremljanja in vrednotenja uspešnosti uresničevanja predlaganih projektov. Za hitrejše reševanje opisanega položaja se zavzemamo za oblikovanje razvojnega koncepta, ki bi temeljil na programskem povezovanju koncepta razvoja pametnih skupnosti in regionalnih strategij za informacijsko družbo. Sočasni obstoj prvin industrijske in informacijske ekonomije ter opisane družbene in prostorske implikacije, nakazujejo potrebo po vzpostavitvi takšnega sistema regulacije, ki bi razvojni položaj po eni strani ustrezno upošteval, po drugi strani pa vzpostavil pogoje za hitrejši razvoj informacijske dražbe. Na ravni statističnih regij bi po našem mnenju bilo potrebno vsebinsko tesno povezati pripravo regionalnih strategij informacijske dražbe s pripravo ter posodabljanjem regionalnih razvojnih programov in regionalnih prostorskih načrtov. Literatura in viri 1. Cairncross, F., 1997, The Death of Distance. How the Communications Revolution Will Change Our Lives. Cambridge (MA): Harvard Business School. 2. European Commission, 2000, eEurope: An Information Society for all, Brussels, http://europa.eu.int/information society/eeurope/2002/news library/pdf files/initiative en.pdf. 3. European Commission, 2000, Action Plan eEurope 2002: An Information Society for all, Brussels, http://europa.eu.int/information society/eeurope/2Q02/action plan/pdf/actionplan en.pdf. 4. EC, 2005, i2010 - A European Information Society for growth and employment, Communication from the commission to the council, the European parliament, the European economic and social committee and the committee of the regions, EC. http://europa.eu.int/information society/eeurope/i2010/index en.htm. 5. EC, 2005, 12010 - A European Informadon Society for growth and employment. Commission staff working paper, EC. http://europa.eu.int/information societv/eeurope/i2010/index en.htm. 6. Faleskini, R., Gulič, A., Kladnik, D. et al., 1998, Vplivi sodobne informacijsko-komunikacijske infrastrukture na prostorski razvoj Slovenije, naročnik Ministrstvo za okolje in prostor. Urbanistični inštitut RS in Inštitut za geografijo, Ljubljana. 7. Geenhuizen, M. van, 2001, Amsterdam as a Changing Node in Financial Services. Geographica Helvetica, 3. 8. Gillespie, A. and Williams, H., 1988, Telecommunicadons and the reconstmcdon of regional comparative advantage. Environment and Planning 20:1311-1321. 9. Graham, S. and Marvin, S., 1996, Telecommunications and the city. Electronic spaces, urban places. London: Roudedge. 10. Groth, N.B., 2000, Urban systems between policy and geography. Regional Studies, 34 (6):571-580. 11. Gulič, A., Praper, S., 2004, Prostorski vidiki razvoja informacijske družbe, naročnika Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstvo za informacijsko družbo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana. 12. Miklavčič, Lojze et al., 2006, Izdelava zemljevida Slovenije z gostoto pokritosti s širokopasovnimi priključki, Geodetski inštitut Slovenije, Ljubljana 13. Ministrstvo za gospodarstvo, 2001, Državni razvojni program 2001-2006, Ljubljana, http://www.sigov.si/arr/9razno/ldr3.html 14. Ministrstvo za gospodarstvo, 2006, Strategija RS za prehod z analogne na digitalno radiofuzijo, http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/DEK/Elekti-onske komunikacije/Stra tegiie/Strategiia prehoda A-D Sl.pdf. 15. Ministi-stvo za gospodarstvo, 2006, Strategija Republike Slovenije za uvajanje fiksnih brezžičnih sistemov na ozemlju Republike Slovenije, http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/DEK/Elektronske komunikacije/Stra tegiie/Strategiia FWS-Vlada RS ian 2006.pdf 16. Ministrstvo za gospodarstvo, 2006, Strategija razvoja širokopasovnih podatkovnih omrežij v Republiki Sloveniji, http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/EKP/Predlogi/V medresorskem/Z.Unijat - Strategija BB Rev3 medresorsko.pdf. 17. Ministrstvo za informacijsko družbo, 2003, Strategija Republika Slovenija v informacijski družbi, http://www2.gov.si/mid/mid.nsfA^/KE332AF03299A027FC1256CCC0042109C/$file/Strategiia RSvID (2003-02-13).pdf 18. Ministrstvo za javno upravo, 2006, Strategija e-uprave RS za obdobje od leta 2006 do leta 2010 -SEP-2010, http://www.miu.gov.si/fileadmin/miu.gov.si/pageuploads/miu dokumenti/pdf/SEP-2010.pdf. 19. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, 2006, Nacionalna strategija e-izobraževanja 2006-2010, http://profesor.gess.si/mariana.pograjc/%C4%8Dlanki VIVID/Arhiv2006/Papers/DELKokali200 6.pdf. 20. Ministrstvo za zdravje, 2005, e-zdravje 2010 - Strategija informatizacije slovenskega zdravstvenega sistema 2005-2010, http://www.mz.gov.si/si/delovna področja/zdravstveno varstvo/služba za informatiko/e zdravi e 2010/. 21.Rogina, D., 2003, Integrirane regionalne strategije za informacijsko družbo, http://www.bistrahisa.si/proiekti/delo na daljavo/študije analize/IRSID publikaciia.pdf. 22. UMAR, 2001, Slovenija v novem desetletju: trajnost, konkurenčnost, članstvo v EU - Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006, Ljubljana, http://www.umar.gov.si/fileadmin/user upload/proiekti/01 sgrs-besedilo.pdf 23. Vlada RS, 2005; Strategija razvoja Slovenije v obdobju 2007-2013, http://www.umar.gov.si/Fileadmin/user upload/proiekti/02 StrategiiarazvoiaSloveniie.pdf 24. Vlada RS, 2007, si2010 Strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji, http://www.mvzt.gov.si/fileadnMn/mvzt.gov.si/pageuploads/pdf/informaciiska druzba/si2010.pdf. ANALIZA VPLIVA OKOLJSKE POLITIKE NA REGIONALNI RAZVOJ 1, Opis programskih dokumentov V zadnjem obdobju je na ravni države bilo pripravljenih nekaj programskih dokumentov, katerih cilj je bil spodbujanje vai'stva okolja in izgradnja okoljske infrastrukture v Sloveniji. Med njimi izpostavljamo predvsem: Resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO), Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013 in Regionalno politiko. V nadaljevanju podajamo nekatere ključne vsebinske poudarke omenjenih programskih dokumentov in predstavljamo obseg in kakovost povezav med prvinami okoljske politike in regionalnega razvoja. 1.1 Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO)^^ Nacionalni program varstva okolja (v nadaljnjem besedilu: NPVO) je osnovni strateški dokument na področju varstva okolja, katerega cilj je splošno izboljšanje okolja in kakovosti življenja ter varstvo naravnih virov. V ta namen program določa cilje na posameznih področjih za določena časovna obdobja in prednostne naloge ter ukrepe za dosego teh ciljev. NPVO je pripravljen na podlagi zakona o varstvu okolja in je skladen z okoljskim programom Evropske skupnosti, ki obravnava ključne okoljske cilje in prednostne naloge ki zahtevajo vodenje s strani skupnosti. NPVO tako izpolnjenje obveznosti prenosa pravnega reda EU v slovenski pravni red, po drugi strani pa operacionalizacijo ciljev in ukrepov določenih v skupnih dokumentih Evropske skupnosti. Osnovno usmeritev politike varstva okolja, ki jo je postavil že zakon o varstvu okolja in prvi Nacionalni program varstva okolja (NPVO, 1999), je usmerjena v zagotavljanje trajnostnega razvoja za razliko od običajnega načina reševanja okoljskih problemov z uporabo tehničnih rešitev omejevanja onesnaževanja. Cilji in ukrepi so opredeljeni v okviru štirih področij, in sicer: podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, kakovost življenja ter odpadki in industrijsko onesnaževanje. NPVO predstavlja okvir za okoljsko politiko v Sloveniji v času veljavnosti programa in z usmeritvami za naprej, s ciljem doseči visoko raven varstva okolja ob upoštevanju temeljnih načel varovanja in ohranjanja okolja. Strateške usmeritve na področju varstva okolja ter instrumenti za dosego ciljev NPVO so naslednje: 1. Priprava in sprejem nove in dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje. 2. Trajnostna raba naravnih virov. 3. Vključevanje zahtev varstva okolja pri načrtovanju prostorskega razvoja. 4. Integracija oziroma upoštevanje okoljskih vsebin v sektorskih politikah. 5. Okoljske tehnologije. 6. Spodbujanje trajnostne proizvodnje in potrošnje. 7. Ekonomska politika varstva okolja. 8. Dvig okoljske ozaveščenosti in dialog z vsemi zainteresiranimi ter sodelovanje javnosti. 9. Sanacija degradiranih območij. ^^ http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=20062&stevilka=3. Med strateškimi usmeritvami na področju varstva okolja področje regionalnega razvoja ni izrecno navedeno. V okviru strateške usmeritve sanacija degradiranih območij se področje regionalne politike omenja skupaj s področjem prostorske politike in sicer v povezavi s sanacijo območij večplastne degradacije (Zasavje, urbano območje Celja, Šaleška dolina). »Omenjena območja naj bi obravnavali kot posebno razvojno in prostorsko problemsko kategorijo, s poudarjeno okoljevarstveno (preventivno in tudi zelo izrazito kurativno) varovalno zasnovo ukrepov prostorske in regionalne politike« (MOP, 2005, str. 7). ReNPVO opredeljuje tudi operativne programe. V Operativnem programu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov je kot instrumenti za doseganje kjotskih ciljev navedena tudi strategija regionalnega razvoja. V Nacionalnem programu varstva narave, ki je po predpisih o ohranjanju narave vsebovan v Nacionalnem programu varstva okolja je navedeno, da je pri pripravi in izvajanju predpisov, strategij, programov in drugih dokumentov, ki določajo regionalni razvoj bistveno vključevanje skrbi za ohranjanje narave (ibidem, str. 15). Poudarjeno je vključevanje vsebin varstva biotske raznovrstnosti tudi v regionalni razvoj (ibidem, str. 16). V okviru Nacionalnega programa upravljanja z vodami je omenjeno, da bo le-ta usklajen tudi z regionalno politiko države (ibidem, str. 29). ReNPVO poudarja pomen razvoja vzgoje in izobraževanja, še predvsem vseživljenjskega učenja, ki naj bi »dvignil raven vlaganj v človeške vire in razvijali nove modele (so)fmanciranja s posebnim poudarkom na javno-zasebnih partnerstvih in integriranih regionalnih strategijah« (ibidem, str. 65). Iz povedanega sledi, da je povezava med okoljsko pohtiko ter regionalno politiko oz. področjem regionalnega razvoja v ReNPVO zelo šibka, še posebej v primerjavi s področjem prostorskega načrtovanja. Povezave so bolj deklarativnega značaja brez obstoja učinkovite metodike (modela) njunega povezovanja. 1.2 Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-201335 Operativni program Razvoja okoljske in prometne infrastrukture 2007-2013 (v nadaljevanju OP ROPI) predstavlja izvajalski dokument Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, ki določa neposredno izhajajoče pravne obveznosti in pravice izvajanja kohezijske politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) v Sloveniji. Skupni cilj OP ROPI je zagotoviti pogoje za rast z zagotavljanjem trajnostne mobilnosti, izboljšanju kakovosti okolja in izgradnja ustrezne infrastrukture (SVLR, 2007, str. 7). Glede na svoje potrebe je Slovenija pri določanju področij, katera bodo sofinancirana v okviru OP ROPI upoštevala predvsem težnjo k usklajenemu razvoju in zagotavljanju infrastrukture na področju okolja in prometa, ki je povezana tako s spodbujanjem gospodarskega razvoja in 35 http://www.euskladi.si/publikaciie/OP/2007-2013/download/OP-ROPI.pdf. ustvarjanjem delovnih mest, kakor tudi s spodbujanjem trajnostnega razvoja in zagotavljanjem visoke kvalitete življenja za prebivalce RS. Eno izmed temeljnih izhodišč OP ROPI je tudi trajnostni razvoj, ki tudi sicer predstavlja osnovno izhodišče strateških in izvedbenih dokumentov Republike Slovenije, medtem ko je okoljska dimenzija podrobneje obdelana v Nacionalnem programu varstva okolja (NPVO). Navedena usmeritev pomeni zavezo k zagotavljanju razvoja, ki bo zagotavljal ravnotežje med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki. Navkljub načelu onesnaževalec plača bo investicijam na področju varstva okolja, glede na primerjalne prednosti oz. potenciale Slovenije, vendarle dana precejšnja teža saj je temu področju namenjenih preko 37% sredstev Kohezijskega sklada. Prioritetna področja temeljijo na usmeritvah Nacionalnega programa varstva okolja, operativnih programih na posameznih področjih varstva okolja ter tematskih strategij in direktiv EU, pri čemer prioriteto predstavlja izboljšanje oskrbe čim večjega dela prebivalstva RS s kakovostnimi storitvami na področju javnih služb varstva okolja. V skladu z analizo stanja na področju varstva okolja so bili oblikovani predlogi za oblikovanje posameznih razvojnih prioritet. Oblikovani sta bili dve razvojni prioriteti, katerima so bila v okviru omejenih finančnih virov ter upoštevajoč investicijske potrebe tudi dodeljena sredstva Kohezijskega sklada: 1. Razvojno prioriteto Ravnanje s komunalnimi odpadki, na katero odpade 15% sredstev Kohezijskega sklada oz. 206 milijonov evrov) ter 2. Razvojno prioriteto Varstvo okolja - področje voda, na katero odpade 23% sredstev Kohezijskega sklada). Podnebne spremembe so bile za Slovenijo ključne pri izbiri in določanju razvojnih prioritet Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Slovenija bo z izgradnjo ustrezne infrastrukture iz OP ROPI zmanjšala ranljivost slovenskega gospodarstva, zmanjšala emisije toplogrednih plinov, zagotovila večjo varnost prebivalcev in trajnostno rabo naravnih virov. V okviru opredeljenih prednostnih usmeritev OP ROPI za področje okolja (odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod, oski'ba s pitno vodo ter zmanjševanje škodljivega delovanja voda) niso eksplicitno opredeljene povezave z regionalnim razvojem. Iz postopka priprave OP ROPI, ki je vseboval izvedbo posebnih srečanj predstavnikov SVLR s predstavniki regionalnih ali lokalnih teles, lahko sklepamo, da so vsebine OP ROPI bile usklajene z vsebinami opredeljnimi v RRP 2007-2013. 1.3 Regionalna politika^ö Služba Vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko (v nadaljevanju SVLR) je opredelila regionalno politiko za sedanje programsko obdobje do leta 2013. V omenjenem dokumentu je oblikovala tudi vizijo regionalnega razvoja, ki je »skladen razvoj z uravnoteženimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki v vseh slovenskih regijah, kar bo zagotovilo visoko življenjsko raven in kakovost zdravja ter bivalnega okolja vseh prebivalcev Slovenije. Vizija stremi k trajnostnemu razvoju v najširšem pomenu, ki optimalno http://www.svlr.gov.si/si/delovna podrocia/podrocje regionalnega razvoja/regionalna politika/. izrablja vse regionalne potenciale, pri tem pa ne zmanjšuje virov in možnosti razvoja prihodnjih generacij« (SVLR, 2006, str. 1). V viziji so okoljski vidiki na splošno vključeni v koncept trajnostnega razvoja. Okoljski vidiki regionalne politike pa vmanjkajo na bolj operativni ravni. Pogrešamo jih pri splošnih in strateških ciljih ter opredeljenih projektih regionalne politike. Menimo, da bi med strateške cilje regionalne politike morala biti vključena vsaj dva cilja in sicer: učinkovito varstvo okolja in preudarna raba naravnih virov. 2. Ocena stanja na nacionalni in regionalni ravni Rezultati analize povezanosti med okoljsko politiko in regionalnim razvojem v nekaterih razvojnih dokumentih države na področju varstva okolja in regionalne politike so pokazali, da je v njih omenjena povezava predstavljena površno in na deklarativni ravni, brez opredelitve instrumentov za merjenje ter ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih ciljev in strateških usmeritev. Na splošno omenjena situacija ni bistveno boljša tudi v ostalih razvitih državah. Analiza ustreznih tujih virov na področju teoretskega, metodičnega in empiričnega povezovanja vidikov okoljske politike in regionalnega razvoja oz. regionalne politike na medmrežju je pokazala, da na veliko umanjkanje poskusov teoretične in metodične opredelitve njunih povezav. Okoljske spremembe, v zadnjem obdobju povezane predvsem s podnebnimi spremembami, se »regionalizirajo« predvsem na globalni ravni. Povečanje ozaveščenosti glede prostorske variabilnosti globalnih okoljskih sprememb poudarja nove skupne značilnosti regij kot so evropske Alpe, območje Artike in Antartike itd. Podobno velja za ugotavljanje pomena in potenciala tim. novih okoljskih regij kot so napr. obalne delte, otoška območja. Številni avtorji poudarjajo pomen tim. »ekoregij« (Ekoregije za reke in jezera^^, Ekoregija Baltiškega morja^S), ki so bistvenega pomena za razumevanje ovir in sredstev za omogočanje okoljskega upravljanja zato ker predstavljajo območja, znotraj katerih nastajajo vzroki za globalne spremembe in kjer se dejansko čutijo posledice teh sprememb (Feldman & Wilt 1999)39. Vse bolj se tudi uveljavlja raziskovalni pojem »novi okoljski regionalizem« (»new environmental regionalism«), ki pomeni institucionalizacijo upravljanja z okoljem na ekoregionalni ravni (med pobude, ki se uvršajo v omenjeni okvir lahko uvrstimo Okvirno direktivo EU o vodah na območju rečnih bazenov. Alpsko konvencijo, regionalne pomorske sporazume). Problem, ki se pri tem pojavlja, je da so dosedanji poskusi teoretičnih opredelitev pojma ekoregij še v zelo zgodnjih fazah in usmerjeni predvsem v empirične predstavitve v okviru študij primerov. http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/Figures/ecoregions-for-rivers-and-lakes. http://www.baltic-ecoregion.eu/. Feldman, D.L. & Wilt, C.A. (1999) Climate-change policy from a bioregional perspective: Reconciling spatial scale with human and ecological impact. In M.V. McGinnis (Ed.), Bioregionalism. New York: Routledge, pp. 133-54. Na problematiko prepletanja okoljskih in regionalnih vidikov razvoja v Sloveniji je opozoril Plut (2009)40 v okviru iskanja možnosti prehoda Slovenije v fazo močnega trajnostnega razvoja Slovenije. V SWOT analizi prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti sonaravnega razvoja Slovenije je (ne)posredno opozoril tudi na nekatere vidike regionalnega razvoja in njihovega navezovanja na okoljsko problematiko v širšem pomenu besede. V preglednici 1 so ojačani dejavniki SWOT analize, ki so relevantni za področje okoljske politike in regionalnega razvoja. Preglednica 1: Prednosti, priložnosti, slabosti in nevarnosti sonaravnega razvoja Slovenije (ibidem, str. 3) Prednosti Priložnosti Slabosti Nevarnosti -geografska in prometna lega -klimatsko ugodne pridelovalne inbivalne razmere -okvimo bogati in raznovrstni vodni viri -izjemna pokrajinska in biotska raznovrstnost -raznovrstnost in zmogljivost obnovljivih virov ter raznovrstnost podeželskih območij -obvladljiva stopnja metropolizacije in zgostitve prebivalstva in dejavnosti -razvita regionalna zavest, dolga zgodovina spodbujanja in zametki policentričnega razvoja -pretežno povratne oblike okoljske degradacije -sektorska in regionalna tradicija nekaterih oblik sonaravnega razvoja -pridelava zdrave hrane in povečanje prehranske samooskrbe -sonaravne oblike turizma in prometa -sonaravno trženje biotske raznovrstnosti in varovanih območij -sonaravna in lokalna raba obnovljivih virov energije ter drugih lokalnih kapitalov, povečanje regionalne energetske razno vrstnosd, zanesljivosti, avtonomije in samozadostnosti -ohranitev vodnih virov kot osnovne strateške dobrine v obdobju podnebnih sprememb -pozitiven vpliv izboljšanja kakovosti okolja na zdravje ljudi in ekosistemov -sonaravni regionalni in policentrični razvoj, ohranjanje poseljenosti podeželja in gradnja eko-zgradb, eko-sosesk in eko-naselij (zlasti v pobočnem toplotnem pasu, nad temperaturno inverzijo) -prilagoditev okoljskih pritiskov_lokalnim -geomorfološka razbitost ozemlja -velik delež kmetijskih zemljišč z omejenimi pogoji za obdelavo -skromne samočistilne zmogljivosd poselitveno in razvojno najbolj atrakdvnih ekosistemov -velika razpršenost poselitve in gradenj, obsežna območja suburbanizacije in nazadovanje večine mestnih središč, pomanjkanje mreže srednjih mest -koncentracija in centralizacija ekonomskih aktivnosd le v nekaterih območjih Slovenije -velik delež energetsko in okoljsko intenzivnih dejavnosti -prekomerna (globalna in lokalna) poraba energije in surovin ter s tem povezani okoljski pritiski na prebivalca -neizkoriščenost razvojnih kapitalov varovanih območij -ogroženost zdrave vodne oskrbe zlasti zaradi intenzivnega kmetijska in drugih pritiskov v ravninah (talna voda) -masovni turizem v ekološko občutljivih območjih -nesonaravni razvoj ali pa »rezervatno« upravljanje varovanih območij -povečana raba snovi in energije ter gradnja novih centraliziranih energetskih objektov ter hkratno povečanje virov energije -povečevanje predrane razpršenosd poselitve, nazadovanje mestnih središč in suburbano zgoščevanje prebivalstva in dejavnosti zgolj v Ljubljanski kotlini in Slovenski Istri -trajne migracije in s tem povezano povečevanje razvojne šibkosti podeželskih in obmejnih območij izseljevanja -povečevanje prometne vloge osebnega vozila in_tranzitnega Plut, D., 2009, Trajnostni razvoj Slovenije - od šibke k močni sonaravnosti, http://www.fgg.uni-li.si/ulvoobvestila/obvestila%5C31 20.pdf zmogljivostim okolja, virov -razvoj novih okoljskih tehnologij in sonaravnih načinov čiščenja (ekoremediacije) -ozelenjena nova delovna mesta tovornega cestnega prometa -zapoznelost prilagajanja na podnebne spremembe v nadaljevanju se omenjeni avtor pridružuje drugim avtorjem (Senjur, 2009)41, ki zastopajo stališče, da Slovenija potrebuje novo strategijo razvoja in inovacijsko, na novostih zasnovano rast. Sodi, da bi »okoljske tehnologije in ozelenjeno podjetništvo, aktiviranje okoljskih virov, sonaravno kmetijstvo, turizem, promet (tirni in javni, kolesarjenje) in gradbeništvo (energetske prenove zgradb, pasivna gradnja) in ekologizirane druge dejavnosti morale postati jedro slovenskega inovacijskega, trajnostnega razvojno-okoljskega preboja. Slovenija ne more vztrajati na dosedanjem razvojnem modelu, ki bi želeno večjo konkurenčnost in višjo dodano vrednost na zaposlenega povečevala na račun že sedaj prekomernih okoljskih pritiskov in naraščanju snovnoenergetskih tokov« (ibidem, str. 4). Plut meni, da »Slovenija in njene regije ne smejo postati avtarkične, samozadostne skupnosti, gospodarsko in kulturološko odprtost v obdobju globalizacije pa je potrebno uravnovesiti z regionalizacijskimi (decentralizacijskimi) mehanizmi pa je potrebno uravnovesiti z regionalizacijskimi (decentralizacij skimi) mehanizmi krepitve večplastne nacionalne in regionalne identitete, vključno z večjo samooskrbo« (ibidem, str. 5-6). Plut podaja tudi predlog ključnih sonaravnih projektov (okoljska trajnostnost) Slovenije do leta 2020, ki temelji na predlogu izdelovalcev Plana B za Slovenijo (2007)42 in dodatno predlaganih sonaravnih projektov avtorja. Le-ti so za področje sovplivanja okoljske preoblematike in regionalnega razvoja naslednji: 1. Razvojni potencial naravnih (varovanih) območij in (dodatek k projektu) aktiviranje okoljskih virov varovanih območij (zavarovanih, ekološko pomembnih in območij Natura 2000) ter ovrednotenje ekosistemskih storitev*: s primernimi varovalno-razvojnimi modeli upravljanja in rabo regionalnih virov povečati dodano vrednost in zaposhtev ter varovati naravo, biotsko raznovrstnost, optimalno opravljanje lokalnih in širših ekosistemskih funkcij. 2. Sonaravni policentrični razvoj: preprečevanje prekomernega zgoščevanja dejavnosti in prebivalcev v bližini večjih mest, ohranjanje in spodbujanje policentričnega urbanega razvoja s krepitvijo srednje velikih in malih mest, mešane rabe urbanega prostora in zmanjševanja razdalj med območji bivanja, storitev in zaposlitve. 3. Prehranska samooskrba, razvoj ekološkega kmetijstva, sonaravnega razvoja turizma ter drugih dopolnilnih dejavnosti podeželja*: ohranjanje in v zaraščenih območjih povečanje kmetijskih zemljišč, pospešen razvoj ekološkega kmetijstva, sonaravnega turizma in drugih sonaravnih dopolnilnih dejavnosti ter rabe obnovljivih naravnih virov na Senjur M., 2009, Strategija razvoja Slovenije in gospodarska recesija. Razvojni izzivi Slovenije, Založba ZRC, Ljubljana, s. 21-27. 42http://www.umanotera.org/upload/files/Plan%20B/Plan%20B%20za%20Sloveniio CELOTEN DOKUMEN T verzija 24 april 2007.pdf. varovalnih območjih, občutljivih območjih ter na vodovarstvenih območjih (ibidem, str. 11-12). V nadaljevanju se bomo dotaknili tudi problematike (ne)obstoja potencialov in možnosti za razvojno aktiviranje zavarovanih območij na regionalni ravni (ki je tudi predmet te analize). Slika 1 prikazuje zavarovana območja narave na območju Ljubljanske urbane regije (LUR) za katero so bile pripravljene strokovne podlage za regionalni prostorski načrt LUR. Slika 1: Zavarovana območja narave (ARSO) Vir: Cof, A. et al., 2008^3 Splošno uveljavljeno mnenje je, da zavarovana območja v Sloveniji obstajajo - razen redkih primerov (eden od njih je napr. Krajinski park Logarska dolina in Matkov kot) - pretežno le na papirju v seznamih in opisih ter da v realnem življenju ne delujejo v skladu z namenom zaradi katerega so bili ustanovljeni. Rezultati analize stanja in perspektiv krajinskih parkov v Sloveniji (Mikuš, T., 2006, str. 152-166)44 so v celoti potrdili spodaj navedene hipoteze: 1. Proces ustanavljanja krajinskih parkov je nejasno definiran. ^^ Cof, A. et al., 2008, Strokovne podlage o naravnih danostih LUR, v Gulič, A. et al.. Strokovne podlage za pripravo regionalnega prostorskega načrta Ljubljanske urbane regije. Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rralur- prostor.uirs.si/dokui-nenti/Porocila%20proiekta/Zakliučna%20poročila/SPRPN%20LUR zakliučno%20poro čilo%20za%20kliučni%20aktivnosti%20št.%201 %20in%202 15102008.pdf. 44 Mikuš, T., 2006; Stanje in perspektive krajinskih parkov v Sloveniji, magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Podiplomski študij varstvo naravne dediščine, Ljubljana, http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/md mikus tina.pdf. 2. Sistem vrednotenja območij za krajinske parke je nejasen. 3. V Sloveniji nimamo smernic in zakonodaje, ki bi omogočala kadrovski in finančni okvir vsem nujnim ukrepom in korakom, ki so pomembni za uspešno ustanovitev in kasnejše upravljanje krajinskega parka. 4. Marsikatere naloge krajinskega parka, ki so se začele izvajati šele po njegovi ustanovitvi, bi se morale izvajati že v prvih korakih priprav na ustanovitev parka. 5. Ustanavljanje parkov je potekalo pogosto brez sodelovanja lokalnega prebivalstva ali pa se gaje v proces ustanavljanja neustrezno in prepozno vključevalo. 6. Krajinski parki v velikem številu niso imeli/nimajo z ustanovnim aktom določenega upravljalca in so zato le parki na papirju. Poleg tega omenjena avtorica med poglavitne težave pri ustanavljanju in delovanju zavarovanih območij uvršča še naslednje probleme, ki imajo (ne)posredno regionalno relevanco: 1. Pomanjkanje strokovnih podlag (... ekonomske in regionalne analize). 2. Pomanjkanje državne strateške podpore ustanavljanju parkov. 3. Medinstitucionalno in medsektorsko nepovezanost. 4. Prešibko vključevanje lokalnih skupnosti v pripravo predlogov zavarovanih območij, kar pogosto povzroča dojemanje zavarovanih območij zgolj kot omejitve in ne tudi kot razvojne možnosti (ibidem, str. 14). Kar zadeva problematiko učinkovitosti upravljanja krajinskih parkov avtorica citira (Hlad in Erker, 2004)45, ki menita da je »za učinkovitost upravljanja nujna tudi institucionalna okrepitev varstva narave na regionalni in lokalni ravni ter razmejitev vlog varstva narave vsaj med kmetijsko, okoljsko, prostorsko in regionalno politiko ter temu ustrezno medsektorsko sodelovanje« (ibidem, str. 123). V okviru projekta »Trajnostni razvoj varovanih območij - celostni pristop in aktivna vloga države« (Plut, D. et. Al., 2008)^6 so bila pripravljena tudi izhodišča in usmeritve za udejanjanje trajnostnega razvoja (za)varovanih območij. V nadaljevanju predstavljamo tista, ki so uporabna pri predstavljanju razmerja med okoljsko politiko in regionalnim razvojem: 1. Naravna kakovost obsežnega deleža slovenskega prostora (torej biotska raznovrstnost in varovana območja) je velika neizkoriščena razvojna priložnost, ki pa se v praksi mnogokrat odraža tudi kot razvojna omejitev. 2. Zakonodajni okoljevarstveni in naravovarstveni instrumenti ne morejo zagotoviti dovolj učinkovitega in trajnejšega sistema varovanja narave v varovanih območjih. Ključni so še zlasti ekonomski (EU, državni, občinski, zasebni) in nacrtovalski instrumenti. 3. Spodbujanje endogenega regionalnega razvoja, poudarek na večji avtonomiji in samooskrbnosti območja, povečanje zaupanja lokalnega prebivalstva v pomen, koristnost uvajanja zavarovanih območij in novih razvojnih usmeritev. 4. Varovana območja (območja Natura 2000, ekološko pomembna območja) so unikatna razvojna območja, specificno polje regionalne politike in načrtovanja (skladnejšega) regionalnega razvoja; nujno je dosledno prilagajanje razvoja poselitve, gospodarske in Hlad, B., Erker Slabe, R., 2004, Ekonomski razvoj in ohranjanje biotske raznovrstnosti, IB revija, 38, 4: 52-66, UMAR, Ljubljana, http://www.umar.gov.si/Fileadmin/user upload/publikaciie/ib/2004/ib4-04.pdf. Plut, D. et al, 2008, Trajnostni razvoj varovanih območij - celostni pristop in aktivna vloga države. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, http://www.ff.uni-li.si/oddelki/geo/Publikacije/priloznostno/CRP zavarovana Plut 08.pdf. pokrajinske rabe ohranjanju narave, biotske raznovrstnosti + izpostavljena državna odgovornost (in odgovornost EU-obmocja Natura 2000) zagotavljanja regionalno enakih možnosti blagostanja prebivalcem varovanih območij kot ključnim lokalnim skrbnikom varstva narave in biotske raznovrstnosti. 5. Obravnavani primeri skupin razvojnih potencialov izbranih (za)varovanih območij in ekoregije (Notranjska) opozarjajo na nujnost pretehtanega izbora kazalcev endogenih razvojnih potencialov in nujnost večplastnega vrednotenja, ki mora biti zasnovano glede na tipe (za)varovanih območij, torej glede na različne varstvene režime, upoštevati pa mora tudi pokrajinsko tipologijo oziroma iz različnih pokrajinskih značilnosti izhajajoč potencial (ibidem, str. 177-178). s o o (N u S' o T3 o NI e 2 o QH O > s u. 'c 15 bß (U u o a. D o ^ o KS >0^ o ■a o a< M O C (D >0 > C3 C N 2 -C o 'Bb u Cti > (D O & U O o IJ3 o 'a o Q4 o C (U >0 3 "—1 > £53 C U O o d O r-" -a bß (D u o K CL, O .2. I ba NI O tlO O C O :: , > >0 -a >0 ^ S, o o > P Ki e rt .-H ^ > o -o rS S C t3 D ^ Z. > -S 05 & 3 -a ^ 03 d 03 o .S C -a C O > I I 0 rt 3 _0 >C/3 0 NI f u _rt "rt 'S rt rt '0 bO Um ."ti C rt rt > (U N rt C rt ^ C 0 t, 1 C/3 1 0 C o 1) T3 ••S > >0 o (U ^ rt N >0 rt 0 C 3 U ^ g 0 0 D a •3" rt > 0 03 00 (D C 0 X! > 03 U >NI 3 Um T3 S U ■5 ^ 'o s C3 O C ž ä 2 C/3 XI -a o o B' > 03 N I OJ 03 1/3 Uh o rt d. C rt . , > 0 U T3 3 .„ & o o..5 1 I 0 0 CO 0 0 rM 0 C/3 0 0 ti 3 a " 3 .3 C u C rt e o C to NI i-' S rt 03 > .b C C I i rt O C ^ rt > X) > > 1 rt UM rt s Si 3 OJ > 3 a ^ rt rt >N 13 >C/3 • i-H rt > "o rt >C/3 IS bO Si 13 T3 Si a O s T3 rt C 'S o > o rt . N rt 03 ■-7) o rt ^ __ t: O ^ rt "O f- 03 " y S C 2 ■C ^ CO rt •S -a -g "O >0 rt C o 3 C u > I w (O ■g Ü C u TJ Ö ^ 'S C ^ >0 "O S o "3 ^ C u x> ^ >0 u e u Ü § B. O 2 u C u (D o rt O rt ^ > tc o3 u o NI >c/3 — 'S" > g ? S '.'J rrt ^ v-* LJ CNiiScuc^SNi s rt gl s iS C C rt I X) rS x: 0 0 'S ■> XT' Um > rt ■a rt Um <0 > 0 g (U 0 C X3 'S > rt Um > rt 3 ■> 0 T3 3 0 0 4-» N ^ ■5 U rt 'a 0 U 3 S C bO 3 CZ fl^ £ 45 .2 I I CL, > ■S a I > 0 Um 0 "0 0 3 ■S '> T3 0) rt •B >0 > C/3 rt 0 rt rt rt 0 3 Um 'č? C/3 a "o bO rt rt rt 0 NI 0 -O 0 ^ > I ■ S «3 >1/1 C W C/3 > <0 o C o « > o > '5 > rt rt C 3 (D C s" > CS O C u > «Ü o ■g'■«'•5 C C 03 frt V-i o TT ^ T"t O, ^ ou^ oj-a 04™ c«Cißc/3NT3000 £ .i g C >N >N1 rt O rt 00 rt (U -3 C .2 bC C > rt u. (U u o T3 rt -O d. O 3 O. I U rt > Ä 2 a >C« Crt o C CX O C« ^ U rt C N N rt 'N lU 0 > ^ N 0 > e > u 0 C/3 rt 'a > T3 0 d) u« u; rt a > rt rt u ■3> K3 50 b S 0) rt NI ti 5 v 00 t 3 t^l g -5 i s u u 3 u o C rt o 2 .b > C to (U .2 S 0 . „ ^ <. u aN & Ü NI O-DjlUA^ 1 I I > Uh r- u- fl) C O > " O S - S Ž I I S e > ^ rt ^ > > S .H, •5 a g S ^ C« 'S t. o ^ T3 Cl, C/3 N NI O > rt ^ o C/3 '> O C 3 S o I.B S ^ rt >NI aj >0 O - C O C 03 -n > o 2 O C .s X) u u a > I rt S ? ft D O 't-, O bO C o u bO U. CLf ^ S :2 a >o 3 o ^ o u 13 ^ > z > o >N I o o S ^ 2 C/D 3 t- ti 3 .2, >N1 o e e bO X) O O >0 O JS s C rS M § > o >g > u 2 g u o rt X) a > I N ti tS > Ž rS H I >- u i:r> is O ^ •a a o o >0 b0>u Si u C > C3 ca C o 'Eb &0 C gl^lol 11II ž I o o rt s a, o "O a. o E o N 03 ^ u S > > N m ci. CÄ > o ^ o o S C/: -o o P >N H N O T3 'c? ca ■ — ca O > > "o C X) >N O T3 ca o — CO O o 'o ca > o C o ca ča x> o C/D O >Čj' o > O C T3 O ^ >c/: "o X) u Cl. C > K O > (U cd ■t; M > a S ^ sli N OJ u > M 'S C5 Ji -s; > ^r; o C t: o o ca ca XI O O O. ^ö'g 2 HO? C ca ■|> ? C ca CÄ SrS )ü C Ü u Is Oh CÄ I C ca o C o .H, o C •a ca i3 ■S g o B Ö, N ca p C C« > ca bO o . U > > o o ^ o ca 60 (U ca bO O C > o u u ^ ° u bX3 C CX o P P g ^ a a a.a u ca C ca 'č? > C ca bO 2 bO ^ " C O. C >o o oso. p a u o ca > M (U > cr ."tli o C >N O p C u >o M__^ o >o 5 s 9 ca ^ ■' C ca g, ^ e N 2 c^ Cd N N O C C (D 3 C P C C 03 2 > C (U s 2 o nj C O '5b Ji C u -a 03 . v: 03 N J C H O ž pa I—( 00 2 K I—( Z w > H 00 oi; > o o o > s s 3 o 2 C/2 C > m < Cti Di > Q pq T Z y <>00 J Di > W W u O Z J < S o »-J u o g Cu.fci 3 > > 2 KI 0 s J j:; U o ■5) R g P- Si «J ^ .s, 1 i i1 g ^ g g o o o £ "u t« G. N o C 1 os ^ t s 3 -S Ol > C 03 >o > u o > C o X) Cl. o 03 i| H C/3 QJ> S S ca rH U C g •s I i (O > o sou u & e § C D O 8 ^ 3 C ca >o ca >¥ c/3 ca o > 3 >N M oj O C -s > o g .N ca ^ C > T3 .5 C N p. ^ (U o o C/l o > ¥ o (N s u s s D •S" > 03 U-t a 2 3 03 •S LB ca jz 00 Z IS' > u ¥ > o IS C/3 C > s C o '5 u. C/D 00 t S 03 o XI SI E X) o 2 x; o 03 > ca N 2 C ca > >N C/2 O IB 3 03 > S 03 > U O S O « C/3 ^ 3 t- 03 rt > >C« £3 O C o N X) oj N -O >N 3 C O C _ 03 ca O >c/) > D M >CJ , S ^ « o t; .ä o 03 O. > D C N •S ca C N ca ca ••-p (D ¥ C C/2 Ut v^ u o 3 C3 C U C 1 o o C o C/2 u ca 'C T3 o I> o > u 'S o C/D ■S (U > o >N & 03 '5 t-. c: C C/2 ž > U o 03 C bi) D- o O C N O rS .S > (D O 'S o C ■i' Lh g a 2 N g (D 03 'o' a 'S ^ s > ^ -s g 2 S OJ A 03 g D,^ Ü > a-5^ i g 8 žž 2 - Ü > .1 -a ä > ca O u s i: C o JD > C o 03 N tj S 2 O ^ O P ca C/J jč? u o .s S 03' i Ö g S' 2 2 o -S 0 ^ S: o 1 03 ca ^ C N "S > ^ -"TI O o O ^ 2 ^ 2 S o > ■i' SIS ■2 o > X) ^ g-l S 0 3 i: o. 1 N W E z H 00 W S o ^ ^ C . . 0>N H < 5 _ o Q J g > < < < < o o ä m 5 ^ cii ^ Q Q S Oi £ < eo O O M H > o I . ca o u 'C? ^ ž B u > D- C« n ca > 03 O g o ^ > C3 ^ C ca '5b ca Ü« I g, I d, o > C ca ca (D " o u C > ^ > ^ ca rS >22 5 M S Q C o .u s N „ lili i M ? t: o o G, >0 ^ > o 2 -E D. -O m 2 " CO N > ■ O P ^ 5 .Si, .S 2 C/5 D. I N C > „ T3 .H. > g o o. -o „ o ^ > ^ ca 0 > > o 03 tj 1- ca 03 > e >0 o o e o 5 ca .3 -a 0 03 C C« S VI "O 1 ca -o g.S ca C 3 g ■5 8 C > u U T3 Ä >N O ca . _ >0 — .S H ca <0 o C > SI u 2 G. ci<-a C c3 U T3 o o N C o > £1 P . . 00 p .Ü o s « S o ^ N S! N C o. Cl, N > I > g X. £ " S rS II N >0 > 3 1 •sf o N (U -2 C ca § w o C ca O N o ^ C T3 O _ > .ti 03 E D .S S iS C H N Ö O O 1-. D, Dj N C« O > 3 I > Ü o ca ■> ■e C/J > 0 03 N p C/3 0 tJO > ca 5. 0 £ > t; •n H ■> o. cx > ca >0' >0' i x> o 03 C lu N Ö :S .3 'E >U' S ^ S TS ^ CO O ^^ (D C p d. O ca 3 u (U 3 e ^ ^ o Sw TO F S Ž i e > s Ii s g > o >0 g ca ca > (U 11 ^ o X) Dj O (D C ■ ca u ^ 2 03 0 0 C "ča t—1 's 's* ca _03 >0' >C>0 O > Cy0 l—C ,0 '0 2 > ca ä > 0 ca Cu 0 ca 0 S X) 0 3 > N 0 ca "3} > '3 0 5 0 > C3 0 0 0 0 > C/2 XI u N 2 C u 0 1 o C >0 o £ ca 03 g S ca C/D o I > O O O ca S ¥ 2 ? I5fl o o b 03 Cu > ca o o CZ Sä .S Ho g u TS T3 o "S > N 0 03 ca ca C Ai C ^ C/3 > • ca X3 03 ^ (U 3 N ^ rt C/3 0 X 53 3 C/3 0 ca ca 2' C/3 0 3 (U io 0 E 0 S N C/3 o3 ^ 0 0 C/3 0 O ^ £ ^ s « 2 g g .ž a o io e D ca cs . . _ > & cu'o T3 T3 o ü 0 O O, cx 1 O ■a § oo o -t Cfl M O 0) a -O CÖ & ■a o ü ia ->3 > o e ti o § ^ £ O- ■'S 's o -o 'G a a CS bti (U >8 o 0 '2' ^ 'S 1 ° S .S, rti o e D^ 00 >N U ^ S > o e D -a o 3 > O > S' > 'a ^ 'S •-< o 43 > > rS 9 s C ■1-' u s Ö I o e 2 S > 3 i 4=1 > 0 g M S CO s a) 00 "M 0) '00 M d 'S >0" > 0 OJ M ca § S 3 '2 3 M S „ C a u ^ T3 03 O ■ff g ^ ä š § I ca XI ca ^ i C H 3 T3 'S ca N a S! e S o3 ■a ■p 03 ca u< d CX 0 03 3 > _o ■o ca e 03 >0 C 0 03 e 0 iC g >o o CO O C >IS1 o s N s -C (D 'S s ž y rS ä ca S ? S 3 P ^ S o 03 13 NNO CJ ■s Od - > C C § 1 C ca ^ ) ^ '>5 ca o fe e u >0 T3 o ca = C >5 > >co 03 c: -O (U oi (D e C -a ca "O C « N C ca _3 C CO u '3 u CO > ä 'p s u > 0 e '5b 0 u N 0. D u > 'N 03 ca >u 0 E 'B 0 0 C u (D 'M S 03 > a CO 0 e > -0 C CO (D "Ta "S ■i-» 'S 2 u «i" ca bO 0 "2 0 0. C •a u, ^ 4D 'o aj tJ3 0 G 5 0 bO N ca ca N 0 n. ca N > ca CO ca i rA > 03 O G, > s -a rt a. 'S C .. ^ 'd u > D. 3 i" > o* s 60 E ° o o -C O w > u ■s > N -I O >0 2 .o .£2 g 3 & o 1 B CO o o rt 3 ^ rS rt S .21 S ^ S 3 U U CI, .s 0 U rt o C "2 on O D IZ) C O O d, t« rt C o >o ^ C o o o a u -a o _ rt C U S S C/2 TJ E -§ a ^ rt a, C rt rt § .b č? ^ aa r. rt y rs Cu 1 (U 'o' u< a I "n rt C -Ö p r- u S > E — M > o rt • ^ y >o C- ^ M •p o 5 0 ^ g N D. > I rt bX) rt C "u CO )ü u > 'N O o rt O, D- in O- K •g S ? S -a o ojj • SP Ml O- p 2 t« 2 -h h N o. -a > ^ S 0 ca C > W) u ^ -S S ^ rt o «^ > S "" § C .S rt 1 -o ^ o C? tž o o o. .■s - o £ s N p rt o rt C rt > S "I % llsl ^ C o Dj 1 -C' C >N > •E'.Si, rt g N C >N a 5 .5 C/2 o D P 5 £ E ^ 6 o 3 .5 >0 o C r-N C C I C 'o rt o S C O ^^ s (D ^ I « .5 > I rt M ca o 1 > o rt >o rt ^ rt C > (U -T3 rt d 'S o N 2 T3 O rt > rt C . '•B rt 3 >co t- f o* o > O '5 u >o u >5 'č? E M) > CO t3 > !l> t. lU O rt rt o o o TD &< N M > a ^ a.: o N C (D C/D C O o 'm ^ -S u — S 3 C 'P -H, u. o Qj o "O CI, C/3 & S CiO u > o So ^ o rt ^ P rt C3 ^ t-i > ^ > o • S ü rt S S > C o -O „ _ „ ^ " rt o N ^ ^ rt VD rt rt S ^ ^ C rt ^ C rt o rt £3 ^ (N >C/5 C ^ ^ 5 > "rt o C C O-.2 rt Ü JO iisllil I rt Ö C ^ > .2 ^ o o o t) ■ o (D ES o ž; S2 rt o rt > C« o S O o "U o rt N O rt o ili-s. w) o y rt o t- s >-ti rt o "O a > o. N 5. P o rt >o Šf > rt O N C T3 o — N O OJ u C M 2 iS Öß ^ b 2 rt : S to >o o Ü rt d. " ^ «J č? u C« Ä D- O- C C rt rt C« O ß E D. AS .= § i i s ^ rt (u S i: rt 3 M ü O 3 jD A; > o o, iS Td E rt —) o >:/: rt <0 > o '5 > fa T3 rt u« rt rt C M) ca C/D rt" >o >co 'u- CO d" ' ^ S O C C/3 73 u. P rt CO M C p 3 bO o o U C _ - > -3 rt C^ C/D 2 « rt ^ O. C rt > O rt ^ ^ M T3 E 0 o g rt C U CO > > e 0 SI X) > o s 3 '3 ca W X) «J 'E' > o a ca bS ä S S 5 ca C ca ca o >o o v-- ca ca 5 1 o ca C ■S g (u .s o' 'č? N ^ N o ca Vi 0 C ^ s I 2 1 ° ^ > o fll I?! 3 D.-a .S, .S a § i > o i) 3 'H -W C ■0 0 > 'a ca -a <0 U 1 C ■p ca ca S ■3 ^ C 1 S 2 S -a M O ^ .C d a. _ -o n. o N C« u t; o CS ^ d O C -a t? C3 3 a M C I _ C ca d 3 3 ID >5^ 0 KP C/D > >co > >0 X) >0 T3 C 0 D r;; 0 > . —« > (D 0 (D ■c' ca 'S -o ca ca 'S T3 bß ^ d c^ D. 3 > Cu •a -->T3 -a o J o o '>o S g >o a > >o T3 •s ? C "S U C? CJj ^ > o. , h T3 T3 Woo )0 61 § Ki' > ^ € N C I 2 -C ; 2 I > C3 > (D O ■t? ^ O -O S > >0 u C 0 ■t—1 E ca L-i 00 >N1 0 > C bß 0 0 0 ^ Ui ca "u O > o GJ o C > o^ CL o p > O bfl ap o ^ S; N -i C 0 S 3 hI 0) 'c >o O -t-> 0 C 1 0 ^ ca C3 ca ca >c/: "o > S ■0 (U —) 00 0 s 00 > T3 § ca S '5 i 1 C/D a E ca ca Cfl >co JD C 3 .ü, O > & >N bO lU X) O s a u i- £ > C« -C s o. X3 :> o os N 00 >o F 2 I N Š P > _o "33 •C -a CX, JS u iž ^ CÜ o. Ci, 2 > 0 C3 tH t/J 1 bb o ca > ca N ca C 00 ca (U ^ > 13 E " o ca M C« O C > ca ^ es; X u ca o - I e I D. > (U U O. ca C 3 ^ wj'ü" a> öi C O o > (D •a E S u 'c' ä 00 > 0 C ca > 'g T3 ti a JD h _o "u TJ ca 3 >0 « 0 0 X) a m 0 ca 0 > N ca 'č? d v- 0 C 0 73 (D '0 ca (U > •p 2 ca u. x: 0 C C d, C g ii X S ■> = •S O ca N > o 5 § 3 C > NI 0-, N! O u i> Sli -§ O -M bO SI 3 ca M C. § W) (D a ca bß (D C > ca « >o o 3 öß M 0 ca eI ^ o 1 s cu > u u a. > . 9 ^ 3 > -a ^ ča o o o c3 U = E .S > 00 "o •J? C m v i od O E s u C/D p 5- ca •p 'E > T3 o O (D N U > O N T3 o a. " S S -P P ca != SI ca > •t; ca 11 ■ Si, SJ S o Ü ca W pi- ca u > T3 D. o o M O _ n, ^ > o E .S > ca ca >o O 1) O >o ca ^ P N u > ca S o E C/D ca T3 E o o C/D a D, C/D o C/D O > O C 6X) ca C ^ C ..—, O 3 o, E n o o ca o C o •S o. T3 O S! O C ca ^ > '•5 iS o ca C o S ^ = ^ S o o o > .-S o.-^ ^ > -a C" ca ca - XI >1/1 ^ u o ■a B ca o — & bfi^ T3 ca c's ONO § o. ca ca C ^ KI O ca > lE ca " E S c: N o D, o N >c/3 ca 11 N o ca N O C >N O S ^ w — > Ec s 0 o E Cu Öß N 1 I > T3 C X) tD £ 'čT E "N o u. ca u 1 o 'c 3 Si C/D o C E X) o u E D ca ca 3 CU ■p >C/D C "c "S ca •—' 3 E o ca (D ca tH n ai: o 3 'bß 00 'c ^ •> ■> o ä s Cu t- ca S ■> C >5 3 ca •a o >o > 2 E S T3 O N > O . U > ° O (U ^ C ■s ^-f? J= C s XI ^ a. ? a is ca P o - S ^ Ci, C/3 TJ ca O o N cu > ca > o T3 o o N C 5 ca u o C ^ o o D C N (D ca > (D ■C C ca o t-c — u o ca S o Oh OJ X) O C O ■ 3 :;::rri3 o > .Ü C i p ^ 3 E s g X ca X> X> O S: O C O O ca bJO D (D « co ca > .v u O 0 -S 3 S (U o e o. 1 ca - o ca S " > C 2 a ^^ rS >c/2 Ü 2 > Ai o o o C " o ca — ca C C ^ -3 t. o C « ^ 'S g g J -o .5 ^ I ^^JSS ca i > M ä g Ni o 0 -a ca N .. u ca C " 1 C ca "o o ca E 'E' ca "S t- > M o o b t- ca a. > m X ca u. i I ■t—' r^ ca 2 ca ti C — C® o Dh P ^ S ca N _ D N > P O ? S ^ O i3 i: Ai ca & <0 C 'S -a o e D C ca > O 0 tJ ca M _ D ca C 1 C/D O T3 O „- > O o - > ca « ca C C ca ca o C E t; u u o p C ^ N o 2 ^ ^ C/) ii ca T3 > O _o > ca c'S 11 as u e > ^ 3 u C/D > ca "3 o C 'Č? C/D ca <ü Ai o -o o o •5 'o >C/D > > 13 C .3 S > U 1-. o o > a o C ^ TI o ^ to p u 4-. I i s. ä I s Ü = u O g g E cx 3 N Ai S e. Cu •.J o > "S S ^ o ^ 2 S x: M C« 'S al -Ml .E ^-o C 'ča" M ca' JJ O "h 2 i 1 E 5 £ ^ ^ ca -a ca -es i— ^ x: u o > (U > > ^ C/: o o ^ a N > o S i s o 0--S on C O -d D. o . > o o T3 -73 O O > > 3 ca •'—) x: >0 1) ■3 "o XI 3 &0 E S 3 0 E ca .0 ca (D ca '-C2 T3 ca tm u CJ 0 u ¥ C/; 0 C g "E' ca > ca T3 O) ca > 0 T3 '3' 0 ¥ E ca 3 C« u 1 0. ca 0 u o- 3 T3 N N > Ü C/: 1 N 0 0 C o ¥ T3 i-1 o D > u ca ^ "g g, M ■a S iž o "C M eu N I (U ca C £ -a I > Ö T3 to ^ >8 g. a 2 T3 N >0 o > 3 )0 o s o ll 03 5 i > o c3 Cl, N E (D 8 u o N - E I£ > u ca C b >N a, 3 3 ^ ■3 £ > .s, o -P C (U >o >3 C o > ü ca bO (U S g I! I ca -a T3 C N 3 o o a I I ca ■p > « o ^ E S u t" > "m 0 "i ^ 1 ° cd > H D. > ca cm N (U ca C ca äi ca ca ca N cd o ä u t- T3 Cl, O I u C u ca O o .2 i g. M Cd 00 I I N u (D o u ca E u icT o £ o 3 o 3 0 3 U N 0 'S ca u bO u 0 N C 2 CL 3 0 ca > 0 "ča ca > 3 > o O " 'S C/i c^ - __.2, u ca g SI M ca u ca u C > p 5 >o s (D >o O S -S O s ^o o ca ^ > t« — o u -a S >§ -S H ^ p " d, C .2 o, a > d, ca u a, cfl N) e u ' o ca N Sog H So a S i jI gs II C o > ca ^ o ca > ca > I P ^ C« — 2 ° > S 'g & g C u C ^ g ca C ca ■ "71 o o o > ž; ca ca C > 0 ^ 0 3 0 ca 3 N iS 0 C/D '2 0 3 ci-a 1 t) « CI, > E ao ca u ta ca ca t; W) > M p ca ca r bO U U >N > S O 3 " ^18 -i 3 ca Z C « ; C ca S ca -g C EC > i § ^ M N 5 e p E'E'o G a,eöo3 S S -e a & ca 2 ^ s s I > cL 3 _ > :r E o ca S 3 T3 O > ca ca o -a .2,— 3 f 3 ca ^ N I ä g O Cd fe ^ 3 k M S — ca ca 3 VJ s S3 't! S .s b" C .E .s iii 1) 'č? ca "—) '3) 0 ca u ^ c^ ta ca 0 ca 5 'g' ca p ca ca > ■i-' C« 0J0 0 ca > bO u > 0 ca G C/D ^ 2 G ca 'o' 03 3 3 N 3 öfl u "3" C/D U G 0 0 U G CÄ p a > N 2 3 ca S S ca " C s 5 „ E E .S, > := s ^ o ca X) o ii 5. D- 3 O M U C M g O ca" Ž ä s ca C D ca i .s II 5 H U C ^ u z ^ -5 ii u o o ca (D ^ Cl, C (U 4> ca ca ca ca C o 'o ca C tv >cj >0 >0 o o o -8 E E E u _0 C O O O > O a 'E S I rS >0 O E .£3 0 ca C ca > 2 ca > ca N 1 m ■ g C (D 3 > C g C ^ ■3 ca jj ° ič? g ~ 2 g 3 0^3 T3 o ^ U (U C/D 3 > « (U o 13 u g 0 lU > U O > C ^ o " o ^ G O 3 -a 3 o 's' ^ 2 ^ 5 2 z ^ > o ■> ■> > o C o Ki C« C > a N o u § £ ^f I o t- C C Oh ca U D T3 O > N S £ ca S ^ ? I a N ca cd nj > a ' (D o -5 o > o >o C« o ca C lU M > a T3 ca & c/^ A:; ca ■ C/5 > ' ■■3' § 2 S ■ ■ ™ o. J=> u .s o > I o > o ^ ^ o > ca ^ > ca' .s^Š I u C T3 ca N U ca C > 2 o C S ^ O o o ca u cs ca i ° i I Ö0 tŽ O ^ ul ca o, > D C/D , o 3 g ^ O "U F ■> 'c S "i g -§ 2 o o iž > o O .H S g C 3 ■S ^ ^ S _ N g — C C/5 t-SO« > = U 0 o 1 i 2 t- ca M I S I ° ■a ca ca ca .S, ® C/5 o C ? £ ° C U N -O C3 O o > „ -i-» a P g C _ ca ^ •S o o N ba ca 'o S o S, o — 9 ° C ca ^ "o- o > P S«i a S C > ca C ca > C/3 ca ti C/3 o 'C o ^ ca 5 -C — N X) o ■s ^ s? ca o I > ca u< ca C I C £ 2 ^ v, C > ca >N -a r- C« — u g Cu ŽS ca > o CIh H M 3 ti C ca ž - > ca ca ci< ca u- 3 C T3 ^ s s bß p o C ca a ?? u C 'č? ID C s S (D W) ca' T3 ca & T3 N S ■a ca Cl. C >0 >V5 3 p 5 T3 0. N 0 0 0 ca >o i sj i: o 3 .2 T3 > = --o ca C ca C > P >0 C/3 C ca 0 0 ca 0 t3i) C <0 ca > > C/5 u ca N u > 0 3 ičj' P ^ T3 S C ca C p o. p T3 p 'Sb S u u 0 T T3 Cl. p C . o' ca C o 'o 3 § P T3 ca a T3 o g ^ N U ca C (D M ? o N _ e 2 o t- — cfl -O tJf) 3 fr* -S O C o -a ^ S iT ca "O S; NI o S o H AJ C ^ .S o ca ca C > .i: H -3X1 ca 3 o -O o > I o C/5 'S CÖ o g o ^ i g. a o § ca u N S: M M3 a § ^ ^ ca S-C >u >čy „ ^ C. g g o .. 3 >ü E E o aca X) -O o 3 C C o o (N I C o s 3 U > ca N CD > Ml .i: o S t S Ö ^,2 C o o. C £ C Ai C I o .3 O. ir C« a< ■a "o ca M OJ "C O. 3 ca DH ^ C/5 P C ca > 'o' > 0 U. S 'č? N ca >0 ca ^ ID C CO 1 ca C n C Um u. ■o ca — e M ca M ^ ö X3 O (DOS o >u ca N o ID • S g "H « S o- CX o. & )0 >o o (U ca > ' S O 1 i g Oh N .-S ^ '5 >0" 2 2 C T3 3 O £ 5 ca ^ C T3 '3 ■a E o C N ca >0' o ■Ö .E C/5 U. -t-» C/5 O M _ ^ P .£ rs r ca O > M C (D C/; N 3.2 2 Jž ca E ^ P g ^ 3 E P C -O ca M) U 0 'c' u > o 0 2 C ca 'cä' TD U L- .3 o ? I ^ ^ (D _ . ca '—' ca > ^ .Ü i^i Td ^ o (D o )0 C o ti ^ > . ca > D U E -C 3 2 It 3 C/5 bO X) O 00 a.s 03 .p > ID > rS ^ n C« -O o 03 o -0 o > ^ 2. o. o > N o o u C D > ca > ca C o D ca 'c > > o ca Vh ca ca > 1 C T3 O C > I I § 'S " I oS o o s o 3 'o I oo C3 S ij? 9 o S X) p o -o C3 > ca Is C o B C c3 • S o a< o a, •s > tä o g ca C o & •s ij o w « w td ii ^ s T3 ca C & O N O C D M ca > (D C ca u -S > >o y ca 1 00 g C ca Ü I "m bo > ca a> O 00 T3 a > ca o C bO ^ co o O b 31 C C« I ■S o a " ca o >o ca > O >N ca e e D. X) bO o O O a s CN ca N 'S O ca o C u "o OJ ca bß o 'c" ca > D >N ca £ "o O C Cß C S p ca > ca S C/3 D C S u ca > u C N U o ca N 1 O "u ZA >CJ 1 > C ■> ca X -C e '5 >ü o S o ca a. C C T3 O > __] C ca Ji 'o ■O P S u o ^^—^ D, ä-g ca _ N "" S M >0! O -I vh ca Oh ^ C T3 o ca C S CO > > iS o .s?-« •t: ca > H a Na osnovi pregleda vsebin s področja okoljske politike v RRP 2007-2013 lahko podamo naslednjo oceno: 6. Področje okolja je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 7. Le v primeru dveh regij (Obalno kraška regija, Savinjska regija) se načrtovani projekti na področju okolja (okoljske infrastrukture) neposredno navezujejo na ReNPVO. 8. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva do tri elementa SWOT analize). 9. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na prostor, benchmarking analize itd. 10. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 11. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki varstva okolja in regionalnim razvojem. 12. Primerjave načinov in kakovosti reševanja okoljske problematike med vsemi RRP 2007-2013 pa so težko izvedljive glede na to, da se statistične (razvojne) regije nahajajo v precej različnem položaju kar zadeva kakovost okolja (glej prikaz ocene okoljskih razmer v okviru ocene sonaravnega regionalnega razvoja v slovenskih statističnih regijah v Sliki 2). Slika 2: Kazalec sonaravnega regionalnega razvoja v slovenskih statističnih regijah na začetku 21. stoletja i -0.83--0.60 i : -0,49 - 0.00 i 0 01 -050 , till 0 51-102 tr^Vi'«.-. EUKi -IJttCj^tA? ,",<■ Ah'jO ; I Vir: Vintar Mally et. al., 200947 47 Vintar Mally Katja et. al., 2009, Zagate trajnostnega razvoja v Pomurju, 20. Zborovanje slovenskih geografov na temo Pomurje - trajnostni regionalni razvoj ob reki Muri, Ljutomer - Murska Sobota, 26.-28. Marec 3. Zaključne ugotovitve Analiza nekaterih izbranih državnih razvojnih dokumentov je pokazala, da so v programih varstva okolja povezave med okoljsko politiko ter regionalno politiko oz. področjem regionalnega razvoja zelo šibke. V regionalni politiki so v okviru vizije regionalnega razvoja okoljski vidiki na splošno vključeni v koncept trajnostnega razvoja. Okoljski vidiki regionalne politike pa vmanjkajo na bolj operativni ravni. Pogrešamo jih pri splošnih in strateških ciljih ter opredeljenih projektih regionalne politike. Na državni ravni so povezave med okoljsko politiko in regionalnim razvojem bolj deklarativnega značaja brez obstoja učinkovite metodike (modela) njunega povezovanja. Vse bolj se izpostavlja potreba po oblikovanju novega razvojnega modela, ki bi presegel sedanji razvojni model, ki bi želeno večjo konkurenčnost in višjo dodano vrednost na zaposlenega povečevala na račun že sedaj prekomernih okoljskih pritiskov in naraščanju snovnoenergetskih tokov (Plut, 2009, str. 4). Umanjkanje višje stopnje vsebinske in metodične povezanosti vidikov okoljske politike in regionalnega razvoja na državni ravni se odraža tudi na način obravnave obeh vidikov na regionalni ravni v okviru regionalnega razvojnega načrtovanja. Za vsebine s področja okolja v RRP 2007-2013 veljajo naslednje značilnosti: 1. Področje okolja je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 2. Le v primeru dveh regij (Obalno kraška regija. Savinjska regija) se načrtovani projekti na področju okolja (okoljske infrastrukture) neposredno navezujejo na ReNPVO. 3. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva do tri elementa SWOT analize). 4. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na prostor, benchmarking analize itd. 5. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 6. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki varstva okolja in regionalnim razvojem. 7. Primerjave načinov in kakovosti reševanja okoljske problematike med vsemi RRP 2007-2013 pa so težko izvedljive glede na to, da se statistične (razvojne) regije nahajajo v precej različnem položaju kar zadeva kakovost okolja. 2009, http://www.drustvo-geografov- pomuria.si/pi-oiekti/zborovanie/zbornik/z2aKatia%20Vintar%20Mallv%20idr T.pdf. Literatura in viri 1. Cof, A. et al., 2008, Strokovne podlage o naravnih danostih LUR, v Gulič, A. et al.. Strokovne podlage za pripravo regionalnega prostorskega načrta Ljubljanske urbane regije. Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rralur-prostor.uirs.si/dokumenti/Porocila%20proiekta/Zakliučna%20poročila/SPRPN%20LUR zakli učno%20poročilo%20za%20kliučni%20aktivnosti%20št.%201%20in%202 151020Q8.pdf. 2. Feldman, D.L. & Wilt, C.A. (1999) Climate-change policy from a bioregional perspective: Reconciling spatial scale with human and ecological impact. In M.V. McGinnis (Ed.), Bioregionalism. New York: Routledge, pp. 133-54. 3. Hlad, B., Erker Slabe, R., 2004, Ekonomski razvoj in ohranjanje biotske raznovrstnosti, IB revija, 38, 4: 52-66, UMAR, Ljubljana, http://www.umar.gov.si/fileadmin/user upload/publikacije/ib/2Q04/ib4-04.pdf. 4. Mikuš, T., 2006; Stanje in perspektive krajinskih parkov v Sloveniji, magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. Podiplomski študij varstvo naravne dediščine, Ljubljana, http://www.digitalna-kniiznica.bf.uni-li.si/md mikus tina.pdf. 5. MOP, 2005, Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO), http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=20062&stevilka=3. 6. Plan B za Slovenijo, 2007, http://www.umanotera.org/upload/files/Plan%20B/Plan%20B%20za%20Sloveniio CELOTEN DOKUMENT verzija 24 april 2007.pdf. 7. Plut, D. et al., 2008, Trajnostni razvoj varovanih območij - celostni pristop in aktivna vloga države. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, http://www.ff.uni-li.si/oddelki/geo/Publikaciie/prilo2nostno/CRP zavarovana Plut 08.pdf. 8. Plut, D., 2009, Trajnostni razvoj Slovenije - od šibke k močni sonaravnosti, http://www.fgg.uni-li.si/ulvoobvestilayobvestila%5C31 20.pdf. 9. Senjur M., 2009, Strategija razvoja Slovenije in gospodarska recesija. Razvojni izzivi Slovenije, Založba ZRC, Ljubljana, s. 21-27. 10. SVLR, 2010, Regionalna politika, http://www.svlr.gov.si/si/delovna podrocia/podrocje regionalnega razvoja/regionalna politik a/. 11. Vlada RS, 2007; Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013, http://www.euskladi.si/publikaciie/OP/2007-2013/download/OP-ROPI.pdf. 12. Vintar Mally Katja et. al., 2009, Zagate trajnostnega razvoja v Pomurju, 20. Zborovanje slovenskih geografov na temo Pomurje - trajnostni regionalni razvoj ob reki Muri, Ljutomer -Murska Sobota, 26.-28. Marec 2009, http://www.drustvo-geografov-pomuria.si/proiekti/zborovanie/zbornik/z2aKatia%20Vintar%20Mallv%20idr T.pdf. ANALIZA VPLIVA POLITIKE RAZVOJA PROMETNEGA SISTEMA IN INFRASTRUKTURE NA REGIONALNI RAZVOJ 1. Opis programskih dokumentov V zadnjem desetletju in pol je na ravni države bilo pripravljenih nekaj programskih dokumentov, katerih cilj je bil spodbujanje razvoja prometnega sistema in infrastrukture v Sloveniji. Temeljni poudarki so bili predvsem na oblikovanju programskih ciljev, usmeritev in politik razvoja prometnega sistema kot celote ter njegovih posameznih podsistemov na nacionalni ravni. Med njimi izpostavljamo predvsem: Resolucijo o prometni politiki Republike Slovenije (RePPRS) (Intermodalnost: čas za sinergijo), Nacionalni program razvoja Slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI), Resolucijo o Nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (ReNPIA), Resolucijo o Nacionalnem programu razvoja civilnega letalstva Republike Slovenije do leta 2020 (ReNPRCL) in Resolucijo o Nacionalnem programu razvoja pomorstva Republike Slovenije (ReNPRP) (predlog). V nadaljevanju podajamo nekatere ključne vsebinske poudarke omenjenih programskih dokumentov. 1.1 Resolucija o prometni poHtiki Republike Slovenije (RePPRS) (Intermodalnost: čas za sinergijo)48 Leta 2006 je bila sprejeta aktualna prometna poHtika države. V njej je izpostavljen makroekonomski pomen prometa in potreba po nadaljevanju posodabljanja, deregulacije ter internacionalizacije prometa za zagotavljanje višje kakovosti storitev v potniškem in tovornem prometu. V omenjenem dokumentu si je država zastavila izziv, da bo postala logistično in distribucijsko središče za srednjo Evropo. Poleg tega je v njem oblikovala tudi vizijo, ki je, da bo država s prometno politiko odgovarjala na sodobne razvojne izzive in omogočila sinergijsko delovanje različnih prometnih sistemov. Prometna politika je oblikovala tudi splošne cilje na nacionalni ravni, ki so razvrščeni po naslednjem prednostnem vrstnem redu: 1. internalizacija zunanjih stroškov, ki jih povzroča promet, 2. doseganje družbenega optimuma v delu, ki se nanaša na prometni sektor, 3. povečanje prometne varnosti in varovanja, 4. učinkovita poraba energije in čisto okolje, 5. povečanje obsega in kakovosti javnega potniškega cestnega in železniškega prometa, 6. prenos blaga v tranzitu na železnico, 7. usklajeno delovanje celotnega transportnega sistema, 8. vzpostavljanje arhitekture intehgentnih transportnih sistemov z uveljavljanjem regionalnih, nacionalnih in evropskih specifičnosti, usmeritev ter interesov, 9. ozaveščanje in informiranje prebivalstva o trajnostni mobilnosti, 10. zagotovitev potrebne prometne infrastrukture tako za kopenski kot tudi pomorski in zračni transport, ki bo sledil načelom trajnostnega in skladnega regionalnega razvoja, 11. zagotovitev zanesljivega, varnega, cenovno konkurenčnega in okolju prijaznega transporta v tovornem in potniškem prometu, 12. optimalno izkoriščanje razpoložljivih virov. 48 http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=200658&stevilka=2426. 13. vzpostavitev delovanja učinkov tržnega gospodarstva, 14. deregulacija posameznih podsistemov prometa in prodaja državnih lastniških deležev, skladno z obstoječo zakonodajo, kjer ni ogrožen javni interes, zasebni ponudniki pa z načelom tržnega gospodarstva lahko zagotovijo konkurenčnejšo in kakovostnejšo storitev, pri čemer se stopnja varnosti ne sme znižati, 15. natančno usmerjanje fiskalnih ukrepov za zagotavljanje tistih storitev, ki jih z načeli tržnega gospodarjenja ni mogoče zagotoviti samih po sebi. Cilj št. 10, ki se zavzema za »zagotovitev potrebne prometne infi-astrukture tako za kopenski kot tudi pomorski in zračni transport, ki bo sledil načelom trajnostnega in skladnega regionalnega razvoja«, se posredno nanaša na problematiko spodbujanja skladnega regionalnega razvoja. Prometna politika je oblikovala tudi splošne ukrepe in ukrepe po posameznih prometnih sistemih, ki pa so ostali na precej splošni ravni in finančno neovrednoteni. Kljub temu, da je v dokumentu uvodoma zapisano da »na uspešnost uresničevanja prometne politike vpliva tudi širše družbeno okolje, zato je pri načrtovanju te politike treba upoštevati gospodarsko, socialno in kulturno okolje države ter poznati politiko drugih področij, ki mejijo ali se pokrivajo s prometnim« (MP, 2006, str. 2) regionalna politika oz. področje spodbujanja skladnega regionalnega razvoja države v njem ni neposredno omenjeno. V analizi slabosti in prednosti ter izzivov in nevarnosti (SPIN) na področju prometa in prometne infrastrukture v Sloveniji je kot slabost naveden »slabo razvit sistem državnih cest, ki prometno »napajajo« avtocestno omrežje in povezujejo regije, kjer ni avtocest« (ibidem, str. 3). V SPIN je bila v okvira priložnosti izpostavljen pomen razvoja tretje (3.), tretje a (3.a), tretje b (3.b) in četrte (4.) prometne osi, ki bodo povezovale regije v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem in ki bodo omogočile navezavo cestnega prometa teh regij na glavne prometne evropske smeri. V viziji mobilnosti prebivalstva je poudarjeno, da se bo »v regionalnih središčih vzpodbujal razvoj intermodalnih potniških terminalov, kjer se bodo srečevali različni sistemi javnega potniškega prometa in osebna transportna sredstva. Kjer bo mogoče, bo na vhodih v večja urbana središča treba urediti parkirišča v bližini železniških in avtobusnih postaj, ki zagotavljajo povezave z osnovnimi nosilci javnega mestnega prevoza«, (ibidem, str. 7). V viziji oskrbe gospodarstva je - upoštevaje razvejanost slovenskega prometnega omrežja in geografske značilnosti države - izpostavljena »potreba po oblikovanju regijskih intermodalnih centrov, katerih naloga bo povezovanje transportnih sistemov in učinkovita oskrba regijskih gospodarstev z logističnimi storitvami« (ibidem, str. 11). V analizi stanja na področju prometne infrastrukture je bilo poudarjeno, da je »država v zadnjem desetletju dajala prednost predvsem dograjevanju cest za daljinski promet, to je avtocest na vseevropskem cestnem omrežju, ter hitrih cest«... »Opisani razvoj državne cestne infrastrukture je omogočil pospešen razvoj območij ob avtocestnem križu, medtem ko se navezanost in dostopnost ostalih območij na avtocestni sistem v tem obdobju ni izboljšala. Splošno stanje obstoječega omrežja državnih cest, kategorij glavnih in regionalnih cest, seje v tem obdobju celo poslabšalo; trenutne razmere namreč kažejo, daje 42% omrežja teh cest v slabem oziroma zelo slabem stanju. Opisano stanje je omejitveni dejavnik skladnega regionalnega razvoja območij Slovenije, ki ne ležijo ob avtocestnem križu. Območja zaradi slabe dostopnosti in s tem višjih transportnih stroškov postajajo lokacijsko nekonkurenčna, četudi imajo druge, za razvoj potrebne dejavnike (cenejša zemljišča, usposobljeno delovno silo ...)« (ibidem, str. 5). RePPRS med nosilce prometne politike ni vključila tudi Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki je na državni ravni pristojna za izvajanje regionalne politike in spodbujanje skladnega regionalnega razvoja. Zaradi »zagotavljanja skladnega regionalnega razvoja z vidika ustrezne alokacije gospodarskih subjektov in glavnih oskrbovalnih centrov s primemo prometno povezanostjo« je RePPRS izpostavila potrebo po usklajevanje z ministrstvom, pristojnim za okolje in prostor« (ibidem, str. 21). RePPRS je ostal na precej deklarativni ravni saj ni oblikoval tudi bolj konkretnih usmeritev z opredelitvijo časovnega obdobja, v katerem bo država z izvajanjem ukrepov uresničila zastavljene cilje. Poleg tega v RePPRS ni pripravljena globalna ocena potrebnih finančnih sredstev. RePPRS je predvidel pripravo »izvedbenih dokumentov, v katerih bodo določeni merljivi in konkretni cilji ter aktivnosti za njihovo doseganje, pristojnosti in odgovornosti, izvajalci aktivnosti in finančno časovna perspektiva« (ibidem, str. 1). Toda izvedbeni dokumenti oz. nacionalni programi razvoja posameznih prometnih sistemov, ki bi neposredno izhajali iz RePPRS niso bih pripravljeni. Kar zadeva problematiko regionalnega razvoja oz. izvajanja politike skladnega regionalnega razvoja države, so - kot smo predstavili - v posameznih segmentih RePPRS prisotne posredne povezave med spodbujanjem trajnostnega prometa (sistemi in terminali JPP, regijski intermodalni logistični centri) in regionalnim razvojem. Opredeljena regionalno relevantna izhodišča, cilji in ukrepi so na precej splošni ravni in tudi niso enakomerno zastopana po vseh obravnavanih prometnih sistemih. Obenem bi za izvajanje RePPRS bilo potrebno okrepiti vlogo in pomen lokalnih skupnosti, še predvsem organov pristojnih za spodbujanje regionalnega razvoja na regionalni ravni. 1.2 Nacionalni program razvoja Slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI)49 Temeljna ugotovitev NPRSZI je, da »obstoječe železniške proge, pretežno zgrajene še v prejšnjem stoletju, niti glede svojih parametrov niti glede zmogljivosti ne ustrezajo več sodobnim prevoznim potrebam. Te potrebe se kažejo v višjih hitrostih, večji pogostosti vlakov, večji udobnosti prevoznih sredstev, večji zanesljivosti in predvidljivosti ter višji kakovosti storitev v potniškem in v tovornem prevozu« (MP, 1996, str. 1). NPRSZI zajema obdobje od leta 1994 do dokončanja projektov, ki so sestavni del tega programa oziroma do leta 2015. NPRSZI pri posodabljanju in razvoju železniške infrastrukture določa tri temeljne med seboj ločene, vendar funkcionalno povezane sklope, ki so: obnova obstoječih prog, dograditev obstoječih prog in gradnja prog za visoke hitrosti. ^9http://www.m2p.gov.si/rileadmin/mzp.gov.si/pageuploads/DZZ/Zakonodaia/Nacionalni program razvoja zel ezniske infrastrukture.pdf. v okviru sklopa dograjevanja obstoječih prog načrtuje izvedbo številnih zahtevnih projektov kot so: 1. gradnja nove proge za povezavo Slovenije z Madžarsko (25,0 km), 2. gradnja drugega tira na odsekih: - Koper-Divača (45,8 km), Ljubljana-Jesenice (71,2 km) in Maribor-Šentilj (16,5 km), 3. gradnja izvennivojskih križanj ceste z železnico in izvennivojskih dostopov na perone, 4. gradnja telekomandne naprave na progi Sežana-Jesenice (129,8 km), 5. elektrifikacija proge Sežana-Anhovo (56,6 km) in proge Anhovo-Jesenice (73,2 km), 6. gradnja sodobnejših sistemov signalnovamostnih naprav, 7. gradnja sodobnejših sistemov telekomunikacijskih naprav, ki obenem omogočajo tudi ustrezno in nemoteno povezavo z Evropo, 8. posodobitev ranžime postaje Zalog, 9. gradnja ljubljanskega železniškega vozlišča, 10. gradnja potniške postaje Ljubljana (ibidem, str. 10). V okviru sklopa gradnje prog za višje in visoke hitrosti je bila opredeljena: 1. Preučitev nove hitre proge za hitrost 250 km/h v smeri: Benetke-Trst-Ljubljana-Zagreb/B udimpešta. 2. Izgradnja prog za hitrosti do 160 km/h, v okviru katerih sodijo glavna proga proti Mariboru in Dunaju, obvozne proge ljubljanskega železniškega vozlišča, glavna proga Pragersko-Ormož-Murska Sobota-Hodoš, glavna proga iz Kopra s priključkom na hitro progo Trst-Lj ubij ana ter glavna proga Ljubljana-Jesenice (z rekonstrukcijo in gradnjo drugega tira). Kljub temu, da strokovni in širši javnosti ni na razpolago analiza uresničevanja NPRSZI -vprašanje je tudi ali je znotraj pristojnega ministrstva in vlade le-ta bila sploh opravljena - iz drugih virov vemo, daje do leta 2010 bil uresničen le manjši del načrtovanih projektov. Med večje naj omenimo predvsem gradnjo nove proge za povezavo Slovenije z Madžarsko ter posodabljanje signalnovamostnih in telekomunikacijskih naprav. Menimo, da so v NPRSZI cilji in usmeritve razvoja železniške infrastrukture premalo ambiciozno zastavljeni in da bi se poteki sodobne železniške infrastrukture morali v celoti ujemati s prometnimi osmi V. in X. vseevropskega koridorja oziroma s prednostnimi prometnimi smermi Slovenije z vozliščem v Ljubljani. S to usmeritvijo je skladna tudi nekoliko starejša Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije^^, ki je oblikovala vizijo Slovenije kot Izhodišča (Gateway) za oskrbo gospodarstev v regijah Srednje in Jugovzhodne Evrope). Kar zadeva navezavo na problematiko regionalnega razvoja, le-ta v besedilu NPRSZI ne obstaja. Po drugi strani je povsem jasno, da bi uresničitev v NPRSZI opredeljenih projektov -ne glede na konceptualne pomanjkljivosti^l - bistveno pripomogla k blažitvi razlik v dostopnosti regionalnih središč do osrednjih državnih središč in središč izven države. ^Qhtlp://w w w.dz-rs.si/index .php?id= 101 &tvpe=98&st=a&vt= 104&inandate=-1 &o=530&sb=6&unid=PA4ICl 2565E2005ED694C1256ED3003FC1B4. Glej Gulič, A., 2006, Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013 - Prometna infrastruktura, v Kavaš, D., 2006, Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana. Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana. Slika 1: Položaj Slovenije v mreži vseevropskih prometnih koridorjev 1.3 Resolucija o Nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (ReNPIA)52 ReNPIA je osrednji strateški, razvojni in operativni dokument, ki predstavlja osnovo za načrtovanje, financiranje, izgradnjo, vzdrževanje in upravljanje avtocest v Sloveniji. V njem so opredeljena tudi načela, cilji in prioritete, ki so relevantne z vidika regionalnega razvoja Slovenije. Med osnovnimi načeli je ReNPIA vključil tudi načelo, da nacionalni program izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji »mora omogočiti skladen in enakomeren regionalni in gospodarski razvoj vseh slovenskih regij, kot tudi nadaljnji razvoj države v okviru njenega članstva v Evropski uniji« (ReNPIA, 2004, str. 24). Med strateške cilje je ReNPIA vključil tudi cilj zagotovitve ustrezne notranje in zunanje povezanosti države. »Izgradnja avtocestnega omrežja mora omogočati boljši in učinkovitejši pretok ljudi, blaga in storitev, tako v območju Republike Slovenije, torej med samimi slovenskimi regijami ter najpomembnejšimi gospodarskimi centri v državi, kot tudi v območju širšega evropskega prostora, saj je naša država zaradi svoje teritorialne in populacijske majhnosti močno soodvisna od svojega okolja. Izboljšana notranja in zunanja povezanost države bo pozitivno vplivala na njen nadaljnji policentrični razvoj, decentralizacijo in enakomernejši regionalni in gospodarski razvoj« (ibidem, str. 25). http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=200450&stevilka=:2300. Poleg tega je ReNPIA med strukturne cilje vključila tudi izboljšanje prometne povezanosti lokalnih skupnosti na regionalne centre v državi in tujini. »Dokončane avtocestne povezave odpirajo nove razvojne možnosti lokalnim skupnostim v njihovi neposredni bližini ter njihovo večjo povezanost z regionalnimi centri in tujino. Večja medsebojna povezanost ekonomskih subjektov vzpodbuja nastajanje množice dislociranih podjetniških enot, ki neposredno izkoriščajo komparativne prednosti lokalnega okolja, istočasno pa brez posebnih transakcijskih stroškov sodelujejo na vseh pomembnejših globalnih trgih in se preko njih tudi napajajo. Posredno to omogoča višjo raven kakovosti življenja v okolju, kije uspelo pritegniti podjetniško dejavnost v svojo sredino in se preko sodobnih transportnih poti povezati z ostalimi okolji« (ibidem, str. 26). ReNPIA je opredelil tudi prioritete izvajanja, ki temeljijo na strokovnih kriterijih za določanje prioritet oziroma vrstnega reda gradnje tistih odsekov/pododsekov, ki še niso zgrajeni oziroma v gradnji. Med kriterije za določanje prioritet sta bila opredeljena dva, ki sta relevantna z vidika regionalnega razvoja Slovenije. To sta prometna politika - prometna povezava in zagotovitev ustreznih dostopov med pomembnimi regionalnimi središči in urbanimi območji znotraj in izven Republike Slovenije; ter razvojna politika - zagotovitev regionalnega in urbanega razvoja (glej ibidem, str. 34). ReNPIA - v primerjavi napr. z NPRSZI - v veliko večji meri vključuje v metodično in vsebinsko zgradbo dokumenta vidike regionalnega razvoja. V ReNPIA so vgrajena pričakovanja, da bo udejanjanje opredeljenih načel, ciljev in prioritet spodbudilo enakomeren regionalni razvoj, izboljšalo cestno povezanost naselij z regionalnimi in državnimi središči v državi in tujini ter spodbudilo razvoj podjetij v manj razvitih okoljih. Avtocestni sistem v Republiki Sloveniji Motorway system in the Republic of Siovenia stanje julij 2010 Situation on July 2010 •i ' -' . i MURSKA SOBOTA s., St ■ i i PTUJ. ««ANJ \ - ■ ■ -- CELJE - WW „y^r'j-t-JÜBtJANA ■RVÄSKA/CROATiA - NOVA GORICA «»-"-ug C" AJDOVŠČINA v.'fa-^CiTic. , ^ ' - 3 " ' ; LEGENDA/tEGEND "V, Ö'POSTOJNA NOVO MESTO .f ' Sil«* ns^'yrl S£2ANÄf ^vo H Slika 2: Avtocestni sistem v Republiki Sloveniji Po drugi strani pa v ReNPIA - tako kot v NPRSZI in ostalih razvojnih dokumentih, ki usmerjajo razvoj prometnih sistemov in infrastrukture v Sloveniji - umanjkajo instrumenti (merila, kriteriji, kazalniki) za merjenje in ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih načel, ciljev in prioritet. Zato nimamo ustreznih osnov za dajanje strokovno utemeljenih ocen o tem v kolikšni meri je udejanjanje ReNPIA dejansko vplivalo na uresničevanje zastavljenih ciljev na področju regionalnega razvoja. Če bi tudi pri nas uzakonili instrument presoje vplivov na regijo (regional impact assessment) tako imamo uzakonjeno presojo vplivov na okolje (environmental impact assessment) potem bi tudi ocenjevanje vplivov prometnih in drugih sektorskih politik na regionalni razvoj bilo veliko bolj utemeljeno in učinkovito. 1.4 Resolucija o Nacionalnem programu razvoja civilnega letalstva Repubhke Slovenije do leta 2020 (ReNPRCL)53 ReNPRCL določa smernice razvoja civilnega letalstva in ukrepe za uresničevanje ciljev razvoja civilnega letalstva v Republiki Sloveniji. Bistvene razvojne naloge so: 1. zagotavljanje varnosti in trajnostnega razvoja civilnega letalstva z ustreznim zagotavljanjem učinkovitega in strokovnega nadzora; 2. razvoj letališke infrastrukture in letališke dejavnosti, ki bo letališča postavila v ospredje prometne, logistične in splošne gospodarske dejavnosti; 3. razvoj infrastrukture izvajalcev navigacijskih služb zračnega prometa; 4. intenzivna povezava civilnega letalstva z drugimi gospodarskimi panogami. Povezava na področje regionalnega razvoja je v okviru ReNPRCL vzpostavljena pri opredelitvi ukrepov za uresničevanje zastavljenih ciljev. Sistem javnih letališč, namenjenih za javni zračni promet naj bi zagotavljal enakomeren regionalni razvoj civilnega letalstva in povezanost z drugimi prometnimi sistemi (ReNPRCL, 2010, str. 9). Razen omenjene omembe v ReNPRCL ne obstajajo druge navezave na področje regionalnega razvoja. 1.5 Resolucija o Nacionalnem programu razvoja pomorstva Republike Slovenije (ReNPRP) (predlog)54 ReNPRP je strateški dokument, ki z opredelitvijo stanja, ciljev in ukrepov zagotavlja možnosti za trajnostni in celostni razvoj predvsem na področju varnosti pomorskega prometa. Predlaga vizijo in soustvarja razmere za razvoj pomorstva ter s tem učinkovitejšo uporabo prednosti, kot so izhod na Jadransko morje, sodobno tovorno in potniško pristanišče ter v pomorske dejavnosti usmerjeno gospodarstvo in šolstvo. S tem vzpostavlja pogoje za izkoriščanje pomorstva kot prednosti, ki Sloveniji omogoča vključitev v mednarodno delitev dela in prilagajanje merilom svetovnega gospodarstva. ReNPRP vzpostavlja ravnotežje med ohranjanjem in izboljšanjem kakovosti življenja, boljšim varovanjem okolja, sobivanjem pristanišča, industrije in turizma na občutljivem območju severnega Jadranskega morja ter 53 http://www.uradni-list.si/l/content?id=96110. 5^http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&mandate=-1 &unid=PAIEC3D0C496BFFCBEAC 125776D00393034&showdoc= 1. zagotovitvijo boljših možnosti za razvoj Slovenije v sodobno pomorsko državo. V njem niso opredeljene povezave in vplivi s problematiko regionalnega razvoja na državni ravni. 2. Ocena stanja na nacionalni in regionalni ravni Rezultati analize povezanosti med politiko in programi razvoja prometnega sistema in infrastrukture ter regionalnega razvoja v ključnih razvojnih dokumentih države na področju razvoja prometa so pokazali, da je v njih omenjena povezava predstavljena površno in na deklarativni ravni, brez opredelitve instrumentov za merjenje ter ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih načel, ciljev in prioritet. Ugotovili smo tudi, da pri nas niso razviti in uzakonjeni instrumenti presoje vplivov na regijo (regional impact assessment), ki bi nam lahko dali ustrezne povratne informacije o vplivih razvoja prometnih (in ostalih sektorskih) politik na regionalni razvoj. Poleg tega pri nas ne obstajajo politike in načrti urejanja prometa na regionalni ravni. Regionalni razvojni programi in prometne študije ne morejo nadomestiti prej omenjenih dokumentov. Poskusi regionaliziranega načina obravnave področja prometa v Sloveniji so bili opravljeni pri pripravi strokovnih podlag za regionalne prostorske načrte nekaterih statističnih oz. razvojnih regij (LUR, Savinjske in Koroške regije)55. Pn tem je potrebno izpostaviti, da je bil v omenjenih obravnavah prometa na regionalni ravni poudarek na prostorskih in deloma okoljskih vidikih. Politike in načrti urejanja prometa na regionalni ravni bi konkretizirali usmeritve prometne politike in nacionalnih programov na regionalni in lokalni ravni (ravni regionalnih središč) ter oblikovali strokovne osnove za pripravo nove generacije regionalnih razvojnih programov in regionalnih prostorskih načrtov razvojnih regij. Ne glede na navedeno v nadaljevanju predstavljamo nekatere kvalitativne opredelitve problemov na področju prometnega sistema, ki so relevantni tudi za področje regionalnega razvoja: 1. Parcialno upravljanje prometnega sistema Slovenije s sektorskimi programi. Pregled delovanja prometnega sektorja kaže na njegov vse večji odmik od celostnega, strateškega in dolgoročnega razmišljanja ter ukrepanja. Opaziti je težnje po omejevanju načrtovanja na posamezne prometne podsisteme ter na projektno raven. Dolgoročno načrtovanje je zavestno prepuščeno redkim strateškim dokumentom izven prometnega sektorja, kot so Strategija prostorskega razvoja Slovenije, oz. Strategija razvoja Slovenije. Parcialna priprava posameznih nacionalnih programov brez ustreznih strateških izhodišč, ki bi izhajali iz nadrejene prometne politike krepi njihov konkurenčni boj, v katerem prevladajo kratkoročni parcialni interesi pred dolgoročnimi celostnimi vizijami. 2. Neuravnotežen razvoj prometnega sistema z neenakomerno razvitimi in nepovezanimi prometnimi podsistemi. Pretiran razvoj cestnega in delno letalskega prometnega podsistema in hitra rast prometnega povpraševanja vodita do preobremenitev in zastojev ter stalnih zahtev po širitvi zmogljivosti, na drugi strani pa do zapostavljanja razvoja drugih podsistemov ali npr. ukinjanja prog nekonkurenčnega železniškega sistema. 3. Pomanjkanje kvalitetne ponudbe JPP in železnic. Nekvalitetna ponudba ter neupravičena konkurenčnost drugih podsistemov povzročata zmanjševanje deleža prometnega dela JPP ^^ http://rralur-prostor.uirs.si/. http://rzpr-saviniska.urbinstitut.siA http://rzpr-koroska.uirs.si/. in železnic v prometnem sistemu. Pomanjkanje kvalitetnih logističnih in distribucijskih centrov tovornega prometa ter prestopnih točk JPP vodi do nepovezanosti prometnih sistemov, daljšanja in obremenitev prometnih poti ter povečevanja prometnih stroškov, kar negativno vpliva na konkurenčnost in učinkovitost slovenskega poselitvenega sistema ter gospodarstva in poglablja razlike med regijami. 4. Enostranski razvoj prometne infrastrukture osredotočen v prometnem križu Slovenije krepi prostorsko delitev države na območja različne dostopnosti. Sedanji razvoj prometne infrastrukture krepi prometno razcepljenost in prostorsko diferenciacijo Slovenije na območje prostorske koncentracije poselitve in dejavnosti v območjih visoke dostopnosti ob slovenskem prometnem križu ter na slabo dostopna območja populacijskega praznjenja. Povzroča tudi krepitev gravitacijske vloge večjih urbanih središč in izključuje številna regionalna razvojna središča, kar vpliva na nadaljnje vzdrževanje njihovega obrobnega položaja. 5. Razen obstoječih avtocest je cestna infrastruktura nerazvita.To velja zlasti za transportne povezave z oddaljenimi območji in medregionalne transportne povezave. Potrebna bodo prizadevanja za izboljšanje povezav urbanih središč in turističnih krajev z mednarodnimi transportnimi omrežji. 6. Neupoštevanje potenciala železniškega podsistema za reševanje problemov prometnega sistema. Na železniški prometni sistem in infrastrukturo se le v manjši meri računa, ko se iščejo rešitve za odpravljanje cestnih zastojev - poudarek se daje izgradnji dodatnih cestnih zmogljivosti. 7. Prepočasna izgradnja nove železniške infrastrukture oz. njeno posodabljanje ter izgradnja obvoznih potekov sodobne železniške infrastrukture skozi sosednje države preusmerja kvalitetne prometne tokove mimo Slovenije. Razvoj Luke Koper ovira pomanjkanje drugega tira od Kopra do Divače. (Poleg tega so glavne povezave z Avstrijo, Ljubljana -Jesenice in Maribor - Šentilj, enotirne). Te pomanjkljivosti ustvarjajo ozka grla v mednarodnem železniškem prometu. Poleg tega so Slovenske železnice sorazmerno slabo pripravljene na odpiranje trga železniških storitev ob vstopu Slovenije v EU. 8. Poselitveni sistem Slovenije se razvija neodvisno od sedanjega in še boli prihodnjega potenciala (postaj) železniškega podsistema. Tak poselitveni razvoj poglablja suburbanizacijske in dezurbanizacijske procese ter postavlja pod vprašaj možnosti kasnejše vzpostavitve železniškega sistema na nižjih prostorskih ravneh. 9. Slovenska Istra je slabo navezana na mednarodni potniški promet. V svetu ponovno oživlja pomorski potniški promet. Veča se povpraševanje po križarjenjih in čarterskih linijah. Poskusi, da bi se v krožna potovanja vključila tudi slovenska obala, so zmeraj propadli zaradi neprimerne pomorske infrastrukture, neustreznega potniškega terminala in premajhne odločenosti, da tovrstno turistično ponudbo organizirano tržimo. 10. Neobstoj prometnih terminalov za kombinirani promet. Kljub ugodni prometni legi v Sloveniji nimamo sodobnih prometnih terminalov za kombinirani promet; ti se nasprotno vzpostavljajo v neposredni soseščini (napr. Cargo Center Graz^^) in povečujejo možnost, da bi kvalitetni tovorni tokovi v prihodnosti zaobšli Slovenijo. 11. JPP igra vse bolj obrobno vlogo in izgublja delež v skupnem prometnem sistemu. Za področje JPP je značilna neustrezna usklajenost avtobusnega in železniškega prometa (neusklajeni vozni redi) s prevladujočim spodbujanjem medsebojne tekmovalnosti namesto partnerskega sodelovanja in s tem doseganja sinergijskih učinkov. JPP je tudi zelo slabo funkcionalno povezan tudi s podsistemom železniškega in letalskega prometa. To pelje v nadaljnje zniževanje konkurenčnosti celotnega sistema JPP. ^^ http://www.cargo-center-gra2.at/. 12. Neobstoj sistema upravljanja mobilnosti (mobility management), ki temelji predvsem na zadovoljevanju potreb potnikov. Vsebuje nove oblike sodelovanja in vrsto ukrepov ter orodij, ki podpirajo in spodbujajo spremembe vedenja in navad udeležencev v prometu. o (N r-o o (S o T3 X> O ca N -C g « ä) 2 Cu 43 O > SI 1ÄS ca C o '5b (U Pi > C3 -i-' S o Sh CÖ > N G3 >o p -S o & o C (D 3 > a C DH C > D. G3 a o '5c PÜ > ca o S S D, O > N d Ut .2. >o o T3 O & O Ö (D >o M > 03 C >o 0 ■S p .a 'S ca ^ 3 ca o S g 1 ca ca p 1 ba p p p 00 U OD ca U U TT" 0 0 0 >S] U > r2 ca g ca 0 S ca ca M W) (U (U £ • X, u s ^ s o o. ca E •S t" C C r- cn C O C u ■C H, r- £ C o <30 "TS h u C S P u o o £ ca (D •—< o a ■J jz ca -i i o «I o o ^ C a. C« S .2, C ca _ > o ^ u o H • _ C CA O O JS P i- ca o. s u .p -a ^ Ö C g > JS § S Si ^ I D 1 ca C o £ S Ji ►S ^ O Ti > — s ^ Te J- o O ^ ^ C« ■pi C 5 S g g Ö £ g g p ba o (D C o £ C M g D N o o Ü > ca , »J SI P C (D (L> > § 2 'Sb 4 2 ca hJ Xi N 0 P 'p' > N ca E ca (D X) >C/] u 0 ^ S .S ^ ^ ^ 2 3 M C 3 £ i t-, u P p a p ■>0 lil g -a — ■S o ID ca P S C -s s s SI p . CÄ O CXJ3 .t; a.- '>o o. ba y > .S C/D _p '5 <0 >ü p CO 0 bß 0 ^p 'č? <0 P E ca Ui P U ■"71 p SI p p 'S) lU E > '> "p' E CU 0 ^ ca p p C/D 0 u > s p P 0 u. ca C u S p 5. ^ca [p" la 73 ca p -O ca SI p > p M ca >o D." ■> O J- ca t) u > it II > ^ p p r^ >S1 C o s eca SI u 0 p 1 P ^ o u s ca p x: E ca 1) p r; p > « - s 2 bO Oh ca & ^ .2, p S n >S (Z >00 " 'C p SI E ^ p I-ž š , p p 00 - i s s g.I p >C/3 G g P P ySca>En<ü>ö. -PSca 2 g S) o & Ö 3 S ž S u Cut: 2; eOH ca J3 SI 3 p p ca (D M C cn P ■p' U E m o > (u 3 .2, £ 2 r; ^ ^ w -S >g -S o ^ £ 2 Ä > - p o ch: .t; p D cn — -. ij N N & Ü O P P ca bü u p ca bO U p p' p ca NI ca p ut ca p X) u P p 0 0 'S p C- ca I =3 p (U p ca t: a g' p T3 O P -5: O XI p ^ p ca >si n ca >N1 I^E I I -P: P i: i; ca 'p 'p u p '> C ■> ca > 5 u. d. SI ca u. ca U C/D ■J? -a _ca bO ca > . ca -C SI S (i> o > o :P O. P ca ca J S N " ca 9- ca ca u b£i _ '3? 'bi ä i: P 3 p lU p > ca ^E 0 N 'S -a u C/D (D > p 0 Cu U C/D 0 ca C/D —, S u p C/D P ca >0 0 N >CO P ca ■—' T3 "O D D (U u. P CO E C/D Cl, 1 P 3 « P p o 1| " ca ^ u bC C > U Tj = fa U C > o a ■H, ^ ? o C« r > «J ^ o 5 > S & N > I C C •S, tž — u ž " IrS D- S N 13 > ^ O u 'S u M > U o (U ^ >N) O O 'č? S ig ns £ O. o I p o ^ •S, S čr 5 11 o v: ta a oj s > 1 ^ E o C CS > o ca a N o B -a C« u o o C -(-i u u Q. g S N ^ > I C -Ö o j:: n Ol — W) (D M S? ca C u o C™ o o o ^ rt > rt LT T3 ca P (D E o pa N o p Ž 3 £ T3 C ■J D a O P HJ ^ >C/D —^ O U tO o Pi (D rt N > 0) o N O N O > > > O >o JZ ■> O o p > rt rt T3 P rt o _ 3 ii ca C r- > ca p M I rt N ca o i I t-. ••—5 B S > ca o ca N &c u p s p -p • P C C -g s g ■j:; > ca ca £ T3 o E '>o o £ C £ >N N N C > J rt r— o ^^ " rt u t3 rt o o o ca r> C C ^ 5 C 3 ^ ca o D. rt « E N S o O O 2 p D E o u "3 > £ rt E CS rt bX) (D N > U v« 4-» (D P M U > O U O P rt O Ji E N o E ^ .u O u N (D (L> rt 'C U S P ^ S s D. M > C U p' rt -C rt 'ČO^ Tj " M rt O^ iS Ö) tž .a- (X-a O T3 ^ Cl o ^ u -D «J C > . O -P > O p p rt > £ 2 x: C ca On s ^ y .Ü 15 S u C o u ca S ^ C/:) -iil I a H -s ^ o o J- cö « -p.E, -a ? ^ > feb S C _ U ^tž [i: Ü ^ s ^ o T3 JS 0 p X 1 " al C « s w (D O T3 ca -H N .2. ca "i S bß >(J e ^ O > I O o R M — « g S o " ca „ C M ^ C Ä X) T3 Si JD O O O a O I I 3 S vD ca ca > = 2 s! XJ ca o >o T3 0 c/D ca as 1 — o CI, .-s x: S t ■>5 S (U ° o M ca > o S -§ 'S ä^ 2 ž b(l>Sl (T) .Ü " i fO a C/3 c/l "o XJ u S P 1 N 'T a a rt N! o ca = >51 p P.-S &, & a I 3 S zn ca ^ .S N T3 O o C o. O M ca >o u > o ca Ci N C > ca ?J N ,, (D ft) N o ao ca a p 1- ■a ^ i iD C ca ca S ^ o § 2 . Ü g g sl p a ■a X) cy5 O O C E . S C "S o ca S ^ o ca 3 N -J-iž rt N O 3 .t: C g ^ (U > > o ■> X) o >co '5? C O a rt C/5 O 1 CO u O O JU 2 a N > s u 1 o XI • I-H "rt VI E S "S. o G. 'a' S3 M o a a 'č? a O CÄ C/l M N "o 'Si) D S o rt cg u rt bX) « C c/3 T3 o rt t w XJ o N > O u > ^ C >N1 rt i" bO a.« g > o ? 5 rt Q4 rt .s N (U >0 o <0 T:J m -S > 3 "2 o rt o« 2 Cu N o i! o o. u > u Ü s o ca cn 3 s o "O o M u, (U ü I (D C rt E a 2 O Ui " ES ^ iS o K S S C« n. o Ü rt o !2 ^ I .E ^ > > o go o o ^ a o a ^ Ž £ 'g ■is >N to a a C/D CO —' u (U S rt' c; u P M « E s I B s t:: Cl, D- oo 2 ^ o 'ča" rt rt o ca o 'Sb 'O bO-g O (D 3 w u. 00 CO rt u o a >cn N U a u g « >c/5 o > N > Ü >CO rt rt >N rt > U > a rt > rt -a cc rt > O E o § ,3^ o t; > "o" O a O 'a o- rt Bb ■> _o 3 2 >CJ N > O 3 p o "O rt 2 E X) u o a 'a o CO a o D. Cl. X) O •a o a aj -a • u S 2 X3 O T3 T3 rt N "C (D rt O u rt ct; a bi) > O u ca D >o '0 >00 3 ca C/D 0 ^ U C/J D 0 C ca > 0 C X) 0 1 "ča 0 P C S lU E 00 0 3 u & C/D 0 ca >C/D Q. 0 0 X) N C/D 0 T3 KS u s U ^ s OJ o >N bß D C 00 (U O • S C« c/D ■a 3 ^ S .5 S S S C S > Oh ca C > o (U -ts "S. o x: d, •S 2 (U CO •sr.ü o 0 C 4-J (D 0 0 5o O. Ci 3 1 N (U ca 0 C/D N 0 > Si E u > 0 N! 0 0 la -O a ca > 0 ca > E L-i öß S (D (U (U C p C ^ 6D 0 ca ca N C u (H (U N > C3 o =3 C ^ s s a I >N U u. P O O ^ s g ^ m o o ^ 03 > U o 'IT' ID ca N C N «J > N 3 2 O a ^ S C > -S O 'Si'5 g C/D 2 00 ;_( aj 0 C/J C ca )N T3 0 0 '> p & ca C/D 0 00 M ca >0 0 ca S ca N o C u s o C > C ■J? .S S S - I I ^ (D N r* 6 ^ T3 E '5 'Z! b p 3 o .£ C C u N E E 2 ac^ g Oh <5 2 E g S S g o ^ - - T3 & .5 c^ TD & O O O Cl, Ch 00 C/5 o O > C O >o ^ C C3 u "I 'S C ca o >o ^ w > 0 C Cu.S 1 > o s u £ u C >o > C o ca S > o o bJD ^ c3 aj ca N TD N ^ Ä > o o' o C .2, s ^ TD p ca o ca (U C o d, ■rS C ■v ^ 0 1 >s lU s g E v > »2 s^ a v: <%X & S >N d £2 o s tH >N O ■i-j ^ ca ■S C.s g > " 2 i as o I g _0 >0 i^i „ S C '-S tž O O S E ca X3 aj bo ta ca S ca jD X3 'S a 3 S" iS .3 a w ^ w C/5 I I C o 'E s s II 0) 'c' ca' ca 1 > 0 u >C/D lU P-, U ca . C/D p- 3 C/D 0 ' ca 0 D. is OH 3 ca 00 C ca bß iS N •E^ 00 ca 'c c" to ^ 1- TD 3 S p ca -a 3 C X) M .3 ca O ca C/D O Ph ca Ö o u o bß & & ^ I C ^ 5 g M C g n: w >co C/D ^ — >0 ^ ca § Ö O K E -§ ca bß , u C 2 ^ > ca X C/) « „ o 'g G, O tO C 'p > I—I u. ca > ca C/2 (U ^ "S « o K Cl. o t/) & bO D as bO «1 > O C O e ca C« y N > cd O .Ü S Neu p ra T3 > M o 0 v- e & O C 1 I O -a p o JH ' ^-Slops o. C 03 C 't; "« X} i 03 U 5b o .Ü D. I _ cd o s >s s XI o d o o (D C M o o 03 o C I I > s o 03 T3 N C o u § s & o o ci. & N C X) o C o > 0 03 N jC (D 1 ° -I ^s 0 rS C 'o' in y cd ^ C 03 O " ^ o s 1 CJ 03 3 '£ 0 C/3 N P d) 0 X) 0 > 0 x> 0 (D '3 0 cd' 03 _o (U £ '0 3 _03 3 _3 M u. 3 03 T3 C/a r- 3 zA 2 5 0 cd N P P P o -a P 5 S P I I a s| o cd o C ^ "S 55 o Ü u C > 03 ---! ca > O C o X) a. o C T3 fs 5b N > cd N > X s ta s s I. 0 _S u >0 > 'o 'd S ail N o o > ~ N 'S £ g >8 - o 57 & ba -o i; _ Cd 03 T3 3 > 0 P >0 >c« > 0 0 -t-» '•3 T3 0 > u t; cu ■> cd 0 3 v- M S 0 U £ bO 03 N 03 Cl, X) SI M — N cd S O O bO C« H P S s 3 > 3 M cd >5 0 N Ü ■p £ 'č? '3 03 ■JU u >u C/5 s >C/3 03 e 03 0 P 0 03 0 £ U Cd > Q 3 Cl, SI > o p M 03 '8 « CL, Ö S cd O, N "5 "O iž § o £ Cd .a bJO P U cd C > .-."S S Ö f s I - s S S u cd t3ü (D P cd O ID C/) O .2, i -„CD a. tž > u S £ S Ö S cd cd C O a cd S bXi o >0 g £ " o C u «u o 3d.S C c.5,0,0-0 o ^ H 0 X) G. o 1 C cd > U 03 p M i u 0 ^ n. =2 .a o s S' 1 1 " g £ g &. cd 11 s > 5 a -H p' § t? AS IrS' 2 ao o § £ > o o > T3 3 cd O bO 03 N rS "£ v- 03 > > x: p .g Id .-S S CCD .2 Id £ wi ^ P cd o i S •-p >o S g Si ^ a< o I C T3 x: u o p 03 N x; ^ a o g o g £ C Q, b o u cj Cd C O g §1-1 ■p s? bO p o- -S C o o o p > p p _ cd ^ cu M-S 5 >o o o o. M Ö g i2 £ .. _ o C D, c/3 C1..5 o p >o C iS o •H E cd 00 > N 3 g I ^ N 'S, w x: "H cd O £ C C o « i CU (D ia > M o Cd O-N t I cd iS C C« U (D X> ^ § S aa| s >o > s 3 C 03 D P P > =3 3 O O X5 S) " _§ rt: § Jž P S O d. >CJ ^ S i -3 ^ 'i^ o Ö i ^ o. >N Cl. SI o >V3 1 ? o u 'l's' g S u N 03 o u £ o p (D O T3 0 0 cx > ID ^ x: s o ^ O 03 O. "S a 3: Cd u _ C/3 JZ C C ■p ^ - .3 N ä D, cd U £ > • Cd J o, N fcv, > Ml N O. .Ü S >S 3 O ■ > O in .„ ba u o o K N I 0 > > 2 1 0 Cd 03 0 X3 >0 >C« ip 3 X> ■3 CÄ 'Si P > 'M So < p ^ 0 u 03 s cd 3 p 3 1 03 0 P 'So 0 £ 5. 0 o. H > K S ^ "S (V) ö i 'C o D. -a o B lU o s .£ £>o o e s is (D N s & — Ai __ u -o u T3 o -0 'c 00 ^ C N s^ U -S -a a 0 ^ S ° 1 > O u Ü ■> o C G3 N D > Q S u s C 00 (U O 3 CO G > S x; o OH C c3 > O Cj T3 ^ B 00 o o 03 >00 "-71 0 M C i) ^ C3 C CXt N S >00 O O o > CU N CLi > nj 'p 'C' 0 C C E N 0 U ^ 'c' •a 00 u 'bb 0 d 0 a 0 > -o C/D 0 u JS 2 N '5 I S '.s 'S >C/D > E 'c 0 t3 0 >0 u E '5 N 0 o, N 0 a ^ D^ >N CL o 00 Cl- si u a " a. 'S •S " P " o o o o > P _ u M U o ^ ? s & N g « " .S o" U E E -5 > o _ o o C3 - C 03 O C G. C O, 3 Ji; ^ ID U «J >ü S U N > —, cd 0 'c/3 3 'E E o 3 0 2 1 0 0 C. 0 o. 0 2 cd '> O. > 0 >co C >N N 0 0 > >00 'p > 0 0 'S) 0 £ > 0 S C N Cu N "o- 3 u bO 00 p O O "o' > N (S > CO «s ^ C N > C >3 3 o K! ^ C ^ N E ž iü § (U N ■N O N S; I CJ ns C "S s >o o > M > .C. XI O .-S C/} o Cü .3 "čS Oi "g •57 U C T3 O rS Ž 'g, C 03 -e p X) 3 Ki > )N Dj 3 I rS 13 I ^ I, a D. C3 00 ' ca y^ ctS N > u > .2, ^ t! o o X) 03 > u N ■ ^ - ra t) X) )0 "" p W)T3' C H > 03 N 00 o >o '3 11 0 0) 1 C/3 N c3 N O > P ^ S S ^ «i > c3 > •S g .0 'g.I, g 03 I S ■C E o •2, - ^ 'S ^ S •n C C 0) UP Ü C o >t-> ^ C C3 U ^ S ■a C 03 O >o ^ O e a.S Cd ■> O C N O .. .. > O -O u P o ^ , N C« 03 (D J; bOXi ^ D p o to O CJ M Ü ca M 03 JJ s -p o s > ^ g <3 s h p S S N OJ .p o N iS ■rl S -i cd cd cd >CJ u -A g. ■ S cd >N ^ ca S3 C' g a. 2 13 M VD o ^ O O o bil n o X) > ca ca P 1 S) u « E ca ta > o ^ .o g N -S 5 M ž s o T3 S U § S ~ C N 1 N OJ > NI ü > O C • ž aj C« ^ ca bO ca S « 1 i U- C/3 o C^ ° 1-1 C ca C 'o 3 O 2 S I s 3 o ca 2 S -a s (U i; > 3 t« I C/3 (U O ca N ca bO ~ (D ca £ S g p .s 5 ^ ca ca 3 Ž? I S 8 0 aj ca Cl( >N N 1 I ca bß u 'S -a ca o E s= ÖS .£ 5 ca bB O ß u E o g ^ 5 o S o P o C c/J o . o C bo Ö 2 u C s o o S 2 OJ ca ca C C/D '3? -t-» O 3 o 3 1) 'H C/D 3 3 ca CU T3 ca "—) 's > &rj ca £ (U 3 D C/D U ca o a, u E S >C/D ca E "ča a N O 3 & N ca ^ ca N ca ca o S ■S' 3 (U >C/D o (U >C/D ca £ « ca s Cli N C 3 «J O g P ca P 8 E g fe-J ?? u S e « a o t« C O g.S S -a ^ C > JS e* ca ca > C ca N u > - ca m ca S? o P Z -5 C ■a ca Lh bß N £ 5 C ^ H 2 P ci: C ca >o 0 . . ^ & Cl,.^ 1 > , -O ' ca bO O T3 o «J 3 Q. aj E 3 ca VD bo O O ca ■t- S! ca >N > N O SI ca P ca C v: t: C > a S) o «J ca S -C? o K T3 > O C .S N b P fe 2 S ^^ m o o > ca aj 'bi) aj o o. d. ca >0) ca o ca JD O -S -S 3 'S >crt C/l II >N ^ .S C ^ > T3 I O 'Sb b ^ JZ >0 n3 t« (D C/l Cd O > a p ^ T3 iU C/D "i T; S -a ■la S •g tž C ca >c« S >;>' N o S C ■S — C to KJ Cu t« I e (U (D C/5 N C (U e n Ci, ca I a .5 H C3 ^ . ca C N >[/j ca "c ca § e >N SI ca C cfl § Ö ca > C/5 >13 o .2 u C X) S = Ü o ^ ^ S «J S -a Jž Jž § S ^ "riT^ 2 B S ca ts] C la S ^ C ca D S' "S -o s ^ S • ii o m ja S ä 1- > 2-C 3 >N 1 i D O ca ^ ca •a o D. C/5 o M « O e bjO 'O (U ca ö 'o" ca > ä • ^ ca cu i- rt C o 50 (U ■a ca u tJ) N e ^ ca S •a ca s S g ca ca ^ t: ^ C n-l -H* o 1) ID C o C ca > s? > 'H ca > o N N o O ID •C >tj > > >o ca XI O ca C o & C g u bO (D C ca >c/: ca S N T3 "o, o g • ^ (D -ti cj 1 bJO.S O S ' C (U >o i I <0 O .5 ^ >0 cu CJ o > § C/3 § ca ^ > u "S'- ca ? e (u u ca D ca N A« M u e C C/3 D C ca i i i- SI g s 4 o I i o & Jd a N o o .S N I C O > O u s > C W) p o 13 > ca ca (-) T3 N ^ 5 >0 C/D IU o > o CO C3 >o ca e W) o ca o 'n' k " i ca 'c" S > ca O C ca > o i - bO i3 ca ca CÄ N 3 'S "ča > o > C M " la b h s a, Ä ci. o fl H i C/D o ^ C C 3 S >o i! 3 K C/3 ca g 2 'S g .a .S C« ^ > ° > ca N > I č C >NI O ü C ca ijš a» (/3 O & '5 o C o C/3 O _ ca ~ >C/D U, Cfl ti >o ca C >C/3 t>0 ID SI O C > > ca cfl ca bO u< ca C/3 G u ca ID iD >C/3 ID O £ 'H s ^ o o V-. p o a O. C S .s ■> M ca ca C« CB Ö0 s o c! ca ^ '' 3 'c . C« a „ D ^ C/3 Ö0 .-S o ^ T3 ca = P o 5 cc %-. o C CXM .5 > > o T3 .—I (D a xs o. i Š iH C/3 C/3 >N «Ü ca S tJO o u "" -i C C ca NI ca M u g H C/3 D N ^ e i I e w crt u CJ (D t gi M ž P N ? rä o p W S O S aO ca )U >C/3 E ca o ^ i N N U 'C g 3 d- C/3 I g o o C o B-ä i sil ca > 3 ca' Ü ca ca o ca C ^ C N C« > ca o ca T- ca u -o ^ N g o U aH o'g^s 3 Ü -o " O C •T3 ca tH W) N > a O > - E s ca - S § S ^ Ä p IS T3 C« -O" (D M o O O O o > ca ID C tj) ^ C ca u C/3 > 'N '5? H ca C > SI & ca ca w s > o o ca o C C ■4-» > o 'a' U a H C C« ID O '5ß D 'S! e ca ut t-, o bO N "o •a S o Ul ci O CD >C/3 o g z ^ ca „ ^ o C« E S > § o I- 00 Oh u 2 C o N O U •O > O 3 CX I C/5 O C nI X) ^ cd •o' •Ö' 3 > > N N U od cd 3 .S g C >o 3 C/5 Cd i: 3 > "čd > U u u U X) XI >C/3 cd o o N T3 3 T3 N ^ U O ti! O > C/5 o C/5 o O Cu O U o. Cu >c« 1 D. >N 1 (D U •a o 2 cd >N cd X bß W) ■3 C/5 O Tj o > O > o cd 3 0 's' 00 Ü 'J? 3 ^^—^ X X cd ^cd o 3 C/5 U > O 3 53 E C/5 >C/5 X) 5 X) 0 "m o Ö. o O D. O o >o 3 S iS C ^ o. ^ o tž .Si, U o 3 3 C -S 5 g - g C I cd "" O O II i > s R-ö c: N o u C > Cvi C 'Sn-o ^ . o X. o & & o a xi 3 E Si .Si, 'o' > N cd cd 00 O cd S g C/5 U, (U qq Ü Ci cd o C X> iS "čd ^ <ü g 8 & o (U cd C cd N (D g u -O C« O. D. cd O .O (U p > ^ o bO O o -a o o C« O 'BS t« a, o o o o M o H flj CiO C/5 Z 2 U .Ü ^ 0 U S > 0 3 u Z cd ba 0 cd W) > ^ cd ^ _s 0 >c« 3 3 '0 13 3 cd 'o "XT' U cd" >c/5 U 0 o. 0 'Si) P ■-5 S C/5 it 0 J -a ■o 0 'P Cd E cd Cu CÜ > cd N ^ O ü u C >V5 ■S dj o o >331) cd 3 S I I C/5 cTl (U C o .5 cd dj cd M ^ - O 3 O .S 2 .2 ^ M M ^ bO ul N O 13 I- t E >00 cS " C E § o H C & a. Si " C u g u C o o o X) u o cj Ph E o ^ 9 cd I s r^ S E apa > cd bß Ü Ü D. T3 0 cd N 1 T3 ^ .1 N > X) cd 60 y Cd "S Cu 'S. ^ o £ C u o S E .-H S S > o. ^ j:: 'c u E o o "O "C o >C/5 o ■p ^ —^ '■y tr/, Cd > O ba cd Ai ^ „ „ Ü M 2 E Ü I I o o o o iS C i£ 5 ^ rt 73 eg o s «J a. N o o cu W) S o rt > rt (D O o o Q O E C „ § s ^ o. o. CXT3 O ^ O S) 13 rt C (L) C : 1) > ^ > Dh s: x: il^ s Ö a.T3 > rt N o O. H ^ £ >00 0 -O 10 00 H D 'S 1 Cj C Ml _o "o -O 2 a Q U o o cu C (U > CO >0 o H £ o 1] >tsl Ü -a o Cu '6 s 'S 'Sfl p s« ^ 'S Ü to 1) IS >N U > ■00 a. >N oj u n° M >N S i ■C/D O > Xi (D U 00 D. M > E S 4-J XI bO 03 C >a a (N vo ON ON 00" 00 r-m CS m m lO ON O o\ m lO r-vo oi On (N O (N •O (M (N uo CM r- o ■S >ü X) o ja Cfl 'ü >N <0 T3 O O- > > -a H « (N S C« ca C = •I-S O ia S ^ M O O ^ 03 ^ .Ž fe O O- in ^ .S o <0 5- e ■g '.> >N >N -C ca ca S -S >0 >0 O o ^ -S cc 13 "u >S) >N D (D tD "0 O O Cu a, > > 03 > I ^ a: ^ Oh > „ o ■> o. >N 00 'S a ■ S 03 >0 > 03 O 13 -a S -§ C/2 ^ ■N £ ca C« ^ ca > 2 u Q S >0 w s? * 77 ča ca ic? 'O o o s E o o ca 03 M 13 S1 >N o > O 2 C C >N rs 03 fi; N >57 o E JO o ca C 03 Xi 3 O C >N P C/5 13 > S ^ Cu C« 'cu 00 Politika razvoja podeželja je integralni del kmetijske politike. BCrovni zakon, to je Zakon o kmetijstvu, kot enega izmed ciljev namreč opredeljuje »ohranjanje poseljenosti in obdelanosti podeželja ter krajin« (Zkme 2008). Glede na prevladujoč podeželski značaj Slovenije se politika razvoja podeželja izvaja na celotnem državnem ozemlju, sodi pa med delovna področja Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Le-to skrbi za celosten razvoj in planiranje podeželja na področju tehnološkega razvoja, dviga produktivnosti, izboljšanja konkurenčnosti kmetijskega sektorja ter spodbujanja razvoja dopolnilnih dejavnosti na kmetijah (MKGP 2010). 2 Razvoj podeželske politike Glavni premiki zadnjih desetletij Z vidika vsebine in izvedbe razvoja podeželja lahko po navedbah Potočnik Slavičeve (2008) v zadnjih petdesetih letih izpostavimo štiri glavne premike: • Pri ukrepih za splošni razvoj podeželja, vezanih pretežno na gospodarsko dejavnost, je viden premik od spodbujanja zunanjih vlaganj h krepitvi endogenega razvojnega potenciala. Na to so vplivali gospodarska recesija v 70. letih 20. stoletja z zaprtjem velikih podjetij, rast malih ter srednjevelikih podjetij in globalni procesi prestrukturiranja zaradi hitrih sprememb v informacij sko-komunikacij ski tehnologiji. • Po 2. svetovni vojni so kmetijski ukrepi usmerjali k rasti produktivnosti, v zadnjih dvajsetih letih pa sledimo ukrepom, ki poudarjajo večfunkcijsko vlogo kmetijstva. • Teritorialni pristop razvijanja podeželja je nadomestil sektorskega, zato danes lahko govorimo o integrirani oziroma celoviti politiki razvoja podeželja. Izhajati mora iz specifičnih potreb in zahtev izbranega podeželskega območja, vključevati vse gospodarske sektorje, temeljiti na lokalnih potencialih in partnerstvih med zasebnimi organizacijami ter vladnimi ustanovami na vseh pohtičnih ravneh. • Premik od eksogenega k endogenemu konceptu razvoja posledično prinaša uvajanje pristopa od spodaj navzgor ter vzpostavitev participativnega načina odločanja. Lokalni akterji imajo možnost, da sami opredelijo potrebe in prednostne naloge, razvojne načrte in projekte lokalne skupnosti. Politika razvoja podeželja po vstopu v EU Z vstopom v EU in prevzemom skupne zakonodaje so bile na področju kmetijske strukturne politike in politike razvoja podeželja v letu 2004 izvedene predvsem organizacijske, administrativne in pravne spremembe. V procesu prilagajanja sta bila pripravljena dva temeljna strateško-razvojna dokumenta: Enotni programski dokument Republike Slovenije 2004-2006 in Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006. Dokumenta sta bila vsebinsko zasnovana tako, da sta predstavljala osnovo za celovito načrtovanje, izvajanje in spremljanje politike razvoja podeželja v Sloveniji. Zajemala sta različne strukturne ukrepe, ki so bili namenjeni ohranjanju in razvoju kmetijstva in z njim povezanih dejavnosti v ruralnem prostoru. S strani EU verificirani nacionalni programi in ukrepi so bili z različnimi deleži sofinancirani iz evropskega kmetijskega proračuna (Cunder 2006). Enotni programski dokument 2004-2006 (EDP) je vsebinsko prevzemal ukrepe, ki so bili predmet predpristopne pomoči EU v okviru programa SAP ARD, kakor tudi velik del programa podpor prestrukturiranju kmetijstva in živilstva iz okvira nacionalnih ukrepov, ki so se izvajali pred vstopom v EU. Določal je, kako bo Slovenija v skladu s svojo dolgoročno strategijo in cilji porabila razpoložljiva sredstva iz strukturnih skladov, kohezijskega sklada in nacionalnega proračuna. Kmetijstvo je bilo v EPD obravnavano v okviru tretje prednostne naloge z naslovom »Prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva«. Na tem področju se je izvajalo sedem ukrepov, od tega en gozdarski (naložbe v gozdove za izboljšanje gospodarske in ekološke vrednosti gozdov), dva ribiška (posodobitev obstoječih plovil in mali priobalni ribolov; ribogojstvo, predelava in trženje) ter štirje kmetijski (izboljšanje predelave in trženja kmetijskih proizvodov; naložbe v kmetijska gospodarstva; diverzifikacija kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so blizu kmetijstvu ter trženje kakovostnih kmetijskih in živilskih proizvodov). Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo (PRP) 2004-2006 je zajemal ukrepe, ki so bili do 80 % sofinancirani iz zagotovljenega dela Evropskega kmetijskega jamstvenega in usmeijevalnega sklada, vsaj 20 % pa iz nacionalnega proračuna. Namenjeni so bili širokemu krogu upravičencev, ki so do finančnih sredstev prišli na podlagi javnih razpisov Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Ukrepi so imeli dve prednostni nalogi: • Sonaraven razvoj kmetijstva in podeželja, ki zajema izravnalna plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (ukrep OMD) in kmetijsko okoljske ukrepe (ukrepi SKOP). • Ekonomsko in socialno prestrukturiranje kmetijstva, ki zajema ukrep zgodnjega upokojevanja in podpore izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih. Za spremljanje, vrednotenje in preverjanje izvajanja ukrepov PRP ter izobraževanje in promocijo so bila znotraj te prednostne naloge predvidena tudi finančna sredstva za tehnično pomoč. Prva prednostna naloga (ukrepi OMD in SKOP) v bistvu pomenili nadaljevanje ukrepov, ki so bili v veljavi že pred vstopom v EU, medtem ko so bili ukrepi v okviru druge prednostne naloge za Slovenijo novi (Cunder 2006). V tem programskem obdobju je Slovenija za izboljšanje gospodarskega položaja primarnega sektoija namenjala okoli 38 %, za aktivnosti s področja varovanja okolja in ohranjanja podeželja okoli 58 %, za doseganje ciljev dviga kakovosti življenja na podeželju pa slabe 4 % finančnih sredstev (NSNRP 2007). Preglednica 2: Glavni vsebinski in organizacijski premiki na področju politike razvoja podeželja oc leta 1945 do danes. Obdobje Glavni vsebinski in organizacijski premiki na področju politike razvoja podeželja 1945-1979 - horizontalni ukrepi (modernizacija kmetij, upokojevanje in izobraževanje kmetov, predelava na kmetiji); - regionalni ukrepi (območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, ukrepi za sredozemske države); 1980-1990 - reforma strukturnih skladov; - odmik od produktivizma; - premik od sektorske k teritorialni politiki; 1991-1999 EVROPSKA ZVEZA: - reforma skupne kmetijske politike; - spremljevalni ukrepi (kmetijsko okoljski ukrepi, zgodnje upokojevanje kmetov, pogozdovanje kmetij); - pobuda LEADER I in II; - spodbujanje večfunkcionalnega kmetijstva; - postopno uveljavljanje pristopa od spodaj navzgor; SLOVENUA: - Strategija razvoja slovenskega kmetijstva; - CRPOV, VTC, PRP; - Zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij; - Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja; 2000-2006 EVROPSKA ZVEZA: - reforma strukturnih skladov (trije cilji); - drugi steber kmetijske politike (razvoj podeželja); - LEADER +; SLOVENUA: - Zakon o kmetijstvu, - SAPARD; - Program razvoja podeželja (2004-2006); - strategije (razvoja, prostorskega, gospodarskega razvoja ipd.); - Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (2005); - Zakon o kmetijstvu (2006); 2007-2013 - Državni razvojni program; - Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja. Program razvoja podeželja. Vir: Potočni: k Slavič 2008. 3 Politika razvoja podeželja v zadnjem programskem obdobju 2007-2013 Politika razvoja podeželja v programskem odbobju 2007-2013 se izvaja na temeljih dveh ključnih dokumentov: Nacionalnega strateškega načrta razvoja podeželja 2007-2013 (NSNRP) in Programa razvoja podeželja 2007-2013 (PRP), ki sta skladna z novo strategijo razvoja podeželja na območju EU. Le-ta v konceptualnem smislu prinaša napredek in v veliki meri odseva potrebe posameznih regij in vseh ostalih, ki so vpleteni v razvoj podeželja. Stremi k poenostavitvi politike in upravno-administrativnih postopkov, krepitvi pomena partnerstva pri pripravi in izvajanju programov razvoja podeželja, izpopolnjevanju izkušenj, pridobljenih iz programa LEADER ter poenostavljenju sistema financiranja ter nadzora. Evropska strategija na novo opredeljuje cilje politike razvoja podeželja (Cunder 2006): • izboljšanje konkurenčnosti kmetijskega sektorja s podporo prestrukturiranju, • zagotavljanje varovanja okolja in podeželja z učinkovitim gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči; • povečanje kakovosti življenja na podeželju in spodbujanje diverzifikacije gospodarskih dejavnosti na podeželju. Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007-2013 izhaja iz Evropskih strateških smernic za razvoj podeželja. Dokument opredeljuje prednostne naloge na področju politike razvoja podeželja v EU in v skladno s tem tudi v Sloveniji. Prednostne naloge in aktivnosti so usklajene z inštrumenti na področju kmetijske, socialne, gospodarske, prostorske ter okoljske politike (Potočnik Slavič, 2008). Dokument podaja temeljne značilnosti slovenskega kmetijstva ter podeželja (osnovni statistični podatki, temeljni kartografski prikazi, strukturne danosti, gospodarski pomen kmetijstva, pregled področne politike). Sledi skupna strategija in opredelitev nacionalnih prednostnih nalog, ki jih je Slovenija določila na podlagi analize stanja, potencialov in specifičnih potreb, ki bodo prispevale k učinkovitemu doseganju skupnih ciljev EU, s poudarkom na krepitvi večnamenske vloge kmetijstva v Sloveniji in k preusmerjanju kmetijstva k tržni naravnanosti. NSNRP vsebuje finančni razrez sredstev, opredelitev sofinanciranja iz državnega in evropskega proračuna, notranjo in zunanjo skladnost ter pričakovane sinergetske učinki z drugimi dokumenti s področja razvoja podeželja. Za podpiranje uravnoteženega razvoja podeželja se sedanja politika razvoja podeželja osredotoča na tri strateške tematske oziroma osi: • OS 1: izboljšanje konkurenčnosti kmetijstva in gozdarstva, • OS 2: podpiranje upravljanja zemljišč in izboljšanje okolja, • OS 3: izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje raznolikosti gospodarskih dejavnosti. Vsakemu posameznemu temeljnemu cilju v programu razvoja sledi še 4. os -pobuda LEADER, ki je namenjena krepitvi načel podpore v razvoju podeželja. Aktivnosti so osredotočene na animacijo podeželskih prebivalcev, njihovemu povezovanju v razvojna partnerstva, pripravi lokalnih razvojnih strategij in njihovi realizaciji. Lokalne razvojne strategije naj bi temeljile na lokalnih potrebah in izhajale iz lokalnih razvojnih potencialov. LEADER naj bi prispeval k uresničevanju prednostnih nalog ciljev 1, 2 in zlasti cilja 3 ter imel pomembno vlogo pri izboljšanju upravljanja in sprostitve endogenega razvojnega potenciala podeželskih območij. Novost v NSNRP glede na dokummente prejšnjega programskega obdobja je vzpostavitev mreže za razvoj podeželja, ki bo spodbujala sodelovanje, izmenjavo znanj in izkušenj ter usklajeno delovanje različnih strokovnih organizacij in interesnih združenj s podeželja (Potočnik Slavič 2008). Slika 1: Shema organizranosti politike razvoja podeželja 2007-2013. Razvoj podeželja 2007-2013 Os « LEADER » 1. os Konkurenčnost Varovanje okolja Upravljani^ v zcmljišci 3. os Kakovosi življenja! Diver/jfika cija Llnotcn sistom programiranja, financiranja in nad/.ora r.vropski sklad za razvoj podeželja Vir: MKGP. Program razvoja podeželja Republike Slovenije (PRP) za obdobje 2007-2013 je skupni programski dokument Slovenije ter Evropske komisije in predstavlja programsko osnovo za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Sestavljen je iz analize kmetijstva in podeželja, utemeljitve izbranih prednostnih nalog, informacij o oseh, finančnega načrta, ukrepov, organov in sistema spremljanja ter vrednotenja razvoja podeželja. V PRP so za vsako prednostno os, sprejeto že v NSNRP, opredeljeni konkretni ukrepi, pravna podlaga za njihovo izvajanje, razlogi za uvedbo ukrepa, opis ukrepanja, cilji in indikatorji za spremljanje doseganja ciljev, morebitne omejitve, ciljne skupine-upravičenci ter finančne določbe. : Preglednica 3: Ukrepi plotike razvoja podeželja po oseh za obdobje 2007-2013 Šifra Ukrep I Opis ukrepa OS I: IZBOLJŠANJE KONKURENČNOSTI KMETUSKEGA IN GOZDARSKEGA SEKTORJA Ukrepi za dvig usposobljenosti in krepitev človeškega potenciala v kmetijstvu in 111 Usposabljanje za delo v kmetijstvu in gozdarstvu Kritje stroškov izobraževanja 112 Pomoč mladim prevzemnikom kmetij Kritje stroškov prevzema in strukturne prilagoditve gospodarstva po prevzemu 113 Zgodnje upokojevanje kmetov Renta prenosnikom Ukrepi za prestrukturiranje fizičnega kapita spodbujanje inovativnosti a v kmetijstvu in gozdarstvu ter 121 Posodabljanje kmetijskih gospodarstev Sofinanciranje naložb v primarno pridelavo 122 Povečanje gospodarske vrednosti gozdov Sofinanciranje naložb v spravilo lesa 123 Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom Sofinanciranje naložb v predelavo in trženje kmetijskih in gozdarskih proizvodov 125 Izboljšanje in razvoj infrastrukture, povezane z razvojem in prilagoditvijo kmetijstva Sofinanciranje komasacij, hidromelioracij in zemljiške infrastrukture Ukrepi za izboljšanje kakovosti kmetijske proizvodnje in proizvodov 132 Sodelovanje kmetijskih proizvajalcev v shemah kakovosti hrane Kritje stroškov sodelovanja v shemah 133 Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane Sofinanciranje stroškov promocije 142 Podpore za ustanavljanje skupin proizvajalcev Sofinanciranje stroškov ustanovitve in delovanja OS 2: IZBOLJŠANJE OKOLJA IN PODEZEUA 211 Plačila kmetom zaradi omejenih možnosti na gorskih območjih Nadomestilo zaradi omejenih možnosti na zadevnem območju 212 Plačila kmetom na območjih z omejenimi možnostmi, ki niso gorska območja Nadomestilo zaradi omejenih možnosti na zadevnem območju 214 Kmetijsko okoljska plačila Nadomestilo zaradi strožjih omejitev pri kmetovanju OS 3: KAKOVOST ŽIVLJENJA NA PODEŽELJU IN DIVERZIFIKACIJA PODEŽELSKEGA GOSPODARSTVA Ukrepi za diverzifikacijo podeželskega gospodarstva 311 Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti Sofinanciranje naložb v I diverzifikacijo nekmetijske dejavnosti na podeželju 312 Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij Sofinanciranje naložb v mikro podjetja in stroškov usposabljanja Ukrepi za izboljšanje kakovosti življenja na podeželju 322 Obnova in razvoj vasi Sofinanciranje stroškov urejanja skupnih površin in objektov 323 Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja Sofinanciranje stroškov izgradnje in obnove objektov kulturne dediščine in območij naravnih vrednot OS 4: LEADER 41 Izvajanje lokalnih razvojnih strategij Sofinanciranje izvedbenih projektov 421 Spodbujanje medregijskega in čezmejnega sodelovanja Sofinanciranje projektov sodelovanja LAS 431 Vodenje lokalnih akcijskih skupin, pridobitev strokovnih znanj in animacija območja Sofinanciranje animacije, ustanavljanja in delovanja LAS 511 TEHNIČNA POMOČ - Financiranje aktivnosti po programu tehnične pomoči Vir: PRP 2007. Slovenija dobrih 33 % finančnih sredstev namenja za dvig konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja (1. os), kar izhaja iz velikih razvojnih potreb, potreb po prestrukturiranju in samega zaostanka v konkurenčnosti. Dobrih 52 % sredstev je namenjenih za ohranjanje kulturne krajine in varovanje okolja (2. os) ter s tem podpiranju večnamenske funkcije podeželja. Izboljšanju kakovosti življenja na podeželskih območjih in spodbujanju gospodarske diverzifikacije (3. os) je namenjenih 11 % sredstev, s čimer je za to področje ukrepanja dosežen znaten dvig sredstev v primerjavi s preteklim obdobjem. Aktivnostim LEADER (4. os) so namenjeni 3 % sredstev (NSNRP 2007). Ciljne skupine podeželske razvojne politike so navedene pri vsaki ciljni osi ter za vsak ukrep posebej. Upravičenci so opredeljeni s pomočjo ustreznih kriterijev na primer starost, usmeritev kmetije, vrsta pravne osebe, lastništvo, interesno združenje ... Preglednica 4: Ciljne skupine v PRP 2007-2013. OS 1 fizičnine in pravne osebe, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, gozdarstvom in predelavo kmetijskih ter gozdarskih proizvodov OS 2 kmetijska gospodarstva, ki gospodarijo v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo in kmetijska gospodarstva, ki se obvežejo, da bodo na celotnem ali delu površin izvajala vsaj en kmetijsko okoljski podukrep OS 3 mikro gospodarski subjekti na kmetijah in širšem podeželskem prostoru, lokalne skupnosti in podeželsko prebivalstvo OS 4 lokalne akcijske skupine na podeželskih območjih, ki vključujejo naselja z manj kot 10.000 prebivalci Vir: PRP 2007. Izvajalec politike razvoja podeželja je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V njegovi pristojnosti je organiziranje Nacionalne mreže za podeželje, namenjene spodbujanju sodelovanja in medsebojne pomoči med posamezniki in organizacijami, ki sodelujejo pri razvoju podeželja. V mrežo so vključene: • izobraževalne in strokovne institucije s področja kmetijstva, gozdarstva in prehrane, urejanja prostora in varovanja okolja, naravne in kulturne dediščine ter sorodnih dejavnosti, • združenja, zbornice in zveze kmetov, kmečkih žensk in mladih, lastnikov gozdov, gospodarska, interesna zdioiženja, združenja občin in sorodne organizacije na lokalni in državni ravni, • druge institucije, ki se ukvarjajo z razvojem podeželja, • lokalne akcijske skupine, • državne institucije, ki delujejo na področju razvoja podeželja, • Evropska mreža za razvoj podeželja in nacionalne mreže drugih držav članic ter • zainteresirana javnost. Aktivnosti nacionalne mreže za podeželje so usmerjene v zagotavljanje informacij o razvoju podeželja na državnem in meddržavnem nivoju, obveščanje o aktivnostih na področju razvojne politike podeželja, spodbujanje medobmočnega in meddržavnega sodelovanja, povezovanje in izmenjave dobrih praks, zagotavljanje povratnih informacij o uspešnosti izvajanja državnih razvojnih politik na posameznih območjih in na državnem nivoju ter povečanje preglednosti ukrepov in realizacije zastavljene politike razvoja podeželja (PRP 2007). 4 Vpliv politike razvoja podeželja na regionalni razvoj Načelo endogenega razvoja je v slovenski regionalni politiki prisotno že od leta 1971: vsi zakoni predpostavljajo, da je v prvi vrsti za hitrejši razvoj odgovorna manj razvita občina oziroma manj razvito območje samo. Možnosti za razvoj naj bi iskali znotraj njih. Kot kažejo dejanske razmere je to (stara) nova naloga tudi za sedanjo politiko razvoja podeželja (Potočnik Slavič 2008, str. 71). v glavnem strateškem dokumentu NSNRP 2007-2013, na katerem temelji aktualna politika razvoja podeželja, sicer ni regionalno opredeljih ciljev. Politika se izvaja na celotnem ozemlju Slovenije. Se pa elementi spodbujanja regionalnega razvoja kažejo v ukrepih 2. ciljne osi, opredeljenih v FRF 2007-2013, ki si prizadeva izboljšati stanje okolja in podeželja skozi instrument plačila kmetom. Omenjena os upošteva aktualne strateške razvojne smernice za podeželje in spodbuja krepitev večnamenske vloge kmetijske dejavnosti, ki obenem kaže na razvojni potencial za doseganje skladnega regionalnega razvoja in zmanjševanje razlik med regijami. Ob tem se postavlja vprašanje, kako ovrednotiti vse učinke kmetijske dejavnosti oziroma ugotoviti njihov vpliv na regionalni razvoj. Eden izmed možnih načinov je analiza neposrednih plačil kmetom, ki jo lahko nadgradimo s primerjavo z indeksom razvojne ogroženosti za posamezno regijo. Neposredna plačila za posamezne namenske sklope se namreč izplačujejo za aktivnosti na kmetijah, ki so usmerjene v tri poglavitne funkcije kmetijske dejavnosti: proizvodne, socialne in okoljske. Z vidika vrednotenja politike razvoja podeželja je smisleno obravnavati plačila, ki izhajajo iz ukrepov 2. osi NSNRP, namenjene izboljšanju stanja okolja in podeželja. To so na eni strani izravnalna plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (v nadaljevanju OMD), ki se dodeljujejo za podporo kmetijstvu na območjih s slabšimi pogoji za pridelavo in na območjih z okoljskimi omejitvami. Do njih so upravičena gorsko-višinska, planinska, strma, kraška, gričevnato-hribovita kmetijska gospodarstva ter tista, ki se soočajo z drugimi neugodnimi pogoji. Drugi sklop, prav tako vpet v cilje NSNRP, pa predstavljajo kmetijsko okoljska plačila (v nadaljevanju KOP), ki podpirajo okoljske ukrepe v kmetijski dejavnosti. Njihov namen je popularizacija kmetijske pridelave, ki ustreza potrebam potrošnikov ter varuje zdravje ljudi, zagotavlja trajnostno rabo naravnih virov in omogoča zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva na okolje. V primerjavi so upoštevana neposredna OMD in KOP plačila za leto 2006, konkretno povprečna višina posameznega sklopa plačil na kmetijsko gospodarstvo v regiji, ter vrednost indeksa razvojne ogroženosti 2007-2013 za posamezno regijo. Podatki so zapisani v indeksirani obliki, kar omogoča lažjo primerjavo med regijami in primerjavo z indeksom razvojne ogroženosti (IRO) 2007-2013. Razdelitev sredstev nam pove, kako enakomerno oziroma neenakomerno se uveljavljajo različne funkcije kmetijstva po regijah ter h kateri funkciji se kmetje v posamezni regiji izraziteje usmerjajo. Z vidika regionalnega in prostorskega razvoja je ključna naravnanost k okoljskim ukrepom, ki kaže na to, da ima kmetijska dejavnost vse večji pomen v prostoru in ga bo ohranjala oziroma krepila tudi v bodoče. Pri okoljskih kmetijskih ukrepih in plačilih KOP gre vendarle za investiranje v okolju prijaznejše kmetovanje in v ohranjanje naravnih javnih dobrin. Izravnalna sredstva OMD kmetje prejemajo za kmetovanje na zemljiščih s slabšimi pogoji. Če le-to temelji na vlaganjih v ta zemljišča ali v opremo, potem je dolgoročni učinek sredstev bolj verjeten. Kjer pa investicij ni, kar je v veliki meri povezano tudi s slabšo demografsko sestavo kmetij (ostarele kmetije), lahko pričakujemo opuščanje kmetijske dejavnosti, zamiranje stalne poselitve na teh podeželskih območjih in zaraščanje kmetijskih površin. Za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja bi bila najbolj primerna razporeditev sredstev v razmerju indeksa razvojne ogroženosti. Tako bi razvojno bolj ogrožena območja prejela več sredstev od tistih z nižjim indeksom. Distribucija je torej najbolj ugodna v primeru, ko se kvocient indeksa povprečne višine plačil na kmetijsko gospodarstvo in indeksa razvojne ogroženosti za posamezno regijo čim bolj približa vrednosti 1. Večje kot je odstopanje, večje je nesorazmerje med višino dodeljenih sredstev in razvojno ogroženostjo. Razmerje manjše od 1 pomeni, da je bilo v regijo razdeljenih premalo sredstev za doseganje zmanjševanja regionalnih razvojnih razlik. Razmerje večje od 1 pa nakazuje obratno, regija je prejela več sredstev, kot jih glede na razvojno ogroženost (v razmerju do drugih regij) potrebuje. Slika 2: Razmerje med indeksom povprečne višine OMD plačil na kmetijsko gospodarstvo in indeksom razvojne ogroženosti za leto 2006, po regijah. Vir: Ravbar, Razpotnik Viskovič 2010 Pri izravnalnih plačilih so se idealnemu razmerju najbolj približale savinjska, goriška in obalno-kraška regija. Daleč najmanj sredstev glede na razvojne potrebe (kvocient indeksov le 0,09) je prejela pomurska regija, saj je njen večji del (z izjemo Goričkega) izvzet iz uvrstitve med območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. Izstopa osrednjeslovenska regija (11,40), ki je na kmetijsko gospodarstvo prejela nadpovprečno visoka sredstva (757 €, slovensko povprečje 583 €). V tej regiji se nahaja obsežno območje Savske ravni, ki je iz OMD območij izvzeto in do sredstev za spodbujanje kmetijske dejavnosti ni upravičeno, zato je razlog za tako visoko odstopanje predvsem v nizki vrednosti IRO indeksa. Slika 3: Razmerje med indeksom povprečne višine KOP plačil na kmetijsko gospodarstvo in indeksom razvojne ogroženosti za leto 2006, po regijah Vir: Ravbar, Razpotnik Viskovič, 2010 Razmerja med okoljskimi plačili na kmetijsko gospodarstvo in IRO so med vsemi sklopi najbolj uravnotežena. Najnižja vrednost kvocienta med primerjanima indeksoma znaša 0,53 (Jugovzhodna Slovenija in podravska regija), najvišja pa 7,68 (ponovno osrednjeslovenska regija). Najugodnejše razmerje smo zabeležili v pomurski in obalno-kraški regiji (obe 1,07). Glede na višino okoljskih plačil najbolj izstopa pomursko območje, kjer je kmetijsko gospodarstvo v povprečju prejelo kar 1.085 €, kar je skoraj polovico več od slovenskega povprečja (603 €), vendar je na drugi strani visoka stopnja razvojne ogroženosti privedla do idealnega razmerja med indeksoma. Na osnovi opravljene analize lahko ugotavljamo, da se različne funkcije kmetijstva po regijah ne razvijajo niti enakomerno niti v skladu z načeli skladnega regionalnega razvoja. Odstopanja so najizrazitejša pri kmetijski proizvodnji, ki je še vedno najosnovnejša in vsaj kratkoročno dohodkovno najbolj varna funkcija kmetijstva. Pozitivni premik smo zaznaU na področju okoljskih ukrepov, kjer so aktivnosti kmetijskih gospodarstev po regijah razporejene v smeri zmanjševanja medregionalnih razlik. Najbolj zgovoren primer je pomursko območje, ki je na vrhu glede zavedanja okoljske vloge kmetijstva in posledično prejetih neposrednih plačil za ta namen. Prav tako pa nas ta primer opominja, da pomanjkljivost določene regije z razvojnega vidika lahko predstavlja prednost pri krepitvi večnamenske vloge kmetijstva in s tem posledično nov razvojni potencial. Le-ta kmetijski dejavnosti prinaša dodano vrednost, prispeva k višjemu življenjskemu standardu tako članov kmetijskih gospodarstev kot vseh prebivalcev ter drugih uporabnikov podeželskega prostora. V njem kmetovanje ni več moteč dejavnik, ampak osnova in gonilo zdravega, estetskega, zanimivega, sproščujočega, idiličnega življenja, torej vsega, kar podeželje lahko ponudi. PRP 2007-2013 uvaja močno lokalno razvojno komponento tudi skozi os 4 (pobuda LEADER), ki omogoča uresničevanje ciljev prvih treh osi z aktivacijo lokalnih skupnosti na lokalni ravni. Program se nanaša na natančno opredeljeno podeželsko območje, izvajanje strategij pa poteka preko lokalnih akcijskih skupin (LAS). Ključen je pristop »od spodaj navzgor«, zaradi katerega naj bi bilo lokalno prebivalstvo bolj motivirano za aktivno sodelovanje pri razvoju. Lokalne skupnosti so pri izvajanju javnih politik nepogrešljive, saj najbolje poznajo probleme na svojem območju ter sredstva in načine za njihovo rešitev. Slovenija ima dolgoletne izkušnje z aktivnim vključevanjem lokalnih skupnosti in prebivalstva v razvojno načrtovanje. Prelomnico na tem področju je pomenil začetek Programov celovitega razvoja podeželja in obnove vasi (CRPOV) v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Ti programi so temeljili na animaciji lokalnega prebivalstva. Z intenzivnim vključevanjem in sodelovanjem lokalnega prebivalstva so bili v uvajalni fazi izdelani lokalni razvojni programi, nato je sledila realizacija prioritetnih projektov. Programi CRPOV so bili sčasoma nadomeščeni z Razvojnimi programi podeželja. Z večjo ciljno usmerjenostjo in obsežnejšim prostorskim zajemom se naslavljajo na natančneje definirano ciljno populacijo, potencialna kritična masa udeležencev je večja. S tem so vzpostavljene možnosti za oblikovanje učinkovitih lokalnih razvojnih partnerstev. Do leta 2005 je bilo realiziranih ali v fazi priprave 31 razvojnih programov podeželja, ki so zajeli okoli 96 % celotnega območja Slovenije oziroma 88 % vsega prebivalstva (NSNRP, 2007). Slika 4: Programi razvoja podeželja. Vir: Kokolj Prošek 2006. Programi razvoja podeželja združujejo območje vsaj treh občin, vendar ne več, kot je z vsebinskega in organizacijskega vidika obvladljivo. Ob prevelikem številu občin je vprašljiv skupen razvojni cilj. Občine, ki sodelujejo v razvojnem programu podeželja, lahko spadajo v isto statistično regijo ali v druge, vendar morajo biti med seboj povezane in morajo zagotavljati celovitost območja (Kokolj Prošek 2006). Pobuda LEADER teži k uresničevanju razvojnih programov na lokalnem nivoju, na pobudo in s pristopom lokalnega prebivalstva. Njeno uvajanje krepi že obstoječa in oblikuje nova partnerstva, povečuje vključevanje zasebnega sektoija v razvoj na lokalnem nivoju in spodbuja gradnje lokalnih zmogljivosti (NSNRP 2007). Priprava in izvajanje načrtovanih projektov poteka večsektorsko, s tem pa je zagotovljena celovitost razvojne strategije. Lokalno prebivalstvo mora samo odločati o razvoju svojega okolja in razvojne ideje tudi uresničevati. Le tako je mogoče doseči učinkovit razvoj ter izvajanje ukrepov prvih treh osi na lokalni ravni in učinkovito izkoristiti endogeni potencial izbranega podeželskega območja (PRP 2007). Na neposredno prepletenost podeželske in regionalne razvojne politike kaže dejstvo, daje v regionalnih razvojnih programih 2007-2013 vseh razvojnih regij eden izmed ukrepov tudi vzpostavitev in delovanje lokalnih akcijskih skupin (LAS) za potrebe pridobivanja sredstev in izvajanja ukrepov LEADER. Cilji in razvojne usmeritve politike razvoja podeželja, določene v NSNRP, so skladne s temeljnimi razvojnimi politikami države, opredeljenimi v razvojnih dokumentih Slovenije: Strategijo razvoja Slovenije (SRS), Programom reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji in Državnim razvojnim programom (DR? 2008). NSNRP je skladen z usmeritvami na področju okolja, nacionalnimi in evropskimi smernicami na področju obnovljivih virov energije, usmeritvami nacionalne prehranske politike, nacionalnim programom za kulturo ter z usmeritvami prostorskega razvoja Slovenije. Slovenija v programskem obdobju 2007-2013 poleg sredstev EKSRP črpa tudi sredstva iz drugih evropskih strukturnih skladov in iz Kohezijskega sklada. Za izvajanje cilja konvergence v okviru kohezijske politike EU določa Nacionalni strateški referenčni okvir 2007-2013 (NSRO), ki opredeljuje generalno strategijo za doseganje hitrejše konvergence skozi tri operativne programe: • Operativni program za krepitev regionalnih razvojnih potencialov (Evropski sklad za regionalni razvoj), • Operativni program razvoja človeških virov (Evropski socialni sklad), • Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (Kohezijski sklad in Evropski sklad za regionalni razvoj). Poleg navedenih operativnih programov, k splošni usmeritvi NSRO - izboljšanje blaginje prebivalcev Republike Slovenije s poudarkom na spodbujanju gospodarske rasti, ustvarjanju delovnih mest in krepitvi človeškega kapitala ter zagotavljanju uravnoteženega in skladnega razvoja, še posebej med regijami - ključno prispevajo še Cezmejni operativni programi, Transnacionalni operativni programi, Program razvoja podeželja in Program razvoja ribištva. Sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj so v skladu z Operativnim programom za krepitev regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013 usmerjena v gospodarsko konvergenco države na podlagi kriterijev trajnostnega razvoja, pri čemer gre predvsem za izboljšanje pogojev rasti in zaposlovanja z vlaganjem v fizične in človeške vire, za inovacije v družbi znanja, zmožnost prilagajanja gospodarskim in socialnim spremembam, varovanje okolja ter učnkovitost upravljanja. Notranja konsistentnost operativnih programov kohezijske politike EU in usklajenost s Programom razvoja podeželja in Programom razvoja ribištva se zagotavlja v okviru NSRO ter DRP 2007-2013 in drugih aktivnosti Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko (NSNRP, 2007). Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano letno spremlja izvajanje politike razvoja podeželja in rezultate objavlja v letnih poročilih. Zadnje letno poročilo za leto 2009 razkriva polno izvajanje PRP 2007-2013. V tem obdobju so bili objavljeni javni razpisi za vse ukrepe 1. in 3. osi, uspešno je bila izvedena tudi t.i. kampanja zbiranja vlog za neposredna plačila, v obdobju katere so lahko upravičenci skupaj z zahtevki za neposredna plačila oddali tudi zahtevke za plačila v okviru ukrepov 2. osi. Glede na pomen pobude LEADER na regionalni razvoj pa je treba izpostaviti, da je v letu 2009 v okviru 4. osi s svojim delovanjem in izvajanjem projektov pričelo 33 lokalnih akcijskih skupin. Intenzivno so potekale tudi aktivnosti za vzpostavitev sistema sprotnega in vmesnega vrednotenja PRP 2007-2013 ter strateškega spremljanja NSN 2007-2013 (Poročilo o napredku ... 2010). Preglednica 5: Finančna sredstva po ukrepih/oseh ter poraba sredstev do 31. 12. 2009 (v Temeljni cilji Letna plačila - leto 2009 Kumulativa plačila od leta 2007 EKSRP SKUPAJ EKSRP SKUPAJ OS 1: Izboljšanje konkurenčnosti kmetijstva in gozdarstva 30.130.250,06 40.173.667,85 82.368.484,41 109.824.637,47 OS 2: Podpiranje upravljanja z zemljišči in izboljšanje okolja 75.642.656,56 94.555.159,64 164.254.329,11 205.319.839,64 OS 3: Izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje diverzifikacije gosp. dejavnosti 8.322.776,83 11.097.035,79 9.739.221,82 12.985.629,10 OS 4: Leader 770.532,48 963.165,60 770.532,48 963.165,60 Tehnična pomoč 1.313.491,17 1.751.405,16 2.251.844,60 3.002.542,92 SKUPAJ PROGRAM 116.179.707,10 148.540.434,04 259.384.412,42 259.384.412,42 Vir: Poročilo o napredku ... 2010. Uspešnost doseganja ciljev politike razvoja podeželja za obdobje od 2003-2008 je preveijalo tudi Računsko sodišče. Revizija se je nanašala na izvajanje ter zaključevanje programov SAPARD, Enotnega programskega dokumenta Republike Slovenije za obdobje od leta 2004 do leta 2006 in Programa razvoja podeželja 2004-2006. Pod drobnogled pa je vzela tudi izvajanje aktualnega PRP-ja. Revizorji so preveijali, v kolikšni meri so bili doseženi načrtovani cilji že zaključenih programov razvoja podeželja, pri revidiranju Programa razvoja podeželja 2007-2013 pa so ocenjevali uspešnost ministrstva pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju programa. Ugotovili so, daje MKGP uspešno uvedlo pravni red EU, vzpostavilo institucionalni okvir za izvajanje skupne kmetijske politike in da je za izvajanje programov razvoja podeželja SAPARD, Enotnega programskega dokumenta Republike Slovenije za obdobje od leta 2004 do leta 2006 in Programa razvoja podeželja 2004-2006 porabilo vsa razpoložljiva evropska sredstva. Večina operativnih ciljev naštetih programov je bila dosežena, kljub temu pa ni bilo mogoče podati celovite ocene uspešnosti, ker so bili splošni cilji ter način spremljanja programov opredeljeni pomanjkljivo, saj ministrstvo ni opredelilo ciljnih vrednosti kazalnikov za njihovo merjenje. Pri revidiranju PRP 2007-2013 je računsko sodišče ocenilo, da ministrstvo pri izvajanju politike razvoja podeželja ni bilo v celoti uspešno. Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007-2013 in Program razvoja podeželja 2007-2013 sicer predstavljata ustrezno podlago za črpanje sredstev za izvajanje posameznih ukrepov, vendar ne vsebujeta jasno opredeljenih razvojnih potreb in konkurenčnih možnosti, zato računsko sodišče ocenjuje, da porabljena sredstva ne bodo v največji možni meri prispevala k odpravi primanjkljajev in k izkoriščanju razvojnih možnosti. Ministrstvo je bilo pri črpanju razpoložljivih evropskih sredstev Programa razvoja podeželja 2007-2013 za leti 2007 in 2008 uspešno, ni bilo pa tako uspešno pri črpanju sredstev na ravni posameznih ukrepov, zaradi česar je računsko sodišče ocenilo, da pri nekaterih ukrepih, namenjenih izboljšanju konkurenčnosti kmetijskega sektorja in kakovosti življenja na podeželju, obstaja tveganje, da zastavljeni cilji tako na ravni ukrepov kot tudi osi ne bodo doseženi (Revizijsko poročilo 2010). Po mnenju Računskega sodišča je bilo MKGP pri izvajanju ukrepov in posameznih aktivnosti premalo ciljno usmerjeno, saj ni določilo jasnih prioritet oziroma s strateškim načrtom ni jasno začrtalo povezave med razvojnimi potrebami ter problemi, cilji in ukrepi. Ocene uspešnosti pri doseganju napredka ministrstva pri izvajanju Programa razvoja podeželja 2007-2013 v letih 2007 in 2008 računsko sodišče ni podalo, ker ministrstvo letnega napredka ni načrtovalo, ampak je v letnem poročilu poročalo le o doseženih učinkih v primerjavi z načrtovanimi učinki za leto 2013. Če bi ministrstvo, poleg ciljnih vrednosti za leto 2013, načrtovalo tudi letni napredek in spremljalo uspešnost pri doseganju tega napredka, bi lahko učinkoviteje ukrepalo ob zaznanem slabšem uspehu na posameznih ukrepih, ter tako izboljšalo stopnjo doseganja ciljev. Revizorji svetujejo spremljanje rezultatov naložb na ravni posameznega kmetijskega gospodarstva, saj ministrstvo le na tak način lahko ugotovi, ali sta uresničevanje ciljev podeželske razvojne politike in poraba finančnih sredstev dosegli svoj namen (Revizijsko poročilo 2010). 5. Zaključek Slovenijo glede na velikost ozemlja označujejo relativno velike medregionalne razlike, višji materialni napredek pa je bil dosežen tudi na račun slabšanja kakovosti regionalnega in lokalnega okolja (Plut 2005). V načrtovanju razvojnih politik Slovenije se zelo postopoma uveljavljajo nekateri varovalno-razvoini strukturni regionalni premiki, kar kaže na primer postopna ekologizacija večjega števila industrijskih podjetij, večje podpore sonaravnemu razvoju kmetijstva, načrtovana večja regionalna raba obnovljivih naravnih virov in predlogi ekološkega omrežja Natura 2000. Zahteven prihodnji trajnostni sonaravni izziv Slovenije je konkretna in učinkovita integracija varstva okolja v sektorske politike, zlasti preko prostorskega načrtovanja in regionalnih razvojnih projektov (Stanovnik, Ekar Slabe 2004), zelo izrazito pa tudi z izvajanjem ukrepov politike razvoja podeželja, ki poleg okoljevartvene komponente spodbuja tudi endogeni razvoj ter aktivacijo lokalnega prebivalstva. 6. Viri 1. Cunder, T., 2006: Slovensko podeželje in nova strategija razvoja. Dela 25, str. 147-158 2. DRP - Državni razvojni program Republike Slovenije za obdobje 2007-2013. Vlada Republike Slovenije^Ljubljana, 2008 3. Kokolj Prošek, J., 2006: Razvoj Podeželja. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pridobljeno 28.6.2010 s spletne strani: http://www.elo.org/UserFiles/File/Kokolj.pdf 4. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 2010. Pridobljeno 28.6.2010 s spletne strani: http://www.mkgp.gov.si 5. NSNRP - Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007-2013. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana, 2007 6. Plut, D., 2005: Sonaravna zasnova regionalnega razvoja Slovenije. Dela 24, str. 99-111 7. Poročilo o napredku v okviru Programa razvoja podeželja 2007-2013 za leto 2009. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2010. Pridobljeno 28.6.2010 s spletne strani: http://www.mkgp.gov.si/si/program_razvoja_podezelja_2007_2013/letna_porocila/ 8. Potočnik Slavic, L, 2008: Endogeni razvojni potenciali podeželja. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Ljubljana 9. PRP - Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2007 10. Ravbar, M., Razpotnik Viskovic, N., 2010: Pomen večnamenske vloge kmetijstva v preobrazbi podeželja. Podeželje na preizkušnji, Unoverza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana 11. Revizijsko poročilo - Razvoj podeželja v republiki Sloveniji. Računsko sodišče Republike Slovenije, Ljubljana, 2010 12. Stanovnik, P., Slabe Ekar, R., 2004: Znanost in raziskovanje za uravnoteženi razvoj. Zbirka 13. Usklajeno in sonaravnol 1, Svet za varstvo okolja RS, Ljubljana, 51-54. 14. Statisdčni urad Republike Slovenije. Popis prebivalstva 2002 15. ZKme - Zakon o kmetijstvu. Uradni list RS, št. 45/2008 PRILOGA 3 JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO IN REGIONALNI RAZVOJ 1. Opredelitev koncepta javno-zasebnega partnerstva Pojem javno-zasebnega partnerstva (angl. public-private partnership) je v zadnjem obdobju pogosteje obravnavan v širši politični javnosti, saj naj bi bilo mogoče s pomočjo zasebnih vlaganj izvesti marsikateri projekt v javnem interesu. Vse večje nezadovoljstvo upravičencev javnih storitev, pogoste kritike o delovanju javnega sektorja, zahteve po prilagodljivosti in preglednosti ter zahteve po kakovostnejših, cenejših in dostopnejših storitvah javnega sektorja, so pripeljale do ugotovitve o tem, da se povezava javnega in zasebnega sektorja kaže v smeri doseganja boljših in učinkovitejših rezultatov. Pri javno-zasebnem partnerstvu ne gre za enotno defmi0,0,ran pravni pojem, saj je potrebno izbrati najustreznejša pravno-organizacijska razmerja za vsak projekt posebej. V Sloveniji je v letu 2007 začel veljati Zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Zakon (ZJZP, Ur.l. RS 127/2006) definira javno-zasebno partnerstvo kot »razmerje zasebnega vlaganja v javne projekte in/ali javnega sofinanciranja zasebnih projektov, ki so v javnem interesu, ter je sklenjeno med javnim in zasebnim partnerjem v zvezi z izgradnjo, vzdrževanjem in upravljanjem javne infrastrukture ali drugimi projekti, ki so v javnem interesu, in s tem povezanim izvajanjem gospodarskih in drugih javnih služb ali dejavnosti, ki se zagotavljajo na način in pod pogoji, ki veljajo za gospodarske javne službe, oziroma drugih dejavnosti, katerih izvajanje je v javnem interesu, oziroma drugo vlaganje zasebnih ali zasebnih in javnih sredstev v zgraditev objektov in naprav, ki so deloma ali v celoti v javnem interesu, oziroma v dejavnosti, katerih izvajanje je v javnem interesu.« Zakon o javno-zasebnem partnerstvu je krovni postopkovni zakon, ki področje sklepanja različnih oblik javno-zasebnega partnerstva ureja enotno, področje javno-zasebnega partnerstva kot tudi področje koncesij v Evropski uniji ni urejeno enotno. Pravni red EU ureja le koncesije gradenj, ostale oblike sodelovanja javnega in zasebnega sektorja pa vsaka država članica ureja z nacionalno zakonodajo avtonomno (Poročilo o sklenjenih oblikah javno-zasebnega partnerstva v Republiki Sloveniji do 30.4.2008, 2009, str. 6). Sprejeta slovenska zakonska podlaga se ni spuščala v končno definiranje oblik javno-zasebnega partnerstva, temveč je s pomočjo postopkov izvedbe projekta v javno-zasebnem partnerstvu določila oblike sodelovanja v razmerju do izvajanja partnerstva na: 1. pogodbeno partnerstvo: pogodbeno partnerstvo se nadalje razdeli še na koncesijsko razmerje ter javno naročniško razmerje. Koncesije so pogosto dolgoročne pogodbe, kjer ima zasebni subjekt (koncesionar) na podlagi pisne zaveze javnega sektorja pravico do financiranja, vlaganja ali izgradnje infrastrukture bodisi opravljanja storitev v javnem interesu. V tem primeru koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati javno službo ali drugo dejavnost v javnem interesu, kar lahko vključuje tudi izgradnjo objektov in naprav, ki so deloma ali v celoti v javnem interesu. Za javno-naročniško razmerje se šteje odplačno razmerje med naročnikom in dobaviteljem blaga, izvajalcem gradenj ali izvajalcem storitev, katere predmet je naročilo blaga, izvedba gradnje ali storitve. Pri izvedbi pogodbenega partnerstva se poleg tega zakona upoštevajo tudi določila Zakona o javnih naročilih in Zakona o gospodarskih javnih službah. Slika 1: Koncesijsko in javno-naročniško partnerstvo C Pogodbeno partnerstvo Koncesijsko partnerstvo Javno-naročniško razmerje Dvostransko pravno razmerje Tveganja pri projektu na strani zasebnika Odplačno razmerje med naročnikom in izvajalcem Javni sektor nosi večji del tveganj 2. statusno partnerstvo: razmerje javno-zasebnega partnerstva se v primeru statusnega partnerstva v odvisnosti od pravne narave razmerja lahko izvaja kot: partnerstvo z ustanovitvijo pravne osebe, katere ustanovitelji so država, ena ali več samoupravnih lokalnih skupnosti ali drugih oseb javnega ali zasebnega prava (zakon dovoljuje le ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo ali delniške družbe, izjemoma tudi evropske delniške družbe), partnerstvo s prodajo deleža (gre za prodajo deleža države, samoupravne lokalne skupnosti ali druge osebe javnega prava), partnerstvo z nakupom deleža (gre za nakup deleža javnega partnerja v osebi javnega prava ali drugi pravni osebi). Pri izvedbi statusnega partnerstva se poleg tega zakona upoštevajo tudi določila Zakona o gospodarskih družbah in Zakona o javnih financah. Slika 2: Oblike statusnega partnerstva C Statusno (institucionalno) parnerstvo ) Ustanovitev pravne osebe Prodaja deleža Nakup deleža Sicer pa so v teoriji poznane najmanj štiri stopnje javno-zasebnega partnerstva (JZP) glede na prenos tveganj na zasebni sektor. V naslednji tabeli so predstavljene štiri najpogostejše oblike JZP, ki povzemajo smernice EU za uspešna javno-zasebna partnerstva. o g o o ^ a N BO H o o J= § ^ fi 5 -a w C« ca ^ ^ r- .Sž, 2 a DO Ü ■C S a a « s g.f 3ä .8 .i, •r- O q 6 O 'S o Q-_ M a M > a C ■n o. S ^ o Z o S ž £ S ^ C__5 fu S T3 .2, O ? BO BO O O CU D. O DO ^ 3 N bo>N s iS > .EJ 3 s ä 3 o U w (U o a S s S Z D. * -O a o ^ O. S g ■ff g. ä - g ^ 3 ^ O P "Iii II -i s. -o ^ S J N -g B ca > K § s ,S S f; D O S Q. S H "S i "5? -r s 11 s g .2Ž, ■a .2, o ?? BO BO o o o. o. f-i o. a 3 > o o - tD -S « •a .2 o C BO a o ;rr E S 2 & -g S os a o BO _ S s §1 > .Es § fe ' O p H a I S z D. e o o. ca C > I"« S s iS-S J a (TS = 6 S i o E - £ i .S T3 O ■ R- Cu "O g č ■ü S .=8 o BO o O Q. O, _ , S " O D. a '5" 1 JD T3 C O tu > 5 S s CJ 2 C o C3 C > O o č' o 5= -s ¥ 8 > " s o " CL 5 C 2. o BO ^ C ID « M 15 > > K o o • E Q. s ° ca > > P H o 0,0. g"- ■C > J= 3 " , O XI ca -S ca P* « ii D > o >3-S -O S af rt "o C rt C Ö >c/i BO rt '5- X) O 3 o- rt H O 'c (D "c >S3 m O S N -O (U O C bJü > •J > o ^ XI o O si o C -a o. 5 .„ - = S S u- St C ca S S S D > ^ >N o 2 o, o. J3 ca u o a, 9 > (D u T O (U iz: ^ M I S ■a E g « i i.t i •C 2 £ (X o, o o u Si ^ o w s- s o ^ [? o ca Ü BO N • o - O n a -n ; ^ .2 " Si .5 ^ ca Cl^ o. N ca > N 2 s 2 tž si o B E ■ S ca £ g 33 • — oi > -o S § N O O 2 Sa -D (1> o s-2 o e 6 ■ II Cu N I U C D. C BO N t O C > •S ^ 3 o (U > o C M o O E OJ o |o ll s Sfg s.s s J o E &II P a C O ca H 3 i? 2 > t« ».g 0 't: C S « 1 N ä = rt O C ^ Ü o t3 ■g rt — -o N ' "o 3 vj f§ ^ 'o D C rt S 2 g 5 rt "S (t> E ■S = - - . s g E E I p > " a ° E , aJ "O M T3 (L) .3 S £ -K- E 'ö- g J I s E > ca -a ■C C ^ ca ^ BO ca ž fi i.I a T3 ■ D. 3 - ■H. S O C .3 C r^ o C u BO S o > ■o C 2 a ž g ■K- ca S 'č^cS ca ^ > O o BO C g C/} Cl- X> •a o BO o o. B ■ > cu ^ = i i Ig ) ^ C j as ) T D i a a. 1 ca ? C -p 3 >S I : rt o - N rt ü 2 • ■u ^ t— -"a C (U C lil t? a. Ü > ^ C/3 " 's' C s —5 -a S g 'c" = (u i t; S" C- s > o ,s a.2 vo — s 2 -s g -O «a.s g > -H, •S » •§ . " § 2 o rz: D-§ ÖJ) C 5 o « 5 -g g s o s S 'a g O*"" rt rt rt ^ N C N (L) 2 > al o o 3 ca ^ 2 N o, -C -d ca tS o E o > o s ^ .2 C S S d o -o ei A! o iS 13 X) cd H M g S-5 -Sf « "O S, i o bo IS Sü g ft. T3 W =2 C« i I « a ^ s fc « o a ca o C i 60 o •S C 4» ca O S "s S 9-i S ta = d S 3 Q sa o o H O pa o o Kj l3 «s N .-T > £ p "c" o C3 s D. o, y: > 2 Q- G "S s 'S N >o CJO O D O C O C/: X> > o K "O C > P CX o >o o cc a g 1 1 o >o c3 'c C Cl. > > > o as ^ ci" > o G3 CT3 C« JZ cd E £ £ o O H o. o N > H O pa W C 'S S ^ D, «3 O, O C3 « u. o 1 -O C H =a s o > o o > < o. = o K 5r o cl p H ^iS .2, s ^ ^ C .'A 3 ä'.O CL o V-. O O os C C N3 N Cd o C Cd TD O C O s Ui > CO S3 O 'P cd N O o O. -O y. O o Cd O OJl a cd o 73 N C Cl. o X) U C •a a s u >o " s ■a N D 1) — ^ _ O ^ S - g „SI D, c: C3 o g I ti^ CU 3 C CO J: >U OJ C KI o > M ^ JÜ (D O C _cd 'P cd > O cd X) C Cd O C b/j o > •p o 1 C N D- "t C Cd cd cd iS > O 'o. C H-< Pi Oh y ÜJ PQ P Cu J D P-, 00 00 m u u D 00 Pi g oo W § J U-1 Q p o > Poleg zgoraj navedenih osnovnih modelov JZP zgolj za ilustracijo omenjamo tudi številne različice JZP, ki so odgovor na različne potrebe izvedbe investicijskih projektov. Prilagojene so stopnji vključenosti zasebnega sektorja v posamezni investicijski projekt. Slika 3: Oblike JZP Hov! projekti Design-Buiid- Design-Build- DesignrBuiia- Build-Own ; . Buiid-Own- Design-Build Maintain Operite Operate-Maintain Operate-Transfer . Operate^ : s; : Odgovornost na strani Javnega sektorja Odgovornost na strani zasebnega sektorja ^ I I I I I r . fogodfaaia" Pogodbe za uprav^aiy^, ;, : ; !^^ / Koncesija: v; ; \ ■ ' Obstoječa infrastruktura in objekti Vir: Closing the infrastructure gap: The role of Public-private Partnerships. Deloitte Research, 2007, Str. 5. Temeljne značilnosti posameznih pristopov so: • Design-Build (DB) - načrtuj-izgradi: zasebni sektor načrtuje in gradi infrastrukturo na podlagi zahtev javnega sektorja. Najpogosteje se partnerji dogovorijo za fiksno ceno, s čimer je stroškovno tveganje preneseno v celoti na zasebni sektor, zato se ta model ne obravnava vedno kot del javno-zasebnega partnerstva. Po dokončanju izgradnje javni sektor prevzame upravljanje in vzdrževanje infrastrukture. • Design-Build-Maintain (DBM) - načrtuj-izgradi-vzdržuj: podobno kot DB, s tem, da zasebni sektor tudi vzdržuje infrastrukturo. Odgovornost obratovanja ostaja na strani javnega sektorja. • Design-Build-Operate (DBO) - načrtuj-izgradi-izvedi: zasebni sektor načrtuje in gradi javno dobrino. Po zaključeni gradnji jo zakupi na dolgi rok in z njo upravlja, po preteku zakupa pa jo preda javnemu sektorju. • Design-Build-Operate-Maintain (DBOM) - načrtuj-izgradi-izvedi-vzdržuj: podobno kot DBO, le da zasebni sektor tudi vzdržuje infrastrukturo. Gre za model, ki je najbolj poznan pod kratico BOT in je eden izmed osnovnih modelov JZP (opisan je tudi v tabeli zgoraj). • Build-Own-Operate-Transfer (BOOT) - izgradi-lasti-izvedi-prenesi: zasebni sektor dobi za določeno obdobje v zakup franšizo za financiranje, načrtovanje, izvedbo in upravljanje z javno dobrino, kot tudi pravico, da svojo storitev zaračunava uporabnikom. Ko preteče zakupno obdobje, se lastništvo nad javno dobrino prenese na javni sektor. • Build-Own-Operate (BOO) - izgradi-lasti-izvedi: zasebni sektor zgradi objekt ali infrastrukturo, ki ostane v njegovi trajni lasti in nima pogodbene obveze do javnega sektorja, dajo prenese nanj. Javni sektor le odobri, da z infrastrukturo lahko upravlja in jo trži, običajno za neko določeno obdobje. JZP se uporablja tudi za že obstoječo infrastrukturo, in sicer so najbolj poznane naslednje oblike: • Pogodbe za izvajanje storitev (service contract): javni sektor s pogodbo prenese na zasebni subjekt opravljanje določenih storitev v zvezi z infrastrukturo, ki jih je pred tem opravljala javna institucija. • Pogodbe za upravljanje (management contract): podobno kot prejšnja oblika, le da je zasebni subjekt odgovoren za vse vidike obratovanja in vzdrževanja za infrastrukturo, ki je predmet pogodbe. • Najem (lease): javni sektor podeli zasebnemu subjektu zakupno pravico za infrastrukturo. Zasebni subjekt upravlja in vzdržuje infrastrukturo v skladu z najemno pogodbo. • Koncesija: javni sektor podeli zasebnemu subjektu izključno pravico za upravljanje in vzdrževanje infrastrukture v daljšem časovnem obdobju v skladu s pogoji, ki jih postavi javni sektor. Javni sektor obdrži lastninsko pravico nad osnovno infrastrukturo, medtem ko ima zasebni subjekt lastninsko pravico nad izboljšavami, nastalimi v obdobju trajanja koncesije. • Odsvojitev (divestiture): javni sektor prenese lastninsko pravico nad infrastrukturo, v celoti ali le njen del, na zasebni subjekt. Ponavadi javni sektor postavi določene pogoje pri prodaji in s tem zagotovi dolgoročno korist od infrastrukture. Šele pred nekaj več kot desetimi leti se je zgodil premik v paradigmi pristopov, kako posamezne države realizirajo infrastruktume projekte. Financiranje, zasnovanje, gradnja in obratovanje infrastrukture tudi s strani zasebnega sektorja predstavlja enega izmed najpomembnejših modelov pri zmanjševanju nastale infrastruktume vrzeli. Model je uporaben praktično v vseh infrastruktumih projektih, od gradnje cest, predorov, mostov, sistemov oskrbe z vodo, letališč, šol, bolnic, socialnih stanovanj, zaporov, itd. Takšni projekti ponavadi vsebujejo dolgoročno razmerje med institucijami javnega sektorja in privatnimi subjekti, katerih oblike in možni pristopi so natančneje obrazloženi na prejšnjih straneh. Razmah projektov JZP seje pričel v Veliki Britaniji, z uveljavitvijo zasebne finančne pobude (Private Finance Initiative - PFI) so bili narm^eč razviti in zgrajeni številni infrastruktumi projekti, v povprečnem letu je bilo s pomočjo JZP začetih ali dokončanih preko 100 projektov. Trenutno PFI projekti predstavljajo med 10 in 13 odstotki vseh investicij v javno infrastrukturo v Veliki Britaniji. Podobne trende je moč zaznati tudi v drugih državah, npr. v Indiji, na Japonskem, v Kanadi (v Britanski Kolumbiji znaša delež infrastruktumih projektov, ki so zasnovani, zgrajeni in obratovani po principih JZP, kar 20 odstotkov), v zadnjem času pa tudi v Ameriki in po celi Evropi. Nekatere tranzicijske države, npr. Češka, so model JZP učinkovito izkoristile za dokončanje projektov v roku in s predvidenim obsegom denarja, prav tako pa so na ta način pritegnile neposredne tuje investicije. Jasno torej je, da je trend uveljavljanja JZP globalen, število projektov pa se rapidno veča v vseh infrastruktumih sektorjih. Med posameznimi državami pa obstajajo velike razlike v nivojih razumevanja in zahtevnosti pri uporabi inovativnih partnerskih pristopov. Vsaka država - pa tudi regije in lokalne skupnosti - je izbrala svoj lasten slog pri uveljavljanju koncepta JZP. Med faktorje, ki igrajo pomembno vlogo pri tem, sodijo politična klima, razvitost kapitalskega trga, zakonske podlage za spodbujanje in omogočanje sodelovanja in podobno. Na podlagi teh kriterijev je mogoče razločiti tri različne stopnje zrelosti JZP trga, ki so predstavljene v naslednji sliki: kot je razvidno, se mnogo držav nahaja na prvi stopnji razvoja JZP - politika JZP in zakonodajni okvir se komaj dobro oblikujeta, definirajo se postopki in vsebina javnih naročil in sklepanja pogodb, zasebni sektor se šele »ogreva« za sodelovanje v JZP. Evidentno je, da se Slovenija po vseh svojih karakteristikah uvršča na ta nivo. V tej fazi je dobro poznati dobre in slabe prakse dragih držav in sektorjev, saj lahko na ta način država hitro napreduje na višjo stopnjo. Učiti se je potrebno predvsem od tistih držav, ki se nahajajo na višjih stopnjah: Velika Britanija na področju izgradnje šol, bolnic in obrambnih objektov, Avstralija in Irska pri izgradnji cest ter Nizozemska pri izgradnji socialnih stanovanj in prenove mest. Na ta način je omogočeno hitro napredovanje in izogibanje težavam in napakam, ki izhajajo iz izkušenj drugih držav in sektorjev. Zavedati se je namreč potrebno, da ni enega modela JZP, ki bi ustrezal vsem infrastrukturnim projektom in okoljem, v katerih se projekt izvaja. Izbrati je potrebno tak pristop, ki je dovolj fleksibilen, kreativen in prilagojen lokalnim razmeram, to pa omogoča, da se država premika po krivulji navzgor proti višjim stopnjam zrelosti trga JZP. Slika 4: Krivulja zrelosti razvoja JZP visoka Razvitost zahtevnost nizka stopnja 3 krivulja razvoja trga UK Australia Ireland Stopnja 2 Netherlands Italy New Zealand Greece Portugal Spam Frai^ce Canada US Japan Germany Stopnja 1 China India Slovakia Latvia Russia ■ Belgium South Africa Denmark Hungary Mexico Czech Republic Finland Sulgaria Brazil Croatia Poland Albania nizka Aktivnost visoka Vir: Closing the infrastructure gap: The role of Public-private Partnerships. Deloitte Research, 2007, Str. 6. > Oblikovanje političnega in zakonodajnega okvirja > Oblikovanje oz. določitev centralne enote za vodenje implementacije > Razvoj potrebnih struktur > Določitev postopkov in vsebin javnih naročil in sklepanja pogodb > Začetek razvoja trga JZP > Prenos dobrih in slabih praks iz tujih izkušenj in drugih sektorjev > > > > > > > > > > > > Oblikovanje posebnih enot za JZP znotraj posameznih agencij Začetek razvoja novih hibridnih modelov (t.i. alianse, združevanje manjših projektov, skupna vlaganja...) Razširitev in pomoč pri oblikovanju trga JZP projektov Pridobivanje novih virov s kapitalskega trga Uporaba JZP za spodbujanje storitvenih inovacij Trg JZP se širi v več sektorjev Izvajanje novih inovativnih modelov JZP Kreativni in fleksibilni pristopi k definiranju vlog javnega in zasebnega sektorja Uporaba kompleksnih modelov tveganj Poudarek je na celotnem življenjskem ciklu projekta Prenos podjetniških principov delovanja v javno sfero Organizacijske spremembe in spremembe sposobnosti javnega sektorja za podporo vlogi JZP Je pa potrebno na tem mestu poudariti, da se v Sloveniji veliko razpravlja predvsem o ekonomskem, razvojnem in javnem vidiku ter vse premalo o čistem pravnem in izvedbenem vidiku javno-zasebnih oblik partnerstva, o njegovih izvorih, regulaciji in izzivih za teorijo ter prakso, kar je zelo pomembno pri sklepanju javno-zasebnih partnerstev v določenem institucionalnem in zakonodajnem okolju. Na dnevu županov v letu 2007 so bila s strani pravnice Mojce Štritof-Brus izpostavljena naslednja vprašanja in dileme, ki so še danes aktualna: • Ali je zakon prilagojen na specifike slovenskega normativnega prostora? • Ali je zakon prilagojen na formacije in načine dela lokalnih skupnosti, države, pokrajin, drugih javnih oseb? (problem financiranja in kadrovanja). • Zakon sicer kar v treh členih navaja, kaj naj bi se po tem zakonu štelo za JZP, pa vendar ni docela jasno, kateri projekti naj bi bili v tem okviru mogoči in na katerih področjih (nejasnost in nedoločnost zakona v določbah splošnega dela). • Načelo subsidiarne odgovornosti predstavlja hud pritisk na javnega partnerja (zadolževanje subjektov....). • Položaj promotorja ni definiran tako kot v tujini - ali je predvidena povrnitev stroškov? • Določbe, ki urejajo posebnosti statusnega partnerstva (nekateri členi so v določeni kolizijah z novo zakonodajo na drugih področjih). • Določbe o trajanju razmerja so preveč pavšalne (tako kažejo tudi primeri iz tujine in sodna praksa). • Izvedba predhodnega postopka je splošno določena in nejasna. 2. Javno-zasebno partnerstvo v Sloveniji Ocena stanj (izkušenj) z javno-zasebnim partnerstvom v Sloveniji je narejena predvsem na osnovi Poročila o sklenjenih oblikah javno-zasebnega partnerstva v Republiki Sloveniji do 30.4.2008. Čeprav imamo v Sloveniji normativno področje javno zasebnega partnerstva še bolje urejeno kot to zahteva od nas pravni red Evropske unije, pa se še vedno srečujemo z osnovnim nerazumevanjem tega inštrumenta. V veljavi je Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, imamo zavezujoče (direktiva 1004/18/EC) in ne-zavezujoče (smernice. Bela knjiga) pravne akte EU, imamo pravila EUROSTAT, ki okvirno določajo računovodsko obravnavo teh projektov. Ker Slovenija vstopa v še eno pomembno integracijo, OECD, bo potrebno pregledati usklajenost Osnovni problemi e pojavijo pri opredelitvi vrednosti za denar (Value for Money). Javno-zasebno partnerstvo ni čarobna paličica, ki bo rešila potrebe po infrastrukturi, je le nabor različnih modelov financiranja le-te, s številnimi prednostmi in s številnimi slabostmi. Javni sektor se premalo zaveda, da je za izvedbo projekta javno-zasebnega partnerstva bistven dober investicijski program, ki ga javni partner pripravi v prvi fazi kot predinvesticijsko zasnovo in da projektov, ki niso ekonomsko upravičeni, ne gre prenašati na zasebni sektor. EUROSTAT pravila jasno določajo, kdaj je projekt evidentiran izven sektorja države. To je le v primeru, ko zasebnik prevzame tveganje izgradnje in tveganje povpraševanja ali razpoložljivosti. Računovodska obravnava projekta, za ali izven bilančna evidenca, ne bi smela biti kriterij izbire in odločitve za projekt. Če se skozi analizo projekta izkaže, da obstajajo ekonomski in družbeni argumenti za izvedbo projekta, sama računovodska obravnava ni relevantna. Pri projektih javno-zasebnega partnerstva je pomembno, da javni partner ve, kaj želi. Da zna opredeliti in definirati končno storitev, saj kupuje storitev, ne več sredstev. Ta so praviloma v času trajanja pogodbe v lasti zasebnika. Čeprav se pojavlja dvom v učinkovitost javno zasebnega partnerstva, gre iskati razloge za to v slabo pripravljenih projektih in slabem nadzoru nad njimi. V razvidh ekonomijah končni koristniki ne bi smeli občutiti razlike v ceni in kvaliteti storitve glede na to, ali je izvajalec zasebnik ali javni sektor. Pri zagotavljanju storitev v javnem interesu mora biti cena za končnega koristnika enaka, ne glede na to, ali storitev zagotavlja javni ali zasebni sektor. To zahtevajo tako pravila EU kot OECD. Torej je temeljno vprašanje Ali projekt res potrebujemo, ali ga potrebujemo v taki obliki in ali si ga kot takega lahko privoščimo? Pomembna je presoja učinkovitosti projekta in ne računovodska obravnava! Občine uporabljajo javno-zasebno partnerstvo, vendar predvsem koncesije. Pri uporabi JZP Ministrstvo za finance ugotavlja naslednje pomanjkljivosti: nepravilnosti vezane na transparentnost postopka in pomanjkljivo dokumentacijo, ki je osnova za odločitev o izvedbi projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva. Najpogostejše nepravilnosti pri izvajanju zakonov so predvsem nespoštovanje načela transparentnosti (neposredno sklenjene pogodbe z zasebnim partnerjem), nespoštovanje obveznega »market testa«, občine ne posredujejo podatkov skladno z zahtevami ZJZP, idr. V letu 2008 je po podatkih Ministrstva za finance kar 69 občin ali 32,85% ni imelo sklenjene nobene pogodbe o javni-zasebnem partnerstvu. Eno sklenjeno pogodbo o JZP je imelo 53 občin, največje število pogodb po posamezni občini pa je 14. Povprečno ima slovenska občina 1,86 sklenjenih pogodb o JZP, če pa iz analize izvzamemo občine, ki take oblike sodelovanja nimajo, je povprečje 2.8. Prevladujejo koncesije, kar je razvidno iz naslednje tabele. Tabela 2: Podatki o vrsti koncesijskega akta Vrsta pravnega akta Število 2007 2008 Družbena pogodba; izbirna lokalna javna služba 1 1 Javno pooblastilo 3 3 Koncesijska pogodba 256 367 Koncesija gradnje 1 1 Ni podatka 22 37 Pogodba 77 77 Soinvestitorstvo 1 1 Sporazum 1 1 1 Skupno podjetje (statusno partnerstvo) 1 4 Vir: Poročila o sklenjenih oblikah javno-zasebnega partnerstva v Republiki Sloveniji do 30.4.2008, 2009, str. 10. Med koncesijami prevladujejo naslednje dejavnosti: področje odpadkov (odvoz odpadkov in/ali odlaganje odpadkov), pogrebna in pokopališka dejavnost, distribucija zemeljskega plina, oskrba s pitno vodo ter čiščenje voda, vzdrževanje občinskih cest in ostale dejavnosti (plakatiranje, vzdrževanje javne razsvetljave, linijski prevoz potnikov v notranjem prometu, oskrba s toplotno energijo, ...). 3. Javno-zasebno partnerstvo in financiranje regionalnih projektov Značilnosti javno-zasebnega partnerstva so poznane iz teorije in primerjalnih izkušenj (Čepeljnik, 2006, str. 2). Med prednostmi gre seveda izpostaviti proračunsko nevtralnost oziroma razbremenitev javnih financ, ker breme financiranja prevzema zasebnik, zasebni kapital pospešuje razvoj infrastrukture in omogoča alokacijo javnih sredstev v druge vire, pomemben pa je tudi prenos finančnih, poslovnih in drugih tveganj na zasebni sektor, izkoriščanje know-howa in izkušenj zasebnega partnerja, ki nosi tudi odgovornost za izvajanje predmeta javno-zasebnega partnerstva v času trajanja partnerstva ter stimulacija zasebnika. Z javno-zasebnim partnerstvom naj bi se dosegalo zlasti optimiziranje izpolnjevanja javnih nalog, saj naj bi se določene javne naloge izvajale boljše ob istih stroških oziroma ceneje ob isti kakovosti (doseganje optimalnega razmerja med stroški in učinki). Posledično naj bi JZP vplivalo tudi na delovanje celotnega javnega sektorja. Seveda ima javno-zasebno partnerstvo tudi slabosti. To so obstoj različnih tveganj za zasebni kapital, ki bodo predstavljena v nadaljevanju, nezaupanje javnosti do zasebnega kapitala (k temu pogosto prispevajo neustrezno izpeljani projekti JZP), kreditiranje zasebnikov je običajno dražje od kreditiranja države, strah pred izgubo javnega vpliva na izvajanje javnih nalog, nevarnost nesolventnosti zasebnega upravljavca, zmanjšanje števila delovnih mest, kar sproža negodovanja sindikatov. Izkušnje kažejo, da ni nujno, da so storitve za uporabnike cenejše. Nasprotno, pogosto so dražje, kljub praviloma bolj ekonomičnemu poslovanju. Razlogov je več, zlasti pa večja preglednost stroškov pomeni, da uporabnik plača tudi tiste stroške, ki so se prej pokrili iz javnih sredstev (davkov) (Mužina, 2005a). Za zasebni sektorje JZP priložnost za opravljanje dejavnosti za ustrezno plačilo. Obstajata pa dve vrsti dejavnosti (Čepeljnik, 2006, str. 16): 1. Dejavnost je lahko rentabilna in vprašanje je, ali je mogoče iz tega potegniti rento in jo porazdeliti med operaterja in skupnost, ki delegira pravice. Pogajanja med partnerjema potekajo predvsem v povezavi z višino pravic, ki jih je treba plačati za zagotavljanje in gospodarsko rabo storitev. Interes zasebnika pa je usmerjen v zagotovitev čim hitrejše rabe storitev. 2. Storitve so lahko za družbo potrebne, vendar niso vedno ekonomsko upravičene. Zasebni sektor ne more in noče kriti vseh stroškov opravljanja dejavnosti. V teh primerih mora javni sektor zagotoviti subvencijo na začetku gradnje infrastrukture ali kasneje proporcionalno nivoju samega izkoriščanja. Pogajanja potekajo o višini subvencije in skladno s prevzetimi tveganji pogodbenih strank. Interes zasebnika, ki delno ali v celoti vlaga v infrastrukturo, je, da do rabe pride čim prej, zato si prizadeva zaključiti izvedbo pred rokom. Iz socialnoekonomskih in političnih razlogov je v interesu javnega sektorja, da do uresničitve projekta ali vsaj do njegove najave, pride čim prej. V JZP projektih pogosto prihaja do različnih interesov. Medtem ko javnemu sektorju ni temelji cilj delovanja ustvarjanje dobička, temveč večanje družbenega bogastva, pa je primarni cilj delovanja privatnega podjetja večanje enote lastniškega kapitala. Potrebno je upoštevati, da ima država za financiranje javnih storitev omejena sredstva. Pri določenih oblikah organiziranosti je ustvarjanje dobička zaželeno, drugod pa ne (npr. neprofitne organizacije). Predstavljene napetosti, ki se ustvarjajo med dobičkom in stroški ter dobičkom in investicijami, narekujejo potrebo po pravnih okvirih za zagotavljanje kvalitete storitev, ki se izvajajo po modelu JZP. Javni sektor mora ščititi javni interes in postavljati standarde kakovosti ter jih nadzorovati, a če je preveč izključen iz procesa, je lahko nadzor pomanjkljiv, izguba kontrole pa posledica odrinjenosti. Javni sektor prepogosto napačno oceni stroške plačila storitev in JZP model izvajanja storitev zahteva oblikovanje cen z upoštevanjem vseh stroškov. Za projekte JZP velja, da so ponavadi po svoji finančni in pravni konstrukciji bistveno bolj kompleksni in zahtevni od tipičnih javnih projektov, kar zahteva visoko usposobljeno skupino na strani države ali občine. Pogosto se dogaja, da imajo najavljeni projekti in izpeljani javni razpisi prekratke roke, saj se kasneje izkaže, da je bil projekt v tehničnem smislu slabo pripravljen. Za ekonomsko upravičeno izvedbo takega projekta je potrebno izpostaviti še eno obliko tveganja, in sicer pomanjkanje ustreznega znanja javnih uslužbencev za sklepanje tovrstnih pogodb. Slaba pogodba o sodelovanju javnega in privatnega sektorja vodi k še večji porabi javnih sredstev in dražji investiciji, zato je pomembno usposabljanje javnih uslužbencev, da pridobijo tovrstna znanja. Zato je pomembno, da obstoji tako javni kakor zasebni interes. Partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem je orodje, ki zahteva kompleksno obravnavo in ne more samo po sebi izboljšati projekta do te točke, da bi mu zagotovilo rentabilnost. Projekt partnerstva je lahko uspešen le, če izpolnjuje pogoj socioekonomske rentabilnosti. To pomeni, da je koristen za družbo in hkrati izvedljiv v ekonomskem smislu. V praksi se dogaja, da je zasebni sektor v razgovore pogosto povabljen prepozno, zato nima možnosti izboljšanja razpisa. Zasebni sektor ima ob vstopu v JZP projekte vsaj naslednja tveganja (Čepeljnik, 2006, str. 10): • Projektno tveganje: Stroški kapitala se za posamezen projekt lahko izkažejo za višje, kot so bili načrtovani oziroma lahko končanje projekta traja dlje od načrtovanega. • Operacijsko tveganje: Operacijski stroški za projekt so lahko višji od načrtovanih. • Tehnično tveganje: Možno je, da se projekt ne odvija, kot je bilo pričakovano ali pa bi utegnil utrpeti neke vrste neuspeh, ki bi sprožil potrebo po dodatnem trošenju na drugih projektih. • Finančno tveganje: Stroški pridobivanja denarja, potrebnega za izvršitev in/ali opravljanje projekta, so lahko višji, kot so bili ocenjeni. • Regulativno tveganje: Spremembe v pravilniku, ki usmerjajo prihodnje modifikacije, kot so lahko novi varnostni standardi, lahko povzročijo stroške na projektu preko njegove življenjske dobe. • Tveganje javne politike: Spremembe v javni politiki bi utegnile zmanjšati potrebo po projektu. Zamislite si izgradnjo avtoceste za olajšanje zastojev, nato pa dvignete davke na gorivo, z namenom spodbujati koriščenje javnih tranzitnih sredstev. • Politično/pravno tveganje: Vlada lahko ugotovi, da projekt ni v javnem interesu in bodisi izsili modifikacijo ali celo odpove projekt. Alternativno lahko tudi pravni ugovori, bodisi s strani javnosti, trga ali civilne iniciative ogrozijo projekt. • Višja sila: Projekt lahko utrpi poškodbe ah uničenje z dogodki izven človeškega nadzora. K temu spisku lahko štejemo tudi tveganje povpraševanja, saj se lahko zgodi, da se pričakovane stranke ali uporabniki projekta nikoli ne pojavijo, bodisi zaradi razlogov izven nadzora katerega koli od partnerjev ali napačnega ravnanja le-teh. To je še posebej pomembno vprašanje pri gospodarsko-razvojni infrastrukturi. Zaenkrat ne obstaja univerzalna formula za delitev posameznih tveganj med partnerjema. Delitev se mora opraviti za vsak primer posebej. Pri tem naj zlasti javni partner ne podleže skušnjavi, da bi izsilil prevzem vseh večjih tveganj s strani zasebnega partnerja, saj lahko v tem primeru računa na »učinek bumeranga«. Učinkovita delitev tveganj naj se določi na podlagi načela ekonomičnosti in pravičnosti. Načelo ekonomičnosti pomeni, da vsak partner prevzame tista tveganja, ki jih lahko najbolj učinkovito obvladuje, se pravi tista, ki jih lahko obvlada z nižjimi stroški kot partner. Načelo pravičnosti ima dve dimenziji. Prva se kaže v tem, da vsak partner prevzame tista tveganja, ki izvirajo iz njegove sfere in ima torej nanje določen vpliv, druga pa se kaže v tem, da se tveganja delijo v sorazmerju s pričakovano koristjo (Ferčič, 2005a). Tako posledično tudi ni enotnega modela za izvedbo JZP, saj se le-ta vzpostavi glede na obliko sodelovanja in glede investicije same. Projekti, ki so financirani po modelu JZP, zahtevajo razhčno obravnavo skladno s tem, kako se opravljene storitve plačujejo. Investicije, katerih rezultat so storitve za trg, zahtevajo drugačno obravnavo. Pomemben dejavnik uspešnosti projekta je v takih primerih analiza občutljivosti. Na koncu pa je le pomembno opozoriti, da javno-zasebno partnerstvo ni čudežna pot, ki bi v vsakem primeru in ne glede na okoliščine posameznega primera zagotavljala zadovoljitev potreb javnega partnerja in interesov zasebnika. Obstaja mnogo alternativnih virov financiranja, ki jih ne gre zanemariti v prepričanju, da partnerstva javnega in zasebnega sektorja predstavljajo edino učinkovito pot do uspeha. Model javno-zasebnega partnerstva namreč zahteva kompleksno zasnovo, zahtevna pa sta tudi njegova izvedba in vodenje (Bizjak, 2007, str. 2). Upoštevati ga je potrebno šele potem, ko bo dokazano, da bo takšno partnerstvo doseglo dodano vrednost glede na druge pristope. Udeleženci (oz. "koristniki") vsekakor ne bodo zainteresirani za vstop v JZP, če s tem pristopom ne bodo vsaj dosegali svojih lastnih ciljev (Smernice za izvajanje poslovnega modela partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem pri izgradnji širokopasovnih povezav, 2004, str. 20). Pod nobenimi pogoji pa ne bi smeli gledati na JZP kot zamenjavo za močno, odgovorno in učinkovito oblast. V Sloveniji imamo na področju JZP že določene izkušnje z javno-zasebnim partnerstvom. Javno-zasebno partnerstvo in regionalni razvoj s poudarkom na gospodarsko-razvojni infrastrukturi Če preidemo na možnosti uporabe javno-zasebnega partnerstva, predvsem pri izgradnji gospodarsko-razvojne infrastrukture v Sloveniji, naletimo na naslednje težave. 1. Sami ukrepi so bili neustrezno načrtovani, kar je posledično vplivalo na številna odprta vprašanja, kar seveda krni kakršnokoli javno-zasebno partnerstvo. 2. Zaradi kompleksnosti javno-zasebnega partnerstva je potrebno imeti kompetentnega partnerja v javni upravi. V Sloveniji nimamo dovolj izkušenj s projekti JZP. 3. Sama gospodarsko-razvojna infrastruktura ni najbolj primerna za JZP. 4. Težava je v ločevanju investicije (izgradnja infrastrukture) in naknadnega delovanja (storitve). Neustrezno načrtovanje projektov Celotna Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023 je bila pomanjkljivo načrtovana. V skladu z Načrtom izvajanja Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023 ima le-ta naslednje faze: • identifikacija projektov: izvedena, faza zaključena s sprejetjem resolucije na Vladi Republike Slovenije dne 12. 10. 2006; • strukturiranje projektov: najbolj zahtevna faza, ki sledi takoj po sprejetju Resolucije, v tej fazi je potrebno izdelati študije izvedljivosti projektov po enotni metodologiji, oceniti ustreznost sektorskih politik, ki stojijo za njimi; oceniti privatni interes; presoditi projekte z vidika upravičenih stroškov in pripraviti preliminarno oceno predlagane finančne konstrukcije in izvedbene strukture posameznega projekta; • financiranje projektov: analiza stroškov in koristi je le ena od aktivnosti v tej fazi, ki mora dokončno odgovoriti, kateri projekti so primerni za sofinanciranje projektov in v kakšnem zaporedju; na tej točki se je potrebno o posameznem projektu odločiti: ali je izvedljiv (z modifikacijami) / ne, ali je z vidika stroškov-koristi sprejemljiv; v kolikor da, je potrebno določiti izvedbeno strukturo projekta, ki bo ob upoštevanju potencialnih nevarnosti zagotavljala izvedljivost, transparentnost in učinkovitost izvedbe; • izvedba projektov: končno strukturiranje izvajalske strukture, definiranje finančne konstrukcije in vloge različnih deležnikov izvajalskega procesa; • spremljanje izvedbe: verificiranje proračuna z vidika izbranih projektov; pregled, če so sredstva v OP in drugih EU programih z vidika izbranih projektov resolucije; spremljanje prostorskih postopkov; spremljanje operativnega izvajanja projektov; sodelovanje pri izvajanju izbranih projektov; • in vrednotenje projektov ter izvajanje resolucije v celoti: vmesno, končno (2009 in 2012) in ex-post vrednotenje resolucijskih projektov in resolucije kot celote. Načrtovanje je bilo v veliki meri od zgoraj-navzdol (»top-down«), brez temeljitega posvetovanja z deležniki na regionalni in lokalni ravni (načelo partnerstva). Sama ideja je dobra, problem je, daje bila resolucija pripravljena in promovirana brez ustreznih analiz. Pred sprejetjem nabora »resolucijskih« projektov na Vladi bi bilo potrebno narediti študije izvedljivosti (strukturiranje projektov), saj bi to izboljšalo sprejemljivost predlaganih projektov v civilni in strokovni javnosti. To še posebej velja zaradi namena uporabe JZP pri financiranju le-teh. Zaradi izbranega postopka je med predlaganimi resolucijskimi projekti nekaj »spornih« projektov (Slovenski Jadranski otok. Zabaviščni park Megalaxia), ki so vzbudili odpor v strokovni javnosti. Zaradi nedodelanosti predlaganih projektov je tudi težko definirati razmerja med javnim in zasebnim sektorjem pri projektih, ki naj bi se financirali s pomočjo JZP, saj postavlja tako zasebni sektor kakor tudi javni sektor pred številna odprta vprašanja, kar se je kasneje pokazalo pri začetku izvedbe posameznih gospodarskih središč. Potrebno je omeniti tudi vprašanje absorpcije oziroma z vidika zasebnega investitorja vprašanje tveganja povpraševanja. Potencialni kupci/najemniki izgrajenih kapacitet (prostori, opremljena zemljišča) so lahko domači (slovenski) aH pa tuji. V zadnjih letih smo bili priča le nekaterim »greenfield« investicijam večjih slovenskih podjetij, saj za slovenska podjetja velja, da so predvsem investirala na območju držav bivše Jugoslavije (selitev proizvodnje), medtem ko so bile investicije malih podjetij pogosto le posledica realokacije iz premajhnih prostorov (domača hiša, najeti prostori) na nove lokacije (poslovne cone, do določene mere tudi tehnološki parki). Tudi želja po sektorski (panožni) specializaciji ima določene slabosti, saj je vprašanje večanja že obstoječih kapacitet posameznih sektorjev zelo vprašljivo. Še večji problem predstavljajo tuji kupci/najemniki. V zadnjih letih je bilo v Sloveniji zelo malo tujih »greenfield« investicij. S potencialno izgradnjo vseh gospodarskih središč bi se na trgu pojavilo veliko novih površin, namenjenih različnim ciljnim skupinam, česar se zavedajo tudi nekateri potencialni investitorji. Medtem ko je bilo možno v času konjukture deloma »spregledati« problem potencialne »neabsorbcije«, pa je položaj v času gospodarske recesije drugačen. Podjetja niso pripravljena investirati niti v najboljše projekte, saj imajo velike težave z likvidnostjo. Že sedaj imamo v Sloveniji težave z napolnitvijo že sofinanciranih poslovnih con, k temu pa je potrebno prišteti še številne obstoječe cone. Podobno velja tudi za podjetniške inkubatorje in tehnološke parke. S podobnimi težavami se ukvarjajo tudi v tujini, predvsem na območjih izven urbanih centrov beležijo slabo in neustrezno zasedenost razpoložljivih kapacitet. Po našem mnenju uspeh Tehnološkega parka Ljubljana ne bi smel predstavljati tržnega signala za nekritično izgradnjo podobnih kapacitet v ostalih slovenskih regijah. V skladu s tujimi izkušnjami zahteva oblikovanje tehnološke infrastrukture »kritično maso«: v Evropi ustanovijo znanstveni park na približno 2 milijona prebivalcev, tehnološki park na pol milijona, podjetniški inkubator pa na 300 tisoč prebivalcev (Lesjak, 1999, str. 1), nekateri avtorji govorijo o 200.000 prebivalcih za tehnološki park ter 5.000 podjetij. Osnovni problem je prevelika razdrobljenost sredstev. Pri gospodarskih središčih je bil izbran popolnoma napačen pristop: namesto, da bi se najprej napravil pregled kompetenc in možnosti po regijah in se šele po tem postavil koncept, je bilo ravno nasprotno. Prav zaradi tega bi bilo smiselno ustaviti tako nastavljen program, ga ponovno dobro premisliti in na novo postaviti, z elementi v pravem vrstnem redu. Ključno je, da se takoj na začetku identificira interes, potrebna pa je tudi povezanost med regijami. Splošna ocena je, da pri snovanju gospodarskih središč ni bilo posluha za gospodarstvo in njegove interese - nujno je namreč, da se pri vzpostavljanju takšnih središč izhaja iz interesa podjetij. Dodatno zmedo pri tem povzročilo tudi slabo informiranje, težko je bilo namreč priti do kakšnih konkretnih informacij. Zaradi kompleksnosti javno-zasebnega partnerstva je potrebno imeti kompetentnega partnerja v javni upravi. V Sloveniji nimamo dovolj izkušenj s projekti JZP. V Sloveniji skoraj nimamo izkušenj s projekti JZP, saj imamo izkušnje predvsem s čistilnimi napravami, kar je razvidno iz naslednje tabele. Tudi pravni in institucionalni okvir smo dobih šele leta 2007. Tudi v European PPP Reportu Slovenije ne omenjajo. Podobno je tudi s poročili svetovalnih podjetij. Tabela 3: Pregled JZP po državah in sektorjih Ceste & Ulike žel. Železnice Šole Zdravstvene Nastanitvene Letališča Stan. Pristanišča Zapori Naravo- mostovi ustanove zmogljivosti objekti varstvena infra truktura _i p " "M češka • • • • • • A A Estonija • • • Latviia • • Litva • Madžarsl raziskave, inovacije in prenos tehnologij Ne obstaja ceste brez cestnine preprečevanje poplav Vir: Delovni zvezek številka 4. Zgornja tabela tudi nakazuje, da bi bilo potrebno projekte, ki sestavljajo posamezno gospodarsko središče obravnavati tako skupno (gospodarsko središče kot celota) kakor tudi ločeno po posameznih podprojektih (vsebina, način financiranja). Trenutni pristop k pripravi študij izvedljivosti sledi to razmišljanje. Načeloma je uporaba JZP pri vzpostavitvi gospodarskih središč pozitivna, saj zmanjšuje pritisk za neomejeno trošenje javnih sredstev, vendar je zaradi zahtevnosti upravljanja gospodarsko-razvojne infrastrukture, njihovega velikega socio-ekonomskega vpliva in tudi zaradi nedodelane (nesinergične) razvojne politike vlade potrebno resno premisliti sam koncept in možnosti njegove izvedbe. Težava je v ločevanju investicije (izgradnja infrastrukture) in naknadnega delovanja (storitve) Javni sektor mora zagotavljati javne storitve. Storitev, katere generične značilnosti so procesnost, neopredmetenost in neobstojnost, je vsaka dejavnost ali korist, ki jo lahko ena stran omogoči drugi, je neotipljiva, ni rezultat lastništva kakršnekoli lastnine, njeno opravljanje pa je lahko povezano z izdelki oziroma z infrastrukturo. To infrastrukturo se lahko kupi ali pa izdela oziroma zgradi na projektni način. Vendar je smisel delovanja določene institucije javnega sektorja predvsem uporaba rezultata projekta (infrastrukture) na tak način, da se izvaja javna storitev. Javni sektor za svoje storitve torej občasno potrebuje tudi določeno infrastrukturo. Zato ni dovolj, da se pri JZP upošteva zgolj projekt, katerega rezultat je običajno izdelek ali infrastruktura, temveč je potrebno upoštevati celotni proces investiranja (Smernice za izvajanje poslovnega modela partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem pri izgradnji širokopasovnih povezav, 2004, str. 25). Slika 5: Možne kombinacije izgradnje in upravljanja z gospodarsko-razvojno infrastrukturo UPRAVLJANJE JAVNO ZASEBNO JAVNO JAVNO-ZASEBNO JAVNO-ZASEBNO ZASEBNO Tako je bila v primeru IKT parka v Kranju narejena zelo podrobna študija izvedljivosti, in sicer je bil narejen poslovni načrt in poslovni model, ki je vseboval ekonomske in finančne ocene, ob tem so upoštevali zelo konzervativne ocene stroškov in donosov. Sama investicija je bila ocenjena na 15 mio EUR v zgradbo in opremo. Problem, ki se tu pojavlja, je, da zemljišče ni upravičen znesek investicije (po razpisni dokumentaciji se namreč upošteva le vlaganje v denarju!). Pri izračunu donosnosti investicije je bila pomanjkljivost tudi ta, da ni bilo jasno, ali bo takšna infrastruktura tekom aktivnosti bila upravičena do kakšnih dodatnih subvencij za svoje delovanje (kot je npr. v Italiji ali Avstriji). Za zasebne vlagatelje ekonomsko in finančno ni smotrno vlagati v tovrstno infrastrukturo, saj je preveliko breme investicije na zasebnih vlagateljih, obenem pa ni nobene garancije, da bi javna sfera spodbujala tako izgrajeno inovacijsko okolje tudi po izgradnji. Glede na naravo takšne infrastrukture je samo oddajanje prostorov v najem pasivna investicija, ki s tem izgubi svoj prvotni namen in smisel, tekoče pa tudi ne povrne vloženih sredstev. 4. Viri in literatura Literatura 1. Anderson Martin, Karlsson Charlie: Regional Innovation Systems in Small & Medium-Sized Regions: A Critical Review & Assessment. Jönköping International Business School, 2002. 29 str. 2. Anderson Martin, Karlsson Charlie: The Role of Accessibility for Regional Innovation Systems. Jönköping International Business School, 2002 a. 23 str. 3. Avsec Stanislav: Mrežno povezovanje kot dejavnik podjetniške konkurenčnosti: magistrsko delo. Ekonomska fakulteta, 2007. 103 str. 4. Balažek Tone: Ekonomske cone kot rezultat regionalne strukturne politike 2000, str. 182-193 v Kavaš et al: Priprava strokovnih podlag za Strategijo regionalnega razvoja Slovenije. Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2000. 302 str. 5. Bizjak Ana: Javno-zasebno partnerstvo - izziv praksi. Socius, 2007. 3 str. 6. Buck Consultants International: Attracting and keeping international companies. Nijmegen, 2000. 24 str. 7. Closing the Infrastructure Gap: The Role of Public-Private Partnerships. Deloitte Research Study, 2006. 38 strani. 8. Čepeljnik Matej: Uporaba javno-zasebnega partnerstva v Evropski uniji: specialistično delo. Ekonomska fakulteta, 2006. 71 str. 9. Delovni dokument 4: Smernice glede metodologije za izvedbo analize stroškov in koristi. Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, 2008. 36 Str. 10. European PPP Report 2005. DLA Piper, 2006. 85 str. 11. European PPP Report 2007. DLA Piper, 2008. 161 str. 12. Ferčič Aleš: Javno-zasebno partnerstvo: Delitev tveganj med partnerjema. Pravna praksa, številka 39, Ljubljana 2005, str. 15. 13. Green paper on public-private partnerships and community lavi^ on public contracts and concessions. Evropska komisija, COM(2004) 327 final, 22 str. 14. Guidelines for successful Public - Private - Partnerships. Evropska komisija, 2003. 102 Str. 15. Horvat Andrej: Javno zasebno partnerstvo: V Sloveniji tokrat zares?!. Predstavitev na Ekonomski fakulteti Ljubljana, 7. 9. 2006. 29 str. 16. Izdelava modela podpornega okolja za spodbujanje raziskav in razvoja na tehnološkem področju. Regionalna razvojna agencija Posavje, 2007. 123 str. 17. Kavaš Damjan et al: Gospodarstvo in dolgoročni prostorski razvoj Slovenije. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2002. 79 str. 18. Kavaš Damjan, Roječ Matija, Čok Gregor: Vloga ponudbe stavbnih zemljišč pri spodbujanju neposrednih tujih naložb. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2003. 156 str. 19. Kohezijska politika - nov zagon lizbonski strategiji za obdobje 2007-2013, IP/07/i904. 2 str. 20. Lesjak Iztok: Razvoj prostorsko opredeljenega podpornega okolja za pospeševanje malega in srednjega podjetništva: sinteza rezultatov, 1999. Dosegljivo na http://www.umar.gov.si/projekti/sgrs/raziskave/aLhtml. 21. Lesjak Iztok: Vzpostavitev tehnološko razvojne cone v Ljubljani. Tehnološki park Ljubljana, 2000. 28 str. 22. Ložar Boštjan: Globalna konkurenčnost in inflacija: Ključni globalni trendi, ki vplivajo na konkurenčnost, dodano vrednost, plače in dobičke v slovenskem gospodarstvu: predstavitev na GZS, 2008. 31 str. 23. Mrak Mojmir, Gazvoda Maja, Mrak Maruša: Projektno financiranje: Alternativna oblika financiranja infrastruktumih objektov: priročnik. Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja, 2005. 170 str. 24. Mužina Aleksij: Javno-zasebno partnerstvo. Poslovni Dnevnik, 7.3. 2005. 25. Public-Private Partnership Handbook. Asian Development Bank, 2007. 100 str. 26. Public-private partnerships for research and innovation: An evaluation of the Austrian experience. OECD, 2004. 37 strani. 27. Smernice za izvajanje poslovnega modela partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem pri izgradnji širokopasovnih povezav. Ministrstvo za informacijsko družbo, 2004. 67 strani. 28. Stanovnik Peter et al.: Vzpodbujanje podjetništva na tehnološko intenzivnih področjih -razvoj Tehnološkega parka Ljubljana. Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2003. 54 strani. 29. Strategie Possibilities for the Development of Business Zones in Slovenia: final report, Hypodomi, 2002. 145 str. 30. Vončina Tatjana: Podjetniške cone v vlogi pospeševanja gospodarstva na Goriškem: magistrsko delo. Ekonomska fakulteta, 2000. 99 str. 31. Vrhnjak Blaž: javno-zasebno partnerstvo v teoriji. Zdrav Vestnik 2007; 76: str. 481-486. 32. Wirth Klaus, Parzer Philip: Städtetag 2008: Wirtschafts- und Standortentwicklung in Städten und Gemeinden. Impulsbericht. KDZ Zentrum für Verwaltungsforschung, 2008. 64 Str. Viri 1. Državni razvojni program RS 2007-2013. 2. Letno poročilo Tehnološkega parka Ljubljana 2007, 2008. 38 str. 3. Nacionalni strateški referenčni okvir 2007-2013. 4. Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013. 5. Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013. 6. Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023. 7. Strategija razvoja Slovenije 2006-2013. 8. Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), Uradni list RS, št. 127/2006. PRILOGA 4 VPLIV IZBRANIH SEKTORSKIH POLITIK NA REGIONALNI RAZVOJ Analiza vpliva politike razvoja informacijske družbe na regionalni razvoj 1. Opis programskih dokumentov V zadnjem desetletju je na ravni države bilo pripravljenih nekaj programskih dokumentov, katerih cilj je bil spodbujanje razvoja informacijske družbe v Sloveniji. Temeljni poudarki so bili predvsem na oblikovanju programskih ciljev, usmeritev in politik razvoja informacijsko-komunikacijske tehnologije, infrastrukture in storitev na nacionalni ravni. Med njimi izpostavljamo predvsem: Strategijo gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006, Državni razvojni program 2001-2006, Strategijo Republike Slovenije v informacijski družbi. Strategijo razvoja Slovenije v obdobju 2007-2013, 2010 Strategijo razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji in Strategijo razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji. V nadaljevanju podajamo nekatere ključne vsebinske poudarke omenjenih programskih dokumentov. 1.1 Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006' V aktualnem desetletju seje pozornost je razvoju informacij sko-komunikacijske tehnologije (IKT), informacij sko-komunikacijske infrastrukture (IKI) in informacijske družbe (ID) najbolj izrazito izpostavila v enem od temeljnih strateških razvojnih dokumentov Slovenije, Strategiji gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006 (SGRS). V omenjenem dokumentu je bilo zelo jasno zapisano, da »prehod v informacijsko dražbo v osnovi ni le tehnološki, ampak izrazito razvojni problem z globokimi gospodarskimi, kulturnimi in socialnimi razsežnostmi, ki zahtevajo mobilizacijo človeških in materialnih potencialov ter najširši družbeni konsenz. Ob neupoštevanju teh značilnosti bo težko izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja informacijska dražba ter se hkrati izogniti neugodnim posledicam za gospodarstvo (zmanjšanje konkurenčnosti) ali posameznika« (UMAR, 2001, str. 10). SGRS je na področju IKI opredelila naslednje ključne usmeritve: 1. liberalizirati trg telekomunikacijskih storitev ob zagotavljanju varnosti poslovanja udeležencev na trgu in privatizirati dominantnega operaterja; 2. čimprej posodobiti telekomunikacijsko omrežje, vključno z naročniškimi zankami, s skupnimi vlaganji zasebnega sektorja, zunanjih investitorjev oziroma strateških partnerjev in države; 3. zagotoviti dostop do javnega telekomunikacijskega omrežja na osnovi odprtega univerzalnega dostopa in zagotoviti medomrežne povezave; 4. omogočiti hiter dostop do intemeta po konkurenčnih cenah celotnemu prebivalstvu, vključiti širše segmente dražbe v izkoriščanje storitev Interneta in posebej spodbujati dostop za posebne skupine (mladi, starejši, invalidi). ' UMAR, 2001, Slovenija v novem desetletju: trajnost, konkurenčnost, članstvo v EU - Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006, Ljubljana, http://www.umar.gov.si/fileadmin/user upload/proiekti/01 sgrs-besedilo.pdf. SGRS je na področju razvoja in uvajanja novih storitev predlagala naslednje usmeritve in aktivnosti: 1. Ustanavljanje poslovno-podpomih mrež, ki bi zlasti majhnim in srednje velikim podjetjem na enem mestu ponujale vrsto specializiranih storitev, potrebnih za poslovanje. 2. Oblikovanje skladov tveganega kapitala, ki vzpodbujajo inovativnost in nastanek podjetij, ki ponujajo nove tehnologije in storitve. 3. Oblikovanje tehnoloških parkov in inkubatorjev, v okviru katerih bodo delovala podjetja, ki razvijajo podporo e-poslovanju, nove storitve in tehnologije. 4. Pospeševanje elektronskega poslovanja med državno upravo in podjetji ter med državno upravo in državljani, ki bo posledično bolj podprlo tudi elektronsko poslovanje med podjetji. 5. Pritegnitev neposrednih tujih investicij v razvoj novih storitev zaradi prenosa specifičnih menedžerskih, marketinških in organizacijskih znanj. V omenjem dokumentu ni bila neposredno - na ravni ciljev in mehanizmov za njihovo uresničevanje - vzpostavljena vzročno posledična povezava med vplivi razvoja BD, IKT in IKI ter regionalnim razvojem. 1.2 Državni razvojni program 2001-2006^ V programu 1: Informacijska družba se je Državni razvojni program 2001-2006 (v nadaljevanju DRP 2001-06) zavzel za povečanje zmogljivosti IKI na raven razvitejših držav EU. Da bi Slovenija zmanjšala zaostanek za državami EU, so ključne usmeritve države za uvajanje ter vzpostavitev predpogojev za učinkovito delovanje podjetij in države v razmerah ID naslednje: - pospešeno vlaganje v izobraževanje in strokovno usposabljanje ob posebnem upoštevanju znanj in veščin, kijih zahtevajo sodobna ID in potrebe po vseživljenjskem izobraževanju; - načrtovanje potrebnih kadrov na področju ID (razpoložljivi kadri, sedanje potrebe, prihodnje potrebe) in na tej podlagi oblikovanje politike do uvoza manjkajočih kadrov; - povečanje vlaganj v raziskave in razvoj tehnik/tehnologij, ki spodbujajo prehod v ID; - povečanje vlaganj v razvoj informacijskih dejavnosti in institucij, ki podpirajo prehod v ID; - deregulacija telekomunikacij, vzpostavitev sodobne IKI in razvoj novih storitev; - pospešeno uvajanje sodobne in učinkovite državne uprave, ki bo zagotavljala čimveč storitev gospodarskim subjektom in državljanom prek IKI in na ta način spodbujala e-poslovanje med širšo populacijo; - oblikovanje strategije za bistveno povečanje vsebine, ki se tiče Slovenije na internetu. Podprogrami oziroma projekti so segli horizontalno na tri področja: javno upravo, gospodarstvo in civilno družbo. Vsebinska smernica vseh treh področij se sklada s smernicami Državnega programa Slovenija v informacijski družbi. Vsebinsko nadgradnjo predstavljajo skupni projekti aplikacij v ID, posebna pozornost pa je posvečena tudi zagotavljanju IKI v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter v splošnih knjižnicah. Tudi v tem dokumentu ni bila neposredno - na ravni ciljev in mehanizmov za njihovo uresničevanje - vzpostavljena vzročno posledična povezava med vplivi razvoja ID, IKT in IKI ter regionalnim razvojem. " Ministrstvo za gospodarstvo, 2001, Državni razvojni program 2001-2006, Ljubljana, http://www.sigov.si/arr/9razno/ldr3.html. v analitičnem delu dokumenta je v okviru Razvojne prednostne naloge: Informacijska družba, infrastruktura in kakovost bivanja bila opravljena SWOT analiza, ki je kot priložnost izpostavila pomen doseganja skladnosti razvoja ID na celotnem področju Slovenije. V okviru Razvojne prednoste naloge: Krepitev skladnega regionalnega razvoja pa je kot priložnost bila izpostavljena razvoj cestnega in informacijskega križa, kar bo olajšalo medregionalno sodelovanje in prispevalo k hitrejšemu razvoju tako Republike Slovenije kot celote, kakor tudi njenih regij. V okviru iste prednostne naloge je kot nevarnost bil poudarjen problem neurejene prometne in informacijske infrastrukture, ki lahko povzroči zaostajanje težje dostopnih regij. V delu dokumenta kjer so navedeni razvojni cilji in prednostne naloge se v okviru opisa podprograma DP e-Slovenija, gospodarstvo in civilna dražba opredeljeni razvojni cilji, ki tesneje povezujejo problematiko razvoja ID in regionalnega razvoja. »S projekti želimo vzpostaviti enakomeren regionalni razvoj ter vzpodbuditi uporabo novih tehnologij tudi pri nepriviligiranih skupinah« (Ministrstvo za gospodarstvo, 2001, str. 151). 1.3 Strategija Republika Slovenija v informacijski družbi^ Leta 2003 je Vlada RS dodatno okrepila prizadevanja za razvoj informacijske družbe in začela z aktivnostmi za pripravo Strategije Republike Slovenije v informacijski dražbi (v nadaljevanju RSvID), ki opredeljuje razvoj informacijske dražbe kot dražbe, ki temelji na znanju. SRSvID opredeljuje naslednja nosilna ciljna področja: 1. Povečanje dostopnosti IKT infrastrukture z zagotavljanjem ustrezne regulative. 2. Inovativno razpoznavanje in oblikovanje novih tržnih možnosti z vključevanjem raziskovalno razvojnih iniciativ. Povečevanje sodelovanja med izobraževalno raziskovalnimi ustanovami in gospodarstvom na področju IKT. 3. Ustvarjanje pogojev za razvoj "intelektualno intenzivnih" gospodarskih dejavnosti (IKT industrije). 4. Uporaba IKT v šolskih in izobraževalnih ustanovah tako s strani učencev kot učiteljev. Uvajanje ustrezno usklajenih in dopolnjenih interdisciplinarnih učnih vsebin, povezanih z razvojem informacijske dražbe na vseh ravneh izobraževanja. 5. Omogočanje dostopa do storitev ID najširšemu krogu prebivalcev, usposabljanje in ustvarjanje novih načinov dela. 6. Oblikovanje digitalnih vsebin na kulturnem in širšem dražbenem področju ter s tem ohranjanje kulturne dediščine in jezika. 7. Intenzivno uvajanje elektronskih storitev v javni upravi ter omogočanje elektronskega poslovanja javne uprave z državljani in gospodarstvom. 8. Uvajanje elektronskega poslovanje na ravni lokalne samouprave. 9. Zmanjševanje digitalnega razkoraka z zagotavljanjem vključenosti vseh prebivalcev, predvsem pa tistih, ki predstavljajo na trgu delovne sile obrobne in socialno izključene skupine ali skupine s posebnimi potrebami. ' http://www2.B0V.si/mid/mid.nsf/V/KE332AF03299A027FC12S6CCCQ042109C/$file/StrateBiia RSvID (2003-02-13).pdf. Kot izhodišča temeljnih usmeritev za učinkovito izvajanje nalog razvoja informacijske družbe je SRSvID opredelila: 1. Transverzalni pristop, s katerim bo Vlada RS spodbujala in izvajala medresorsko in interdisciplinarno programsko sodelovanje tako na horizontalni, kot na vertikalni ravni. 2. Regionalni pristop, s katerim bo Vlada RS posebno pozornost namenila razvoju integriranih regionalnih strategij za informacijsko družbo in pri tem sledila regionalnim razvojnim prioritetam, regionalnim značilnostim in strukturam lokalne samouprave ter tako prispevala k uravnoteženemu regionalnemu razvoju. 3. Integracijski pristop, s katerim bo Vlada RS spodbujala in gradila strateška partnerstva za razvoj ED na ravni infrastrukture in na ravni oblikovanja ter posredovanja vsebin, informacij in storitev, predvsem s ciljem povečevanja socialne vključenosti, demokratizacije in s tem zmanjševanja digitalnega razkoraka. Poudarjanje pomena regionalnega pristopa ter priprave integriranih regionalnih strategij za informacijsko družbo pomeni veliko prelomnico v načinu razmišljanja in osnovo za vsebinsko povezovanje vidikov razvoja IDužbe in regionalnega razvoja. Do udejanjanja omenjene usmeritve pa v praksi ni prišlo. Za nobeno od statističnih / razvojnih regij v Sloveniji ni bila pripravljena omenjena strategija, kmalu za tem pa je prišlo tudi do ukinitve Ministrstva za informacijsko družbo (MID), ki je v začetku tega desetletja predstavljajo ključen »agens movens« na področju spodbujanja pospešenega razvoja ID v Sloveniji. 1.4 Strategija razvoja Slovenije v obdobju 2007-2013^^ Za obdobje 2006-2013 določa nadaljnji razvoj IDužbe predvsem Strategija razvoja Slovenije v obdobju 2007-2013 (krajše SRS), sprejeta v letu 2005, ki opredeljuje "povečanje globalne konkurenčnosti s spodbujanjem inovativnosti in podjetništva, razširjanjem uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije ter z učinkovitim posodabljanjem in vlaganjem v učenje, izobraževanje, usposabljanje in raziskave in razvoj" kot enega od nacionalnih razvojnih ciljev za to obdobje. Hkrati se problematika informacijske družbe implicitno nanaša na vse ključne prednostne razvojne naloge ter na njih temelječe reformne ukrepe, ki so opredeljeni v Okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji. Na podlagi teh usmeritev posamezni organi izvajajo načrte za nadaljnji razvoj posameznih sektorjev, ki vključujejo tudi posamezna področja ID. Ti načrti so: 1. e-zdravje 2010 - Strategija informatizacije slovenskega zdravstvenega sistema 2005-2010 (Ministrstvo za zdravje)^. 2. Strategija RS za prehod z analogne na digitalno radiofuzijo (Ministrstvo za gospodarstvo)^. 3. Strategija Republike Slovenije za uvajanje fiksnih brezžičnih sistemov na ozemlju Republike Slovenije (Ministrstvo za gospodarstvo)^. 4. Strategija razvoja širokopasovnih podatkovnih omrežij v Republiki Sloveniji (Ministrstvo za gospodarstvo)^. 5. Strategija e-uprave RS za obdobje od leta 2006 do leta 2010 - SEP-2010 (Ministrstvo za javno upravo)^. *' http:/Avww.umar.eov.si/fileadnnin/user upload/projekti/OZ StrategiiarazvoiaSlaveniie.pdf. ^ http://www.mz.gQV.si/si/deiQvna področja/zdravstveno varstvo/služba za informatiko/e zdravje 2Q1Q/. http://www.mvzt.gov.si/fiieadmin/mvzt.eov-si/paeeuploads/DEI N 03 K! C O '3) D X) >N 3 Uh T3 U Ü C3 O > N CÖ >ü O -O o o. o C D >o -M > 03 C (U Ü O m c4 U E -1—J Ö .-H 4-J >0 03 O Ö C r- "O 0 S 52 C - C o Ö 03 2 C C S Ö o (N 03 ' ? P; N o 03 O ^ > U (U ^ > O (D -i—» ca 'rH NI .2 C3 M C Si B? _ I—' o I—. > „ N C os M, 2 .2 o S D. g M ? O (U C C 'g 1) NI ^ C § - -o H O . CL t-^ M 03 •a C o CÖ h g > o NI > H -- )—< a 03 > N 2 =3 »C? S x) o G, 03 5 = " O a g 03 S TJ C O ^ g M u bO bO DUO C • icP o p o. >o W "S Q a" --H .2. C/2 o C o > _ NI (U o3 >0 ca r^ rt S 3 > > S. > 0 S ^ s S) 2 g lil § > u > NI I 2 a § 'S ^ g ^ =3 .2 0) u bß t- t U D, & u; > o ^ u p > g '•a rS § 1 o -D 1 > Ü oo o o Cl. Ö C lU D 3 -g "C C o cu.S C o CN r-o o NI ca bfl (D «u jn >NI -a NI ca >o' 2 -o o o. o C u >o > ca C u u s C/3 'S. o O t/l •—I 3 E o D, I 3 U D cfl (U ca 6 C o « g 'C >CJ 3 S E N 0 Ö CU 1 3 " ^ 2 i <-> f2 C E ° t; u C ca bO U D- .S o (U - "u 'oo O •a o ca E E "o C o 4= c; C ca ■ S cd ca ^ o -O o o ca cx S ca u M O (D •S 2 ca o C X) o,'C 3 ca S o C > N s CO 2 o H I >w 1 0 (D 1 i £ S H t/i g t C 'o p g ^ £ u C S S il II fi J 1 o D. ■O O S S ca 3 e.8 ca ^ y C (J u ca ^ •S I ■S s ca o •5 ča' Ü I E S >!/D 13 -S > S; § 1 ä i >o > o Ü o 'S ~ g-i 2 o CU( Cl. >C/D T3 E- (D >N f2 E ^ fc« >1/1 N >0 ca o C "ča ca S u '3 ."S ca "ča £ ca > 'zri S 'CJ g 3 > C o 43 C a, O o ca N Si 3 O C .U 3 O ^ " "H ^ C/3 S O ca .s Ü > .i: 3 o C c2 ° 'c o C o D. ■a .£ a f Ü C/l š > > E^ ca u >N ca č? > N bO S Ci, i- -a o C. O N g 0 C C " S D. S ° « K) C Vi C i <0 (U) C >1^ JO g. C 3 io C/l o I ca g N > Ü o 1- -S 5 2 I 0 M 2 U >t/i C > 03 aj o C -v C C/; 'p 1 o CL 'S o' w (S E g S <2 C C I K! KS M--, « a g Ü p: ^ >o 5 o — Ö0 O M (Ü « E M o C If- Is i i: !£ « ,0 O C ^ C N ~ >M O "Z Q ^ ra C tO C g O E I f g g § g ___ >o C ^ o g Bi. 1 ■S 'o C o o ^ cx u «1 M o 0-) o o .S2 u t/D >N C O T3 O O a, cl o nI M U C > ■> 0 C M 3 1 ca T3 60 lU g E I S) " Jž 'o Ü ,o B C .S S o 3 D. .t; C .iS o 1 o £ C ca > o C ^ -S D C "S > C/; G O ^ C M G G3 N iZ ^ IHT* Z) 'cj ca o CS E >o >y: a C "N O > (D C > ca u o .5 §■ I X) bcs o o 'D -o .v i- o -C ^ ^ O o ■ ^ ca ca o S o j? ^ C " a « o o ca ^ 60 ^ o C i I > o p 5 ill-i i ca > ■a o Q. 00 O 00 O _P ^ S ca ca o o > N C ca 'o p o to ca ca ca C S 'c "o 'o CS c 3 E 'M ^ ca O-£ o c u. £ o ^ D o C x: E C I o ■§ I a. o 00 a N (D ca Oß C« D 'o ca N ^ C O 'C cSi u C S 'E > u 'bö (U ca 'S C 3 u ca ca ca > C/D ^ o o, 3 ■5 ca ca C S T3 00 SI ca > 3 o o. CÄ o ca 'o' > o Ui 00 > M ca k-. 3 > ca > S Ü S ca ■Ö' > M 2 ca U a > _o (D O, ct; C Cfi O Q. M o Ct Cfl O Cl, ■a o Cu a o CI, M N O > D-I O CX 3 „ w O ^ ü " S — XI o N U 'c' M > O ii O I 0 ia g o 1 § g. > o K! > „ o cu .s I I rrp -C _ Kj E £ C g C lu ■a o a u ^ o o. > > Ü "u tž5 o > 5 -S o o a. o E 0 N ? 2 I II 1 u >N U ca C o 'ob > u o C u o 11 0 ^ i"! 1 > >o 3 D. 'S C C ca o It 1 ca C 13 00 ca 'u o ca D, ■O 9 'c 3 a O O, U| o C/3 E o ca P o ^ o 1 CO l-i tt ca X) ■-H ■5' JZ ca S H 'c '5? ca E 3 g 3 cS u O C ca C ca C o O C/3 I '5b o 'm P 'o 3 ■5' _o "o '5' ca E ič? 2 > N C > N ca •a o Oj 2 a C3 C > D > O v: S o ■a o 2 .b : C ca S S o C « s .S '2 'S 2 M ^ a )—I H i I E "S ci U N ■ S ^ .Ji. 2 c" b u C -t 'U - g 3 ^ O w cJ tl^ H 2 Ä I I = .S ^ a C ^ Is ž 2 CO 3 2 's £ s o o o 0) ^ o 'o ca ca 3 C 3 _o "o ca ca E C > 6 W 'S 3 E CÄ ca cfc: .S C« ca CÜ ca E tu E ä o •a ca C o C >'cŽ3 g 01 1 C C ca N • S C ID O O O. u o C ^ I g^ zn 15 3 ° W o o ca ca a, £ £ £ ■§ .S .-^ž iS s « s O ^ z 5 E 'S P ■S ^ ca 'bo S o Ü o cd M « o C M i-a 11 M I C 3 £ O ^ o M Vi s ■i 'S a.s cd C S N M-i 2 .S C/3 1—I O C o-> N cd 2 § o^a •is tt IB ca M ca M - «J ca ^ M)-S D -^-i C O o ca ca C bo N B Ö .2 fe S o t; C/o Q. ca ta a 3 ca g e £ 2 s E ° o s C3 g I o CŽ5 ^ o a. 3 iS o. .S 3 « •5'O 2 j:: ca ca 1 o ^ C/: o ca ca o ^ 'eo ca _o 3 "o ,o g C O 2 3 o S I .a ° U o ca > o ca ü e C u .ü -a ci a. Oh g u O. C C u. ca N lU •a 60 lO ca N C '5 K5 ca ca ca > '■— C "■S o ,—^ (D ca 'c "2 ^ ca ca C -o ca C E O o. > ü C g s ^ iS g d. 3 ^ N s -s OB _o O C j: Ü ca e: o g .i U 1-CT) Cu Vsi regionalni razvojni programi za obdobje 2007 - 2013 so predlagali projekte s katerim nameravajo spodbuditi razvoj ID ter z njo povezane sodobne IKT in IKI. Poudarki so predvsem na razvoju sodobne regionalne informacijske infrastrukture in storitev tako v podjetniškem sektorju kot tudi v sektorju uprave in civilne družbe. Poglobljenost analitičnega dela v katerega vključujemo tudi opravljene SWOT analize se razlikuje po statističnih regijah. Pri vseh pa vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki razvoja IDin regionalnim razvojem. Seveda pa za to dejstvo ne gre kriviti RRA, ki so pripravile RRP-je, temveč predvsem državo, ki po pripravi Strategije Republike Slovenije v informacijski družbi (2003) - v kateri je predvidela pripravo in udejanjanje integriranih regionalnih strategij za informacijsko družbo - v poznejših dokumentih ni uspela tesneje sinergijsko povezati področja razvoja ID in regionalnega razvoja. Za celovitejšo oceno uspešnosti povezovanja področja razvoja ED in regionalnega razvoja bi potrebovali rezultate spremljanja in vmesnega vrednotenja programov, ukrepov in projektov opredeljenih v RRP in njihovih izvedbenih načrtih. 3. Analitična predstavitev zemljevidov Slovenije, ki prikazujejo gostoto pokritosti ozemlja s širokopasovnimi priključki V prejšnjem poglavju smo ugotovili, da v Sloveniji ne razpolagamo z novejšo enovito in vseobsežno analizo stanja na področju razvoja ID, telekomunikacijskega omrežja in storitev. Narejeni pa so bili nekateri parcialni projekti, ki omogočajo omejen vpogled v razmerje med razvojem ID in regionalnim razvojem. Naj v tem okviru na kratko predstavimo rezultate projekta »Izdelava zemljevida Slovenije z gostoto pokritosti s širokopasovnimi priključki« (Miklavčič, Lojze et al., 2006)^' so predstavljali eno od temeljnih strokovnih podlag za pripravo Strategije razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji. Objektni cilj naloge je bila pridobitev in analiza podatkov o razširjenosti širokopasovnega dostopa v posamezna naselja države, oblikovanje baze podatkov o ponudbi širokopasovnih dostopov in podatkov o pokritosti ozemlja ter grafični prikaz (kartografska upodobitev) zaključkov raziskave. Karte so izdelane na podlagi analize zbranih podatkov operaterjev širokopasovne internetne infrastrukture, javno dostopnih podatkov in telefonskih poizvedovanj ter prikazujejo stanje v 1. 2006. Za potrebe prikaza in tvorjenja tabel pokritosti naselij s širokopasovnim internetnim dostopom je bila izvedena prostorska analiza pridobljenih podatkov. Rezultati analize so prikazani na šestih preglednih kartah: 1. Pregledna karta optičnih povezav. 2. Pregledna karta dostopnosti širokopasovnih priključkov. 3. Pregledna karta nedostopnosti širokopasovnih priključkov. 4. Pregledna karta dostopnosti ADSL širokopasovnih priključkov. 5. Pregledna karta dostopnosti VDSL širokopasovnih priključkov. 6. Pregledna karta dostopnosti kabelskih širokopasovnih priključkov (Miklavčič, Lojze et al., 2006, str. 2). Informacije iz zgoraj navedenih kartografskih predstavitev niso bile opisane in komentirane v zgoraj omenjenem projektu niti v predstavljeni Strategiji razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji. " Miklavčič, Lojze et al., 2006, Izdelava zemljevida Slovenije z gostoto pokritosti s širokopasovnimi priključki. Geodetski inštitut Slovenije, Ljubljana. iti S'i p Ii Opis in komentar slik Slika 1 predstavlja pregledno karto optičnih povezav. Prikazuje linijsko mrežo optičnih povezav, ki jih upravljajo naslednji operaterji: Telekom, ELES, DARS in Slovenske železnice. Slika 2 predstavlja pregledno karto dostopnosti širokopasovnih priključkov. Enota prikaza so naselja. Na sliki je predstavljena širokopasovna dostopnost ne glede na vrsto dostopa in z barvnimi vrednostmi ločeno, ali je na območju naselja le eden ali več možnih dostopov. Slike 4, 5, 6 predstavljajo pregledne karte dostopnosti širokopasovnih priključkov glede na vrsto. Enota prikaza so naselja. S pomočjo GIS orodij je bila izračunana in predstavljena relativna pokritost naselja s posamezno vrsto dostopa. Vrste širokopasovnega dostopa, ki so prikazane na slikah so: ADSL 2+, VDSL (2) in kabelski dostop. Slika 3 predstavlja pregledno karto nedostopnosti širokopasovnih priključkov. Enota prikaza so naselja. Prikazana so naselja, kjer ni možnosti širokopasovnega dostopa (povzeto po Miklavčič, Lojze et al., 2006, str. 4). Iz prikazanih slik je razvidno, da med statističnimi regijami obstajajo precejšnje razlike v dostopnosti do širokopasovnih priključkov. Le ti so razviti predvsem v pomembnejših mestnih središčih in njihovih ožjih gravitacijskih zaledjih, ki se nahajako ob avtocestnem križu. Nedostopna so predvsem periferna, hribovita in manj poseljena območja na ravni države kot tudi v okviru najbolj razvitih regij (LUR, Gorenjska, Severno in Južno Primorska regija itd.). 4. Zaključne ugotovitve Empirično spremljanje in preučevanje vplivov in posledic razvoja ter implementacije ID, IKT in KI v Sloveniji ter na ravnih statističnih/razvojnih regij je v tem trenutku precej težavno. V državi je nekaj institucij, ki opisano dejavnost izvajajo - Statistični urad RS (SURS)^^, Ministrstvo za gospodarstvo - Direktorat za elektronske komunikacije in pošto^^. Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK)^'' - vendar nobena izmed njih ne izvaja funkcij sistematičnega spremljanja ter analiziranja zgoraj omenjenih pojavov in procesov na regionalni ravni. Enako velja za akademski neprofitni projekt RIS Raba intemeta v Sloveniji^^, ki ga izvaja Center za metodologijo in informatiiko v okviru Fakultete za družbene Univerze v Ljubljani. Rezultate nekaterih projektov bi bilo sicer mogoče prilagoditi ravni regij vendar le-ti ne bi bili reprezentativni, ker so vzorci za njihovo pridobivanje prilagojeni državni ravni. Naslednji problem se nanaša na pridobivanje uporabnih podatkov na ravni naselij oz. občin s strani posameznih operaterjev fiksne in mobilne telefonije. Le-teh ni moč pridobiti na zgoraj omenjeni ravni predvsem zaradi varovanja poslovnih skrivnosti operaterjev. Kvalitativne informacije, ki smo jih pridobili iz sekundarnih virov pa so pokazale, da na področju razvoja ID in njenega povezovanja z regionalnim razvojem obstajajo v Sloveniji precejšnji problemi. " http://www.stat.si/. http://www.me.Eov.si/si/delovna področja/elektronske komunikacije in posta/. http://vjww.apek.si/. " http://wwvv.ris.org/. Gre predvsem za obstoj - pretežno - podeželskih območij, ki nimajo: optičnih kabelskih povezav, kakovostni dostop do intemeta in signal mobilne telefonije. Poleg tega državo in še posebej manj razvite in periferne regije tarejo problemi kot so: prepočasno uvajanje novih telekomunikacijskih storitev, neobstoj ekonomskega motiva pri potencialnih investitorjih za razvoj omrežij in storitev na redko poseljenih podeželskih območjih, neizkoriščanje priložnosti, ki se ponujajo z razvojem telekomunikacijske infrastrukture in storitev. Na osnovi pridobljenih informacij in znanja tem področju lahko tvegamo izjavo, da - kljub že dobro desetletje trajajočemu procesu gospodarskega ter družbenega prestrukturiranja in prizadevanj države za spodbujanje razvoja ID - Slovenija še ni K) in da se njen gospodarski, družbeni in prostorski sistem še vedno nahaja pretežno v industrijski ali fordistični paradigmi razvoja. Neobstoj kakovostnih strokovnih podlag v veliki meri odraža še vedno prevladujoče "stanje duha" na tem področju v Sloveniji. Kljub sorazmerno dobri opremljenosti s telekomunikacijami v osrednjih razvojnih območjih Slovenije, menimo da še ni prišlo do "smrti razdalje", ki jo je napovedal Cairncross (Caimcross, 1997). Zdi se, da hitro razvijajoče se telekomunikacije in na njih temelječe dejavnosti le v omejenem obsegu vplivajo na spreminjanje življenjskih in delovnih navad prebivalcev Slovenije in še posebej njenih osrednjih mestnih območij. Ne nazadnje je to moč zaznati v naraščajoči (delovni) mobilnosti in prometnih tokovih znotraj in izven regij. Proces gospodarskega prestrukturiranja in prilagajanja domačih podjetij ter drugih razvojnih subjektov (države, lokalnih skupnosti) liberalnemu delovanju evropskega in globalnega trga v Sloveniji prostorsko spremljamo večinoma na klasičen način: načrtujemo in posodabljamo obstoječo ter izgrajujemo novo prometno (predvsem cestno in manj železniško), energetsko in komunalno infrastrukturo ter se usmerjamo v organizirano ponujanje razpoložljivih prostih, komunalno opremljenih površin za pritegovanje potencialnih tujih investitorjev v pretežno industrijske dejavnosti. Izjema je načrtovanje telekomunikacijske infrastrukture. V obdobju prehoda iz pretežno industrijske v informacijske družbo bo prišlo v Sloveniji in v njenih regijah do časovno težje določljivega obdobja prepletanja prvin industrijske in e-ekonomije. Tako npr. Slovenija kljub naglemu razvoju telekomunikacij v celoti zaostaja za možnim razvojem predvsem kar zadeva delež storitev z visoko dodano vrednostjo, pri investicijah v raziskave in razvoj ter pri uporabi telekomunikacijske infrastrukture ter storitev v gospodarstvu in lokalni samoupravi. RRP-ji poskušjo to pomanjkljivost odpravljati z naborom konkretnih razvojnih projektov. Ob tem naj omenimo, da ne razpolagamo z informacijami vmesnega spremljanja in vrednotenja uspešnosti uresničevanja predlaganih projektov. Za hitrejše reševanje opisanega položaja se zavzemamo za oblikovanje razvojnega koncepta, ki bi temeljil na programskem povezovanju koncepta razvoja pametnih skupnosti in regionalnih strategij za informacijsko družbo. Sočasni obstoj prvin industrijske in informacijske ekonomije ter opisane družbene in prostorske implikacije, nakazujejo potrebo po vzpostavitvi takšnega sistema regulacije, ki bi razvojni položaj po eni strani ustrezno upošteval, po drugi strani pa vzpostavil pogoje za hitrejši razvoj informacijske družbe. Na ravni statističnih regij bi po našem mnenju bilo potrebno vsebinsko tesno povezati pripravo regionalnih strategij informacijske družbe s pripravo ter posodabljanjem regionalnih razvojnih programov in regionalnih prostorskih načrtov. Literatura in viri 1. Caimcross, F., 1997, The Death of Distance. How the Communications Revolution Will Change Our Lives. Cambridge (MA): Harvard Business School. 2. European Commission, 2000, eEurope: An Information Society for all, Brussels, http://europa.eu.int/information societv/eeurope/2002/news library/pdf files/initiative en ■pdf. 3. European Commission, 2000, Action Plan eEurope 2002: An Information Society for all, Brussels, http://europa.eu.int/information societv/eeurope/2002/action plan/pdf/actionplan en.pdf. 4. EC, 2005, i2010 - A European Information Society for growth and employment, Communication from the commission to the council, the European parliament, the European economic and social committee and the committee of the regions, EC. http://europa.eu.int/information societv/eeurope/i2010/index en.htm. 5. EC, 2005, i2010 - A European Information Society for growth and employment, Commission staff working paper, EC. http://europa.eu.int/information societv/eeurope/i2010/index en.htm. 6. Faleskini, R., Gulič, A., Kladnik, D. et a!., 1998, Vplivi sodobne informacijsko-komunikacijske infrastrukture na prostorski razvoj Slovenije, naročnik Ministrstvo za okolje in prostor, Urbanistični inštitut RS in Inštitut za geografijo, Ljubljana. 7. Geenhuizen, M. van, 2001, Amsterdam as a Changing Node in Financial Services. Geographica Helvetica, 3. 8. Gillespie, A. and Williams, H., 1988, Telecommunications and the reconstruction of regional comparative advantage. Environment and Planning 20:1311-1321. 9. Graham, S. and Marvin, S., 1996, Telecommunications and the city. Electronic spaces, urban places. London: Routledge. 10. Groth, N.B., 2000, Urban systems between policy and geography. Regional Studies, 34 (6):571-580. 11. Gulič, A., Praper, S., 2004, Prostorski vidiki razvoja informacijske družbe, naročnika Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstvo za informacijsko družbo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana. 12. Miklavčič, Lojze et al., 2006, Izdelava zemljevida Slovenije z gostoto pokritosti s širokopasovnimi priključki, Geodetski inštitut Slovenije, Ljubljana 13. Ministrstvo za gospodarstvo, 2001, Državni razvojni program 2001-2006, Ljubljana, http://www.sigov.si/arr/9razno/ldr3.html 14. Ministrstvo za gospodarstvo, 2006, Strategija RS za prehod z analogne na digitalno radiofuzijo, http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/DEK/Elektronske komunikac ije/Strategije/Strategija prehoda A-D SI.pdf. 15. Ministrstvo za gospodarstvo, 2006, Strategija Republike Slovenije za uvajanje fiksnih brezžičnih sistemov na ozemlju Republike Slovenije, http://www.mvzt.gov.si/Fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/DEK/Elektronske komunikac iie/Strategiie/Strategiia FWS-Vlada RS jan 2006.pdf 16. Ministrstvo za gospodarstvo, 2006, Strategija razvoja širokopasovnih podatkovnih omrežij v Republiki Sloveniji, http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/EKP/Predlogi/V medresorskem/ Z.Uniiat - Strategija BB Rev3 medresorsko.pdf. 17. Ministrstvo za informacijsko družbo, 2003, Strategija Republika Slovenija v informacijski družbi. http://www2.gov.si/mid/mid.nsfA^/KE332AF03299A027FC1256CCC0042109C/$file/Str ategiia RSvID (2003-02-13).pdf 18. Ministrstvo za javno upravo, 2006, Strategija e-uprave RS za obdobje od leta 2006 do leta 2010 - SEP-2010, http://www.miu.gov.si/fileadmin/miu.gov.si/pageuploads/mju dokumenti/pdf/SEP-2010.pdf. 19. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, 2006, Nacionalna strategija e-izobraževanja 2006-2010, http://profesor.gess.si/mariana.pograic/%C4%8Dlanki VIVID/Arhiv2006/Papers/DELKo kali2006.pdf. 20. Ministrstvo za zdravje, 2005, e-zdravje 2010 - Strategija informatizacije slovenskega zdravstvenega sistema 2005-2010, http://www.mz.gov.si/si/delovna področja/zdravstveno varstvo/služba za informatiko/e zdravje 2010/. 21.Rogina, D., 2003, Integrirane regionalne strategije za informacijsko družbo, http://www.bistrahisa.si/projekti/delo na daljavo/študije analize/IRSID puMikaciia.pdf. 22. UMAR, 2001, Slovenija v novem desetletju: trajnost, konkurenčnost, članstvo v EU -Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006, Ljubljana, http://www.umar.gov.si/fileadmin/user upload/projekti/Ol sgrs-besedilo.pdf 23. Vlada RS, 2005; Strategija razvoja Slovenije v obdobju 2007-2013, http://www.umar.gov.si/fileadmin/user upload/projekti/02 StrategiiarazvojaSloveniie.pdf 24. Vlada RS, 2007, si2010 Strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji, http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/pdf/informacijska druzba/si2 OlO.pdf. Analiza vpliva politike razvoja prometnega sistema in infrastrukture na regionalni razvoj 1. Opis programskih dokumentov V zadnjem desetletju in pol je na ravni države bilo pripravljenih nekaj programskih dokumentov, katerih cilj je bil spodbujanje razvoja prometnega sistema in infrastrukture v Sloveniji. Temeljni poudarki so bili predvsem na oblikovanju programskih ciljev, usmeritev in politik razvoja prometnega sistema kot celote ter njegovih posameznih podsistemov na nacionalni ravni. Med njimi izpostavljamo predvsem: Resolucijo o prometni politiki Republike Slovenije (RePPRS) (Intermodalnost: čas za sinergijo), Nacionalni program razvoja Slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI), Resolucijo o Nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (ReNPIA), Resolucijo o Nacionalnem programu razvoja civilnega letalstva Republike Slovenije do leta 2020 (ReNPRCL) in Resolucijo o Nacionalnem programu razvoja pomorstva Republike Slovenije (ReNPRP) (predlog). V nadaljevanju podajamo nekatere ključne vsebinske poudarke omenjenih programskih dokumentov. 1.1 Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije (RePPRS) (Intermodalnost: čas za sinergijo)^^ Leta 2006 je bila sprejeta aktualna prometna politika države. V njej je izpostavljen makroekonomski pomen prometa in potreba po nadaljevanju posodabljanja, deregulacije ter internacionalizacije prometa za zagotavljanje višje kakovosti storitev v potniškem in tovornem prometu. V omenjenem dokumentu si je država zastavila izziv, da bo postala logistično in distribucijsko središče za srednjo Evropo. Poleg tega je v njem oblikovala tudi vizijo, ki je, da bo država s prometno politiko odgovarjala na sodobne razvojne izzive in omogočila sinergijsko delovanje različnih prometnih sistemov. Prometna politika je oblikovala tudi splošne cilje na nacionalni ravni, ki so razvrščeni po naslednjem prednostnem vrstnem redu: 1. internalizacija zunanjih stroškov, ki jih povzroča promet, 2. doseganje družbenega optimuma v delu, ki se nanaša na prometni sektor, 3. povečanje prometne varnosti in varovanja, 4. učinkovita poraba energije in čisto okolje, 5. povečanje obsega in kakovosti javnega potniškega cestnega in železniškega prometa, 6. prenos blaga v tranzitu na železnico, 7. usklajeno delovanje celotnega transportnega sistema, 8. vzpostavljanje arhitekture inteligentnih transportnih sistemov z uveljavljanjem regionalnih, nacionalnih in evropskih specifičnosti, usmeritev ter interesov, 9. ozaveščanje in informiranje prebivalstva o trajnostni mobilnosti, 10. zagotovitev potrebne prometne infrastrukture tako za kopenski kot tudi pomorski in zračni transport, ki bo sledil načelom trajnostnega in skladnega regionalnega razvoja, 11. zagotovitev zanesljivega, varnega, cenovno konkurenčnega in okolju prijaznega transporta v tovornem in potniškem prometu, 12. optimalno izkoriščanje razpoložljivih virov, 13. vzpostavitev delovanja učinkov tržnega gospodarstva, http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=200658&sievilka=2426. 14. deregulacija posameznih podsistemov prometa in prodaja državnih lastniških deležev, skladno z obstoječo zakonodajo, kjer ni ogrožen javni interes, zasebni ponudniki pa z načelom tržnega gospodarstva lahko zagotovijo konkurenčnejšo in kakovostnejšo storitev, pri čemer se stopnja varnosti ne sme znižati, 15. natančno usmerjanje fiskalnih ukrepov za zagotavljanje tistih storitev, ki jih z načeli tržnega gospodarjenja ni mogoče zagotoviti samih po sebi. Cilj št. 10, ki se zavzema za »zagotovitev potrebne prometne infrastrukture tako za kopenski kot tudi pomorski in zračni transport, ki bo sledil načelom trajnostnega in skladnega regionalnega razvoja«, se posredno nanaša na problematiko spodbujanja skladnega regionalnega razvoja. Prometna politika je oblikovala tudi splošne ukrepe in ukrepe po posameznih prometnih sistemih, ki pa so ostali na precej splošni ravni in finančno neovrednoteni. Kljub temu, daje v dokumentu uvodoma zapisano da »na uspešnost uresničevanja prometne politike vpliva tudi širše družbeno okolje, zato je pri načrtovanju te politike treba upoštevati gospodarsko, socialno in kulturno okolje države ter poznati politiko drugih področij, ki mejijo ali se pokrivajo s prometnim« (MP, 2006, str. 2) regionalna politika oz. področje spodbujanja skladnega regionalnega razvoja države v njem ni neposredno omenjeno. V analizi slabosti in prednosti ter izzivov in nevarnosti (SPIN) na področju prometa in prometne infrastrukture v Sloveniji je kot slabost naveden »slabo razvit sistem državnih cest, ki prometno »napajajo« avtocestno omrežje in povezujejo regije, kjer ni avtocest« (ibidem, str. 3). V SPIN je bila v okviru priložnosti izpostavljen pomen razvoja tretje (3.), tretje a (3.a), tretje b (3.b) in četrte (4.) prometne osi, ki bodo povezovale regije v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem in ki bodo omogočile navezavo cestnega prometa teh regij na glavne prometne evropske smeri. V viziji mobilnosti prebivalstva je poudarjeno, da se bo »v regionalnih središčih vzpodbujal razvoj intermodalnih potniških terminalov, kjer se bodo srečevali različni sistemi javnega potniškega prometa in osebna transportna sredstva. Kjer bo mogoče, bo na vhodih v večja urbana središča treba urediti parkirišča v bližini železniških in avtobusnih postaj, ki zagotavljajo povezave z osnovnimi nosilci javnega mestnega prevoza«, (ibidem, str. 7). V viziji oskrbe gospodarstva je - upoštevaje razvejanost slovenskega prometnega omrežja in geografske značilnosti države - izpostavljena »potreba po oblikovanju regijskih intermodalnih centrov, katerih naloga bo povezovanje transportnih sistemov in učinkovita oskrba regijskih gospodarstev z logističnimi storitvami« (ibidem, str. 11). V analizi stanja na področju prometne infrastrukture je bilo poudarjeno, da je »država v zadnjem desetletju dajala prednost predvsem dograjevanju cest za daljinski promet, to je avtocest na vseevropskem cestnem omrežju, ter hitrih cest«... »Opisani razvoj državne cestne infrastrukture je omogočil pospešen razvoj območij ob avtocestnem križu, medtem ko se navezanost in dostopnost ostalih območij na avtocestni sistem v tem obdobju ni izboljšala. Splošno stanje obstoječega omrežja državnih cest, kategorij glavnih in regionalnih cest, seje v tem obdobju celo poslabšalo; trenutne razmere namreč kažejo, da je 42% omrežja teh cest v slabem oziroma zelo slabem stanju. Opisano stanje je omejitveni dejavnik skladnega regionalnega razvoja območij Slovenije, ki ne ležijo ob avtocestnem križu. Območja zaradi slabe dostopnosti in s tem višjih transportnih stroškov postajajo lokacijsko nekonkurenčna, četudi imajo druge, za razvoj potrebne dejavnike (cenejša zemljišča, usposobljeno delovno silo ...)« (ibidem, str. 5). RePPRS med nosilce prometne politike ni vključila tudi Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki je na državni ravni pristojna za izvajanje regionalne politike in spodbujanje skladnega regionalnega razvoja. Zaradi »zagotavljanja skladnega regionalnega razvoja z vidika ustrezne alokacije gospodarskih subjektov in glavnih oskrbovalnih centrov s primerno prometno povezanostjo« je RePPRS izpostavila potrebo po usklajevanje z ministrstvom, pristojnim za okolje in prostor« (ibidem, str. 21). RePPRS je ostal na precej deklarativni ravni saj ni oblikoval tudi bolj konkretnih usmeritev z opredelitvijo časovnega obdobja, v katerem bo država z izvajanjem ukrepov uresničila zastavljene cilje. Poleg tega v RePPRS ni pripravljena globalna ocena potrebnih finančnih sredstev. RePPRS je predvidel pripravo »izvedbenih dokumentov, v katerih bodo določeni merljivi in konkretni cilji ter aktivnosti za njihovo doseganje, pristojnosti in odgovornosti, izvajalci aktivnosti in finančno časovna perspektiva« (ibidem, str. 1). Toda izvedbeni dokumenti oz. nacionalni programi razvoja posameznih prometnih sistemov, ki bi neposredno izhajali iz RePPRS niso bili pripravljeni. Kar zadeva problematiko regionalnega razvoja oz. izvajanja politike skladnega regionalnega razvoja države, so - kot smo predstavili - v posameznih segmentih RePPRS prisotne posredne povezave med spodbujanjem trajnostnega prometa (sistemi in terminali JPP, regijski intermodalni logistični centri) in regionalnim razvojem. Opredeljena regionalno relevantna izhodišča, cilji in ukrepi so na precej splošni ravni in tudi niso enakomerno zastopana po vseh obravnavanih prometnih sistemih. Obenem bi za izvajanje RePPRS bilo potrebno okrepiti vlogo in pomen lokalnih skupnosti, še predvsem organov pristojnih za spodbujanje regionalnega razvoja na regionalni ravni. 1.2 Nacionalni program razvoja Slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI)^^ Temeljna ugotovitev NPRSZI je, da »obstoječe železniške proge, pretežno zgrajene še v prejšnjem stoletju, niti glede svojih parametrov niti glede zmogljivosti ne ustrezajo več sodobnim prevoznim potrebam. Te potrebe se kažejo v višjih hitrostih, večji pogostosti vlakov, večji udobnosti prevoznih sredstev, večji zanesljivosti in predvidljivosti ter višji kakovosti storitev v potniškem in v tovornem prevozu« (MP, 1996, str. 1). NPRSZI zajema obdobje od leta 1994 do dokončanja projektov, ki so sestavni del tega programa oziroma do leta 2015. NPRSZI pri posodabljanju in razvoju železniške infrastrukture določa tri temeljne med seboj ločene, vendar funkcionalno povezane sklope, ki so: obnova obstoječih prog, dograditev obstoječih prog in gradnja prog za visoke hitrosti. http://www.mzp.gov..si/fileadmin/mzp.gov.si/pageuploads/DZZ/Zakoiiodaia/Nacionalni program razvoja železniške infra.slriikluie.pdf. v okviru sklopa dograjevanja obstoječih prog načrtuje izvedbo številnih zahtevnih projektov kot so: 1. gradnja nove proge za povezavo Slovenije z Madžarsko (25,0 km), 2. gradnja drugega tira na odsekih: - Koper-Divača (45,8 km), Ljubljana-Jesenice (71,2 km) in Maribor-Šentilj (16,5 km), 3. gradnja izvennivojskih križanj ceste z železnico in izvennivojskih dostopov na perone, 4. gradnja telekomandne naprave na progi Sežana-Jesenice (129,8 km), 5. elektrifikacija proge Sežana-Anhovo (56,6 km) in proge Anhovo-Jesenice (73,2 km), 6. gradnja sodobnejših sistemov signalnovarnostnih naprav, 7. gradnja sodobnejših sistemov telekomunikacijskih naprav, ki obenem omogočajo tudi ustrezno in nemoteno povezavo z Evropo, 8. posodobitev ranžime postaje Zalog, 9. gradnja ljubljanskega železniškega vozlišča, 10. gradnja potniške postaje Ljubljana (ibidem, str. 10). V okviru sklopa gradnje prog za višje in visoke hitrosti je bila opredeljena: 1. Preučitev nove hitre proge za hitrost 250 km/h v smeri: Benetke-Trst-Ljubljana-Zagreb/Budimpešta. 2. Izgradnja prog za hitrosti do 160 km/h, v okviru katerih sodijo glavna proga proti Mariboru in Dunaju, obvozne proge ljubljanskega železniškega vozlišča, glavna proga Pragersko-Ormož-Murska Sobota-Hodoš, glavna proga iz Kopra s priključkom na hitro progo Trst-Ljubljana ter glavna proga Ljubljana-Jesenice (z rekonstrukcijo in gradnjo drugega tira). Kljub temu, da strokovni in širši javnosti ni na razpolago analiza uresničevanja NPRSZI -vprašanje je tudi ali je znotraj pristojnega ministrstva in vlade le-ta bila sploh opravljena - iz drugih virov vemo, daje do leta 2010 bil uresničen le manjši del načrtovanih projektov. Med večje naj omenimo predvsem gradnjo nove proge za povezavo Slovenije z Madžarsko ter posodabljanje signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav. Menimo, da so v NPRSZI cilji in usmeritve razvoja železniške infrastrukture premalo ambiciozno zastavljeni in da bi se poteki sodobne železniške infrastrukture morali v celoti ujemati s prometnimi osmi V. in X. vseevropskega koridorja oziroma s prednostnimi prometnimi smermi Slovenije z vozliščem v Ljubljani. S to usmeritvijo je skladna tudi nekoliko starejša Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije^^, ki je oblikovala vizijo Slovenije kot Izhodišča (Gateway) za oskrbo gospodarstev v regijah Srednje in Jugovzhodne Evrope). Kar zadeva navezavo na problematiko regionalnega razvoja, le-ta v besedilu NPRSZI ne obstaja. Po drugi strani je povsem jasno, da bi uresničitev v NPRSZI opredeljenih projektov -ne glede na konceptualne pomanjkljivosti^^ - bistveno pripomogla k blažitvi razlik v dostopnosti regionalnih središč do osrednjih državnih središč in središč izven države. http://www.d7.-rs..si/index.php?id= 101 &tvpe=9S&.sl=a&vc= 104&mandate=-I &o=530&.sb=6&iinid=PA4IC 12565E2005ED694C1256ED3003FC1B4. ™ Glej Gulič, A., 2006, Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013 - Prometna infrastruktura, v Kavaš, D., 2006, Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana. Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana. Slika ]: Položaj Slovenije v mreži vseevropskih prometnih koridorjev Slika 1; Položaj Slovenije v mreži vseevropskih prometnih koridorjev 1.3 Resolucija o Nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (ReNPIA) 30 ReNPIA je osrednji strateški, razvojni in operativni dokument, ki predstavlja osnovo za načrtovanje, financiranje, izgradnjo, vzdrževanje in upravljanje avtocest v Sloveniji. V njem so opredeljena tudi načela, cilji in prioritete, ki so relevantne z vidika regionalnega razvoja Slovenije. Med osnovnimi načeli je ReNPIA vključil tudi načelo, da nacionalni program izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji »mora omogočiti skladen in enakomeren regionalni in gospodarski razvoj vseh slovenskih regij, kot tudi nadaljnji razvoj države v okviru njenega članstva v Evropski uniji« (ReNPIA, 2004, str. 24). Med strateške cilje je ReNPIA vključil tudi cilj zagotovitve ustrezne notranje in zunanje povezanosti države. »Izgradnja avtocestnega omrežja mora omogočati boljši in učinkovitejši pretok ljudi, blaga in storitev, tako v območju Republike Slovenije, torej med samimi slovenskimi regijami ter najpomembnejšimi gospodarskimi centri v državi, kot tudi v območju širšega evropskega prostora, saj je naša država zaradi svoje teritorialne in populacijske majhnosti močno soodvisna od svojega okolja. Izboljšana notranja in zunanja povezanost države bo pozitivno vplivala na njen nadaljnji policentrični razvoj, decentralizacijo in enakomernejši regionalni in gospodarski razvoj« (ibidem, str. 25). hltp://www.in-adni-lisl.si/l/obiava.isp?urlid=200450&.stevilka=2300. Poleg tega je ReNPIA med strukturne cilje vključila tudi izboljšanje prometne povezanosti lokalnih skupnosti na regionalne centre v državi in tujini. »Dokončane avtocestne povezave odpirajo nove razvojne možnosti lokalnim skupnostim v njihovi neposredni bližini ter njihovo večjo povezanost z regionalnimi centri in tujino. Večja medsebojna povezanost ekonomskih subjektov vzpodbuja nastajanje množice dislociranih podjetniških enot, ki neposredno izkoriščajo komparativne prednosti lokalnega okolja, istočasno pa brez posebnih transakcijskih stroškov sodelujejo na vseh pomembnejših globalnih trgih in se preko njih tudi napajajo. Posredno to omogoča višjo raven kakovosti življenja v okolju, kije uspelo pritegniti podjetniško dejavnost v svojo sredino in se preko sodobnih transportnih poti povezati z ostalimi okolji« (ibidem, str. 26). ReNPIA je opredelil tudi prioritete izvajanja, ki temeljijo na strokovnih kriterijih za določanje prioritet oziroma vrstnega reda gradnje tistih odsekov/pododsekov, ki še niso zgrajeni oziroma v gradnji. Med kriterije za določanje prioritet sta bila opredeljena dva, ki sta relevantna z vidika regionalnega razvoja Slovenije. To sta prometna politika - prometna povezava in zagotovitev ustreznih dostopov med pomembnimi regionalnimi središči in urbanimi območji znotraj in izven Republike Slovenije; ter razvojna politika - zagotovitev regionalnega in urbanega razvoja (glej ibidem, str. 34). ReNPIA - v primerjavi napr. z NPRSZI - v veliko večji meri vključuje v metodično in vsebinsko zgradbo dokumenta vidike regionalnega razvoja. V ReNPIA so vgrajena pričakovanja, da bo udejanjanje opredeljenih načel, ciljev in prioritet spodbudilo enakomeren regionalni razvoj, izboljšalo cestno povezanost naselij z regionalnimi in državnimi središči v državi in tujini ter spodbudilo razvoj podjetij v manj razvitih okoljih. Avtocestni sistem v Republiki Sloveniji Motorway system in the Republic of Slovenia stanje julli 2010 Situation on July 2010 MURSKA SDSOTA JESENICE"'^ ?, PTUJ KRANJ CEUE - . NOVA GORICA AJDOVŽCINA '•I SEZANrf^-'' tJÜßtJANA r V s --■--s.,, NOVO MESTO LEGENDA/LEGEND ^^PER DARS Po drugi strani pa v ReNPIA - tako kot v NPRSZI in ostalih razvojnih dokumentih, ki usmerjajo razvoj prometnih sistemov in infrastrukture v Sloveniji - umanjkajo instrumenti (merila, kriteriji, kazalniki) za merjenje in ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih načel, ciljev in prioritet. Zato nimamo ustreznih osnov za dajanje strokovno utemeljenih ocen o tem v kolikšni meri je udejanjanje ReNPIA dejansko vplivalo na uresničevanje zastavljenih ciljev na področju regionalnega razvoja. Če bi tudi pri nas uzakonili instrument presoje vpHvov na regijo (regional impact assessment) tako imamo uzakonjeno presojo vplivov na okolje (environmental impact assessment) potem bi tudi ocenjevanje vplivov prometnih in drugih sektorskih politik na regionalni razvoj bilo veliko bolj utemeljeno in učinkovito. 1.4 Resolucija o Nacionalnem programu razvoja civilnega letalstva Republike Slovenije do leta 2020 (ReNPRCL)^' ReNPRCL določa smernice razvoja civilnega letalstva in ukrepe za uresničevanje ciljev razvoja civilnega letalstva v Republiki Sloveniji. Bistvene razvojne naloge so: 1. zagotavljanje varnosti in trajnostnega razvoja civilnega letalstva z ustreznim zagotavljanjem učinkovitega in strokovnega nadzora; 2. razvoj letališke infrastrukture in letališke dejavnosti, ki bo letališča postavila v ospredje prometne, logistične in splošne gospodarske dejavnosd; 3. razvoj infrastrukture izvajalcev navigacijskih služb zračnega prometa; 4. intenzivna povezava civilnega letalstva z drugimi gospodarskimi panogami. Povezava na področje regionalnega razvoja je v okviru ReNPRCL vzpostavljena pri opredelitvi ukrepov za uresničevanje zastavljenih ciljev. Sistem javnih letališč, namenjenih za javni zračni promet naj bi zagotavljal enakomeren regionalni razvoj civilnega letalstva in povezanost z drugimi prometnimi sistemi (ReNPRCL, 2010, str. 9). Razen omenjene omembe v ReNPRCL ne obstajajo druge navezave na področje regionalnega razvoja. 1.5 Resolucija o Nacionalnem programu razvoja pomorstva Republike Slovenije (ReNPRP) (predlog)^^ ReNPRP je strateški dokument, ki z opredelitvijo stanja, ciljev in ukrepov zagotavlja možnosti za trajnostni in celostni razvoj predvsem na področju varnosti pomorskega prometa. Predlaga vizijo in soustvarja razmere za razvoj pomorstva ter s tem učinkovitejšo uporabo prednosti, kot so izhod na Jadransko morje, sodobno tovorno in potniško pristanišče ter v pomorske dejavnosti usmerjeno gospodarstvo in šolstvo. S tem vzpostavlja pogoje za izkoriščanje pomorstva kot prednosti, ki Sloveniji omogoča vključitev v mednarodno delitev dela in prilagajanje merilom svetovnega gospodarstva. ReNPRP vzpostavlja ravnotežje med ohranjanjem in izboljšanjem kakovosti življenja, boljšim varovanjem okolja, sobivanjem pristanišča, industrije in turizma na občutljivem območju severnega Jadranskega morja ter zagotovitvijo boljših možnosti za razvoj Slovenije v sodobno pomorsko državo. V njem niso opredeljene povezave in vplivi s problematiko regionalnega razvoja na državni ravni. ' hllp://www.uradni-li.si..si/l/conleiil?icl=96110. - hllp://www.dz-r.s.si/index.php?id= 101 &mandale=-1 &unid=PAIEC3D0C496BFFCBEAC 125776D00393034&shovvdoc= 1. 2. Ocena stanja na nacionalni in regionalni ravni Rezultati analize povezanosti med politiko in programi razvoja prometnega sistema in infrastrukture ter regionalnega razvoja v ključnih razvojnih dokumentih države na področju razvoja prometa so pokazali, da je v njih omenjena povezava predstavljena površno in na deklarativni ravni, brez opredelitve instrumentov za merjenje ter ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih načel, ciljev in prioritet. Ugotovili smo tudi, da pri nas niso razviti in uzakonjeni instrumenti presoje vplivov na regijo (regional impact assessment), ki bi nam lahko dali ustrezne povratne informacije o vplivih razvoja prometnih (in ostalih sektorskih) politik na regionalni razvoj. Poleg tega pri nas ne obstajajo politike in načrti urejanja prometa na regionalni ravni. Regionalni razvojni programi in prometne študije ne morejo nadomestiti prej omenjenih dokumentov. Poskusi regionaliziranega načina obravnave področja prometa v Sloveniji so bili opravljeni pri pripravi strokovnih podlag za regionalne prostorske načrte nekaterih statističnih oz. razvojnih regij (LUR, Savinjske in Koroške regije)^^. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je bil v omenjenih obravnavah prometa na regionalni ravni poudarek na prostorskih in deloma okoljskih vidikih. Politike in načrti urejanja prometa na regionalni ravni bi konkretizirali usmeritve prometne politike in nacionalnih programov na regionalni in lokalni ravni (ravni regionalnih središč) ter oblikovali strokovne osnove za pripravo nove generacije regionalnih razvojnih programov in regionalnih prostorskih načrtov razvojnih regij. Ne glede na navedeno v nadaljevanju predstavljamo nekatere kvalitativne opredelitve problemov na področju prometnega sistema, ki so relevantni tudi za področje regionalnega razvoja: 1. Parcialno upravljanje prometnega sistema Slovenije s sektorskimi programi. Pregled delovanja prometnega sektorja kaže na njegov vse večji odmik od celostnega, strateškega in dolgoročnega razmišljanja ter ukrepanja. Opaziti je težnje po omejevanju načrtovanja na posamezne prometne podsisteme ter na projektno raven. Dolgoročno načrtovanje je zavestno prepuščeno redkim strateškim dokumentom izven prometnega sektorja, kot so Strategija prostorskega razvoja Slovenije, oz. Strategija razvoja Slovenije. Parcialna priprava posameznih nacionalnih programov brez ustreznih strateških izhodišč, ki bi izhajali iz nadrejene prometne politike krepi njihov konkurenčni boj, v katerem prevladajo kratkoročni parcialni interesi pred dolgoročnimi celostnimi vizijami. 2. Neuravnotežen razvoj prometnega sistema z neenakomerno razvitimi in nepovezanimi prometnimi podsistemi. Pretiran razvoj cestnega in delno letalskega prometnega podsistema in hitra rast prometnega povpraševanja vodita do preobremenitev in zastojev ter stalnih zahtev po širitvi zmogljivosti, na drugi strani pa do zapostavljanja razvoja drugih podsistemov ali npr. ukinjanja prog nekonkurenčnega železniškega sistema. 3. Pomanjkanje kvalitetne ponudbe JPP in železnic. Nekvalitetna ponudba ter neupravičena konkurenčnost drugih podsistemov povzročata zmanjševanje deleža prometnega dela JPP in železnic v prometnem sistemu. Pomanjkanje kvalitetnih logističnih in distribucijskih centrov tovornega prometa ter prestopnih točk JPP vodi do nepovezanosti prometnih sistemov, daljšanja in obremenitev prometnih poti ter povečevanja prometnih stroškov, kar negativno vpliva na konkurenčnost in učinkovitost slovenskega poselitvenega sistema ter gospodarstva in poglablja razlike med regijami. ' hltP://riaUir-prostor.uirs.si/, http://rzpr-savini.ska.urbinstitiil.,si/, hltp://rzpr-koroska.uir.s.si/. 4. Enostranski razvoj prometne infrastrukture osredotočen v prometnem križu Slovenije krepi prostorsko delitev države na območja različne dostopnosti. Sedanji razvoj prometne infrastrukture krepi prometno razcepljenost in prostorsko diferenciacijo Slovenije na območje prostorske koncentracije poselitve in dejavnosti v območjih visoke dostopnosti ob slovenskem prometnem križu ter na slabo dostopna območja populacijskega praznjenja. Povzroča tudi krepitev gravitacijske vloge večjih urbanih središč in izključuje številna regionalna razvojna središča, kar vpliva na nadaljnje vzdrževanje njihovega obrobnega položaja. 5. Razen obstoječih avtocest je cestna infrastruktura nerazvita.To velja zlasti za transportne povezave z oddaljenimi območji in medregionaine transportne povezave. Potrebna bodo prizadevanja za izboljšanje povezav urbanih središč in turističnih krajev z mednarodnimi transportnimi omrežji. 6. Neupoštevanje potenciala železniškega podsistema za reševanje problemov prometnega sistema. Na železniški prometni sistem in infrastrukturo se le v manjši meri računa, ko se iščejo rešitve za odpravljanje cestnih zastojev - poudarek se daje izgradnji dodatnih cestnih zmogljivosti. 7. Prepočasna izgradnja nove železniške infrastrukture oz. njeno posodabljanje ter izgradnja obvoznih potekov sodobne železniške infrastrukture skozi sosednje države preusmerja kvalitetne prometne tokove mimo Slovenije. Razvoj Luke Koper ovira pomanjkanje drugega tira od Kopra do Divače. (Poleg tega so glavne povezave z Avstrijo, Ljubljana -Jesenice in Maribor - Šentilj, enotirne). Te pomanjkljivosti ustvarjajo ozka grla v mednarodnem železniškem prometu. Poleg tega so Slovenske železnice sorazmerno slabo pripravljene na odpiranje trga železniških storitev ob vstopu Slovenije v EU. 8. Poselitveni sistem Slovenije se razvija neodvisno od sedanjega in še bolj prihodnjega potenciala (postaj) železniškega podsistema. Tak poselitveni razvoj poglablja suburbanizacijske in dezurbanizacijske procese ter postavlja pod vprašaj možnosti kasnejše vzpostavitve železniškega sistema na nižjih prostorskih ravneh. 9. Slovenska Istra je slabo navezana na mednarodni potniški promet. V svetu ponovno oživlja pomorski potniški promet. Veča se povpraševanje po križarjenjih in čarterskih linijah. Poskusi, da bi se v krožna potovanja vključila tudi slovenska obala, so zmeraj propadli zaradi neprimerne pomorske infrastrukture, neustreznega potniškega terminala in premajhne odločenosti, da tovrstno turistično ponudbo organizirano tržimo. 10. Neobstoj prometnih terminalov za kombinirani promet. Kljub ugodni prometni legi v Sloveniji nimamo sodobnih prometnih terminalov za kombinirani promet; ti se nasprotno vzpostavljajo v neposredni soseščini (napr. Cargo Center Graz^"^) in povečujejo možnost, da bi kvalitetni tovorni tokovi v prihodnosti zaobšli Slovenijo. 11. JPP igra vse bolj obrobno vlogo in izgublja delež v skupnem prometnem sistemu. Za področje JPP je značilna neustrezna usklajenost avtobusnega in železniškega prometa (neusklajeni vozni redi) s prevladujočim spodbujanjem medsebojne tekmovalnosti namesto partnerskega sodelovanja in s tem doseganja sinergijskih učinkov. JPP je tudi zelo slabo funkcionalno povezan tudi s podsistemom železniškega in letalskega prometa. To pelje v nadaljnje zniževanje konkurenčnosti celotnega sistema JPP. 12. Neobstoj sistema upravljanja mobilnosti (mobilitv management), ki temelji predvsem na zadovoljevanju potreb potnikov. Vsebuje nove oblike sodelovanja in vrsto ukrepov ter orodij, ki podpirajo in spodbujajo spremembe vedenja in navad udeležencev v prometu. hUp://www.cargo-ccntej-graz.a;/. s o o M C« C O "Sb (D PÜ > OS «J s o D- 'o" > N 03 >o P -5 o o C u > KJ C 1) o o (N CL, c3 -a C o 03 > N N cd p 3 5 bü 2 ^ P > O O O M .N I 1 8H ^ g S I cd o I •S ci^ ^ Si i: a •S o (U C? s s -ü 2 £ >o ^ u, N -o g > CLi O & " i2 £ 3 0 r- 1 Š § i t« M o Si rt o > N N S 03 i-i -C 03 C C3 cd I i bß -p; w 'S Cii 2 > ^ o3 -—I -i-' ^ D Ö S o ^ 1- C ^ C cd O irp -o ^ s. g s o --J o 2 C S (D .=3 >a C 3 03 n § __ » ■g g o l-H ^ cxi C £ 'S) £ o M ^ C D. U > C g (U M >lsl 03 & t- o N )0 rs aj > o C >N O o s a^ rt .S § ■rj > 00 O C Si «1 K. s-s 'G ^^ on ^ O O C o 3 bO O ^ ^lU (D 5 >o fc-i rt u u K> & C > & O (N O O (N U 'JE' o -0 XI o rt N rt 2 o > N rt i-i ^ "rt d o bO ID Pi > rt •i—* (U S 2 o, rt 'o' > N rt rt >E? 2 •o o o a (D >o D rt C aj o O rt 0 "S 1 bü P u p. CD > ca bO ca ca U iS? N >0 u (U fD u. > ca C C/3 E 0 0 ■> X 0 C ca bj) u C 0 >Ü u C E 0 3 ID ;-< ^ D. ca ■p C/3 X ca bo -a (D 2 3 .al C Cfl U 0 6 •S E ^ C M C (D S >3 o o E il - cd ^ o > o C > s g u > o o CI< CO g S "H " iS o S -H N O > O. e a — .s >Nl e S Q I S s S -2 ° s M s u • = s i i I ä-l i: o rS (D - i o iS ^ bo Ii C ^ S ™ C/3 S Ö >00 > (U —■ k« I ^ >N ^ Q ^ E o ■ I g O XI ta 3 >ü Si C 'S o VD OD C p Ü 5- o >u: I 'P ■ N O lU TJ ■3 £ >N JE o o X) C o • in o C/3 o C u ^ w ^ C O ^ O >N " M JJ s Sž S - N ill O C o u X s o o > E M J2 s .-G 1- 'S u u E S o 2 = S > 4 E h-J o U 0 ^ X 0 ca C a ■p 1 D p ca 0 T3 > ca > X (D E SI iS 'S u > 0 0- C/5 0 13 0 a. S) a u > X >C/! 0 > G ca C > >0 N SJ 0 >00 CD i) C S > D. o a. E 0 > ID ¥ •0 2 C« M "ča > X 0 p. bJl •S e u i X (D I-( a ca 3 C S CÄ ca X X P •0' > ID E t-i ID 0 C- SI 2 0 5. C E >3 ca U to 0 e > M 0) 0 0 0 C > X X E C3 N > S 0 'S ca cO >N ca C/} 0 0 p X ■5' C > S ■S' S ^ 2 IT? 11 I M E o, t I C S (U ra g )0 ■EÖ , "O i s® o s r; C' J:: u « i: ^ >co jz: S § g > ^ a-ž o « S.-Ž C 3 .S oil Ii II ill i p u N p O. O. ö D. N . C (L> o ■ H C C N SI (U > " o ^ ca S o CS X >N: o 'C CO ^ bO 3 _ i- XJ CS g § v- N U U ^ t/3 11 I 5 I (D M E s o 0 > J S C ' s s .2,.-S S 1 u S S S -o E s >s P o 'i= -1=: S, ca js o "i •§ C .S2, C - ? 8 g N cs rS H E « o >N r:- H OO u< tt.S i2 N O. O C S-S (D ca C u 3 p >o ca B _ „ o E a 3 Ü C/3 )_1 M > I ■t; -a -a Ü o f3 ca g a Ö f? ^ (Ü C3 C ÖJO "ö? "o E Q C XI o g u H 3 3 ca o B ca >N OD o ia E I t= g s "3 Ü C g 2 C Kb ^ X i 2 C •S 2 X o CI. > ca X :S „ -s-flll S a ca -S C o" § g ^ >S] > -Son" Eca cx t- C/3 I > ca N Ü > o . O W) - X C 'S jJ X P Ii I " w o O X > C — o > -O ^ 3 co ca C ■■ "2 'C iä S • S -o N 3 3 Ji 3 S ■5 o § g >5 E3 o cä E ^ o ci. u It a.s e -.0 " S S p S - > C o C u 13 B lis o M G Ü > o O I 'S e XI o i| u E 2" = o o N •5? a E - P ca c3 )N I/l •O o a s M U > E I-> ^ C3 C a -Z ^ tJl Ü C « o Ü ■Si. > o C a O .5 D. ,, CS ■a .b <0 .5 U S (1) X3 > D. O C C« cd C« i; tß.^ > Ü >S) O cat: C >o C ca 0 C 1 I > C ta (n " s g D- 5 J= J o C N N o u ^ u X) >S' o bo O J Ž 2 •o u C J "S t' ^ 53 ~o p s o « s J Sž o o n '-S CL Oi §1 > 3 O J ca C M .a Ü « = ca -a > 2 o E >0 ca C C o C s .i: ^ iS ^ C ca C > I ^ S ca M M u g V, > ._. ca £ S -o C.-- S .i •p -ff ca C a i u ^ s u S s a ca M ■>3 "i g ^ C £ 3 E: g M )N u u fco p o C fc S-.a E g- I -S „ C s ■C " 'H aS § I > 'S B o S 3 > I O C .2, 1) Ü ON 'of-'—' 3 O o ca 'E M N 2 u o > D O " ca t! s w g .a o s C u C o- 1a > ^ u s ^ a s a Ö CU 3 ^ u 2 S 03 O .-S ca >iz) T3 C 2 '5" C tm > -S C a E -S 2 C « =a C Ü o o u fi: g M a Ä 'ti S o -D o O u s s'i E ta s-s r^ 'O > y u fe >N C Ph > -C -3 ^ C C >c/:i -tre ca o — « >o 1a E 'iJ o > o Sod. o, o. 3 -I Ž2 S -S ä ca «v. E ' C E ■s o ta C -i I 11 1 > ? ca 2 S § S I N3 2 iU > -O u ca - M §1 u C ■5' P i g g > „ ta o u i ^ ^« o ^ ,, ca 1-1 ca o ün S S s 2 o = o §1 C T3 03 o C O N 'bb E o v: O C D o_ D. ca N g 'c' ta X! X 0) -S O CO "So CI, O x; u E S Ü C/l ca p ^ £ 'g H ■Ö' O C tÄ o- X] ta Ü o N ca o > .2,-Pc .H, 11 I ^ o C o t. o .& D. -a o. ^ I > C 3 C p ca bO u C ca ^ ca ca C e « u C » 2 ■E3 bO i ta Si C 00 r- « a C > £ u = s s u E a g o ^ o. D. > ta S, If o o. ■bb o e >s X) !1 S C o - g N F» -3 ca X o T3 o •a S ca o 'p s CO iS > ca N V ca o u ca bo > ^ ca o u SJ D. C T3 (D 'bO I 8 II o ta g"-2 § I gl xj -a 0 o 1 C3 bO I g o •O C « .a-g o 00 D C3 -iS oc t g 2 H > 53 S i 'S 0 t; " S JD C o- o N 1 C3 >o o 13 0 C/l 0 1 0 c^ 'uP ca ^_^ ja 0 ca ID H C D, '0 ii 3 Cfl >0 >C/) ca C ca • t^ t/3 0 >0 0 > x> t; p C/3 0 0 ^ i) u S ca J- > 0 ca J:: 'o* ■0 F S > 2 ä (50 >N .a -S •š' 0 -O "ča ■V 0 p. B o. 0 C 'o' > SI U ä N C > lU ^ T3 (D g 1 ca (D TJ CÄ 0 O, 'ao ca L-l 1 D C/3 0 JD 0 g u -.■-i 0 5 "f u ca •o 0 ca >;/3 •■ZTi >C/3 C t) 3 l-< C« g 'S >f o. 0 N 3 ca 0 ca u CO 0 0 C g p ct! t-cx •a 0 00 N M 0. 0 3 o. ■fi -S ^ ^ ^ - g ■S o § p p c3 M U - >C/5 v i ts s o o js g ° •5 3 g- S O ■g S C ^ o C/3 C iH ■S •a'a 1 > g ^ s a 0 o ■ZS o s ž S2 1 - 2 u & o > ^ 0 0 XI 3 •a Ü g 0 C lU u 0 0 —1 C > N 'bO C H ca > ca > 'g g ■g" 0 T3 0 SJ 3 ca S) 0 .3 (D 0 — C/3 > >0 > C ca 0 -D ca N SI o. 0 C 3 o 1 E g S S Ü ID " £ ^ s -S s •C o cd C ■C/3 Cli ^ ® II I " O •■SO s o N U 'S C ca H >M W) o o •-; u t- C •- o, S S u lili 4J D. > S" > S O O a -g cx 00 C/3 .a C > o « -iS s ž I > > s C^l o ca g o &,t/3 N -o .5 C o -iä S 5 S « o ca N C C o o - O. - O » rS , a o a ^ ^ .1 U g ts p ? cS s S..S -g 8 ° ^ s ^ an- o . o a > u o •a > 0 -d 0 ca ^ 's VI C 0 0 C > 0 u C CS C 0 ca >0 ca > -a CO u >sl 0 0 ca -0 SI > C u > 0 C 0 C "ča ca 0 .9 _o ca X3 3 0 ca >[7 ca„ g M C u 5 S ° II ^ K u O m O CL, Ph ca ca bO bfl (Ü u !/) ca •m ^ 1 "3 a ^ ^ > u C S § g §- 2 S I w o D 2 I i i e E o 2 N p- D. 0 > e .s 1 o T3 o "S 3 C >M ^ -O lil IM p > o CL O rt o bO rt o. d) C u C/: E 'E U p U > 5. ^ o rt bO Cd O, U > O '5 .Ü ■o 3 3 'E 1 O o O. D. 3 > u J- N O — -r cu o v; > 53 N > O 00 S -a ca tO o ^ '5 u « s > s si s C s: u " 5 O O ™ C. a O II' i i I D £ > rt 3 > U 3 >o > rt N u 1 C e o CJ rt C/3 XI O N O Ü >c/: > C/3 o ^ o o O > > XI 3 rt D. e 'E rt X) ■§ o C/3 S 3 o Ü 3 N o > o x: C/3 rt > o o C/3 _3 O Ü -O D, ^ O. rt U 3 O N C/3 CO 3 t: O > O 3 O lU a rt O E (0 £ IS O rt C/3 rt o rt 3 'E o ^ O -a 'c ■a -Q >C/3 > N rt -n rt > -a o 'o' > s Ui -O 2 bo N P O Cl. "rt o U a.>co O C Q 2 bO N o. CO a rt bO N T3 Ü s o .t: r C C > U N o s § s 2 s -0 cu o o o a. o. o > ^ o w ^ g ^ C « S >0 3 rt Ö N O > P E 'E tŽ3 U > 0 S 0 > _3 S. rt "rt •O rt > 0 bO rt ü E t« 0) 3 > rt 0 3 bo rt S) 0 3 0 GJ s CJ o ■p ■p rt o > T3 0 O « > T3 Id 1 i 0 o N 1 o 5 Ü ■t; u > ~ cd o - r^ 5 N O Cl. > > s. I s 9 "Š I I >8 g - ^ N o I s > S" .S, 13 o o u D^ 60 73 ii 3 0 > s > >0 >c/: > 0 0 on 0 '•B <0 i- •a 0 ■5 > l-H O. Ü co E '> P "E 0 ä U4 XI CO 0 a N «J bO rt D. 2 E S § s CX (U o C o > ® o v« BO rt ° v. l-H rt >C/3 0 X) bO (.s Ö T ID 3 ^ 0 D. U ' 3 l-l rt 3 -t-t S u 3 X3 rt CO rt 0 D, 3 cÜ 3 Ui o M > 0 0 J:: 0 >s u 'E x: E 0" 3 ca fi u. 0 0 ■5 v "rt > a< CO 0 'S 3 0. 0 T3 0 rt S! > CO O £3 -3 % ^ S > < rt rt (u M C rt — >o .2, S s. SS £-1- 5 rt 6 - P ^ ÖJ h rt % 2 >o N s •i'-s I'i t is 'S TO rt .S C N 5 g u > ^ H S o C o. g .£ T3 rt 5 .N >o o 3 u 6 a _ . o. n D. T3 u o rt .s. M) C ^ Ü rt C > „ T3 rt rt M C 3 >o Ö0 Ü C u o C o _ .s, I J-l C u > rt o i I« ' > o rt O C > „ o a. E >o >C/5 O -s, t ^ ■s "" o o u t/l u o > S C rt u >o g ^ S 0 ^ D, O 1 > U rt P 60 u 0 ^ D, i5 .a o § i? 1 rt u g s E 2 o S--I ^ ^ C^ rt >0 g rt S rt JOT O '3 rt S o rt t; ca -o 3 'S S >0 ? to C Cfl Cd g 'bfl >00 0 a. (D CU C ; u „ > I C rt D. ^ ^^ . tir rt G 3 I 2 > rt 3 ' S ^ 'g ^ s > x: H rt > 0 '0 'E rt '-3 3 CO u ¥ C >0) > 0 CO "r- 3 bo x: d 'E rt 0 1 0 > (U .s 3 U 50 0 č 0 E rt E P rt 0 bO rt >N ca u E p E >0 U > XI rt "C JD 0 5. N 5. 0. 0 > o C X! C T3 P B, S P O o v; rt , M C P 2 u rt Q, I C u C/3 O . £ "S 'e w N C rt C 2 O •S s i g tJ3 C O io o p £ e > S .2 S «3 o « ii, o; O C O. K O I -g rili C/3 bß o § rt ^ • Sf rt > N 3 S u C c"g I š C C o N rt g C s C/3 Ü rt 'c/3 M „ 0 Q. 1 3 E e E 0. rt rt i2 r-i rt ^ 0 bO rt 0 D. >0 0 CO JJ 0 0 d N 1 0 ■T3 > rt D S rt ^ -p 3-0 3 rt T3 oa o o o CJ 3 > > Ü £ S N o u o > o CL >KI D. 3 > 3 5 I S« S s o C >cc o NI "čd rt E -C 0 '-B C N 0 iZ >o 0 u N 2 E .— Too ^ tsl^ .Si S s N >0 0 > >CÄ D. U '■a JU 0 a C CD CO v: a E P CO £ CO "o M N rt U E N CO P iS ■Ei 3 I ■r: o rt S ^ S a- > ^ '-5 ■C "H Ji 2 o O- C a u E « a rt Ü G. > rt .a 'g' 2 § rt 'S ^ S ^ " > 'P u- C o _r ^ .3 >cn ^ rt -O c/: g) o = o > o > Ü N .S Q..Ü 2 I o C >C/3 Cd Cl- O .TD C/) rt O c/> 0 O o bo Cl, —- 1 V3 —, rt 'Si'ü' F p o Ü X) u - o 3 Ü U f S o u (X U u •o ■s CU u C C N (D P ft P ■a _ o (D ■ S, >o P -C Š 6 ^^ 'C o o. -a o Sf CS U N N S O O 2 S C3 o C g s D. C B - -S 2 « 3 S H ^ > -a tž u s ^ 2 -S o E ;5 N > C3 N ID > in a 8 .-s £ Ü Ö >o C 3 ■3 ^ g o E ;5 ^ g 'S o. o >w U ^ g N C C3 5 O O S > N I t- C3 O Cl. N CI. I Jli > II o O ^ ft I S I N d u S > ^ S o Ü ^ M ^ ft >'y} > S " «ž O C W C N 3 m /11 ca >o is 3 g- " S Ü M l/l o ft e 2 ž "c u C t? Ü " ä o ™ C/2 O U C gl SI s (D E o (D C r^ C ^ c3 o C3 >o C P S u 2 g I ^ I ft ft to C/^ hI- C > ft^ bo CD Si « Ä g § 2 g s u Ü > £ o o uh (D e CO > O u o >o 3 'o" "—) > S N ca > 1 ^ 3 C 's O o ca M O x: C ca C 3 CO >N p- ca u ca C« ca ca C C N > N O j= Ü "3 CO >N N - - s o j= .Eg. o >N ■—, -O Mr ■S N ^ o 2 > bt) J: N C .S fl U. ¥.1 I J3 O > TS O bO C .S, N S ^ O O >N O. U C II « C s ° i s a D. d ■O 2 S W) > K! O C o '5b •g, S K! T: . T3 o i Ü g s 0 ^ ^ 2 .2 > •a ca 1 o > ca ca N 8 o > CO ca (u C o U "m ° ca u > C > 2, U > 11 O 73 3 > U >o S ^ ^ S C 2 .a > 2 ca M o S) g ^ g § .£ C ^ >o o U 3 ca BO u > ID ca N C a » g o > o .M > o ca s b C o o tž o S g D. 1 g >0 3 O, -a .ii cu D. ^ ca > Ö0 ca C o > ^ •S, g o 'S > s o > S E O u C i; ca a, C ca o u bfl o. > ca ci. u _ C 'c c/3 ca rS ca " > ■ "" o C 8 C o ca -, o p- ü > B to C v ca " E ^ >S 2 N a ca S P N U « 'c bO "B. o N S g S S o -C D a ca ca g •g 2 II B.s o o. u s lU C O > O E u > ^ e o ca •i'-s s g ._>;£. -s C cd _ nn CS CS N3 N > S c^S > ca ^ "S S ca o N C .t; - 8 & y S ° S 2 E o-g -I ca c/D üb u Ü CJ 3 ~ ca S > S N B. o "co u o o o 'ah Ei 00 u > Ž1 M § o -o 'i o v: > SI > O g N 'N •j*—; O > > N o N C ca > > —1 JS cn c/l O ca u 6 C > 'c" 'c' ca ca •fS ca > o o O ca ID E O D ■o ca 3 S- Sž C 1 N > N I cd £ > > II N O C > — ^ t ^ s! « -S II U ^ C ;■;£ C > M >o rt: >C/3 ^ .-S a S .H, >p>j t; ö (D >N (D T3 E O Cl o to lU > E ca 3 SJ CO > o O ^ u. ID 3 n. S, 'M U ca 'E' 3 3 u bO o C t-. -o ca CO s > 13 -o bo N £3 OS >22. 11 O N cd bo U C e XI t) ca - S « 2 o o. 3 ca ID u a ¥ s 3 E i2 o N (D ^ S p s " -I => ca ° § i i I u 'c'tS. ca C ? P ca a "o. o E N U a a I 5 E x; (D > I o .ti o bJO.S o XI bj) a .E Fl G 5 .8 o = -s -o rS f r e > o : č 'u o .a u — >o' C t; ^ >o ^ (DO o & o P D. T3 > C _ ca C/5 >M o " E, « K o ... ca E XI ^ S N o O C u ^ U C- E .Sj XJ — ^ ii^ ^ (D (D 3 ra C £ E p o (D O. TS P O >N1' a E o G ca ca to N U 5 £ o E o U S Ci. D. C Cl. CO o > _o "o T3 C 3 a. o O 3 -a CO N "o JS to O C o ca a N > u ca u U "3 O x> 'bO 2 T3 ca (D -O O (D CO e o ■O =a _ > « ca tS N (D S ca S -5 (D (D > £P O 3 -IZ Z -5 «s i « E g o ct C >o :c .-5 -S E ! >CO o > C o C ^ o ca u .-E ^ ca > ca N ^ o o, - S' C M (U >0 o cn o g ca i CO ■§ ca X> 'S -E N -3 !>N DwCÄ CJ i_ ^ CL ^ C Ö t: ~ 5. >o >c« "S o u E ca ^^ BO O O > N ca bJJ ^ CO G, O u " bo u ca H •z-i u o o g -a SJ C3 > g 5 a. .i^ Š.3 I o C 5 8 C I i I = gii •a ^ K ° o s Ifllti I I D. 2 ca' a č - y s « o t/: o a 2 ia tS bO (U C 0 to tS u > 0 > to 3 cs bO 0 C 'S U > E S 0 cS a P t; C. Oj 'S (D E u -o CS aj C 'P ca bO >0 >co to 0 >co "—1 (D a 0 0 > CO 0 ■f :§ I 8 .5 a r- ¥1 a a M C U C T3 N U > O Cu (Ü o fü bn >N o 'S N O > a X) C o >o > S N O P t: > >o o ta o- C I o 0 'S x; s 3 ° C S -S .S S o CS 3 D. T3 >C/D 3 1 rS S 0 D. >to '5' 0 > > N N ca ca C > > Ü B > ^ ca o _ _ N 'O >c/; -d o ^ o > W CS M o o D. Q. . i Ü E 0 Ü S D. >S) CL 1 u •p bO u ca X CÄ "> C cs '>3 a ca -i N CO bO 3 0 SP 0 "ča T3 M E o c3 _ M) E O C CS • > O 1 o o. 'S ■ 60 o JD > .5 > u „ = Ü N a ca ^ > > -Sisl Cl^ o 3 I C« •S o P C ca fS, >cn (D on -O S ■p S] S 'P 10 0 P 3 (L> > 0 D, C 'a u ^ 'S E S S C/: Q to d, g "D C 0 g C/3 O. 0 3 '3 2 > to !B >0 cC N 0 ca C 2 0 -o E t- N O- > u s s 2 'S g 2 " 3 S g^ M CS g 2 ■i: g .a .S CS 'ff cfl o D. ca v: C '5 iS o lil f P ^ Ü s g, C I • S o g J I § Ig o, ■S s o § «J -a g; ca CO _ Ai ^ > C ca s " ca S o. S ~ M O C (D C o ■p ■o zn , o C/3 S r; -H, ? 3 ^ ("t ■ tTf ci3 bß 9- bfl N co CS "o " ^ u CO 1 ■p o ca iž ■o o o o ■o- — > gi M (U bß Ä ' ' o cs o ca k— C* .-r-^ ^ « C« ca s = o ^ 2 S o C u s o Ü T3 CU - ca ca r- o •a "S 3 S fe O D 3 C t; ca -o •B u ca C ^ 'S S E ■S p g g C > •§ to u O O o a- > >1 > ca a ^ cs M -a bO s-i l|>g ■H, E 2 § ""'II 'S' - S; o -a Ü II.E o o ^ o ■a o. g > ^ g = g C aa a ca — c.— mL L« rn O^ (11 Ü 5 > '57 o N o CS ^ ca O (U D, csj a. S!; > 2 u 'P Ü u C o ■-60 N T3 o JZ CS r -a o j: ^ ca Si 60 Pir^ g C > 5 s 8 — to D. > I (D O E s 'g D. ^ C 3 > ta bO u ca o crj £ 5 ^ .g D in ci^ •2, o p Ti M i" > 0 o = J > g e 1 p O o & I g >2, o u C C > X) ^ s o C o o C o a B 2 Is ^ E ? 2 o Q g o. ca C N u > o -a s U "—) o > C « -o S! 2 ca N E > o 03 M U d u u ca ■O (D M ■ä' D b o o- C o O M) ca C (U o 'o" o riS > C "d. •O ca ca o N U C O XI ca C/D ca o XI e u u o cfl C Ul P 5, u o te N ^ o o C s) ^ a o N o, y " -a 2 ^ aj oj O K E; e g ca OJ C u 'S T3 ca > 4= u o Vi u > o 13 o. > C u > 1 C ca tjfl —> vT o B p O u p s C/: 0) ■S p 5. U CU I u ■S S o o ^ ~ g 2 = -o " -o o " ~ " s >N ä ^ i e OPlIl a.P3 M o iS J E Eb = a sf 55 >S S ° C« >C/5 ca ■o- U I C 2 o tž T3 o C3 C p s C SI X> u o C o .2, o H ^ - 3 >00 -p rili f lil i i C OJ = o J>N 2 o £ s > C« ca ca C d Ü > > x: C/: (D C ca x: S u C ca C o C p "o ca N (D S. -o D. C (O > cd N u > o a. £ ^ ° '5 t; p O -a Cd c3 W) Ö0 V o ^ o u e o a< I o o 'C G o T3 ^ 2 ca C 's? Ü >c/5 ■a "B > >—> S Na osnovi pregleda vsebin s področja prometa v RRP 2007-2013 lahko podamo naslednjo oceno: 1. Področje prometa je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 2. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva do tri elementa SWOT analize). Pomanjkljivo je tudi navezovanje na RePPRS in na nacionalne programe posameznih prometnih sistemov. 3. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na okolje in prostor, benchmarking analize itd. 4. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 5. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki razvoja prometa in regionalnim razvojem. Za predstavljeno stanje na področju vključevanja področja prometa v regionalno načrtovanje pa ne gre obsojati pripravljalcev RRP 2007-2013 temveč predvsem umanjkanje - kot smo že ugotovili v prejšnjem poglavju - politik in načrtov urejanja prometa na regionalni ravni, ki bi konkretizirali usmeritve prometne politike in nacionalnih programov na regionalni in lokalni ravni ter oblikovali strokovne osnove za pripravo nove generacije regionalnih razvojnih programov in regionalnih prostorskih načrtov razvojnih regij. Težave nastajajo tudi zaradi velike razdrobljenosti deležnikov na področju prometnega sistema in infrastrukture, visoke konfliktnosti odnosov med njimi ter manjše sposobnosti za investiranje v prometu. 3. Zaključne ugotovitve Rezultati analize povezanosti med politiko in programi razvoja prometnega sistema in infrastrukture ter regionalnega razvoja v ključnih razvojnih dokumentih države na področju razvoja prometa (RePPRS, NPRSZI, ReNPIA, ReNPRCL in ReNPRP) so pokazali, da je v njih omenjena povezava predstavljena površno in na deklarativni ravni, brez opredelitve instrumentov za merjenje ter ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih načel, ciljev in prioritet. V posameznih segmentih RePPRS so prisotne posredne povezave med spodbujanjem trajnostnega prometa (sistemi in terminali JPP, regijski intermodalni logistični centri) in regionalnim razvojem. Opredeljena regionalno relevantna izhodišča, cilji in ukrepi so na precej splošni ravni in tudi niso enakomerno zastopana po vseh obravnavanih prometnih sistemih. V besedilu NPRSZI niso vključena besedila, ki bi opredeljevala navezavo dolgoročnega razvoja železniškega sistema in infrastrukture na problematiko regionalnega razvoja. Kljub temu bi uresničevanje v NPRSZI opredeljenih projektov - ne glede na konceptualne pomanjkljivosti - bistveno pripomoglo k blažitvi razlik v dostopnosti regionalnih središč do osrednjih državnih središč in središč izven države. ReNPIA - v primerjavi z NPRSZI - v veliko večji meri vključuje v metodično in vsebinsko zgradbo dokumenta vidike regionalnega razvoja. V ReNPIA so vgrajena pričakovanja, da bo udejanjanje opredeljenih načel, ciljev in prioritet spodbudilo enakomeren regionalni razvoj, izboljšalo cestno povezanost naselij z regionalnimi in državnimi središči v državi in tujini ter spodbudilo razvoj podjetij v manj razvitih okoljih. Po drugi strani pa v ReNPIA - tako kot v NPRSZI in ostalih razvojnih dokumentih, ki usmerjajo razvoj prometnih sistemov in infrastrukture v Sloveniji - umanjkajo instrumenti (merila, kriteriji, kazalniki) za merjenje in ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih načel, ciljev in prioritet. Zato nimamo ustreznih osnov za dajanje strokovno utemeljenih ocen o tem v kolikšni meri je udejanjanje ReNPIA dejansko vplivalo na uresničevanje zastavljenih ciljev na področju regionalnega razvoja. Tudi v ReNPRCL in ReNPRP ne obstajajo ustrezne navezave na področje regionalnega razvoja. Če bi tudi pri nas uzakonili instrument presoje vplivov na regijo (regional impact assessment) tako imamo uzakonjeno presojo vplivov na okolje (environmental impact assessment) potem bi tudi ocenjevanje vplivov prometnih in drugih sektorskih politik na regionalni razvoj bilo veliko bolj utemeljeno in učinkovito. Za vsebine s področja prometa v RRP 2007-2013 veljajo naslednje značilnosti: 1. Področje prometa je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 2. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva do tri elementa SWOT analize). Pomanjkljivo je tudi navezovanje na RePPRS in na nacionalne programe posameznih prometnih sistemov. 3. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na okolje in prostor, benchmarking analize itd. 4. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 5. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki razvoja prometa in regionalnim razvojem. Poleg tega pri nas ne obstajajo politike in načrti urejanja prometa na regionalni ravni. Regionalni razvojni programi in prometne študije ne morejo nadomestiti prej omenjenih dokumentov. Poskusi regionaliziranega načina obravnave področja prometa v Sloveniji so bili opravljeni pri pripravi strokovnih podlag za regionalne prostorske načrte nekaterih statističnih oz. razvojnih regij (LUR, Savinjske in Koroške regije)^^. Pri tem je potrebno izpostaviti, daje bil v omenjenih obravnavah prometa na regionalni ravni poudarek na prostorskih in deloma okoljskih vidikih. Politike in načrti urejanja prometa na regionalni ravni bi konkretizirali usmeritve prometne politike in nacionalnih programov na regionalni in lokalni ravni (ravni regionalnih središč) ter oblikovali strokovne osnove za pripravo nove generacije regionalnih razvojnih programov in regionalnih prostorskih načrtov razvojnih regij. lillpV/rralur-prostor.uirs.si/. httpV/rzpr-saviniska.urbinslitut.si/. http://r-zpr-koro.ska.uirs.si/. Literatura in viri 1. Gulič, A., 2006, Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013 -Prometna infrastruktura, v Kavaš, D., 2006, Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana. Investicijske prioritete Republike Slovenije v obdobju 2007-2013, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana. 2. Gulič, A. et al., 2006, Strokovne podlage za regionalno zasnovo prostorskega razvoja Koroške, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rzpr-koroska.uirs.si/. 3. Gulič, A. et al., 2006, Strokovne podlage za regionalno zasnovo prostorskega razvoja Savinjske, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rzpr-saviniska.urbinstitut.si/. 4. Gulič, A. et al., 2010, Strokovne podlage za regionalni prostorski načrt Ljubljanske urbane regije. Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rralur-prostor.uirs.si/. 5. Ministrstvo za promet, 1996, Nacionalni program razvoja Slovenske železniške infrastrukture (NPRSZI), http://www.mzp.gov.si/fileadmin/mzp.gov.si/pageuploads/DZZ/Zakonodaia/Nacionalni p rogram razvoja zelezniske infrastrukture.pdf. 6. Ministrstvo za promet, 2004, Resolucija o Nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (ReNPIA), http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=200450&stevilka=2300. 7. Ministrstvo za promet, 2010, Resolucija o Nacionalnem programu razvoja civilnega letalstva Republike Slovenije do leta 2020 (ReNPRCL), http://www.uradni-list.si/l/content?id=96110. 8. Ministrstvo za promet, 2010, Resolucija o Nacionalnem programu razvoja pomorstva Republike Slovenije (ReNPRP) (predlog), http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&mandate=- 1 &unid=PA IEC3D0C496BFFCBEAC125776D00393034&showdoc=1.. 9. Vlada RS, 2006, Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije (RePPRS) (Intermodalnost: čas za sinergijo), http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=200658&stevilka=:2426. Analiza vpliva energetske politike na regionalni razvoj 1. Opis programskih dokumentov^^ Na podlagi energetskega zakona (sprejetega leta 1999, ki je bil večkrat dopolnjen, nazadnje leta 2007 (EZ UPB2, 2007)) in zlasti okoljevarstvene politike so bili sprejeti oziroma so v procesu priprave in sprejetja ostali ključni dokumenti slovenske energetske politike: - Resolucija o nacionalnih energetskih ukrepih (ReNEP, 2004), - Analiza energetskih strategij in dolgoročne energetske bilance RS za obdobje 2001 do 2020 (2003) - Nacionalni akcijski načrt za učinkovito rabo energije (NANUNE, 2007, v pripravi), - Operativni program za izrabo lesne biomase kot vira energije (OP ENLES 2007 - 2013), - Operativni program za okoljske in prometne infrastrukture 2007 - 2013 (2007), - Operativni program zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (2007, v pripravi), - Resolucija o nacionalnih razvojnih projekdh za obdobje (2007 - 2013) in - Indikativni razvojni načrt energetskega sektorja (2005). V nadaljevanju podajamo nekatere ključne vsebinske poudarke omenjenih programskih dokumentov. 1.1 Resolucija o nacionalnem energetskem programu (2004)^' Resolucija o nacionalnem energetskem programu (2004) (v nadaljevanju ReNEP) predstavlja glavni dokument energetske politike, ki opredeljuje vizijo ravnanja z energijo v širšem pomenu, zagotavlja konkurenčno in okolju prijazno oskrbo z energenti, električno energijo in energijskimi storitvami ter poskuša spremeniti razumevanje vloge in pomena energije pri zagotavljanju blaginje. Pri oblikovanju ReNEP se bo bili - upoštevani ambiciozni cilji Slovenije glede zniževanja emisij TGP za 8 % do obdobja 2008 - 2012 v skladu s Kjotskim protokolom. V obdobju od leta 2000 do leta 2015 je v ReNEP ob porasti BDP za 60 % predvideno zniževanje energetske intenzivnosti za 30 % oziroma 2,3 % letno. Poleg prikaza analize stanja proizvodnje in porabe energije je opisano razmerje sektorja do drugih področij, na primer okolja in prostora. Tako so izpostavljeni regionalno prostorski problemi energetskega sektorja, ki so: otežena gradnja ali rekonstrukcija zaradi ekstremnih zahtev pod pretvezo zaščite okolja; - liberalizacija trga = sprosütev podjetniških pobud za izgradnjo energetskih objektov - razmejitev javnega in podjetniškega interesa; neupoštevanje državnih prioritet na lokalni ravni; - vprašanje razlastitve in omejitve lastninske pravice za energetsko infrastrukturo, ki ni GJS; - različen postopek umesdtve v prostor za objekte, ki (ni)so GJS; - potencialna gradnja EU energetskih koridoijev (daljnovodi, plinovodi, naftovodi). V omenjem dokumentu ni bila neposredno - na ravni ciljev in mehanizmov za njihovo uresničevanje - vzpostavljena vzročno posledična povezava med vplivi udejanjanja energetske politike ter regionalnim razvojem. Smiselno delno povzeto po Marot N., 2009, Analiza energetske infrastrukture, v Gulič A. et al., 2009, Strokovne podlage za pripravo regionalnega prostorskega načrta Ljubljanske urbane regije. Zaključno poročilo projekta - Priloga 2, Zaključno poročilo za ključno aktivnost št. 2 na temo Strokovne podlage o družbenih danostih LUR, naročnik RRA LUR, Ljubljana. http://rralur-prostor.uirs.si/Poročila/Zakliučnaporočilazaključneaktivnostiprojekta/tabid/84/language/sl-SI/Default.aspx. http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?udid=200457&stevilka=2669. v besedilu je bil poudarjen pomen obvezne izdelave lokalnih energetskih konceptov in podana možnost povezave programov za več občin v regionalne energetske programe. Poleg tega je bil omenjen potencialno pozitiven vpliv proizvodnje toplote iz OVE, ki poleg manjših vplivov na okolje, izboljšanja lokalne kakovosti zraka, preprečevanja oziroma upočasnjevanja podnebnih sprememb, povečevanja zanesljivost oskrbe, pospešuje regionalni razvoj in razvoj podeželja ter ohranja in ustvarja nova delovna mesta. Obenem je bil nakazan pozitiven vpliv proizvodnje biogoriv na regionalni razvoj ter ohranjanje kmetijskih površin in na kakovost njihovega izkoriščanja. Potencialno pozitiven vpliv proizvodnje toplote iz OVE in biogoriv na regionalni razvoj v omenjenem dokumentu ni bil podrobneje utemeljen.^^ 1.2 Operativni program za izrabo lesne biomase kot vira energije Operativni program za izrabo lesne biomase kot vira energije (OP ENLES 2007-2013) upošteva priporočila Akcijskega načrta za biomaso, COM(2005)628 in je primarno namenjen dvigu deleža OVE, v tem primeru izrabe lesne biomase, pri oskrbi s toploto in proizvodnji električne energije. Kot izvedbeni program natančneje razčlenjuje naloge Nacionalnega programa varstva okolja oziroma Operativnega programa zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Povečana raba lesa v modemih individualnih, skupinskih in industrijskih kurilnih napravah za ogrevanje, procesno toploto in proizvodnjo električne energije je za Slovenijo pomembna za izboljšanje zanesljivosti in konkurenčnosti oskrbe z energijo, zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in varstva okolja, kar je potrebno upoštevati pri načrtovanju energetskih aktivnosti zlasti v občinah z večjim potencialom lesne biomase oziroma povečati izkoristek rabe lesa, kjer se že uporablja v te namene, saj je zaradi starejših tehnologij izraba energenta največkrat zelo slaba. Kar zadeva (ne)posredne vplive udejanjanja programa na regionalni razvoj se za Slovenijo predvideva, da bodo učinki izrabe lesne biomase za pridobivanje energije vidni na družbenoekonomskem in okoljskem področju. Kot najpomembnejše družbenoekonomske vplive omenjeni dokument opredeljuje nova delovna mesta, povečan prihodek v regijah ter dodatne dejavnosti na kmetijah. Poleg tega se v programu spodbuja razvoj zbirnih centrov in distribucije lesnih goriv še posebej v manj razvitih regijah in na lokacijah, na katerih niso potrebni večji dodatni posegi v prostor. 1.3 Nacionalni akcijski načrt za učinkovito rabo energije Nacionalni akcijski načrt za učinkovito rabo energije (NANUNE, 2007) je bil pripravljen za doseganje energijskih prihrankov, predvidenih z Direktivo 2006/32/ES in drugimi strateškimi dokumenti, na primer z Akcijskim načrtom za energetsko učinkovitost: Realizacija potencialov (COM(2006)545). Opredeljuje različne instrumente (sektorsko specifični, večsektorski in horizontalni ukrepi) v vseh sektorjih, s katerimi bo Slovenija v obdobju 2008 do 2016 prihranila najmanj 9 % končne energije glede na izhodiščno rabo, najmanj 4.233 GWh oziroma povprečno 941 GWh, kar bo vplivalo tudi na izboljšanje deleža OVE. Večina načrtovanih instrumentov - finančne spodbude, pri katerih je določitev prihrankov energije najenostavnejša, na primer davki - se v Sloveniji že uporablja. Viri za izvajanje so javna in zasebna sredstva, vključeni so številni akterji, od porabnikov, podjetij za oskrbo z energijo. Poleg tega, v času ko je omenjeni dokument nastajal njegovim pripravljalcem verjetno niso bili znani negativni vplivi proizvodnje biogoriv, ki se izražajo v dodatnem obremenjevanju okolja (pregnojenje, zakislitev zemlje, zmanjšanje biotske raznovrstnosti itd.), zmanjšanju prehranske varnosti ter v zviševanju cen hrane. lokalnih skupnosti in državnih institucij, ki naj bi kot javni sektor služile za vzor in spodbujale tudi s promocijo in dajanjem informacij. Razen deklarativne navedbe, da vrsta ukrepov iz akcijskega načrta predstavlja vključitev vidikov trajnostnega energetskega razvoja v regionalni razvoj, utemeljitev (ne)posrednih vplivov udejanjanja akcijskega načrta za učinkovito rabo energije na regionalni razvoj v dokumentu ni zaslediti. 1.4 Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (2007 - 2013) Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (2007 - 2013) je bil sprejet z namenom črpanja evropskih kohezijskih sredstev v obdobju od leta 2007 do leta 2013. Program obsega več razvojnih prioritet, med njimi tudi Trajnostno energijo. Program upošteva NEP in je predvsem gospodarski, saj se osredotoča na tri glavna investicijska področja: energetsko sanacijo in trajnostno gradnjo stavb v javnem sektorju, povečanje URE v vseh sektorjih in na sodobne distribuirane (lokalne) sisteme za energetsko oskrbo s poudarkom na uporabi OVE in soproizvodnji. V podpori so predvideni demonstracijski in vzorčni projekti ter intenzivno osveščanje, informiranje, usposabljanje in energetsko svetovanje. Program naj bi med drugim prispeval k izboljšanju bivalnih pogojev prebivalcev in regionalnemu razvoju, kar lahko predstavlja priložnost tudi za črpanje sredstev za projekte opredeljene v regionalnih razvojnih programih namenjenih URE in OVE v javnem sektorju. Do leta 2014 naj bi tako prihranili 620 GWh energije na leto, proizvodnja energije iz OVE pa bi se povečala za 510 GWh. V dokumentu je velikokrat omenjena navezava na področje regionalnega razvoja, podobno kot na nekatera ostala področja, ki imajo pomen horizontalnega povezovanja (trajnostni razvoj, enakost med moškimi in ženskami, varovanje okolja). Navezava na področje regionalnega razvoja se pojavlja bolj ali manj na deklarativni ravni, brez poskusa opredelitve narave in zakonitosti povezav med področjema energetike in regionalnega razvoja. 1.5 Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (2003) opredeljuje ključne instrumente za doseganje kjotskih ciljev, obveznosti posameznih sektorjev in postopke izvajanja spremljanja programov. Slovenija mora po zakonu o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov zmanjšati emisije vseh TGP za 8 % v prvem ciljnem 5-letnem obdobju (2008 - 2012) glede na izhodišče emisije. OP prispeva tudi k uresničevanju prve, druge in pete razvojne prioritete Strategije razvoja Slovenije. Ukrepi in cilji so predstavljeni po šestih področjih glede na prispevek TGP k nacionalnim emisijam v letu 2004: proizvodnja električne energije in toplote (32 %, 96 % prispeva premog), industrija in gradbeništvo (14 %), raba energije v široki rabi (14 %), promet (25 %), odpadki (3 %) in ponor (gozdovi, 50 %). Ukrepi so podobni dosedaj navedenim programom, na primer spodbujanje SPTE preko zagotovljenih fiksnih cen električne energije ali večja energetska učinkovitost rabe električne energije v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih (spodbujanje nakupa varčnih gospodinjskih aparatov, zmanjšanje porabe električne energije za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode ...) in se nanašajo tako individualnega porabnika kot na javni sektor. Na podlagi ReNEP je bil sprejet Indikativni razvojni načrt energetskega sektorja (2005), ki s pomočjo grobih tehničnih in ekonomskih osnov opredeljuje minimalni obseg objektov državnega pomena za proizvodnjo električne energije in infrastrukturnih omrežij za dosego usmeritev nacionalnega energetskega programa. Možna sta dva scenarija razvoja: premog in zemeljski plin. Oba predvidevata dodatno izgradnja hidroelektrarn na spodnji in kasneje na srednji Savi ter posamezne obrate soproizvodnje. Razlika je v obsegu termoenergetskih objektov. Po drugem scenariju naj bi bila dodatno zgrajena termoelektrarna z inštalirano močjo 400 MW na enim izmed izbranih lokacij (Kidričevo, Lendava, Trbovlje ali Anhovo). Tudi v tem dokumentu ni zaslediti poskus opredelitve razmerja med področjem energetike in regionalnim razvojem. 1.6 Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje (2007 - 2013) Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje (2007 - 2013) temelji na Strategiji razvoja Slovenije (SRS) in glavni razvojni dokument predvideva ključne nacionalne razvojno-naložbene projekte. To so projekti, v katere bodo država in razvojne regije usmerile razvojne pobude in sredstva ter s tem pripomogle k hitrejšemu doseganju ciljev SRS. Na področju energetike so predvideni: projekt trajnostne energije in ekonomije vodika (drugi najdražji od vseh 35 projektov ReNRP), modernizacija električnega omrežja ter gradnja novih energetskih zmogljivosti. Pri vseh v resoluciji opredeljenih projektih na področju energetike (trajnostna energija in ekonomija vodika, hidroelektrarna Spodnja Sava, ČHE Kozjak) je bil na deklarativni ravni izpostavljen pozitiven prispevek k skladnemu regionalnemu razvoju. 2. Ocena stanja na nacionalni in regionalni ravni V Sloveniji je spremljanje tako regionalne kot lokalne energetske statistike zanemarljivo oziroma praktično ne obstaja, veČino kazalnikov tako najdemo le za državno raven (glej SURS - Letna energetska statistika^®). Za izvedbo poglobljene analize vseh segmentov energetskega sektorja je potrebno podatke pridobiti od samih proizvajalcev oziroma distributerjev, kar je včasih lahko zamudno oz. neizvedljivo početje. Regionalni energetski programi v Sloveniji zaenkrat še ne obstajajo. Javna agencija RS za energijo že od leta 2005 pripravlja letna poročila o stanju na področju energetike v Sloveniji. Zadnje poročilo je bilo pripravljeno za leto 2008^°. Tudi v njem m zaslediti regionalne dimenzije obravnave energetike. Podobno velja za indikativne elektroenergetske bilance, ki jih na letni ravni pripravlja ELES'^' ter za analize poslovanja družb energetskih dejavnosti'^^, kijih na letni ravni pripravlja Energetska zbornica Slovenije. Poskusi regionaliziranega načina obravnave področja energetike v Sloveniji so bili opravljeni pri pripravi strokovnih podlag za regionalne prostorske načrte nekaterih statističnih oz. razvojnih regij (LUR, Savinjske in Koroške regije)'^^. Pri tem je potrebno izpostaviti, daje bil v omenjenih obravnavah energetike na regionalni ravni poudarek na prostorskih in deloma okoljskih vidikih. 39 http://www.stat.si/novica prikazi.aspx?id=2643. 40 http://www.mg.gov.si/fi!eadmin/ing.gov.si/pageup!oads/Energetika/Porociia/PorAE 2008 sio.pdf. 41 http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.eov.si/pageupioads/Energetika/Porociia/ELES Bilanca 2QD7.pdf. 42 http://vvww.mg.gQV.si/fiieadrnin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/EZS 20Q8.pdf. http://rraiur-prostor.uirs.si/. http://rzpr-saviniska.urbinstitut.si/, http://rzpr-koroska.uirs.si/. Slika 1 prikazuje primer regionalnega načrtovanja za področje energetike na primeru Ljubljanske urbane regije. Slika 1: Zasnova prostorskih ureditev za področje energetike v LUR o CM o o CN N CS C O 'Eb OJ Pi > (D ts) 2 CS a -o o D, O C (U >o 3 > CS D o O (N S S M C^ g C O a -o (D "00 (D ro >c/3 -H ^ 0 <3 s ^ s ^Si CN U OH Ki pi a Pd > t; > .E ID r^ o 1 I >o 0) > '■B C« rt N u Cu fc! C > N 03 > TJ H cn cL SI I o N o m o C (N rt rt rt N C ^ >8 a rt ^ ä > O (D lU Ui P •i—» ^ m rt C ■ ä M) ^ ^ o .o o. rt" rt N 00 D- rÄ OH lU bß .-C 'o' b 'bß > 0) ■a N rt rt ^ cu TS > N > 'a rt • -H l-H C rt lU C 0 >tsl rt rt .iii N > O > d. O H •S o E rt O D. ÖÜ rt C tifl rt KI C " S - -S DS O "I ■ZU o 4) ' 'S bü !- C/; u. .S O u >o C g g g -C rt 5 D- rt p ■3 > o Oh O K'g __> o rt C u )0 •—i > ° E -§1 0) C -s ^ g O 8 -5 (U > a II C/3 ^ g S O (N r--o o N rt rS 'B rt C O '5b o (D u öß (D C N rt >o o s o O C o >o 3 > (U o o rt o 'c -a a u N NJ , ^ 9 A O 5 g o f« > C o s C/2 03 ly; O O "IIa ^ p ^ SI g a ° 2 = I o u C > o s > o x: > C > " C 2 u a £ S S :2 O o § i >0 >c/: O kS it? i XI o cd Ü N ^ i — N <1) Cd 0 1 I - T3 u O D D, C Eo u C O >0 O M N .S Ü .o" l-(1> o 3 S O a, o Dj "O I o C u u. & s o s ^ § o N o C (U >N >ü O o s -a o > x> B N s a I > i- ' o " p ■S B (iS -s o c^ o. D-h^H I C .2, o ff 3 O ^ >g _ s s o C/J ID c' K! nJ nj N 75 ■C s s o 53 t) > o N •go & > Ki C' N 3 « C N 1-, 1-. C3 -o o > O ^ S 2 5 .Ü a 3 1-»., ■CT N O 3 ID 3 £ C "V O -f! V > S .S 2 E " cb ä g .a I >0 3 - I > s 'S E ^ o "Z -C .> rS C -- U ^ > O Ff O 5 O « a ■ ^ ' M on ._r o tž > o C >N _ N ^ O rS o > .1 S" S rS fe i i3 gj^ C 0x1-3 cOtiOMOCTiiDCiO« C o XI u D- o o Ip 3 ca C ^ g^-ž X) Ö g « E ^ B -O c3 I C3 >0 Cd E C3 'S" C o o o C o ■ o t- — 0) o ^ ob C ID -ii ^ X) (D C o XI 3 ° v. ^ o ID .s 00 o > o ■o «3 o ID g G " 0 C ID O ^ - . O - ° s 3 Ji«; u- C« o Oh 3 C3 I >§ Cd O h ^ I I > S ^ - g, K -S cx a —, £ ID C? i: u sl:^ E 60 X! ID o I ID E . o § u C •a g o C (D =2 U -a >c ■ ^ ca ^ N C .a 'S t" ^ u, (D cd -rt C Cog 2 N :S I" o = XJ "2 "B i2 > >00 o G cd bß cd o ÖÜ C g § ž š ts .t; 60 > g .8 I as C c3 g o Ü C ^ ca ca ö .0 s ^ g g e e >g f .2 s g o XI x: E C I I JO o ^ la S I Z > rS > Cd O C O [S = ^ ^ -a t g^ts cl 0) ca XI t« M -o C o ~ N C _ ca O. u > C D. ID äP ^ § C, ID ca -Ö 0 > ca C "ča E 1 '5 S 3 0 C/D 0 p ID £? (D C o o ; 3 - „ ca T3 .0 « O ca E E CD o > xi ca CX X> ID N D- >K .p. ID e ca N 0 2 0 0 3 C 3 S ca "O ca 3 0 LH C/D > 5 CO '00 0 C 2 ca £b c: C n. N £ g g ä ^^ t- C ca " > ? g - i ° « ^ g S " «tä ^ Ol Dh > s i t; -fi o > o > a cu u ^ Ü i a Ki C S S B I R C S3 C u " "i S E a 0 " a ID O- t3 Ü0 O O 1 > I O 'M M c3 i « ¥ > > ;s-S.'! g s o s C F? .2 ho x> u • N £ O ^ n ^ M I I N >N1 s " s- C X) D O ■B ° ■ß AS t) Ef. D • C u u u 3 1 i O.PL, c3 « a U ff e u > e U K! tS s i- iS 0 BJ 1 ca > N ca u u Ö ^ o iS S ca L-i o > 'c* tu T3 : o > ca N : C/: 'o < O cu D.C O. CO > OJ O 'öO 00 u uT u ca ^ > a > o o C c: u o - C a 03 t/l o o -C I s -o >o o 3 P- y CO <0 j: C -r- «D (X M § 0 o ^ C/3 1 I 'S It C3 -J-- g.E ca ^ I ^ X! '3 rg ca g E -Ö ca N H Fi S O Ä a, u o o -a > o C ca 3 3 > o N > oi g o D.W ID > O N OJ > O a. C ca ca o S C -o u ca C u 5b bo T3 'i-i ca C ž < o m g< Ü 2: £ W o N I o iS o o ^ C S 3 S ca 5 Q si ca T3 ca o > 0 o a >o C o ca fc; C/3 > 1 ca 'ff T3 ca 5b ca N u C ^ o D. C o o 13 ä a ca > o N C •o o ca > (O > N ^ o e (D a C 3 a. 1 u 1 m ca - o C >S1 a o T3 3 o C u ü _o ca O 3 ' 'u O ^ ca D- 2 (1) v: £ O o > O '5b ca e E a lU o o t) u X) C u > > o GJ 00 ca S? ca "o D. P •■-! u E^ iS i S N £ C S " I O -73 C O .S O n. > D. iž E ■a o > C ca (u SJ > -J-, jc ^ u S -p a -a C 2 tt 3 (D ^ C '■r. >0 u £? u . C u . o N C •a H 2 C ÖD ^ i C >0 rt S ^ o Ü s > g-.ü o > t) C C — > XI C 3 TD >S3 g g a po Ci. > C3 C3 N -3 i I 55 u o -2 P o N ^ o 'o rt O ^ rt O ^ O. bO O .C C CO ca E A: 'c >co > o N rt rt S >C/5 3 o cn > rt rt C ^ rt C o Ü •O O XI rt N Z CO £ lU u. D, 1 W J o bO > o rt C rt o ^ 'C T3 M O 2 D. O bO C/5 o u C S 'Ö M rt >N C rt D. s. rt o rt o rt N S oo u. rt p C C. rt bo rt rt C/5 O o u eo >N I-i ^ s o I as o ■o (D 2 ^ P a > Ü o 3 iE? o E .n o g u C C P "H. D-.S >N I I > - . CS B Oi ^ u 5 £ S 'S Ji a C m 00 0 Is 'ES S — O ^ S .S o ¥1 1 S I u C o — lU ^ C -ž o g C F -C C o o D H K) I u o 1 o & u Ü C O 'S rt ^ C u > E rt « u S] 'E o ca r- C -O o ■o o O > -G ^ & .3 « "u O S o U Pi U Pi E I g s 5 N " > O p £?-a bo in Ü o CO C aj N 3 u C i| II š-a u _ C ca u j: (D g -S o C g ■—. ca rt M ^ c/= -C > CU D CÄ o ^ C XI u I s f (U N :=? o M ca S ^ ! 1 'n s rt O in M I rt N rt > iS 'S O V-i D. C O N' ^ Ü l|il a I S I o o 5? 2 a, bo T3 i: o S S ca N >o o u o 60 X3 NI C C 'C o C- o s u C u o = o bo 5Ö ^ o "S C ^ - > ca ^ 2 ^ oc > 2 2 u N N g ca C C E rt ° S t« I .Ü o rt >c/: .i<ä ° Z -5 g.S -z: rt oo .■S O > C o " § O C ■a " M -e t-i C/5 0 o 'S >3 S S Sc 1 N O 2 rS CO d) bO (U bO ^ C/D Pi u, o C o >o _o o C o ^ rt N T) N O Ö? «J •- 'S <=0 > rt S ^ .rt ^ u 3 U ^ O g rt u u ca rt u rt 5 g > . « I g-g o ^ C " p fc- JD rt _ ■a -5 Ü 3 bO I/l a. o o .t: c- > o bO O ■> O ■ C i -O C = o > CJ C rt C -S S-.H '5 as ^ E o C C F -a ^ J M 5 u cu rr-, 1-; a, S N pu o p rt O 3 on 'bO CO U u> rt ca x: l- .rt u C >CJ rt S' XI >C/5 E frt C/5 rt li" u bO C CO 'N E rt ■O (D o rt rt 2: < a. C 5 CO D. o "H o 2. '5 'c « -S g 5o u .Ü o ca o. N U u o bf) "H, OJ o S C t« o ca Q C cu in p T3 JD o > ca > u o ta o 'ö" G 'a" ca >o s 'IH O 'S E > N 'o 5 •3 CO C « C o K) > Ü >o p > o ^ a. «J o 8 u Z £ S oi ^ .S « c3 > .a o ^ rS o -a C o .S S .2,'S 1 M u g s § N M GJ CS C C E ca > u P 'o > o o >o 5 Ui '> o CO IS X C O x: > G U 2 D, ■—p u >N (D > 'bb i-< u C G ta ■O 'u 2 o C/3 ^ ■—1 X! o O a> > 3 o ta C C/3 O >o G XI aj G Ul X) O ca i" a. A, S )-H C O a. O S 0 ^ a S) = (U B S 1 ^ «■S u g o o u C 3 J C o h N T3 (D O bO !X 03 O a ^ N C Ki o 0 C B C c3 W CO 1 0 O s ^ 2 a 1 § (D C >o C/5 " > > III I C S tž ^ 0 a. p U CO ca CLi U 1 I ca e D 'oo s C o 3 D o XI O ta o o G ex I -I N g I-, Ö Oj D. C cd > " g'^ >o C 03 s E ^ •a 3 ca 'bij .ii, ca ° S C« T3 O § V S 2 o o N ca p .-s C 3 > > o ca ba .5 S CO ^ - - u bjo ca E - S § -o 3 N u C« O 3 ca all ^ ^f i H sßs CU CX>CO N C .ž u 4 ca « > o__ P tiD 3' > O O -C 1 S I D. ciS O >0 X> O 1> O '3 g > N 'C > o 03 bfl S. >c/: rS 03 G E (/i o XI x: >t/3 XI a > u N O G >N O >o o u. 13 ca o a, 3 O •a to D £? p O Q. E ■ S e o CO B G ta - ^ C -p C- C O 3^1 DOC E S C U O u H >co I § S a s -a o o Cu ci, o = 'J? .2 H a iž x: C o 'S a !: u u > C > i'? 2 i § g > o ^ >!-) i^i i ■r 1-1 G ^ L^ H D. N . C . I B O bO u. ^ g lU o T3 -O C U O O « BO > 03 G o 'ra' o CO ca N ^_^ D. •d rt O a bJ) 03 N O C ü u. ^ o ta u 'bb O >o O o p ta d) G o j= ta "o ■a 3 t/3 o 2 S ca ~ C. • Z 1 > C o g S S ^ ca ^ o 2 o. -3 G M „ i >N ■- ■ - ca ^ G G O g O - •S g; E > o bU _o 03 E > O 3 'E- 03 ca X3 > 5 5 o N > O Q > o O Eo cx cx "ü C T3 II <0 o > -C (U CS C C o ■ž M rt >N 2 ^ E . V) c^J > g -ä m fe N ex o > PQ (D C -O o j:: N > ca S -gj ca _ ca VI ^ > ■ • ca J 03 ca -S u C >o 'n „ E ca u u o bB C •f §1 ril <; EX C « CO o. N (Ü D •-T) G 'oa 3 ca >0 a 0 a "ča' o, > '> iS u -o 0 > a 0 •o u G 0 ^ 0. 0 M"rt I 'S " § A o > o C C " Ü ^ > C -O N >0 o SI ■ >o g -d o cx K! š - w a 0 I 2 M (D C/3 1 ^ § •'S 1 W (U c3 JO — > ^^ ^ ^ C > CU > ^ U ■ S -a Ü £ S 5 r- C cu oj o ca u > « ca a >o :§ S g 1 I tž: 0 (U G > u C/D X) 0 M 0 > (D > 0 > 0 1 0 '60 C/) 0 60 D. p (D G ca ca >č3 C ca N N 3 u N >C/3 > '5? ca C >o bo i " o C CO 60 . N > N O U - - O p s s g ° o U S ^ S £ CX (D C o cn G 'S. 0 G > ca 00 ■'—1 rS 'c CO 0 G > a u 'o' ca M G > U P > o ij >8 rsa^ >0 00 , ■S'ati: ^ Ü g > > Ü ° ca C >o _ > M f^ E ^ h 3 ^ 5 t (V -p >N t« H f a s z ca I Oh O o " ^ IS' M o C ■S ° 'm 5 P ^ C« T3 ■č' ca 0 > C/3 > U. <0 ca 0 w 60 T3 0 'p '> 0 a< .8 0 0 G AJ 0 60 'C 0 >0 3 0 JsC N 0 la '5 G -a >t/3 C 0 G ca ca ca -o w G 0 > 2 Ü •a 0 0 D. T3 U § ca 60 u ■a N U3 'G 0 G 1-, ■0 u ■3 u 0 l-H UH D. Cl. 0 a. > O T3 ^ ° ■ - -- ^ TS 2 « 2 čj b, ca C Sf C (U N T3J O ö " Cl- M B ca > t E = O 'i) S ^ a- U o C £? £ 5 C " o u H >IZ) > ^_^ 0 ca 0 C/3 'č? r- 'u G >0 0 C/: ca G U 0 G 0 E OJ D. O P 0 p C/3 0 >0 ca O. 60 V T3 0 p ^ S (U > S! '5 O. > G ca O 2 E > o •S ^ o ?J> S C -O C o D )C/3 G' ca ca E >0 3 G ^—\ ca 0 C/3 •g 'ča p ^ca C 0 u 0 0 -a Ü 0 0 G 60 > 0 0 0 CÄ ca N D. "N ca 0 (D 'g 0 C/3 > 60 ca N 0 0 P 0 >0 ^ C/3 0 0 S 'B G ca -P ca 0 ■0 ca C/3 ca •3 = -O ■S P 3 Z- fyn yy. Ii N "O C O ca ca i >N ca C C P o -C C o C ^ G £ g- >N -a O .s g H :e 3 > S.H, ^ v- ca > C -! C" ■B M > ~ > > B O ^ 'IZ E g i i M-3 g 5 .S C "ča -o p ca u ^ 3 >5 -o o p C/3 v: P O G > ca ca p 3 ča > ca >0 > lo >cn 'c a Tj 0 0 0. 'C 0 N TJ ca ^G >0 W ca > 0 C 0 >cr C 3 0 • S CZ a 60 CJ > i- D. a 0 60 S >s: 0 ca ^ ca D. >0 ca S _o ^ D. O ■a ^ o C/5 a< o 00 a KJ C3 > X) 0 p 00 u bb CS N T3 č3 i— o. 0 ^ C CU d 3 0- a "o. ' Ki 0 C -0 s bO 2 1 u 0 3 N Ü u u ^ D, '5 O. 0 2 '■ D, 1 M C/D C3 E • o , 5 ■ o C ^ 5 0 ^ c3 ta « 1 S ■S e •a ^ > 'B > u .3 si C ^ 42 'C o a. I o o D. C 0 C s? t« 0 3 ^ u "c' 0) 3 U 4J 3 "o 0 0 3 T3 C« ^ 0 U-l 0 J!«: 0 > >0 2 E 0) CS 60 N 0 0 T3 '> Q 0 cx "S & a, 'JI O' > N 2 C > "" o > C s M g O N O If I S •^lifi-B I II I g I 0 'r^ O S N U N > o 1 I '5i) 3 o > o ■a 43 5, 2 C u o > C o ■S w 2 § 'S o > M S is ° U C ra 13 « > b __^ > Ü c3 ■3 ^ S o S a X C o > ^ 2 S t3 -o 5 o S 3 5 1.-1 ü "S ^ ■H £? o-s o « ~ « « C Vi 60 ^III — ^^ fl> a N g ■> S® O N 3 2 5 04 0 ? N ■g S o S 2 e e a 'S S = o.o. ct 1 D •e? N g ^ I g ^ § o ■5 of g^l LS." o S g a-§ o o I = 5 8 5 S S ■§ g .a J -§ Sj I u S C n. 3 > ÖJ si Q u "T i w C S 0 v: CO C/3 >-> S (D 'B C « .2 H ^ u > 3 m o, (U D. > s C a,8 a. ^ > 3 I S D. > O £ >0 C C3 Vi a .S D. pq bO ^ > O ^ ■2 O o o I M-g 2 -§ N -a 3 ■o o > o > D >o o _c a o C "K (D C (L) -a fQ > 0 C Ö _ CC 3 O. 1 N ■s > .a. o C to 5 C 0 rt N C3 C S O p Q. 1 > o O D-c u T3 O x: rS o MU 2 T3 O! Ü rt C 'W o (U u > Ü M II lo > > O „ C 0 -O C o " N S: 2 ^ o, C 1 > o C o C .'S U >iž; E N —. C p 3 Ž § ^ O 3 :p rt 5 Ö s 0;S C a. rt S o si TD C 5 rt ^ "I 00 o ^ 2 g| I § II C (D (U >00 11 o JD rt 5 -1. §■ § o ■a .2 5 u g .Ü s o s ° •II i > .a. o ^ ^ o rt U .■2 5Ö S a.a iž (U C X) o II C rt N ü g 5 o o ■g) aj M rt 5 N s U 2 g o I .s 'ž" rt rt '> 9 ÖT) C C ^ « '»S Cli N 3 O .5 >o " D It) o .t Ai > o « >o ■5 HJ '00 "—1 _o 0 0 > "o J= N 0 C N rt 0 C Ü 0 ^ 'So > rt 2 > rt > Ut Ü C 0 P •rt-> 3 "o X) T> = £ -a > u 0 E > 0 0 ■« -o C 9 _ > iS 3 d "rt n. -0 0 H S > '5Ö m p3 3 ■a o XJ E o D< D M O a JS 'C C u O 'S ^ g bO -I 53 Ü rt r- C rt p ^ -i « rt lU o 5 cu s: O- > S 2 rt > 11 C S JO C 0 rt N ^ ^ 2 PÜ ^ rt O O o n, X) -o rt a.S E E? o (D C rt (D I > O O ^ x: « 2 o o C _ a 'rt" 2 'mi rt > -o o o .3 > _ J. ^ u (D I -s I J s I 0 rt rg r^ S o in o z 5 rt S s > 1) t-, CO CL, > o C C? u > o ^ S - a M 3 O T3 ^ oa rs C o >si Ü Ü 'A -S 11 — Ü (U >V3 O § ^ C/5 O tü " S S. 'S s •Ö' C W a s S a II > "8 .S ^ E ä >w o « 2 g " S g'? Vi .2, g 0? G 3 g 2 2 ■a C bo o o v-i t- • U CX « o M (D C/D u, cS bO Ü ■3 ji -s T3 -s C s a.l •is u lu > C rmr ^ " C/5 Ü § ^ § o) "fl § g^^ U s f C s > a. bB Ki e o C o üsc: o es > o ^ _ o N ^ I Na osnovi pregleda vsebin s področja energetike v RRP 2007-2013 lahko podamo naslednjo oceno: 6. Področje energetike je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 7. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva elementa SWOT analize). Pomanjkljivo je tudi navezovanje na ReNEP in na redke pripravljene lokalne energetske koncepte. 8. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na okolje in prostor, benchmarking analize itd. tako, da so nekateri projekti že v začetni fazi udejanjanja RRP 2007-2013 postali neuresničljivi (napr. predlagane tovarne za proizvodnjo bioetanola in biodizla itd.). 9. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 10. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki razvoja energetike in regionalnim razvojem. Za predstavljeno stanje na področju vključevanja področja energetike v regionalno načrtovanje pa ne gre obsojati pripravljalcev RRP 2007-2013 temveč predvsem neustrezno načrtovanje energetike na državni ravni. V ReNEP, ki predstavlja temeljni dokument energetske politike, umanjkajo podrobno opredeljene izvedbene aktivnosti z nosilci odgovornosti, roki, viri financiranja, ustreznimi kadrovskimi zmogljivostvmi, organiziranostjo dela in drugimi pogoji za izvedbo načrta in doseganje zastavljenih ciljev. Težave nastajajo tudi zaradi velike razdrobljenosti deležnikov na področju energetike, visoke konfliktnosti odnosov med njimi ter manjše sposobnosti za investiranje v energetiki. Umanjkanje sodobnih razvojnih ciljev in usmeritev na področju energetike na državni in regionalni ravni (regionalni energetski programi) vzpostavlja razmere, ki so odrazile tudi v naboru projektov v okviru RRP 2007-2013. Za celovitejšo oceno uspešnosti povezovanja področja razvoja energetike in regionalnega razvoja bi potrebovali rezultate spremljanja in vmesnega vrednotenja programov, ukrepov in projektov opredeljenih v RRP in njihovih izvedbenih načrtih. 3. Zaključne ugotovitve V Sloveniji je spremljanje tako regionalne kot lokalne energetske statistike zanemarljivo oziroma praktično ne obstaja, večino kazalnikov tako najdemo le za državno raven (glej SURS - Letna energetska statistika). Javna agencija RS za energijo že od leta 2005 pripravlja letna poročila o stanju na področju energetike v Sloveniji. Tudi v njih ni zaslediti regionalne dimenzije obravnave energetike. Podobno velja za indikativne elektroenergetske bilance, ki jih na letni ravni pripravlja ELES ter za analize poslovanja družb energetskih dejavnosti, ki jih na letni ravni pripravlja Energetska zbornica Slovenije. Poskusi regionaliziranega načina obravnave področja energetike v Sloveniji so bili opravljeni pri pripravi strokovnih podlag za regionalne prostorske načrte nekaterih statističnih oz. razvojnih regij (LUR, Savinjske in Koroške regije). Pri tem je potrebno izpostaviti, daje bil v omenjenih obravnavah energetike na regionalni ravni poudarek na prostorskih in deloma okoljskih vidikih. Vključevanje vidika regionalnega razvoja je v državnih sektorskih razvojnih programih za področje energetike opravljeno na bolj ali manj deklarativen način brez poskusa opredelitve narave in zakonitosti povezav med področjema energetike in regionalnega razvoja. Način navezovanja na področje regionalnega razvoja je podoben nekaterim drugim področjem, ki imajo pomen horizontalnega povezovanja (trajnostni razvoj, enakost med moškimi in ženskami, varovanje okolja) med sektorskimi politikami. Na regionalni ravni zaenkrat še ne obstajajo programi, ki bi celovito obravnavali in usmerjali področje razvoja energetike (tim. regionalni energetski programi). Zaradi tega se v okviru priprave in izvajanja RRP 2007-20103 pojavljajo številni problemi kot sledi: 1. Področje energetike je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 2. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva elementa SWOT analize). Pomanjkljivo je tudi navezovanje na ReNEP in na redke pripravljene lokalne energetske koncepte. 3. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na okolje in prostor, benchmarking analize itd. tako, da so nekateri projekti že v začetni fazi udejanjanja RRP 2007-2013 postali neuresničljivi (napr. predlagane tovarne za proizvodnjo bioetanola in biodizla itd.). 4. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 5. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki razvoja energetike in regionalnim razvojem. Za predstavljeno stanje na področju vključevanja področja energetike v regionalno načrtovanje pa ne gre obsojati pripravljalcev RRP 2007-2013 temveč predvsem neustrezno načrtovanje energetike na državni ravni. V ReNEP, ki predstavlja temeljni dokument energetske politike, umanjkajo podrobno opredeljene izvedbene aktivnosti z nosilci odgovornosti, roki, viri financiranja, ustreznimi kadrovskimi zmogljivostvmi, organiziranostjo dela in drugimi pogoji za izvedbo načrta in doseganje zastavljenih ciljev. Težave nastajajo tudi zaradi velike razdrobljenosti deležnikov na področju energetike, visoke konfliktnosti odnosov med njimi ter manjše sposobnosti za investiranje v energetiki. Umanjkanje sodobnih razvojnih ciljev in usmeritev na področju energetike na državni in regionalni ravni (regionalni energetski programi) vzpostavlja razmere, ki so odrazile tudi v naboru projektov v okviru RRP 2007-2013. Literatura in viri 1. Elektro Slovenija, 2007, Indikativna elektroenergetska bilanca za leto 2007, Ljubljana, http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/ELES Bilan ca 2007.pdf 2. Energetska zbornica Slovenije, 2009, Poslovanje družb energetskih dejavnosti v letu 2008, Ljubljana, http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/EZS 2008.p 3. Javna agencija RS za energijo, 2008, Poročilo o stanju na področju energetike v Sloveniji v letu 2008, Ljubljana, http://www.svr.gov.si/Fileadmin/srs.gov.si/pageuploads/RESOLUCIJA-ZADNJA.pdf. 4. Marot N., 2009, Analiza energetske infrastrukture, v Gulič A. et al., 2009, Strokovne podlage za pripravo regionalnega prostorskega načrta Ljubljanske urbane regije. Zaključno poročilo projekta - Priloga 2, Zaključno poročilo za ključno aktivnost št. 2 na temo Strokovne podlage o družbenih danostih LUR, naročnik RRA LUR, Ljubljana. http://rralur- prostor.uirs.si/Poročila/Zakliučnaporočilazakliučneaktivnostiproiekta/tabid/84/language/sl -SI/Default.aspx. 5. Ministrstvo za gospodarstvo, 2004, Resolucija o nacionalnem energetskem programu, Ljubljana, http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid:=^200457&stevilka=2669. 6. Ministrstvo za gospodarstvo, 2009, Zelena knjiga za Nacionalni energetski program Slovenije, Ljubljana, http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Porocila/Zelena knjig a NEP 2009.pdf. 7. Ministrstvo za okolje in prostor, 2007, Operativni program za izrabo lesne biomase kot vira energije, Ljubljana. 8. Vlada RS, 2006, Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje (2007 - 2013), Ljubljana, http://www.svr.gov.si/fileadmin/srs.gov.si/pageuploads/RESOLUCIJA-ZADNJA.pdf. 9. Vlada RS, 2008, Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016, Ljubljana, http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/dokumenti/akciiski načrt ener getska ucinkovitost.pdf. 10. Vlada RS, 2009, Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012, Ljubljana, http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaia/okolie/varstvo oko lia/operativni programi/op toplogredni plini2012 l.pdf. 11. Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, 2008, Operativni program za okoljske in prometne infrastrukture (2007-2013), Ljubljana, http://www.svlr.gov.si/fileadmin/svlsrp.gov.si/pageuploads/KOHEZIJA/Programski doku menti/OP ROPI koncna.pdf. Analiza vpliva okoljske politike na regionalni razvoj 1. Opis programskih dokumentov V zadnjem obdobju je na ravni države bilo pripravljenih nekaj programskih dokumentov, katerih cilj je bil spodbujanje varstva okolja in izgradnja okoljske infrastrukture v Sloveniji. Med njimi izpostavljamo predvsem: Resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO), Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013 in Regionalno politiko. V nadaljevanju podajamo nekatere ključne vsebinske poudarke omenjenih programskih dokumentov in predstavljamo obseg in kakovost povezav med prvinami okoljske politike in regionalnega razvoja. 1.1 Resolucij a o nacionalnem programu varstva okolj a 2005-2012 (ReNPVO)'^ Nacionalni program varstva okolja (v nadaljnjem besedilu: NPVO) je osnovni strateški dokument na področju varstva okolja, katerega cilj je splošno izboljšanje okolja in kakovosti življenja ter varstvo naravnih virov. V ta namen program določa cilje na posameznih področjih za določena časovna obdobja in prednostne naloge ter ukrepe za dosego teh ciljev. NPVO je pripravljen na podlagi zakona o varstvu okolja in je skladen z okoljskim programom Evropske skupnosti, ki obravnava ključne okoljske cilje in prednostne naloge ki zahtevajo vodenje s strani skupnosti. NPVO tako izpolnjenje obveznosti prenosa pravnega reda EU v slovenski pravni red, po drugi strani pa operacionalizacijo ciljev in ukrepov določenih v skupnih dokumentih Evropske skupnosti. Osnovno usmeritev politike varstva okolja, ki jo je postavil že zakon o varstvu okolja in prvi Nacionalni program varstva okolja (NPVO, 1999), je usmerjena v zagotavljanje trajnostnega razvoja za razliko od običajnega načina reševanja okoljskih problemov z uporabo tehničnih rešitev omejevanja onesnaževanja. Cilji in ukrepi so opredeljeni v okviru štirih področij, in sicer: podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, kakovost življenja ter odpadki in industrijsko onesnaževanje. NPVO predstavlja okvir za okoljsko politiko v Sloveniji v času veljavnosti programa in z usmeritvami za naprej, s ciljem doseči visoko raven varstva okolja ob upoštevanju temeljnih načel varovanja in ohranjanja okolja. Strateške usmeritve na področju varstva okolja ter instrumenti za dosego ciljev NPVO so naslednje: 1. Priprava in sprejem nove in dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje. 2. Trajnostna raba naravnih virov. 3. Vključevanje zahtev varstva okolja pri načrtovanju prostorskega razvoja. 4. Integracija oziroma upoštevanje okoljskih vsebin v sektorskih politikah. 5. Okoljske tehnologije. 6. Spodbujanje trajnostne proizvodnje in potrošnje. 7. Ekonomska politika varstva okolja. 8. Dvig okoljske ozaveščenosti in dialog z vsemi zainteresiranimi ter sodelovanje javnosti. 9. Sanacija degradiranih območij. Med strateškimi usmeritvami na področju varstva okolja področje regionalnega razvoja ni izrecno navedeno. ' http://www.uradni-list.si/l/objava.isp?uilid=20062&.stevilka=3. v okviru strateške usmeritve sanacija degradiranih območij se področje regionalne politike omenja skupaj s področjem prostorske politike in sicer v povezavi s sanacijo območij večplastne degradacije (Zasavje, urbano območje Celja, Šaleška dolina). »Omenjena območja naj bi obravnavali kot posebno razvojno in prostorsko problemsko kategorijo, s poudarjeno okoljevarstveno (preventivno in tudi zelo izrazito kurativno) varovalno zasnovo ukrepov prostorske in regionalne politike« (MOP, 2005, str. 7). ReNPVO opredeljuje tudi operativne programe. V Operativnem programu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov je kot instrumenti za doseganje kjotskih ciljev navedena tudi strategija regionalnega razvoja. V Nacionalnem programu varstva narave, ki je po predpisih o ohranjanju narave vsebovan v Nacionalnem programu varstva okolja je navedeno, da je pri pripravi in izvajanju predpisov, strategij, programov in drugih dokumentov, ki določajo regionalni razvoj bistveno vključevanje skrbi za ohranjanje narave (ibidem, str. 15). Poudarjeno je vključevanje vsebin varstva biotske raznovrstnosti tudi v regionalni razvoj (ibidem, str. 16). V okviru Nacionalnega programa upravljanja z vodami je omenjeno, da bo le-ta usklajen tudi z regionalno politiko države (ibidem, str. 29). ReNPVO poudarja pomen razvoja vzgoje in izobraževanja, še predvsem vseživljenjskega učenja, ki naj bi »dvignil raven vlaganj v človeške vire in razvijali nove modele (so)financiranja s posebnim poudarkom na javno-zasebnih partnerstvih in integriranih regionalnih strategijah« (ibidem, str. 65). Iz povedanega sledi, da je povezava med okoljsko politiko ter regionalno politiko oz. področjem regionalnega razvoja v ReNPVO zelo šibka, še posebej v primerjavi s področjem prostorskega načrtovanja. Povezave so bolj deklarativnega značaja brez obstoja učinkovite metodike (modela) njunega povezovanja. 1.2 Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-201 Operativni program Razvoja okoljske in prometne infrastrukture 2007-2013 (v nadaljevanju OP ROPI) predstavlja izvajalski dokument Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, ki določa neposredno izhajajoče pravne obveznosti in pravice izvajanja kohezijske politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) v Sloveniji. Skupni cilj OP ROPI je zagotoviti pogoje za rast z zagotavljanjem trajnostne mobilnosti, izboljšanju kakovosti okolja in izgradnja ustrezne infrastrukture (SVLR, 2007, str. 7). Glede na svoje potrebe je Slovenija pri določanju področij, katera bodo sofinancirana v okviru OP ROPI upoštevala predvsem težnjo k usklajenemu razvoju in zagotavljanju infrastrukture na področju okolja in prometa, ki je povezana tako s spodbujanjem gospodarskega razvoja in ustvarjanjem delovnih mest, kakor tudi s spodbujanjem trajnostnega razvoja in zagotavljanjem visoke kvalitete življenja za prebivalce RS. Eno izmed temeljnih izhodišč OP ROPI je tudi trajnostni razvoj, ki tudi sicer predstavlja osnovno izhodišče strateških in izvedbenih dokumentov Republike Slovenije, medtem ko je Miiip://www.euskladi.si/publikaciie/OP/2007-20l3/downloaci/OP-ROPI.pdf. okoljska dimenzija podrobneje obdelana v Nacionalnem programu varstva okolja (NPVO). Navedena usmeritev pomeni zavezo k zagotavljanju razvoja, ki bo zagotavljal ravnotežje med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki. Navkljub načelu onesnaževalec plača bo investicijam na področju varstva okolja, glede na primerjalne prednosti oz. potenciale Slovenije, vendarle dana precejšnja teža saj je temu področju namenjenih preko 37% sredstev Kohezijskega sklada. Prioritetna področja temeljijo na usmeritvah Nacionalnega programa varstva okolja, operativnih programih na posameznih področjih varstva okolja ter tematskih strategij in direktiv EU, pri čemer prioriteto predstavlja izboljšanje oskrbe čim večjega dela prebivalstva RS s kakovostnimi storitvami na področju javnih služb varstva okolja. V skladu z analizo stanja na področju varstva okolja so bili oblikovani predlogi za oblikovanje posameznih razvojnih prioritet. Oblikovani sta bili dve razvojni prioriteti, katerima so bila v okviru omejenih finančnih virov ter upoštevajoč investicijske potrebe tudi dodeljena sredstva Kohezijskega sklada: 1. Razvojno prioriteto Ravnanje s komunalnimi odpadki, na katero odpade 15% sredstev Kohezijskega sklada oz. 206 milijonov evrov) ter 2. Razvojno prioriteto Varstvo okolja - področje voda, na katero odpade 23% sredstev Kohezijskega sklada). Podnebne spremembe so bile za Slovenijo ključne pri izbiri in določanju razvojnih prioritet Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Slovenija bo z izgradnjo ustrezne infi-astrukture iz OP ROPI zmanjšala ranljivost slovenskega gospodarstva, zmanjšala emisije toplogrednih plinov, zagotovila večjo varnost prebivalcev in trajnostno rabo naravnih virov. V okviru opredeljenih prednostnih usmeritev OP ROPI za področje okolja (odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod, oskrba s pitno vodo ter zmanjševanje škodljivega delovanja voda) niso eksplicitno opredeljene povezave z regionalnim razvojem. Iz postopka priprave OP ROPI, ki je vseboval izvedbo posebnih srečanj predstavnikov SVLR s predstavniki regionalnih ali lokalnih teles, lahko sklepamo, da so vsebine OP ROPI bile usklajene z vsebinami opredeljnimi v RRP 2007-2013. 1.3 Regionalna politika'^® Služba Vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko (v nadaljevanju SVLR) je opredelila regionalno politiko za sedanje programsko obdobje do leta 2013. V omenjenem dokumentu je oblikovala tudi vizijo regionalnega razvoja, ki je »skladen razvoj z uravnoteženimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki v vseh slovenskih regijah, kar bo zagotovilo visoko življenjsko raven in kakovost zdravja ter bivalnega okolja vseh prebivalcev Slovenije. Vizija stremi k trajnostnemu razvoju v najširšem pomenu, ki optimalno izrablja vse regionalne potenciale, pri tem pa ne zmanjšuje virov in možnosti razvoja prihodnjih generacij« (SVLR, 2006, str. 1). V viziji so okoljski vidiki na splošno vključeni v koncept trajnostnega razvoja. Okoljski vidiki regionalne politike pa vmanjkajo na bolj operativni ravni. Pogrešamo jih pri splošnih in strateških ciljih ter opredeljenih projektih regionalne politike. http://www..svlr.gov..si/.si/delovna podrocja/podrocie regionalnega razvoja/regionalna politika/. Menimo, da bi med strateške cilje regionalne politike morala biti vključena vsaj dva cilja in sicer: učinkovito varstvo okolja in preudarna raba naravnih virov. 2. Ocena stanja na nacionalni in regionalni ravni Rezultati analize povezanosti med okoljsko politiko in regionalnim razvojem v nekaterih razvojnih dokumentih države na področju varstva okolja in regionalne politike so pokazali, da je v njih omenjena povezava predstavljena površno in na deklarativni ravni, brez opredelitve instrumentov za merjenje ter ocenjevanje učinkovitosti udejanjanja opredeljenih ciljev in strateških usmeritev. Na splošno omenjena situacija ni bistveno boljša tudi v ostalih razvitih državah. Analiza ustreznih tujih virov na področju teoretskega, metodičnega in empiričnega povezovanja vidikov okoljske politike in regionalnega razvoja oz. regionalne politike na medmrežju je pokazala, da na veliko umanjkanje poskusov teoretične in metodične opredelitve njunih povezav. Okoljske spremembe, v zadnjem obdobju povezane predvsem s podnebnimi spremembami, se »regionalizirajo« predvsem na globalni ravni. Povečanje ozaveščenosti glede prostorske variabilnosti globalnih okoljskih sprememb poudarja nove skupne značilnosti regij kot so evropske Alpe, območje Artike in Antartike itd. Podobno velja za ugotavljanje pomena in potenciala tim. novih okoljskih regij kot so napr. obalne delte, otoška območja. Številni avtorji poudarjajo pomen tim. »ekoregij« (Ekoregije za reke in jezera'^^, Ekoregija Baltiškega morja'^^), ki so bistvenega pomena za razumevanje ovir in sredstev za omogočanje okoljskega upravljanja zato ker predstavljajo območja, znotraj katerih nastajajo vzroki za globalne spremembe in kjer se dejansko čutijo posledice teh sprememb (Feldman & Wilt 1999)'^®. Vse bolj se tudi uveljavlja raziskovalni pojem »novi okoljski regionalizem« (»new environmental regionalism«), ki pomeni institucionalizacijo upravljanja z okoljem na ekoregionalni ravni (med pobude, ki se uvršajo v omenjeni okvir lahko uvrstimo Okvirno direktivo EU o vodah na območju rečnih bazenov. Alpsko konvencijo, regionalne pomorske sporazume). Problem, ki se pri tem pojavlja, je da so dosedanji poskusi teoretičnih opredelitev pojma ekoregij še v zelo zgodnjih fazah in usmerjeni predvsem v empirične predstavitve v okviru študij primerov. Na problematiko prepletanja okoljskih in regionalnih vidikov razvoja v Sloveniji je opozoril Plut (2009)^° v okvira iskanja možnosti prehoda Slovenije v fazo močnega trajnostnega razvoja Slovenije. V SWOT analizi prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti sonaravnega razvoja Slovenije je (ne)posredno opozoril tudi na nekatere vidike regionalnega razvoja in njihovega navezovanja na okoljsko problematiko v širšem pomenu besede. V preglednici 1 so ojačani dejavniki SWOT analize, ki so relevantni za področje okoljske politike in regionalnega razvoja. "" hllp.7/wvvvv.eea.eiiiopa.eu/dala-and-maps/figuies/ecoregion.s-l"or-river.s-and-lakes. hllp://www.baltic-ecoregioii.eu/. ® Feldman, D.L. & Wilt, C.A. (1999) Climate-change policy from a bioregional perspective: Reconciling spatial scale with human and ecological impact. In M.V. McGinnis (Ed.), Bioregionalism. New York; Routledge, pp. 133-54. Plut, D., 2009, Trajnostni razvoj Slovenije - od šibke k močni sonaravnosti, htlp://vvww.l'gg.uni-li.si/ulvoobve.stila/obvestila%5C3l 20.pdf. Preglednica 1: Prednosti, priložnosti, slabosti in nevarnosti sonaravnega razvoja Slovenije (ibidem, str. 3) Prednosti Priložnosti Slabosti Nevarnosti - geografska in prometna lega - klimatsko ugodne pridelovalne inbivalne razmere - okvirno bogati in raznovrstni vodni viri -izjemna pokrajinska in biotska raznovrstnost - raznovrstnost in zmogljivost obnovljivih virov ter raznovrstnost podeželskih območij -obvladljiva stopnja metropolizacije in zgostitve prebivalstva in dejavnosti - razvita regionalna zavest, dolga zgodovina spodbujanja in zametki policentričnega razvoja -pretežno povratne oblike okoljske degradacije -sektorska in regionalna tradicija nekaterih oblik sonaravnega razvoja -pridelava zdrave hrane in povečanje prehranske samooskrbe -sonaravne oblike turizma in prometa -sonaravno trženje biotske raznovrstnosti in varovanih območij -sonaravna in lokalna raba obnovljivih virov energije ter drugih lokalnih kapitalov, povečanje regionalne energetske raznovrstnosti, zanesljivosti, avtonomije in samozadostnosti -ohranitev vodnih virov kot osnovne strateške dobrine v obdobju podnebnih sprememb -pozitiven vpliv izboljšanja kakovosti okolja na zdravje ljudi in ekosistemov -sonaravni regionalni in policentrični razvoj, ohranjanje poseljenosti podeželja in gradnja eko-zgradb, eko-sosesk in eko-naselij (zlasti v pobočnem toplotnem pasu, nad temperaturno inverzijo) -prilagoditev okoljskih pritiskov lokalnim zmogljivostim okolja, virov -razvoj novih okoljskih tehnologij in sonaravnih načinov čiščenja (ekoremediacije) -ozelenjena nova delovna mesta -geomorfološka razbitost ozemlja -velik delež kmetijskih zemljišč z omejenimi pogoji za obdelavo -skromne samočistilne zmogljivosti poselitveno in razvojno najbolj atraktivnih ekosistemov -velika razpršenost poselitve in gradenj, obsežna območja suburbanizacije in nazadovanje večine mestnih središč, pomanjkanje mreže srednjih mest -koncentracija in centralizacija ekonomskih aktivnosti le v nekaterih območjih Slovenije -velik delež energetsko in okoljsko intenzivnih dejavnosti -prekomerna (globalna in lokalna) poraba energije in surovin ter s tem povezani okoljski pritiski na prebivalca -neizkoriščenost razvojnih kapitalov varovanih območij -ogroženost zdrave vodne oskrbe zlasti zaradi intenzivnega kmetijska in drugih pritiskov v ravninah'(talna voda) -masovni turizem v ekološko občutljivih območjih -nesonaravni razvoj ali pa »rezervatno« upravljanje varovanih območij -povečana raba snovi in energije ter gradnja novih centraliziranih energetskih objektov ter hkratno povečanje virov energije -povečevanje pretirane razpršenosti poselitve, nazadovanje mestnih središč in suburbano zgoščevanje prebivalstva in dejavnosti zgolj v Ljubljanski kotlini in Slovenski Istri -trajne migracije in s tem povezano povečevanje razvojne šibkosti podeželskih in obmejnih območij izseljevanja -povečevanje prometne vloge osebnega vozila in tranzitnega tovornega cestnega prometa -zapoznelost prilagajanja na podnebne spremembe V nadaljevanju se omenjeni avtor pridružuje drugim avtorjem (Senjur, 2009)^', ki zastopajo stališče, da Slovenija potrebuje novo strategijo razvoja in inovacijsko, na novostih zasnovano rast. Sodi, da bi »okoljske tehnologije in ozelenjeno podjetništvo, aktiviranje okoljskih virov, sonaravno kmetijstvo, turizem, promet (tirni in javni, kolesarjenje) in gradbeništvo (energetske prenove zgradb, pasivna gradnja) in ekologizirane druge dejavnosti morale postati jedro slovenskega inovacijskega, trajnostnega razvojno-okoljskega preboja. Slovenija ne more Senjur M., 2009, Strategija razvoja Slovenije in gospodarsl^a recesija, Razvojni izzivi Slovenije, Založba 2RC, Ljubljana, s. 21-27. vztrajati na dosedanjem razvojnem modelu, ki bi želeno večjo konkurenčnost in višjo dodano vrednost na zaposlenega povečevala na račun že sedaj prekomernih okoljskih pritiskov in naraščanju snovnoenergetskih tokov« (ibidem, str. 4). Plut meni, da »Slovenija in njene regije ne smejo postati avtarkične, samozadostne skupnosti, gospodarsko in kulturološko odprtost v obdobju globalizacije pa je potrebno uravnovesiti z regionalizacijskimi (decentralizacijskimi) mehanizmi pa je potrebno uravnovesiti z regionalizacijskimi (decentralizacijskimi) mehanizmi krepitve večplastne nacionalne in regionalne identitete, vključno z večjo samooskrbo« (ibidem, str. 5-6). Plut podaja tudi predlog ključnih sonaravnih projektov (okoljska trajnostnost) Slovenije do leta 2020, ki temelji na predlogu izdelovalcev Plana B za Slovenijo (2007)^^ in dodatno predlaganih sonaravnih projektov avtorja. Le-ti so za področje sovplivanja okoljske preoblematike in regionalnega razvoja naslednji: 1. Razvojni potencial naravnih (varovanih) območij in (dodatek k projektu) aktiviranje okoljskih virov varovanih območij (zavarovanih, ekološko pomembnih in območij Natura 2000) ter ovrednotenje ekosistemskih storitev*: s primernimi varovalno-razvojnimi modeli upravljanja in rabo regionalnih virov povečati dodano vrednost in zaposlitev ter varovati naravo, biotsko raznovrstnost, optimalno opravljanje lokalnih in širših ekosistemskih funkcij. 2. Sonaravni policentrični razvoj: preprečevanje prekomernega zgoščevanja dejavnosti in prebivalcev v bližini večjih mest, ohranjanje in spodbujanje policentričnega urbanega razvoja s krepitvijo srednje velikih in malih mest, mešane rabe urbanega prostora in zmanjševanja razdalj med območji bivanja, storitev in zaposlitve. 3. Prehranska samooskrba, razvoj ekološkega kmetijstva, sonaravnega razvoja turizma ter drugih dopolnilnih dejavnosti podeželja*: ohranjanje in v zaraščenih območjih povečanje kmetijskih zemljišč, pospešen razvoj ekološkega kmetijstva, sonaravnega turizma in drugih sonaravnih dopolnilnih dejavnosti ter rabe obnovljivih naravnih virov na varovalnih območjih, občutljivih območjih ter na vodovarstvenih območjih (ibidem, str. 11-12). V nadaljevanju se bomo dotaknili tudi problematike (ne)obstoja potencialov in možnosti za razvojno aktiviranje zavarovanih območij na regionalni ravni (ki je tudi predmet te analize). Slika 1 prikazuje zavarovana območja narave na območju Ljubljanske urbane regije (LUR) za katero so bile pripravljene strokovne podlage za regionalni prostorski načrt LUR. - hllp://www.iimanoiera.org/upioaci/files/Plan'%20B/Plan%2QB%20za%20Sloveniio CELOTEN DOKUMENT verzija 24 april 2007.pdf. Slika 1: Zavarovana območja narave (ARSO) Vir: Cof, A. et al, 2008 Splošno uveljavljeno mnenje je, da zavarovana območja v Sloveniji obstajajo - razen redkih primerov (eden od njih je napr. Krajinski park Logarska dolina in Matkov kot) - pretežno le na papirju v seznamih in opisih ter da v realnem življenju ne delujejo v skladu z namenom zaradi katerega so bili ustanovljeni. Rezultati analize stanja in perspektiv krajinskih parkov v Sloveniji (Mikuš, T., 2006, str. 152-166)^'^ so v celoti potrdili spodaj navedene hipoteze; 1. Proces ustanavljanja krajinskih parkov je nejasno definiran. 2. Sistem vrednotenja območij za ki-ajinske parke je nejasen. 3. V Sloveniji nimamo smernic in zakonodaje, ki bi omogočala kadrovski in finančni okvir vsem nujnim ukrepom in korakom, ki so pomembni za uspešno ustanovitev in kasnejše upravljanje krajinskega parka. 4. Marsikatere naloge krajinskega parka, ki so se začele izvajati šele po njegovi ustanovitvi, bi se morale izvajati že v prvih korakih priprav na ustanovitev parka. 5. Ustanavljanje parkov je potekalo pogosto brez sodelovanja lokalnega prebivalstva ali pa se gaje v proces ustanavljanja neustrezno in prepozno vključevalo. Cof, A. et al., 2008, Strokovne podlage o naravnih danostih LUR, v Gulič, A. et al., Strokovne podlage za pripravo regionalnega prostorskega načrta Ljubljanske urbane regije. Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rraiur- prostor.uirs.si/dokumenti/Porocila%20proiekta/Z3kliučn3%20poročila/SPRPN%20LUR zakliučno%20poročilo%20z3%20ključni%20aktivnost i%20št.%201%20in%202 15102008.pdf. Miku.?, T., 2006; Stanje in perspektive krajinskih parkov v Sloveniji, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Biotehni,ška fakulteta, Podiplomski .študij varstvo naravne dediščine, Ljubljana, http://www.digitalna-kniiznica.bf.uni-li.si/md mikus tina.pdf. 6. Krajinski parki v velikem številu niso imeli/nimajo z ustanovnim aktom določenega upravljalca in so zato le parki na papirju. Poleg tega omenjena avtorica med poglavitne težave pri ustanavljanju in delovanju zavarovanih območij uvršča še naslednje probleme, ki imajo (ne)posredno regionalno relevanco: 1. Pomanjkanje strokovnih podlag (... ekonomske in regionalne analize). 2. Pomanjkanje državne strateške podpore ustanavljanju parkov. 3. Medinstitucionalno in medsektorsko nepovezanost. 4. Prešibko vključevanje lokalnih skupnosti v pripravo predlogov zavarovanih območij, kar pogosto povzroča dojemanje zavarovanih območij zgolj kot omejitve in ne tudi kot razvojne možnosti (ibidem, str. 14). Kar zadeva problematiko učinkovitosti upravljanja krajinskih parkov avtorica citira (Hlad in Erker, 2004)^^, ki menita da je »za učinkovitost upravljanja nujna tudi institucionalna okrepitev varstva narave na regionalni in lokalni ravni ter razmejitev vlog varstva narave vsaj med kmetijsko, okoljsko, prostorsko in regionalno politiko ter temu ustrezno medsektorsko sodelovanje« (ibidem, str. 123). V okviru projekta »Trajnostni razvoj varovanih območij - celostni pristop in aktivna vloga države« (Plut, D. et. AL, 2008)^^ so bila pripravljena tudi izhodišča in usmeritve za udejanjanje trajnostnega razvoja (za)varovamh območij. V nadaljevanju predstavljamo tista, ki so uporabna pri predstavljanju razmerja med okoljsko politiko in regionalnim razvojem: 1. Naravna kakovost obsežnega deleža slovenskega prostora (torej biotska raznovrstnost in varovana območja) je velika neizkoriščena razvojna priložnost, ki pa se v praksi mnogokrat odraža tudi kot razvojna omejitev. 2. Zakonodajni okoljevarstveni in naravovarstveni instrumenti ne morejo zagotoviti dovolj učinkovitega in trajnejšega sistema varovanja narave v varovanih območjih. Ključni so še zlasti ekonomski (EU, državni, občinski, zasebni) in nacitovalski instrumenti. 3. Spodbujanje endogenega regionalnega razvoja, poudarek na večji avtonomiji in samooskrbnosti območja, povečanje zaupanja lokalnega prebivalstva v pomen, koristnost uvajanja zavarovanih območij in novih razvojnih usmeritev. 4. Varovana območja (območja Natura 2000, ekološko pomembna območja) so unikatna razvojna območja, specificno polje regionalne politike in načrtovanja (skladnejšega) regionalnega razvoja; nujno je dosledno prilagajanje razvoja poselitve, gospodarske in pokrajinske rabe ohranjanju narave, biotske raznovrstnosti + izpostavljena državna odgovornost (in odgovornost EU-obmocja Natura 2000) zagotavljanja regionalno enakih možnosti blagostanja prebivalcem varovanih območij kot ključnim lokalnim skrbnikom varstva narave in biotske raznovrstnosti. 5. Obravnavani primeri skupin razvojnih potencialov izbranih (za)varovanih območij in ekoregije (Notranjska) opozarjajo na nujnost pretehtanega izbora kazalcev endogenih razvojnih potencialov in nujnost večplastnega vrednotenja, ki mora biti zasnovano glede na tipe (za)varovanih območij, torej glede na različne varstvene režime, upoštevati pa mora tudi pokrajinsko tipologijo oziroma iz različnih pokrajinskih značilnosti izhajajoč potencial (ibidem, str. 177-178). 55 Hlad, B., Erker Slabe, R., 2004, Ekonomski razvoj in ohranjanje biotske raznovrstnosti, IB revija, 38, 4: 52-66, UMAR, Ljubljana, htlp://vvww.umar.gov.si/fileadmin/user upload/publikaciie/ib/2004/ib4-04.pdl'. Plut, D. et al., 2008, Trajnostni razvoj varovanih območij - celostni pristop in aktivna vloga države. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, http://www.ff.uni-li.si/oddelki/geo/Publikaciie/priloznoslno/CRP zavarovana Plut 08.pdf. o (N o o (N XI O •O -D 0 G3 N 1 a o, -C 'S > N 2 C C o 'Sb C u o o (M .rt' aS « i o C« .t k! t>0 >o > .i o (N I O o o (N O -o X) o cj N S 5b a Ol o > N 'S C o "bO u Pi > o 3 —1 > ca C 2 .2, D. ff oS (l> C 'C? lil u TD O > io W) >5 C3 O > 2 öß 3 — .a ^ g I I > S « >čy = o II k! M ^ Ö O s:> ■s? -o s « c3 C g N g >o ■2 -g-o o H v: C O O ^ K! C "O • b o > > t s >o > ? o E ^ o a n) -o o C3 —. > a g o d TS N I GJ C U 6 o o, a bO u S o S « V- o ca D. C C ^ N " -a £ > ^ "—I o > M o ca o EP3 N .. a ^ 0 -a 3 o, 3 .-s a. Q..S 1 I II a o o o ^ s tH C o U > §■£ > 3 ca g ca o C .ii o C > ca 1 O C "a C o 'Sj 'c" > > «J -p u _ü _o "ča >N "ča ■S ca > o .a p.-6 a > s s ■ST > •S, o .S 'C ^ >0 D, o 3 I I S g x: t= CO > 'P V >8 D, >0 0) t 1> i-O ^ CL M CL u" XI U K ca C D. I 0 C a > g ? o -o y o. o C u ^ s £3 ^ t-J 1 Ö J= -O > o fž > 3 ' O > C > ■g ^ io O 11 -a S3 o M ca o .. o C 'S 0 g M > 1 ? o M > O XI Oh o O S O 1.0 s. g- g -a o š! C •o 0 ^ > H . s: Ö .S 1 I X3 C O S ca I J > O cd ^ I ^ I o I I - is O ^ CO Ä o — u. (—■ 2 > s s s ,g § o ■I' 60 ~ -o 2 -a ^ C u ca o u 3 C C > C I r " I— ^ ^ 5 _S a -C s a o o, "3 E C ca o ca^«^ • SSiOCNNIUTSO I u > > 1 x: ca .„. C f > u o C D. o ca •t3 o D, CX3 O M U 'c Ig u Ü 2 s I s g ca > č •5 > TD S] ^ C' C =5 o ca o ca •S Ž -3 g f ^ - S >NI C S .= o, o. -s a 2 s Ü x> U TD G. ™ C I I C > ca ca ■p) ^ u 3 u .a £ S' C S ^ a " ^ 4=1 ca TD & o 3 O. I > O CO '5. TD (D p > -C 2 3 g u ca > O ca ca O. > ca ~ S bß > Ä u u « -S. ca 'g M a b I I o V) o S - > u E O Ü O h B a o (D > ž S -a a u o P TD 5 jž w ca — ~ C/l — cTi '5 (U 0 '>0 ca C „00 ci. o o tu (D .S ^ C _C3 ^ ■II ^ "m "C Q^ a, D > X) Ü Iš s I s p ^ il ti ^ — > w o > C/3 Ü ca o ^ ca .P ^ p > ^ " u u ° ^ >N P t I 5 5. S i2 p >8 >yi o ■■7? s > P O o o. 2 ^ p o P N o _ CL ca ca > N ca E .N ca S xi 'tu ca ^ o e p ca o ca CO > o P N . , 53 ^ C3' I I 5 V D D. > > O 8 a o tJi o .S ^ ^ p > C o «ž 00 ca « a " .2 •E, o o ID - ° > D. I ^ E p o 'p T3 3 O tS N 1 -S ;o 'P o ID If O >N I ca M 3 >1 p .2 u >0 •N O § ß fab X! o o p bO a ž § TD I- O > 0 o 01 p > o ^ a o., o M O j:: ID M TD O CL, o o .2 -O .7-TD o Z > U > >0 s S p ^ M))U D.S e U O > ^ s ° I SI ti C 1 C3 > ^ QJ C >N d) « S C. K 11 C d S s s i o C s N 0 (D > ca S3 C « „ w ' > 00 a " -s Sili 1 > ■t: Ml > a « S lil N U > bfl tc u s^i i Sž > I XI O o o & _ ct .«S b o S 1 iS S > D, o §2 ° § " o g d CO SrS >o C U o ' C. C > M OJ si C >S « C3 O. S £ S ^ E D^ CU N > D tž g E S C > — o u > s o o. >1 > o S3 M U -.2, 1 o ; iž I , C ' 2 ^ U M i S S ; Ai D, a t/5 S 00 iS C/D ■S CšJ «3 'o i" £ a. S S CI, D. I 1> . g 5 a § S S >c/: O Ai O C rt g u ca C BO o M U O tt S u a s C/3 O O O. P > O u s ^ •s M.s, ca I-I ti Jr U 3 O C C O. u g Si,-C (2 § 1.2, :=, o M g ^ g ^ E u X " a C u > £: N cj o I ^ > 2 2 3 rS Ci3 > C ca -p >o > (D O > C 0 X P^ o 1 rt C ^ rt o 6 •a C 'bO Si o 3 ^ CÄ lü CÄ rt C Cfl o C C/3 —1 rt 'S) N i) '> T3 > o o u a. C C If Cl, :/! O ■S?-? ■t; ca > >o |i >CJ 3 I > ca 'S 'p O ca C > >c/o ca u > .2, S ca Ii č3 > T3 M ca P S u -S 11 (D (D ca o C/3 ^ d. 1) O M C ^ ^ C o u i ^ o ° rt •E > s = > S 5 ■s s -a (30 CL, .t: CL C o C3 2 S £ - s i '-r, C > G rt S a § rt a rt .ii,.« C - p ^ s fä ^ i X - " O I ^ .E 0 > N i" 2 ^ C H 1 2 Is g C Ž? H CO t-H OJ s PQ on Q S U O -C 'H ^_^ ___ > \_^ CO C/2 o > 'o O o 'a" rt .s (U ■g' (D E u C/D -a "rt D. T3 rt rt m rt Vi 00 .—1 BO N C > o N 'c ■a o o rt S B Vi S dj ¥ > o ■Ö o s o. D 2 > S3 P II a' a > o rt > C KJ > ■p g Ki «I > C >N ca •= §1 C? .ti o Ä C C r-i o •S O j= ^ u C o o rt > 2 Vi o 2 C (N rt rt > Vi M E rt N 2 rt C C 2 > > iE? o B '3 0 1 e rt s JS rt o O JS o C D O ■ J- 3 N > jn iN O "3 > SI C3 C t: ■a ca (D > o M o K g „ 3 C« C 3 ^^ ca iii o s cog g.Ü = o ca C "I >g ? S ^ o ca o. > Vi o C ca Ü >M C ca ca g 'f Ü Ž C ^ o o ? 2 i-E o N > I '5 T3 ca ct, 'a js >o £ ro g " P a. C 0) o a ^ D C N Vi 3 O « u > Ž O cn O M Ö0 2 ca -a N N « ra (n N S U V 73 O C ^ a. p^ ca bx) C .a o ca 60 «s !■§ ¥ o 2 -a E o N > I J: '> o O G o rt >o C 3 ca > Vi u s '> > rt O Vi £ o S D. N > 'vi >o (D Cd >S3 C g.Sj (t> O C ^ O o ca C u .-S S > rt ^ g ■ Si ca C o C S^ > bo e .Si -K u 5 2 2 ä3 o -ii s > rt cuJŽ C rt rt •^i.i N rt rt •S' > N 2 ^ rt C 5 D. S > O i a-g § «J t- C/3 iÖ > > I § C D ■g"- E Ü u > K v. D. O I rt S C N S 2 S s o. t! M rt > O. I S o 2 ^ C o > u ~ rt (D O o o ' E u .SI 1-. o. D. o g „ .. i g g« >o o o S o -C ■SI ca .'a § & a u TU C ^ O T3 O > O e KJ C a ^ - C o o o u ä s s -S -'S; S u -S Ü > o ^ ic D O C. a. O D. o « i C ,T3 > O S o B. ■a C3 a. -o o Ü -D u u Q. I C C 3 ^ § o S" Ü S SE M o u §:§ I- ^ >o > u BJ ■ts N ä S C S > s -e o M cfl O 3 > S 'S > 0 > ii ca 1 Cl. o > (D J- rt:: Ü >a I a 'C g ° 'S, o. C ca > ® -S c: ^ ca ca o > > u «J ^ —. T3 3 ^ Et > M C O U — S 'Ži .2, u If O C C -n o > ■> -S §1 (Ü 0) B C ca o C rS > " ca 3 •o '■B a > E '> 3 0 C ca E 0 CD >C/5 ■p ca u C/5 M 5. N -a 2 bo u ^ 'čo bo rt bO (D N tH ID bO 'c T3 x; C X Ü > ca ^ 0 0 E p >3 ca > 0 -O i "S C/3 C 0 00 u > 0 Xi 0 0 0 0 > 0 D. D, T3 C g S g ^ I ca 3 N m .S > r£ o It T3 T3 o O 0 ca C N — la M S ca „ ^ = • S, > o •o P 2 I bU M .a 1 o ^ o o > o N ČP 8 S > L-. TD ca S o 3 p. g C go u ^ C3 T3 U E o -C N p XI O .Ä I C « w ca .ti w ^ - £ ? u C o C' C i «a o caf I ■p H P ca > N sl g ID ■a ca - C >o P ca >cj « S S > " o s 0 JU C o, o o C 1 I ca 1-1 "o C ca C S I S ii >y x: XI ca o N •a D > a S --71 o ^ o > o C. ca 5 -O p >0^ (D - C C g ca 1-- X o OU ^ o C y ur; SitsS I N o ^ o « > M U T3 , o »CJ ' C O s § -S E o 0 N 'S C 1 o > s ca « 5x) o S S ci. > o C > o M N (D 0 C/3 0 C > S 3 ca ^ 'S p ca X > ca 0 ^ N ca Cfl 3 ca ca C ID C ca ca ca 0 ^ 0 C S '0 C 0 ■a N 0 75 t. ID 0 > > ■a Cu ID ca ca C CA, > 0 ca IS ca C C/3 0 s C/3 P iD 0 g C/: 0 CO Ui u 0 x: D- D. 0 ca a. ^ ^ O ^ B ca .-3 O ^ C o ^ ^ 00 ca 0 P u ■- o bo c' o ca 0 > D E .2 S ^ -o o XI 1 o C x) u > o O a C/O ,_^ C >■ ca o o -a o 'c' ca o > "rt^ ■3 'č? > T3 x: C •o S- ca O ca ca N o. o -a Ö0 N T3 o o > ,s o E u CÄ 'c« U o U 3 'Š' o. >o >o VO > o u E u 'M •a ca T3 C/] cx ca m T3 1-1 box O N > O N ca •p u -ic; ca & 3 O C )0 i? > g ^ ca "S u « >s > ca •S g Ci. cu o C o, C o o o a. C o N H S ^ •S § ■ O ,a i) "3 'C u C/D 3 cd T3 C CÄ y X 5 'S N X (Ü E d ca cß cfl o o a £ rz C o (D folg o CiJ rt C :S S g O U O. cu T3 o a O a o ■> ■a o o o t-^ (1. u ti M c^ T3 O O C O cx - u D tS -Ts C ca >CJ CD > ca N S ° «J « ■s'f ex N cS S2 .5 N N ■H, s d N ■55 C O III .. E D ca ca S § C Ci £S C a 9 > ž o ca ca > S ca ca Qj U s C ca o S ca M d ca _ -rt Ü „ S S = g g 6 £f o -a -a g §- 2 00 O Ü > ca O ^ ca > E HJ H X C CO ca C '> C« O "o 3 Ai Ü X C/: rt V ca g I ca ^ S3 ca C t: C > 2 o !■§ t£ C ■ff -s o s g t- ca = M u u S ca H I .1 h P (It i? -ir D. S d -g ca C -O o ca C Cfl > u L» to O O O. ca u 6 '> O N ca" 'n O ca o Irt & ■Q. D ff-a 'O (D ^ C I-I ca OJ >CJ p > S U |2 6 o O 00 g , 0 C o 1 ca .b C .-S ca »o ^ o « 1 ^f ,, C D CL 3 S O ca o C o C N u (U N Si o. T ca > u u rt ca a u « czi 3 p b£)T3 C S. E .S G ttc o .. , e -a ca y C o C R !r-. o --r^ XI •a a > a " ^ " 1 M S > ^ ^ rt D TJ O .3 > O I 3 ^ • S ca ca S C >3 > 2 ^ ca o CL, «I >yj J- >0 2 11:" ca ^ •15 ^ C/3 O s -t; > U O bß W ^ T3 N ^ I i S o AS 1) o Ö ca ca "■I i C« _ _ u. rt a, O Q.-5 I I M .8 S' b ^ t o T) O J N o 5 ^ 00 D lit. C 'S 2 u ^ -Ö 60 -O U O O ä D-'B C O ca T3 & C u 3 C/l .S 1-. E ca cn bo > U > O 'bO X u 'c' ..S aS (D ,, -3 N ^ C 3 ca 1- ^ > 2 .H, u C C3 >u U >co N > u (D O. O TJ rt jj ^ rt o M o "z:: N o ■C C 3 o > 2 5 a. 3 -a 2 o > o .S o >c/5 > C O 'S 3 CU i ~ ca C o 'o C ,3 o ^ M O C/! 2 Ii o CO "o C/l o ca ^ C o > O E ca ca E ■D ■p ca n o CL O XI X o ta OD o 'o C 1)" ca 00 ^ O ^ CO ■> a o _o "ča o V3 O o -o o X D. N X N O D- S bO, C T3 ca ■rt N >0 u o 3 ^ .s, • - o ^ § S-i C. So C rt ca .£ C ca S C s ^ a -a C ca ca e 3 >:/: aJ ca CI, 'C ti s a. s o X o u ca ^ o T3 Ü Q. 01) Ü rt o 3 .3 X ^ ia iH ' Tj -rt' -3 > N > G 2 «22-^ D. fcO M > O ca ^ M-o (D ca C O. u -a o > u ^ ca ca .2 X c/3 N •F-S .l> ca C C 4> D- C il-s > C/:) rt N O .3 ■rt Cl. ca N X C > o o a. O C cd E ]_ 3 E 03 a > C ^ cd bO C3 a. o-x: 't- o cd 3 3 '5 IHT' O o C« C o E c3 'čd^ a on a. £ 'c o a. o o a x: i- a 3 " cs '-S 2: a « ° I I N 3 >o > 0 -r: 1 S- S s x: o > C/: CO C >00 C g t >C/3 O E fc^ x: )o to ra o C a u - -r- 3 S 2 S. CX 3 I ^ iS C a ^ t/5 r^ C ^ B 2 - D, N 2 ■Ö' C : = Gj C3 K! 03 3 > O Vi i-. O > O I 'c" a C3 N il CL O N C3 ■p C cd cd O > T3 C > cd 'bb (L) ^ 0 1 cd 'bb OJ N K C D to > o o bO u > o O ^ a. o cd ü C ■> Vi >N -ti O > C > O a O a > T3 g U I-i C t« "2 cd -S-= T3 --r O J •>o ^ •S 5 >.2,-s C? ta Ü > a. ^ ■o -o 0 o M 1 3 2: — F^ o o >8 a. o y-yi > £ S ffl C '5 >!/5 0 o t^i CL 1 T3 O 11 M g O > S. .S, Ii N C3 S > ^ .s " 'S -Si. cd u > Ä o _ > o 0 D, s 1 "r cd rrt Cd N - sf I 0 o td O- N 1 o Ü > tž? p '5 cd g E iD 5. u, >a > cd 3 tU cd > O S N O cd •J? X) 3 o -O CÄ 3 N .0 cd C i c« u > N > O- _ o C « 5 .-ti -S o - . cd ID D. -a cd C i cd q N ^ I s: o ■ D, bO O C > XI O cd C >tÄ >o Ü O >t/: o ü >o ^ oo O > > > O O o C lo C ■>0 cd io 3 3 C« x; .ti to cd O C 13 -e Ü -a "čd > o t« o > o o C o XI cd C >o H D. Sd O "o cd > O ■a D. Cd C > o o > o C cd "cd cd o o ■ bO cd a E > S E ■p "S S Oh E X> M ! 'a N 1 cu N 1 O o -S >g .a, C/D O fi & > u •g- o bo Q. 3 cd ■C -S a ±2 rr; T- U T3 N S O. .S^ iN 5? o > 3 s. ^ o o • S,-s u iS >t» o > cd S} O > cd .U .u u ii 2 a. o. Ä cd ■a C' o M cd > " grS o « I o 13 O D. U U > O CX C ^ 2 C rv «5 -g Ö " > _o "u T3 x: ■a N i ui O. J: N a o t-I >t/3 o cn a. N s o 00 o u XI t- Cd > "tži Cd > N cd O ^ > Cd i. N D. „ cd U 2 -Z ^ M CO ira r - pi i CL ^ 3 ^ U a I.. Cd " bfi O " £ t/5 TU U U CL > E t/) > 'S 'S £ ü 'c* cd > o N ■c' E (D O 3 S >co > M o o cd bo Ü C > cd U -S S Č 5 .Si C 'S' cd > cd ^ XI O- ^^ "O S o o t« cd ■ Si, o. io o 3 C > D. > bO U t/: s o E^ > cd > > cd o > ■a o O M o D £ O 3 S 3 o C O > bO bO tD cd C cd io N O. SI 3 D. S = 1 2 .S E ID t/D > T3 H "5 N p IX > .S o d C U >o O bO T3 ID cd^ I i o •m r'. tu o cd e S ^ Č a u u cd _ ^ -I > S ^ "S ž "S A" ^ S Ä I I g « .S, ^ 2 ^-o cd C d C CL ü 'c ca >o >co g c3 o. cu o bO C3 N > S =a C/D C3 > o d) a N 'c a O Cl, ca O C O- ä N 0 £ K "O tD 0 > 3 ■0 ■5" ca 0 ca 0 > >V1 u C 0 T3 'a" ca > ^ E 04 0 E ca C CÄ > N ca a > ca N bO > 3 OJ 3 C t/D > ca -a ca 0 9 SJ C > S E ■O 0 t/3 0 £ u v. .1 > C -a C Cl, 0, 'cn D a I.E > >o (D a c 6 N -ZZ o C3 C 5 § XI t/5 0 U s M o 1 M u (D ^ lU 0 1 j3 a. u TD en C o o > bfl 3 "c O; 2 "2 ca f—1 ca Cl. o a. -Ö y T3 o O o i .S s ca "ča 11 ■a 0 cd II Vi 'üi '>3 1 "3 3 .H, d C i Š S 3 >N a ,5 H Cd Oj» Cd ^ > > lig-ilsi o s g a g -a S a c? > o iS 6 o. 3 O .i« to •S' IS 0 0 £ 0) C 3 C« ca 0 N u 0 u< ca 3 lii 0 C "la ca t/3 3 3 3 S "g 3 ■"71 0 N S, 0 0 ^ 0 Cu Ü 0 X) ■M 0 e u " ca iti " J g s s C -o-o a C .a o C 3 S 3 £ ^3 0 r^ 1 o i N rS o (D _ S 3 1 ta ca ^ r" G o > (D '5 o • -s E "S Si 1 > O o a. a C ca - «ž ebiS ä >M u Ji > 0 C o Cl- la ^ M 3 ^ o >o 1 2 CO o o 3 > o >c« p 0 M lain I o ^ o ca o C >0 C ca C C C -a E o u C > 'S N O ° '5 15 C C ca M ca I i -S i & ; S S S • i2 o cu ■o .s (D " ■ = S S -C "i ^ S > š -2 s S ^ ja O g § u "o 0 > 2 0 0 ca 3 u ca 3 Ü 3 ca >t/3 2 > > Ö C u 2 ca > 3 M _ca -o N ca t-< ca W. ta 3 0 ta 3 ca > ca N -0 E ■a-0 u > a i N 0 — u E C/3 J3 bO g C/3 Xi ca i 0 ca ca 3 3 CO 2 3 ca 0 « E £ £ -2 -H •a ca N Ä.S -§ X) 3 Ü 0 > C3 ca (O M-p g § M ? ca £ N C u 'a' ca ll > O ca C ca ca > > ca o bO U ca ca. x: Ü BJO rt3 V- ü >o' Q e cn -D O O . C u C3' o C fls t; ca o a. C cN ca ca f S Jt ril o. N o 1 -cd Ü > 2 s S s > > p = XI o fe 'ff C Ü > is g o _ 5 o o ca (D D I jS d, O <= E £ u I I 5 a u E ü, M) O o > C-^'o §■ 6 " E o Ii ca a > ^ N ^ C Ü s > ^ g I so bO > s., C3 o C/, t: .3 o. C -o ca M-p C i > ca VH ca ca "Š g 3 S S Ö ü ca C > o ca 'c' ca ca > bo u >N g § S?! ? o t M s ■>u' o Iflsl ü ^ Cd O (D ^ " - (N C II/ M Cd C & -I I ri s- C 3 ca .-H > § 2 ps ca H J D- M o '>Č? O o g I g ca ca C 3 u 3 0 ca E p Ü u o £ C ^ N o 2 s ^ 1 I T3 o ■ > iS > T3 > 3 o o ca SPi ^ -S o > ^ D. O C - « ■3 a ^ ■'i^ 5 e " (U N C (Ü ^ -p ca r- o b 3 C D. W N ^ > O . ■3 ■> -o o ■s J= ?! ca 3 i! N ^ g a s 3 N O C. U bfl £ ^ C "c? J-r B n lo o ca 5 Ü ca X! st g ca o o-C i3 g S rS g £ o ta ■ x: u ca o > -C ta o E x> C ca C ca > O o > u C „ TD tS 0 ^ O- T3 N O > 1 >o O s ü X3 ° S3 s: S S E u II N s •II > o k! C t >N S- 3 > 2 > rS -a 0 > > a g 3 1 >o yy: o -o S g _ tO ■-• > o. č? 3 > .s-g ca ca öd u C M > 0 > 0 E Ü ca M 3 > SJ ca 0 a SJ O C/3 'S ca C 'eo VH > "c/3 > ca u. P tD 0 C. .C S 0. ca 0 ca '3 0 ca N ca > E ca T3 0 ca > E ca ca > ca T3 L-i bi) 0 0 -0 C. M 0 ca Cl. 'tU 0 T3 Ck CX > Cl, D< 0 ^ g •g "> K 2 g o. ^ 3 T3 I C C cd c3 1 O D. N K) g > C -O o > « o S3 S a > o > >o > o 2 S o, ^ 3 O 0 U > ca 0 -a 0 cc 0 > 0 0 -a 3 0 > o. D N 0 ^ c/3 ca > >3 ^ ^ 3 C. 0 o .£ C v- u C3 ca 3 TD A; C O. T3 ca V -a 0 0 0 > C/2 0 a o. -a 0 I a a S § 4-' C« O. . o « p' E ° cS § bi) S 2 S3 cx > > O o > s •Ji, u , a ■ITI rt S M ca > 2 o. 3 O C ca M tc - C C/3 > gl E . o u 5 C C3 O M O a > C > a "'c'.H, o o g Ö S-^ .2 ^ o o J3 o W) g .S > ca o TD ca C 3 E 3 U "2 ^ F! a C i I a- a s .Ü .s u •a o > o M £ o Ü > y s w 3 C/3 Ü O >N s C ca -r-bo 2 f C ca "-71 o M o o S ca 0 '0 > 2 0 'c 3 u 0 Q. ■5 C/; ca e 0 > > g S N 0 C/3 '3 ca C N 3 0 C "i 0 'o' p O, XI N T3 0 a > E 5- ca TD O O. s ° > (U ca ca N > 0 :/3 ü 0 ^ 3 1-1 U Cfl a "o 0 3 rt M 0 > 0 > C/3 0 'B C '3 ■0 0 >0 53 > rt ^ rt 0 C« T3 > 3 cx 0 > 1- o Ü -iS, D. i >N I w ; -a ,3 C S: ^ S 2 C/3 "O 5 >0' .S-o C a-a -2, u o C ■ Q. « ca C o 3 0 t? gj) ca ^ ca ^ ^ O. C P. 3 5 — T3 o -d o, S T3 o o o o .13 o I 3 io M u II iU (1) 3 T3 rt rt > > C/3 0 's C« S3 3 0 rt M > C/3 U 3 T3 _s 0 ^ rt 3 0 T3 0 0 '3) 2 Cu 0 0 rt 00 '3" rt u M 3 Cfl 'c* > rt rt rt bi) ^ C/3 1-0 u 15 N rt 3 rt ;-< 3 0 3 rt N N 0 -O u ¥ 60 3 g 3 S 3 u CŽ3 U 0 i— rt 0 rt > 3 cn 3 D- -a 3 ct 0 IL) X) 0 -a rt rt .iS tÄ 0 3 "rt rt t; 'C bO Sä rt 3 0 P 3 3 rt rt '0 > (D t/3 rt C 0 0 rt ^ Z rt" ^ rt" rt 3 rt rt 'P >t/3 u >0^ 0 ■pO 53 2 0 u 0 "o bo CD •n 0 E 0 0 E £ rt 0 M a.) £ x> 0 u Z 3 ID 3 0 0 0 n .S C/l o D. >0 3 o C o O Ji 0 'c rt tc 0 0 rt £ > 0 0 ^ 0 2 C/3 >t/; 0 D ca cu N C/3 3 0 > IUP cn ."ti 0 0 rt b/j 3 Xi N ct C "C p ■3" 3 ca ca M > 3 ® > O _ _ O. C/3 )0 t; o ca y 3 3 ■S 'jS'-n o- Cu o a ..C 2 0 (D CÄ 3 C/3 > Ji t tD 0 JJ 3 rt s 3 > u >N š jo* rt c:; rt c/3 ^ U C/3 > 0 0 > H 3 0 ^ ■3 0 0 Ja: . 3 -a o .h C ca C" S3 > _ca ca a 0 H u 3 rt bO t-Ü 3 rt > 2 ID « rt 0 N T3 0 DH rt 0 CZ U, U > 0 tÄ 2 'c iS E E ca ° C. N ^ C >0 -pi « 2 § 2 3 -o 3 Ä 3 O 0 ca 1 D N > -2 o. s ca CLa.3 D.^ 3.3 O O t/3 ¥ a 2 ^ o 2 z ^ o C/3 F S > .S u t-00 Oh 5 S ■S g 3 ^ H O O > 00 o ^ > B. •a -o 0 o 1 SI 3 CU (U > ca C ca ca > P > C ca 2 •a ca D. ca > 'c > o o bH ca ■o ca 3 0 1 O > 1 ca 73 o C > .-S D •"ri "S C -a ca ca ■J? D. > T3 -O O o O w •p '■6 Ü O ca 1 o X) o o CO a O ca ca e oo KJ C C ^ ■ S U >o o, i 9 .2. š®^ i S. a " >1 E -o u p- o NJ o 'O £ o E S a ca d) > o bX) P Ö ^ m u ::7> 's" Ö « ^ " g g .S, > .a E ca XI O C o > £ •J ? ■a I O- 00 D O C cx I ca S £ -S 3 O >o -a o 0 > 1 ca _ i g XI Ü o .-t; >o ^ C o D CO >C/3 C H 2 -a J- C „ o S ca ca "> > v ca o Q o S E E S o. —I ca XI X5 o 3 a C o o (N C ca C Ü ^ > ca o -a ca > ca Cu^ g C/3 Ü g o 3 C ca ca M -a '>Č7 i; " > ca o o a "S ^ Eh a CO C O X) ca o u o o ca C 00 X3 Cl, D. CO C > x; o N ca "o. ca" o (D > 'č? O >S] ca E o ^ ■p- X3 aa o O o D. o I s 'I M > " o o tf C l^pf.S, ličili N o D cfl >0 o C 0) ^ ^ s" " p " 0 O > _ ^ a E 2 ä^ H ü X3 o ca Ü o -a o o. C a. 1 bO"« N Ä U 'S -o o > -?„ ^ -i 2 -Sf 3 u. c^ a o.^ > E- o. Na osnovi pregleda vsebin s področja okoljske politike v RRP 2007-2013 lahko podamo naslednjo oceno: 11. Področje okolja je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 12. Le v primeru dveh regij (Obalno kraška regija. Savinjska regija) se načrtovani projekti na področju okolja (okoljske infrastrukture) neposredno navezujejo na ReNPVO. 13. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva do tri elementa SWOT analize). 14. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na prostor, benchmarking analize itd. 15. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 16. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki varstva okolja in regionalnim razvojem. 17. Primerjave načinov in kakovosti reševanja okoljske problematike med vsemi RRP 2007-2013 pa so težko izvedljive glede na to, da se statistične (razvojne) regije nahajajo v precej različnem položaju kar zadeva kakovost okolja (glej prikaz ocene okoljskih razmer v okviru ocene sonaravnega regionalnega razvoja v slovenskih statističnih regijah v Sliki 2). Slika 2: Kazalec sonaravnega regionalnega razvoja v slovenskih statističnih regijah na začetku 21. stoletja ■-V., ) SJ-^S .:ch EUR0SIA5 K<-$.AHSO.KOS V.-Mrtr-..' -iNf^.J.^s CWG. 2G0«. USGS. ."C-^ö Vir: Vintar Mally et. al., 2009 ,57 Vintar Mally Katja et. al., 2009, Zagate trajnostnega razvoja v Pomurju, 20. Zborovanje slovenskih geografov na temo Pomurje -trajnostni regionalni razvoj ob reki Muri, Ljutomer - Murska Sobota, 26.-28. Marec 2009, IntpV/wvvw.drustvo-geografov-pomuria.si/proiekti/zborovanie/zbomik/z2aKatia%20Vintar%20Mallv%20idr T.pdf. 3. Zaključne ugotovitve Analiza nekaterih izbranih državnih razvojnih dokumentov je pokazala, da so v programih varstva okolja povezave med okoljsko politiko ter regionalno politiko oz. področjem regionalnega razvoja zelo šibke. V regionalni politiki so v okviru vizije regionalnega razvoja okoljski vidiki na splošno vključeni v koncept trajnostnega razvoja. Okoljski vidiki regionalne politike pa vmanjkajo na bolj operativni ravni. Pogrešamo jih pri splošnih in strateških ciljih ter opredeljenih projektih regionalne politike. Na državni ravni so povezave med okoljsko politiko in regionalnim razvojem bolj deklarativnega značaja brez obstoja učinkovite metodike (modela) njunega povezovanja. Vse bolj se izpostavlja potreba po oblikovanju novega razvojnega modela, ki bi presegel sedanji razvojni model, ki bi želeno večjo konkurenčnost in višjo dodano vrednost na zaposlenega povečevala na račun že sedaj prekomernih okoljskih pritiskov in naraščanju snovnoenergetskih tokov (Plut, 2009, str. 4). Umanjkanje višje stopnje vsebinske in metodične povezanosti vidikov okoljske politike in regionalnega razvoja na državni ravni se odraža tudi na način obravnave obeh vidikov na regionalni ravni v okviru regionalnega razvojnega načrtovanja. Za vsebine s področja okolja v RRP 2007-2013 veljajo naslednje značilnosti: 1. Področje okolja je obravnavano v vseh RRP 2007-2013, vendar s precejšnjimi razlikami med regijami, ki se nanašajo na poglobljenost in sistematičnost obravnave. 2. Le v primeru dveh regij (Obalno kraška regija. Savinjska regija) se načrtovani projekti na področju okolja (okoljske infrastrukture) neposredno navezujejo na ReNPVO. 3. Med regijami obstajajo razlike v kakovosti opravljene analize stanja, priprave SWOT analize (v povprečju sta predstavljena le dva do tri elementa SWOT analize). 4. Za številne predlagane projekte niso bile predhodno opravljene ustrezne analize izvedljivosti, vplivov na prostor, benchmarking analize itd. 5. Za nekatere projekte niso bila indikativno namenjena sredstva. 6. Pri vseh vmanjka jasna opredelitev vsebinske in procesne povezave med vidiki varstva okolja in regionalnim razvojem. 7. Primerjave načinov in kakovosti reševanja okoljske problematike med vsemi RRP 2007-2013 pa so težko izvedljive glede na to, da se statistične (razvojne) regije nahajajo v precej različnem položaju kar zadeva kakovost okolja. Literatura in viri 1. Cof, A. et al., 2008, Sti-okovne podlage o naravnih danostih LUR, v Gulič, A. et al., Strokovne podlage za pripravo regionalnega prostorskega načrta Ljubljanske urbane regije. Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, http://rralur-prostor.uirs.si/dokumenti/Porocila%20proiekta/Zakliučna%20poročila/SPRPN%20LUR z akliučno%20poročilo%20za%20kliučni%20aktivnosti%20št.%201%2Qin%202 15102008 .pdf. 2. Feldman, D.L. & Wilt, C.A. (1999) Climate-change policy from a bioregional perspective: Reconciling spatial scale with human and ecological impact. In M.V. McGinnis (Ed.), Bioregionalism. New York: Routledge, pp. 133-54. 3. Hlad, B., Erker Slabe, R., 2004, Ekonomski razvoj in ohranjanje biotske raznovrstnosti, IB revija, 38, 4: 52-66, UMAR, Ljubljana, http://www.umar.eov.si/fileadmin/user upload/publikaciie/ib/2004/ib4-04.pdf. 4. Mikuš, T., 2006; Stanje in perspektive krajinskih parkov v Sloveniji, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. Podiplomski študij varstvo naravne dediščine, Ljubljana, http://www.digitalna-kniiznica.bf.uni-li.si/md mikus tina.pdf. 5. MOP, 2005, Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO), http://www.uradni-list.si/l/obiava.isp?urlid=20062&stevilka=3. 6. Plan B za Slovenijo, 2007, http://www.umanotera.org/upload/Files/Plan%20B/Plan%20B%20za%20Sloveniio CELO TEN DOKUMENT verzija 24 april 2007.pdf. 7. Plut, D. et al., 2008, Trajnostni razvoj varovanih območij - celostni pristop in aktivna vloga države, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, http://www.ff.uni- Ij.si/oddelki/geo/Publikacije/priloznostno/CRP zavarovana Plut 08.pdf. 8. Plut, D., 2009, Trajnostni razvoj Slovenije - od šibke k močni sonaravnosti, http://www.fgg.uni-li.si/ulvoobvestila/obvestila%5C31 20.pdf. 9. Senjur M., 2009, Strategija razvoja Slovenije in gospodarska recesija. Razvojni izzivi Slovenije, Založba ZRC, Ljubljana, s. 21-27. 10. SVLR, 2010, Regionalna politika, http://www.svlr.gov.si/si/delovna podrocja/podrocje regionalnega razvoja/regionalna po litika/. 11. Vlada RS, 2007; Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013, http://www.euskladi.si/publikaciie/0p/2007-2013/download/0p-ROPI.pdf. 12. Vintar Mally Katja et. al., 2009, Zagate trajnostnega razvoja v Pomurju, 20. Zborovanje slovenskih geografov na temo Pomurje - trajnostni regionalni razvoj ob reki Muri, Ljutomer - Murska Sobota, 26.-28. Marec 2009, http://www.drustvo-geografov-pomuria.si/proiekti/zborovanie/zbornik/z2aKatia%20Vintar%20Mallv%20idr T.pdf.