Takoj, ko so se začela koalicijska pogajanja med Mad-žarsko socialistično stranko (MSZP) in Zvezo svobodnih demokratov (SZDSZ), se je pojavil tudi prvi koalicijski vic. Začenja se z vprašanjem: - O čem se pogovarjajo na uradnih pogovorih bodoči koalicijski partnerji? - Odgovor: - O tem, ali naj bo zvezda peterokraka (komunisti) ali šesterok-raka (Židje)? Štos je po svoje seveda gnusen, ker namiguje na poreklo določenega dela svobodnih demokratov. Istočasno pa smo lahko veseli, da po nekajletnem premoru spet začenja krožiti politični humor. Po drugi strani pa je tudi nosilec globljega pomena. Gre namreč za veliko dilemo. Kot pač verjetno pri nastajanju kakršnekoli vladne koalicije kjerkoli po svetu. Madžarska posebnost je v tem, da so socialisti dejansko nasledniki bivših komunistov. Čeprav je res, da v glavnem tisti iz naprednejših vrst. Tisti, ki so v bistvu največ prispevali k temu, da se je ortodoksni komunizem sesul v prah. Ti socialisti so na zdajšnjih skupščinskih volitvah dobili kar nerealnih 54 odstotkov glasov. Svobodni demokrati pa so stranka, v katero je včlanjenih največ in najbolj pomembnih nekdanjih opozi-cionalcev. (Kot usodi v posmeh, v preteklih štirih letih kljub temu niso bili na oblasti oni, ampak nekdanji “druga-čemisleči" iz drugih, tretjih in kdo ve, katerih vrst.) Po domače povedano, v komunizmu so bili največji nasprotniki režima ravno sedanji svobodni demokrati. Zdaj pa naj bi šli v koalicijo s svojimi bivšimi "sovražniki”. Aha, saj smo rekli, da so tudi svobodni ptiči (ptiči so njihov simbol) v bistvu komunisti. To jim je dosedanja narodno-krščanska vladna koalicija - kot svoji opoziciji -tudi do zdaj velikokrat očitala. Zdaj pa je tu dokaz, da se res pečajo z boljševiki. Tudi zavoljo takega mnenja je del svobodnih demokratov bil in je zelo proti tej koaliciji. Da ne govorimo o nesorazmerju poslanskih mest (socialisti 209, svobodnjaki 70), kar ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 16. junija 1994 * Leto IV, št. 1 2 KOALICIJSKE ZVEZDE? naj bi vnaprej določalo podrejeno vlogo slednjih v vladi. Nemalo je takih, ki jim pripisujejo zaradi tega le okrasno vlogo. Vendar kot vemo, stvari ponavadi vseeno niso tako preproste. Svobodni demokrati imajo za sabo velikanski intelektualni potencial, ki ga - v opoziciji - tudi v preteklih štirih letih niso mogli izkoristiti. Ni nobenega poroštva, da bi v ponovni opoziciji lahko kaj več uveljavili iz svojega programa. Če bi vlado sestavili socialisti sami - to bi lahko storili -, bi verjetno pet ostalih opozicijskih strank, vključno z liberalci, močno delalo na tem, kako bi lahko strmoglavili "komuniste*. Ljudje pa spet ne bi imeli od tega nič. Tako kratkovidni in sebični pa vendarle ne bi smeli biti. Drug velik dvom liberalcev je v tem, da se bojijo poloma. Na sedanjih volitvah je bila spet prava evforija. Slednja pa je nemalokrat goljufiva. S pretirano zmago socialistov seje utrgal pravi politični plaz. In še naprej obstaja nevarnost plazu. Namreč nevarnost plazu socialne demagogije. Nekateri mislijo, da so stvari odvisne res samo od tega, kdo je pri krmilu. Da je vse skupaj le stvar odločitve, ne pa vprašanje gospodarskega položaja. Nekateri verujejo, da jim bo nova vlada takoj povišala plače. (Nič jih ne moti niti to, da so recimo v službi pri nekem zasebniku.) Da se bodo od jutri naprej povečale pokojnine, da bo kilogram kruha spet stal 3,60 forinta, medtem ko je zdaj približno 50 forintov. Da bodo mladi takoj dobili stanovanja, brezposelni delo. Da bo vse tako kot v lepih starih socialistih časih za vladavine Janosa Kadarja. Pričakovanja so ogromna. In tudi neutemeljena. In SZDSZ se strašno boji nujne streznitve ljudi, boji se fiaska. Socialisti pa si zelo želijo koalicije. Predvsem zaradi tega, da bi lahko uživali čim širšo podporo družbe. Kljub 54 odstotkom glasov se zavedajo - kogar kača piči, se boji zvite vrvi -, da to še ne pomeni, da jih podpira večina madžarskega prebivalstva. Oni so ga enkrat že polomili. Zdaj pazijo celo na podrobnosti. Točno vejo, če te svoje nepričakovane šanse ne bodo znali izkoristiti, se jim kaj kmalu ne bo nasmehnila politična sreča. Bodo odpisa- ni. Zato obljubljajo nov stil. Stil, za katerega ne bo značilno, da se bodo ljudje na oblasti spet oblastno obnašali kot v preteklih štirih letih. Obljubljajo, da se ne bodo ukvarjali z ideologijo, nacionalizmom in preteklostjo, ampak z gospodarstvom in prihodnostjo. (Eden od članov dosedanje, svinjsko poražene vodilne vladne stranke MDF je ideološko in politično miselnost le-te sarkastično in nekoliko prostaško opisal takole: - Skozi ritne luknje Horthyjevega režima doseči srce madžarskega naroda.) Tudi svobodni demokrati se nameravajo zanimati za ekonomijo in bodočnost. Ljudje pa si želijo koalicije. Kljub takim ali drugačnim dvomom teh ali onih. . Stvari zaenkrat ne kažejo slabo. Samo 20 odstotkov kongresnih poslancev liberalcev je bilo proti sodelovanju s socialisti. Kot rečeno, tudi socialisti se zelo trudijo. Skratka, zaenkrat je čutiti dobro, voljo na obeh straneh. Celo stranke propadle koalicije prisegajo na Boga, da bodo kot opozicija zelo zelo konstruktivne. Kot je slepec rekel, bomo videli. Če bo vsaj približno tako, potem nas niti malo ne zanima, če bo zvezda petero- ali šesterokraka. Najbolj pa bi se seveda veselili koalicijskih zvezd (nikov). Franček Mukič 2 SLAVIMO GOSPODA V MATERNEM JEZIKU ...Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je 'azširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so oili vsi iz sebe, kako da jih /sakdo sliši govoriti v svo-em jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali liso vsi ti, ki govorijo, Ga-ilejci? Kako da jih slišimo /sak v svojem maternem eziku?... Vsi jih slišimo, ka-i tukajšnji ljudje začutili, da je to slovenski kapital. Živi se konec koncev od kruha in samo narodnobuditeljska dejavnost, brez ustrezne materialne podlage, ne pelje nikamor." Takšne so bile torej: besede Andreja Škerlavaja. Predstavnik slovenskega zunanjega ministrstva je povedal, da slovenska vlada na pozablja na Porabje in da bo tudi v prihodnje poskušala pomagati tam, kjer se bo to dalo. S. Eory Porabje, 16. junija 1994 3 SIBILSKE KNJIGE (9) PISMO IZ SOBOTE KRISTJANI IN KONCILI Kralj Salomon sé je drugi dan pogovora s Sibilo za-nimal za kristjane. "Potom pita Sala-mon, kak téda na szveti de šlo, da sze tiszti narodijo, steri Mesiása szpoznájo, naimre krisztjánye ali jih doszta bode." Učence apostolov so imenovali "kristjane" naj-prej v eni od največjih pro-vinc rimske države, v antični Siriji (Antiohiji - Apd 11,26). Veliko grško govo-rečih Židov (Judi), rojenih izven Palestine sé je prise-lilo v Jerúzalem in tam sprejelo krščansko vero (helenisti). V Palestini živeči židovski (judovski) krispani so govorili hebrejski (aramejski) jezik (Hebrej-ci). Stevilo vernikov je hitro raslo. Po govoru Sv. Petra Židom (Judom) v Jeniza-lemu sé je apostolom pridružilo 3000 Ijudi: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so bili krščeni, in pridružilo sé je tisti dan okoli tri trisoč düš." (Apd 2, 41). "I Sibiia odgovori. Teda bodo kriszjánje Caszare i krále po-sztávlali ino do Zsi-dovmi ladali. Zsidovov de malo i sze nyim oblászt zeme ino do krskenikom mogli po-dlozsni biti." Zidi (Judi) so ostanek nekdanjega izraelskega ljudska, izvirajo iz Judeje, od koder so sé razselili po svetu. Rimljani so jih pod-jarmili I. 70 po n.št., ko so razrušili Jenizalem. "Sveta dežela" (Palestina) je bila od I. 395 v Vzhodnorim-skem cesarstvu, od I. 642 pa pod Arabci. Leta 1099 so Jenizalem osvojili kri-žarji in je bil nato glavno mesto jeruzalemskega kraljestva (do I. 1187). "Krskeniki vu czáiti táksi bodejo, da eden drügoga nede postü-váo, eden drügomi nika! ne voscsi, nede reicsi niti lübézni z drügim drzso. I vu lété 1409 po ná-rodjenyi Mesiása bode známényá na zráki: edna zvezda z veiikim zsrjávim répom. Potom 4 leta nepreszta-noma bode med krskeniki velika krivicza, lázsi i touvansztva, márjenyá i ognya. Doszta csüda i zna-ménya vidili ino de med krskeniki 61 letá trno lagvo šlou, da nikše szramote med szebof nedo méli, nego fszáka necsisz-tocsa i szramota za veliko postenyé drzsáii. Nede szamo med szi-romáki nego najbole med Veliki. Poglavári do szvoje podlozsnike zametavali, postenyé nede hvále mélo, lago-vija nede kastigana, nego de náivékse po-stenyé melo." Ali sé je res pojavila na nebu I. 1409 zvezda repa-tica, ne Verno. Verno pa, da je I. 1409 v Pisi zasedal zbor škofov vsega sveta (koncil). V prvi polovici 15. stoletja so sé vrstili trije tim. "reformni koncili", na katerih je prevladal epis-kopalni sistem. To je po-menilo, da je bil splošni koncil nad papežem. (Ta nauk so potem na triden-tinskem (1545-63) in 1. va-tikanskem (1869/70) čer-kvenem zboru zavrgli.) Koncil I. 1409 je odstavil oba papeža in izvolil nove-ga. Vendar sé odločitvi ni uklonil ne papež v Rimu (za Italijo, Nemčijo, Ang-lijo, nordijske in vzhodne dežele), ne v Avignonu (za Francijo, Škotsko, Špani-jo), tako da so bili v tistem času trije papeži. Lažne papeže je uspelo odstaviti šele na koncilu v Kon-stanci (1414-18). Tam so tudi obsodili Jana Husa na smrt s sežigom na grmadi. Marija Kozar Letos so v naši gauškaj fejs rano vöprišli grbanji. Dosta lüdi ojdi po lasaj, išče gobe, dapa nejma vsikši takše sreče, kak eden Goren-; j ese nčar, steri j e naj šo tc grbanj. Da bi vidli, ka je rejsan velki, smo pauleg dali škatnlo spic. Foto: K. Holec ČAS, RIBIČIJA, REGINA... Po dugon, dugon časi sé je vrejme zriktalo. Zadosta mamo sunca, zadosta mamo deža pa tak vövijdi, ka de tou leto trno dobro za kmeta, za grbanje, za vino, za živino in za ribičijo tö. Kak je bilou ovo leto, pa ške bole ovo prejšnje, takšo tou, ka ga Zdaj živimo, gviišno nede. Vse je nekak nači zeleno, bole zdravo zeleno, bi človek pravo. Moji bratje ribiči pa pravijo, ka tak ribe primlejo, kak že dugo nej so primale. Ge pa palik neman časa. Prejšnjivi dvej ali mogouče tri lejta san cejle dnejve presejdo pri vodej, tak ka mi je sunce vse pamet vöspilou, zgrabo san pa tak samo edno srmastvo. Zdaj pa, gda ribe grabijo kak zmejšane, Zdaj pa samo poslüšam ka je eden zgrabo telko kilno ribo, ka je ške Zdaj liiknja v vodej. Drügi je pa prej telko rib domou prineso, ka so je tak dugo pucali, kak če bi mesarili. Ge takšo samo poslüšan pa slino požejran. Ribiški boti sé mi prašijo, štuplini so že tak dugo nej Plavali po vodej, ka so sé vse fküppotegnoli, ribe pa so vesejle, ka me nega pri vodej. No, mogouče so cilou žalostne, ka me nega, ka sé nemajo s koga smijati tan pri vodej. Če poven po istini, ge san bole naoupačen ribič. Tak vidite, nemren zgrabiti nikše ribe, ribe sé nika ne smijejo in tou samo zavolo toga, ka neman časa. Vej če de naslednje leto pa takšo lagvo, ka do naše vode palik kak krop od vročine, vej te mo pa emo čas, dapa te sé riban sploj smijati nede lübilo. In Zakoj neman časa, ka bi si malo düšo zmijro tan pri vodej. Delo, lübi lidje, delo in brige. Mlajši koštajo, žena košta, lübica košta, majstri koštajo, auto košta, krčma košta, krü košta pa moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö košta. Na njo ne trošin težko za-slüženih pejnez, una me košta živcov. In ka mi drügo ostane, kak ka delan, ka leko te vse ovo, ka košta, vöplačan. Pa tak bi šou rad ribe lovit. Tak malo cajta man, ka sé mi že vse senja o ton, kak ribe lovin. San, čista brezi drüžbe san pri vodej. Voda je velka, čista. Ftiči popejvlejo, vetra skoro nega. Moj ribiški bot sé vugible kak zmejšam. Kumaj vržen v vodou, že sé štuplin potopi in bot je že vugnjeni, kak če bi sé škeu potrejti. Ali ge že znan, kak tou trbej in po dugoj bitki je velka riba na süjon. Za edno minuto je bot že pa vugnjeni in ribe vlači kak noura. Kak vövijdi, san tak velke ške nej zgrabo. Vličeva vsaki s svojoga kraja, kak če bi me škela potegnoti v vodou. Ona naj samo tak dela, dapa ge znan, ka jo potegnen na süjo. Tak že 'vličen, ka me vse rame pa rokej bolijo, ali sé ne dan. Riba mora prijti k meni, riba mora biti moja. Že jo man čista pri brejgi, pa mi palik vujde, ali ge motan in jo man že pa pri brejgi... "Miki stani, ka te pa nücajo. Zovejo, ka naj brž ta prideš." Nej, ne je tou bijla riba, ka bi znala gučati. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, me je zbidila. Pa san njoj lipou pravo, ka me nega doma, če de što zvau. Tak vijdite neman časa niti, ka bi v senjaj ribe loviu. MIKI Porabje, 16. junija 1994 VROČI, POLEMIČNI, TRDI POGOVORI Takšna je bila ocena slovenskega predsednika Milana Kučana po srečanju s hrvaškim predsednikom Franjem Tudmanom. Ker se slovenski predsednik ni odpravil v Zagreb ugotavljat samo nizke ravni sedanjih medsebojnih odnosov, so bili po njegovih besedah pogovori s hrvaškim predsednikom dokaj vroči, polemični in trdi. Morda je prav to pripeljalo do skupne ugotovitve, da se bosta partnerja poslej vzdržala kakršnihkoli enostranskih odločitev oziroma posegov v škodo drugega. Eden zadnjih primerov je bil urejanje mejnega prehoda Sečovlje- Plovanija na sporni zemlji. Na predsedniških dvorih so poskušali hrvaški gostitelji doseči, da bi Kučanov delovni obisk spremenili v uradnega, vendar jim to ni uspelo. Kljub vsemu pa je skupna ugotovitev bila, da pravzaprav nobena težava v medsosedskih odnosih ni neodpravljiva. Predsednik Kučan se je sešel s predsednikom hrvaške vlade Nikico Valentičem, obiskal pa je tudi zagrebškega nadškofa, kardinala Franja Kuhariča, kjer je spregovoril tudi o eni najbolj občutljivih točk v odnosih med sosedama, gre pa za slovensko župnijo Razkrižje, ki je pod jurisdikcijo zagrebške nadškofije. Milan Kučan se je nato v Zagrebu sestal s tamkaj živečimi Slovenci, svoj enodnevni obisk pa je sklenil s predavanjem v Evropski hiši na temo Evropski integracijski procesi in Slovenija. VALVAZORJEVE NAGRADE V Narodni galeriji so podelili najvišja muzejska priznanja Valvazorjevo nagrado in priznanja. Valvazorjevo nagrado za življenjsko delo je dobila Marjetica Simoniti. NOV PRISPEVEK K ZGODOVINI SLOVENCEV V PORABJU (2) (Ferenc Stipkovits, Porabski Slovenci, Celldomok 1994) V okviru poglavja o narodnostnem vprašanju do volitev leta 1947 avtor obravnava še sklenitev mirovne pogodbe zmagovitih sil z Madžarsko, deponiranje pripadnikov nemške narodnosti iz Porabja, parlamentarne volitve leta 1947 in mednarodne stike Madžarske. Podpis mirovne pogodbe je zadeval tudi Porabje, ker je s tem bilo negotovosti glede teritorialne pripadnosti Porabja konec. Ostala dogajanja v osrednji Madžarski, kot na primer močna krepitev delovanja levo usmerjenih sil, zlasti madžarske komunistične partije, še niso posebej izrazito vplivala na življenje v Porabju. V Porabje še niso prodrli osrednji madžarski politični trendi, zato so bili rezultati volitev leta 1947 za levo usmerjene stranke in za županijske voditelje komunistične partije popolno presenečenje. (Podobno se je zgodilo pri volitvah leta 1945 v Prekmurju, kar kaže na miselno sorodnost prekmurskega in porabskega preprostega človeka). Izid volitev je dokumentiran s tabelo, iz katere je razvidno, da volilni rezultati v slovenskih vaseh močno odstopajo od podatkov v državnem merilu in od podatkov v Železni županiji in monoštrskem okrožju. Avtor ugotavlja, da je v teh vaseh opozicija žela zmago, medtem ko so drugje v državi volitve omogočile prodor levice in ustvarile naslednje leto pogoje za združitev delavskih strank na Madžarskem. Po tej združitvi, kot je znano, je nastopil Rakosijev režim z odkrito diktaturo. V zaključnem poglavju Od usmeritve v levo do nove ustave avtor obravnava podrža-vljenje šol, združitev delavskih strank v Porabju, vpliv bukareštanske konference KOMINFORM-a in priprave na parlamentarne volitve leta 1948. V tem poglavju obravnava avtor pomembnejše dogo- dke iz življenja slovenske narodne skupnosti v Porabju v povezanosti z dogajanji na področju “visoke politike" (podržavljenje, združitev delavskih strank, patetični govori madžarskih politikov o večnem madžarsko-jugoslo-vanskem prijateljstvu, politični preobrat junija 1948). Zaradi teh dogodkov se je mir v obmejnih vaseh skalil za daljše obdobje. V Porabju so ponovno oživeli strahovi deportacij, nasilno so se zbirali podpisi obsodbe jugoslovanske politike, zavladala je negotovost. F. Stipkovits meni, da večina ljudi ni dojela in ni razumela političnega preobrata od "večnega prijateljstva" do oboroženih spopadov ob meji. Ljudje so se instinktivno zaprli v svoj intimen svet in postali nezaupljivi do vsega, kar se je dogajalo zunaj njihovega družinskega kroga. Avtorju je uspelo prikazati usodne razsežnosti velikih mednarodnih dogodkov v življenju majhne slovenske skupnosti v Porabju. Sklepne misli Predvidevam, da bodo mnogi bralci Stipkovitsčeve knjige obžalovali, da je svoje raziskovanje zaključil z letom 1948. Pričakujemo in upamo, da bo delo nadaljeval in nam predstavil svoje videnje obdobja, ko je slovenska skupnost v Porabju doživljala težka razočaranja, trpljenje, zatiranje in vse tegobe takratne raznarodovalne politike. V najbolj obsežnem poglavju (Narodnostno vprašanje do volitev leta 1947) so nanizani pomembni tematski sklopi (narodnostna politika, narodnostno šolstvo, popis narodnostnega prebivalstva), ki pa so glede na njihovo pomembnost preskopo in premalo analitično obdelani. V tem poglavju se avtor opira predvsem na madžarske arhivske vire, premalo pa vključuje v svoje delo vire z druge strani meje. Z upoštevanjem teh virov bi bili nekateri dogodki tistega časa osvetljeni v drugačni optiki. Avtor je obdelal v prvi vrsti politično zgodovino Porabja v letih 1945-1949. Delo je podnaslovljeno z Dodatki (lepše bi bilo "Prispevki") k zgodovini porabskih Slovencev. To pomeni, da ne smemo pričakovati celovite obdelave obdobja v letih 1945-1949, o gospodarskih razmerah v Porabju dobimo temeljne podatke, neobdelano pa ostaja kulturno življenje slovenske manjšine, vloga cerkve pri ohranjanju narod- nostne identitete, na nepomembnem mestu pa so tudi stiki z matičnim narodom. Slovenski del knjige motijo številne tiskarske napake, ki ponekod že ogrožajo razumevanje teksta in presegajo meje tihe tolerance bralcev. Kljub navedenim pomanjkljivostim bo delo F. Stipkovit-sa pritegnilo številne bralce, ki z naklonjenostjo spremljajo preteklost in sedanjost maloštevilne, vendar vitalne slovenske skupnosti v Porabju. Renata Mejak PORABSKI IN BENEŠKI SLOVENCI-ZAMEJCI S PODOBNO USODO Porabje in Benečija - dva svetova, tako daleč drug od drugega, pa vendarle tako zelo blizu; dve slovenski obrobni pokrajini, o katerih povprečni Slovenec ve prav malo ali nič... Pa vendarle v obeh živijo Slovenci, katerih usoda je presenetljivo podobna. Vse to in še več smo ugotavljali v petek, 3. junija, ko sta Porabje obiskali Bojana Budič, višja svetovalka za medna rod n o sodelovanje v Zavodu Republike Slovenije za; šolstvo in šport iz Ljubljane ter Jole Namor, glavna in odgovorna urednica beneško-slovenskega časopisa Novi Matajur iz Čedada v Italiji. Gospa Budičeva, ki je v ZRSŠŠ zadolžena tudi za zamejsko šolstvo, se je želela podrobno seznaniti z vzgojno- izobraževalnim procesom v porabskih narodnostnih šolah, s problemi, ki le-te tarejo, saj se le ob popolnem poznavanju problematike porabskega zamejskega šolstva matična dežela lahko dejavneje vključi v njegovo razvijanje in napredovanje. Njeno poročilo o obsiku pa bi naj bilo tudi izhodišče za razgovore slovenskemu ministru za šolstvo, dr. Slavku Gabru, ki namerava porabske šole obiskati jeseni, torej na začetku novega šolskega leta. Beneški Slovenci še danes veljajo za nepriznano slovensko narodnostno skupnost v Italiji; italijanska država namreč priznava le Slovence v okolici Trsta in Gorice. A kljub vsemu Beneški Slovenci ostajajo Slovenci, vztrajajo v pripadnosti svojemu rodu. Pred leti so začeli z dvojezičnim vrtcem, ki ga je obiskovalo sprva le pet otrok. Potem so ustanovili dvojezično šolo, "izmislili" zanimiv model dvojezičnosti; danes je šola privatna, zelo kvalitetna in obiskuje jo vedno več otrok. Učitelji so prizadevni in vztrajni, njihovo sodelovanje s starši vzorno. Časopis Novi Matajur je tednik. Objavlja članke v narečju, knjižni slovenščini in italijanščini. Beneški Slovenci imajo tudi bogato kulturno dejavnost. Gospa Namorjeva želi svojim bralcem v Novem Matajurju predstaviti Porabje in med zamejskima skupnostima s podobno usodo vzpostaviti sodelovanje. V novembru pa bo v Špetru v Beneški Sloveniji mednarodni simpozij o manjšinskih jezikih v šolstvu, na katerem bomo predstavili tudi porabsko jezikovno problematiko. Valerija Perger Porabje, 16. junija 1994 5 NJEGOVA PAUT SE JE DOKONČALA Andraš Čabai (1912 -1994) Lüdje vsi znamo, da je našo živlenje nej ve-kivečno. Pa itak Večkrat smo tak, kak če bi tau nej steli priznati. Delamo, planiramo, trüdimo sé, Večkrat eden drugoga ne poštüjemo, zvišeni smo. Gda pa vidimo, ka nas naši bližnji tüj njajo na veke, te stanemo, si globko premišlavamo. Največkrat obečamo pokojnomi, bole pa tomi svejti, da našoga prijatela, našoga spo-znanca, steroga smo zgübili, nigdar ne pozabimo, da mo čuvali njegov Spomin. Po bojni - dobro znamo - sé je vse preobrnjavalo, Bandi bači so te že na Senik oženjeni bili, gda so mogli zapistiti tak cirkev kak ves. V Števanovcaj so včili, po tistem pa na Rönöki tü. V sredini šestdeset! lejtaj so Prišli nazaj v ves, v šaulo. Erika Glanz, ravnateljica gorenjeseniške šole, sé tak spominja na nji: "Ge sam tistoga reda prišla domau včit na Gorenji Senik. Tista lejta so najlepša bile zamé. Gnesden spo-minam svojim kole-gom tisto dobro kole-ktivo. Bandi bači so med nami najstarejši Bandi Bači na Slovenski zvezi, gda je daubo odlikovanje "ZA PORABJE" Nej bi lepau bilau, če bi sé v Porabji lüdje spozabili od Andraša Čabaija. Njegvo živlenje sé je 26. majuša 1994 dokončalo. Kašna je bila nejgva paut? Naš Bandi bači - kak je nji vsakši zvau - so sé po-lega Krmedina narodili. 1932. leta so diplomirali, te so postanili školnik. Kak mladi človek, 1936. leta so Prišli na Gorenji Senik včit. Nej so samo školnik bili, liki v cirkvi kantor tü. 1938. leta so organizirali cerkveni pevski zbor, gde so samo ženske spejvale. Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika od tistec računa svojo us-tanovitev. pa najbole veseli človek bili. Nika so nej z lagvin gorprijeli. Sploj so sé radi hecali, dobroga srca so bili. Dostakrat smo sé mi drugi tü najeli z njigve güžine, ka so z daumi prinesli. Šolsko delo so dobro opravlali, so pa vsigdar prvi bili pri kuituri tü. Meli so tistoga reda šolski ansambel. S harmonikami pa vse drugimi inštrumenti so včili naše šaulare. Dugo lejt so vodili gorenjiseniški pevski zbor. S toplim sr-com mislim na nji.” Prauto konci šestdeset lejt so od školnika Jožeta Vaša prejkzeli seniški pevski zbor. Vodili so ga do 1985. leta. Te pevski zbor je pred tem skurok samo vogrske pesmi spejvo, zatok ka je ves nej mejla slovenskoga dirigenta. Kakoli so oni tü nej bili slovenski človek, so sé od držine, od vesi navčili rejč. Gda so prejkzeli zbor, sé je nika nauvoga začnilo v zbori. Slovenske - najbole gorenjoseniške - pesmi je začno spejvati zbor. Bandi bači so bili prvi tisti človek, ki so sé pobrigali za te pesmi. Vküp so je zbrali v vesi, na kote so je djali, in so sé potnidili, da bi strokovnjak v Sloveniji priredili lejpe pesmi za mešani zbor. Tak so spoznali Ra-dovana Gobca, Emila Ada-miča, Sama Vremška. Oni so sploj poštüvali Bandi bačija. Doma so tü velko poštenje meli. Tau svedoči priznanja, stere so dobili. Na te lejta sé etak spominja Hermina Lazar z Gorenjoga Senika. lepote pa dobrote sam tam doživela, tau je nepozableno. Če bi oni nas nej navčili pa vküpdržali - ka je nej leko bilau - bi nej mogli po svejta ojti. Naj po-čivajo v meri, mi živi sé pa s poštenjom spo-minjamo na nji.11 Bandi bači so 1985. leta prejkdali zbor Mariji Trifus. Nigdar so nej pozabili - če so mogli - naše nastope Pogledniti. Sploj ji je veselo, da zbor žive tadale, da je njigvo delo nej Zaman bilau. Bandi bači so aktivni ostali eške te tü, gda je nji že bolezen prejkvzela. Radi so čüli vsekaj, od šaule, od kulturnoga življenja. Sploj nas veseli, da so leko lejpa leta doživeli. 1982. leta so dobili "železne diplomo", 1993. leta "diamantno diplomo". Tau znamenüje, ka so pred 60. lejtami dobili svojo diplomo. Zveza Slovencev na Madžarskem je pred Paudrugi letom ustanovila Leta 1978 med Lužiškimi Srbi V mojom žitki sé sploj rada spominjam na tista lejta, gda sam ojdla spejvat pa so Bandi bači vodili nas. Če bi oni nej bili, nigdar bi si nej sprajla takše lejpe spomine. Najbole lepau je bilau z njimi v Sloveniji. Oni so nas dugo lejt vodili v Šendvid na pevski tabor. Tista lejta sé je Zgodilo, ka smo 4-5 dni bili v Sloveniji. Ka priznanje, ka sé zove "ZA PORABJE". Tau priznanje so v Porabji oprvin 1994. leta Bandi bači dobili. Od Andraša Čabaija smo slovo vzeli 28. majuša. Žalüje ga držina in njegva vekša držina - seniški pevski zbor. In žalüje ga vsakši, steri ga je pozno. I. Barber Porabje, 16. junija 1994 TISKOVNA KONFERENCA URADA ZA MANJŠINE 8. junija je Urad za narodne in etnične manjšine pri vladi sklical tiskovno konferenco. Janos Wol-fart, predsednik urada, je poudaril, da je najbolj pomembna naloga naslednjega obdobja priprava na lokalne volitve, v okviru katerih naj bi se volile tudi manjšinske samouprave. Pomoč za priprave nudi najnovejša številka "Manjšinskega poročevalca", v kateri najdemo splošne predpise o volitvah ter delovanju manjšinskih samouprav. V bližnji prihodnosti bo izšla nova izdaja z zbrano manjšinsko zakonodajo, ki jo pripravljajo sodelavci urada. Omenjeno je bilo še nekaj važnih področij, kot je zakon o manjšinskem skladu. Predstavniki urada so bili mnenja, da se mora rešiti parlamentarno zastopstvo manjšin. OD ŠENTVIDA DO DOMŽAL IN PORTOROŽA Ob koncu šolskega leta so se porabski učitelji udeležili tradicionalnega jezikovnega izpopolnjevanja v Sloveniji. Tokratni seminar je potekal na Primorskem v Portorožu, Izoli in Kopru. Udeleženci seminarja so obiskali tudi Beneško Slovenijo ter Si ogledali dvojezično šolo v Spetru Slovenov. Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika se bo tudi letos udeležil Pevskega tabora v Šentvidu pri Stični. Množična prireditev slovenskih pevskih zborov se bo začela v soboto 18. junija s koncertom zamejskih pevskih zborov. Osrednja prireditev bo 19. junija. Športna zveza Slovenije organizira letošnje srečanje zamejskih mladih športnikov 18. in 19. junija v Domžalah. Porabje bosta zastopali rokometna in nogometna ekipa osnovne šole Gornji Senik. 6 PETI SLAVISTIČNI DNEVI ŠE O "SZTARISINSZTVU..." V Sombotelu so 27. in 28. maja že petič priredili Mednarodne slavistične dneve. Delo je potekalo v več sekcijah (slovenistika, kroatistika, slavistika, rusi-stika, ukrainistika, rusinis-tika, polonistika in madžar-sko-slovanski stiki). V sekcijo slovenistike se je prijavilo 18 predavateljev z naslednjimi temami: Besedni red v prekmurščini, Slovenski rokopisi 17. stoletja, Sociolingvistika na Koroškem, Prislov v knjižnem jeziku 18. in 19. stoletja, Mediji in materinščina, Začetki matematične terminologije, Dovršni sedanjik in futur pri Trubar-ju, Leksikalne vzporednice v panonskem prostoru, Skladnja v Murkovi slovni- ci, Madžarske besede beltinskega slovarja, Strukturalizem v prvi polovici 20. stoletja, Govor v predšolski dobi, Stilnobesedoslo-vna analiza teksta. Slovenščina za tujce, Cankarjev Kurent kot potna knjižica. Slovenska leksika pri prekmurskih Madžarih. Podpisana je poskušala odkriti madžarske vplive v svatbeni knjižici "Szta-risinsztvo i zvacsinsztvo..." iz 1.1807 že lansko leto na konferenci v Bčkčscsabi, kar je uspelo le delno. Sedaj v Sombotelu je ta poskus nadaljevala in ga bo tudi v prihodnje, dokler vprašanja dokončno ne razreši. Ob primerjanju fotokopije prve madžarske svatbene knjižice iz ok. 1792 (A Magyar fo-fčlynek harmas lakodalmi daljai) smo ugotovili, da so v "Sztaresinsztvo..." prevzete skoraj vse kitice tretje pesmi. Tretja pesem ima 35 kitic, od teh le 23., 24. in 35. ni prevedena v slovenski svatbeni knjižici. Druga pesem in 10. kitica iz prve pesmi je prevedena vsebinsko. Prekmursko-porabska svatbena knjižica najbrž ni prevod enega samega madžarskega tiska in ni zgolj prevod, ima tudi izvirna slovenska besedila. Taka je tudi pesem "Od pčt piani Bab", ki jo je sesta-vljalec svatbene knjižice priredil po Modrinjakovi pesmi "Popevka od pet pijani bab". Sztarisinsztvo, 1807: Modrinjak: Moram iti k mojoj kumi, ar mi nekaj v galvi šumi; nesem sé dobro prespala, do polnoči sem kašlala. Vinska moč, me je vudrila, samo pet pintov sem špila; z menum pile so sestice od utra notri do kmice. Morem idti k mojoj Kumi, Ar mi nika v glávi sümi, Nej szam sze dobro zeszpála Do pou noucsi szam plčszala. Vinszka moucs me je znorila, Száma pet pintov szam szpila Pile szmo liki szesztricze, Od pou dnéva tam do kmicze. Moževe szmo mi znorile, erkoucs: kaj szmo v Czérkvi bile, Mi szmo pa v peovniczaj bile, Szamo sztáro vino pile. Bilou nász je pét v toj klejti, Vszáka szlejdnya brez pámeti, Kaj kaj szmo sze szpominale, Meszou, bejli krü szmo jele. Edna veli: pite kuma, Naj nam bode gláva puna. Drüga sze za grejhe joucse, V sztáro vino krtih namácse. Trétya sé k Bougi zdiháva, Notri v kantlo zse zgledáva, Ta strta možčva touži Z peszniczov po sztouli roži. Pete veli: pojmo domou, Naj sze nam ne zgodi hüdou, Žmetno szo sze gor zdignole, Tri na glavo szo szpadnole. Edna tö drügo zdigala, Boug pomagaj! je kricsala. Odisle szo puna blata, Najsle szo zaprta vráta. Naše može smo vkanile, rekle, da smo v cirkvi bile mi smo pak vu kleti bile, samo staro vino pile. Bilo nas je pet vu kleti, vsaka slednja prez pameti, kaj kaj smo sé spiminale, i pogače smo imale. Prva veli; "Pite, kuma, ne treba van Zdaj razuma!" Druga sé že grehe plače i vu vino kruh namače. Tretja k Bogi izdihava i vu ročko pogledava, štrta svega moža toži, peta z nogoj po tleh ruži. Zadnjič je pipa vsehnula, vsaka je milo zdehnula, kak smo sé proč napotile, pred prakom smo sé zmotile. Ne jedna prav neje znala, kod bi k svemi domi šla, zvrnule smo sé na pleša, no ležale kakti vreča. Jedna sé začne zdigati, no Bog pomagaj kričati, stanule so pune blata, pogodile komaj vrata. Marija Kozar NAŠE PESMI (76) O, TI SMRT O, ti smrt, kaj si včinila, Márika ne vidi več, mládi cvejtec pokosila, njoj srce zaklala si. O, kak rada bi živela, živela bi dugi lejt, vse 14 vözaštejla, naj jakši lejt mogla mrejt. Zdaj paj zbogom Oča, mati mené oblejčte v bejli gvant, da(j) jaz idem gor k Jezoši, naj mi bode na pomauč. Zdaj pa zbogom sestre, bratci, vam do cvele raužice, ka(j) te meni jakši venčec pleli na grob mrtve Márike. Zdaj pa zbogom pajda-škinje, ne de mene k meči več, moje mlado blejdo lice, more iti med mrtve. Gorenji Sinik -mkm- Zdaj pa(j) zbogom z ete fare, z ete fare Siničke, ki ste mene sprevodili, na té cintor žegnjeni. PESEM NE POZNA MEJA Gorenjiseniški pevski zbor že tri lejta ma stike z mešanim pevskim zborom iz Trbcvelj. 1992. leta smo ojdli najoprvin pri njij. Vsi, steri smo po Sloveniji že ojdli, znamo, da je lejpa. V Trbovljah je pa nika posebno. Med viskimi bregami eden velki Varaš, gde je industrija navzauča, gde je najbole razvito ru-darstvo (bányászat), če rejsan gnes tau ranč tak slabo de pri njij kak pri nas. Kulturno društvo Svoboda, stero gordrži pevski zbor, je letos že 21-krat organizirajo zborovsko revijo "PESEM NE POZNA MEJA", od štere prireditve etak pišejo: "Revijo smo ustanovili z namenom, da sé srečujemo in zbližujemo Slovenci iz zamejska in iz matične domovine. Temu poslanstvu ostajamo zvesti v prepričanju, da nas pesem tudi duhovno plemeniti in bogati." S pomočjov pevskega zbora iz Trbovelj smo letos oprvin leko nastaupili na taujoj reviji. Devet pevski zbo-rov je bilau iz Slovenije, Avstrije, Italije pa Madžarske. Najoprvin je vsakši svoj program notpokazo. Po tistim smo pa spejvali skupne pesmi, med šterimi je edno pesem - stero so mešani zbori spejvali - dirigirala naša dirigentka, Marija Trifus. Mislim, ka je bilau tau za vse nas doživetje (člmčny). Naš zbor sé je sploj dobro emo, če rejsan je vrejman takšo bilau, kak šagau mamo povedati, da sé prej eške pes neške vöpokazali iz svoje liiknje. Pa itak. Pesem je pesem, in pevci so pevci. Pesem etak tü ne pozna meja. Trbovljčani so do nas sploj pozorni bili. Tačas, ka so drugi pevci potovali domau po programi, nas so nej pistili domau. Pri njih smo prespali. Steri smo že bili tüj, smo znali - če je rejsan kmica bila - gde Odimo. Steri so eške nej ojdli tü, za nji je baugše, ka je kmica bila, ka če bi vidli, gde naš bus vozi, bi sé njim leko Zgodilo kaj... V nedelo pred podnevom, gda smo sé pelali doj, so nistarni roke držali pred oči, aj ne vidijo tisto strno, vausko paut, po šteroj smo 800 m visko gor šlij. Slovo jefurt žmetno, dapa mi smo prijatelji, etak smo pa vedli, ka mo sé eške vidli. Trbovljčani, lepa hvala za srečanje. Lepau je bilau. I. Barber Porabje, 16. junija 1994 OTROŠKI SVET NORI MESCI JUNIJ Junij bi rad imel vitko postavo, a kaj, ko se baše kakor za stavo. Ko v roki drobni mak drži, se sebi pravi suhec zdi. "Kaj praviš, mišek, sem že suh?" "Niti malo, debeluhar, saj ješ potice, torte in bel kruh kakor kak voluhar!" (Jaša Zlobec) SREČANJE S PISATELJICO Vsako leto se pridno pripravljamo na srečanje s kakim pesnikom ali pisateljem. Spoznavamo se z njihovimi knjigami, s pesmimi, z življenjem. Letos smo bili skoraj do zadnjega trenutka v negotovosti, kdo bo prišel. Želeli smo si za gosta Ferija Lainščka. Tudi Svetlano Makarovič smo omenili, kajti dobro jo poznamo. Nazadnje nas je obiskala pisateljica Karolina Kolmanič. Z eno domačo pesmijo in z recitacijami smo jo sprejeli. Po kratkem spoznavanju je začela pripovedovati. Slišali smo dve lepi zgodbi. Meni je bila všeč prva. Govorila je o papagaju "Kuku" in o njegovem gospodarju Petru. Peter in starši so živeli v mestu. Hoteli so se preseliti na vas. Ko je prišel čas selitve, papagaja ni bilo. Morali so oditi brez njega. Naslednji dan ga je Peter prišel nazaj iskat. V stanovanju je že živela neka stara, neprijazna ženska. Ona ni videla papagaja. Žalostno je šel po cesti. Na srečo se je srečal s svojimi prijatelji, ki so mu povedali, da je Kuku pri njih. Peter je bil vesel. Tudi stari ženi je pokazal papagaja. Še ona ga je vzljubila in ga pogostila s sladoledom. To je bila prva zgodba. Po drugi smo pisateljico spraševali o njenem življenju in delu. Kristjan Mižer 7.r., OŠ Gornji Senik V RAZISKOVALNEM TABORU Naša šola že več let sodeluje s sosednjo šolo iz Kuzme. Imamo zelo raznolike skupne programe. Tako že tretje leto sodelujemo v naravo-raziskovalnem taboru. Tabor je vedno v maju. Tudi to šolsko leto smo dobili vabilo. V lepem sončnem dnevu se nas je zbralo devet učencev in smo se napotili k sosedom. Vožnja do Kuzme je trajala pol ure. Ko smo prišli, nas je že čakala učiteljica. Najprej smo se spoznavali s prijateljicami, pri katerih smo spali. Potem smo dobili program z naslovom "Zdravje iz rastlin" in naloge. Malo smo se pogovarjali, potem smo iz mlake pobirali rastline in živali. Videli smo zelo velikega kačjega pastirja in tudi žabo, toda žabe nismo mogli ujeti. Videli smo zelo dosti mlak, nekatere so bile precej daleč. Ob petih smo šli domov. Zelo daleč smo bili od šole, pešačali smo približno pet kilometrov. Ko smo prišli k družini, smo se najprej seznaniti. Zelo prijetno so nas sprejeli in bogato pogostili. Zjutraj smo se z avtobusom pel-; jali v šolo. Deževalo je, čakali smo, da odneha. Ta čas smo se spoznavali z mikroskopom, kar smo tudi narisali. Naredili smo tudi herbarij, napisali smo, kaj vemo o rastlinah, ki smo jih zbrali. Medtem je zasijalo sonce, zato smo šli v gozd. Tam smo nabirali rastline, eni so našli tudi "grbanje". Ko smo se vrnili v šolo, smo dobili malico in smo se napotili domov. Raziskovalni tabor je bil zelo zanimiv, dolgo se ga bomo spominjali. Monika Ropoš in Renata Čizmaš, OŠ Gornji Senik ŠOLSKI ZVONEC Kakor po vsej Madžarski je tudi v Porabju prejšnji teden zadnjič zazvonil šolski zvonec. Nekaterih učencev in učenk septembra ne bo več vabil v šolske klopi. V tem šolskem letu je na dveh porabskih osnovnih šolah končalo šolanje 21 učencev, in sicer na Gornjem Seniku 14, v Števanovcih 7. Če dodamo še število slovenskih učencev (9), ki so hodili na monoštrsko 2. osnovno šolo, dobimo skupno število 30. Osmošolci števanovske šole Od ravnateljev osnovnih šol smo zvedeli, da bodo skoraj vsi nadaljevali (razen enega učenca) na kaki srednješolski ustanovi. Izmed porabskih osnovnošolcev se je tudi v tem učnem letu zelo malo učencev odločilo za klasično gimnazijo, bolj priljubljeno je poklicno izobraževanje, kjer dobijo mladi ljudje po štirih letih z maturo tudi poklic. Precejšnji del učencev se je vpisal v poklicne šole, predvsem na monoštrsko. Slovo od šole na Seniku Šolski zvonec se je zadnjič oglasil 10. junija, osmošolci so se poslovili od sošolcev, učiteljev, šole... Kakšni programi čakajo porabske otroke v teh počitnicah? Predvsem kolonije v Sloveniji, kot je likovna v Vuzenici ali bralni tabor, ki bo letos v Bohinju. Nekateri gornjesenički otroci se bodo s pomočjo šole v Kuzmi udeležili plavalnega tečaja v Murski Soboti. Letos, na žalost, ni več zelo ugodne možnosti za udeležbo v mednarodnem otroškem taboru "MOST". Zelo ostrim pogojem letošnjega natečaja za ta tabor sta zadoščala le dva učenca z Gornjega Senika, ki bosta preživela del počitnic v Zanki ob Blatnem jezeru. Prav gotovo bo še zmeraj precej takih otrok, ki bodo počitnice prebili kar doma, kajti socialni položaj (in tudi navade v porabskih družinah) jim ne dopušča, da bi si privoščili kakšno daljše družinsko potovanje. M.S. Porabje, 16. junija 1994 ?:p9 Če želite spoznati in poslovati s sodobno banko, obiščite Mursko Soboto, kjer na Lendavski 11 posluje CREDITANSTALT - NOVA BANKA d.d. Ljubljana, Enota Murska Sobota. NIKA ZA SMEJ DJAKLANJA Sanjina padaške sé strašno čüdivajo, ka je Šanji edno takšo vzeu za ženo, štere strašno djakla. Gnauk v krčmej pitajo Šan-jina: “Šanji! Zakoj si pa ti tau žensko za ženo vzeu? Vej si pa z njauv vrag ne zguči." ^ Naš Šanji pa Zdaj etak pravi: "Zakoj, Zakoj! Zatok, ka tačas ona vöpovej tau, aj ne dem v krčmau, tačas sam ge že davnik v krčmej." I. Barber V tej Enoti vam nudimo: - ugodno menjavo deviz; - razne oblike deviznega varčevanja; - posle mednarodnega plačilnega prometa - in vse ostale bančne usluge. Creditanstalt - Nova banka d.d. Z nami do uspeha PONÜCANI KLUMP Edna ženska organizacija je akcijo naprajla za tiste, steri so srmaški, sterim trbej pomagati. Predsednica etak guči: "Ženske prneste ponücani gvant, postalino, posaudo pa vse takšo, ka je že bole klum-pasto, ka že doma ne mo-rete nücati." Pa najnasle-dnje eške etak pravi: "Može tü s seov pripelajte." OZDRAVOJE Naš Vili sé sreča s svojim padašom Francinom. Franci etak pravi našomi Vi-lina: "Kak dobro vögledaš. Vejš, samo ti Zdaj ovadim, ka pred ednim mejsecom, gda sam te vido, sam ti nej dosta dau. Mislo sam, ka Zdaj pa Zdaj crkneš, tak si vögledo." Naš Vili pa Zdaj etak pravi: "Ja, buma tak je bilau. Tistoga reda sam strašno vögledo." Naš Franci pa pravi: "Mislim, ka si ozdravo. Tak je? Kak sé je tau leko tak brž Zgodilo?" Vili pa Zdaj pravi: "Tak, moj padaš, ka je moj doktor, steri ma je vračo, betežen grato..." PILOT Fligarz 250 potniki leti po svojo pauti. Gnauk sé samo pilot začne smejati. Mlada stuardesa - štera je gnes oprvin vidla toga pi-lota - ga pita, ka sé on Zdaj smeje. On pa doj kaže na Zemlau pa pravi, ka sé fligar Zdaj nese nad tistim ra- \ mom, gde so norci notza-prejti. Ona ga pa pita, Zakoj sé on s toga smeje. On pa etak: "Tau sé rekečem, ka direktor špital gviišno sam tü nauri grata če zvej, ka sam vujšo od njij, pa Zdaj avijon vozim." ŽE EN KEDEN... Naš Pištak sé tauži svoj-ma padaši, našomi Lajoš!-pa etak pravi: "Ej, Lajoš! Nika je pri nas poprejk prišlo. Že eden keden ne gučim s svojo ženauv." Naš Lajoš pa pravi: "Pa Zakoj nej? Vej pa ti začni pa vse vred pride." Naš Pištak pa Zdaj etak pravi: "Neškem. Ge nej." "Pa Zakoj nej?" pita Lajoš. "Zatok nej," pravi Pištak "ka ji neščem v rejč skakati." ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija 3o mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE jvršča med proizvode, od raterih se plačuje davek od Drometa proizvodov po 13. točki arife 3 zakona o prometnem iavku (Ur. list RS, št. 4/92).