::anthropos ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH ved journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanistic studies leto 2014 letnik 46 številka 1—2 (233-234) ISSN 0587-5161 leto 2014 letnik 46 številka 1—2 (233-234) ISSN 0587-5161 ::anthropos ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanistic studies - Psihološki prispevki / Psychology Research - Filozofski prispevki / Philosophy Research - Študije / Studies - Recenzije / Reviews ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED/Journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanistic studies Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani, izdaja ga Slovensko filozofsko društvo, Društvo psihologov Slovenije/Published under the authority of the University of Ljubljana by the Slovenian Philosophical Society and Psychological Society of Slovenia glavni urednik/Managing editor: dr. Janek Musek UREDNIŠKI kolegij/Editorial board: dr. Vojan Rus, dr. Andreja Avsec, dr. Franci Zore TEHNIČNI UREDNIK IN tajnik uredništva/ Technical editor and secretary: dr. Janko Lozar IZDAJATELJSKI SVET/Publishing board: Dr. Karin Bakračevič—Vukman, dr. Valentin Kalan, dr. Edvard Konrad, dr. Borut Ošlaj (predsednik sveta/Chairman of the Board), dr. Vojislav Likar, dr. Janek Musek, dr. Argio Sabadin, dr. Velko S. Rus, dr. Andrej Ule, mag. Agata Zupančič, dr. Cvetka Toth člani redakcije/Members of editorial board: dr. Edvard Kovač (teologija/theology), dr. Maca Jogan (sociologija/sociology), dr. Dean Komel (filozofija/philosophy), dr. Marko Kerševan (sociologija/sociology), dr. Viljem Merhar (ekonomija/economy), dr. Marko Polič (psihologija/psychology), dr. Igor Pribac (filozofija/philosophy), dr. Velko S. Rus (psihologija/psychology), dr. Argio Sabadin (psihologija/psychology), dr. Marjan Šimenc (filozofija/philosophy), dr. Bojan Žalec (filozofija/philosophy) mednarodni uredniški sosvet/International advisory board: dr. Eugène Faucher (Francija/France), dr. Evgenij Firsov (Rusija/Russia), dr. Dominique Lassare (Francija/France), dr. Mojmir Povolny (ZDA/ USA), dr. Jaroslav Opat (Češka/ Czech Republic), dr. Alain Soubigou (Francija/France), dr. Vladimir Nikolajevič Železnjak (Rusija/Russia), dr. Karel M. Woschitz (Avstrija/Austria), dr. Josef Zumr (Češka/Czech Republic) uredništvo in administracija/Editorial and administrative office address: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, telefon: 241 10 00, e-mail: Anthropos@guest.arnes.si Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na transakcijski račun številka: 02010-0011281745 nlb Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. The Journal has 4-6 issues a year. Manuscripts are not to be returned. Cena te številke je 9,39 EUR. Letna naročnina je 18,78 EUR. Naročnina za tujino je 30 EUR. Price of this issue: 9,39 EUR. Annual subscription: 18,78 EUR. Other countries: 30 EUR. Angleške povzetke pregledal ali prevedel/Proof-reading or translation of English abstracts: dr. Janko Lozar Članki so recenzirani/A// articles are reviewed Oblikovanje ovitka/Cover design: Jure Legac Računalniški prelom/Layout: Uroš Čuden, Medit D.o.o., Notranje Gorice Tisk/Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/Print-run: 600 izvodov/600 issues Založba: Slovensko filozofsko društvo in Društvo psihologov Slovenije . Izid publikacije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih znanstvenih periodičnih publikacij. Anthropos je indeksiran v cobiss in sociological abstracts http://www.anthropos.si anthropos ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014 KAZALO Anthropos 1-2 (233-234) 2014 PSIHOLOŠKI PRISPEVKI 9-23 ::alja fabjan: Socioseksulna orientiranost v luči razlik med spoloma in nekaterih psihosocialnih ter kulturnih dejavnikov 25-42 ::katja gustin, vislava globevnik velikonja, eda vrtacnik bokal, lucija vidmar: Psihološke lastnosti neplodnih parov 43-64 ::lucia klasinc: Psihično blagostanje, zadovoljstvo s partnerskim odnosom in doživljanje partnerskega odnosa pri parih od mladostništva do srednje odraslosti 65-86 ::dare s. kovacic: Bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja ■aam« FILOZOFSKI PRISPEVKI 89-105 ::cvetka hedžet toth: Pravica do moralne zaščite v pometafizični dobi 107-120 ::janko m. lozar: Nietzschejeva filozofija religije 121-143 ::uros milic: Majevtika ponovitve v Kierkegaardovem pisateljstvu 145-161 ::anton mlinar: Dolžnosti do umrlih: etična stališča in interesi javnosti 1IA3B2J2JM ŠTUDIJE 165-180 ::bojan grum: Medkulturne razlike glede na demografske faktorje potencialnih pridobiteljev nepremičninskih pravic: Primer Slovenija In Japonska 181-194 ::avgust lesnik: Sociologija prof. Dr. Ludvika čarnija (1931-1996). Prispevek za zgodovino sociološke misli na slovenskem 195-220 ::nevenka podgornik: Vloga revščine in socialne izključenosti na pridobivanje izobraževalnih in psihosocialnih kompetenc otrok 9MH9MM RECENZIJE 223-227 ::avgust lesnik: Boris Rutar (2012): Militarizem - druga stran globalizacije 229-232 NAVODILA AVTORJEM ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014 CONTENTS Anthropos 1-2 (233-234) 2014 PSYCHOLOGY RESEARCH 9-23 ::alja fabjan: Sociosexual Orientation in View of the Gender Difference and Certain Other Psychosocial and Cultural Factors 25-42 ::katja gustin, vislava globevnik velikonja, eda vrtacnik bokal, lucija vidmar: Psychological Characteristics of Infertile Couples 43-64 ::lucia klasinc: Psychological Well-Being, Relationship Satisfaction and Relationship Experiencing in Couples from Adolescence to Middle Adulthood 65-86 ::dare s. kovacic: Pain: Psychological Side of the Survival Mechanism ■smia^ PHILOSOPHY RESEARCH 89-105 ::cvetka hedzet toth: The Right to Moral Protection in the After-Metaphysical Era 107-120 ::janko m. lozar: Nietzsche's Philosophy of Religion 121-143 ::uros milic: The Maieutics of Repetition in Kierkegaard's Writing 145-161 ::anton mlinar: Duties to Dead Persons: Ethical Statements and Public Interests 165-180 181-194 195-220 STUDIES ::bojan grum: Intercultural Differences in View of the Demographic Factors of Potential Acquirers of Real Estate Rights: The Case of Slovenia and Japan ::avgust lesnik: The Sociology of Prof. Ludvik Carni (1931-1996). Contribution to the History of Sociology in Slovenia ::nevenka podgornik: The Role of Poverty and Social Exclusion in the Acquirement of Educational and Psychosocial Competences of Children _ REVIEWS 223-227 ::avgust lesnik: Boris Rutar (2012): Militarism - The Back Side of Globalization 233-235 INSTRUCTIONS FOR AUTHORS PSIHOLOŠKI PRISPEVKI PSYCHOLOGY RESEARCH Alja Fabjan SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH TER KULTUROLOŠKIH DEJAVNIKOV 9-23 HACQUETOVA 3, SI-1000 LJUBLJANA Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 9-23 ALJA FABJAN izvirni znanstveni članek 316.367:316.6:159.964.21 ::POVZETEK Socioseksualna orientiranost predstavlja delitev posameznikov glede na njihovo socioseksualno vedenje, socioseksualna stališča in socioseksualno poželenje, na tiste z bolj restriktivno in tiste z bolj permi-sivno socioseksualno orientiranostjo. Prvi se nagibajo k monogamnosti, zavzemajo negativna stališča do spolnosti izven partnerskega razmerja ter nimajo pogostih fantazij o takšnih oblikah spolnosti. Vedenje drugih je bolj promiskuitetno, poročajo o pogostejših fantazijah o spolnosti z osebami, s katerimi niso v partnerskem razmerju in imajo do spolnosti izven partnerskega razmerja bolj permisivna stališča. Prispevek se osredotoča na razlike v socioseksualni orientiranosti med spoloma in znotraj spolov, zajema povezanost med nekaterimi psihosocialnimi dejavniki in socioseksualnostjo, osvetljuje pomen genetske zasnove v primerjavi z značilnostmi primarnega okolja za razvoj socioseksualne orientiranosti ter socioseksualnost umešča tudi v kontekst kulturnega vidika. Ključne besede: socioseksualna orientiranost, partnerski odnosi, permi-sivna socioseksualna orientiranost, restriktivna socioseksualna orientiranost ABSTRACT SOCIOSEXUAL ORIENTATION IN VIEW OF THE GENDER DIFFERENCE AND CERTAIN OTHER PSYCHOSOCIAL AND CULTURAL FACTORS Sociosexual orientation is about dividing individuals according to their so-ciosexual behaviour, sociosexual attitude and sociosexual desire; to those with a rather restricted sociosexual orientation and those with a rather unrestricted one. The former feel more inclined to monogamy , they have negative attitude towards extramarital sex and do not often fantasise about such kinds of sexuality. The latter's behaviour is more promiscuous, they report on frequentfantasies about having sex with people outside their partner relationships, and have more permissive attitude towards having sex outside a partner relationship. The paper focuses on the differences in psychosocial factors and sociosexuality, it sheds light on the importance of genetic background, compared to the characteristics of the primary environment for the development of sociosexual orientation, and also places sociosexuality into a cultural context. Keywords: sociosexual orientation, partner relationships, permissive sociosexual orientation, restrictive sociosexual orientation. 10 SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH Pojem socioseksualnosti je prvi predstavil biolog in psiholog Alfred Kinsey, v okviru svojih raziskav o spolnosti, ki so pokazale, da je promiskuiteta precej pogost pojav ter, da se posamezniki močno razlikujejo v svojem spolnem vedenju, spolnih preferencah in stališčih do spolnosti, skupek česar je poimenoval kot razlike v socioseksualnem vedenju in stališčih (Kinsey idr., 1948, 1953). Posamezniki so se glede na rezultate raziskav medsebojno razlikovali glede na številne dejavnike: želje po več oziroma manj spolnih partnerjih, preteklo spolno vedenje oziroma število spolnih partnerjev, pričakovano spolno vedenje oziroma število spolnih partnerjev, pripravljenost na vzpostavitev izvenzakonskih spolnih razmerij, pogostost spolnih fantazij o posameznikih, s katerimi niso v razmerju, in stališča o spolnosti izven partnerskega razmerja, torej brez predanosti in čustvene bližine. Na podlagi ugotovitev, da so spolno vedenje, preference in stališča o spolnosti medsebojno povezani, sta Gangestad in Simpson (1990) predstavila pojem socioseksualne orientiranosti, osebnostno dimenzijo, ki združuje omenjene razlike v eno in se nanaša na različne preference posameznikov glede spolnosti znotraj oziroma izven partnerskega razmerja. Posameznike tako lahko opredelimo na kontinuumu med dvema poloma, na eni strani je opredeljena restriktivna (oziroma bolj omejena) socioseksualna orientiranost, na drugi pa nerestriktivna, torej permisivna (oziroma manj omejena) socioseksualna orientiranost. Tisti z bolj restriktivno socioseksualno orientiranostjo se spolnim odnosom predajajo bolj ali manj izključno v okviru predane, dalj časa trajajoče partnerske zveze, pomembna jim je emocionalna bližina, nagibajo se torej k monogamnosti. Za druge je v večji meri značilno, da vstopajo tudi v bolj kratkotrajne partnerske zveze, lahko le seksualne narave, pogosteje menjajo spolne partnerje, spolnosti ne pogojujejo s predanostjo in emocionalno bližino, stopnja promiskuitete je torej pri njih višja. Ni odveč poudariti, da permisivna socioseksualna orientiranost ne pomeni, da k temu polu nagibajoči posamezniki ne bodo vstopali v dolgotrajna partnerska razmerja, socioseksu-alna orientiranost bo lahko imela vpliv na značilnosti oziroma kvaliteto teh razmerij, v smislu vstopanja partnerjev v izvenpartnerska razmerja (Simpson in Gangestad 1991). Ugotovitve o potrebah po merjenju socioseksualne orientiranosti so pripeljale do razvoja vprašalnika "Sociosexual Orientation Inventory" (SOI). Razvila sta ga Simpson and Gangestad (1991), posamezniki pa so se preko vprašanj ocenjevali glede na pet komponent: število različnih spolnih partnerjev v preteklem letu, število spolnih partnerjev, s katerim so imeli spolni odnos le enkrat, število pričakovanih spolnih partnerjev v prihodnjih petih letih, pogostost spolnih fantazij, ki vključujejo osebo ali osebe, s katerimi niso v partnerskem razmerju, ter stališča do spolnih odnosov izven partnerskega 11 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 9-23 ALJA FABJAN razmerja. Raziskave, opravljene z omenjenim vprašalnikom, so pokazale, da so posamezniki s permisivno socioseksualno orientacijo v preteklem letu imeli več spolnih partnerjev, več enkratnih spolnih izkušenj z enim partnerjem, da predvidevajo, da bodo v bližnji prihodnosti imeli več spolnih partnerjev, poročajo o pogostejših fantazijah o spolnosti z osebami, s katerimi niso v partnerskem razmerju in imajo do spolnosti izven partnerskega razmerja bolj permisivna stališča, kot restriktivno orientirani posamezniki, ki glede vseh postavk večinoma poročajo o nasprotnem. Za posameznike, ki so bolj permisivno socioseksualno orientirani, se je glede na raziskave izkazalo, da so prvo spolno izkušnjo doživeli pri nižji starosti kot tisti z bolj restriktivno socioseksualno orientiranostjo, prav tako je za prve bolj značilno, da bodo imeli v določenem obdobju več kot enega spolnega partnerja, oziroma, da bodo imeli izvenpartnersko razmerje. Restriktivno orientirani posamezniki so v partnerski odnos pripravljeni investirati več, so bolj predani, poročajo pa tudi o večjem zaupanju in ljubezni do partnerja, medtem ko se permisivna socioseksualna orientiranost v raziskavah povezuje z bolj pogosto agresijo pri spolnih odnosih in z gledanjem pornografskih vsebin. Vprašalnik soi se je izkazal za veljavnega v več kot štiridesetih objavljenih študijah (Simpson, Wilson in Winterheld 2004), kljub temu pa so mu očitali določene pomanjkljivosti, predvsem to, da spremlja socioseksualno orientiranost skozi fokus preveč poenotene vedenjske tendence, torej kot le enodimenzionalen koncept (Asendorpf in Penke, 2005; Jackson in Kirkpatrick, 2007; Townsend, Kline in Wasserman, 1995; Webster in Bryan, 2007), kar prinaša tudi nizko notranjo konsistentnost (Penke 2010). Lars Penke je leta 2010 objavil izpopolnjeno različico vprašalnika; "The revised Sociosexual Orientation Inventory" (soi-R). Vprašalnik se osredotoča na tri področja socioseksualnosti: preteklo spolno prakso, stališča do spolnosti izven partnerskega razmerja oziroma brez čustvene vpletenosti ter spolno poželenje do posameznikov izven partnerskega razmerja oziroma spolne fantazije (Penke 2010). Penke in Asendorpf (2008) v enem od člankov namreč predstavljata socioseksualnost kot sestavljeno iz treh tako medsebojno povezanih, kot tudi ločljivih komponent, socioseksualnega vedenja, socioseksualnih stališč in socioseksualnega poželenja. Socioseksualno vedenje zajema spolno vedenje v smislu preteklega števila spolnih partnerjev, števila partnerjev, s katerimi je posameznik imel spolni odnos le enkrat ter pogostosti spolnih odnosov izven partnerskega razmerja. Socioseksualna stališča se nanašajo na odnos do spolnosti v oziroma izven partnerskega razmerja in so pod vplivom kulturnih, religioznih, institucionalnih in tradicionalnih dejavnikov. Socioseksualno poželenje je motivacijsko stanje, katero vsebuje spolne interese, v kombinaciji s spolnimi fantazijami in vzburjenostjo. 12 SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH ... Opisane komponente je potrebno meriti in raziskovati tako v okviru enotne socioseksualne orientiranosti kot tudi ločeno (Penke in Asendorpf 2008). Raziskava je namreč pokazala, da razlike med tremi komponentami nastajajo tako med spoloma, kar bomo obravnavali v nadaljevanju, kot tudi v medsebojnih primerjavah in razmerjih. Posamezniki s permisivnim socioseksualnim vedenjem v preteklosti bodo bolj verjetno ostali samski v naslednjem letu ali pa menjavali spolne partnerje, kar je glede na enoten koncept socioseksualne orientiranosti tudi pričakovano, enako velja tudi za to, da je socioseksualno poželenje bolj restriktivno pri posameznikih, za katere je večja verjetnost, da bodo čez leto dni še vedno v obstoječi partnerski zvezi. V nasprotju s pričakovanji pa so rezultati raziskave pokazali, da se na podlagi socioseksualnih stališč ne more predvidevati o prihodnosti partnerskih zvez oziroma zveze, niti o spolnem vedenju posameznika ter, da imata na bolj pogosto spogledovanje z neznanci in na večje bodoče število spolnih partnerjev pričakovan vpliv le preteklo permisivno spolno vedenje in spolno poželenje, permisivna socioseksualna stališča pa na to ne vplivajo, oziroma se povezujejo celo z manjšim številom bodočih spolnih partnerjev in z manj pogostim spogledovanjem z neznanci. Socioseksualno poželenje se je izkazalo posebno tudi v njegovi spremenljivosti, bolj restiktivno je namreč pri posameznikih, ko so v partnerski zvezi, sploh, če je zveza še na začetku, bolj permisivno pa postane po približno štirih letih partnerske zveze (skladno z odkritji Fisherja (1987)) ali ob koncu partnerske zveze. Bolj permisivno orientirana socioseksualnost obeh partnerjev pa lahko večkrat rezultira v prekinitvi zveze zaradi drugih partnerjev. Raziskovanje razmerij med posameznimi komponentami socioseksualne orientiranosti se je torej izkazalo kot pomembno in smiselno, vsaka komponenta pa ima tudi lasten psihološki pomen. Socioseksualna orientacija na splošno in socioseksualno vedenje sta se v raziskavi (Penke in Asendorpf 2008) izkazala kot stabilna v roku enega leta. Simpson in Gangestad (1991) pa opozarjata na spreminjajočo se naravo soci-oseksualne orientiranosti skozi življenje in različna obodbja. ::SOCIOSEKSUALNA ORIENTIRANOST IN RAZLIKE MED SPOLOMA Dosedanje raziskave o socioseksualni orientiranosti so pokazale, da obstajajo razlike med spoloma, in sicer so moški v svojih socioseksualni orientiranosti bolj permisivni od žensk. Omenjene razlike se v nekaterih raziskavah kažejo v vseh treh komponentah, rezultati so tako pokazali, da imajo moški bolj permisivna stališča do spolnosti izven obstoječe partnerske zveze, pogostejše fantazije o spolnosti z osebami, s katerimi niso v partnerskem razmerju ter 13 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 9-23 ALJA FABJAN se tudi vedejo na bolj permisiven način, kar se tiče socioseksualnosti (Buss in Schmitt 1993). Novejša raziskava (Penke in Asendorpf 2008) pa keže, da do največjih razlik v socioseksualnosti med moškimi in ženskami prihaja na področju spolnega poželenja, do manjših na področju stališč do spolnosti (pri obeh komponentah moški izražajo bolj permisivno socioseksualno orientiranost), na področju vedenja pa bistvenih razlik ni. Čeprav se pomembnejše razlike v socioseksualni orientiranosti nahajajo bolj znotraj posameznega spola kot pa med spoloma (Simpson, Wilson in Winterheld 2004), obstaja kar nekaj teorij in modelov, ki skušajo pojasniti razlike v socioseksualni orientiranosti med spoloma. Teorija starševskega investiranja (Trivers 1972) osvetljuje razlike v investiciji staršev v svoje potomstvo z ugotovitvijo, da ženske v svoje potomstvo investirajo več kot moški ter so posledično bolj restriktivno naravnane v svoji socioseksualni orientiranosti ter se zato večinoma odločajo za dolgotrajna razmerja (Simpson, Wilson in Winterheld 2004). Ena izmed sodobnejših teorij, "Življenjsko-zgodovinska teorija" (Stearns 1992) razlaga vedenjske strategije človeka, s katerimi se skozi evolucijo spopada z življenjskimi izzivi, kot so preživetje, rast in reprodukcija, ter v določenih življenjskih obdobjih posameznim izzivom namenja različne količine energije. Izhajajoč iz tega, sta se na področju reprodukcije izoblikovali dve strategiji, ena je usmerjena v kratkoročno in manj stabilno zasnovana partnerstva, v sklopu tega v več spolnih partnerjev, manjše starševsko investiranje in zato več potomstva, kar se povezuje s permisivno socioseksulano orientiranostjo. Druga strategija je usmerjena v bolj dolgoročna in stabilna partnerstva, v manj spolnih partnerjev, večjo mero starševskega investiranja in manj potomstva, kar pa se povezuje z restriktivno socioseksualno orientiranostjo (Simpson, Wilson in Winterheld 2004). Buss in Schmitt (1993) sta razvila Teorijo spolnih strategij, da bi natančneje pojasnila vzroke za razlike v socioseksualni orientiranosti med spoloma in tudi znotraj spolov. Človekovo iskanje ustreznega partnerja je razloženo kot strateško in sicer v smeri iskanja partnerja, ki nam bo pomagal rešiti prila-goditvene težave, s katerimi so se soočali naši predniki. Ker so se moški in ženske skozi evolucijo srečevali z različnimi prilagoditvenimi izzivi, se razlike kažejo tudi v različnih strategijah pri iskanju partnerjev. Teorija spolnih strategij je osnovana na Teoriji starševskega investiranja in zasleduje njena načela, nadaljuje pa z razlago, da se moškim snovanje dolgoročnih partnerstev pod določenimi pogoji obrestuje (npr. ko bi s tem pridobili potrebno kontrolo nad žensko reprodukcijo, ko je reproduktivna vrednost njegove partnerke zelo visoka.) ter, da se ženskam kratkoročna partnerstva pod določenimi pogoji bolj obrestujejo, kot dolgoročna (npr. za bolje spoznavanje karakteristik 14 SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH ... partnerja, za presojo lastne reproduktivne vrednosti, ob situacijah ali obdobjih, ko ni možnosti za dolgoročno partnerstvo...), predvsem v smislu poti k dolgoročnemu partnerstvu. Model strateškega pluralizma (Gangestad in Simpson 2000) pojasnjuje, da ženske ocenjujejo moške kot potencialne partnerje preko dveh dimenzij; preko stopnje, do katere bo moški dober oskrbovalec njunih potomcev ter preko njegove genetske zasnove, katero bo prenesel na njune potomce. Med dimenzijama mora pogosto izbirati na podlagi svojih lastnosti ter zahtev in značilnosti okolja, v katerem se nahaja (če je okolje manj varno, bo moški, ki je pripravljen v skrb za potomce investirati več truda, boljša izbira). Model poudarja tudi pomembnost fizične privlačnosti, moški, ki je bolj fizično privlačen, bo najverjetneje poskrbel za lastno reprodukcijo z manjšim vložkom časa in energije, njegova socioseksualna orientiranost pa bo posledično bolj permisivna. Glede na bolj permisivno socioseksualno orientiranost moških bodo ti želeli imeti več partnerk, vendar jih, zaradi konkurence ostalih moških, ne bodo dobili v željenem številu, torej bodo vedno obstajala neskladja med spolnim poželenjem in vedenjem (Asendorpf in Penke 2005). Ženske se na splošno počutijo bolj degradirane in izkoriščene kot moški, če so mnenja, da njihov spolni partner ne investira dovolj v njuno razmerje (Simpson, Wilson in Winterheld 2004), ob prekinitvi partnerske zveze pa emocionalno bolj trpijo ženske s permisivno socioseksualno orientiranostjo kot tiste z restriktivno (Simpson 1987). Townsend (1995) poroča o tem, na kakšne načine ženske s permisivno socioseksualno orientacijo ublažijo bolečino ob nizkem investiranju partnerjev v partnersko zvezo. Pogosto si poiščejo ljubimca, potlačijo svoja občutja, se izogibajo moškim, za katere slutijo, da bodo podobno malo investirali v zvezo, partnerju odrekajo spolnost ali pa skušajo v njem vzbuditi ljubosumje, kar bi zanje pomenilo dokaz zanimanja oziroma investicije v zvezo. Razlike se pojavljajo tudi pri tem, kakšne partnerje si izbirajo permisivno oziroma restriktivno socioseksualno orientirani ženske in moški (Wiederman and Dubois 1998). Moški so pri iskanju partnerke za krajšo zvezo bolj pozorni na njihovo fizično privlačnost, ženske pa na finančni status, spolno izkušenost in na to, ali je trenutno v partnerski zvezi ali ne, pri čemer je bolj zaželjeno, da je izkušen v spolnosti ter da je trenutno samski. Nasprotno temu so ženske z restriktivno socioseksualno orientacijo bolj privlačili moški z manj izkušnjami v spolnosti, pri moških pa socioseksualnost ni povezana s preferencami glede spolne izkušenosti njihovih potencialnih partnerk (Sprecher, Regan, McKi-nney, Maxwell in Wazienski 1997). Brez razlik med spoloma je permisivno socioseksualno orientiranim posameznikom pri partnerju fizična oziroma spolna privlačnost, bolj pomembna od restriktivno orientiranim, katerim pa je 15 Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 9-23 ALJA FABJAN pomembnejši partnerjev značaj, prijaznost, odgovornost, zanesljivost, zvestoba, torej karakteristike, ki odlikujejo dobrega starša (Simpson in Gangestad 1992). Posamezniki s permisivno socioseksualno orientiranostjo občutijo v odnosu s svojim partnerjem več neprijetnih občutij, partnerja pa ocenjujejo kot manj fizično in spolno privlačnega v primerjavi z restriktivno orientiranimi (Hebl in Kashy 1995). Pri permisivno orientiranih posameznikih obstaja večja možnost da bodo prevarali svojega partnerja ali pristali na spolne odnose z ljudmi, ki so jih ravnokar spoznali (Seal, Agostinelli in Hannett 1994), tovrstno vedenje pa ocenjujejo kot bolj sprejemljivo, kakor restriktivno orientirani posamezniki (Feldman in Cauffman 1999). Na socioseksualno orientiranost enega partnerja pa lahko vpliva tudi so-cioseksualna orientiranost drugega (Penke in Asendorpf 2008). Če je eden od partnejev v partnerski zvezi bolj permisivno orientiran, se lahko njegovi socioseksualni orientiranosti približa tudi drugi, ali pa partnersko zvezo konča. Raziskave pa so pokazale tudi negativni vpliv restriktivne socioseksualne orientiranosti enega od partnerjev in sicer, da ta lahko vpliva na drugega partnerja v smeri večjega zanimanja za druge partneje in obratno, izkazovanje zanimanja enega partnerja za druge lahko na prvega vpliva v smeri bolj restriktivne socioseksualne orientiranosti. Raziskave o povezanosti med spolno usmerjenostjo in socioseksualno orientiranostjo ponujajo ugotovitve (Bailey, Gaulin, Agyei in Gladue 1994), da med heteroseksualno in homoseksualno usmerjenimi ženskami ni razlik glede socioseksualne orientiranosti, homoseksualni moški pa so bolj permisivno socioseksualno orientirani kot heteroseksualno usmerjeni moški, vendar pa le na področju socioseksualnega vedenja. Gangestad, Simpson, DiGeronimo in Biek (1992) so v svoji raziskavi dokazali, da ženske lahko ocenijo socioseksualno orientiranost moških zgolj preko njihovih obraznih potez in telesne govorice. Clark (2004) je stopil še korak dlje in objavil rezultate svoje raziskave, v kateri so socioseksualno orientiranost posamezniki ocenjevali le na podlagi izgleda oziroma obraznih potez. Na permisivno socioseksualno orientiranost pri ženskah naj bi tako kazala masku-linizacija, tako na kognitivni kot fizični ravni. Prvo naj bi tako predstavljala boljša prostorska predstava, drugo pa manjša razlika med velikostjo drugega in četrtega prsta na roki ter tudi obrazne poteze. Permisivno socioseksualno orientirane ženske naj bi svoj izgled ocenjevale kot spolno bolj privlačen. Do nasprotnih ugotovitev so prišli Rhodes, Simmons in Peters (2005) in sicer so raziskave pokazale, da imajo ženske z bolj feminilnim in moški z bolj maskulilnim izgledom več spolnih partnerjev. Bolj permisivna socioseksual-na orientiranost pri moških se glede na nekatere raziskave povezuje z večjo simetričnostjo tako obraza kot tudi telesa (Thornhill & Gangestad, 1994). 16 sociosEKsuLNA oRIENTIRANosT v Luči razlik MED spoloma IN NEKATERIH psiHosociALNIH ... Boothroyd idr. (2008) v svoji obširni raziskavi ugotavljajo, da tako moški kot tudi ženske, ocenjujejo permisivno socioseksualno orientirane ženske kot bolj privlačne od restriktivno orientiranih žensk, ženske pa ocenjujejo restriktivno orientirane moške kot bolj privlačne, sploh za dolgoročno partnersko zvezo. Študija je pokazala, da ženske v večji meri na podlagi videza pravilno sklepajo o socioseksualni orientiranosti drugih, predvsem žensk, ter da imajo permisivno orientirani moški bolj maskulilne poteze kot restriktivno socioseksualno orientirani, kar bi lahko povezali z višjo ravnijo testosterona pri prvih (Verdonck, Gaethofs, Carels in de Zegher 1999). Tako ženske kot tudi moški, so moške z bolj maskulilnimi potezami obraza označili kot manj primerne za vlogo staršev ter za dolgoročno partnerstvo (Perrett idr. 1998). Pri ženskah ni odkrite povezave med socioseksualno orientiranostjo in maskulilnimi oziroma feminilnimi potezami, nekatere zgodnejše raziskave pa se rahlo nagibajo k ugotovitvi, da naj bi se permisivna socioseksualna orientiranost povezovala z bolj feminilnimi potezami (Rhodes idr. 2005). ::PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI PERMISIVNE IN RESTRIKTIVNE SOCIOSEKSUALNE ORIENTIRANOSTI Ob spraševanju o razlogih, zakaj se nekateri posamezniki bolj nagibajo k permisivni socioseksualni orientiranosti drugi pa k bolj represivni, se nam ponuja široka paleta odgovorov. Permisivno orientirana socioseksualnost posameznikov lahko izvira iz uživanja v spolnosti brez obveznosti, pomanjkanja želje ali težav pri vzpostavljanju dolgotrajne, emocionalno predane partnerske zveze, strahu pred intimnostjo in bližino ali zato, ker so permisivno orientirani njihovi partnerji in se jim prilagajajo (Simpson, Wilson in Winterheld 2004). Nezmožnost sklepanja dolgotrajnih in predanih čustvenih in intimnih vezi ter promiskuitetno vedenje se povezuje tudi z antisocialno osebnostno motnjo (Robins, 1966). Razloge za restriktivno orientiranost lahko najdemo v želji po predvidljivosti in varnosti dolgotrajne partnerske zveze (Simpson, Wilson in Winterheld 2004), v visokem vrednotenju globokih čustvenih vezi (Jones 1998) ali pa v restriktivni orientirananosti partnerjev (Simpson, Wilson in Winterheld 2004). Gangestad and Simpson (1990) sta v svojih raziskavah dokazala, da je permisivna socioseksualna orientiranost povezana z ekstrovertiranostjo, agresivnostjo, slabšo kontrolo ter manj strogimi omejitvami. Wright (1999) je v svojih študijah odkril, da se večja ekstrovertiranost in nižja stopnja prilagajanja povezujeta z bolj permisivno socioseksualno orientiranostjo pri ženskah, pa tudi z jezo, impulzivnostjo, iskanjem vzburljivih doživetij, kar kaže na to, da so ženske z bolj permisivno orientiranostjo bolj čustveno labilne ter bolj nagnjene k iskanju 17 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 9-23 ALJA FABJAN užitka in tveganj. V nasprotju z njimi so restriktivno orientirane ženske bolj nagnjene k upoštevanju pravil, depresiji, so pa bolj samozavestne. Študije so-cioseksualne orientiranosti v povezavi s psihološkimi dejavniki med moškimi (Reise and Wright 1996) so pokazale, da so s permisivno socioseksualnostjo povezani neodgovornost, pomanjkanje topline, pomanjkanje sposobnosti za sklepanje tesnih in predanih partnerskih vezi, pomanjkanje zaupanja v druge, pomanjkanje občutka krivde, manjša produktivnost, prepričanje v lastno fizično privlačnost in etična nekonsistentnost. Zadnji dve sta se povezovali s permisivno orientiranostjo tudi pri ženskah, poleg nekonvencionalnega načina razmišljanja, pogostega primerjanja z drugimi, prevzemanja različnih vlog, nezanimanja za filozofska in moralna vprašanja ter načela in liberalnih stališč. Permisivna socioseksualna orientiranost pri moških se povezuje tudi z narcisizmom in psihopatologijo. Raziskave o povezanosti med socioseksualno orientiranostjo in različnimi stili navezanosti so pokazale (Brennan and Shaver 1995), da je permisivna socioseksualna orientacija povezana z izogibajočim stilom navezanosti, torej z vzdrževanjem distance v partnerskem odnosu in pomanjkanjem zaupanja, ter z ambivalenco, torej nejasnostjo glede partnerskega odnosa in občutji v povezavi z njim, ter z večjo potrebo po vzdrževanju samozadostnosti in z več občutene jeze v partnerskem odnosu. Preokupiran stil navezanosti se povezuje z željo po dolgotrajnih, tesno povezanih partnerskih razmerjih, v ozadju pa je strah pred izgubo partnerja (Hazan in Shaver 1987), novejše raziskave pa kažejo, da preokupirani posamezniki po številu spolnih partnerjev ne zaostajajo veliko za izogibajoče navezanimi, dostikrat na spolni odnos pristanejo tudi zaradi želje, da bi pridobili oziroma obdržali partnerja (Tracy, Shaver, Albino in Cooper 2001). Varna navezanost se je izkazala kot povezana z bolj negativnimi stališči do spolnosti izven predanega partnerskega odnosa (Simon 1997), plašljivo - izogibajoča in odklonilno - izogibajoča navezanost pa z večjim sprejemanjem takšnih oblik spolnosti. Povezanost med socioseksualno orientiranostjo in stili navezanosti se je pokazala le glede stališč o spolnosti, ne pa tudi glede vedenja. Avtorji Bailey, Kirk, Zhu, Dunne in Martin (2000) so raziskovali vpliv genetike oziroma dednosti ter okolja oziroma vpliva odnosa staršev na kasnejši razvoj socioseksualne orientiranosti na večjem vzorcu dvojčkov. Genetični in biološki dejavniki na eni strani, ter dejavniki socialnega okolja na drugi, sta namreč dve glavni teoretični izhodišči za raziskovanje izvora razlik v so-cioseksualni orientiranosti. Teorija, ki zagovarja vpliv genetike, poudarja, da imajo moški različen genetski potencial, tisti z boljšim posledično investirajo manj truda v starševstvo in so bolj permisivno socioseksualno orientirani, tisti s slabšo genetsko predispozicijo pa so bolj restriktivno orientirani. Teorija 18 SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH ... je torej skladna z modelom strateškega pluralizma (Gangestad in Simpson 2000). Teorija, ki zagovarja dejavnike socialnega okolja pa zagovarja, da se socioseksualna orientiranost v odrasli dobi oblikuje na podlagi izkušenj v otroštvu ter pod vplivom odnosa staršev ter predvideva, da se nestabilnosti v zakonu staršev izkažejo za pomemben dejavnik pri razvoju permisivne socioseksualne orientiranosti (Belsky idr. 1991). Raziskava Baileya in drugih (2000) je pokazala, da vpliv primernega okolja oziroma odnosa med starši nima bistvenega vpliva na razvoj socioseksualne orientiranosti. Rahla povezava je bila nakazana le pri dejavniku skupnega življenja ali ločenosti staršev oziroma nestabilnosti v zakonu, vendar avtorji štejejo kot pomanjkljivost dejstvo, da se je upošteval le status v času raziskave. Rezultati raziskave se bolj nagibajo v prid vpliva genskih dejavnikov pri razvoju socioseksualne orientiranosti, čeprav tudi z nekaterimi omejitvami, avtorji poudarjajo, da je verjetnost, da obe teoriji v praksi ne držita. ::KULTURNI VIDIK SOCIOSEKSUALNE ORIENTIRANOSTI Razlike v socioseksualni orientiranosti glede na različne kulture skuša razlagati kar nekaj teorij. Teorija razlik med spoloma se osredotoča na razmerje števila moških in žensk, ki se razlikuje glede na različne kulture ter tudi znotraj ene kulture (Lazarus 2002). Pedersen (1991) je, upoštevajoč teorijo starševskega investriranja in Darwinistično teorijo, izoblikoval hipotezo, po kateri je v kulturah, kjer je število žensk precej večje od števila moških, socioseksualna orientiranost bolj permisivne narave ter obratno. Teorija se je potrdila v raziskavi o povezavi med različnimi kulturami in razlikami v socioseksualnosti v oseminštiridesetih državah (Schmitt 2005). Naslednja teorija se osredotoča na različne socialne in razvojne dejavnike med kulturami, s svojim središčem v pomembnosti zgodnjega odnosa med starši za oblikovanje otrokovega stila navezanosti in kasnejši razvoj socioseksualne orientiranosti (Belsky idr. 1991). Po tej teoriji naj bi v kulturah, kjer prihaja do večje izpostavljenosti stresnim in travmatičnim razmeram v primarni družini, nevarna navezanost otrok vodila v razvoj boj permisivne socioseksualne orientiranosti. Teorijo s svojim prispevkom o različnih stopnjah umrljivosti v različnih kulturah zaokroži Chisholm (1999), ki pravi, da višja stopnja umrljivosti lahko rezultira v bolj permisivni socioseksualni orientiranosti. Schmittova raziskava o povezavi med različnimi kulturami in razlikami v socioseksualnosti v oseminštiridesetih državah (Schmitt 2005) pa kaže drugače. V državah z boljšimi možnostmi za razvoj, večjim BDP in manjšo stopnjo umrljivosti se permisivno orientirana socioseksualnost viša in ne niža, kot je bilo predvideno v teoriji. 19 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 9-23 ALJA FABJAN Razlike v kulturah predpostavlja tudi teorija strateškega pluralizma (Gange-stad and Simpson 2000), ki pa zagovarja, da bo v kulturah, kjer je okolje bolj zahtevno in preživetje večji izziv, socioseksualna orientiranost bolj usmerjena k restriktivnemu polu. Teorijo podpira tudi raziskava v oseminštiridesetih državah (Schmitt 2005). Ko so viri za preživetje redki ali ko se stopnja umrljivosti viša, se socioseksualna orientiranost pomika k bolj restriktivni. Ugotovljeno je bilo tudi, da se spremembam v okolju bolj prilagaja ženska socioseksualna orientiranost, ki postane bolj restriktivna, če se okoliščine zaostrijo ter bolj permisivna, če okoliščine postanejo bolj naklonjene razvoju, o čemer je govoril že Baumeister (2000). V različnih kulturah igra veliko vlogo tudi tradicija in socialne vloge žensk in moških v družbi (Wood in Eagly 2002). V kulturah, kjer je vloga ženske tradicionalna, torej skrb za dom in družino, bo prihajalo do večjih razlik med spoloma v socioseksualni orientiranosti, v kulturah, kjer med vlogo moškega in ženske ni večjih razlik, pa se bo to izkazalo tudi v manjših razlikah v socioseksualni orientiranosti med spoloma. Schmittova raziskava (2005) o povezavi med različnimi kulturami in razlikami v socioseksualnosti to teorijo potrdi in jo v kombinaciji s teorijo strateškega pluralizma in teorijo razlik med spoloma označi kot dobro teoretično izhodišče za pojasnjevanje razlik v socioseksualni orientiranosti. ::SKLEP Za bolj konkretne in jasne odgovore o dejavnikih, ki vplivajo na razvoj socioseksualne orientiranosti, o razlikah glede orientiranosti med in znotraj spolov ter o povezanosti socioseksualnosti ter razvojnih, psiholoških, kulturnih ter tudi drugih pomembnih dejavnikov, bo potrebno še nadaljnje raziskovanje. Potrebno se je zavedati, da večina ljudi ne spada na "skrajni" restriktivni ali permisivni pol socioseksualne orientiranosti, večina se jih nahaja nekje na kontinuumu, med obema poloma, kar pomeni, da jih okarakterizira kombinacija obeh. Pomembno pa je tudi imeti v mislih, da nobena socioseksualna orientiranost ni boljša od druge, obe zajemata nekatere pozitivne, prijetne in nekatere neprijetne lastnosti in vedenja (Simpson, Wilson in Winterheld 2004). 20 SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH ... ::LITERATURA Asendorpf, J. B. in Penke, L. (2005): "A mature evolutionary psychology demands careful conclusions about sex differences." V: Behavioral and Brain Sciences, 28, str. 275—276. Bailey, J. M., Gaulin, S., Agyei, Y. A. in Gladue, B. A. (1994): "Effect of gender and sexual orientation on evolutionarily relevant aspects of human mating psychology." V: Journal of Personality and Social Psychology, 66, str 1081-1093. Bailey, J. M., Kirk, K. M., Zhu, G., Dunne, M. P. in Martin, N. G. (2000): "Do Individual Differences in Sociosexuality Represent Genetic or Environmentally Contingent Strategies? Evidence From the Australian Twin Registry" V: Journal of Personality and Social Psychology, 78/3, str. 537-545. Baumeister, R. F. (2000): "Gender differences in erotic plasticity: The female sex drive as socially flexible and responsive." V: Psychological Bulletin, 126, str. 347—74. Belsky, J.,Steinberg, L. in Draper, P. (1991): "Childhood experience, interpersonal development, and reproductive strategy: An evolutionary theory of socialization." V: Child Development,62, str. 647-670. Boothroyd, L.G., Jones, B. C., Burt D. M., De Bruine L. M. in Perrett, D. I. (2008): "Facial correlates of sociosexuality." V: Evolution and Human Behavior, 29, str. 211—218. Brennan, K. A. in Shaver, P. R. (1995): "Dimensions of adult attachment, affect regulation, and romantic relationship functioning." V: Personality and Social Psychology Bulletin, 21, str. 267-283. Buss, D. M. in Schmitt, D. P. (1993): "Sexual Strategies Theory: A contextual evolutionary analysis of human mating." V: Psychological Review, 100, str. 204-232. Chisholm, J. S. (1999): "Steps to an evolutionary ecology of mind." V: Hinton, A. L. (ur.): Biocultural approaches to the emotions. Cambridge University Press, str. 117— 49. Clark, A. P. (2004): "Self perceived attractiveness and masculinization predict women>s sociosexuality." V: Evolution and Human Behavior, 25 (2), str. 113-124. Feldman, S. S. in Cauffman, E. (1999): "Your cheatin' heart: Attitudes, behaviors, and correlates of sexual betrayal in late adolescents." V: Journal of Research on Adolescence, 9, str. 227-252. Fisher, H. (1987): "The four year itch." V: Natural History, 10, str. 22-29. Gangestad, S. W., Simpson, J. A., DiGeronimo, K. in Biek, M. (1992): "Differential accuracy in person perception across traits: Examination of a functional hypothesis." V: Journal of Personality and Social Psychology, 62, str. 688-698 Gangestad, S. W. in Simpson, J. A. (1990): "Toward an evolutionary history of female sociosexual varition." V: Journal of Personality, 58, str. 69-96. Gangestad, S. W. in Simpson, J. A. (2000): "The evolution of human mating: Trade-offs and strategic pluralism." V: Behavioral and Brain Sciences, 23, str. 573-587. Hazan, C. in Shaver, P. (1987): " Romantic love conceptualized as an attachment process." V: Journal of Personality and Social Psychology, 52, str. 502-511. Hebl, M. R. in Kashy, D. A. (1995): "Sociosexuality and everyday social interaction." V: Personal Relationships, 2, str. 371-383. Jackson, J. J. in Kirkpatrick, L. A. (2007): "The structure and measurement of human mating strategies: Toward a multidimensional model of sociosexuality." V: Evolution and Human Behavior, 28, str. 382-391. Jones, M. (1998): "Sociosexuality and motivations for romantic involvement." V: Journal of Research in Personality, 32, str. 173-182. Kinsey, A., Pomeroy, W. in Martin, C. (1948): Sexual behavior in the human male. Philadelphia: Saunders. Kinsey, A., Pomeroy, W., Martin, C. in Gebhard, P. (1953): Sexual behavior in the human female. Philadelphia: Saunders. Lazarus, J. (2002): "Human sex ratios: Adaptations and mechanisms, problems and prospects." V: Hardy, I.C. (ur.): Sex ratios: Concepts and research methods. Cambridge University Press, str. 287-311. 21 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 9-23 ALJA FABJAN Pedersen, F. A. (1991): "Secular trends in human sex ratios: Their influence on individual and family behavior." V: Human Nature, 2, str. 271— 91. Penke, L. (2010): "The revised Sociosexual Orientation Inventory." V: Fisher, T. D., Davis, C. M., Yarber W. L. in Davis S. L. (ur.): Handbook of Sexuality-Related Measures. London: Routledge, str. 710-730. Penke L. in Asendorpf, J. B. (2008): "Beyond Global Sociosexual Orientations: A More Differentiated Look at Sociosexuality and Its Effects on Courtship and Romantic Relationships." V: Journal of Personality and Social Psychology, 95/5, str. 1113-1135. Perrett, D. I., Lee, K. J., Penton-Voak, I. S., Rowland, D. R., Yoshikawa, S., Burt, D. M., idr. (1998): "Effects of sexual dimorphism on facial attractiveness." V: Nature, 394, str. 884-887. Reise, S. P. in Wright, T. M. (1996): "Personality traits, cluster B personality disorders, and sociosexuality." V: Journal of Research in Personality, 30, str. 128-136. Rhodes, G., Simmons, L. W. in Peters, M. (2005): "Attractiveness and sexual behavior: Does attractiveness enhance mating success?" V: Evolution and Human Behavior, 26, str. 186—201. Robins, L. R. (1966): Deviant children grown up: A sociological and psychiatric study of sociopathic personality. Baltimore: Williams & Wilkins. Schmitt, D. P. (2005): "Sociosexuality from Argentina to Zimbabwe: A 48-nation study of sex, culture, and strategies of human mating." V: Behavioral and Brain Sciences, 28, str. 247—311. Seal, D. W., Agostinelli, G. in Hannett, C. A. (1994): "Extradyadic romantic involvement: Moderating effects of sociosexuality and gender." V: Sex Roles, 31, str. 1-22. Simon, E. P. (1997): "Adult attachment style and sociosexuality." V: The sciences & Engineering, 57, str. 5966. Simpson, J. A. (1987): "The dissolution of romantic relationships: Factors involved in relationship stability and emotional distress." V: Journal of Personality and Social Psychology, 53, str. 683-692. Simpson, J. A. in Gangestad, S.W. (1991): "Individual differences in sociosexuality: Evidence for convergent and discriminant validity." V: Journal of Personality and Social Psychology, 60, str. 870-883. Simpson, J. A. in Gangestad, S. W. (1992): "Sociosexuality and romantic partner choice." V: Journal of Personality, 60, str. 31-51. Simpson, J. A., Wilson, C. L. in Winterheld, H. A. (2004): "Sociosexuality and romantic relationships." V: Harvey, J. H., Wenzel, A. in Sprecher, S. (ur.): Handbook of sexuality in close relationships. Mahwah, NJ: Erlbaum, str. 87-111. Sprecher, S., Regan, P. C., McKinney, K., Maxwell, K. in Wazienski, R. (1997): "Preferred level of sexual experience in a date or mate: The merger of two methodologies." V: The Journal of Sex Research, 34, str. 327-337. Stearns, S. (1992): The evolution of life histories. New York: Oxford University Press. Thornhill, R. in Gangestad, S. W. (1994): "Human fluctuating asymmetry and sexual behavior." V: Psychological Science, 5, str. 297—302. Townsend, J. M. (1995): "Sex without emotional involvement: An evolutionary interpretation of sex differences." V: Archives of Sexual Behavior, 24, str. 173-206. Townsend, J. M., Kline, J. in Wasserman, T. H. (1995): "Low-investment copulation: Sex differences in motivations and emotional reactions." V: Ethology and Sociobiology, 16, str. 25—51. Tracy, J.L.; Shaver, P.R., Albino A. W. in Cooper, M. L. (2001): "Attachment Styles and Adolescent Sexuality". V: Florsheim, P. (ur.): Adolescent romance and sexual behavior: Theory, research, and practical implications. Mahwah, NJ: Lawrence Erlbaum Associates. Trivers, R. (1972): "Parental investment and sexual selection." V: Campbell, B. (ur.): Sexual selection and the descent of man. Chicago: Aldine, str. 1871-1971. Verdonck, A., Gaethofs, M., Carels, C. in de Zegher, F. (1999): "Effect of low-dose testosterone treatment on craniofacial growth in boys with delayed puberty." V: European Journal of Orthodontics, 21, str. 137—143 22 SOCIOSEKSULNA ORIENTIRANOST V LUČI RAZLIK MED SPOLOMA IN NEKATERIH PSIHOSOCIALNIH ... Webster, G. D. in Bryan, A. (2007): "Sociosexual attitudes and behaviors: Why two factors are better than one." V: Journal of Research in Personality, 41, str. 917—922. Wiederman, M. W. in Dubois, S. L. (1998): "Evolution and sex differences in preferences for short-term mates: Results from a policy capturing study." V: Evolution and Human Behavior, 19, str. 153-170. Wood, W. in Eagly, A. H. (2002): "A cross-cultural analysis of the behavior of men and women: Implications for the origins of sex differences." V: Psychological Bulletin, 128, str. 699 —727. Wright, T. M. (1999): "Female sexual behavior: Analysis of Big Five trait facets and domains in the prediction of sociosexuality." V: The sciences & Engineering, 59, str. 5611. 23 Katja Guštin Vislava Globevnik Velikonja Eda Vrtačnik Bokal Lucija Vidmar PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV 25-42 ULICA KOROŠKEGA BATALJONA 13 SI-1231 LJUBLJANA ČRNUČE UNIVERZITETNI KLINIČNI cENTER LJUBLJANA GINEKOLOŠKA KLINIKA ŠLAJMERJEVA 3 SI-1000 LJUBLJANA UNIVERZITETNI KLINIČNI cENTER LJUBLJANA GINEKOLOŠKA KLINIKA ŠLAJMERJEVA 3 SI-1000 LJUBLJANA UNIVERZITETNI KLINIČNI cENTER LJUBLJANA GINEKOLOŠKA KLINIKA ŠLAJMERJEVA 3 SI-1000 LJUBLJANA ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK 581.164:159.922.1:159.94 ::POVZETEK Namen raziskovalnega dela je bil, osvetliti psihološke značilnosti neplodnih parov, ki se odločajo za zdravljenje z zunajtelesno oploditvijo. Raziskati smo želeli izraženost osebnostnih lastnosti maskulinosti in femini-nosti, samopodobe ter zadovoljstva z življenjem kot tudi ugotoviti povezanost med proučevanimi lastnostmi. V raziskavi je sodelovalo 30 neplodnih parov, ki so na Ginekološki kliniki v Ljubljani vstopili v postopek zdravljenja z zunajtelesno oploditvijo, 26 parov, ki otroke že imajo in 29 parov, ki otrok še ne načrtujejo. Zanimive so bile ugotovitve, da imajo moški iz neplodnega para višje kot očetje izražene feminine lastnosti, kar kaže na androginost. Le ta se je pozitivno povezovala tudi z zadovoljstvom z življenjem. Pri ženskah iz neplodnega para smo v primerjavi z materami, ugotovili nižje zadovoljstvo z življenjem na področju družinskih in prijateljskih odnosov, iz česar smo sklepali na določeno mero socialne izključenosti, zaradi težav s plodnostjo. Ključne besede: neplodnost, samopodoba, zadovoljstvo z življenjem, femininost in maskulinost ABSTRACT PSYCHOLOGICAL CHARACTERISTICS OF INFERTILE COUPLES The aim of our research was to shed light on the psychological characteristics of infertile couples who opt for treatment with IVF. We wanted to explore the expression of personality traits maskulinity and femininity, self-concept and life satisfaction as well as to establish links between the studied characteristics. The study included 30 infertile couples who entered the process of IVF treatment in Gynaecological clinic in Ljubljana, 26 couples who already have children and 29 couples who were not planning to have one yet. Interesting findings were that men from infertile couples had higher expressed feminine characteristics than fathers, suggesting on androgyny. Higher expressed feminine and maskuline characteristics were positively related with life satisfaction. In comparison between women from infertile couples and mothers, we found lower life satisfaction of infertile women in the field of family and friendship relations, from which we deduce a certain degree of social exclusion, due to problems with fertility. Key words: infertility, self-concept, life satisfaction, maskulinity and femininty 26 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV ::UVOD ::Neplodnost Starševstvo je specifična razvojna naloga v zgodnji odraslosti (Zupančič, Kavčič, Fekonja, 2004). Približno 5 % populacije ne želi imeti svojih otrok, za ostale pa je starševstvo pomemben cilj. Menning (1998, v Kikendall, 1994) je neplodnost opredelil kot nezmožnost zanositve po letu ali več rednih spolnih odnosov brez kontracepcije (primarna neplodnost) oziroma nezmožnost rojstva živega otroka (sekundarna neplodnost). Po navedbah avtorjev (Hatasaka, 2011) je neplodnih parov v rodni dobi med 9 % in 15 %. Porast neplodnosti pripisujejo širši rabi kontracepcije in kasnejšemu prepoznavanju težav ter zamiku časa odločanja za otroke (Matthews in Martin Matthews, 1986). Med vzroki neplodnosti se najpogosteje pojavljajo motnje ovulacije (30 %) in semenske tekočine (22 %), nepravilnosti v jajcevodu (17 %), nepravilnosti maternice, materničnega vratu, vnetja, spolne disfunkcije (12 %), endometrioza (5 %) in nepojasnjene neplodnosti (14 %) (Keye, 2006). Raziskovalci navajajo vrsto psiholoških odzivov na neplodnost: stres (Abbey, Andrews, Halman, 1995, v Abedinia, Ramezanzadeh, Noorbala, 2009), jezo, napetost, depresijo, anksioznost, krivdo, frustracijo, upad zadovoljstva in prilagajanje (Abbey, Andrews, Halman, 1991; Leiblum, Aviv, Hamar, 1998, v Abedinia idr., 2009), zmanjšane samospoštovanja in kvalitete življenja (Andrews idr., 1991, v Jordan in Revenson, 1999), težave pri spolnosti (Leader, 1984; Rosenfeld, Mitchell, 1979, v Abedinia idr., 2009). ::Samopodoba Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, stališč, sposobnosti, občutij itd., ki jih posamezniki pripisujejo sebi in jim predstavljajo referenčni okvir pri usmerjanju svojega vedenja (Kobal, 1994, v Gazvoda, 1996). Povezana je z vrednostnim sistemom posameznika in družbenega okolja, v katerem se nahaja. Samopodoba je hierarhično organizirana, višje kot se v hierarhiji nahajamo, bolj stabilna je. Nižje kot smo, bolj je samopodoba odvisna od situacije in zato manj stabilna (Marsh idr., 1992, v Avsec, 2007b). Pomembnejši kriterij razvrščanja podobe o sebi je vključenost drugih v re-prezentacije jaza (Avsec, 2007b). Posamezniki imajo poleg lastnih prepričanj o sebi tudi reprezentacije značilnosti, ki jim jih priprisujejo drugi pomembni (starši, partnerji, otroci...). Za neodvisno samopodobo so značilne stabilnost, trdnost meje, direktivnost v komunikaciji in neodvisnost od socialnega kon- 27 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... teksta. Za soodvisno pa so značilni prilagodljivost, pomembnost zunanjega videza, socialne vloge, medosebni odnosi in pripadnost (Markus in Kitayama, 1991, v Avsec, 2007b). Neplodnost je široko povezana s samopodobo in samospoštovanjem (Globevnik Velikonja, 2007). Večja kot je predanost biološkemu starševstvu, večji je identitetni šok zaradi neplodnosti in bolj negativen vpliv ima na samospoštovanje (Matthews in Martin Matthews, 1986). Čeprav je navadno kot neploden diagnosticiran eden od partnerjev, je nezmožnost imeti biološke otroke partnerski problem. Gre za skupna prepričanja o pomembnosti starševstva in partnerske identitete (Matthews in Martin Matthews, 1986), zato je pri raziskovanju samopodobe in samospoštovanja, potrebno upoštevati vidik partnerstva (Gibson in Myers, 2000, v Ridenour, Yorgason in Peterson, 2009). V eni od študiji (Freeman in drugi, 1983, v Kikendall, 1994) so primerjali plodne in neplodne ženske po diskrepanci med realnim in idealnim konceptom sebe. Neplodne ženske so imele višjo diskrepanco in so bile manj samoučinkovite. Neplodnost ima (vsaj pri ženskah) pomemben vpliv predvsem na socialno in telesno samopodobo, kar zajema soodvisni jaz (Maill, 1985, v Matthews in Martin Matthews, 1986). ::Osebnostni lastnosti maskulinost in femininost Osebnostne značilnosti parov z zmanjšano plodnostjo se bistveno ne razlikujejo od značilnosti ostale populacije (Globevnik Velikonja, 2007). Ker maskulinost in femininost kot osebnostni lastnosti zajemata tudi spolne stereotipe oziroma socialno zaželene značilnosti posameznega spola (Bem, 1974, v Avsec, 2007a), smo se v razisakvi osredotočili le na ti dve lastnosti. Materinstvo je pogosto samoumevno in obravnavano kot sinonim ženskosti. Čeprav nekatere teorije, posebno psihoanalitične smeri, predvidevajo, da je ženska želja po materinstvu instinktivna in biološka (Shapiro, 1988, v Kikendall, 1994), druge predvidevajo, da je materinski instinkt naučen preko učenja vlog in socialnih pričakovanj (Menning, 1987, v Kikendall, 1994). Socialna pravila se zaradi vse večjega vključevanja žensk v svet dela spreminjajo, še vedno pa so ženske brez otrok bolj zaničevane kot moški. Ženske, ki načrtno ostanejo brez otrok, so označene za neprilagojene in sebične, neplodne ženske pa so pomiljevane in označene kot psihološko ali fizično neustrezne (Stewart in Robinson, 1989, v Kikendall, 1994). Maskulinost in femininost sta skupek lastnosti, za katere družba meni, da so bolj značilne oziroma primerne za en spol kot za drugega (Avsec, 2007a). Maskuline lastnosti odražajo instrumentalnost - temeljno usmerjenost posameznika k sebi, feminine lastnosti pa ekspresivnost - temeljno usmerjenost 28 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV posameznika k drugim. Oseba ima lahko izražene tako feminine kot maskuline lastnosti, kar pomeni, da je androgina - usmerjena tako k sebi kot drugim (Bem, 1974, v Avsec, 2007a). Osebnostni lastnosti sta povezani tudi s samopodobo posameznika, vendar različno glede na njena področja (Marsh in Byrne, 1991, v Avsec, 2007a). Povezanost femininosti je večja na tistih področjih, kjer imajo ženske višje rezultate (soodvisna samopodoba), povezanost maskulinosti pa je večja na področjih, kjer moški dosegajo višje rezultate (neodvisna samopodoba). Maskulinost je povezana s samospoštovanjem (Lau, 1989; Carlson in Baxter, 1984, v Avsec 2007a), nižjo anksioznostjo in depresivnostjo (O'Heron in Orlofsky, 1990; Roos in Cohen, 1987, v Avsec, 2007a). Femininost se pozitivno povezuje z zadovoljstvom v življenju na splošno (Antill, 1983; Murstein in Williams, 1983, v Avsec, 2007a), psihičnim blagostanjem (Lefkowitz in Zeldow, 2006, v Avsec, 2007a) in zadovoljstvom v zakonu (Antill, 1983, v Avsec, 2007a). ::Zadovoljstvo z življenjem Svetovna zdravstvena organizacija je kvaliteto življenja definirala kot človekovo percepcijo lastnega življenjskega položaja v kontekstu kulture in vrednostnega sistema, v katerem živi ter v odnosu do svojih ciljev, pričakovanj, standardov in pomislekov/skrbi (World Health Organization Quality of Life Group, 1994, v Chachamovich idr., 2009). Na področju neplodnosti, koncept kvalitete življenja preusmerja pozornost s kliničnih simptomov in je izredno pomemben izzid pri kompleksnih in multidimenzionalnih zdravstvenih položajih (Chachamovich idr., 2004, v Chachamovich idr., 2009). Pri preučevanju kvalitete življenja moramo biti pozorni na dejavnike, ki vplivajo na njeno izraženost. Depresivni in anksiozni simptomi bolj kot sociodemografski (izobrazba, starost) in klinični dejavniki (dolžina zdravljenja, partnerski odnos, okolje, mentalno zdravje) napovedujejo kvaliteto življenja. Visoka kvaliteta življenja je negativno povezana z depresivnostjo, pozitivno pa s samospoštovanjem in splošnim zdravjem (Johansson idr., 2009). Pri neplodnih parih so raziskovalci ugotavljali nižjo kvaliteto življenja, in sicer na področjih: duševno zdravje, vitalnost, čustveno vedenje, psihološko, okoljsko, fizično in socialno funkcioniranje (Fassino in drugi, 2002; Fekkes in drugi, 2003; Khayata in drugi, 2003; El-Messidi in drugi, 2004; Drosdzol in Skrypulec, 2008; Lau in drugi, 2008, v Chachamovich idr., 2009). Poleg tega naj bi bilo pri ženskah zadovoljstvo z življenjem nižje kot pri moških (El-Messidi in drugi, 2004; Ragni in drugi, 2005; Drosdzol in Skrzypulec, 2008; Rashidi in drugi, 2008, v Chachamovich idr., 2009). 29 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... V drugih študijah so bile razlike znotraj para majhne, pokazale so se edino v tem, da so moški imeli višjo kvaliteto na psihološkem, ženske pa na socialnem področju življenja (Nene idr., 2005; Ohl idr., 2009, v Chachamovic idr., 2009). Nizka skladnost med partnerjema je pogosto povezana z nizkim nivojem prilagajanja, zakonskega/partnerskega zadovoljstva in depresije (Peterson in drugi, 2003, v Chachamovich idr., 2009). Na drugi strani visoka usklajenost med partnerjema zniža stresnost in zviša zmožnost spopadanja s stresom (Snell in Rosen, 1997, v Chachamovich idr., 2009). Med demografskimi in kliničnimi spremenljivkami so se pokazale tudi nekatere pomembne povezave: pozitivna povezava med starostjo in zadovoljstvom z življenjem - starejši moški so bili bolj zadovoljni; ter povezava med dolgotrajnejšo zvezo in višjo kvaliteto življenja (Chachamovich idr., 2010). ::Raziskovalni problem Namen raziskovalnega dela je bil, osvetliti psihološke značilnosti neplodnih parov, ki se odločajo za zdravljenje z zunajtelesno oploditvijo. Raziskati smo želeli psihološke značilnosti neplodnih parov - osebnostni lastnosti maskulinost in femininost, samopodobo in zadovoljstvo z življenjem - kot tudi povezanost preučevanih lastnosti med seboj. Predvidevali smo, da se osebnostne značilnosti (femininost in maskulinost) neplodnih parov ne bodo razlikovale od primerjalnih skupin, da bo realna samopodoba neplodnih parov nižja od primerljivih skupin ter da bodo neplodni pari manj zadovoljni z življenjem kot primerljivi skupini. Poleg tega smo pričakovali, da bo nižja realna samopodoba povezana z nižjim zadovoljstvom z življenjem ter da se bodo pokazale statistično pomembne povezave med neodvisno samopodobo in maskulinostjo ter soodvisno samo-podobo in femininostjo. ::METODA ::Udeleženci Raziskava je zajela vzorec 170 oseb. Od tega 30 parov (torej 30 moških in 30 žensk), ki so se v času od februarja 2012 do junija 2012 vključili v proces zdravljenja z zunajtelesno oploditvijo ("in vitro" oploditev) na Ginekološki kliniki v Ljubljani. Primerjalna skupina je zajela 26 parov, ki otroke že imajo in 29 parov, ki so v partnerski zvezi, vendar otrok še niso načrtovali. Skupine so bile med seboj primerljive po starosti: neplodni pari - moški v povprečju 35,6 in ženske v povprečju 32,5; pari z otroki - moški v povprečju 30 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV 34,3 in ženske v povprečju 33,4; pari, ki otrok še ne načrtujejo - moški v povprečju 29,0 in ženske v povprečju 26,8 let. Pare smo primerjali tudi po dolžini partnerske zveze, kjer nekoliko izstopajo rezultati parov, ki otrok še ne načrtujejo. Povprečna dolžina partnerske zveze pri neplodnih parih je bila 9,1 let; povprečna dolžina pri parih z otroki 9,6 let in pri parih, ki otrok še ne načrtujejo 4,9 let. Vpliv omenjenih demografskih spremenljivk na posamezne lestvice smo preverili z regresijsko analizo, ki ni pokazala statistično pomembnih razlik. ::Pripomočki Za zbiranje podatkov o psiholoških značilnostih skupin smo uporabili naslednje psihodiagnostične pripomočke: Vprašalnik samopodobe za odrasle (assei - Adult Sources of Self-Esteem Inventory; Elovson in Fleming, 1989); vprašalnik zajema dva seta po 20 trditev, kjer posamezniki ocenjujejo realno samopodobo (zadovoljstvo s posameznimi področji samopodobe) in idealno samopodobo (pomembnost posameznih področij samopodobe). Znotraj posamezne lestvice vprašalnik dopušča tudi delitev na soodvisno in neodvisno samopodobo, kjer podlestvici sestavlja po 10 vprašanj. Posameznik odgovarja na 10 stopenjski lestvici, od zelo nepomembno/zalo nezadovoljen do zelo pomembno/zelo zadovoljen. Koeficienti zanesljivosti za posamezne lestvice in podlestvice so v naši raziskavi znašale: realna samopodoba a=0,74 (podlestvica neodvisne samopodobe a=0,54, podle-stvica soodvisne samopodobe a=0,8i), idealna samopodoba a=0,72 (podlestvica neodvisne samopodobe a=0,84 , podlestvica soodvisne samopodobe a=0,75). Vprašalnik maskulinosti in femininosti (VMF; Avsec in Musek, 1999, v Avsec, 2000); vprašalnik vsebuje 40 postavk, kjer jih 10 opisuje pozitivne feminine lastnosti, 5 postavk negativne feminine lastnosti, 10 postavk pozitivne maskuline lastnosti in 5 postavk negativne maskuline lastnosti. Ostale postavke so nevtralne. Posamezniki na 5 stopenjski lestvici ocenjujejo, v kolikšni meri je lastnost izražena pri njih. Koeficienti zanesljivosti so po lestvicah znašali: pozitivna maskulinost a=0,75, negativna maskulinost a=0,67, maskulinost skupaj a=0,78, pozitivna femininost a=0,76, negativna femininost a=0,6j in femininost skupaj a=0,79. Vprašalnik zadovoljstva z življenjem (qls - Questions on Life Satisfaction; Henrichand in Herschback, 2000); vprašalnik zajema dva seta po 8 vprašanj, ki se nanašajo na pomembnost posameznih življenskih področij in zadovoljstvo s posameznimi življenskimi področji. Lestvici zajemata 8 področij: prijatelji, prosti čas/hobiji, zdravje, prihodek/finančna varnost, poklic/delo, dom/življenjski pogoji, družinsko življenje/otroci, partnerski odnosi/spolnost. 31 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... Obteženo vrednost lestvic izračunamo po formuli: zadovoljstvo s posameznim področjem življenjenja = pomembnost življenjskega področja * ((2 * zadovoljstvo z življenjskim področjem) - 3). Koeficient zanesljivosti obtežene lestvice zadovoljstva z življenjem znaša a=0,57. Pridvidevamo, da nizka zanesljivost izhaja iz majhnega števila postavk vprašalnika. ::Postopek Raziskava poteka v okviru doktorskega dela avtorice, in sicer pod naslovom Soočanje parov z neplodnostjo pred zdravljenjem z zunajtelesno oploditvijo. V članku navajamo ugotovitve preliminarne študije. Osrednji del je potekal na Ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer smo k sodelovanju povabili neplodne pare, torej ženske in moške, pred postopkom zunajtelesne oploditve. Partnerje smo k sodelovanju povabili ob sprejemu v postopek zdravljenja. Omogočili smo jim miren prostor za izpolnjevanje vprašalnikov, jim pojasnili namen raziskave ter jih prosili za podpis soglasja za sodelovanje. Po zaključenem reševanju so partnerji vprašalnike oddali v zaprti kuverti. Vzporedno smo, glede na sociodemografske značilnosti neplodnih parov (starost in trajanje partnerske zveze), poiskali primerljive pare - starše ter pare, ki otrok še ne načrtujejo. Udeležence za sodelovanje smo pridobivali po principu "snežne kepe". Partnerji so vprašalnike reševali ločeno, navadno na domu, podpisali soglasje za sodelovanje in vprašalnike vrnili v zaprti kuverti. Raziskava zadostuje vsem potrebnim etičnim standardom, kar je potrdila tudi Komisija republike Slovenije za medicinsko etiko (številka 46/11/11). Dobljene podatke smo ustrezno šifrirali in obdelali s statističnimi metodami v programu SPSS 13.0. Uporabili smo predvsem analize primerjav razlik med skupinami (ločeno po spolu) ter korelacije med lestvicami. ::REZULTATI IN RAZPRAVA Glede na zastavljen raziskovalni problem, smo rezultate in razpravo razdelili v dva vsebinska sklopa. V prvem delu pa smo proučevali razlike med skupinami neplodnih parov, staršev in parov, ki otrok še ne načrtujejo, v drugem pa povezanost vprašalnikov oziroma lestvic samopodobe, osebnostnih lastnosti in zadovoljstva z življenjem med seboj. 32 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV ::Razlike med skupinami po posameznih vprašalnikih Pred samo analizo razlik med skupinami, smo preverili normalnost porazdelitve in homogenost varianc na posameznih lestvicah vprašalnikov samopodobe, maskulinosti in femininosti ter zadovoljstva z življenjem. Na podlagi rezultatov smo se odločili za uporabo parametričnih testov (t-test za neodvisne vzorce), razen pri lestvicah vprašalnika o zadovoljstvu z življenjem, kjer je bila predpostavka o normalnosti porazdelitve kršena (uporabili smo Mann-Whitneyev test za neodvisne vzorce). Pri primerjavah med skupinami smo rezultate ločili po spolu oziroma moških in ženskah iz para. Primerjali smo: neplodne pare-starše in neplodne pare-pare, ki otrok še niso načrtovali. Najprej poglejmo rezultate analize razlik med skupinami na vprašalniku samopodobe. Med skupinami žensk, ni bilo večjih razlik, edina statistično pomembna razlika je prikazana v tabeli 1. Vidimo, da so neplodne ženske v primerjavi z materami bolj zadovoljne s področjem realne neodvisne samopodobe. Enake rezultate kot pri ženskah, lahko vidimo tudi pri primerjavi samopodobe med skupinami moških (tabela 2). Pri neplodnih moških se je v primerjavi z očeti in moškimi, ki otrok še ne načrtujejo, izrazilo višje zadovoljstvo z realnim področjem samopodobe. Konkretneje se realna neodvisna samopodoba nanaša na zadovoljstvo s počutjem, sposobnostmi, dosežki, telesno podobo in zaznavami s strani drugih. Predvidevali bi, da bo ob neplodnosti ravno ta vidik samopodobe manj zadovoljiv (Maill, 1985, v Matthews in Martin Matthews, 1986). Lahko da je prišlo pri neplodnih parih pri reševanju vprašalnika do delovanja obrambnega mehanizma zanikanja, kar bi bilo v prihodnjih raziskavah priporočljivo kotrolirati. Tabela 1. Razlike med skupinami žensk na vprašalniku samopodobe assei. lestvice skupina N M t df p (dvosmerno) realna neodvisna neplodni 30 76,20 2,35 54,00 0,02 samopodoba starši 26 70,35 Opombe: neplodni —ženske iz neplodnih parov; starši — matere. 33 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... Tabela 2. Razlike med skupinami moških na vprašalniku samopodobe assei. lestvice skupina N M t df p (dvosmerno) realna soodvisna neplodni 30 84,66 1,58 53,00 0,12 samopodoba starši 26 80,54 neplodni 30 84,66 2,78 56,00 0,01 pari brez 29 78,45 realna neodvisna neplodni 30 80,00 2,00 54,00 0,05 samopodoba starši 26 71,58 neplodni 30 80,00 1,72 57,00 0,09 pari brez 29 73,31 realna samopodoba skupaj neplodni 30 164,55 2,06 53,00 0,04 starši 26 152,12 neplodni 30 164,55 2,32 56,00 0,02 pari brez 29 151,76 Opombe: neplodni — moški iz neplodnega para; starši - očetje; pari brez — moški iz parov, ki se za starševstvo še niso odločili. V naslednjem koraku so nas zanimale razlike med skupinami glede na osebnostni lastnosti maskulinost in femininost. Med skupinami žensk (tabela 3) ni bilo pomembnih razlik v osebnostnih lastnostih. To potrjuje naše predvidevanje, da med neplodnimi ženskami in primeljivimi skupinami ni večjih razlik v osebnostnih lastnostih (Globevnik Velikonja, 2007). Presenetljivo se je pri ugotavljanju razlik med skupinami moških (tabela 4) pokazala pomembna razlika med neplodnimi moškimi in očeti kot tudi neplodnimi moškimi in moškimi brez otrok na lestvicah femininosti. Neplodni moški so imeli višje kot ostali moški izražene pozitivne in negativne osebnostne lastnosti femininosti. Verjetno je, da morajo moški skozi proces soočanja z neplodnostjo prilagoditi tudi svojo lastno identiteto (Matthews in Martin Matthews, 1986). Ker se androginost, torej izraženost tako pozitivnih femininih kot maskulinih lastnosti, povezuje s pozitivno samopodobo in zadovoljstvom z življenjem, bi lahko rekli, da je ta prilagoditev pomembna v procesu zdravljenja neplodnih parov. 34 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV Tabela 3. Razlike med skupinami žensk na vprašalniku maskulinosti in femininosti VMF. lestvice skupina N M t df p (dvosmerno) maskulinost pozitivna neplodni 30 32,10 -0,74 54,00 0,47 starši 26 33,15 neplodni 30 32,10 0,23 57,00 0,82 pari brez 29 31,79 maskulinost negativna neplodni 29 9,03 -0,17 53,00 0,86 starši 26 9,15 neplodni 29 9,03 -0,24 56,00 0,81 pari brez 29 9,21 maskulinost skupaj neplodni 29 41,03 -0,71 53,00 0,48 starši 26 42,31 neplodni 29 41,03 0,02 56,00 0,98 pari brez 29 41,00 femininost pozitivna neplodni 29 38,17 -0,25 53,00 0,81 starši 26 38,38 neplodni 29 38,17 -0,03 56,00 0,97 pari brez 29 38,21 femininost negativna neplodni 30 16,67 1,42 54,00 0,16 starši 26 15,38 neplodni 30 16,67 1,37 57,00 0,18 pari brez 29 15,52 femininost skupaj neplodni 29 54,90 0,78 53,00 0,44 starši 26 53,77 neplodni 29 54,90 0,71 56,00 0,48 pari brez 29 53,72 Opombe: neplodni —ženske iz neplodnega para; starši - matere; pari brez —ženske iz parov, ki se za starševstvo še niso odločili. Tabela 4. Razlike med skupinami moških na vprašalniku maskulinosti in femininosti VMF. lestvice skupina N M t df p (dvosmerno) maskulinost pozitivna neplodni 29 34,72 0,22 53,00 0,82 starši 26 34,38 neplodni 29 34,72 0,08 56,00 0,94 pari brez 29 34,62 35 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... maskulinost negativna neplodni 29 9,79 -0,06 53,00 0,95 starši 26 9,85 neplodni 29 9,79 -1,37 56,00 0,18 pari brez 29 10,93 maskulinost skupaj neplodni 29 44,52 0,15 53,00 0,88 starši 26 44,23 neplodni 29 44,52 -0,58 56,00 0,56 pari brez 29 45,55 femininost pozitivna neplodni 29 38,45 2,05 53,00 0,05 starši 26 35,81 neplodni 29 38,45 3,10 56,00 0,00 pari brez 29 34,86 femininost negativna neplodni 29 15,34 0,99 53,00 0,33 starši 26 14,62 neplodni 29 15,34 1,90 56,00 0,06 pari brez 29 13,76 femininost skupaj neplodni 29 53,79 2,04 53,00 0,05 starši 26 50,42 neplodni 29 53,79 3,09 56,00 0,00 pari brez 29 48,62 Opombe: neplodni — moški iz neplodnega para; starši - očetje; pari brez — moški iz parov, ki se za starševstvo še niso odločili. Kot zadnje so nas zanimale razlike med skupinami v zadovoljstvu z življenjem. V tabeli 5 je prikazano, da med neplodnimi ženskami in ženskami, ki še ne načrtujejo otrok, ni statistično pomembnih razlik v zadovoljstvu z življenjem. Pokazale pa so se pomembne razlike med neplodnimi ženskami in materami na lestvicah prijatelji, prosti čas/hobiji, družinsko življenje/otroci in partnerski odnosi/spolnost. Neplodne ženske so bile manj zadovoljne s prijateljskimi odnosi in družinskim življenjem, kar kaže na neko mero socialne izključenosti. Ženske pri soočanju s stresom iščejo več socialne opore kot moški (Peterson, Newton, Rosen, Skaggs, 2009). Ker vedno več prijateljev in bližnjih prevzame starševsko vlogo, se pritisk ob neuspešnih zanositvah poveča, ženske pa se posledično umaknejo iz odnosov. Nasprotno so neplodne ženske več zadovoljstva izrazile pri prostem času in partnerstvu. Sklepamo, da je to posledica pomanjkanja časa za prosti čas in posvečanja partnerskim odnosom v aktivni materinski vlogi. Matere so namreč vse bolj vpletene v svet dela, poleg tega pa še vedno prevzemajo večji del odgovornosti pri gospodinjskih opravilih in negi otroka. 36 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV Tabela 5. Razlike med skupinami žensk na vprašalniku zadovoljstva z življenjem qls. lestvice skupina N povprečni rang M-WU Z p (dvosmerno) prijatelji neplodni 29 21,03 175,00 -3,46 0,00 starši 26 35,77 neplodni 29 25,36 300,50 -1,89 0,06 pari brez 29 33,64 prosti čas neplodni 29 32,59 244,00 -2,27 0,02 starši 26 22,88 neplodni 29 29,72 414,00 -0,10 0,92 pari brez 29 29,28 zdravje neplodni 29 26,59 336,00 -0,77 0,44 starši 26 29,58 neplodni 29 28,24 384,00 -0,63 0,53 pari brez 29 30,76 prihodek neplodni 29 31,59 273,00 -1,80 0,07 starši 26 24,00 neplodni 29 33,14 315,00 -1,69 0,09 pari brez 29 25,86 poklic neplodni 29 29,17 343,00 -0,59 0,56 starši 26 26,69 neplodni 29 31,02 376,50 -0,69 0,49 pari brez 29 27,98 dom neplodni 29 30,41 307,00 -1,24 0,21 starši 26 25,31 neplodni 29 30,79 383,00 -0,61 0,54 pari brez 29 28,21 družina neplodni 29 18,88 112,50 -4,71 0,00 starši 26 38,17 neplodni 29 27,02 348,50 -1,15 0,25 pari brez 29 31,98 partnerstvo neplodni 29 31,72 269,00 -1,97 0,05 starši 26 23,85 neplodni 29 30,22 399,50 -0,37 0,71 pari brez 29 28,78 37 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... zadovoljstvo neplodni 29 26,45 332,00 -0,76 0,45 z življenjem starši 26 29,73 neplodni 29 28,67 396,50 -0,37 0,71 pari brez 29 30,33 Opombe: neplodni —ženske iz neplodnega para; starši - matere; pari brez —ženske iz parov, ki se za starševstvo še niso odločili. Pri primerjavi zadovoljstva z življenjem med neplodnimi moškimi in očeti (tabela 6), so se tako kot pri ženskah, pokazale razlike v zadovoljstvu s prostim časom, družinskim življenjem in partnerstvom. Edino lestvica prijateljstva je bila med skupinama moških ocenjeno enako zadovoljivo. Razlog bi lahko bil v večji socialni stigmatizaciji neplodnih žensk (Matthews in Martin Matthews, 1986) in drugačnemu tipu prijateljskih odnosov med moškimi. Med neplodnimi moškimi in moškimi, ki otrok še niso načrtovali so se pokazale statistično pomembne razlike v zadovoljstvu s prihodkom in finančnim stanjem. Sklepamo lahko, da je to posledica starostnih razlik oziroma razvojnih nalog (Zupančič, Kavčič in Fekonja, ), ki jih v zgodnji odraslosti morajo doseči posamezniki. Življenje v svojem gospodinjstvu z lastnimi prihodki je v trenutnih gospodarskih razmerah težko doseči, kar veča nezadovoljstvo mlajših moških (v primerjavi z neplodnimi moškimi), ki nimajo dovolj finančnih sredstev za osamosvojitev. Tabela 6. Razlike med skupinami moških na vprašalniku zadovoljstva z življenjem qls. lestvice skupina N povprečni rang M-WU Z p (dvosmerno) prijatelji neplodni 29 30,33 309,50 -1,15 0,25 starši 26 25,40 neplodni 29 28,48 391,00 -0,47 0,64 pari brez 29 30,52 prosti čas neplodni 29 33,10 229,00 -2,53 0,01 starši 26 22,31 neplodni 29 28,21 383,00 -0,60 0,55 pari brez 29 30,79 zdravje neplodni 29 28,69 357,00 -0,36 0,72 starši 26 27,23 neplodni 29 28,50 391,50 -0,47 0,64 pari brez 29 30,50 38 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV prihodek neplodni 29 30,62 301,00 -1,31 0,19 starši 26 25,08 neplodni 29 38,98 145,50 -4,32 0,00 pari brez 29 20,02 poklic neplodni 29 28,28 369,00 -0,14 0,89 starši 26 27,69 neplodni 29 33,43 306,50 -1,80 0,07 pari brez 29 25,57 dom neplodni 29 30,28 311,00 -1,15 0,25 starši 26 25,46 neplodni 29 33,17 314,00 -1,69 0,09 pari brez 29 25,83 družina neplodni 29 20,40 156,50 -4,02 0,00 starši 26 36,48 neplodni 29 32,12 344,50 -1,20 0,23 pari brez 29 26,88 partnerstvo neplodni 29 32,40 249,50 -2,23 0,03 starši 26 23,10 neplodni 29 30,64 387,50 -0,54 0,59 pari brez 29 28,36 zadovoljstvo neplodni 29 30,81 295,50 -1,37 0,17 z življenjem starši 26 24,87 neplodni 29 34,66 271,00 -2,33 0,02 pari brez 29 24,34 Opombe: neplodni — moški iz neplodnega para; starši - očetje; pari brez — moški iz parov, ki se za starševstvo še niso odločili. ::Povezanost vprašalnikov samopodobe, maskulinosti in femininosti ter zadovoljstva z življenjem V analizah povezanosti med lestvicami smo podatke za moške in ženske združili. Prav tako nismo ločevali različnih skupin (neplodni pari, starši in pari, ki otrok še ne načrtujejo). Najprej smo se posvetili vprašanju pozitivne povezanosti lestvice neodvisne samopodobe z osebnostno lastnostjo maskulinosti ter soodvisne samopodobe z osebnostno lastnostjo femininosti. Iz tabele 7 vidimo, da naša predpostavka drži. Če pogledamo nekoliko širše, pa je realna samopodoba pomembno pozitivno povezana s pozitivnimi lastnostmi maskulinosti in femininosti. Čeprav avtorji navajajo (Marsh in Byrne, 1991, v Avsec, 2007a), da se osebnostna lastnost femininosti pogosteje povezuje s soodvisno samopodobo in lastnost 39 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... maskulinosti z neodvisno samopodobo, lahko sklepamo, da v našem vzorcu na realno samopodobo (tako neodvisno kot soodvisno) najbolj pozitivno vpliva androginost, torej izraženost tako pozitivnih femininih kot pozitivnih maskulinih lastnosti. Tabela 7. Korelacija med vidiki samopodobe in osebnostnima lastnostima femininost in maskulinost. lestvice maskulinost pozitivna maskulinost negativna maskulinost femininost pozitivna femininost negativna femininost skupaj realna soodvisna samopodoba 0,274** -0,178* 0,136 0,413** -0,086 0,233** realna neodvisna samopodoba 0,302** -0,079 0,200** 0,201** -0,154* 0,057 realna samopo-doba skupaj 0,330** -0,138 0,196* 0,332** -0,142 0,150 idealna soodvisna samopodoba 0,097 -0,016 0,069 0,374** 0,196* 0,352** idealna neodvisna samopodoba 0,120 0,150 0,154* 0,174 0,204** 0,221** idealna samo-podoba skupaj 0,126 0,082 0,131 0,309** 0,231** 0,325** ** statistična pomembnost na ravni 0,01 *statistična pomembnost na ravni 0,05 Zanimalo nas je tudi, ali bo nižja realna samopodoba povezana z nižjim zadovoljstvom z življenjem. V tabeli 8 vidimo, da so vsi trije vidiki realne samopodobe (soodvisna, neodvisna in skupna) pomembno pozitivno povezani s splošnim zadovoljstvom z življenjem, med posameznimi lestvicami zadovoljstva z življenjem pa so najmočneje pozitivno povezana področja: partnerstvo, prosti čas, zdravje, poklic in dom. Povzeli bi lahko, da je za pozitivno samopodobo najpomembnejši partnerski odnos, kar je pri psihološkem delu z neplodnimi pari pomembna usmeritev za prakso. Glede na to, da se realna samopodoba nanaša na zadovoljstvo posameznika s področji samopodobe, vprašalnik zadovoljstva z življenjem pa na zadovoljstvo s področji življenja, pomembna pozitivna povezava potrjuje tudi veljavnost vprašalnikov. 40 PSIHOLOŠKE LASTNOSTI NEPLODNIH PAROV Tabela 8. Korelacija med realno samopodobo in zadovoljstvom z življenjem. lestvice realna soodvisna samopodoba realna neodvisna samopodoba realna samopodoba skupaj prijatelji 0,138 0,077 0,121 prosti čas 0,153* 0,279** 0,255** zdravje 0,167* 0,181* 0,199** prihodek 0,057 0,096 0,089 poklic 0,199* 0,196* 0,224** dom 0,155* 0,174* 0,191* družina 0,170* -0,011 0,079 partnerstvo 0,371** 0,245** 0,343** zadovoljstvo z življenjem 0,354** 0,296** 0,368** ** statistična pomembnost na ravni 0,01 *statistična pomembnost na ravni 0,05 ::ZAKLJUČEK Glavne ugotovitve raziskave, ki je bila opravljena do sedaj, je, da se neplodni pari v večjem delu proučevanih lastnosti ne razlikujejo od parov, ki otroke imajo in tistih, ki jih še ne načrtujejo. Zanimive so bile razlike predvsem pri višji izraženosti femininih lastnosti pri moških iz neplodnega para in nižjim zadovoljstvom žensk iz neplodnega para na področju zadovoljstva s prijateljskimi odnosi. Glede na to, da sta se pokazali tudi pomembni pozitivni povezanosti med realno samopodobo in zadovoljstvom s partnerskim odnosom ter med samopodobo in pozitivno femininostjo in maskulinostjo, bi lahko rekli, da androgini posamezniki iz neplodnega para oblikujejo bolj zadovoljujoče odnose s svojimi partnerji in so bolj zadovoljni tudi z lastno podobo. Ključnega pomena pri delu z neplodnimi pari, tako z medicinskega kot psihološkega vidika, bi torej bila partnerska obravnava. Poleg tega pa strokovno ozaveščanje javnosti o tematiki neplodnosti, da bi se zmanjšal socialni pritisk na pare, ki se soočajo s to problematiko. Glavna omejitev raziskave izhaja ravno iz omenjenega pojava, da so k sodelovanju v raziskavi najbrž pogosteje pristopili neplodni pari, ki so v dobrih partnerskih odnosih, zadovoljni z lastno podobo in drugimi področji življenja. V nadaljnih raziskavah bi bilo zanimivo, ob proučevanih lastnostih, oceniti tudi obrambno reagiranje udeležencev ter spremljati uspešnost postopka zunajtelesne oploditve pri udeleženih parih, saj bi s tem lahko preverili, ali katera od psiholoških lastnosti napoveduje uspešnost zanositve. 41 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 25-42 KATJA GUSTIN, YISLAYA GLOBEVNIK YELIKONJA, EDA VRTACNIK, ... ::LITERATURA Abedinia, N., Ramezanzadeh, F., Noorbala, A. A. (2009): Effects of a psyhological intervention on Quality of life in infertile couples. Journal of Family and Reproductive Health, 3 (3), 87-93. Avsec, A. (2007a): Maskulinost — femininost. V A. Avsec (ur.), Psihodiagnostika osebnosti (225-249). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Avsec, A. (2007b): Samopodoba. V A. Avsec (ur.), Psihodiagnostika osebnosti (39-65). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Avsec (2000): Področja samopodobe in njihova povezanost z realno in idealno spolno shemo. Doktorsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Chachamovich, J., Chachamovich, E., Fleck, M. P., Cordova, F. P., Knauth, D. in Passos, E. (2009): Congruence of Quality of Life among Infertile Men and Women: Findings from a Couple-Based Study. Human Reproduction, 24 (9), 2151-2157. Chachamovich, J., Chachamovich, E., Ezer, H., Cordova, F. P, Fleck, M. MP, Knauth, D. R in Passos, E. P (2010): Psychological distress as predictor of quality of life in men experiencing infertility: a cross-sectional survey. Reproductive Health, 7 (3), 1-9. Elovson, A. C. in Fleming, J.S. (1989): The Adult Sources of Self-esteem Inventory. Unpublished assessment instrument, California State University. Gazvoda, A. (1996): Samopodoba v kognitivni psihologiji. Anthropos, 28 (1-2), str. 133-143. Globevnik Velikonja, V. (2007): Psihološko svetovanje ob neplodnosti. Sodobne oblike zdravljenja neplodnosti: zbornik, 102-107. Hatasaka, H. (2011): An Efficient Infertility Evaluation. Clinical Obstetrics and Gynecology, 54 (4), 644-655. Henrich, G. in Herschbach, P. (2000): Questions on Life Satisfaction - A Short Questionnaire for Assessing Subjective Quality of Life. European Journal of Psychological Assessment, 16 (3), 150-159. Johansson, M., Adolfsson, A., Berg, M., Francis, J., Hogstrom, L., Olof Janson, P., idr. (2009): Quality of Life for Couples 4-5,5 Years after Unsuccessful IVF Treatment. Acta Obstetricia et Gynecologica, 88, 291-300. Keye, W. R. (2000): Medical Aspects of Infertility for the Counselor. V L. Hammer Burns in S. N: Covington (ur.), Infertility Counseling: A Comprehensive Handbook for Clinicians ( 27). New York: Parthenon Publishing Group. Kikendall, K. A. (1994): Sel-Discrepancy as an Important Factor in Addressing Women's Emotional Reactions to Infertility. Professional Psychology: Research and Practice, 25 (3), 214-220. Matthews, R. in Matthews, A. M. (1986): Infertility and Involuntarr Childlessness: The Transition to Nonparenthood. Journal of Marriage and the Family, 48, 641-649. Peterson, B. D., Newton C. R., Rosen K. H., Skaggs G.E. Gender differences in how men and women who are referred for IVF cope with infertility stress. Human Reproduction, 21, 2443-2449. Ridenour, A.F., Yorgason, J. B. in Peterson, B. (2009): The Infertility Resilience Model: Assessing Individual, Couple, and External Predictive Factors. Contemporary Family Therapy, 31, 34-51. Zupančič, M., Kavčič, T. in Fekonja, U. (2004): Razvojne naloge v odraslosti. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (634-654). Ljubljana: ZIFF. 42 Lucia Klasinc PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA PRI PARIH OD MLADOSTNIŠTVA DO SREDNJE ODRASLOSTI 43-64 UNIVERZA V MARIBORU ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO KOROŠKA CESTA 99 SI-2000 MARIBOR ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK 159.923.3:316.47:159.94 ::POVZETEK Lotili smo se teoretičnega pregleda ter empirične raziskave povezav in odnosov med konstrukti psihičnega blagostanja, zadovoljstva z življenjem in psihološkega blagostanja, zadovoljstva s partnerskim odnosom in doživljanja medosebnih odnosov pri parih v obdobju od mladostništva do srednje odraslosti. Uporabili smo štiri zanesljive vprašalnike, pri čemer smo samostojno prevedli Lestvico zadovoljstva s partnerskim odnosom (Hendrick, 1988). Na vzorcu 134 udeležencev, ki so tvorili 67 parov, smo potrdili, da razlike med spoloma pri omenjenih konstruktih ne obstajajo. Razlik med starostnimi skupinami v psihičnem blagostanju ni, a so se pojavile pri zadovoljstvu s partnerskim odnosom. Uporabna vrednost raziskave sega na mnoga področja našega vsakdanjika in pušča odprt prostor za nadaljnje raziskave in delovanje na področju zviševanja psihičnega blagostanja pri ljudeh različnih starosti. Ključne besede: psihično blagostanje, subjektivno emocionalno blagostanje, psihološko blagostanje, zadovoljstvo s partnerskim odnosom, doživljanje medosebnih odnosov. ABSTRACT PSYCHOLOGICAL WELL-BEING, RELATIONSHIP SATISFACTION AND RELATIONSHIP EXPERIENCING IN COUPLES FROM ADOLESCENCE TO MIDDLE ADULTHOOD We began a review of theoretical and empirical research links and relationships between the constructs of psychological well-being, life satisfaction and psychological well-being, satisfaction with partner relationship and experience of interpersonal relationships in pairs during the period from adolescence to middle adulthood. We used four reliable questionnaires, which were independently translated the scale of satisfaction with partner relationship (Hendrick, 1988). On a sample of 134participants who formed 67pairs, we confirmed that gender differences in these constructs do not exist. Differences between age groups in the psychological well-being are not, but occurred in satisfaction of a partnership approach. The use value of research goes into many areas of our everyday life and leaves an open space for further research and action in the field of increasing psychological well-being in people of different ages. Keywords: psychological well-being, subjective emotional well-being, psychologi- 44 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . cal well-being, satisfaction with partner relationship, experiencing interpersonal relationships. ::UVOD Za dobro subjektivno emocionalno in psihološko blagostanje so vsekakor pomembni kakovostni medosebni odnosi. V nadaljevanju smo se lotili raziskovanja psihičnega blagostanja med pari v mladostništvu ter zgodnji in srednji odraslosti. Čeprav se psihično blagostanje s starostjo načeloma ne spreminja, smo opazovali morebitne spremembe glede zadovoljstva z romantičnimi odnosi med starostnimi skupinami glede na spol in tip navezanosti (anksiozni, izogibajoči) ter glede njihove povezave s psihičnim blagostanjem. Izsledki raziskav imajo splošno uporabno vrednost ne glede na čas in kulturo. Vsak človek si namreč prizadeva, da bi bil srečen, emocionalno in psihološko zadovoljen in da bi hkrati polno užival v medosebnih odnosih ter pri tem razvijal zdrav ljubezenski odnos s partnerjem. ::Psihično blagostanje Psihično blagostanje je ključni pojem pozitivne psihologije, in s tem ključna sestavina psihološkega vidika kakovosti življenja. Poznamo dva temeljna modela psihičnega blagostanja (Musek, 2010): 1. hedonski model - model subjektivnega (emocionalnega) blagostanja (dobro počutje, zadovoljstvo z življenjem); 2. eudaimonski model - model psihološkega blagostanja, ki zajema s smislom in rastjo povezane vidike sreče in psihične dobrobiti. ::Subjektivno emocionalno blagostanje Subjektivno emocionalno blagostanje, ali subjective emotional well-being, je prvi raziskoval Diener, ki je ugotovil, da gre za kompleksen pojav, ki ga tvorijo tri osnovne komponente: občutje zadovoljstva z življenjem (kognitivna komponenta) ter pozitivni afekt in negativni afekt (emocionalni komponenti). Na oblikovanje in vzdrževanje subjektivnega emocionalnega blagostanja vplivajo genetski, motivacijski, emocionalni, kognitivni, osebnostni, medosebni in drugi dejavniki. S subjektivnim emocionalnim blagostanjem in njegovimi tremi temeljnimi komponentami so povezane vse temeljne osebnostne dimenzije, pri čemer sta najboljša napovedovalca ekstravertnost in nevroticizem. Nevrotične osebe so tako v povprečju manj zadovoljne z življenjem in izražajo več negativnega afekta. Pri povezavi z osebnostnimi lastnostmi še posebej izstopa 45 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC podatek povezanosti ekstravertnosti s pozitivnim afektom ter povezanost nevroticizma z negativnim afektom (Musek, 2010). ::Psihološko blagostanje Eudaimonski tradiciji je bližja druga veja raziskovanja psihičnega blagostanja, ki so jo osnovali eksistencialni, fenomenološki in humanistični psihologi, skratka vsi, ki so se ukvarjali s samoaktualizacijo (Jung, Goldstein, Maslow, Rogers) in z življenjskim smislom (Frankl). K tej paradigmi je ogromno prispeval naš, slovenski, psiholog Anton Trstenjak s svojim spisom Človek in sreča (1974). Psihološko blagostanje, alipyschological well-being, se od subjektivnega razlikuje predvsem po tem, da zajema več kategorij (Musek, 2010). Ryffova (1989; Ryff in Keyes, 1995) je na prehodu v devetdeseta leta 20. stoletja na podlagi obstoječe literature, pri kateri se je sklicevala predvsem na Jahodo, oblikovala vprašalnik s šestimi lestvicami, ki zajemajo vse temeljne značilnosti psihičnega zdravja, ki so hkrati dimenzije psihičnega blagostanja. Sem spadajo sprejemanje samega sebe, pozitivni odnosi z drugimi, avtonomnost, obvladovanje okolja, smisel življenja in osebnostna rast. Avtorica s sodelavci (Ryff in Keyes, 1995) opozarja, da je potrebno razen komponent, ki zajemajo pozitivne vidike emocionalnega in kognitivnega doživljanja, v model psihičnega blagostanja zajeti tudi dimenzije odnosov, osebnostne rasti in življenjskega smisla. Če se nekdo počuti srečnega in ima hkrati do drugih sovražen in nasilen odnos, ga ne moremo oceniti kot psihično zdravo osebo. ::Struktura in dimenzije psihičnega blagostanja Psihično blagostanje je kompleksen psihološki konstrukt, ki ga je težko enovito izmeriti. Na splošno velja, da obstajajo visoke povezave med kon-strukti pozitivne psihologije. To potrjujejo številne raziskave, ki so pokazale, da je med različnimi merami psihičnega blagostanja veliko skupnega. Zato je še posebej pomembno oblikovati jasno in relevantno strukturo psihičnega blagostanja, opredeliti dimenzije in odnose med njimi. Musek (2009) se je empirično posvetil temu vprašanju tako, da je raziskal, katere dimenzije se pojavljajo v skupnem prostoru subjektivnega emocionalnega blagostanja in psihološkega blagostanja ter kako se strukturirajo v tem prostoru. Raziskal je torej strukturo celotnega psihičnega blagostanja in njeno hierarhijo. Rezultati so podprli domnevo, da psihično blagostanje v veliki meri izhaja iz globalne, splošne dimenzije, ki preveva vse njegove pomembne vidike in komponente. Iz generalnega faktorja psihičnega blagostaja izhajata široki faktor zadovoljstva 46 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . in široki faktor smisla. Široki faktor zadovoljstva podpira hedonski model in zajema faktorje zadovoljstva, negativne in pozitivne emocionalnosti. Široki faktor smisla pa se v osnovi sklada z eudaimonskim modelom, saj zajema faktorja odnosov in rasti (Musek, 2010). ::Raziskave psihičnega blagostanja Če bi morali na splošno določiti, ali so ljudje zadovoljni oziroma nezadovoljni s svojim življenjem, bi lahko glede na raziskave ugotovili, da so ljudje v povprečju zadovoljni (Diener in Diener, 1996; Diener, Suh in Oishi, 1997; Myers in Diener, 1995). Tri četrtine ljudi meni, da so zadovoljni s svojim življenjem, in sicer ne glede na starost in spol. Razlike med mladostniki in starostniki so zelo majhne, kar pomeni, da starost najverjetneje ne vpliva na subjektivno psihično blagostanje (Lucas in Diener, 2000). Kot smo videli, starost ne vpliva pomembno na subjektivni blagor, nekaj podobnega pa lahko ugotavljamo tudi za spol, izobrazbo, rasne razlike, starševstvo in telesno privlačnost (Myers in Diener, 1995). Ženske bi naj poročale o nekoliko večjem zadovoljstvu s svojim življenjem (Wood, Rhodes in Whelan, 1989, po Musek in Avsec, 2002), vendar so se te razlike med spoloma v zadnjih letih zelo zmanjšale (Diener in Biswas-Diener, 2000). Raziskave še zmeraj potrjujejo, da so osebe v partnerskem razmerju nekoliko bolj, a ne veliko, zadovoljne s svojim življenjem kot samske, prav tako osebe z višjimi prihodki (Diener in Biswas-Diener, 2000; Diener in Oishi, 2000) ter osebe z globjim verskim prepričanjem (Myers in Diener, 1995). Demografske spremenljivke ne prispevajo prav veliko k pojasnjevanju subjektivnega psihičnega blagostanja, brez vpliva pa gotovo niso. Campbell, Converse in Rodgers (1976) so ugotovili, da starost, spol, prihodek, izobrazba in zakonski stan pojasnjujejo nekaj manj kot 20 odstotkov variance, kar pa ni zanemarljivo, če pomislimo, da je subjektivno psihično blagostanje odvisno od dolgega niza spremenljivk. ::MEDOSEBNI ODNOSI ::Kakovost medosebnih odnosov V sodobnem času so odnosi z bližnjimi bolj kot kadarkoli prej predmet stalnega preučevanja. Po eni strani imamo v zahodni družbi veliko možnosti uresničevanja ljubezenskih odnosov, po drugi strani pa lahko s precejšnjo lahkoto razdremo obstoječe nezadovoljive odnose. V intimnem odnosu s partnerjem zahtevamo visoko raven zadovoljstva, in doživimo veliko razoča- 47 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC ranje, če pričakovanja niso izpolnjena. Raziskovalci se trudijo ugotoviti, kaj pomeni zadovoljstvo v partnerskem odnosu in kako ustvariti trajen uspešen odnos (Sternger in Hojjat, 1997). Kazalci kakovosti odnosa naj bi bili težnja po fizični bližini in stikih, pripravljenost na samoodprtost in samorazkrivanje, dajanje medsebojne pomoči, intenzivnost in obseg medsebojnega komuniciranja, obseg stvari, ki jih partnerji počno skupaj, občutek medsebojne povezanosti in soodvisnosti ter zadovoljstvo z odnosom. Za večjo kakovost odnosa ni nujno potrebna večja intenzivnost teh dejavnikov. Pomemben je občutek medsebojnega ujemanja partnerjev (Ule, 2009). ::Navezanost v partnerskih odnosih Kljub priljubljenosti teorije navezanosti povsod po svetu, se raziskovanje navezanosti v Sloveniji ni posebej razvilo, ali pa se je omejilo na raziskovanje navezanosti v otroštvu, kot jo je razvil Bowlby. Tudi v svetu so dolgo raziskovali samo navezanost v otroštvu, saj so jo za razumevanje odnosov med odraslimi prvič uporabili šele konec osemdesetih let, ko sta Hazan in Shaver objavila članek o romantični ljubezni kot procesu navezanosti (Tomec, 2005). Hazan in Shaver (1987) sta ugotovila, da je odnos med odraslimi oblika navezanosti, ki vključuje tudi vedenjski sistem skrbi in spolnosti. Posameznikov stil navezanosti vpliva na kvaliteto podpore in odzivnosti v intimnih odnosih, ti pa na kvaliteto čustvene vezi med partnerjema (Feeney, 1999). Funkcije navezanosti se s starostjo postopno prenesejo s primarnega skrbnika na romantičnega partnerja (Tomec, 2005). Obstaja več stilov navezanosti, vendar sta najpogosteje omenjana in zanašo raziskavo najpomembnejša dva osnovna, in sicer anksiozni ter izogibajoči stil. Anksiozni stil navezanosti, ki se kaže kot anksiozno doživljanje partnerskega odnosa, zajema negativno samopodobo in negativna pričakovanja do partnerja. Izogibajoči stil navezanosti, ki se kaže kot izogibanje v partnerskem odnosu, pa zajema pozitivno samopodobo in negativna pričakovanja do partnerjev. To sta negativna vidika navezanosti, pozitivna pa sta varni in preokupirani stil navezanosti, ki zajemata pozitivna pričakovanja do partnerjev (Ule, 2009). V svojih dveh študijah sta Noftle in Shaver (2006) potrdila, da sta anksiozni in izogibajoči stil navezanosti pomembna napovedovalca kvalitete partnerskega odnosa. 48 psihično blagostanje, zadovoljstvo s partnerskim odnosom in doživljanje partnerskega odnosa . ::Empirične raziskave psihičnega blagostanja v povezavi z medosebnimi odnosi V nadaljevanju si bomo ogledali nekaj raziskav, ki so v svoje raziskovanje zajele nekatere izmed že prej omenjenih elementov. Vzorci temeljijo na mladih odraslih, večinoma študentih psihologije. Rowsell in Coplan (2012) sta raziskovala povezavo med sramežljivostjo, kakovostjo romantičnega odnosa in psihičnim blagostanjem. Ugotovila sta, da je sramežljivost pri mladih odraslih ne glede na spol negativno povezana s kakovostjo romantičnega odnosa in psihičnim blagostanjem ter bistveno pozitivno povezana z izogibajočim in anksioznim stilom navezanosti. Kakovost romantičnega odnosa je bila znatno pozitivno povezana s psihičnim blagostanjem, pri čemer sta bila tako anksiozni kot izogibajoči stil navezanosti znatno negativno povezana s psihičnim blagostanjem. Osnovni cilj študije je bil raziskati vlogo kakovosti romantičnega odnosa in stila navezanosti v romantičnem odnosu v povezavi s sramežljivostjo in psihičnim blagostanjem. Ugotovila sta, da je sramežljivost pomemben negativen napovedovalec psihičnega blagostanja. Psihično blagostanje je tudi pozitivno povezano s kakovostjo romantičnega odnosa in negativno povezano z anksioznim stilom navezanosti. Rezultati so pokazali znatno negativno povezavo sramežljivosti s psihičnim blagostanjem pri moških, pri ženskah pa ne. Pri udeležencih, ki so bili bolj izogibajoče navezani in so se počutili manj varne, je bilo več znatno negativnih povezav s sramežljivostjo in psihičnim blagostanjem. Vendar je bila pri nižjih stopnjah izogibajoče navezanosti, torej pri bolj varni navezanosti, povezava s sramežljivostjo in dobrim počutjem precej oslabljena. Predvidevanje, da deluje kakovost romantičnega odnosa blažilno na povezavo med sramežljivostjo in dobrim počutjem, ni bilo potrjeno. Negativna povezava med sramežljivostjo in psihičnim blagostanjem je bila oslabljena med posamezniki z manjšo stopnjo izogibajoče navezanosti. Ugotovila sta, da lahko igra stil navezanosti posebej pomembno vlogo za psihično blagostanje pri sramežljivih posameznikih. Rezultati raziskave so pokazali nizke korelacije s kakovostjo romantičnega odnosa (p = .26), z anksioznim stilom navezanosti (p = .26) in izogibajočim stilom navezanosti (p = .27) (Rowsell in Coplan, 2012). Bao je v svoji študiji osem tednov spremljala tristo študentov in raziskovala povezave med partnerskimi odnosi, psihičnim blagostanjem in pozitivnim afektom. Na splošno se je pri obeh skupinah študentov (v partnerskem odnosu in samski) pojavilo nekoliko nižje psihično blagostanje, vendar so študentje v partnerskem odnosu v tem času doživljali več pozitivnih čustev. Med drugim je ugotovila, da se dolžina partnerskega razmerja ne povezuje s psihičnim blagostanjem (Jacobs Bao, 2012). 49 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC Miller in Tedder (2011) sta raziskovala zadovoljstvo v romantičnih odnosih glede na pričakovanja in realnostjo. Ugotovila sta, da je na zadovoljstvo v razmerju vplivala dobra kakovost komunikacije med partnerjema, ki ne izključuje občasnih konfliktov. Način reševanja konfliktov je dober napovedovalec zadovoljstva z odnosom. Ugotovila sta tudi, da večji kot je razkorak med pričakovanji in realnostjo, nižja je raven zadovoljstva v partnerskem odnosu (Miller in Tedder, 2011). Loving in Slatcher (v tisku) sta dva izmed mnogih avtorjev v zadnjih treh desetletjih, ki preučujeta povezanost med zdravjem in partnerskimi odnosi. Čeprav je zdravje v tem primeru vezano na telo, so ugotovitve zanimive tudi za psihologe, ki zdravje obravnavajo kot celostno ravnovesje fizičnih, psihičnih in socialnih dejavnikov. Ugotovila sta, da prinaša partnerstvo tako moškim kot ženskam mnoge zdravstvene koristi, ob razpadu zveze ali poslabšanju odnosov pa se povečajo obolenja in smrtnost. Omenili pa smo že tudi, da so raziskave pokazale nekoliko višjo raven zadovoljstva z življenjem pri osebah v partnerskem razmerju kot pri samskih (Diener in Biswas-Diener, 2000; Diener in Oishi, 2000). Birnbaum, Mikulincer, Reis, Gillath in Orpaz (2006) so raziskovali vpliv individualnih razlik v stilu navezanosti na spolne izkušnje v povezavi s kvaliteto partnerskih odnosov. Raziskava je pokazala, da se anksiozni stil navezanosti povezuje z ambivalentno predstavo spolne izkužnje, izogibajoči stil navezanosti pa se povezuje z večjim številom tesnobnih spolnih občutkov in spoznanj. V obliki dnevnika je 241 parov 42 dni zapisovalo izkušnje s spolnostjo in občutja, ki so se pojavljala. Izkazalo se je, da so posamezniki z anksioznim stilom navezanosti doživljali pozitivne in negativne spolne izkušnje zelo intenzivno. Nasprotno pa so posamezniki z izogibajočim stilom navezanosti zavirali pozitivne učinke spolnih odnosov in škodljive učinke negativnih izkušenj s spolnostjo. Raziskovalci so zaključili, da obstaja velika verjetnost povezav med stilom navezanosti, seksualnimi strategijami in cilji v romantičnih odnosih (Birnbaum, Mikulincer, Reis, Gillath in Orpaz, 2006). Rochlen in Mahalik (2004) sta ocenjevala odnos med ženskim dojemanjem moške vloge v konfliktu ter zadovoljstvom in psihičnim blagostanje žensk v partnerskih odnosih. Ženske, ki so ocenjevale svoje partnerje višje pri točkah uspeha, moči in tekmovalnosti ter nižje pri restriktivni čustvenosti, so se izkazale za bolj depresivne in anksiozne. Na drugi strani pa so ženske, ki so ocenjevale svoje partnerje obratno, poročale o večjem zadovoljstvu z romantičnim odnosom (Rochlen in Mahalik, 2004). 50 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . ::NAMEN RAZISKAVE IN RAZISKOVALNE HIPOTEZE Osnovni namen naše empirične raziskave je podrobna seznanitev z razlikami v dveh vidikih psihičnega blagostanja (zadovoljstvom z življenjem in psihološkim blagostanjem) in zadovoljstvom v partnerskem odnosu med spoloma in tremi starostnimi skupinami (mladostništvo, zgodnja odraslost in srednja odraslost). Zanimala nas je tudi povezava med obema konstruk-toma ter njun odnos z anksioznim in izogibajočim stilom navezanosti. Tretji namen je vpogled v medsebojno poznavanje partnerjev glede zadovoljstva z življenjem in partnerskim odnosom. Raziskovalne hipoteze so razdeljene v štiri večje sklope. Prve tri hipoteze se nanašajo na psihično blagostanje, ki vključuje zadovoljstvo z življenjem in psihološko blagostanje, v povezavi z drugimi spremenljivkami. Hipoteze drugega sklopa vključujejo povezave med zadovoljstvom s partnerskim odnosom in drugimi spremenljivkami. Tretji sklop vsebuje predpostavki, ki zadevata oba stila navezanosti. Predpostavki v četrtem sklopu predvidevata povezave med dejansko oceno zadovoljstva in partnerjevo oceno. Hipoteza 1: Psihično blagostanje se ne razlikuje glede na spol. Hipoteza 2: Psihično blagostanje se s starostjo ne spreminja. Hipoteza 3: Psihično blagostanje je pozitivno povezano z zadovoljstvom v partnerskem odnosu. Hipoteza 4: Zadovoljstvo s partnerskim odnosom se ne razlikuje glede na spol. Hipoteza 5: Zadovoljstvo s partnerskim odnosom se s starostjo ne spreminja. Hipoteza 6: Dolžina partnerskega odnosa ni povezana z zadovoljstvom s partnerskim odnosom. Hipoteza 7: Psihično blagostanje je negativno povezano z anksioznim in izogibajočim stilom navezanosti. Hipoteza 8: Zadovoljstvo s partnerskim odnosom je negativno povezano z anksioznim in izogibajočim stilom navezanosti. Hipoteza 9: Zadovoljstvo z življenjem je pozitivno povezano s partnerjevo oceno zadovoljstva z življenjem. Hipoteza 10: Zadovoljstvo s partnerskim odnosom je pozitivno povezano s partnerjevo oceno zadovoljstva s partnerskim odnosom. ::METODA ::Udeleženci Pričujoča raziskava temelji na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu dijakov, študentov, njihovih staršev in učiteljev ter njihovih partnerjev. V raziskavi je 51 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC sodelovalo 134 oseb oziroma 67 parov, pri čemer je bilo 50% oseb moškega in 50% oseb ženskega spola. Starost udeležencev se je gibala med 15. in 60. letom starosti, pri čemer je povprečna starost znašala 28,6 let s standardnim odklonom 12,5 let. Udeležence smo razdelili v tri starostne skupine, pri čemer smo upoštevali Levinsonovo opredelitev (Gormly, Brodzinsky, 1993). V starostni skupini mladostništva (do 20. leta) smo zajeli 36 oseb ali 18 parov, v zgodnji odraslosti (do 30. leta) 54 oseb ali 27 parov in v srednji odraslosti (do 60. leta) 44 oseb ali 22 parov. Vzorec je vključeval 22,4% dijakov, 35,1% študentov, 29,9% zaposlenih, 10,4% nezaposlenih in 2,2% upokojenih. Med reševanjem vprašalnika je bilo časovno gledano v trenutnem partnerskem odnosu 4,5% udeležencev 1 do 3 mesece, 11,9% udeležencev 4 mesece do 1 leta, 18,7% udeležencev od 1 do 2 let, 27,6% udeležencev od 2 do 5 let, 16,4% udeležencev od 5 do 10 let in 20,9% udeležencev nad 10 let. Posamezniki so navedli tudi število svojih resnih zvez pred trenutnim partnerskim odnosom, pri čemer so si besedno zvezo "resna zveza" razlagali sami. Največ udeležencev, kar 55 oseb ali 41,0% celotnega vzorca, pred trenutnim partnerskim odnosom še ni bilo v resni zvezi, 32,1% oseb je imelo 1 resno zvezo, 17,9% oseb je imelo 2 resni zvezi, 6,0% oseb je imelo 3 resne zveze in 4 udeleženci ali 3,0% celotnega vzorca je imelo 4 resne zveze ali več. ::Pripomočki Baterija vprašalnikov vključuje tri vprašalnike, ki so že standardizirani na slovenski populaciji, ter enega, ki ni, saj je bil tokrat iz angleščine za potrebe raziskovanja preveden prvič. Objektivnost smo skušali zagotoviti z natančnimi in enopomenskimi navodili za reševanje. Uvodni del vključuje vprašanja o demografskih značilnostih vzorca (spol, starost, status, dolžina trenutnega partnerskega odnosa, število resnih zvez pred trenutnih partnerskim odnosom), osrednji del pa štiri vprašalnike. Trije vprašalniki ( swls, pwbs in ecr-r) so bili pridobljeni v indok službi Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Vprašalnik Relationship Assessment Scale smo pridobili preko spleta in ga samostojno prevedli. Vprašalniki si v bateriji vprašalnikov sledijo v spodaj navedenem vrstnem redu. Najprej smo uporabili Lestvico zadovoljstva z življenjem swls (Diener, Emmons, Larsen in Griffin, 1985). Meri zadovoljstvo z življenjem, ki je ena (kognitivna) izmed treh komponent subjektivnega emocionalnega blagostanja ali subjective emotional well-being. Zajema 5 postavk, pri čemer je potrebno vsako oceniti na 7-stopenjski lestvici (1 - sploh ne drži, 7 - povsem drži). Primer postavke je "V večini pogledov je moje življenje blizu idealnemu.". 52 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . Cronbachov alfa za vprašalnik na našem vzorcu znaša 0,878, Guttman lambda 2 pa 0,881, kar pomeni, da je vprašalnik zanesljiv. Sledil je Vprašalnik psihičnega zdravja in zadovoljstva pwbs (Ryff, 1989), ki meri psihološko blagostanje alipyschological well-being. Zajema 84 postavk, vsako postavko pa je možno oceniti na 6-stopenjski lestvici (1 - popolnoma zavračam, 6 - popolnoma se strinjam). Postavke predstavljajo šest dimenzij, ki zajemajo vse temeljne značilnosti psihičnega zdravja in so hkrati dimenzije psihičnega blagostanja: sprejemanje samega sebe (primer postavke: "Všeč mi je večina vidikov moje osebnosti."), medosebni odnosi ("Moji prijatelji in jaz sočustvujemo s problemi drug drugega."), avtonomnost ("Zaupam v svojo presojo, tudi če je v nasprotju s splošnim mnenjem."), obvladovanje okolja ("Na splošno čutim, da obvladam okoliščine v katerih živim."), smisel življenja ("Imam občutek usmerjenosti in smisla v življenju.") in osebnostna rast ("Po mojem mnenju je življenje neprekinjem proces učenja, spreminjanja in rasti."). Cronbachov alfa za vprašalnik na našem vzorcu znaša 0,956, Guttman lambda 2 pa 0,959, kar pomeni, da je vprašalnik visoko zanesljiv. Naslednja je bila Relationship assessment scale - Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom (Hendrick, 1988), ki meri splošno zadovoljstvo s partnerskim odnosom. Vsebuje 7 postavk, na katere udeleženci odgovarjajo s pomočjo 5-stopenjske lestvice. V originalu pomeni 1 - low (satisfaction), 5 - high (satisfaction). Lestvico smo prevedli iz angleščine v slovenščino tako: 1 - nizko zadovoljstvo/strinjanje, 5 - visoko zadovoljstvo/strinjanje. Primer postavke je: "Kako dober je vaš partnerski odnos v primerjavi z večino?" (ali v angleščini: "How good is your relationship compared to most?"). Cronbachov alfa za vprašalnik na našem vzorcu znaša 0,787, Guttman lambda 2 pa 0,797, kar pomeni, da je vprašalnik zanesljiv. Zadnji vprašalnik Doživljanje odnosov z bližnjimi ecr-r (Fraley, Waller in Brennan, 2000) meri doživljanje odnosov z bližnjimi, natančneje stil navezanosti na partnerja. Vsebuje dve dimenziji, anksiozni ("Kadar partnerja ni ob meni, me skrbi, da bi ga zamikala zveza s kom drugim.") in izogibajoči stil navezanosti ("Dokaj enostavno se čustveno zbližam s partnerjem."). Vprašalnik sestavlja 36 postavk, ki jih udeleženci izpolnjujejo na 7-stopenjski lestvici (1 - sploh ne drži, 7 - povsem drži). Cronbachov alfa za vprašalnik na našem vzorcu znaša 0,907, Guttman lambda 2 pa 0,915, kar pomeni, da je vprašalnik visoko zanesljiv. ::Postopek Zbiranje podatkov je potekalo od sredine aprila do konca maja 2013. V tem času so bili razdeljeni vprašalniki dijakom, študentom, njihovim staršem, 53 ÁNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC učiteljem ter njihovim partnerjem. Pridobivanje podatkov je potekalo na način papir-svinčnik, pri čemer so udeleženci vprašalnik odnesli s seboj domov in ga vrnili čez sedem do štirinajst dni. O okoliščinah reševanja vprašalnika ni podatkov, kar pomeni, da so lahko udeleženci vprašalnik kljub navodilom za samostojno in spontano reševanje reševali v paru, različno dolgo, v umirjenem ali hrupnem okolju in v podobnih neznanih okoliščinah. Preden so prejeli vprašalnik, so bili vsi udeleženci seznanjeni s tem, da bodo dobljeni podatki ostali anonimni in zaupne narave. ::REZULTATI Tabela 1: Aritmetične sredine (m), standardni odkloni (sd), minimalne (min) in maksimalne (max) vrednosti ter normalnost porazdelitve spremenljivk. Spremenljivka M SD Min Max P SWLS 24,2 5,8 5,0 35,0 0,055 2 PWBS 382,9 47,6 279,0 489,0 0,143 3 RAS 30,2 4,0 17,0 35,0 0,000 4 Anksioznost 36,9 15,4 15,0 82,0 0,000 5 Izogibanje 33,0 11,1 19,0 66,0 0,000 6 SWLS_ocena 25,7 5,7 8,0 35,0 0,002 7 RAS_ocena 30,2 3,8 16,0 35,0 0,000 Opombe: swls — skupni rezultat na Lestvici zadovoljstva z življenjem; pwbs — skupni rezultat na Vprašalniku psihičnega zdravja in zadovoljstva; ras — skupni rezultat na Relationship assessment scale — Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom; Anksioznost - skupni dosežek na dimenziji anksioznost vprašalnika Doživljanje odnosov z bližnjimi; Izogibanje — skupni dosežek na dimenziji anksioznost vprašalnika Doživljanje odnosov z bližnjimi; swLS_ocena — skupni rezultat partnerjeve ocene swls; RAS_ocena — skupni rezultat partnerjeve ocene ras. Spremenljivki zadovoljstvo z življenjem in psihološko blagostanje sta normalno porazdeljeni. Ostalih pet preučevanih spremenljivk, katerih osnovne opisne statistike so prikazane v tabeli 1, ni normalno porazdeljenih. Tabela 2: Razlike med spoloma pri psihičnem blagostanju. Spremenljivka Spol M SE P SWLS moški 23,9 0,74 0,545 ženski 24,5 0,68 PWBS moški 374,9 5,54 0,052 ženski 390,8 5,95 Opombe: swls — skupni rezultat na Lestvici zadovoljstva z življenjem; pwbs — skupni rezultat na Vprašalniku psihičnega zdravja in zadovoljstva. 54 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . Rezultati v tabeli 2 so pokazali, da razlik med spoloma pri rezultatu vprašalnikov zadovoljstva z življenjem in psihološkega blagostanja ni. Vrednost pri rezultatu vprašalnika pwbs je blizu mejni vrednosti (p < 0,05), kar nakazuje na morebitne razlike med spoloma, pri čemer imajo v povprečju nekoliko višji rezultat ženske. Slednje podpira tudi šibka korelacija med skupnim rezultatom vprašalnika pwbs in spolom, ki je prikazana v tabeli 4. Tabela 3: Razlike med starostnimi skupinami pri psihičnem blagostanju. Spremenljivka Starostna skupina M SE p SWLS mladostništvo 23,3 0,97 0,471 zgodnja odr. 24,4 0,76 srednja odr. 24,8 0,92 pwbs mladostništvo 355,0 8,31 0,000 zgodnja odr. 390,8 5,79 srednja odr. 395,9 6,47 Opombe: swls — skupni rezultat na Lestvici zadovoljstva z življenjem; pwbs — skupni rezultat na Vprašalniku psihičnega zdravja in zadovoljstva. Rezultat v tabeli 3 je pokazal, da razlik med tremi starostnimi skupinami v zadovoljstvu z življenjem ni. Nasprotno je rezultat pri skupnem dosežku na vprašalniku pwbs pokazal razlike med starostnimi skupinami v psihološkem blagostanju, pri čemer odstopa starostna skupina mladostništva, ki je v povprečju dosegla nižji rezultat. Rezultat se sklada s korelacijskim koeficientom v tabeli 4, ki prikazuje nizko pozitivno povezanost med skupnim rezultatom vprašalnika pwbs in starostjo. Tabela 4: Povezanost med spremenljivkami prvih treh hipotez. Spremenljivka 1. 2. 3. 4. 5. 1. Spol - 2. Starost - 0,095 - 3. SWLS 0,059 0,100 - 4. pwbs 0,184* 0,281** ** 0,49 5 - 5. ras - 0,044 0,069 ** 0,231 ** 0,442 - Opombe: * p < 0,05. ** p < 0,01; swls — skupni rezultat na Lestvici zadovoljstva z življenjem; pwbs — skupni rezultat na Vprašalniku psihičnega zdravja in zadovoljstva; ras — skupni rezultat na Relationship assessment scale — Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom. 55 ÁNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC Rezultati so pokazali, da se skupna rezultata na obeh vprašalnikih psihičnega blagostanja, torej zadovoljstva z življenjem in psihološkega blagostanja, statistično pomembno pozitivno povezujeta z rezultatom na vprašalniku zadovoljstva s partnerskim odnosom. Tabela 5: Razlike med spoloma pri zadovoljstvu s partnerskim odnosom. Spremenljivka Spol M u z p ras moški 69,2 2130,5 - 0,510 0,610 ženski 65,8 Opombe: ras — skupni rezultat na Relationship assessment scale — Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom. Rezultat v tabeli 5 je pokazal, da razlik med spoloma pri rezultatu vprašalnika zadovoljstva s partnerskim odnosom ni, kar podpira tudi neznatna povezava med obema spremenljivkama v tabeli 4. Tabela 6: Razlike med starostnimi skupinami pri zadovoljstvu s partnerskim odnosom Spremenljivka Starostna skupina M X2 df P ras mladostništvo 61,5 1,439 2 0,487 zgodnja odr. 71,4 srednja odr. 67,6 Opombe: ras — skupni rezultat na Relationship assessment scale — Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom. Rezultati, prikazani v tabeli 6, so pokazali, da se zadovoljstvo s partnerskim odnosom ne razlikuje med tremi starostnimi skupinami. To se sklada z neznatno velikostjo korelacijskega koeficienta, prikazanega v tabeli 4. Rezultati so pokazali, da se zadovoljstvo s partnerskim odnosom in dolžina partnerskega odnosa statistično pomembno, vendar šibko negativno povezujeta, r = -0,107, p < 0,05. Potemnjeni korelacijski koeficienti v tabeli 7 so pokazali statistično pomembno povezanost med skupnimi rezultati na vprašalnikih swls, pwbs in ras na eni strani ter anksioznim in izogibajočim stilom navezanosti na drugi strani. Najnižja je nizka negativna povezanost med zadovoljstvom z življenjem in obema stiloma navezanosti. Najmočnejša povezanost je zmerna negativna povezanost med psihološkim blagostanjem in obema stiloma navezanosti. Nekoliko šibkejša je zmerna negativna povezanost z zadovoljstvom s partnerskim odnosom. 56 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . Tabela 7: Povezanost med spremenljivkami sedme in osme hipoteze. Spremenljivka 1. 2. 3. 4. 5. i. swls - 2. PWBs 0,495** - 3. ras 0,231** 0,442** - 4. Anksioznost - 0,195* - 0,563** - 0,406** - 5. Izogibanje - 0,308** - 0,568** - 0,496** 0,649** - Opombe: * p < 0,05. ** p < 0,01; swls — skupni rezultat na Lestvici zadovoljstva z življenjem; pwbs — skupni rezultat na Vprašalniku psihičnega zdravja in zadovoljstva; ras — skupni rezultat na Relationship assessment scale — Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom; Anksioznost — skupni dosežek na dimenziji anksioznost vprašalnika Doživljanje odnosov z bližnjimi; Izogibanje — skupni dosežek na dimenziji anksioznost vprašalnika Doživljanje odnosov z bližnjimi. Tabela 8: Povezanost med spremenljivkami devete in desete hipoteze. Spremenljivka 1. 2. 3. 4. 1. swls - 2. swLs_ocena 0,495** - 3. ras 0,231** 0,157 - 4. RAs_ocena 0,166 0,356** 0,614** - Opombe: *** p < 0,01; swls — skupni rezultat na Lestvici zadovoljstva z življenjem; swLs_ocena — skupni rezultat partnerjeve ocene swls; ras — skupni rezultat na Relationship assessment scale — Lestvica zadovoljstva s partnerskim odnosom; RAs_ocena — skupni rezultat partnerjeve ocene ras. Rezultati v tabeli 8 so pokazali statistično pomembno povezanost med obema spremenljivkama zadovoljstva in ocenama partnerjev. Skupni rezultat na vprašalniku zadovoljstva z življenjem je zmerno pozitivno povezan s skupnim rezultatom partnerjeve ocene zadovoljstva z življenjem na istem vprašalniku. Nekoliko močneje, zmerno pozitivno, sta povezana tudi skupni rezultat na vprašalniku zadovoljstva s partnerskim odnosom in partnerjeva ocena zadovoljstva z življenjem na istem vprašalniku. ::DISKUSIJA V pričujoči raziskavi smo se osredotočili na raziskovanje povezav med spolom in starostjo na eni strani ter na drugi strani s psihičnim blagostanjem, ki ju v tem primeru določata spremenljivki zadovoljstvo z življenjem in psihološko blagostanje, z zadovoljstvom s partnerskim odnosom ter z doživljanjem partnerskega odnosa. Ker je vzorec zajemal izključno pare, smo 57 ÁNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC preverili tudi medsebojno poznavanje partnerjevega zadovoljstva z življenjem in partnerskim odnosom. Na podlagi preteklih raziskav (Myers in Diener, 1995) in raziskave na našem vzorcu smo ugotovili, da razlik med moškimi in ženskami pri psihičnem blagostanju ni. Starejše raziskave (Wood, Rhodes in Whelan, 1989, po Musek in Avsec, 2002) so v preteklosti pokazale večje razlike med spoloma, vendar so se te z leti zmanjšale (Diener in Biswas-Diener, 2000), kar se pri naši raziskavi odseva pri primerjavi rezultatov vprašalnika psihičnega zdravja in zadovoljstva, ki meri psihološko blagostanje. Tukaj se je vrednost približala mejni, pa tudi pozitivna korelacija med spremenljivkama je sicer nizka, a opazna. Spodbudno je, da se razlike med spoloma sčasoma manjšajo, saj to nakazuje na vedno večjo socialno enakovrednost, avtonomnost obeh spolov, dobre medosebne odnose, osebnostno rast in ugotavljanje oz. poznavanje življenjskega smisla ne glede na spol. Nekoliko višje psihološko blagostanje pri ženskah je posledica višjega povprečja na dimenzijah medosebni odnosi, smisel življenja in osebnostna rast. Ženske v našem vzorcu doživljajo več zadovoljstva v medosebnih odnosih, dojemajo svoje življenje kot bolj smiselno ter menijo, da bolj osebnostno rastejo, vendar so pri ostalih treh dimenzijah (sprejemanje sebe, avtonomnost in obvladovanje okolja) izenačene z moškimi. Tudi na splošno so ženske po nekaterih raziskavah (Costa, Terracciano in McCrae, 2001) bolj vešče mehke miselnosti, bolj sprejemljive ter verjetno zato bolj željne socialne interakcije, medtem ko se iskanju življenjskega smisla in osebnostni rasti morda približujejo skozi različne novodobne prakse, kot sta joga in meditacija. Rezultati kljub šibkemu, a opaznemu nakazovanju na višje psihološko blagostanje žensk potrjujejo našo predpostavko o enakosti oziroma podobnosti rezultatov v psihičnem blagostanju med spoloma. Predpostavili smo, da se psihično blagostanje s starostjo ne spreminja. Rezultati so na vzorcu udeležencev, ki smo jih razdelili v tri starostne skupine, pokazali, da razlike med skupinami obstajajo. Slednje velja le za spremenljivko psihološkega blagostanja, merjeno na vprašalniku psihičnega zdravja in zadovoljstva, ne pa tudi za zadovoljstvo z življenjem, merjeno z veliko krajšim vprašalnikom. Razlike so opazne torej le na vprašalniku s šestimi dimenzijami, pri čemer so mladostniki dosegli veliko nižji povprečji rezultat kot udeleženci v zgodnji odraslosti ter na prehodu tridesetih in v srednji odraslosti. Če pogledamo rezutate po starostnih skupinah na posameznih dimenzijah, ki so priloženi v tabeli 12 v prilogi, vidimo, da razlik med skupinami ni le na dimenziji medosebni odnosi. Na ostalih petih dimenzijah se razlike povečujejo s starostjo, razen pri osebnostni rasti, ki ima svoj vrh na našem vzorcu v zgodnji odraslosti. To podpira tudi nizka pozitivna kore-lacija med starostjo in psihološkim blagostanjem. Dimenzije avtonomnosti, 58 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . sprejemanja sebe, obvladovanja okolja in smisla življenja smiselno razlikujejo mladostništvo od starejših starostnih skupin, saj so to tiste značilnosti, ki se povezujejo z odraščanjem, osamosvajanjem in pridobivanjem novih življenjskih izkušenj. Hipoteza, ki smo jo predpostavili, se tako ne sklada z rezultati naše raziskave. Preverjali smo tudi povezavo med psihičnim blagostanjem in zadovoljstvom v partnerskem odnosu. Ugotovili smo, da je povezava močnejša, in sicer zmerna, pri psihološkem blagostanju. To je verjetno posledica daljšega vprašalnika s šestimi dimenzijami, ki zajema tudi komponento medosebnih odnosov. Zadovoljstvo z medosebnimi odnosi na splošno in s partnerskim odnosom se tako smiselno povezujeta, kar se odraža v večji povezanosti z vprašalnikom psihičnega zdravja in zadovoljstva. Udeleženci, ki so bolj zadovoljni s partnerskim odnosom, so verjetno bolj zadovoljni z življenjem in posameznimi komponentami življenja nasploh ter obratno. Točnih medsebojnih vplivov spremenljivk ne moremo določiti, vendar lahko zaključimo, da so povezave smiselne. Podobno kot pri prvi hipotezi smo tudi pri četrti predvidevali, da se zadovoljstvo s partnerskim odnosom ne razlikuje med moškimi in ženskami. Ugotovili smo, da razlik med spoloma in povezave med spremenljivkama ni. V laičnih pogovorih velikokrat opazimo predpostavke, da moški niso zadovoljni z nadležnimi in vsiljivimi partnericami ter posledično s samim odnosom. Po drugi strani slišimo predvidevanja, da so ženske tiste, ki se nenehno trudijo za izboljšanje partnerskega odnosa, ker z njim niso zadovoljne. Rezultati na našem vzorcu so pokazali, da so tako moški kot ženske enako zadovoljni s svojim partnerskim odnosom, kar nakazuje na enako ali vsaj podobno doživljanje najintimnejših odnosov, pri čemer je pomembna enakovredna (ne)prisotnost nekaterih osebnostnih značilnosti in (ne)obvladanje socialnih veščin. Ugotovili smo, da se zadovoljstvo s partnerskim odnosom s starostjo ne spreminja, torej da se razlike med posameznimi starostnimi skupinami na našem vzorcu ne kažejo. To je nasprotno od ugotovitev pri drugi hipotezi, kjer smo opazili statistično pomembno nižje psihično blagostanje pri mladostnikih in zviševanje psihičnega blagostanja s starostjo. Rezultat je skladen z našimi predvidevanji, vendar neskladen z rezultati druge in tretje hipoteze. Če se psihično blagostanje in zadovoljstvo s partnerskim odnosom povezujeta, bi predvidevali, da so opazne razlike, ki veljajo za starostne skupine pri enem konstruktu, prisotne tudi pri drugem. Povezav med konstruktoma še vedno ne razumemo v celoti in jih tako ne potrjujemo, lahko pa nanje smiselno sklepamo. Zadovoljstvo s partnerskim odnosom je navsezadnje v našem primeru in z našo mero enostavnejši konstrukt, ki ne zaznava občutljivih razlik med posamezniki. Po drugi strani pa je zadovoljstvo s partnerskim odnosom 59 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC kot tako enako v vseh starostnih skupinah in ni odvisno od splošnega, bolj kompleksnega konstrukta psihološkega blagostanja. Ena izmed bolj zanimivih ugotovitev naše raziskave, ki je nasprotna našemu prvotnemu predvidevanju, je negativna povezanost dolžine partnerskega odnosa z zadovoljstvom v partnerskem odnosu. Povezanost med spremenljivkama je sicer zelo šibka, a kljub temu spodbuja k razmisleku o morebitni povezavi. Udeleženci v naši raziskavi so bili s svojim partnerskim odnosom nekoliko bolj zadovoljni, če so bili v zvezi manj časa. Pri tem naj opozorimo na to, da je bilo udeleženih posameznikov, ki so v partnerski zvezi manj kot eno leto v raziskavi, le 16,4%. Čeprav povezave z zagotovostjo ne moremo potrditi, lahko sklepamo, da so sveže zaljubljeni pari s svojim novim partnerskim odnosom bolj zadovoljni, ker so še v začetni fazi razvoja odnosa, za katero je značilna zaljubljenost. Kot pravi Milivojevic (1993), je zaljubljenost afektivno stanje, ki je posledica nezavedne pojekcije idealizirane predstave o moškem ali ženski. Pri ljubezni je odnos zasnovan na stvarnosti, ta pa se razkrije z večjo verjetnostjo šele skozi čas, po določenem časovnem obdobju po začetku partnerskega odnosa. V tem primeru bi bili še posebej zanimivi in veliko bolj relevantni rezultati vzdolžne študije, ki bi prikazala bolj realno sliko o zadovoljstvu s partnerskim odnosom glede na trajanje partnerskega odnosa. Nadalje smo ugotovili in potrdili naša predvidevanja, da sta oba stila navezanosti, anksiozni in izogibajoči, negativno povezana s psihičnim blagostanjem in zadovoljstvom s partnerskim odnosom. Pri tem sta še posebej izpostavljeni zmerna negativna povezanost s psihološkim blagostanjem ter z zadovoljstvom s partnerskim odnosom, medtem ko je povezanost z zadovoljstvom z življenjem nizko negativna. Rezultati so smiselni, saj sta oba omenjena stila navezanosti negativna, kar pomeni, da zajemata negativna pričakovanja do partnerjev. Če so pričakovanja že v osnovi negativna, je lahko to povod za samouresničujočo se prerokbo (Merton, 1957), kar sproži nezadovoljstvo v partnerskih odnosih in nezadovoljstvo z medosebnimi odnosi, socialnimi interakcijami kot pomembnim vidikom življenja ter z življenjem na splošno. Naše novo obnašanje je negativno, saj je posledica napačnega ali celo racionalno neutemeljenega razumevanja ter doživljanja odnosa, zato postane ta negativnost v partnerskem odnosu resnična. Zadnji sklop predpostavk se navezuje na medsebojno poznavanje partnerjev. Predvidevali smo, da se partnerja med seboj poznata tako dobro, da bodo rezultati vprašalnikov zadovoljstva z življenjem in zadovoljstva s partnerskim odnosom korelirali z rezultati partnerjevih ocen za partnerjevo zadovoljstvo. Naši predpostavki sta se na našem vzorcu izkazali za resnični, saj se pri obeh vprašalnikih dejanski rezultat zmerno pozitivno povezuje s partnerjevo oceno. Povezava je močnejša pri zadovoljstvu s partnerskim odnosom, kar je predvi- 60 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . dljivo, saj se partnerji verjetno med seboj pogovarjajo več o skupnih točkah, ki tvorijo partnerski odnos, kot o posameznih vidikih življenja, ki niso nujno del partnerskega odnosa. Vsekakor se obe vrsti zadovoljstva med seboj prepletata, kot smo že ugotovili pri tretji hipotezi, a so nekatere povezave močnejše kot druge. Dodaten vzrok za boljše poznavanje partnerjevega zadovoljstva s partnerskim odnosom kot z življenjem je morda ta, da partnerja sproti aktivno in skupno rešujeta morebitne probleme ter se nenehno trudita za izboljšanje odnosa, medtem ko je samostojno aktivno prizadevanje za izboljšanje lastnega življenja, in posledično zadovoljstva z življenjem, obširno in naporno. V naši raziskavi smo pravilno predvidevali odnose, povezave in obnašanje konstruktov pri našem vzorcu pri osmih hipotezah, napačno pa pri dveh hipotezah, drugi in šesti. Med raziskovanjem so se pojavile pomanjkljivosti na ravni vzorca, baterije vprašalnikov in metode zbiranja podatkov. Prvi sklop pomanjkljivosti zadeva vzorec, ki je bil majhen, in tako manj relevanten ter reprezentativen. Prav tako je bila razporejenost parov po starostnih skupinah neenakomerna, kar je otežilo in izkrivilo primerjavo rezultatov po skupinah. Še eno pomanjkljivost predstavlja starost udeležencev, ki niso bili strogo razdeljeni v obdobje mladostništva, zgodnje in srednje odralosti, saj je bilo veliko študentov po nekaterih merilih še zmeraj mladostnikov, nekaj udeležencev iz srednje odraslosti pa bi lahko še vedno umestili v obdobje zgodnje odraslosti. Drugi sklop pomanjkljivosti raziskave se nanaša na baterijo vprašalnikov, ki je bila v izhodišču predolga. Glede na povratne informacije so se udeleženci v vprašanja poglabljali do te mere, da so vprašalnik reševali skoraj polovico časa dlje od predvidenega. Razen tega so bila nekatera vprašanja po njihovih besedah zaradi svoje dvoumnosti in nejasnosti precej zahtevna. Zadnja vrsta pomanjkljivosti se navezuje na zbiranje podatkov, ki je bilo zaradi narave raziskovanja oteženo. Testiranje je potekalo po parih, kar pomeni, da so morali udeleženci vprašalnike posredovati svojim partnerjem in jih nato skupaj s svojimi vprašalniki čez približno štirinajst dni vrniti. Čeprav so bila ustna in pisna navodila jasna in poudarjena, kažejo povratne informacije na to, da so nekateri vprašalnik reševali v paru. Različna pripravljenost in motiviranost udeležencev ter neenotno fizično okolje reševanja so dodaten odraz različnih okoliščin reševanja vprašalnika in s tem vprašljivosti glede objektivnosti raziskave. Način zbiranja podatkov je tudi vzrok za velik osip vzorca, saj je vprašalnike vrnila le približno polovica vseh oseb, ki so prejele vprašalnik. Raziskava poudarja vedno večji pomen psihičnega blagostanja, ki zajema vse pomembnejše vidike življenja, tudi medosebnega. Povratne informacije udeležencev so bile, razen slabega prevoda lestvice in dolžine celotne baterije vprašalnikov, večinoma pozitivne. Nekateri so se ob koncu celo zahvalili, ker so se s svojim partnerjem končno pogovorili o stvareh, na katere že dolgo niso 61 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC pomislili ali pa niso imeli primernega povoda za pogovor. Po drugi strani so se lahko zamislili nad lastnim življenjem in delovanjem ter se ob morebitnem nezadovoljstvu ustrezno aktivirali. Raziskava je obravnavala tudi vprašanje, koliko se partnerji dejansko medsebojno poznajo, pri čemer smo naleteli na spodbudne odgovore. Vendar je prostora za medsebojno spoznavanje še ogromno, saj konstrukti kljub sorodnosti in podobnosti med seboj niso tako močno povezani. Rezultate raziskave bi lahko uporabili kot preliminarno izhodišče za prihodnje raziskave na večjih vzorcih. Zanimivo bi bilo preveriti povezave z drugimi psihološkimi konstrukti, recimo s čustveno inteligentnostjo. Rezultati te raziskave bi lahko bili v pomoč terapevtom in vsem, ki se ukvarjajo z ljudmi v blagi duševni stiski. Rezultati so lahko povod za osnovanje programa aktivnosti za osebe, ki želijo povečati svoje življenjsko zadovoljstvo, urediti medosebne in intimne odnose ter zaživeti polnejše življenje. ::SKLEP Ob koncu lahko pritrdimo misli, da smo s pričujočo raziskavo ugotovili, da se razlike med spoloma v psihičnem blagostanju in zadovoljstvu s partnerskim odnosom pri našem vzorcu ne kažejo. Spoznali smo tudi, da se razlike med starostnimi skupinami našega vzorca kažejo le pri zadovoljstvu s partnerskim odnosom, medtem ko se pri psihičnem blagostanju ne kažejo. Nadalje smo zaključili, da partnerji dobro poznajo zadovoljstvo z življenjem in partnerstvom pri svojem partnerju. Kljub pomanjkljivostim raziskave ima naša raziskava pomembno uporabno vrednost. Navsezadnje je ukvarjanje z omenjenimi in tudi drugimi psihološkimi konstrukti s področja pozitivne psihologije zelo dobrodošlo še zlasti v času gospodarske krize, ki prinaša naporno življenje, polno novih izzivov. 62 PSIHIČNO BLAGOSTANJE, ZADOVOLJSTVO S PARTNERSKIM ODNOSOM IN DOŽIVLJANJE PARTNERSKEGA ODNOSA . ::LITERATURA Bao, K. J. (2012): The Course of Well-Being in Romantic Relationships: Predicting Positive Affect in Dating Participants. Psychology, 3, 1091-1099. Birnbaum, G. E., Mikulincer, M., Reis, H. T., Gillath, O. in Orpaz, A. (2006): When Sex Is More Than Just Sex: Attachment Orientations, Sexual Experience, and Relationship Quality. Journal of Personality and Social Psychology, 91, 929-943. Campbell, A., Converse, P. E. in Rodgers, W. L. (1976): The quality of American life. New York: Russell Sage Foundation. Costa, P. T., Terracciano, A. in McCrae, R. R. (2001): Gender Differences in Personality Traits Across Cultures: Robus in Surprising Findings. Journal of Personality and Social Psychology, 81, 322-331. Diener, E. in Biswas-Diener, R. (2000): New directions in subjective well-being research: The cutting edge. Indian Journal of Clinical Psychology, 27, 21-33. Diener, E. in Diener, C. (1996): Most people are happy. Psychological Science, 7, 181-185. Diener, E. in Oishi, S. (2000): Money and happiness: Income and subjective well-being across nations. V: E. Diener in E. M. Suh (ur.) Subjective well-being across cultures. Cambridge, MA: MIT Press. Diener, E., Suh, E. in Oishi, S. (1997): Recent findings on subjective well-being. Indian Journal of Clinical Psychology, 24, 25-41. Hazan, C. in Shaver, P. R. (1987): Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of personality and social psychology, 52, 511—524. Loving, T. J., & Slatcher, R.B. (v tisku): Romantic relationships and health. V: J. Simpson & L. Campbell (ur.), The Oxford Handbook of Close Relationships. Oxford: New York. Pridobljeno na spletu, dne 5. 4. 2013: http://richslatcher.com/papers/LovingSlatcher_RelsHealthchapter.pdf. Lucas, R. E. in Diener, E. (2000): Personality and subjective well-being across the life span. V: D. Molfese in V. Molfese (ur.) Temperament and personality development across the life span, Mahway, NJ: Lawrence Erlbaum Associates. Merton, R. K. (1957): Social theory and social structure. New York, Free Press of Glencoe. Milivojevic, Z. (1993): Emocije. Psihoterapija i razumevanje emocija. Novi sad: Prometej. Miller, J. in Tedder, B. (2011): The Discrepancy Between Expectations and Reality: Satisfaction in Romantic Relationships. Hanover: Hanover College. Pridobljeno na spletu, dne 5. 4. 2013: http:// psych. hanover.edu/research/Thesis12/papers/Millar%20Teddar%20Final%20Paper.pdf. Musek, J. (2009): Dimenzije psihičnega blagostanja. Anthropos(Ljubljana), 1-2, 139-160. Musek, J. (2010): Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti. Musek, J. in Avsec, A. (2002): Pozitivna psihologija: subjektivno (emocionalni) blagor in zadovoljstvo z življenjem. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Pridobljeno na spletu, dne 5. 4. 2013: http://musek. si/Teksti/Pozitivna%20psihologija.pdf. Myers, D. G. in Diener, E. (1995): Who is happy? Psychological Science, 6, 10-19. Noftle, E. E. in Shaver, P. R. (2006): Attachment dimensions and the big five personality traits: Associations and comparative ability to predict relationship quality. Journal of Research in Personality, 40, 179-208. Rochlen, A. B. in Mahalik, J. R. (2004): Women's Perceptions of Male Partners' Gender Role Conflict as Predictors of Psychological Well-Being and Relationship Satisfaction. Psychology of Men & Masculinity, 5, 147-157. Rowsell, H. C. in Coplan, R. J. (2012, September 17): Exploring Links Between Shyness, Romantic Relationship Quality, and Well-Being. Canadian Journal of Behavioural Science / Revue canadienne des sciences du comportement. Advance online publication. doi: 10.1037^0029853 Ryff, C. D. (1989): Happiness is everything, or is it? Explorations on the meaning of psychological well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 57, 1069-1081. Ryff, C. D., in Keyes, C. L. M. (1995): The structure of psychological well-being revisited. Journal of Personality and Social Psychology, 69, 719-727. 63 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 43-64 LUCIA KLASINC Sternberg, R. J. in Hojjat, M. (1997): Satisfaction in close relationships. New York: The Guilford Press. Tomec, E. (2005): Navezanost v odraslosti. Anthropos (Ljubljana), 1, 399-415. Ule, M. (2009): Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 64 Dare S. Kovacic BOLEČINA: PSIHOLOŠKA STRAN MEHANIZMA PREŽIVETJA 65-86 UNIVERZITETNI REHABILITACIJSKI INŠTITUT SOČA LINHARTOVA 51, 1000 LJUBLJANA DARE.KOVACIC@IR-RS.SI DARES.KOVACIC@GMAIL.COM ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK 616.8-009.7:159.923:616-083 ::POVZETEK Znamenita uradna definicija bolečine Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (iasp), po kateri je ta 'neprijetna čutna in čustvena izkušnja, povezana z dejansko ali možno poškodbo tkiva ali pa je opisana v takih izrazih', priznava psihološki strani pomembno vlogo. Ta je še posebej velika pri dolgotrajni, kronični bolečini z nejasno telesno patologijo in brez naravne zaščitne funkcije. To pomeni, da bolečina ni enostavna posledica in mera stanja poškodovanosti tkiva, ampak precej bolj zapleteno dogajanje, v katerem delujejo biološki, psihološki in socialni dejavniki. Zato mora biti v raziskovanje in zdravljenje kronične bolečine vključen psihosocialni vidik, ki poleg določitve vrste bolečine z osnovno nevrofiziologijo in patologijo, obsega čutno, čustveno, vedenjsko in spoznavno razsežnost ter biološko in morebitno psihološko funkcijo. V takem pojmovanju bolečine dihotomija med organsko in tako imenovano psihogeno ni smiselna. To so teme, ki jih zgoščeno obravnava ta razprava, tovrstno sistematično spoznavanje bolečine pa je le korak h glavnemu cilju: ublažiti bolečino in zmanjšati onesposoblje-nost zaradi njenih posledic. Ključne besede: bolečina, psihološki dejavniki bolečine, klasifikacija bolečine, kronična bolečina, psihogena bolečina ABSTRACT PAIN: PSYCHOLOGICAL SIDE OF THE SURVIVAL MECHANISM The well-known International association for the study of pain (isap) definition of pain as 'an unpleasant sensory and emotional experience associated with actual or potential tissue damage, or described in terms of such damage.' implicitly acknowledges the important role of psychology. It is especially important in persistent, chronic pain with unclear somatic pathology and absence of biological function of protection. This means that pain is not a simple consequence and measure of the damage of the tissues, but a complex process of many biological-somatic, psychological and social factors. That is why the comprehensive research and clinical practice of chronic pain treatment must consider a broad psychosocial aspect that includes - besides determination of pain type with its basic neurophysiology and pathology - sensory, affective, motivational, behavioral and cognitive dimension, including biological and eventual psychological function. Within such concept of pain the dichotomy between organic and psychogenic pain has no sense. These are the topics of the present treatise, but this kind of systematic exploration is just a 66 bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja stage to the main aim: to alleviate the pain and reduce pain related disability. Key words: pain, psychological factors of pain, pain classification, chronic pain, psychogenic pain, ::1. OSNOVNE ZNAČILNOSTI IN OPREDELITVE Bolečina je elementarna, univerzalna in hkrati osebna izkušnja. Njena osnovna doživljajska vsebina je neprijetnost, od blage nevšečnosti do skrajne agonije, povečano splošno vzburjenje, občutje nevarnosti-ogroženosti in nujna težnja, da jo čim prej prekinemo in se zaščitimo. Pravzaprav smo pripravljeni storiti vse, da se neha in eden glavnih ciljev medicine je odprava ali ublažitev bolečine. Hipokrat, ki je med prvimi menil, da so vzroki bolezni naravni in ne božji, in uporabljal zdravilno moč narave, je naredil za bolečino nekakšno izjemo, ko je (kot mu je pripisano) dejal, da je lajšanje bolečine božansko delo. Za trpečega je res tako. A če je lajšanje bolečine božansko delo, čigavo delo je bolečina? Od kod izvira? Zakaj zlahka obvladuje vse doživljanje? Kajti moč bolečine je izjemna, kaže se v trenutni neposredni izkušnji, v osebnem doživljanju in nato v duhovnem življenju družbe, ko je del obredov prehoda in žrtvovanja, orodje grožnje in obvladovanja in ker je neposredni dokaz telesnega v duševnem in duhovnem svetu. Izvora te moči vendarle ni težko odkriti, to je intenzivnost in neposrednost doživljanja ter njena temeljna funkcija - ohranitev celovitosti telesa in obstanek življenja. Elementarnost bolečine ne pomeni, da je enostavna, saj jo določajo mnogi fizični, biološki, nevrofiziološki, psihološki in socialno-kulturni dejavniki. Po uradni definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (International association for the study of pain - isap, 2011) je neprijetna čutna (senzorna) in čustvena izkušnja, povezana z dejansko ali možno poškodbo tkiva ali pa je opisana v takih izrazih. Ta opredelitev zajame tipično bolečinsko situacijo poškodbe, ko je prisoten bližnji fizični vzrok (dražljaj) za bolečino; gre pa širše kajti 'povezanost z možno poškodbo' pomeni, da za doživljaj bolečine ni nujna povezava z določenim škodljivim fizičnim vzrokom pač pa je dovolj že zaznava in ocena možnosti škode; posredno pomeni pa tudi, da aktivnost v bolečinskih sprejemnikih (nociceptorjih) in bolečinskih poteh še ni bolečina. Bolečina pri človeku je neposredna zavestna izkušnja, obsegajoča tudi razlago občutka, ki signalizira poškodbo, nanjo pa vplivajo čustveni, spoznavni (ocena, prepričanje, spomin), medosebni, socialni in kulturni dejavniki, gre za več kot le fizično in fiziološko dogajanje, gre za psihološki proces in psihološko stanje. V ozadju razumevanja bolečine je torej klasični problem odnosa telesno -duševno, ki je v zdravstveni praksi neredko poenostavljen na dualizem oziroma dihotomijo v smislu vprašanja ali je vzrok bolečine organski ali psihološki. In 67 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ to kljub mnogim nasprotnim dokazom o kompleksnosti in povezanosti, sklicevanju na biopsihosocialni model razumevanja zdravja in večji razlagalni moči enotnega, celovitega pojmovanja, v okviru katerega si lahko predstavljamo ta odnos. Telesna bolečina in duševno trpljenje sta različni izkustvi, a o popolni ločenosti ne moremo govoriti enostavno zato, ker huda poškodba sproži tudi občutja šoka, presenečenja, strahu, tesnobe, morda še jeze (npr. na povzročitelja) in kasneje potrtosti; po drugi strani duševno trpljenje tudi boli in to ne le metaforično, spremljajo pa ga podobne telesne (nevrofiziološke, organske) spremembe. V mnogih jezikih ima bolečina pomen telesnega in duševnega trpljenja, ki je sestavina mnogih kompleksnih čustev kot so žalost, potrtost, melanholija, doživljanje izgube, slovesa, praznine, tudi kot hrepenenje, nostalgija (domotožje, otožnost po preteklosti, gr. algos - bolečina), frustracija, ljubosumje, tesnoba, občutje zavrnjenosti, nesprejetosti, osamljenosti. Razumemo jo še širše kot filozofsko bolečino, svetobolje zaradi neskladja med stvarnim in idealnim svetom. Ti skupni pomeni so odraz temeljne povezanosti, pravzaprav enotnosti telesnega in duševnega. Ne le psihološki, temveč tudi 'trdi' dokazi nevrofiziologije - na primer podobna aktivnost možganske cingularne (osrednje obkrožne) skorje pri telesni poškodbi in socialni zavrnitvi (Kross idr., 2011) kažejo enako osnovo obeh, telesne bolečine in duševnega trpljenja. Bolečina je - podobno kot čustva, s katerimi se delno prekriva - kraljevska pot, čeprav precej zavita, po kateri ponovno odkrivamo to enotnost. Univerzalnost, elementarnost in s tem domačnost bolečinske izkušnje pa je varljiva. Ker je v bistvu subjektivna, nikoli res ne vem, kaj nekdo drug doživlja - kar v jedru velja za katerikoli doživljaj - , ko se pritožuje nad bolečino ali jo kako drugače izraža v vedenju. Znotraj te izkušnje je čutna (senzorno--diskriminativna; kraj, jakost, kvaliteta), čustvena (afektivno-motivacijska; strah, anksioznost, depresivnost), spoznavna (kognitivno-evaluativna; misli, ocena o vzroku in pomenu) (Melzack in Casey, 1968) in vedenjska (ali težnja k določenemu vedenju - največkrat umiku) razsežnost. Čutna razsežnost je v neposrednem intenzivnem neprijetnem občutenju. Čustvena in spoznavna razsežnost je nekako globlja in težja, je tesnobno občutje, da se dogaja kvarje-nje in uničevanje najdragocenejšega, kar imamo in kar smo - tkiva, organov, sposobnosti, telesnega, duševnega in duhovnega življenja (Kovačič, 2000). Bolečina je subjektivna interpretacija vsega tega skozi osebni nabor izkušenj, občutkov, čustev, znanja, prepričanj in ne opis zunanjih preverljivih dejstev. Zato je samotna izkušnja, del notranjega sveta kot so to zaznava rdeče barve, omotica zaljubljenosti ali vznesenost ob poslušanju Beethovna - vendar z intenzivno, življenjsko pomembno ter neprijetno prisilo k nujnemu dejanju, ki bi jo zmanjšalo. Ne da se je spoznati in izmeriti neposredno in objektivno. Še najbližje neposrednemu spoznanju je empatija, spontano občutenje čustvene- 68 BOLEČINA: PSIHOLOŠKA STRAN MEHANIZMA PREŽIVETJA ga stanja drugega, delno prirojena (aktivnost omrežja zrcalnih nevronov) in delno naučena zmožnost (na osnovi lastnih izkušenj v podobnih okoliščinah). O bolečini drugega je seveda možno sklepati posredno na osnovi posameznikovega besednega opisa, njegovega vedenja, telesnega izražanja, razpoloženja in čustvovanja. Tipični takojšnji vedenjski vzorci so vzdihi, stoki, jok, vpitje, napete mišice, napete obrvi, veke in usta, togi in sunkoviti gibi, zdr-zljaji, trzaji, umikanje, dotikanje bolečega predela, težko, sunkovito dihanje, refleksne in avtonomne reakcije (bledica, rdečica, bruhanje, povečan pulz, slabost, dušenje itd.), včasih pa popolno mirovanje in pasivnost kot pozorno in oprezno pričakovanje in zaznavanje ali kot poskus preprečitve nadaljnjih bolečin. Nadalje je bolečina drugega opazna tudi v bolj trajnih in obsežnejših vedenjskih vzorcih, v spremembah funkcioniranja, zmanjšanju dejavnosti, zmanjšanju zmožnosti za mnoga opravila, pasivnosti, v jemanju zdravil in iskanju zdravstvene pomoči. O njej je seveda možno sklepati tudi na osnovi poznavanja dražljajske situacije, ki običajno povzroči poškodbo in bolečino. Tipični dogodek, v katerem se začne bolečina je poškodba, ko na telo deluje zunanji dražljaj, ki je tako intenziven, da prekorači ne le prag občutenja, to je absolutni senzorni prag, ampak tudi prag zaznave bolečine, to je najnižjo jakost dražljaja, ki jo oseba čuti boleče. Če se jakost dražljaja še veča lahko pride do praga znosnosti (tolerance), najvišje jakosti dražljaja, ki jo je oseba še voljna prenesti v določeni situaciji (isap, 2011). Ta prag se lahko še zviša, če je oseba spodbujena naj še zdrži in/ali da ne bo škodljivih posledic. Govorimo torej o štirih vrstah pragov bolečine - občutenja, zaznave, znosnosti in spodbujene znosnosti -, ki so razen prvega precej odvisni od posameznika, splošnega telesnega in psihičnega stanja (utrujenost, zdravstveno stanje, razpoloženje, poteze, pričakovanja, vloge, situacije), pa tudi od etnične in kulturne pripadnosti. Medtem ko je prag občutenja podoben za vse ljudi in skoraj univerzalen, so etnične in kulturne razlike glede praga zaznave bolečine precejšnje, glede praga znosnosti pa še večje (Katz in Melzack, 2009). Vse te razlike jasno kažejo kompleksnost bolečine in njeno povezanost s psihološkimi, socialnimi in kulturnimi dejavniki. Doživljanje bolečine predpostavlja zavedanje bolečine. Pravzaprav, ali je sploh možno, da me boli, a se tega ne zavedam in o tem nič ne vem? Če gre za čutno, senzorno raven zavedanja, potem to ni možno, saj moč bolečine vsaj za trenutek zahteva popolno pozornost in zavedanje, s tem pravzaprav bolečina izpolni svojo evolucijsko nalogo zaščite v sedanjem trenutku s celovito reakcijo umika in v bodoče z zapomnitvijo situacije. Toda pozornost je možno preusmeriti z drugim intenzivnim dogajanjem, s hipnozo (ki se zato včasih uporablja za zmanjšanje bolečine) ali z drugo posebno veščino samonadzora (npr. tehnike koncentracije in meditacije). V čustveno skrajno intenzivnih 69 ÁNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ situacijah v bitki ali športu so neredki primeri hudih poškodb brez hkratnih bolečin, ki jih poškodovani začuti in se jih zave šele ko je vročica boja minila. Močna čustva in usmerjena pozornost torej spremenijo doživljanje in zmanjšajo (pomembni drugi cilji) ali povečajo (strah) bolečino. Po drugi strani lahko včasih bolečina spremeni celotno stanje zavesti: če je res huda, popolnoma prevzame doživljanje, ni več prostora ne časa za druge vsebine, zavedanje je zoženo. V skrajnem primeru pa ni le zoženo ampak izgubljeno in pademo v nezavest; tedaj bolečine ni več, tako da trpeče zavestne osebe ni več. To učinkovito rešitev narave posnemamo s splošno anestezijo pri večjih medicinskih posegih. Tesna povezanost bolečine in zavedanja pa je kompleksna in v vseh primerih ni nujna: pri bolnikih s kvantitativnimi in/ali kvalitativnimi motnjami zavesti je doživljanje bolečine drugačno. To povezanost lahko tudi obrnemo in uporabimo bolečino oziroma stopnjo gibalne odzivnosti na bolečino kot kazalec globine nezavesti. Tako lestvice stopenj zavesti, ki se uporabljajo npr. pri osebah, ki so utrpele težko poškodbo glave, vsebujejo postavke prisotnosti/ odsotnosti odzivov na bolečino, kot so določitev kraja bolečine, pokrčenje, iztegovanje, odmikanje udov in celega telesa, odpiranje in zapiranje oči ter splošno vzburjenje. Gre seveda za določanje stopnje na spodnjem koncu razsežnosti od nezavesti do polnega zavedanja in samozavedanja. Višja stopnja zavedanja ni nujno bolj funkcionalna, pri akutni bolečini je hitri refleksni umik roke boljša zaščita kot počasna zavestna reakcija - zato tudi obstaja -, pri trajni bolečini je zmožnost 'pozabiti', ne zadrževati bolečino v središču pozornosti in zavesti prav tako bolj koristna in celo del terapije. Večinoma pa je višja raven zavedanja o svojem stanju za sodelovanje v zahtevni terapiji bolečine dobrodošla. Raziskovanje bolečine je torej vpleteno tudi v raziskovanje problema zavedanja, ki je v povezavi z odnosom med telesnim in duševnim eden največjih problemov filozofije, psihologije in nevroznanosti (na primer Chapman, Nakamura, 1999). Za obravnavo bolečine je pomembno, da nam poznavanje vseh naštetih dejavnikov in razsežnosti daje tudi možnost, da nanjo delujemo preko vsakega od njih, multidisciplinarno ali transdisciplinarno. Pogosto se zdravstvena obravnava pravzaprav začne z bolečino saj je na splošno najbrž najpogostejši razlog za iskanje zdravniške pomoči (Turk in Dworkin, 2004); pacient oziroma latinsko 'patiens' navsezadnje pomeni tistega, ki trpi, in bolnik tistega, ki ga boli. Ovrednotenje bolečine je zato skoraj nujen del vsakega pregleda in nekateri menijo, da bi morala imeti status petega vitalnega znaka ob glavnih štirih - telesna temperatura, utrip, tlak, dihanje; med 'kandidati' za petega pa so še nasičenost s kisikom, širina in reaktivnost zenice, krvni sladkor (Pain Management Toolkit, 2000). 70 bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja ::2. FUNKCIJA Kaj je lahko funkcija nečesa tako negativnega, kot je bolečina? Zakaj se bolečina čuti tako slabo, negativno, hudo, odbojno in kaznovalno, užitek, in najbolj prototipičen med njimi orgazem, pa tako dobro in prijetno? In zakaj je bolečina neizogibna, užitek pa le možen? Odgovor je navidez enostaven: osnovni daljni biološki vzrok je enak, le da je težišče drugačno, pri prvi je to ohranitev celovitosti telesa, torej obstanka posameznika, pri drugem je to obstanek vrste. Kljub temu, da sta si doživljajsko skrajno nasprotna, imata vendar več skupnega, kot se zdi, sta pola iste negativno-pozitivne, kazno-valno-nagradne, hedonske vrednostne razsežnosti doživljanja in sta si celo nevroanatomsko (Bercerra idr., 2001) pa tudi v vedenjskem izrazu blizu. To bi lahko razložili s tem, da je orientacija v svetu možna zaradi raznolikosti pojavov in predmetov, torej dražljajev in izzvanih občutkov, med njimi pa je posebno pomembno zaznati in se odzvati na skrajno pozitivne in skrajno negativne, tiste, ki lahko pomenijo preživetje ali smrt. Primarna biološka evolucijska funkcija bolečine je obvestilo in opozorilo o poškodbi ali bolezni, povečana pozornost na možne vzroke in povečana aktivnost, spontani umik, zaščita, preprečitev, zmanjšanje nadaljnjega poškodovanja s tipičnimi organskimi, čutnimi, čustvenimi, spoznavnimi in vedenjskimi odzivi. Bolečina je preživitveni mehanizem in je kot taka del celotnega obrambnega sistema telesa. Sama po sebi ni bolezen ali okvara - razen, kadar gre za samo motnjo osnovnega mehanizma pri kronični bolečini, ki nima več prvotne zaščitne funkcije - ampak normalna sestavina telesnih obramb podobno kot vročina (prim. Nesse in Williams, 1996). To velja za njen notranji, doživljajski, pa tudi zunanji, vedenjski vidik. Bolečinsko vedenje ima funkcijo preživetja najprej neposredno v umiku od škodljivega dražljaja in nato tudi posredno, socialno oziroma komunikacijsko, saj sproži takojšnje močne reakcije pri drugih ljudeh, zlasti pri članih bližnje skupine, da se izognejo tej ali podobni nevarni situaciji in/ali nudijo pomoč, s tem pa je verjetnost ublažitve bolečine, okrevanja in preživetja posameznika in skupine večja. Po svoje to funkcijo bolečine dokazujejo sicer izredno redki posamezniki, ki bolečine ne čutijo, je ne poznajo ali pa so do nje ravnodušni, se ji ne izogibajo in zato utrpijo številne poškodbe in samopoškodbe (opekline, udarci, ugrizi), tako da v povprečju doživijo bistveno nižjo starost kot večina ljudi z normalno zaznavo bolečino. Pogosto navajajo primer F.C. (Patel, 2010), ki si je velikokrat zgrizla konico jezika, se opekla, se urezala, dobila je preležanine, ker se v postelji ni obračala, ko je stala, ni premeščala teže, njen avtonomni odziv je bil le delen, umrla pa je stara le 29 let. Prirojena nebolečnost ali kon-genitalna analgezija se pojavlja v dveh glavnih oblikah: brez občutenja, to je 71 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ neobčutljivost zaradi odsotnosti/okvare nociceptorjev (morda zaradi genskih mutacij) ali z občutki, a brez negativnega čustvenega tona in izogibalne težnje (bolečinska ravnodušnost, brezbrižnost, asimbolija) zaradi okvarjenega prenosa na ravni aferentnih perifernih ali centralnih poti (Linton, 2005; Schmid, 2006). Podobno začasno neobčutenje ali zmanjšano ter spremenjeno občutenje se pojavlja tudi v izrednih čustvenih situacijah in pri nekaterih poškodbah in boleznih. Za nenormalno, kar paradoksno mešanje nasprotnih evolucijskih funkcij in hedonsko-čustveno nasprotnih doživljanj gre tudi pri mazohizmu ali algolagniji, težnji doživljanja spolne stimulacije in ugodja iz telesne bolečine. Dejstvo je torej, da tudi v še tako temeljnem mehanizmu, kot je bolečina, s tako neposredno temeljno funkcijo, kot je ohranitev celovitosti organizma in preživetje, prihaja do različnih vrst motenj in napak. ::3. RAZVRSTITVE IN VRSTE BOLEČINE ::3.1 Splošni vidiki opisa in razvrstitve Splošna opredelitev in razvrstitev, klasifikacija in taksonomija oblik bolečine je možna z mnogih med sabo prepletenih vidikov na več teoretskih, empiričnih in praktičnih ravneh. A popolna klasifikacija in taksonomija po idealu logike ali epistemologije v psihologiji in medicini ni možna, uporabljene kategorije, ki bodo navedene, niso povsem izključujoče in izčrpne, pač pa večrazsežno-stne, prekrivajoče se in prehodne, bližje prototipskemu kot kategorialnemu pojmovanju. Najbolj uporabljan je uradni sistem Mednarodna klasifikacija bolezni (2010), v katerem so bolezenska (in bolečinska) stanja v grobem kla-sificirana glede na vzročne dejavnike, telesne sisteme, časovna obeležja ter vzorce znakov, simptomov in kliničnih/laboratorijskih izvidov. Podrobnejša je multiaksialna klasifikacija kroničnih bolečinskih stanj Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (International association for the study of pain - iSAp), ki vključuje pet osi: telesni predel; sistem, katerega abnormalno delovanje verjetno povzroča bolečino; časovna obeležja; bolnikov opis bolečine; domnevana etiologija. To je najbolj obsežna in podrobna uradna klasifikacija vendar ne vključuje ocene psiholoških in socialnih dejavnikov. Celovitejša klasifikacija mora upoštevati vse te in druge pomembne vidike in značilnosti od čutnih (senzornih), kot jih poda bolnik preko možne etiologije, mehanizma nastanka in razvoja (kar vse je sicer še slabo znano), prizadetih telesnih delov, sistemov, struktur in funkcij do psihosocialnih dejavnikov. Med vsemi temi vidiki opisa, razlikovanja in razvrščanja bolečine so prvi osnovni podatki o izkustvenih čutnih in prostorsko-časovnih značilnostih, to so: 72 bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja 1) jakost, moč, intenzivnost (npr. nič - blaga - srednja - zmerna - huda); 2) vidiki kakovosti - ostra, topa, mrzla, vroča, pekoča, žareča, zbadajoča, reza-joča, trgajoča, stiskajoča, prodirajoča, raztegujoča, razjedajoča, električna, enakomerna, utripajoča, sunkovita, izžarevajoča itd. (jakost in neprijetnost sta lahko delno neodvisni); 3) kraj, lokacija, predel telesa - krajevno točkasta, obsežna omejena ali razpršena nedoločna; krajevno bližnja ali sevajoča ali prenesena; 4) čas - trajanje (akutna, subakutna, kronična); potek (stalna, nihajoča, prekinjana, pogosta, občasna, rastoča, pojemajoča,v valovih itd.). Vidiki klasifikacije so tudi psihološki, socialni, ekonomski in kulturni dejavniki, ki posredno ali neposredno spodbudijo, spremljajo, vzdržujejo kronično bolečino, lahko pa jo tudi zmanjšajo. V poglobljeni zdravstveni obravnavi so pomembni fiziološki oziroma medicinski vidiki klasifikacije: 1) temeljna funkcija - daljni vzrok: (a) zaščitna, preprečevalna, fiziološka, nociceptivna, včasih vnetna; (b) odsotna, patološka - naravne zaščitne funkcije ni; vodi lahko do še večjih motenj; nevropatska, včasih nociceptivna pri vnetjih in drugih okvarah tkiv - npr. kompleksni regionalni bolečinski sindrom, fantomska bolečina; 2) splošni izvor (teoretsko in empirično vprašljiva dihotomija): (a) somatogena, organska - zaradi poškodbe ali bolezni; organski izvor je jasen; (b) psiho-gena - pogosto tako določen izvor bolečine, ko organski vzrok ni odkrit, verjetno pa pomembno vplivajo psihološki dejavniki - npr. glavobol, bolečina v križu ali želodcu; 3) organski izvor, aktivirani in/ali moteni nevrofiziološki sistem in mehanizem: (a) nociceptivna - vzroka/podvrsti: (aa) poškodba tkiva, ko škodljivi dražljaji (mehanski, termalni, kemični, električni) aktivirajo periferna živčna vlakna, nociceptorje; ima zaščitno funkcijo; (ab) vnetje, ko je znižan prag za bolečino (hiperalgezija, alodinija); nima zaščitne funkcije; (b) nevropatska - vzrok je poškodba in/ali bolezen perifernega in/ali centralnega somatosenzornega živčevja, zato je transmisija in modulacija impulzov motena in lahko pride do zaznave bolečine čeprav ni fiziološkega vzroka; možna je kombinacija z nociceptivno; je patološka; podvrste: (ba) po poškodbi - npr. kronični regionalni bolečinski sindrom, pooperativna bolečina; (bb) ob bolezni -npr. diabetična nevropatija, rak, možganska kap, multipla skleroza; (bc) nedoločena - nejasno ali zaradi poškodbe ali bolezni, ni škodljivih dražljajev, vnetja ali okvare živcev, ni nocicepcije, včasih ni normalne propriocepcije, npr. fantomska; 4) posebni organski izvor, poškodovani/moteni katerikoli organski sistem ugotovljeno s specifično medicinsko diagnozo - npr. ishemija srca, multipla skleroza. 73 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ Dva, tu najpomembnejša tipa delitev bolečine sta: glede na trajanje na akutno, subakutno ali subkronično in kronično (nekateri avtorji ločijo le akutno in kronično; drugi še podaljšano, kronificirano, recidivno itd.), ter delitev ali bolje vprašanje smiselnosti delitve na somatogeno, organsko in psihogeno bolečino, obe delitvi pa se prepletata. ::3.2 Akutna in kronična bolečina Akutna bolečina je nenadna, hitra, ostra, trenutna, kratkotrajna, običajno od nekaj sekund do nekaj ur, lahko je enkratna, a tudi ponavljajoča, kraj je očiten. Navadno je vzrok jasen, do nje pride pri poškodbi tkiva v nezgodi, pri kirurški operaciji, pri nekaterih boleznih in vnetjih, aktivirano je nociceptivno živčevje. Sprožena je, ko je ogrožena celovitost telesa, ima (razen pri boleznih in vnetjih) jasno opozorilno in zaščitno funkcijo. Spremljajo jo znaki vzdraženja avtonomnega živčnega sistema: pospešen utrip, zvišan krvni tlak, pospešeno plitvo dihanje, razširjene zenice, znojenje, zvečano izločanje, povečan mišični tonus ali krč mišic. Spremljajo jo tudi spontani vedenjski vzorci umika in izogibanja ter tipični obrazni izrazi in glasovi. Subakutna ali subkronična bolečina traja od nekaj dni do tednov ali tudi mesecev, do okrevanja ali do prehoda v kronično, primer je vneta rana. Vključeni so periferni in centralni mehanizmi, večinoma je nociceptivna, včasih nevropatska. Njena funkcija je zaščita in omogočanje okrevanja, hiperalgezija (povečana občutljivost in odzivnost na dražljaje, ki normalno izzovejo precej manjšo bolečino) in alodi-nija (bolečina, ki jo izzove dražljaj, ki je normalno neškodljiv in je ne izzove), ki jo pogosto spremljata, ter mirovanje in izogibanje stiku s poškodovanim tkivom, služijo prav temu. Kronična bolečina je bolečina, ki traja več kot normalno pričakovan čas celjenja poškodbe ali zdravljenja bolezni, vendarle je arbitrarno postavljena meja pri treh ali največkrat šestih mesecih (dsm-iv, 1994; dsm-iv-tr, 2000; DSM-5, 2013), traja pa lahko vse življenje. Njena druga značilnost je nejasna, neugotovljena, morda odsotna ali manjša telesna patologija (prim. Turk, Okifuji, 2001), kar pomeni verjetno večjo vlogo višjih nevrofizioloških, psihičnih in socialnih dejavnikov. Razen da je splošno neprijetno obvestilo, da je nekaj v delovanju organizma narobe, pravzaprav nima neposredne zaščitne, adaptivne funkcije. Nadalje jo ločijo na maligno (rak, aids) in nemaligno (bolečina v križu, osteoartritis), pri čemer gre za ločevanje med tem ali je vzrok za bolečino bolezen, ki napreduje in vse bolj ogroža zdravje in življenje bolnika, ali pa ostaja obvladljiva. Nekateri menijo, da je to razločevanje nepotrebno (Turk, 2002). Kronična bolečina se lahko začne kot akutna, a se kar nadaljuje tudi potem, ko je poškodba zaceljena. Sčasoma se lahko razširi v druge dele telesa in spre- 74 bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja meni kvalitativno in kvantitativno. Pri vseh poškodovancih seveda ne pride do tega, zato je pomembno ugotoviti, kdaj, ob kakšnih pogojih in kako akutna bolečina prehaja v kronično. Sam prehod od akutne do kronične bolečine bi lahko opisali v treh korakih: (1) akutna faza - doživljanje akutne bolečine tipično spremljajo strah, tesnoba in skrbi, ki so lahko koristne saj spodbudijo proaktivne vzorce vedenja, kot je oskrba poškodbe, iskanje zdravstvene pomoči, obisk zdravnika in sledenje predpisani terapiji, lahko pa so tudi nevarne, če se prevesijo v pretirano zavzetost, celo obsedenost in s tem pomenijo prehod v trajno bolečino; (2) subakutna, subkronična faza - nekaj dni ali tednov do pol leta po poškodbi je vmesno obdobje večanja stiske, ko se lahko kaže jeza, somatizacija in naučena nemoč; (3) kronična faza - bolečina je kronična, če traja dalj kot običajni čas okrevanja oziroma več kot pol leta, ko je osnovna poškodba že zaceljena (Gatchel, Howard in Kishino, 2008; Stanos, Tyburski in Harden, 2013) in zato organska osnova nejasna. Nevrofiziološki mehanizmi nastanka in ohranjanja kronične bolečine oziroma prehoda iz akutne v kronično bolečino so znani le približno. So obsežnejši in zapletenejši kot pri akutni bolečini, vključujejo receptorske sisteme, znotrajcelične in medcelične spremembe (modifikacije prenašalcev, receptorjev, zgradbe in povezav nevronov), dolgotrajno povečano aktivnost ter nasploh dolgotrajne funkcionalne in anatomske spremembe v bolečinskem živčnem omrežju (Krčevski-Skvarč, 2005; Pražnikar, 2013), poleg tega pa se aktivirajo še mnogi psihološki odzivi. Njihova osnova sta senzibilizacija (periferna in centralna), ki ob daljšem trajanju pripelje do trajnih funkcionalnih in anatomskih sprememb ter plastičnost živčevja, pri čemer imajo poleg nevronov pomembno vlogo celice glia (Koob, 2009; Flor in Meyer, 2010; Fields, 2011; Ji, 2012). Trajanje vseh teh procesov je odločilno, kajti morda obstaja časovno okno znotraj katerega bi bilo možno na nevrofiziološki ravni razvoj kronične bolečine preprečiti (Cesare idr., 1999; po Pražnikar, 2013). Na psihološki ravni lahko zmanjšujejo ali povečujejo bolečino in spremne pojave spoznavni, čustveni in vedenjski dejavniki. Zmanjšujejo jo aktivni poskusi zdravljenja, ustrezne strategije spoprijemanja, sprejemanje in pripravljenost na prilagajanje ter primerna socialna podpora. Povečujejo pa občutje nemoči, katastrofično razmišljanje, učenje bolezenskega vedenja, zlasti izogibanje aktivnosti iz strahu pred bolečino, anksioznost in depresivnost, ter socialna izolacija. Osebe s kronično bolečino pogosto telesno oslabijo, so stalno utrujene, izogibajo se običajnim dejavnostim, tako da drugi člani družine prevzamejo njihove obveznosti in s tem okrepijo njihovo izogibalno vedenje, poleg tega izgubljajo motivacijo za različne dejavnosti od domačih do službenih, kar ima lahko še finančne posledice, skratka prevzamejo vlogo bolnika in spremenijo zasebno in delovno družbeno življenje, kar vse spodbudi 75 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ dodatno stisko. Tako pride do začaranih krogov trpljenja, strahu, izogibanja aktivnosti, oslabelosti, motenj spanja, motenj apetita, nemoči, neustreznega spoprijemanja, depresije itd., ki jih je težko presekati, ravni trpljenja in funkcionalne nezmožnosti ali onesposobljenosti pa se lahko še večata. Sorazmerno pogoste so težje psihiatrične motnje iz kroga depresije in anksioznosti (panični napad, posttravmatska stresna motnja), zloraba snovi in zasvojenost, motnje s telesnimi simptomi (somatoformne, somatizacijske, bolečinske, konverzivne) (Sullivan, 2001). Nasploh kronična bolečina spreminja in omejuje bolnikove vsakodnevne življenjske aktivnosti, spremeni kakovost življenja in postopno osebnost bolnika samega. Trajna somatoformna bolečinska motnja je v Mednarodni klasifikaciji bolezni mkb-io opredeljena kot trajna, huda in čustveno obremenjujoča bolečina, ki se je ne da popolnoma pojasniti s fiziološkim procesom ali telesno okvaro, do katere pride v povezavi s čustvenim konfliktom ali psihosocialni-mi problemi, ki so zadostni za sklep, da so glavni vzrok. V tej opredelitvi je očitna tesna povezanost dveh atributov, časovnega in psihološkega. Tako je jedro, ne pa nujno izvor, kronične bolečine, za katero ni odkritih organskih vzrokov, psihološko zato je klinično psihološka obravnava pomemben del multidisciplinarne terapije in rehabilitacije. Vzporedno s tem je potrebno tudi empirično raziskovanje in izdelava modelov, ki bi zajeli bistvena spoznanja in pojasnili čustvene, spoznavne in vedenjske vidike odzivanja na kronično bolečino. Pomemben dodatni razlog za intenzivno klinično in raziskovalno delo na tem področju je razširjenost bolečinskih težav - raziskave kažejo, da je v Evropi okoli petina (Breivik idr., 2005), v Sloveniji pa okoli četrtina prebivalcev (Krčevski-Skvarč, 2005; Pirc idr., 2007) s kronično bolečino, s starostjo pa je delež še večji. Kronična bolečina je zato eden glavnih zdravstvenih problemov in treba jo je obravnavati ne kot enostavno ponavljanje akutne bolečine ali kot stransko posledico druge bolezni/poškodbe ampak kot samostojno bolezen. ::3.3 Organska in psihogena bolečina Delitev na telesno in duševno, organsko in psihično je v primeru vzroka, nastanka in razvoja bolečine še posebno problematična. Ob poškodbi tkiva gre seveda za očitni zunanji fizični in nato organski vzrok, v mnogih primerih pa vzroki niso tako očitni, poškodba ni odkrita ali je ni in pomembno sodelujejo tudi psihološki, socialni in kulturni dejavniki. Ti najprej opazno vplivajo na izražanje akutne bolečine, še bolj, pravzaprav neločljivo, so vpleteni v razvoj in vzdrževanje kronične bolečine in so običajno s trajanjem vse pomembnejši zato se to poglavje nanaša predvsem na to vrsto bolečine. Odnos med časovno (akutna, subakutna/subkronična, kronična) in organsko - psihično 76 bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja Duševno psihogeno n \ N N \ \ i \ \ \ \ s organsko Telesno Bolečina akutna subakutna subkronična kronična Čas Slika 1: Odnos med dvema vidikoma razvrstitve bolečine: organski in psihični dejavniki glede na trajanje (akutna, subakutna/subkronična, kronična) bolečine. Površina odraža pomembnost dejavnikov v času. razsežnostjo bolečine je prikazan na sliki 1, kjer površina odraža sorazmerno pomembnost v času. Razvoj kronične bolečine z organskim vzrokom v preteklosti in naknadnimi psihičnimi dejavniki kot vzdrževalci in ojačevalci je najpogostejši, po mnenju nekaterih celo edini možen. Manj verjeten je začetni samo psihološki izvor, tudi zato, ker gre za kompleksen, večznačen, proces, ki lahko sega v osebno zgodovino, kar vse je težko objektivno raziskati in nedvoumno določiti. Prav to izraz psihogena bolečina v ožjem, dobesednem smislu pomeni: telesno bolečino, ki jo povzročijo duševni, spoznavni, čustveni ali vedenjski dejavniki. V širšem smislu pa pomeni, da ti dejavniki pomembno součinkujejo, jo vzdržujejo, časovno podaljšujejo in/ali ojačujejo, gre torej za pomembno psihogeno, psihološko ali psihično sestavino bolečine. Tak doseg vpliva psiholoških spremenljivk na bolečino je empirično bolje podprt kot neposredni vzročni odnos, zato uporabljam izraz psihogena bolečina v tem širšem pomenu. V literaturi navajajo tudi izraze nesomatogena, neorganska, funkcionalna, tudi psihalgija in ne povsem dosledno psihosomatska bolečina. Gre za po- 77 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ mensko podobne, ne pa vsebinsko enake in za prva dva tudi formalno logično neustrezne izraze in opredelitve z izključevanjem oziroma zanikanjem (defi-nitio per negationem). Prav na ta način so jo največkrat opisovali: psihogene bolečine ne sprožijo škodljivi dražljaji, zunanje draženje, ne okvara živčnega sistema oziroma disfunkcija nevronov za prenos ali modulacijo bolečine; tudi ni najti strukturnih, anatomskih, fizioloških, biokemičnih, vnetnih abnormalnosti (Mayer in Bushnell, 2009). Bolečine z možno zavestno ali nezavedno motivacijo seveda lahko spadajo med te; lahko so posledica čustvene in s tem mišične napetosti (torej jo spremljajo periferne spremembe), povezane z zadržano/potlačeno anksioznostjo in agresivnostjo ali gre za izražanje bolečine kot socialno interakcijo in sporočilo zaradi primarnega dobička (pozornost, naklonjenost, pomoč, umik konfliktom) (prim. Merskey in Spear, 1967; Merskey, 1968). Prej naštetih organskih obeležij prav tako ni najti, kadar gre za načrtno simuliranje bolečine in/ali drugih simptomov zaradi sekundarnega dobička (odškodnina, denarni dobiček, izogibanje pravni odgovornosti). V DSM-5 so te vrste bolečine vključene v poglavje Motnje s telesnimi simptomi in povezane motnje, v diagnostično kategorijo Hlinjene motnje (tudi v DSM IV in MKB-10), ki imajo bolj ali manj zavestno motivacijo, in v diagnostično kategorijo Motnje s telesnimi simptomi in s prevladujočo bolečino, katerih motivacija je nezavedna. Vprašanje zavedanja in nezavedanja ter stopenj med njima je seveda poseben problem. Tudi konkretne motive ni lahko določiti: glede na medosebne odnose so to lahko pozornost, skrb, naklonjenost, usluge, izogibanje obveznostim samostojnega življenja in sploh vloga bolnika; glede na notranjo dinamiko obrambni mehanizmi premestitve, regresije, samoo-pravičevanja, prikrivanja psihično bolečih vsebin — nemalokrat so torej telesne bolečine bolj sprejemljive kot psihične. Ker je delitev problematična in pogosto razlike med tem, kdaj gre za pretežno medicinske telesne vzroke in kdaj za psihološke, ni mogoče veljavno in zanesljivo določiti, se DSM-5 temu izogne in bolj kot naravo ali 'realnost' bolečine obravnava ustreznost odzivanja na bolečino in druge telesne simptome. isap (2011) opisuje psihogeno bolečino takole: 'Mnogo ljudi poroča o bolečini ne da bi imeli poškodbo tkiva ali brez verjetnega patofiziološkega vzroka; običajno pride do tega zaradi psiholoških razlogov. Običajno ni na osnovi subjektivnega poročila nobenega načina kako razlikovati njihovo doživljanje od tistega zaradi poškodbe tkiva. Ce imajo svoje doživljanje za bolečino in če poročajo o njem na iste načine kot pri bolečini zaradi poškodbe tkiva, ga je treba sprejeti kot bolečino.' S tem poudari vlogo psiholoških dejavnikov in kot glavni kriterij obstoja bolečine vzame bolečinsko izkušnjo in poročanje o njej. Običajna pot diagnostike, kadar vzrok bolečine ni očiten, je natančnejše stopenjsko iskanje organskega vzroka z različnimi medicinskimi preiskavami, 78 BOLEČINA: PSIHOLOŠKA STRAN MEHANIZMA PREŽIVETJA če tega po več preiskavah ni mogoče najti, potem je organsko izključeno in naj bi šlo za psihogeno bolečino. Tako poenostavljeno sklepanje je osnovano na tako rekoč absolutni dihotomiji organskega in psihičnega, ta pa je značilnost biomedicinskega modela. Poleg tega dobimo s tem že omenjeno negativno izključevalno opredelitev, očitno v najpogostejšem izrazu 'neorganska' bolečina, nekaj alibija za to pa daje samo kompleksnost in neraziskanost problema. S tem so povezani še drugi razlogi. Vseh sprememb na obeh ravneh (na primer mnogih genetskih, biokemičnih, elektrofizioloških), naj si bodo hkratne ali ne, ne poznamo ali ne moremo oziroma (še) ne znamo zaznati, opazovati in meriti, torej spoznati v vseh njihovih sistemskih interakcijah. Melzack (1996) je celo zapisal, da diagnoza psihogene (nevrotične) bolečine vse prevečkrat skriva nepoznavanje medicinskih vidikov bolečine. Tako je klasična pot določanja diagnoze psihogenosti z izključevanjem možnih organskih vzrokov logično pravilna, a mnogokrat nezadostna, ker vseh možnih organskih vzrokov ne poznamo niti vzroki niso enoviti ampak so spleti mnogih dejavnikov. Drug problem je, da, četudi bi poznali vse možne organske vzroke, še ne bi pojasnili psihične ravni bolečine. Celovito bolečinsko ali katerokoli človekovo doživljanje in vedenje v širšem socialnem in kulturnem okolju se namreč ne da enostavno zvesti na fizično, elektrokemično, nevrofiziološko, organsko raven. Impulzi v živčnih vlaknih pač niso bolečina. Dodatna težava je, ker ima v praksi izraz psihogena slabšalni sopomen, da bolečina ni resnična in motnja ni resna; mnogokrat tudi preveč zlahka pomeni, da gre za psihopatološko motnjo ali za izmišljanje in pretvarjanje. Zaradi vsega tega nekateri menijo, da je pojem in izraz psihogena bolečina pomensko prazen, je pa priročen, ker zapolni neuspešno medicinsko ugotavljanje vzrokov; da tudi stigmatizira; in da za tako diagnozo ni ne jasnih pozitivnih kriterijev, ne mehanizmov za nastanek in razvoj, ne posebnih terapij zanjo (Sullivan, 2001). Navedenim argumentom o problematičnosti in omejenosti delitve na organsko in psihogeno bolečino pa moram dodati bolj zmerno pragmatično izhodišče, da je v klinični praksi ob zavedanju gornjih omejitev in prepletenosti dejavnikov vendarle koristno določiti kateri organski in kateri psihosocialni dejavniki so posebno pomembni ali celo odločilni za razvoj trajne bolečine. Zato so poskušali izdelati postopke za čim bolj objektivno ločevanje psiho-gene bolečine od organske, med njimi je seznam petih telesnih diagnostičnih preizkušenj (Waddell idr., 1980), ki je usmerjen predvsem na preverjanje ali gre za pretvarjanje zaradi sekundarnega dobička; najprej je bil dobro sprejet nato pa kritiziran kot nezanesljiv in subjektiven. Drugi preizkus je medicinski stopenjski diferencialni postopek lajšanja bolečine z nevraksialno epiduralno blokado v hrbtenjači (Hogan in Abram, 2009), ki uporablja tudi morebitni učinek placeba, možnost razločevanja pa je precej splošna. Učinek placeba in 79 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ tudi noceba se je pokazal v vsakdanjih situacijah, klinični praksi in v mnogih, a ne vseh, raziskavah bolečine in drugih bolezni. Hrobjartsson in Gotzsche (2010) sta izvedla tri meta-analize in zaključila, da na splošno placebo nima pomembnih kliničnih učinkov, vendar je bila variabilnost precejšnja, veliko je bilo odvisno od placebo postopka, načina poročanja in vrste zdravstvenih težav. Prav pri bolečini (in slabosti) pa je bil učinek placeba pomembno velik, kar pomeni tudi potrditev pomembnosti psiholoških dejavnikov bolečine. Poenostavljeno in zgoščeno bi razliko med organsko in psihogeno bolečino lahko opredelil takole: 1) pri prvi prihaja do patoloških sprememb v različnih telesnih predelih in organih ter v perifernem in centralnem živčevju; 2) pri drugi pa so patološke spremembe redko v perifernem živčevju (pogosto pa so bile v preteklosti), so pa v centralnem živčevju; 3) psihična raven dinamike psihogene bolečine je načeloma in vsaj delno dostopna zavestni obdelavi in možno (ne pa lahko) je ugotoviti motivacijo; 4) pri drugi so prisotni neugodni psihosocialni dejavniki. Kot rečeno, gre najpogosteje za organski začetek s poškodbo ali boleznijo, ki se dolgo (ali sploh) ne ozdravi, čemur sledi postopno vse pomembnejše psihično odzivanje in razvije se kronična bolečina. Medtem ko mnogo perifernih sprememb poznamo že dolgo časa, lahko centralne podrobneje spremljamo šele v zadnjih dveh desetletjih z raznimi tehnikami slikanja aktivnih možganov (pet, fMRi) zato nas čakajo še zanimiva odkritja povezanosti med nevrofiziološkimi in psihičnimi procesi, s tem pa tudi spoznanja o razlikah med organsko in psihogeno bolečino, če je ločnice sploh možno empirično utemeljeno postaviti. Če povzamem nekatere raziskave in klinične izkušnje (Merskey in Spear, 1967; Merskey, 1968; Waddell idr., 1980; Adler, 1981; Fields, 1987; Merskey, 1994; Katz idr., 1996; Feist, 1997; Symonds, 1998; Jepsen, 1999; Kovačič, 2001; Tyrer, 2006), je nekaj kazalcev in obeležij, ki kažejo na večjo verjetnost psihične sestavine: ni odkrit škodljiv dražljaj; ni očitnega organskega vzroka; neskladnost z znanjem o nevrofiziologiji in anatomiji (abnormalna anatomska umestitev, potek, hkrati prizadetih več sistemov itd.); atipična bolečina, ki po kraju in vzorcu ne spada v sindrom; težje kvalitativno določljiva bolečina; več vrst bolečin naenkrat; večja razpršenost ali mnogotera različna mesta bolečine ob različnih časih; je na obeh straneh, somerno; največkrat glavobol; stalnost jakosti bolečine ne glede na gibanje ali spremembo telesnega položaja; bolečina je stalna in malo spremenljiva (razen ponoči) ali traja več kot eno uro; bolečina pacienta ne zbudi iz spanja (prav to poudarjata Merskey in Spear (1967)); mnogi nenujni kirurški postopki; zloraba alkohola ali drugih drog; pretekli bolečinski problemi iz otroštva ali mladostništva, težave v zgodnji navezanosti na pomembne druge osebe; fizična zloraba s strani staršev, partnerja; pogosti neuspehi v socialnem in poklicnem življenju; neizraženi ali potlačeni konflikti; 80 BOLEČINA: PSIHOLOŠKA STRAN MEHANIZMA PREŽIVETJA naravnanost k pesimizmu in katastrofičnem razmišljanju, depresija, anksioznost in druge duševne motnje; ponavljani stresi (izguba, žalovanje, zavrnitev itd.), posttravmatska stresna motnja; potreba po primarnem ali sekundarnem dobičku. Psihodinamične in psihosomatske razlage bi temu dodale še več globinskih psihičnih dejavnikov kot so potisnjene vsebine, psihična kompenzacija, klic na pomoč, k bolečini nagnjena osebnost itd., a ti niso širše sprejeti. Pri vsem tem je treba upoštevati vse možne dejavnike, razmerja med somatogenimi in psihogenimi dejavniki ter iskati korelacije med subjektivnimi simptomi in objektivnimi znaki (Merskey, 1994; Sullivan, 2001). Poleg izvidov preiskav ter opazovanja med obravnavo je koristno tudi opazovanje spontanega vedenja in aktivnosti, vse to pa zahteva klinično znanje in izkušnje. Iz vsega tega sledi, da je poenostavljeno dvopolno ločevanje na organsko in psihogeno bolečino - razen kadar gre za očitne fizične in organske vzroke (npr. pri udarcu) in ločevanje zato niti ni potrebno - teoretično problematično, praktično težavno, etično občutljivo in ne vedno potrebno. Izraz in diagnozo psihogena bolečina bi bilo torej treba uporabljati v širšem smislu stopnje po-membnostipsihogene, psihične sestavine bolečine in pri tem dosledno upoštevati negativne (izključevalne) in pozitivne (vključevalne) kriterije. To pomeni, da bi lahko veljala za primere, ko preiskave ne odkrijejo organskih vzrokov (kar, kot rečeno, še ne dovoljuje gotovosti, da jih ni) in ko so psihični dejavniki manifestni in prevladujoči v čustvovanju, mišljenju in vedenju v preteklosti in sedanjosti upoštevajoč socialni kontekst. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je bolje uporabljati nevtralne izraze atipična, idiopatska ali neopredeljena bolečina ali pa iznajti nov izraz in nadaljevati z opazovanjem, preiskavami in obravnavo (Merskey, 1968; Graff-Radford, 2001). Vse to pa velja mutatis mutandis za izvor kateregakoli bolezenskega stanja brez jasnih organskih znakov. ::4. SKLEP Smiselna pot raziskovalne in klinične obravnave kronične bolečine ni toliko natančna diagnostična klasifikacija vključno s problematičnim razlikovanjem med organsko in psihogeno, kot je to vsestranska ocena bolnikovega stanja, zlasti ocena naslednjih ravni in spremenljivk bolečine: nocicepcija, zaznava in čutne lastnosti, čustvene reakcije, bolnikova ocena ogroženosti in škodljivosti povezana s predhodnimi prepričanji o bolečini, drugi sedanji ali pretekli stre-sorji, bolečinsko vedenje (takojšnje refleksne, avtonomne reakcije in kasnejši, dolgotrajni, obsežnejši vzorci), osebnostna čvrstost, strategije spoprijemanja in socialna opora (dopolnjeno po Trief idr., 1987; Tyrer, 2006; Traue idr., 2010). Ti glavni procesi na nevrofiziološki, psihološki in socialni ravni v običajnem časovnem poteku kronične bolečine so prikazani na sliki 2. 81 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ Slika 2: Glavni procesi na nevrofiziološki, psihološki in socialni ravni v običajnem časovnem poteku kronične bolečine. Zaznava, ocena, trpljenje in drugo čustveno odzivanje ter vedenje spadajo v okvir psihološke ravni. Višje, kompleksnejše ravni vključujejo nižje in zahtevajo več časa. (osnovano na Loeser, 1982; Waddell idr., 1980; Waddell in Turk, 2001; Dworkin in Sherman, 2001) Teme tega uvoda v psihološko stran bolečine - opredelitve bolečine, doživljanje s čutno, čustveno in spoznavno razsežnostjo, bolečinsko vedenje, funkcija, nevrofiziologija in vrste bolečine - nam kažejo podobo bolečine, ki je elementarna in kompleksna, univerzalna in hkrati subjektivna. Bolečina je eden osnovnih mehanizmov preživetja s ciljem zaščititi telo vendar ni enostavna posledica in mera stanja poškodovanosti tkiva, ampak precej bolj zapleteno celovito nevrofiziološko in psihološko stanje ali bolje dogajanje. Je proizvod aktivnosti možganov in uma in osebnosti, ne pa le pasiven občutek in zaznava. Pri tem lahko prihaja do napak in motenj kjerkoli v procesih na nevrofiziološki (npr. senzibilizacija) ali psihološki (npr. presoja ogroženosti) ravni. Vse bolečinsko dogajanje in vpliv psihičnih dejavnikov je treba še nadalje kritično raziskovati in razvijati v celovito teorijo ali vsaj praktičen model, ki bi večstransko pojasnil bolečino ter pomagal k celoviti oceni in terapiji z glavnim ciljem ublažiti jo in zmanjšati onesposobljenost zaradi njenih posledic. 82 bolečina: psihološka stran mehanizma preživetja ::LITERATURA Adler, R. (1981): "The differentiation of organic and psychogenic pain." Pain. Apr; io(2):249-52. Beggs, S., Salter, M.W. (2013): "Microglia: Critical Mediators of Pain Hypersensitivity after Peripheral Nerve Injury." V: McMahon S, Koltzenburg M, Tracey I, Turk DC (ur.) Wall & Melzack's Textbook of Pain, 6th Edition, Elsevier. Bercerra, L., Breiter, H.C., Wise, R., Gonzales, R.G., Borsook, D. (2001): "Reward circuitry activation by noxious thermal stimuli." Neuron, 32, 927—946. http://www.opioids.com/dopamine/ pleasurepain.html Binzer, M, Almay, B., Eisemann, M. (2003): "Chronic pain disorder associated with psychogenic versus somatic factors: a comparative study." Nord J Psychiatry; 57(i):6i-6. Brannon, L., Feist, J. (1997): Health psychology. Brooks Cole Publishing Co. Breivik, H., Collett, B., Ventafridda, V., Cohen, R., Gallacher, D. (2005): "Survey of chronic pain in Europe: Prevalence, impact on daily life, and treatment." http://www.sciencedirect.com/science/ article/pii/Si090380i05000868 Brooks, J., Tracey, I. (2005): "From nociception to pain perception: imaging the spinal and supraspinal pathways." J Anat. July; 207(i): i9-33. Casey, KL., Tran , ATD. (2006): "Cortical mechanisms mediating acute and chronic pain in humans. Ascending nociceptive pathways." V: Cervero, F., Jensen, T.S. (ur.) Pain. Handbook of clinical neurology. Vol 8i,i59-i77. Chaney, HS., Williams, SG., Cohn, CK., Vincent, KR. (1984): "MMPI results: a comparison of trauma victims, psychogenic pain, and patients with organic disease." J Clin Psychol. Nov;40(6):i450-4. Chapman, CR., Nakamura ,Y. (1999): "A Passion of the Soul: An Introduction to Pain for Consciousness Researchers." Consciousness and Cognition 8, 39i—422. http://www.idealibrary.com Diagnostic and statistical manual— IV TR, DSM-IV TR (2000): American Psychiatric Association APA. Diagnostic and statistical manual — 5, DSM-5 (2013): American Psychiatric Association APA. Dworkin, SF., Sherman, JJ. (2001): "Relying on subjective and objective measures of chronic pain." V: Turk, DC., Melzack, R. (ur.) Handbook of pain assessment, The Guilford Press. 6^-638. Egloff, N., Maecker, F., Stauber, S., Sabbioni, ME., Tunklova, L., Känel, R. (2012): "Nonderma-tomal somatosensory deficits in chronic pain patients: Are they really hysterical?" Pain, Vol i53, Issue 9, i847-i85i. Farquhar-Smith, WP. (2008): "Anatomy, physiology and pharmacology of pain." Anaesthesia & intensive care medicine. Vol 9, Issue i, 3-7. Fields, DR. (2011): "The hidden brain." Scientific American Mind, may june, 53-59. Fields, HL. (1987): Pain. McGraw Hill. Finnis, DG., Benedetti, F. (2009): "Placebo response: Implications for neural blockade." V: Cousins, MJ., Carr, DB., Horlocker, TT., Bridenbaugh, PO. Neural Blockade In Clinical Anesthesia and Pain Medicine. Lippincott, Williams, Wilkins, 794-800. Flor, H, Meyer, P. (2010): "Psychophysiological and neuroimaging measures in the assessment of patients with chronic pain." V: Turk D, Melzack R (ur) Handbook of pain assessment, The Guilford Press, i5i-i75. Gatchel, RJ., Howard, KJ., Kishino, ND. (2008): "The biopsychosocial approach to Pain Management." Practical Pain Management, 8: 28-39, 2008. Giacino, JT, Kalmar, K. (2004): Coma recovery scale-revised CRS-R. Administration and Scoring Guidelines. Johnson Rehabilitation Institution. http://www.coma.ulg.ac.be/images/crs_r.pdf Graff-Radford, SB. (2001): "Disorders of the mouth and teeth." V: Silberstein, SD., Lipton, RB., Dalessio,DJ. Wolff's headache and other health pain. Oxford University press. 475-493. Greer, S., Chambliss, L., Mackler, L. (2005): "What physical exam techniques are useful to detect malingering?" The Journal of family practice. Vol. 54, No. 7, 7^-722. 83 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVAČIČ Hogan, HQ., Abram, SE. (2009): "Diagnostic and prognostic neural blockade." V: Cousins, MJ., Carr, DB., Horlocker ,TT., Bridenbaugh, PO. Neural blockade in clinical anesthesia and pain medicine. Lippincott, Williams, Wilkins. 811-847. Hrobjartsson, A., Gotzsche, PC. (2010): "Placebo interventions for all clinical conditions." Cochrane Database Syst Rev.2010 Jan 20;(i):CD003974. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20091554 International association for the study of pain, isap (2011): Taxonomy http://www.iasp-pain.org/ AM/Template.cfm?Section=Pain_Definitions International association for the study of pain isap (2012): Classification of Chronic Pain http:// www.iasp-pain.org/AM/Template.cfm?Section=Publications&Template=/CM/HTMLDisplay. cfm&ContentID=2687 Isnard, J., Magnin, M., Jung, J., Mauguière, F., Garcia-Larrea, L. (2011): "Does the insula tell our brain that we are in pain?" Pain. Vol 152, Issue 4, 946-951. Jepsen, BZ. (1999): "Chronic non-malign pain." VI European congress of psychology, workshop, Abstracts, 219-220. Ji, RR. (2012): "Recent progress in understanding the mechanisms of pain and itch." Neurosci Bull. Apr; 28(2^89-90. http://www.hms.harvard.edu/dms/neuroscience/fac/ji.php Jones, A. (2001): "The future of imaging in assessment of chronic musculoskeletal pain." V: Turk DC, Melzack R. (ur.) Handbook of pain assessment. 2. izd. The Guilford press. 693-715. Katz, J., Ritvo, P., Irvine ,M., Jackson, M. (1996): "Coping with chronic pain." V: Zeidler, M., Endler, NS.(ur.) Handbook of coping. John Wiley & Sons. 252-278. Koob, A. (2009): "The root of thought: what do glial cells do." Scientific American Mind, october http://www.scientificamerican.com/article.cfm?id=the-root-of-thought-what Kovačič, D. (2000): "Psihološki vidik bolečine v rehabilitaciji." V: Schmerz und inkontinenz : schlussbericht. Wien: Allgemeine Unfallversicherunganstalt, 58-62. Krčevski-Skvarč, N. (2005): "Kronična bolečina — bolezen." V: Zbornik 7. Fajdigovi dnevi, 3-5. http:// www.drmed.org/javne_datoteke/novice/datoteke/7549-05-bolecina-krcevski.pdf Kross, E., Bermana, MG., Mischelb, W., Smith, EE., Wagerd, TD. (2011): "Social rejection shares somatosensory representations with physical pain." PNAS. http://www.pnas.org/content/108/15/6270. full?sid=758b38cc-b399-4d22-9c37-3c074cf32ibe Linton, SJ. (2005): "Models of pain perception." Loeser, JD. (1982): "Concepts of Pain." V: Stanton-Hicks J and Boaz R. (ur.) Chronic Low Back Pain. Raven Press. New York. Loeser, JD, Treede, RD. (2008): "The Kyoto protocol of ISAP Basic Pain Terminology" Pain 137 (3): 473-7. Mayer, EA., Bushnell, MC. (ur.) (2009): Functional pain syndromes:presentation and patophysiology. ISAP. Mednarodna klasifikacija bolezni MKB-10 (2010): Inštitut za varovanje zdravja. Melzack, R., Wall, PD. (1965): "Pain mechanisms: a new theory." Science. Nov i9;i50(3699):97I-9. Melzack, R., Casey, KL. (1968): "Sensory, motivational and central control determinants of chronic pain: A new conceptual model." V: Kenshalo DR. The skin senses. Proceedings of the first International Symposium on the Skin Senses. Tallahassee, Florida. Springfield:Charles C. Thomas. 423-443. Melzack, R., Wall, PD. (1988, 1996): "The challenge of pain." Revised ed. London: Penguin Books. Melzack, R. (1996): "Gate control theory: On the evolution of pain concepts." Pain Forum, 5(1), 128-138. Melzack, R. (1999): "From the gate to the neuromatrix." Pain. Aug; Suppl 6:121-6. Melzack, R., Katz, J. (2004): "The Gate Control Theory: Reaching for the Brain." V: Hadjistavropo-ulos T, Craig KD. (ur.) Pain — psychological perspectives. Lawrence Erlbaum Associates, Mahwah, New Jersey London, 13-34. Merskey, H., Spear, FG. (1967): Pain: psychological and psychiatric aspects. Bailliere, Tindall and Cassel, London. Merskey, H. (1968): "Psychological aspects of pain." Postgrad Med J 44: 297-306. http://pmj.bmj. com/content/44/5i0/297.full.pdf 84 BOLEČINA: PSIHOLOŠKA STRAN MEHANIZMA PREŽIVETJA Merskey, H (1994): "Pain and psychological medicine." V: Wall, PD., Melzack R. (1994) Textbook of pain. Churchill Livingstone. 903-920. Merskey, H., Bogduk, N. (1994): Classification of Chronic Pain. 2 ed. Seattle: International Association for the Study of Pain. Moseley, GL. (2007): "Reconceptualising Pain According to Modern Pain Science." Physical Therapy Reviews 12: 169-178. Nesse, RM., Williams, GC. (1996): Evolution and healing. Orion books Patel, NB. (2010): "Physiology of pain" V: Kopf, A., Patel, NB. (ur.) Guide to pain management in low-resource settings. ISAP. 13-17. Pirc, J., Cesar Komar, M., Bizilj, S. (2007): "Kronična bolečina v Sloveniji: poročilo o prevalenci in primerjava z evropskimi podatki. Slovensko združenje za zdravljenje bolečine." Pogačnik T. (2008): "Razvrstitev glavobolov" (Mednarodna klasifikacija glavobolov (IHCD-II)). V: Kronični glavobol, 2008:9-17. http://www.glavobol.eu/index.php?p=2_5_Vrste-glavobolov Pražnikar, A (2013): "Mehanizmi nastanka kronične bolečine." V: Kronična nerakava bolečina v vratu, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Slovenije, 48-56. Schmid, AM. (2006): "In the Absence of Pain. Biology First Web Paper." http://serendip.brynmawr. edu/bb/neuro/neuro06/webi/aschmid.html Schnakersa, C., Zasler, ND. (2007): "Pain assessment and management in disorders of consciousness." Curr Opin Neurol 20:620—626. Seel, RT., Sherer, M., Whyte, J., Katz, DI., Giacino, JT., Rosenbaum, AM., Hammond, FM., Kalmar, K., Pape, TL., Zafonte, R., Biester, RC., Kaelin, D., Kean, J., Zasler, N. (2010): "Assessment scales for disorders of consciousness: evidence-based recommendations for clinical practice and research." Arch Phys Med Rehabil. Dec;9i(i2):i795-8i3. Stanos, SP., Tyburski, MD., Harden, N. ( 2013): "Chronic pain." V: Braddon, RL. (ur.) Physical Medicine and Rehabilitation. 4th Edition. Expert Consult. http://www.expertconsultbook.com/ expertconsult/r/books.do?method=display&branding=default Stewart-Williams, S., Podd, J. (2004): "The placebo effect: dissolving the expectancy versus conditioning debate". Psychol Bull i30 (2): 324—40. Sullivan, MD. (2001): " Assessment of psychiatric disorder." V: Turk DC, Melzack R, Handbook of pain assessment. 2. izd. The Guilford press, 275-29! Symonds, T. (1998): Pain: psychological aspects. V: Pitts M, Philips K. Health psychology. i09-i27. Teasdale, G., Jennett, B. (1974): "Assessment of coma and impaired consciousness: A practical scale." Lancet.;2:8i—4. Traue, HC., Jerg-Bretzke, L., Pfingsten, M., Hrabal V. (2010): "Psychological factors in chronic pain." V: Kopf A, Patel NB (ur.) Guide to pain management in low-resource settings. ISAP. i9-26. Trief, PM., Elliott ,DJ., Stein, N., Frederickson, BE. (1987): "Functional vs. organic pain: a meaningful distinction?" J Clin Psychol. Mar;43(2):2i9-26. Turk, DC. (2002): "Remember the Distinction Between Malignant and Benign Pain? Well, Forget It." Clinical Journal of Pain:March/April, Volume i8, Issue 2, 75-76. Turk, DC., Dworkin, RH. (2004): "What should be the core outcomes in chronic pain clinical trials?" Arthritis Res. Ther.; 6(4):i5i—4. Turk, DC., Okifuji, A. (2001): Pain terms and taxonomies of pain. v Loeser JD, Butler SH, Chapman CR (ur.) Bonica's Management of pain. Lippincott Williams & Wilkins, Philadelphia, PA, 200i Tyrer, S. (2006): "Psychosomatic pain." The British Journal of Psychiatry i88: 9i-93. http://bjp. rcpsych.org/content/i88/i/9i.full Veterans Health Administration - VHA (2000): Pain as the 5Th Vital Sign Toolkit, Revised Edition http://www.va.gov/PAINMANAGEMENT/docs/TOOLKIT.pdf Villanueva, L., Lopez-Avila ,A., Monconduit, L. (2006): "Ascending nociceptive pathways." V: Cervero, F., Jensen, TS. (ur.): Pain. Handbook of clinical neurology. vol 8i, 93-i02. 85 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 65-86 DARE S. KOVACIC Waddell, G., McCulloch, JA., Kummel, E., Venner, RM. (1980): "Non organical physical signs in low-back pain." Spine, 5, 2, 117-125. Waddell, G., Turk, DC. (2001): "Clinical assessment of low back pain." V: Turk DC, Melzack R. (ur.) Handbook of pain assessment. The Guilford Press. 431-453. Wijdicks, EFM., Bamlet, WR., Maramattom, BV., Manno, EM., McClelland, RL. (2005): "Validation of a New Coma Scale: The FOUR Score." Ann Neurol;58:585-593. Wikipedia (2013): "Algolagnia." http://en.wikipedia.org/wiki/Algolagnia#cite_note-bookrefi-7 Wikipedia (2013): "Pain." http://en.wikipedia.org/wiki/Pain 86 FILOZOFSKI PRISPEVKI PHILOSOPHY RESEARCH Cvetka Hedžet Toth PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZIČNI DOBI 89-105 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA FILOZOFIJO AŠKERČEVA 2 SI-1000 LJUBLJANA ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-IO5 CVETKA HEDžET TOTH IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK IHABERMAS ^17.02:316.3 ::POVZETEK Frankfurtska šola še danes učinkuje zelo odmevno in vplivno. Vsekakor tukaj izstopa ime Jürgen Habermas, ki trenutno velja za najvplivnejšega nemškega filozofa. Članek obravnava nekatere vidike njegove misli, ki so povezani s problematiko pojma odtujitve, ki je eden najbolj izstopajočih v njegovi celotni, z družbeno aktualnostjo prežeti misli. Pri njem Marxov pojem odtujitve preko Maxa Webra in Georga Lukacsa dobi svojo sodobno reaktualizacijo in v analizi zdajšnjih postvarelih dejstev to učinkovanje Habermas opisuje z izrazom "notranja kolonizacija". Članek tudi opozarja, da je v Nemčiji že v 19. stoletju beseda kultura pomenila desničarsko usmerjenost, kajti samo sociologijo so označevali za socialistično, beseda družba pa je pomenila nekaj levega in temu pomenu sledita tudi Habermas in frankfurtska šola. V zdajšnjem času, ki ga označuje nepreglednost in nezmožnost mišljenja radikalnih alternativ se filozofija zateka v etične oaze, toda etizacija sveta zahteva argumentacijo vpeto v kar najbolj aktualne družbene razmere. Habermas odločno poudarja, da filozof mora podati moralno stališče (moralpoint of view), skupaj z univerzalno zahtevo po utemeljevanju tega, kar vključuje etično razsežnost bivanja v sodobni družbi, to je najširših svetovnih razsežnosti. Ob tem Habermas vztraja pri "nesubstancialnem konceptu morale", ki si prizadeva odvzeti etiki represivni značaj, ki je kot ponotranjen krepko zaznamoval človeštvo skozi zgodovino, tudi najnovejšo. Tako članek poudarja nerepresivni značaj Habermasove etike diskurza, za katero je značilno "inteligentno samoomejevanje", ker se distancira od poskusa utemeljevanja nečesa "dobrega" po tradicionalnem substancialnem pristopu, ki iz etike dela specifično konstrukcijo in zato moralno stališče zahteva po Habermasu celo določeno "skromno samorazumevanje moralne teorije" in "asketsko pojmovanje" etike. Ključne besede: Jürgen Habermas, frankfurtska šola, alienacija, etika diskurza, družba, kultura ABSTRACT THE RIGHT TO MORAL PROTECTION IN THE AFTER-METAPHYSICAL ERA Even nowadays, the Frankfurt School still proves highly influential. The name which comes most adamantly to the fore here is Jürgen Habermas, who is currently 90 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI believed to be the most influential German philosopher. The article addresses certain aspects of his thought, related to the issues of the concept of alienation, which proves to be one of the most prominent notions of his socio-critical thought. In Habermas, Marx's concept of alienation, refined through Max Weber and George Lukacs, acquires a topical re-actualisation, its effects described by Habermas, within the context of today's reified facts, with the help of the notion of "inner colonialisation". The article also warns us that, already in Germany of the 19th century, the word culture was wedded to the right-wing orientation, because sociology as such was characterised as socialist, and the word society was deemed a leftist phenomenon, which is also determinedly present in Habermas and the Frankfurt School. The present time, characterised by ambiguousness and inability of offering radical alternatives, sees philosophy take refuge in ethical oases. However, the ethicisation of the world still calls for a line of argumentation embedded in the most topical social affairs. As strongly emphasises, the philosopher is obliged to take a moral point of view, together with a universal claim for the grounding of what involves the ethical dimension of existence in contemporary society, i.e. in the most global sense of the word. Habermas strongly underpins the "non-sunstantial concept of morality", which aspires to rob ethics of its repressive element, which played a crucial role in the formation of humanity throughout European history. The article thus underpins the non-repressive character of Habermas' ethics of discourse, characteristic for its "intelligent self-limitation", since it endeavours to distance itself from all attempts at grounding the "good" according to the traditionalist substantialist pattern, which pushes ethics into a construction project. And this is why, according to Habermas, the moral point of view calls for a certain "humble self-understanding of moral theory" as well as for the "ascetic conception" of ethics. Key words: Jürgen Habermas, the Frankfurt School, alienation, ethics of discourse, society, culture Biti filozof ne pomeni biti svetnik. Po Jürgenu Habermasu (rojen leta 1929) tudi ne prerok! Še posebej ne takrat, ko gre za levo usmerjeno misel, poudarja Habermasov antipod Peter Sloterdijk (rojen leta 1947), ki v svojem delu Kritika ciničnega uma ugotavlja, da je radikalni del levice okrog leta 1900 zajel "desni gosposki cinizem. Tekma med cinično-defenzivno zavestjo starih nosilcev moči in utopično-ofenzivnim novim je ustvarila politično-moralično dramo 20. stoletja. V tekmi za najtrdnejšo zavest ostrih dejstev sta se drug od drugega učila hudič in Bog filistrov. Iz konkurence zavesti je nastala za sedanjost tipična dvomljivost - medsebojno spogledovanje ideologij, asimilacija 91 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH nasprotij, moderniziranje prevare -, skratka tisto stanje, ki filozofa potisne v praznino, v kateri lažnivci lažnivce imenujejo lažnivci."1 Pri tem ne moremo mimo Nietzscheja, ta trenutek se Marx ne oglaša prepričljivo, čeprav se vrača, in naša naloga je, da odkrijemo tisto, kar bi nemara še veljalo upoštevati, pa ne zaradi Marxa, ampak zaradi problemov sveta, ki se kopičijo. Ti gredo svojo pot, ne ozirajo se na naše demokratične intervencije, in ker se kriza veča, si je nujno postaviti vprašanje, kako naj ravna intelektualec, da vsaj deloma upraviči svojo mesto v dobi, ki se je deklarirala za posthistorično. Da ne bo nesporazuma: ta doba ni brezmetafizična ali celo protimetafizična; ni govor o koncu metafizike ali da je metafizika na koncu, zato je izraz pome-tafizičen (nachmetaphysich) v primerjavi s postmetafizičen (postmetaphysisch) primernejši, kajti pri pojmu pometafizičnega gre za obnovo metafizike, čeprav na podlagi kritike tradicionalne metafizike, ki je človeka podvajala v prebivalca dveh svetov, tostranskega in onstranskega, s tem da je vse tostransko povsem podrejeno svetu "onkraj". Ce govorimo o tem, kar je resnično, dobro in etično, smo vsekakor v bližini metafizike, ki nas varuje pred pastmi ideologizacije, in že zaradi tega se pojmu metafizike nočemo odreči, kot se mu tudi Habermas ne. Metafizična usposobljenost je zmožnost za posredovanje, ki jo tradicionalna metafizika paralizira že s tem, ker prisega na nekaj absolutnega, dokončnega, samozadostnega, zato je po Adornu "avtoriteta kantovskega pojmovanja resnice postala teroristična s prepovedjo misliti absolutno".2 Skratka, z absolutom oborožena metafizika je teoretski samomor, prenehanje sebe po samem sebi, in novejša pometafizična metafizika ohranja zavest o nujnosti posredovanja in je odprta za vse, s čimer se sooča. Po tej plati je morda primerljiva s tem, kar bi smeli imenovati misliti predposlednje in nikdar ne poslednjega, dokončnega. Tudi takrat, ko gre za znano protislovje med "umno zahtevo po univerzalni veljavnosti spoznanja" in omejitvijo zgolj na redke "elitarno izobražene", ki jim je že od vsega začetka "dostopno filozofiranje",3 skratka samo izbranim. To dejstvo, ki poteka vse od Platona naprej, je zelo zaznamovalo politično filozofijo, ki je vedno izpostavljala prednostno moč privilegiranih slojev, teh, ki imajo zelo dober pregled nad celoto dogajanja in ki svojo moč in gospostvo utemeljujejo še kot "filozofsko spoznanje dogmatične občosti".4 Ena največjih zaslug pometafizičnega mišljenja je ravno v tem, da 1Peter Sloterdijk: Kritika ciničnega uma, Študentska založba, Ljubljana 2003, str. 8. 2Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, GS 6, nav. iz Gesammelte Schriften (es) 1—22 (ur. Rolf Tiedemann), Suhrkamp, Frankfurt am Main 1973, str. 381. Jürgen Habermas: Wozu noch Philosophie?, nav. iz Jürgen Habermas: Philosophisch-politische Profile, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1987, str. 30. 4Prav tam. 92 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI je med drugim filozofsko razmišljanje približalo množicam in filozofiji tako odvzelo elitizem in prizvok "samo za izbrane in poklicane". Možnost posredovanja in vpetost v pojmovni okvir je kot nenehna preizkušnja argumentiranja in razmišljanja, ki si ne prizadeva za premoč in oblast, ampak po Habermasovem opozorilu samo za moč argumenta. V času, ki ga označuje nepreglednost (Unübersichtlichkeit) mišljenja radikalnih alternativ, se filozofija sicer zateka v etične oaze, toda etizacija sveta zahteva argumentacijo, vpeto v kar najbolj aktualne družbene razmere. Filozofija ne odgovarja tako kot teologija, ker je že po svoji naravi sprašujoča, ne odgovarjajoča, tudi spoštovanje zapovedanih religioznih vrednot ni nekaj, kar bi za filozofijo bilo vse ali celo poslednje. Ne glede na vsa sveta religiozna izročila filozofija ni pred nobeno resnico na kolenih, ni zaklinjalec še tako "vzvišene" resnice, ampak samozavestno in suvereno stopa k dejstvom, ki so samo krik zemlje, nič onstranskega, in ima pri tem glede na kaj nadčasovnega, večnega vso časovno pravico, celo "razloge, da se nasproti religioznim izročilom obnaša s pripravljenostjo, kaj se naučiti ".5 Racionalnost, s katero je razsvetljenstvo s ponosom stopalo v svet in umnost želelo spremeniti v nekaj univerzalnega, v najširšem, celo svetovnem pomenu in razsežnosti, je po Habermasu hkrati še kot emancipacijski poseg, ki prisega na neločljivo bratovščino med umom in svobodo. Toda usoda racionalizma je po svoje tragična, kajti sčasoma je bil reduciran na mehanizem upravljanja s svetom in kot prevladujoči instrumentalni um postaja racionalizacija,6 oropana svoje emancipacijske vloge, in svet se spreminja v vodeni, upravljani svet. Odtujitveni procesi so se začeli stopnjevati in dobivati čedalje bolj prikrite oblike; eno takih nam je Herbert Marcuse kritično prikazal s pojmom enodimenzionalnega mišljenja. Moderna, ki je ljudem obljubljala, da bodo sami in svobodno ustvarjali svojo zgodovino, se je sesuvala sama v sebi, racionalnost oz. um je prehajal v ne-um. Tukaj je postmoderna poklicala na pomoč Nietzscheja in njegovi strukturalistični zaklinjalci s svojo "diagnostiko sodobnosti" (Peter Sloterdijk) glasno opozarjajo, da gre pri tem za "dinamiko iz stoletja nakopičenih človeških iniciativ".7 Človeško, vse preveč človeško torej, antropologija moderne je v bistvu antropologija novejše zgodovine, ki smo jo ustvarili mi, ljudje - nihče drug. Pri tem se Habermas zaveda, da Webrove teorije racionalizacije, ki sta jo Lukacs in Adorno aktualizirala "kot 5Jürgen Habermas: Zwischen Naturalismus und Religion. Philosophische Aufsätze, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2005, str. 115. Jürgen Habermas: Theorie des kommunikativen Handelns 1. Handlungsrationalität und gesellschaftliche Rationalisierung, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1985, str. 461-533. 7Peter Sloterdijk: Evrotaoizem. H kritiki politične kinetike, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 26. 93 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH postvarjeno zavest (als Verdinglichung des Bewußtseins)", tj. odtujeno, danes v času globalizacije, ne moremo več v zadostni meri dojemati in opredeljevati samo "s pojmovnimi sredstvi filozofije zavesti".8 Hočeš nočeš se moramo soočati s terorizmom, torej s tem, kar za del sveta s svojimi dosežki predstavlja globalizacija, namreč "Velikega satana" in sesutje dveh nebotičnikov 11. septembra 2001 zahteva še kaj več kot samo "jezik maščevanja",9 nas opozarja Habermas. Je tehnični napredek s svojim grozljivim obvladovanjem in v vseh pogledih s podrejanjem narave t. i. napredku v zadostni meri upošteval kulturno in duhovno razsežnost življenja ljudi po svetu, zunaj zahodne tradicije, teh, ki seveda niso pripravljeni v celoti zavreči svoje specifične tradicije, ne glede na to, kakšna je? Kot da bi se znašli ukleščeni med moderno in romantiko, kajti če poide zagon, ostaja vprašanje kam. Naprej - nazaj ni odgovor in ne pristop, s katerim bi merili uspešnost zdaj prvega, zdaj drugega, kajti še takšno klicanje preteklosti na pomoč zahteva to, kar je Adorno imenoval "predelava preteklosti",10 in tukaj se je po njegovem treba distancirati od vsakršnega propagandističnega odnosa kot tudi od etike molka. Habermasov pristop ni imun na politično dogajanje novejše dobe. Sam priznava tole: "Seveda pa je vsakdo, ki je količkaj občutljiv za politiko (at all sensitive topolitics), vključno s političnim vplivom teorij, zavezan k temu, da se odziva na nove kontekste. V 60. letih se je bilo po eni strani potrebno dotakniti teorij tehnokracije, po drugi pa v 70. letih teorij krize. Od sredine 70. pa sem občutil pritisk tako neokonzervativne kot poststrukturalistične kritike razuma - moj odgovor na to je bil koncept komunikativne racionalnosti. Ta posebna konstelacija se je nadaljevala v 80. leta in zato sem nadaljeval delo na področju kritike filozofije zavesti, kateri sem posvetil več filozofske preciznosti. V Filozofskem diskurzu moderne sem nameraval pokazati, da 'vorstellende Denken' lahko nadomesti tudi kaj drugega kot pa defetizem dekonstruktivistov ali kontekstualizem neoaristotelikov."11In to mu je tudi uspelo. Habermasova etika diskurza se zavzeto sprašuje, kako in s čim utemeljevati vrednote in norme, vendar v smislu, da te ne poglabljajo razkola med bitjo in najstvom, med tem, kar je, in tem, kar-naj-bi bilo. Njegov namen je odvzeti 8Jürgen Habermas: Theorie des kommunikativen Handelns 1, str. 533. Jürgen Habermas: Glauben und Wissen. Friedenspreis des Deutschen Buchhandels 2001, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2001, str. 10. Gl. še Jürgen Habermas: Zeitdiagnosen. Zwölf Essays, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2003, str. 249. 10Gl. Theodor W. Adorno: Was bedeutet: Aufarbeitung der Vergangenheit, nav. iz Kulturkritik und Gesellschaft II, GS 10.2, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977, str. 555-572. 11Jürgen Habermas: Morala, družba in etika (Intervju z Jürgen-om Habermas-om), Časopis za kritiko znanosti, št. 130-131, 1990, str. 31-32. Gl. še Jürgen Habermas: Morality, Society andEthics, Acta Sociologica, št. 33, 1990, str. 94. 94 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI etiki represivni značaj, ki je kot ponotranjen krepko zaznamoval človeštvo skozi zgodovino, tudi najnovejšo. Predvsem pa je za etiko diskurza značilno "inteligentno samoomejevanje",12 ki se distancira od poskusa utemeljevanja nečesa "dobrega" po tradicionalnem substancialno pozitivnem pristopu, ki iz etike dela specifično konstrukcijo. Etika s tem ni več "pozitivno" določanje in predpisovanje "dobrega", pri njej gre danes najprej za to, da znamo v trenutku prepoznati slabo, zlo, nesvobodo, skratka, etika kot rekonstruktivna - ne konstruktivna - celo mora v trenutku alarmirati zlo, ko se pojavi, v taki ali drugačni rafinirani žametni varianti - in ga tudi glasno izgovarjati, kazati nanj. Moralno stališče (moralpoint of view) zahteva celo "ozki pojem morale", kar pomeni določeno "skromno samorazumevanje moralne teorije", in Habermas je tudi natančno pojasnil, kako: "Od moralne teorije lahko zahtevamo in ji zaupamo, da pojasni univerzalno jedro naših moralnih intuicij in tako zavrne vrednostni skepticizem. Povrhu pa se mora odpovedati svojim lastnim substancialnim prispevkom. S tem ko poudarja postopek oblikovanja volje, osvobaja mesto za prizadete, ki morajo v svoji lastni režiji najti odgovore na moralno-praktična vprašanja, ki prihajajo nadnje z zgodovinsko objektivnostjo. Filozof morale ne razpolaga s privilegiranim pristopom do moralnih resnic. Glede na štiri velike moralno-politične obremenitve naše lastne eksistence -zaradi lakote in bede v tretjem svetu, zaradi mučenja in nenehnega kršenja človeškega dostojanstva v nepravnih deželah, zaradi naraščajoče brezposelnosti in neenakomerne porazdelitve bogastva v zahodnih industrijskih narodih in končno zaradi samouničevalnega tveganja, ki ga pomeni svetovno atomsko oboroževanje za življenje na zemlji - zaradi vseh teh provokativnih dejanskih stanj je moje restriktivno dojemanje zmogljivosti filozofske etike morda razočaranje, na vsak način pa je tudi ost: filozofija nikogar ne odrešuje praktične odgovornosti. Med drugim tudi ne filozofov, ki se tako kot mnogi drugi soočajo z najbolj zapletenimi moralno-praktičnimi vprašanji in si prizadevajo, da bi si najprej ustvarili svojo jasno podobo o svoji situaciji."13 Tako kot Adorno tudi Habermas neguje materialistično zarezo skozi celoten - družbeni svet - in kot filozofi tega ne mislimo z malo manj, ampak kvečjemu z malo več Kanta, vendar pri tem potrebujemo "materialistično teorijo družbe"14 in kar je poudarjal že Max Horkheimer in za njim še Habermas. Pri tem poslanstvu filozofiji ne pripada prednostno mesto, po Habermasu je treba upoštevati tudi zgodovinske in družboslovne znanosti, ki lahko precej 12Jürgen Habermas: Die Neue Unübersichtlichkeit, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1985, str. 160. 13Jürgen Habermas: Moral und Sittlichkeit. Hegels Kantkritik im Lichte der Diskursethik, Merkur: deutsche Zeitschrift für europäisches Denken, št. 12, 1985, str. 1052. 14 Prav tam. 95 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH prispevajo. Zato si prizadeva, celo pledira "za asketsko pojmovanje teorije morale, tudi etike, pravzaprav filozofije nasploh, z namenom, da ostaja prostor za kritično teorijo družbe (be room for a critical social theory). Kritična teorija lahko služi znanstvenemu posredovanju in objektiviranju procesov samorazumevanja na povsem drugačen način; ne bi smela niti podleči herme-nevtičnemu idealizmu niti pasti med ozka stolčka filozofskega normativizma in sociološkega empirizma."15 Ko beremo Habermasove tekste, že zaradi jezika in prevodov težko sledimo temu, kar želi povedati, kljub temu pa je zelo prepoznaven glede na prizadevanje svoje misli in poseže še na področje "socialnih patologij (social pathologies))". Te patologije "se porajajo takrat, kadar se kritične neuravnoteženosti v sistemih, bodisi državnega aparata ali ekonomije, prelagajo na svet življenja in posegajo v njegovo reprodukcijo",16 kakor to izhaja iz drugega dela Teorije komunikativnega ravnanja, kjer celo ugotavlja, da prihaja do "kolonizacije sveta življenja", v katerem so odtujitveni procesi zelo prikriti. Celo "vsakdanja zavest v svoji sintetični moči je oropana, postaja fragmentirana", namesto "napačne" zdaj nastopa "fragmentirana zavest".17 Marxov pojem odtujitve tako preko Maxa Webra in Georga Lukacsa prejme svojo kar se da sodobno reaktualizacijo v analizi zdajšnjih postvarelih dejstev, ki jih je Habermas posrečeno opisal z izrazom "notranja kolonizacija (innere Kolonialisierung)".18 Denar, moč, vpliv so kategorije, ki nas danes določajo v našem boju za preživetje, in vprašanje je, če etiki ostaja samo kakšen nacionalni park, rezervat, kjer se pač tako po intelektualistično samovšečno gremo kaj "estetskega" in "etičnega". Seveda Habermasa ne zanima samo možnost etike znotraj kulture, ampak širše, celo najširše v družbi, kjer se soočamo z vsem, kar se dogaja, tudi s terorizmom in vojno v Bosni. Sam pojem družbe je pri Habermasu notranje zelo diferenciran, nikakor ni statičen, saj družbo deli na sistem in svet življenja in opazuje, kako medsebojno komunicirata, kakšna tipična racionalnost se poraja v enem in drugem, kateri reifikacijski, odtujitveni procesi prežemajo naše oblike življenja in do kod sploh seže naše ozaveščanje tega, kar je v bistvu logika gospostva, ki nas v marsičem podreja in dela odvisne, predvsem od premoči slepih, ekonomskih sil. Zakaj tolikšen poudarek na družbi, na družbenem? 15Jürgen Habermas: Morala, družba in etika (Intervju z Jürgen-om Habermas-om), str. 62. Gl. še Jürgen Habermas: Morality, Society and Ethics, str. 113. 16Jürgen Habermas: Morala, družba in etika (Intervju z Jürgen-om Habermas-om), str. 30-31. Gl. še Jürgen Habermas: Morality, Society and Ethics, str. 94. 17Jürgen Habermas: Theorie des kommunikativen Handelns 2. Zur Kritik der funktionalistischen Vernunft, Suhr-kamp, Frankfurt am Main 1985, str. 521-522. 18 Prav tam, str. 489. 96 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI Če bi v Habermasovih zapisih iskali najpogosteje rabljene besede, bi med temi gotovo bila beseda družba. Kako razumeti to dejstvo, še posebej danes, ko že do obsedenosti govorimo predvsem o kulturi, vsaj kar se tiče družboslovja in humanistike? S tem smo zdaj na terenu frankfurtske šole in ne odrekamo se temu izrazu, čeprav je pogosteje rabljen izraz kritična teorija. Albrecht Wellmer je v svojem prispevku Pomen frankfurtske šole danes opozoril, da frankfurtska šola "ni bila šola, ampak kolektivni in kooperativni projekt; projekt obnove in razvoja kritične teorije družbe".19 Kot taka je oblikovala kritični vpogled v konzervativne in celo represivno-reakcionarne vidike nemške samovšečne kulture, kajti "kulturtregerstvo" - pri nas, Slovencih, so znani nacistični Kulturbund in njegovi kulturbundovci - je soodgovorno za marsikaj, kar se je dogajalo v času nacizma, in to vsekakor ni prenehalo po drugi vojni, ne pri nas in tudi ne znotraj Združene Evrope. Herbert Schnädelbach ugotavlja, da je beseda "družba" doživela vzpon v petdesetih letih zdaj že prejšnjega stoletja, in tukaj je treba upoštevati zelo svojevrstno usodo dveh besed, namreč kulture in družbe, kar - poudarjam - s svojim vplivom seže celo v naš, slovenski prostor. Že v 19. stoletju je beseda kultura pomenila desničarsko usmerjenost, kajti sámo sociologijo so označevali za socialistično, med drugim tudi zgodovinar Heinrich von Treitschke (1834-1896). Skratka, po Schnädelbachu je beseda družba v Nemčiji pomenila "'levo' besedo".20 Vemo, da je družba prostor med posameznikom in državo. Beseda "kultura" pa je bila privilegij konzervativcev, dobesedno prepoznavni znak zahodnjakov, varuhov "večnih vrednot", in od konca 18. stoletja je veljala kot nasprotje civilizaciji, ki sicer materialno, tehnično - "udomačevanje človeka" - lajša življenje ljudi, kultura pa pomeni etizacijo (Kant) in estetizacijo (Nietzsche) človeškega življenja. Kot opozarja Schnädelbach, se ta sicer trivialna delitev nadaljuje po drugi svetovni vojni, celo tako, da Goethe, operni abonma in drago rdeče vino pomenijo kulturo, železnica, kino in kokakola pa civilizacijo in tudi amerikanizacijo. Kultura kot prestiž teh "ta desnih" seveda ni preprečila holokavsta in zdaj, v tej svojevrstni pojmovni delitvi na družbo in kulturo, Adorno ni mogel zapisati nič drugega kot misel, da "Auschwitz potrjuje filozofem o čisti identiteti kot smrti".21 Skratka, to, kar se je žal zgodilo in kar se ni bi smelo nikdar zgoditi, se ne sme ponoviti nikdar več - oziroma naj se ne bi ponovilo, je njegov povojni novi etični imperativ, ki apelira na novo obliko za preživetje: "Hitler je ljudem 19Albrecht Wellmer: Endspiele: Die unversöhnliche Moderne. Essays und Vorträge, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1993, str. 224. 20Herbert Schnädelbach: Philosophie in der modernen Kultur, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2000, str. 111. 21 Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, GS 6, str. 3 54-3 55. 97 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH v stanju njihove nesvobode vsilil nov kategorični imperativ: njihovo mišljenje in ravnanje urediti tako, da se Auschwitz ne more ponoviti, da se ne more zgoditi nič podobnega. Ta imperativ je tako uporen proti njegovi utemeljitvi kot nekoč danost Kantovega. Bil bi zločin, če bi ga obravnavali diskurzivno: na njem je živo čutiti moment pridružitve k nravnemu. Živo zato, ker je praktični odpor do neznosne fizične bolečine tisti, kateremu so izpostavljeni posamezniki, tudi po individualnosti, kot duhovna refleksijska oblika pred izginotjem. Morala preživi le v materializmu brez olepšav."22 Industrija smrti, ta strašni indeks neresnice o kulturi, po Adornu nemške še posebej, se je lahko zgodil v svetu, o katerem Adorno po drugi svetovni vojni ni mogel nič kaj drugega kot z Brechtovo pomočjo zapisati, da je vsa kultura "zgrajena iz pasjega govna. Leta pozneje, kot je to bilo zapisano, je Auschwitz neizpodbitno dokazal neuspeh kulture. Da se je nekaj takega lahko zgodilo sredi vse tradicije filozofije, umetnosti in razsvetljenskih znanosti, ne pove več kot samo, da te, torej duh, človeka niso uspele dojeti in spremeniti."23 Še bolj odločen je s svojo mislijo v Prizmah, da je "pisati poezijo po Auschwi-tzu barbarsko".24 Ta misel, ki jo je zapisal leta 1949, objavljena je bila leta 1951, je sčasoma postala ena njegovih najbolj citiranih, saj je pomenila hud izziv, in kot kažejo številne zdajšnje interpretacije, gre za izziv, ki vse do danes ni izgubil svojega teoretskega naboja. Sam Adorno je v svojem predavanju leta 1962 izjavil: "Stavka, da je po Auschwitzu barbarsko še vedno pisati poezijo, ne želim omiliti; v njem je negativno izrečen impulz, ki navdihuje angažirano poezijo."25 Habermas vedno znova opozarja na pomen teh Adornovih stališč in se v različnih kontekstih opira na Adornove analize - in v marsičem je Habermasova misel nadgradnja Adornove.26 Kako živeti v svetu, ki je tetoviran, trajno zaznamovan z Auschwitzem, v času "po metafiziki", o katerem Habermas ugotavlja, da "si filozofija ne upa več odgovarjati z odgovori na vprašanja o tem, kakšno naj bo osebno ali celo kolektivno življenje", in se zato tudi že z naslovno formulacijo sam sprašuje, «če obstajajo pometafizični odgovori na vprašanje o 'pravilnem življenju'"?27 Toda ko gre za soočenje frankfurtske šole oz. kritične teorije z nekaterimi imeni iz nemške tradicije, se razhajanje med "družbo" in "kulturo" ne dogaja 22Prav tam, str. 358. 23Prav tam, str. 359. 24Theodor W. Adorno: Prismen — Kulturkritik und Gesellschaft, nav. iz Kulturkritik und Gesellschaft I, GS 10.1, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977, str. 30. 25Theodor W. Adorno: Engagement, nav. iz Noten zur Literatur, GS 11, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1974, str. 422. 26Gl. še Cvetka Hedžet Toth: Hermenevtika metafizike, Društvo 2000, Ljubljana 2008, str. 369—434. 27 Jürgen Habermas: Die Zukunft der menschlichen Natur. Auf dem Weg zu einer liberalen Eugenik?, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2009, str. 11. 98 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI samo izključujoče in militantno; tako Albrecht Wellmer v tej zvezi podaja tole zanimivo ugotovitev: "Znotraj kulturne scene Zvezne republike Nemčije je bil Adorno mnogo več kot samo zelo opažen kritik in filozofski komentator; on je bil ta, ki je spet osvobodil avtentičnost iz reakcionarno okužene tradicije nemške kulture in ki je te tradicije naredil dostopne zavesti moralno uničene in v vsej njeni identiteti okrnjene povojne generacije. Skratka, je tako, kot da bi si ti intelektualci, ki jih je nacizem preganjal in izgnal, zelo prizadevali Nemcem rešiti njihovo kulturno identiteto: tako je z Adornom v Nemčiji spet postalo možno intelektualno, moralno in estetsko stopiti v korak s časom in pri tem vendarle ne sovražiti Kanta, Hegla, Bacha, Beethovna, Goetheja ali Holderlina. Na ta način je Adorno bolj kot kdor koli drug prispeval k temu, da je sicer prepogosto rabljeni izraz 'drugačna Nemčija' prejel legitimni smisel. Njegovi konzervativni kritiki tega do danes niso dojeli."28 Vsekakor je dojel Habermas in mnogi ga danes želijo razvrednotiti, očitajo mu, da je filozof stare Zvezne republike Nemčije, ne pa te, združene, s prestolnico v Berlinu. Treba ga je sicer spoštovati, ne pa "več poslušati".29 Filozof bere neposredno iz tega sveta, berljivost omogoča zgodovinsko nastali in posredovani svet, skratka to, kar imenujemo družba, ki ni od vekomaj. Je nastala in noben arhe je ne more razložiti, nič prvobitnega in tudi ne poslednjega, ampak nekaj ničejevskega, namreč, da je resnica nastajajoča konstelacija. Tudi zdajšnja t. i. pometafizična doba je svet, ki smo si ga ljudje sami ustvarili, podobno kot bi se vmes lahko našlo še kaj. Komaj smo opustili včerajšnji socializem in njegovo egalitarno solidarnost, že prisegamo na liberalizem, v katerem kljub temu, da kot neoliberalizem, tj. kobiličarski kapitalizem, v najširših družbenih razmerah kaže zelo negativne posledice, skušamo teoretsko razvozlati njegov pozitivni smisel - tudi z etične plati. Vsaj po Habermasovem razumevanju naj bi postmoderni liberalizem v sebi združeval prvič idejo enakih subjektivnih svoboščin za vsakega človeka, kar pomeni "moralno merilo egalitarnega univerzalizma", in drugič "etično merilo individualizma", ki vključuje pravico vsakega človeka, da si svoje življenje oblikuje po lastnih vrednotah, prepričanjih, izbiri in odločitvi. Zato je "etični individualizem" dejanski "smisel egalitarnega univerzalizma",30 in tega celo moderno pravo jemlje od morale. Zdaj nam Habermas tudi pometafizično pozicijo pojasnjuje kot etično, kljub "razlikovanju med etičnimi življenjskimi 28Albrecht Wellmer: Endspiele: Die unversöhnliche Moderne. Essays und Vorträge, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1993, str. 225. 29 Jan Philipp Reemtsma: Laudatio, nav. iz Jürgen Habermas: Glauben und Wissen. Friedenspreis des Deutschen Buchhandels 2001, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2001, str. 35. 30 Jürgen Habermas: Zwischen Naturalismus und Religion, str. 279. 99 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH zasnutki in vprašanjem o pravičnosti".31 Kakor je tukaj razumeti pojmovno razlikovanje med etičnim in moralnim, je z izrazom etika mišljena individualna moralnost, z izrazom morala pa bolj obča, družbena, kot sistem medčloveških odnosov. Filozofija morale in etike na prvi pogled ni tema, ko gre za imena filozofov, kot sta Jürgen Habermas in Theodor W. Adorno. Mnogi so jima očitali, da njuna razmišljanja ostajajo vse preveč vpeta samo v filozofijo zgodovine, toda pri obeh bi lahko celo postavili enačaj med filozofsko zgodovinskim in etično zgodovinskim. Kajti resnici na ljubo v marsičem pri obeh tudi še kaj etičnega omogoča njuno filozofijo zgodovine. Ta je toliko bolj prepričljiva, kolikor manj, takrat, ko gre za najbolj občutljiva etična vprašanja sodobne dobe, sploh uporablja in izgovarja izraza etika in morala. O tem, kaj je etika, razmišljamo v času, ki je zelo zaznamovan s sesutjem socializma boljševiškega izvora; neokonzervativna razmišljanja nas vsiljivo oblegajo z obratom "nazaj k vrednotam", na videz odetim v privlačno retoriko in v skrajno všečno govorjenje, tudi z izrazi kot kriza, razvrednotenje vrednot, celo njihov razpad, tj. anomija, kar je izraz, ki sicer pogosto nastopa pri sociologu Emilu Durkheimu. Takšna svareča razmišljanja - tudi v našem okolju - o potrebi po etiki in hkrati s tem o njenih pooblaščenih dežurnih varuhih, teh "najbolj kompetentnih", nas sooča z dejstvom tiranije, ki jo je treba zavrniti v imenu razsvetljenskega uma, ki ne potrebuje kakšnega višjega poroštva, s katerim bi utemeljevali "nadčasovno", "trajno" in "večno" veljavnost tega, kar se je skozi zgodovino izkazovalo kot človekova protinarava in povrhu še nasilje nad naravo samo, čeprav v imenu nečesa odrešujočega, drugič pa pojma napredka. Zatekanje v etiko je po Sloterdijku "postmodernistični patos", celo etično--politična avantura človeškega duha, glasni so še športni zdravniki in s tem, "ko povsod na Zahodu zasedajo komisije za etiko, medtem ko vsepovsod ljudje z dobro voljo žrtvujejo konec tedna, da bi v idilično postavljenih evangeličanskih akademijah in centrih za politične študije razpravljali o temeljnih načelih nove morale, iz ateljejev hermetične filozofske raziskave temeljev pricurlja na dan najbolje varovana skrivnost moderne. Česar nihče ni želel prav vedeti, postaja vedno bolj evidentno."32 Vsekakor je evidentno to, da so določene sile samoosvobajanja prehajale v samodestruktivne sile. Toda kakor koli že, brez etike ne gre in klic nazaj k etiki je že kot prošnja po neki določeni gotovosti, celo zaščiti, ki jo ljudje potrebujemo toliko bolj, ker se na področju politike praviloma vse sesuva, nič ne nadgrajuje, in to so dogodki po letu 1989 samo 31Prav tam. 32 Peter Sloterdijk: Evrotaoizem. H kritiki politične kinetike, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 28. 100 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI tragično potrjevali. Vendar gre za etiko iz življenja in za življenje, za prisvajanje življenja, nikakor ne proti življenju - in kot prvo se tu postavlja vprašanje, kako in s čim zaustavljati odtujitvene procese, ki še danes, ko govorimo o globalizaciji, pomenijo premoč svetovnotržne metafizike; ne živimo več v razredni družbi, ampak v družbi tveganja (Ulrich Beck). Kako ohranjati razsvetljenstvo v najbolj žlahtnem pomenu v soočenju s tradicionalizmom in neokonzervativizmom, zdajšnjim zagnanim postmodernizmom in celo z nepreglednostjo, ki je nastala zaradi izpada metafizičnih meril, se sprašuje Habermas. Kajti njegova diskurzivna etika, morda je pravilnejši izraz etika diskurza (Diskursethik), je etika moderne in Habermasovi deli kot Teorija komunikativnega ravnanja in Filozofski diskurz moderne sta izrazita branika razsvetljenstva in moderne. Adorno in Habermas zdaj nastopata uglašeno, frankfurtska šola pomeni kontinuiteto skozi skrajno notranje razlikovano diskontinuiteto in visoko vprašanje vse filozofije "kaj storiti" ne ostaja nemo. Ravno s Habermasom, in to celo izrazito, prejme pomen teh iz Frankfurta tudi prepoznavno etično držo, ki marsikaj že v izhodišču dolguje madžarskemu filozofu Georgu Lukacsu (1885-1971). Njegov vpliv, čeprav od mnogih zavestno zamolčan, na zahodni marksizem in frankfurtsko šolo je ogromen, Axel Honneth govori celo o nekakšni Lukacsevi "podtalni aktualnosti",33 še posebej glede na Lukacseva zgodnja dela. To omenja tudi Habermas sam,34 in v pogovoru za revijo New Left Review leta 1985 je posebej poudaril35 vpliv Lukacsevega dela Zgodovina in razredna zavest (1923), ki mu je odprla pot do razumevanja pojma odtujitve, od tod pa je bila kar najkrajša pot do Marxa. Skratka, če skušamo razumeti, kaj je nosilna podlaga Habermasove misli, je to vsekakor pojem odtujitve, alienacije oziroma postvarelih medčloveških odnosov, in ravno ta trajni vpliv iz neposredne Marxove bližine je zahteval podrobno analizo izkrivljenih medčloveških odnosov, sprevrnjene komunikacije, ki se v času globalizacije še stopnjuje. K Habermasovi miselni drži razen omenjene problematike odtujitve, reifikacije spada nedvomno tudi tale pomembna izjava: "Pozneje je vsekakor postala socialna narava človeka izhodišče mojih filozofskih razmišljanj."36 Ljudje smo družbena in družabna bitja; živimo v medčloveškosti in medodnošajskosti - kot tudi pravimo odnosom -, ki nas oblikujeta v osebe, enkratne, individualne, neponovljive. Človek 33Gl. Axel Honneth: Die zerrisene Welt des Sozialen. Sozialphilosophische Aufsätze, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, str. 9-24, z naslovom Eine Welt der Zerrisenheit. Die untergründige Aktualität von Lukdcs' Frühwerk. 34Jürgen Habermas: Zwischen Naturalismus und Religion, str. 205. 35 Gl. Jürgen Habermas: Die Neue Unübersichtlichkeit, str. 213-255. Gl. se Detlef Horster in Willem van Reijen: Interview mit Jürgen Habermas am 23. März 1979 in Starnberg, gl. v Detlef Horster: Habermas zur Einführung, SOAK Verlag, Hannover 1980, str. 70-94. 36 Jürgen Habermas: Zwischen Naturalismus und Religion, str. 17. 101 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH živi z ljudmi, učimo se drug od drugega in vse to je mogoče samo "v javnem prostoru okolja, ki kulturno spodbuja".37 S to svojo razvito občutljivostjo za medčloveškost in socialno naravo človeka si je Habermas odprl zelo široko pot do imen mnogih sodobnih filozofov. Skupni filozofski nastavek za tak pristop je "intersubjektivni ustroj človeškega duha", v človeku kot posamezniku se odraža zunanjost, oseba ne nastane brez družbe in tega, kako človek z njo komunicira. V njegovi zavesti, čustvih in občutjih je odziv na to, kar se dogaja v našem okolju, zunanjost je še kot tok, ki z vsem prodira v našo notranjost, v vsakem delčku naše subjektivnosti je mnogo objektivnega, javnega, kar kot ponotranjeno prejme notranjo govorico in pomen. Oboje si ljudje posredujemo v medčloveškosti kot medodnošajskosti. Habermas je podobno kot vsa frankfurtska šola skušal to prehajanje spraviti na akademsko raven in tako vsaj deloma razumemo, zakaj so takšna prizadevanja pripeljala še do znanega klica zasebno je politično, ki kot tako zahteva soočenje na vseh ravneh in vse tradicionalno kot glas nečesa onstranskega pretvarja v tostransko, zemeljsko. Skratka, emancipacijski naboj kritične teorije je močan, ne popušča, kot najširša emancipacijska teorija družbe ohranja določeno naelektreno vlogo vse do danes. S Habermasom tudi razumemo, kaj je to trajno levičarstvo nas, ki smo se izšolali tudi s pomočjo Marxa in se mu nikakor nismo pripravljeni odreči, čeprav je desni udar z očitki totalitarizma - komunajzarstva - vsak dan močnejši. Emancipacijski naboj levičarstva na srečo seže tudi na etično področje in vsaj na akademskem področju ne bo molčal, četudi kdo od nas takim solidarnostnim vzorcem - deloma upravičeno - očita, da je to samo kulturna, salonska, kaviarska, ne pa socialna, družbena levica. Toda angažma levice danes, ko je gospodarsko in politično skrajno utesnjena in v marsičem celo onemogočena, pridobiva etično razsežnost, s tem ko prebija in briše ostro začrtane meje med etiko in politiko, meje, ki so sicer na družbeni ravni zelo krhke, nedoločljive in premakljive. Tako kot ameriški filozof Richard Rorty tudi Habermas verjame v možnost etičnega napredka, že zato, ker levičarstvo neguje občutljivost za potrebe ljudi po vsem svetu. Vsekakor je tukaj prispevek frankfurtske šole prepričljiv in ta trenutek še premore svoj naboj, ki ni v upadanju. Nasprotno, zaradi nasprotij zdajšnjega liberalizma spet odpiramo zapakirane kovčke s knjigami, temi, ki smo jih po letu sesutja socializma, tj. leta 1989, odnesli na podstrešje, da bi preživele - in so. Tudi Herbert Marcuse ni več nem in Habermasu je, kot je ta priznal, teoretsko zelo pomagal. Pri vsej popularnosti in zgovornosti Nietzscheja morda še vedno ni alter- 37 Prav tam. 102 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI nativa Marx, nikomur se ni treba zgražati in bati, da bi se marksizem vrnil, nihče pa ne bo mogel preprečiti njegovega vračanja, kajti problemi, o katerih govori Marx, so tudi naša stvarnost. Kljub temu naj bo jasno in odločno povedano, da govor o frankfurtski šoli še zdaleč ni namenjen rehabilitaciji nečesa, kar se je na srečo sesulo v obliki, ki je pomenila po Marxu predvsem napačno, spreobrnjeno zavest. Teorija kot emancipacijska teorija družbe in ne kot legitimacijska teorija ne bo mogla mimo imen teh, ki so nam jasno predstavili vse posledice odtuji-tvenih procesov, ki so danes že tolikšne narave, da ogrožajo celotno svetovno bit in življenje v njej. Ti procesi so žal samo v porastu v podobi najbolj rafi-niranih ukrepov in pričakovanj Združene Evrope in njeni diktati iz Bruslja so kot politično leglo "izsuševanja virov družbene solidarnosti",38 ki vodi v socialno patologijo tako znotraj zasebnega kot tudi javnega področja, skratka v celotni družbi. Filozofi zato tako kot Jürgen Habermas in Jacques Derrida od Združene Evrope, čeprav je to Evropa različnih hitrosti, pričakujejo, da se ne bo spustila pod merila socialne pravičnosti, za katere je že v preteklosti sama dala zgledne vzore, in da bo v času politike "onstran nacionalne države" "politika brzdanja kapitalizma".39 Glede na to, da v svetu sodobne družbe prevladuje troje dejstev, in sicer "denar, moč in solidarnost", mora po Haber-masu vsekakor "socialno povezujoča sila solidarnosti" obvladovati premoč denarja in administrativno moč politike, skratka, razvita solidarnost mora skrbeti za družbeno uravnoteženost. Tem Habermasovim stališčem vsekakor velja samo pritrditi. 38 Jürgen Habermas: Zwischen Naturalismus und Religion, str. 207. 39 Gl. Jacques Derrida, Jürgen Habermas: Povojni preporod Evrope, Nova revija, št. 259-260, 2003, str. 249. (Iz Frankfurter Allgemeine Zeitung, 31. 5. 2003.) 103 ÄNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 89-105 CVETKA HEDžET TOTH ::LITERARURA Adorno, Theodor W: Kulturkritik und Gesellschaft I, GS 10.1, nav. iz Gesammelte Schriften (es) 1—22 (ur. Rolf Tiedemann), Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977. Adorno, Theodor W: Kulturkritik und Gesellschaft II, GS 10.2, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1977. Adorno, Theodor W.: Minima moralia. Refleksije iz poškodovanega življenja, Založba/*cf., Ljubljana 2007. Adorno, Theodor W.: Negative Dialektik, GS 6, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1973. Adorno, Theodor W: Noten zur Literatur, GS 11, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1974. Beck, Ulrich: Was ist Globalisierung? Irrtümer des Globalismus — Antworten auf Globalisierung, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1998. Brunkhorst, Hauke: Solidarität. Von der Bürgerfreundschaft zur globalen Rechtsgenossenschaft, Suhr-kamp, Frankfurt am Main 2002. Derrida, Jacques, Habermas, Jürgen: Povojni preporod Evrope, Nova revija, št. 259-260, 2003, str. 247-253. (Iz Frankfurter Allgemeine Zeitung, 31. 5. 2003.) Habermas, Jürgen: Die Neue Unübersichtlichkeit, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1985. Habermas, Jürgen: Die Zukunft der menschlichen Natur. Auf dem Weg zu einer liberalen Eugenik?, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2009. Habermas, Jürgen: Glauben und Wissen. Friedenspreis des Deutschen Buchhandels 2001, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2001. Habermas, Jürgen: Morala, družba in etika (Intervju z Jürgen-om Habermas-om), Časopis za kritiko znanosti, št. 130-131, 1990, str. 29-62. Habermas, Jürgen: Morality, Society andEthics, Acta Sociologica, št. 33, 1990, str. 93-114. Habermas, Jürgen: Moral und Sittlichkeit. Hegels Kantkritik im Lichte der Diskursethik, Merkur: deutsche Zeitschrift für europäisches Denken , št. 12, 1985, str. 1041-1052. Habermas, Jürgen: Nachmetaphysisches Denken. Philosophische Aufsätze, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1988. Habermas, Jürgen: Philosophisch-politische Profile, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1987. Habermas, Jürgen: Theorie des kommunikativen Handelns 1. Handlungsrationalität und gesellschaftliche Rationalisierung, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1985. Habermas, Jürgen: Theorie des kommunikativen Handelns 2. Zur Kritik der funktionalistischen Vernunft, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1985. Habermas, Jürgen: Zeitdiagnosen. Zwölf Essays, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2003. Habermas, Jürgen: Zwischen Naturalismus und Religion. Philosophische Aufsätze, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2005. Honneth, Axel: Die zerrisene Welt des Sozialen. Sozialphilosophische Aufsätze, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990. Horster, Detlef: Habermas zur Einführung, SOAK Verlag, Hannover 1980. Negt, Oscar: Arbeit und menschliche Würde, Steidl, Göttingen 2001. Rorty, Richard: Izbrani spisi, Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana 2002. Rorty, Richard: Komunistični manifest 150 let pozneje: spodletele prerokbe, veličastna upanja, Teorija in praksa, št. 5, 1998, str. 950-955. Rorty, Richard: Philosophy and Social Hope, Penguin Group, London 1999. Rorty, Richard: Philosophie & die Zukunft: Essays, Fischer, Frankfurt am Main 2000. Schnädelbach, Herbert: Philosophie in der modernen Kultur, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2000. Schnädelbach, Herbert: Vernunft und Geschichte, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1987. Sloterdijk, Peter: Evrotaoizem. H kritiki politične kinetike, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000. Sloterdijk, Peter: Kritika ciničnega uma, Študentska založba, Ljubljana 2003. Sloterdijk, Peter: Srd in čas. Politično-psihološkiposkus, Claritas, Ljubljana 2009. Toth, Hedžet Cvetka: Hermenevtika metafizike. Metafizika - materializem - etika - utopija, Društvo 2000, Ljubljana 2008. 104 PRAVICA DO MORALNE ZAŠČITE V POMETAFIZICNI DOBI Wellmer, Albert: Endspiele: Die unversöhnliche Moderne. Essays und Vorträge, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1993. 105 Janko M. Lozar NIETZSCHEJEVA FILOZOFIJA RELIGIJE 107-120 ODDELEK ZA FILOZOFIJO FILOZOFSKA FAKULTETA UNIVERZA V LJUBLJANI AŠKERČEVA 2 SI-1000 LJUBLJANA Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 107-120 janko m. lozar izvirni znanstveni članek inietzsche f.:27:i7.02:i65.729 ::POVZETEK Članek pretresa Nietzschejev pretres krščanske religije, ki se vrši na filozofski ravni premisleka problema nihilizma in morale, s čimer po eni strani ne vzdržijo resnega premisleka prenagljeni poskusi izrabe Nietzscheja za cenene populistične diskreditacije krščanske religije, po drugi strani pa se s tem nakaže precej prikrita dediščina, ki jo zapusti največjemu kritiku filozofije religije po Nietzscheju, Martinu Heideggru. Ključne besede: Nietzsche, Heidegger, filozofija religije, morala, nihilizem ABSTRACT NIETZSCHE'S PHILOSOPHY OF RELIGION The article addresses Nietzsche's attempt at shaking the ground of Christian religion, through the reflection on the problem of nihilism and morality. In doing so, the preset treatise proves the fruitless nature of all attempts at using Nietzsche for a cheap and populist discreditation of Christian religion, as well as reveals the importance of Nietzsche's legacy for a later, and even severer critic of the philosophy of religion, Martin Heidegger. Key words: Nietzsche, Heidegger, philosophy of religion, morality, nihilism Najprej nekaj biografskih drobcev: Nietzsche je bil do 14. leta goreče verujoč. Vsak dan je pisal molitve k bogu. Ko se je v 14. letu vrnil domov iz šole, naenkrat ni več hotel k maši. Mama in sestra sta bili seveda ogorčeni (oče mu je umrl pri 5. letih). Od tu naprej je Nietzsche kritik krščanstva, predvsem protestantskega, saj je imel po očetovi liniji štiri protestantske pastorje zapovrstjo. Očitno Nietzsche kritizira krščanstvo od znotraj. Toda Nietzschejevo kritiko krščanstva moramo umestiti v širši kontekst, saj je njegova kritika pravzaprav kritika modernega duha, predvsem kot modernega nihilizma kot pesimizma. Tu je po Nietzscheju na delu dvojno razočaranje, tako da gre za dve nadgrajujoči se razočaranji evropskega duha, krščansko in socialistično: 1. drugi prihod božjega kraljestva je utvara (prvo razočaranje), zato ga raje poiščimo v tuzemskem, v človeštvu samem (tako imenovana ljubezen do človeštva). 2. socializem (je torej že plod prvega razočaranja, ga že nosi neko temeljno razočaranje), a tudi ta se izrodi. Diagnoza evropskega duha je potemtakem: izguba velikega cilja, izguba 108 NIETZSCHEJEVA FILOZOFIJA RELIGIJE smisla, izguba tistega "čemu sploh". Mar ni pravzaprav vseeno? Vse eno in isto razočaranje? Današnja postmoderna ravnodušnost do velikih odrešitvenih projektov kot velikih zgodb je odraz te "zgodovine pesimizma". Ta se kaže kot globok dolgčas. Moderni pesimizem kot razočarani krščanski socializem ali komunizem, postmoderna ravnodušnost kot še dodatno poglobljeni pesimizem. Globoki dolgčas. In na to točko moramo umestiti Nietzschejev odnos do krščanske cerkve, ki je po besedah njegovega norca, ki ob belem dnevu divja po trgu s prižgano svetilko in kriči, da smo umorili boga, samo še nagrobni kamen, v katerem zaudarja po truplu. Nietzsche se bolj kot s krščanskim Bogom sooča s problemom nihilizma, ki je problem morale. Ta je zanj ključni problem. Enako kot moralno razumljeni bog krščanstva. In morala ima svojo dolgo zgodovino. ::PROBLEM MORALE: PRVO PREVREDNOTENJE VREDNOT Verjetno najkrajša bližnjica k njegovi kritiki celotne metafizike kot plato-nizma, ki se izteka v nihilizem kot moderni pesimizem, je njegov napad na absolutno nasprotje vrednot. To bi bila prva korenina njegove kritike absolu-tnosti nasprotij resnica/ zmota, lepo/ grdo, dobro/ zlo, sveto/ prekleto. Glede tega je Nietzsche jasen in na tem mestu ne smemo spregledati Nietzschejeve ironije, če ne kar cinizma: Kako bi moglo kaj nastati iz svojega nasprotja? Na primer resnica iz zmote? Ali nesebično dejanje iz koristoljubja? Ali čisto sončno gledanje modrijana iz poželjivosti? Taki nastanki niso mogoči. Kdor sanja o tem, je norec, ja, še slabše; najvrednejše reči morajo imeti drug, lasten vir - iz tega minljivega, zapeljivega, goljufivega, majhnega sveta, iz te zmede slepila in poželenja jih ni mogoče izpeljati! Nasprotno, njihov vzrok mora tičati v naročju biti, v neminljivem, v skritem bogu, v stvari na sebi. - Iz takega načina presoje izvira značilni predsodek, po katerem je mogoče prepoznati metafizike vseh časov; temeljna vera metafizikov je vera v nasprotja vrednot. Niti najprevi-dnejši med njimi se niso domislili, da bi podvomili že takoj tu, na pragu, kjer je najbolj potrebno: pa čeprav so se hvalili "de omnibus dubitandum'. Smemo namreč dvomiti, prvič, da sploh obstajajo nasprotja, in drugič, da so ljudska vrednotenja in nasprotja vrednot, na katera so metafiziki pritisnili svoj žig, nemara samo površna vrednotenja, samo začasne perspektive, za povrh še mogoče iz kakšnega kota. [...] Utegnilo bi se zgoditi, da bi morali za vse življenje višjo in temeljnejšo vrednost prisoditi videzu, volji 109 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. IO7-I2O JANKO M. LOZAR po prevari, sebičnosti in poželenju. Še to bi bilo mogoče, da je tisto, kar dela vrednost onih dobrih in čaščenih, po videzu nasprotnih stvari ravno v tem, ker so zapleteno v sorodu, povezane, spentljane, mogoče celo v bistvu enake slabim rečem!1 Prva korenina kritike morale bi torej bila zdvomitev v nasprotje vrednot dobro in zlo. Prav tu je Nietzsche, predvsem v Hgenealogiji morale, radikalno, se pravi korenito pogledal v podpodje tega navideznega nasprotja. Druga korenina kritike pa je tista misel, ki moralo metafizikov postavi za "samo začasno perspektivo". Se pravi, da je drugi poglavitni ozir Nietzschejeve kritike zasidran v zgodovinskem pogledu. Ko se recimo sooči z zgodovinarji morale, kritično pripominja: Vsa čast dobrim duhovom, ki morda vladajo v teh zgodovinarjih morale. Toda, žal, eno je gotovo, da jim manjka sam zgodovinski duh, da jih je pustil na cedilu prav vsak dobri duh zgodovine! Vsi skupaj mislijo, kot je pač v stari navadi pri filozofih, bistveno nezgodovinsko.1 Najbrž bi lahko obe tako imenovani korenini Nietzschejeve kritike povezali v eno: kajti če ni absolutnega nasprotja vrednot, se le-te v časom spreminjajo v prid ene ali druge vrednote. In pa: če je morala neodpravljivo zgodovinska, se pravi nastajajoča in spreminjajoča se, nasprotje vrednot ne more vztrajati v stalni vsaksebnosti. Pa pojdimo in medias res. Da bi lahko dojeli, kaj misli Nietzsche, ko relativizira nasprotje dobro in zlo, moramo najprej razgrniti njegov pogled na zgodovino morale v njenem nastajanju, genealogiji. In prav ta zgodovinski drobnogled bo prispeval k drugačnemu pogledu na navidezno nasprotje vrednot dobro/ zlo. Pa poglejmo, v čem se lahko prepoznamo sami? V enem ali drugem ali v ambivalentni mešanici obojega? Pri sprehodu skoz številne morale, kar jih je do zdaj vladalo ali še vladajo na Zemlji, sem ugotovil, da se nekatere poteze redno ponavljajo povezane med seboj: dokler se mi nista nazadnje pokazala dva temeljna tipa in ni udaril na plan temeljni razloček. Imamo moralo gospodarjev in moralo sužnjev. Naj takoj pripomnim, da se kažejo v vseh kulturah tudi poskusi prepletanja obeh moral. Moralne razlike vrednot so nastale bodisi pod vladajočo vrsto, ki se je z ugodjem zavedala svojega razločka od obvladovane - ali pa pod obvladovano, med sužnji in odvisnimi vseh stopenj. V prvem primeru, če 1Nietzsche, F. (1988): Onstran dobrega in zlega, Slovenska matica, Ljubljana, str. 11. 2Nietzsche, F. (1988): H genealogiji morale, Slovenska matica, Ljubljana, str. 216. 110 nietzschejeva filozofija religije vladajoči določajo pojem "dobro", so povzdignjena, ponosna stanja duše občutena kot odlikujoča in določajo stopnjo in razvrstitev. Gosposki človek ločuje od sebe bitja, v katerih se uveljavlja nasprotje takih privzdignjenih, ponosnih stanj: zaničuje jih. Takoj vidimo, da pri tej prvi vrsti morale nasprotje med "dobrim" in "slabim" pomeni toliko kot med "odličen" in "zaničevanja vreden". Slednji je strahopetec, boječnež, drobižar, kdor misli na ozko koristnost; ravno tako nezaupljivec s svojim nesvobodnim pogledom, kdor se sam ponižuje, pasja sorta ljudi, ki dovoli, da grdo ravnajo z njim, moledujoči priliznjenec, predvsem pa lažnivec: - osnovna vera vseh aristokratov je pravzaprav, da je preprosto ljudstvo lažnivo. "Mi resnicoljubni" - tako so si v stari Grčiji rekli plemiči. Človek gosposke sorte ima občutek, da on določa vrednost, ne čuti potrebe, da bi mu moral kdo to potrditi, sam presoja, kar je zame škodljivo, je škodljivo samo na sebi. Vse, kar pozna na sebi, spoštuje: taka morala je samopoveličevanje. V ospredju je občutek polnosti, moči, ki hoče prekipeti, sreča visoke napetosti, zavest bogastva, ki bi rado podarjalo in razdajalo. Tudi gosposki človek pomaga nesrečnemu, vendar ne ali skoraj nikoli iz sočutja, temveč bolj iz nekakšnega gona, ki nastaja iz preobilja moči. Gosposki človek spoštuje v sebi mogočnega, tudi človeka, ki ima oblast nad samim seboj, ki zna govoriti in molčati, ki z užitkom izpolnjuje nad seboj strogost in trdoto in je spoštljiv nasproti vsaki strogosti in trdoti.3 Prva značilnost gosposke, aristokratske morale je torej realnost stanja posre-čenosti, avtarkičnost kot samozadostnost in pogled, ki zmore motriti razliko v redu stopenj, ki zmore videti razliko med boljšimi in slabšimi, pa slednjim razdaja iz nekakšnega preobilja moči, ki zna pozabljati storjeno zlo, saj ve, da dolgotrajno sovraštvo zastruplja. Njegovo ime je odločnost, preudarno ravnanje, ki potrjuje samo sebe zaradi tega, ker povečuje občutek in vrednost življenja brez ozira na majhne koristi, njegova sodba za lastno življenje je potrjujoča: dobro je, da je tako. Naj pride, kar priti mora. Kaj pa druga morala? Takole pravi Nietzsche: Recimo, da tlačeni, trpinčeni, nesvobodni, sami sebe negotovi in naveličani moralizirajo: kakšna bodo njihova skupna vrednotenja? Najbrž se uveljavi kakšen pesimističen dvom o celotnem stanju človeka, obsodba človeka z njegovim stanjem vred.4 3Onstran dobrega in zlega, Slovenska matica, Ljubljana, str. 175-76. 4Prav tam, str. 176. 111 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. IO7-I2O JANKO M. LOZAR Mimogrede: če se že nahajamo v okviru razmisleka o genealogiji morale, pojmov morale, kakšna je genealogija besede "pesimističen", oziroma njegova etimologija? Kaj pomeni izraz? Njegovo nasprotje je "optimističen". V obeh primerih gre za presežnik pridevnika, v pozitivnem smislu bonus, v negativnem malus. Malus, slabo/ zlo, se stopnjuje kot malus ^ peior (pejorativno - slab-šalno) ^ pessimus (najslabše, najzlobnejše), bonus ^ melior (melioracija -izboljšanje zemljišča) ^ optimus. Pogled sužnja ni naklonjen vrlinam mogočnega: skeptičen je in nezaupljiv, tenko nezaupljiv nasproti vsemu "dobremu", kar tam častijo - najrajši bi si dopovedal da niti sreča tam ni pristna. V nasprotju s tem pa vleče na plan lastnosti, kakor nalašč primerne, da trpečim olajšajo življenje: tako pridejo do časti sočutje, ustrežljiva, pomagljiva roka, toplo srce, potrpežljivost, pridnost, ponižnost, prijaznost - zakaj to so tukaj najkoristnejše lastnosti in skoraj edini pripomočki, da moreš zdržati pritisk bivanja. Morala sužnjev je pravzaprav morala koristnosti. Tu je kotišče za nastanek znamenitega nasprotja med 'dobrim' in 'zlim'. V zlem čutijo moč in nevarnost, nekakšno strahoto, prefinjenost in silo, ki ne dovoli na plan zaničevanju. Po morali sužnjev torej 'zli' zbuja strah; po morali gospodarjev pa ravno 'dobri' zbuja in hoče zbujati strah, medtem ko je 'zli' občuten kot zaničevanja vreden človek. Nasprotje je prignano do vrha, ko se v skladu z dosledno moralo sužnjev nazadnje tudi na 'dobro' te morale obesi nadih zaničevanja, ker mora biti človek po suženjski miselnosti pač nenevaren: je dobrodušen, lahko ga je goljufati, mogoče majčkeno prismuknjen, un bonhomme.5 Če smo tukaj sledili Nietzschejevi pretanjeni psihologiji morale odličnih in neodličnih, tako rekoč na nezgodovinskih tleh, moramo sedaj skupaj z njim obe morali umestiti v zgodovino človeštva. Oba tipa moral sta se odigrala v areni dveh zgodovinskih razredov: viteško aristokratskega na eni strani in svečeniškega na drugi. Viteško aristokratske vrednostne sodbe predpostavljajo močno telesnost, bujno, bogato, celo prekipevajoče zdravje, skupaj s tem tisto, kar ohranja vse to, vojno, pustolovščino, lov, ples, bojno tekmovanje in sploh vse, kar predstavlja krepko, svobodno, veselo delovanje. Kakšen pa je svečeniško imenitni način vrednotenja? In kje je po Nietzscheju njegov nastanek? Kje se dogodi največji dogodek v morali na zemlji? Tako imenovana vstaja sužnjev v morali? Z židovskim svečeniškim stanom. Tu se je po Nietzscheju dogodilo prvo veliko, kolosalno prevrednotenje vrednot, 5Prav tam, str. 178. 112 NIETZSCHEJEVA FILOZOFIJA RELIGIJE predvsem antičnih aristokratskih vrednot (kot ilustracijo tega prevrednotenja lahko pomislimo na Nietzschejevo obravnavo dveh različnih mitov v Rojstvu tragedije, Prometejev mit in semitski mit: za gorje so krivi bogovi, za gorje je kriv človek sam (1988, 96): "Vse, kar se je na zemlji storilo proti imenitnikom, nasilnežem, gospodarjem, oblastnikom, ni vredno besed v primerjavi s tem, kar so proti njim storili Židje." Ob tem se nikakor ne smemo prenagliti z obtoževanjem Nietzscheja kot nekakšnega antisemita. Takole pravo odločno (1988, str. 341): "Ne maram teh špekulantov v idealizmu, antisemitov, ki skušajo z zlorabljanjem najbolj cenenega agitacijskega sredstva v ljudstvu vzbuditi vse elemente rogate živine." Nietzscheju gre namreč za obsodbo določenega tipa moralnega vrednotenja, dobro pa vemo, da mu je bil vsak izraz nacionalsocializma, ki se je takrat že rojeval v Nemčiji, predvsem izraz iste vstaje suženjstva, tako imenovani "zmaj Rajha" je bil zanj razlog, da se je začel smatrati za Poljaka in ne več za Nemca. Židje, to svečeniško ljudstvo, ki si je znalo ob svojih sovražnikih in zavojevalcih priskrbeti zadoščenje samo z radikalnim prevrednotenjem njihovih vrednot, torej z aktom najduhovnejšega maščevanja. Samo ta način je bil primeren svečeniškemu ljudstvu. Židje so bili ti, ki so si proti aristokratskemu izenačevanju vrednot (dober = imeniten = močan = lep = srečen = bogu ljub) z zastrašujočo doslednostjo tvegali obrat in jih zgrabili z zobmi najglobljega sovraštva (sovraštva iz nemoči), namreč 'samo bedni so dobri, samo ubogi, nemočni, nizki so dobri, prav tako so tudi trpeči, tisti, ki živijo v pomanjkanju, bolni, grdi edini pobožni, edini od boga blaženi, samo zanje je zveličanje - nasprotno ste vi imenitniki in nasilneži za vso večnost zli, okrutni, pohotni, nenasitni, brezbožni, vi boste tudi večno nesrečni, prekleti in pogubljeni!'. Ve se, kdo je podedoval to židovsko prevrednotenje. Ta vstaja sužnjev v morali, ki ima za sabo dvatisočletno zgodovino, nam je danes ušlo izpred oči zgolj zato, ker je bila - zmagovita .. .6 Da bi lahko bolje razumeli, kaj natanko ima s tem razlikovanjem v mislih Nietzsche, ki v suženjski morali detektira predvsem problem poduhovljenega maščevanja, človeka resentimenta, si moramo predočiti neko njegovo ilustracijo. Gre za pogovor med ptico ujedo in jagnjetom: če se jagnjeta čemerijo na velike ptice ujede, se temu ne gre čuditi: samo da velikim pticam ujedam ne moremo zameriti, da si odnašajo mlada jagnjeta. 6H genealogiji morale, str. 223. 113 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 107-120 JANKO M. LOZAR In ko si jagnjeta med sabo pravijo: te ptice ujede so zle; in kdor ni čisto nič podoben ptici ujedi, marveč je njeno nasprotje, jagnje - ali naj ta ni dober?7 Kako je potem z resnico močnih, mogočnih in šibkih, tlačenih? Zahtevati od moči, da se ne bi izkazovala kot moč, je prav tako nesmiselno kot zahtevati od šibkosti, da se naj izkazuje kot moč. Kaj je posledica tega verovanja v avtonomnost nekega svobodnega subjekta in za koga je ta pravzaprav potrebna? Zakaj maščevalni, nemočni podtika vsemu živemu neki substrat, svobodno voljo? Nietzsche je tu strahotno prodoren: z ohranjanjem vere v svobodo subjekta morala šibkejših trdi, da so močni poljubno lahko tudi šibki, da je ptica ujeda lahko poljubno tudi jagnje, da je lahko orel, če se za to odloči, srečen tudi z drobtinicami. Toda s tem si vrabec pridobi pravico, da ima orla za odgovornega, da je orel (ponavljam: lahko ima za odgovornega tistega, ki ga čuti kot sebi enakega: to pa je tajkun vrabec. Nekdo, ki je zrasel iz občutja maščevalnosti nad tistimi, ki imajo, zdaj pa grabi samo zato, da tudi on ima. Ne duha ne sluha o kaki darežljivosti. Kakšna je torej logika samorazlaganja šibkosti ali nemoči, neodličnosti? Kaj je ta njena samozlaganost? Oblači se v blišč odpovedujoče, tihe, pričakujoče kreposti, kakor da bi bila neodličnost, žalost, ubogost na duhu, sama šibkost prostovoljni dosežek, nekaj hotenega, izbranega, dejanje, zasluga. Ta vrsta človeka potrebuje vero v indiferentno svobodno izbirajoči subjekt. Se pravi, da gre za zlaganost, ki je po aristokratski morali morala slabiških, plebejskih, medtem ko so plemeniti odkritosrčni. Katere so laži, ki so pravzaprav potreba po tolažbi in prikriti izraz maščevalnosti? Ne moči se maščevati pomeni ne hoteti se maščevati. Šibkost je zasluga, nemoč dobrota, boječnost je ponižnost, podvrženost je zvestoba. In ključno: maščevalnost ni maščevalnost, ampak pravičnost, žeja po pravici. Da je odlikovano ime pravičnost pravzaprav prikrita maščevalnost, nam potrjuje samo Janezovo razodetje na koncu Biblije, ki je za Nietzscheja najsu-rovejši od vseh napisanih izbruhov, kar jih ima maščevanje na vesti. V tej dramatični obsodbi morale sužnjev in poveličevanju neke druge morale gre pri Nietzscheju pravzaprav za razliko med dvema vrednotenjema: blagor večine na eni in blagor manjšine na drugo strani. Medtem ko je za blagor večine v veljavi neodlična morala dobrega in zla, je za manjšino odličnejših značilna morala dobrega in slabega, ki je tisto, kar je zares lahko onkraj dobrega in zla. Celotna drama, ki razločuje imenitne od neimenitnih, se po Nietzscheju odvije na prizorišču logike resentimenta ali maščevalnega občutja. 7Prav tam, str. 233. 114 NIETZSCHEJEVA FILOZOFIJA RELIGIJE Resentiment imenitnega človeka, če se pri njem pojavi, se namreč izpolni in izčrpa v takojšnji reakciji; in zato ne zastruplja. Znamenje močnih, polnih natur, v katerih obstaja presežek plastične, ozdravitvene moči kot tudi moči pozabljanja, je, da dolgo ne znajo jemati zares svojih sovražnikov, svojih nezgod. Takšen človek se na mah otrese slabih občutij, ki se v druge zagrize. Nasprotno pa neimenitni človek naravnost potrebuje zlega sovražnika kot stalno nevarnost od zunaj. Ljudje, ki jim je odtegnjena prava reakcija na neprijetne okoliščine, se oddolžijo z imaginarnim maščevanjem. Medtem ko vsaka imenitna morala izrašča iz nekega triumfirajočega potrjevanja samega sebe, pri čemer zna pozabiti na storjeno krivico, pravi morala sužnjev že vnaprej Ne nečemu, kar je "zunaj", kar je "drugo": in ta Ne je njeno ustvarjalno dejanje. Torej nujno potrebuje zunanjega drugega, ki je poosebljeno zlo, da bi lahko samo sebe potrdila, vselej naknadno, kot nasprotje, kot dobro. Morala sužnjev potrebuje, da bi nastala, vedno vnaprej nek nasprotni in zunanji svet, potrebuje zunanje dražljaje, da bi sploh agirala - njena akcija je v temelju reakcija kot resentiment. Nasprotno je pri imenitnem načinu vrednotenja: spontano agira in raste, njegov negativni pojem "nizkoten", "navaden", "slab" (ne zloben!) je zgolj naknadno rojena bleda kontrastna slika v odnosu do njegovega pozitivnega, z življenjem in strastjo prežetega temeljnega pojma "mi imenitni, mi dobri, mi lepi, mi srečni!"8 In kaj bi bil poslednji, najfinejši triumf maščevalnosti kot morale sužnjev, neimenitnih? Brez dvoma takrat, ko bi jim uspelo svojo lastno revščino, sploh vso revščino in bedo prevaliti na vest srečnih. Tako da bi se ti začeli nekega dne sramovati svoje sreče in bi si morda porekli: "Sramota je biti srečen! Preveč bede je!"9 Vstaja sužnjev v morali predstavlja zgodovinski morali dogodek par excellence: tako imenovano prvo prevrednotenje vrednot, ki kliče po vnovičnem prevrednotenju, tokrat pač Nietzschejevemu. Nebroj knjig je ubranih v ta sentiment do ponižanih, ubogih in razžaljenih na eni in v resentiment do gospodarjev, imetnikov in imenitnikov na drugi: Tom Sawyer, Huckleberry Finn, hlapec Jernej na eni strani, pokvarjeni Židje in jara gospoda na drugi. 8Prav tam, str. 227. 9Prav tam, str. 310. 115 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. IO7-I2O JANKO M. LOZAR Koliko filmov je tako ubranih: preprosti, tlačeni, sužnji, vsi ti so iskreni in odkritosrčni, pa še strahotno artikulirani, ljubeči, nežni: Peter ribič, Juda, : ne smemo pozabiti, da gre pri apostolih za ribiče, kmete in male obrtnike. Spartakus, veliki kmečki upornik (Kirk Douglas, njegova imenitnost v ostrem nasprotju z neumnimi vladarji), vsak klošar v ameriškem filmu premore več pameti in dobrote od vsakega uspešnega človeka. Uspeh je eo ipso rezultat prevare, kraje, nepoštenosti, samo preprost človek je pošten. Pomislite, ko gledate filme, kako so večinoma, če ne kar izključno, predstavljeni višji družbeni razredi. So samo izprijeni, perverzni, totalno neumni, brez občutka, razuzdanci, raztresenci, izgubljenci. Še nikoli nisem videl filma v obratni vrednostni perspektivi, socialno občutljivega filma, ki bi dokazoval pri imetniku, družbenemu uglednežu, ki je spontano osovražen, njegovo dobrost, odličnost, dramo njegove intrinzično dobre duše. In vsesplošni čustveni izbruh v zvezi s princeso Diano. Ista zgodba: ona je preprosta, ona ni pokvarjena, tako kot kraljica, princ Charles, vsak tista zlagana etiketa, ki nima veze z življenjem. Čisti resentiment tega po Nietzscheju detektiranega obrnjenega vrednotenja. Da ne omenim neke naše slovenske zgodbe, ki je totalno tipična: vsi tisti, ki ne živijo v Ljubljani: kakšen odnos imajo do Ljubljančanov? In v čem bazira to negativno nastrojeno občutje? Sam sem rastel v okolju, ki je bilo in še vedno je enako nastrojeno zoper vse, kar je ljubljansko, meščansko. Zadnjih dvajset let živim v Ljubljani, tako da lahko vidim to občutje od zunaj. Ta resentiment do tistih, za katere se predpostavlja, da imajo po krivici več, ker živijo v Ljubljani. Ki si domišljajo, da so nekaj več, so pa v resnici neiskreni, nesproščeni, zategnjeni, narejeni etc. Zrcalna slika tega je prepričanje, da je edino pristno življenje, dostojno človeka, življenje na vasi ali v manjših krajih. Tam, tam pa živijo pristno čuteči ljudje. Preprost, prostosrčni kmet, ki zna živeti ... Kaj je tu očitno? Neljubljančani: zlo in neodličnost in pokvarjenost je Ljubljana, zato je vse neljubljansko samo po sebi nekaj dobrega. Tudi obratno: Ljubljančani (ne vsi, pa vendar): Ljubljana je nepristnost, neodličnost življenja, zato je dobro nekje zunaj, na podeželju. Ali popotniki, ki vidijo v ne-slovenskem vse najboljše ... Ta vrednostna optika izraža sentiment kot plod resentimenta. Saj ni problematičen resentiment sam po sebi. Vsak čustveni izbruh jeze, togote je legitimni del slehernega človeka. problem nastane, kot pokaže Nietzsche, v tem, ko postane resentiment ustvarjalen: ko resentiment ustvarja sentiment. Naklonjenost je plod primarnejše nenaklonjenosti. 116 NIETZSCHEJEVA FILOZOFIJA RELIGIJE *** Kako je torej, če se vrnem k Nietzscheju, z njegovim odnosom do krščanstva, do krščanskega boga? Gre tu za totalno prevlado resentimenta? Totalni boj ateizma proti teizmu? Ne. Zaradi kočljivosti v razumevanju Nietzschejeve kritike krščanstva in predvsem morale gre tu pravzaprav za kulturno vzgoja teista in ateista. Ni eden sam po sebi slab, drug pa temu posledično dober. Nietzsche silovito kritizira tudi moderne anarhiste kot ateiste, ki jim gre samo za prevzetje tistega, česar nimajo. Ce tu omenimo najslovitejšo in obenem najbolj obrabljeno krilatico o smrti boga, se moramo vprašati naslednji dve vprašanji: smrt katerega boga? In predvsem, natančneje, smrt kakšnega boga? Ce Nietzsche trdi, da je krščanska vera postala nevredna vere, jo moramo postaviti skupaj z neko drugo mislijo, da se lahko polno naselimo v zagati čistega dualizma teizma in ateizma: "Zdi se mi, da verski nagon sicer mogočno raste - da pa z globokim nezaupanjem odklanja ravno teistično potešitev."10 Teistična potešitev je namreč, kot sem poskušal pokazati do sedaj, moralno racionalna. Ta moralnost pa je ravno tisto najbolj kočljivo in problematično, saj Nietzsche v krščanski teistični morali razkrije vladanje kot divjanje resentimenta. Bog, ki umre in mora umreti, je moralni bog. Ali Nietzsche nastopa proti religiji in bogu nasploh? Spet da in ne: po eni strani nastopa proti Jezusu, potrjujoč Dioniza, ko govori o ključnosti odnosa do trpljenja, o poganski afirmaciji tuzemskega. Na drugih mestih se postavi za Jahveja in proti Jezusu, ko govori o zdravi ljubosumnosti močnega staro-zaveznega boga in proti Jezusu kot na torelanco zreduciranemu, ali še bolj grobo, Jezusu kot kastriranemu Jahveju. Na tretjem, nemara najosupljivejšem mestu v Antikristu se odločno postavi proti Pavlovem Jezusu in za Jezusa kot Budo na neindijskih tleh. Tu je še posebej v igri vse to, o čemer smo pisali doslej, namreč problem morale. Nemara najbolj zavezujoč in pretresljiv vpogled v zgodovino evropskega človeka poda Nietzsche v 55. paragrafu Onstran dobrega in zlega: Imamo veliko lestvico verske okrutnosti s številnimi klini; ampak trije od njih so najpomembnejši. Nekoč so svojemu bogu žrtvovali ljudi, mogoče ravno take, ki so jih imeli najrajši - sem sodijo žrtvovanja prvencev pri vseh pračasnih religijah ... [...] Potem, v moralnem obdobju človeštva, so žrtvovali svojemu bogu najmočnejše nagone, kar so jih imeli, svojo "naravo"; to praznično veselje sije iz okrutnega pogleda asketa, navdušenega "proti- 10Nietzsche, F. (1988): Onstran dobrega in zlega, Slovenska matica, Ljubljana, str. 58. 117 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 107-120 JANKO M. LOZAR naravnika". Nazadnje: kaj še preostane za žrtvovanje? [...] Niču žrtvovati boga - ta paradoksni misterij zadnje okrutnosti je ostal prihranjen rodu, ki ravno zdaj prihaja na površje: vsem nam je že to in ono znano o tem.11 Kaj hoče povedati ta skorajda neznosno zgoščeni pogled v zgodovino kot zgodovino okrutnosti? Verjetno najodličnejša odlika Nietzschejevega tuhtanja, kot je doslej upam da že postalo jasno vsakemu tenkočutnemu mislecu, je njegova zmožnost uvida v nerazvezljivo zazankanost vseh kulturnih fenomenov evropske zgodovine duha v živo razvijajočo se in razpadajočo tvarino duha. Mar ni več kot očitno, da je tudi današnje modno ponašanje z življenje brez boga, ki se hoče okititi z dokončnim odhodom iz božje hiše, pač samo naivno površno in nezavezujoče zgolj ponašanje? Zakaj? Bržkone zato, ker je tudi žrtvovanje Smisla, Boga, niču samo eno od vrste zgodovinskih postaj človeške okrutnosti. Vprašanje, ki tu ostaja na stežaj odprto, pa je, ali je morda poslednja, ta današnja okrutnost (ki je vselej tudi samookrutnost) najmanj okrutno dejanje ali pa nemara najbolj okrutno dejanje, kar jih je bil človek kdaj koli zmožen storiti. Najpomembnejši stranski uvid na tem mestu je seveda, da se moramo vsi, tako teisti kot ateisti, uzreti v neki izvorni okrutnosti, ki je, ničejevsko rečeno, edina tista, ki je porajala najfinejše ljudi, najplemenitejše značaje, najsublimnejše morale in najveličastnejše kulturne stvaritve. Nazadnje je potrebno nagovoriti še neko Nietzschejevo silovito misel, ki postavlja pod vprašaj "gramatiko evropskega mišljenja", s čimer se zamajejo tla tudi in predvsem teologiji kot izpostavi metafizičnega mišljenja. Kaj natanko hoče sporočiti Nietzsche z mislijo, da je strela, ki bliska, s svojo gramatikalno strukturo sosledja subjekta in predikata nemara najbolj zavajajoča struktura misli, kar jih je bilo kdaj koli na Zemlji? Da pravzaprav ni nobenega nevtralnega substrata za dejanjem, ki bi se za to dejanje odločilo? Da nas tako pač zgolj govori govorica, da nas zato tako misli mišljenje v tem smislu, da smo zaradi metafizičnosti gramatike tako pač primorani misliti, četudi življenju nezvesto? In Ali ni s tem Nietzsche na široko odprl vrata za teologije, ki so začele misliti naproti izvorni theologia, ki bi se otresla filozofske artikulacije, kot denimo pri Jean-Luc Marionu in njegovi teologiji daru? Ali na ateistični strani pri Derridaju in njegovi fenomenologiji daru? Od tu naprej nas torej zgodba pelje v še bolj moderno zgodbo filozofije religije, k enemu največjih pretresov, kar jih je doživela filozofija religije: problem onto-teologije, ki ga misli Martin Heidegger. Ampak, ali ni ta Hei-deggrova ostrina pravzaprav Nietzschejeva dediščina? Mar ni onto-teologija kot eden najbolj orjaških očitkov teologiji prezence (in onto-ego-teologija kot 11 Onstran dobrega in zlega, str. 59—60. 118 nietzschejeva filozofija religije siloviti očitek moderni metafiziki prezence subjekta) smiselno nadaljevanje Nietzschejeve puščice-vprašanja? "Zdi se mi, da verski nagon sicer mogočno raste - da pa z globokim nezaupanjem odklanja ravno teistično potešitev." Izkaže se torej, da z Nietzschejem nikakor ni mogoče opraviti na hitrico, kar pomeni, da ostaja za filozofijo religije, kakor tudi za širšo recepcijo v širši kritični ali nekritični javnosti, še vedno prepoln vprašanj, odgovorov in ugank. In v tem bi znala biti hvaležnost njegovega genija, ki nas uči, da je vzajemnost, vzajemna prepletenost bliže resnici življenja (kulture ljudi) kakor pa slaba metafizična vera v absolutnost nasprotij. 119 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. IO7-I2O JANKO M. LOZAR ::LITERATURA Nietzsche, F. (1988): Onkraj dobrega in zlega, Hgenealogiji morale, Slovenska matica, Ljubljana. Nietzsche, F. (1989): Somrak malikov, Ecce Homo, Primer Wagner, Antikrist, Slovenska matica, Ljubljana. Nietzsche, F. (1991): Volja do moči, Slovenska matica, Ljubljana. Nietzsche, F. (1995): Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Karantanija, Ljubljana. Nietzsche, F. (1999): Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana. 120 Uroš Milic MAJEVTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOVEM PISATELJSTVU 121-143 NAHTIGALGVA 4 SI-8000 NGVG MESTG ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK IKIERKEGAARD S.:IČ>5.I95:80I.73 ::POVZETEK Pričujoči članek predstavlja hermenevtično obravnavo Kierkegaardovega pisateljskega značaja pri razčlenjevanju filozofskih ter krščanskih kategorij. Namen tega članka je poudariti pomembnost sokratske majevtike v Kierke-gaardovemu psevdonimnemu slogu pisanja, s katerim usmerja svojega bralca k ponotranjenemu razumevanju taistih kategorij. Tu se bomo osredotočili na kategorijo ponovitve, ki skladno s svojo literarno zasnovo predstavlja paradigmo pometafizične etike, katere izhodišče je posamičnost. Dela, ki služijo za obravnavo našega stališča, so naslednja: Kierkegaardovi deli Ponovitev in Z vidika mojega pisateljstva, Reparjeva knjiga Kierkegaard -eksistencialna komunikacija ter Eriksenovo delo Kierkegaardova kategorija ponovitve. Ključne besede: ponovitev, majevtika, opredelitev, inter-esenčno, eksistencialna disjunkcija, postajanje, reduplikacija, volja, psevdonim, naracija, komunikacija zmožnosti. ABSTRACT THE MAIEUTICS OF REPETITION IN KIERKEGAARD'S WRITING The present article beholds a hermeneutic inquiry into Kierkegaard's character as a writer, which consists of how he analyzes philosophical and Christian categories. The intention of this article is to emphasize the importance of Socratic maieutics in Kierkegaard's pseudonymous way of writing, which he uses to navigate his reader towards inward understanding of such categories. Our main focus will rest upon the category of repetition. In accordance with its literary scheme the category of repetition also represents a paradigm for post-metaphysical ethics, the starting point of which is individuality. Works upon which we base our inquiry are as follow: Kierkegaard's works Repetition and The Point of View of my Work as an Author, Repar's book: Kierkegaard — Existential Communication and the work of Eriksen's work: Kierkegaard's Category of Repetition. Key words: repetition, maieutics, appropriation, inter-essential, existential disjunction, becoming, reduplication, will, pseudonym, narration, communication of potentiality. 122 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU ::UVOD ::Ponovitev kot nova paradigma misli "Ko so Grki dejali, da je vse spoznavanje spominjanje, tedaj so rekli, vse, kar biva, je bilo; če pa rečemo, da je življenje ponovitev, tedaj pravimo: kar je bilo, sedaj nastaja. Če nimamo kategorije spominjanja ali ponovitve, tedaj se vse življenje razleze v prazen in votel rompompom. Spominjanje je poganski življenjski nazor, ponovitev sodobni: ponovitev je interesse metafizike in hkrati interes, ob katerem ji spodleti, ponovitev je geslo v slednjem etičnem nazoru; ponovitev je conditio sine qua non slednjega dogmatičnega problema."1 Uvodno Constantinovo razlikovanje med spominjanjem in ponovitvijo predstavlja obenem eksistencialno "razo" med antičnostjo in sodobnostjo, ki je skozi številne reinterpretacije zavzela pomemben položaj v filozofski misli 20. stoletja. Heideggrova fenomenološka analiza sodobne historičnosti temelji ravno na konceptu ponovitve kot odločilnega trenutka, v katerem se vrši prehod med avtentičnostjo in neavtentičnostjo, ter vpeljavi taistega koncepta v svojo fenomenološko izpostavitev ekstaz časa kot eksistencialnih določil sodobne tubiti. Deleuzova obravnava ponovitve poteka v primerjavi Kierkegaardove in Nietzschejeve ponovitve, ki jo izpeljuje v svojem magistrskem delu Razlika in Ponovitev kot paradigmo za misel prihodnosti. Karl Jaspers implementira koncept ponovite v svojo izpeljavo mejnih situacij med posamičnim in občim, katerih prebroditev omogoča možnost kvalitativne opredelitve ali videnja izjeme v strukturi vseobsežne celote. Tudi Freudov koncept ponovitve, katerega terapevtski nazor vsebinsko temelji na platonistični anamnesis oziroma "spominjanja v nazaj" in ne "spominjanja v naprej", služi kot zanimiva protiutež misli danskega filozofa, s tem pa tvori psihoanalitično tehniko diagnosticiranja pacientovih preteklih izvorov psihičnih bolezni, čeprav je domnevno nastala povsem ločeno od Kierkegaardovega filozofskega vpliva. Navkljub svoji središčni vlogi v razvoju evropske misli Constantinov koncept ponovitve iz leta 1843 ostaja v obskurnem Kierkegaardovega avtorstva. Toda njegova obskurnost ne izvira iz kompleksnosti filozofske izpeljave, temveč iz primanjkljaja konceptualnega. Vzrok za enigmatičnost spisa Ponovitev lahko pripišemo predvsem dejstvu, da je navzlic svojim filozofskim implikacijam pretežno plod ustvarjalne sile in s tem bolj literarno delo kakor filozofski traktat. Ta vpogled spremlja tudi razvoj dinamike Kierkegaardovega pisanja, s katerim zapisuje opažanja radovednega ter nad metodičnim dvomom obupanega opazovalca, čigar novi klic je poiskati idealno možnost dvoma v zavesti, 1Kierkegaard, S. (1987): Ponovitev, Filozofske drobtinici ali drobec filozofije. Ljubljana: Slovenska Matica, str. 150 123 Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 121-143 URoŠ milic in ne izum nove filozofske doktrine. Zakaj ponovitev je predvsem paradigma misli in temu primerno nedojemljiva kot objekt spoznavanja - ponovitev je pravzaprav prvi korak k prebolevanju kartezijanskega dvoma. Kot pravi Eri-ksen, pojmovno zajeti Kierkegaardovo Ponovitev bi bilo podobno, kakor če bi "radovedni opazovalec detajlno raziskoval vzorce holograma čarobnega očesa. Ne samo, da bi tako bil nezmožen uzreti manjkajoče dimenzije, marveč bi z vsakim poskusom pogleda tvegal oslepitev" (Eriksen, 2000: 2). Namen tega sestavka bo zato prikaz pomembnosti Kierkegaardovega koncepta ponovitve skozi dinamiko njegovega psevdonimnega pisateljevanja, ki ga ne moremo zaobiti, če želimo prodreti globlje v Kierkegaardovo filozofsko ter religiozno misel. Težavnost tovrstnega podviga se nahaja v neizogibnem vsebinskem trčenju ob druge koncepte, ki jih najdemo v njegovem nesistemsko zasnovanem miselnem labirintu, kar samo še dodatno podkrepi dejstvo, da je Kierkegaardova dela prijetneje brati kot pa pisati o njih ter jih temu primerno sistematično interpretirati. Že sam koncept ponovitve je prikrito razpreden v večini njegovih psevdonimnih del, saj strukturno ter vsebinsko predstavlja vezni člen postajanja, se pravi je dejansko tisto, kar so po Heraklitu heglovci "pomotoma imenovali sinteza" (Kierkegaard, 1987: 149). Ravno zaradi taiste razpršenosti kot tudi zaradi okvirno vsebinskih meja tega sestavka, se bomo osredotočili bolj na Kierkegaardov tekst Ponovitev. S tem pa bomo razkrili prikrite nagibe Kierkegaardovega pisanja, s katerim nagovarja svojega bralca na način, ki ga nosi naziv podpoglavja v njegovem posthumno izšlem delu Z vidika mojega pisateljstva: "Da bi nekoga uspešno privedli do določenega mesta, moramo najprej poskrbeti, da ga odkrijemo tam, kjer je on, in tam začeti."2 ::PONOVITEV V BESEDI Izvirnost Kierkegaardovega s prispodobami prežetega pisateljevanja je moč zaznati že v avtorjevih uvodnih besedah, s katerimi vstopamo v labirint spisa Ponovitev, kjer lahko preberemo naslednje: "Upanje je novo oblačilo, trdo in togo in svetleče, toda še nikoli ga nisi imel na sebi in zato ne veš, kako boš oblečen ali kako ti pristoji. Spomin je slečena obleka, ki ti, čeravno zelo lepa, ne pristoji več, ker si jo prerasel. Ponovitev je obleka, ki je ne nosiš nikdar, ki se lepo in mehko oprijemlje, ne stiska in ne mahedra."3 2Prav tam, str. 42 3Prav tam, str. 130 124 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU Prispodoba oblačila, kot tudi sleherna Kierkegaardova prispodoba, ni uporabljena nenamensko. Izvirna danska beseda za oblačilo se glasi pakladning, sestavljena pa je iz jedra kladning, ki pomeni "oblačilo" ali "obleko", ter predpone pa, ki pomeni "na". Slovenska različica potemtakem ne ustreza avtorjevi uporabi dotične prispodobe, saj je ponovitev, če upoštevamo danski izvirnik, nekaj, kar damo nase ali z drugimi besedami "vzamemo" nase. Vsak prevajalec se zaveda zagat, ki nastopijo s tolmačenjem tujih besedil, toda pri Kierkega-ardovih je ta še večja. Repar v svoji monografiji Kierkegaard — Ekistencialna komunikacija izpostavi ostrino Kierkegaardovih besed, njihovo gracioznost ter nenehno logično premetenost. Poleg zapisa izpostavi tudi njihov zven, ki izzveneva zgolj ob branju danskega izvirnika. Zgoraj podani primer oblačila je samo eden izmed Kierkegaardovih dvoumnih vrtinčenj svojega maternega jezika, ki se pripadniku tujega jezikovnega področja zna kaj hitro izmuzniti. A vendar ta nezmožnost dobesednega prevoda dodatno razpre problematiko pomenske nedoločljivosti, ki se v svoji razdrobljenosti dotika filozofije v jedru. S tem se hkrati poveča intriga filozofskega razbiranja besed, kar posledično omogoči razširitev njegove interpretativne razsežnosti v tujem jeziku. Prevod tako odpira možnost drugačnega razumevanja besed, s katerimi opazujemo človeško vedenje v domačem okolju - denimo kot slovenska beseda posamič-nik, s katero Repar prevaja danski izvirnik hin enkelte, ki za razliko od besede posameznik, pomensko razširi zgolj posamezno s poudarkom na njegovi relaciji do občega. Isto velja za besedo ponovitev, ki zahvaljujoč Kierkegaardovi konstituciji Gjentagelse, pomensko dopolnjuje slovensko različico, ker ji nudi vsebinski uvid ter jo povzdigne iz njene pavšalne uporabe. Pri Gjentagelse se po Kierkegaardovi uvodni definiciji ponavlja to, kar je bilo, in ravno "to, da je bilo, naredi iz ponovitve novo" (Kierkegaard, 1987: 149-150). Gre za vsebinsko sorodnost s slovensko različico, o kateri Repar pravi naslednje: "Obenem gre tudi za pono-vitev v smislu novega, ko nekaj ponovimo, ko je nekaj kasnejše, torej prihodnje in prenovljeno, in izraža neke vrste metamorfozo, ponovitev starega v novem. Pri tem ne gre za repetitivnost, za ponavljanje, prej za iteracijo v dekonstruktivističnem duhu, vendar tudi v smislu preseganja jezika, govorice, v smislu izražanja neizrekljivega."4 Z napisanim se postavlja prvo vprašanje: ali je prispodoba oblačila pravšnja za razumevanje Kierkegaardovega izmuzljivega pisateljstva? S prebiranjem slehernih Kierkegaardovih tekstov, bodisi izvirnih bodisi prevedenih, smo primorani zadovoljiti se zgolj z dierezo ali, kot pravi Repar, "pesniško razloko komunikacijske akcije, ki se giblje na meji določil in tako ne nudi nobene možnosti opore, oporne točke, mesta izjavljanja" (Repar, 2012: 12). Enako velja 4Repar, P. (2009): Kierkegaard — Eksistencialna komunikacija. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 147 125 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC za odgovor na zgoraj postavljeno vprašanje. Seveda je navedena prispodoba pravšnja, v kolikor vstopamo v Kierkegaardov literarno zasnovani labirint, ki v svoji nedoločljivosti ohranja suspenz pojmovnosti. Napačna pa je v primeru, ko pričakujemo vnaprej zasnovan filozofski ali teološki topos, ki si ga lahko dovolimo prebirati in pavšalnemu branju prikladno umevati, upoštevajoč uvodno napoved Johannesa de silentia iz Strahu in trepeta, ob dopoldanskem dremežu. Kierkegaard ravno nasprotno zahteva bralčevo opredelitev do njegovih estetično zasnovanih besedil, ki nastopi kot "prvenstvena izbira, izbira bralca, s katero se šele začenja pripoved izbire in odločanja" (Repar, 2009: 8). Nadalje, šele bralčeva (samo)opredelitev do pisca odpira konkreten diskurz, ki presega okvir filozofskega diskurza, s tem ko vstopi v dialektiko ponovitve. Na filozofsko kontemplativni ravni se ta vstop kaže kot "dvom osebnosti", pri katerem gre za satirično preobrazbo Descartesovega metodičnega dvoma. Dvom osebnosti ni zgolj dvom cogita ali, kot mu pravi Kierkegaard, imagi-nativnega jaza, temveč dvom, ki izhaja iz obupa. Na religiozni ravni pa se kaže kot zahteva po osebnosti, katere dialektično predrugačenje šele postavlja predpogoj za možnost vere, ki v sedanjem upošteva minulo v dejanju ponovitve, obnavljajoč posamičnikovo odgovornost do lastne subjektivnosti. Iz tega tudi izhaja njegova eksistenčna konstitucija pojma Boga-v-času znotraj krščanskega eshatona, posledično pa tudi individualne bogočlovečnosti. Obe ravni pa se medsebojno prepletata v fabulativnem navzkrižju drame in romana, v vseskozi vzdrževanem, shizoidnem položaju filozofirajočega kristjana kot živega filozofa, čigar poglavitni izraz je živa beseda, ki terja od beročega motrenje lastne notranjosti. Kot že uvodoma rečeno je ponovitev oblačilo, ki se lepo oprijemlje, a vendar je nikoli ne nosimo, zato nam preostane zgolj kot gola možnost svobodne opredelitve. ::STISKA ŽIVEČEGA KIERKEGAARDA Kierkegaard v svoji izpeljavi ponovitve vzpostavi in obenem vzdržuje razliko med eksistencialnim in esencialnim. Tudi Heideggrova ontološka diferenca ima podobno karakteristiko, le da zaradi svojih formalno ontoloških predpostavk ubere hermenevtično pot, ki za razliko od Kierkegaardove eksistencialne dialektike pripiše težnost ontološkemu izpraševanju tubiti. Heideggrova kritika Kierkegaarda, če zgolj povzamemo tri opombe iz Biti in časa, temelji na domnevi, da se Kierkegaardova misel zaradi ujetosti v zastareli Heglovi dialektiki dotika zgolj vprašanja eksistencielnega, in ne eksistencialnega. Vzporedno s tem pa zastane pri "vulgarnem fenomenu časa", katerega časovnost določa "človekovo bit-v-času" (Heidegger, 2005: 459). To je docela pomemben uvid, s katerim se tu ne bomo globlje ukvarjali, le omenili bomo polje, ki ga ta odpira. 126 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU Pomemben vidik tega vprašanja izvede Eriksen v svoji znanstveni monografiji Kierkegaardova kategorija ponovitve. Če upoštevamo Heideggrovo definicijo misleca kot z razpoloženjem ontološko uglašenega, potem smo primorani razumeti Kierkegaardovo razdrobljeno misel kot proces razjasnitve počutja njegovega časa. Po izdaji Ponovitve se danski avtor v nadaljnjem izpeljevanju svoje misli, denimo v Strahu in trepetu, ki je sledil natisu Ponovitve v dokaj kratkem času, obrne k paradoksu in trenutku, v katerih poskuša bolje upodobiti esenco, po kateri je posegal, le da se sami ponovitvi po njeni vpeljavi kasneje nikoli ni odrekel. Kierkegaardov pisateljski opus namreč deluje kot celota, ki ne izključuje njegovih že dovršenih poglavij o stadijih eksistence, temveč jih sovključuje, kar velja tudi za pojme, ki jih je sproti uveljavljal. To nekoliko ustreza Heideggrovi definiciji misleca, saj nam Kierkegaard kljub manjkanju ontološke enotnosti v njegovih posameznih delih zapusti korpus, katerega ontološka enotnost temelji na njegovem upoštevanju v celoti, zaradi česar je videti Heideggrova označitev Kierkegaarda kot v eksistencielno ujetega dokaj nedovršena. Zaradi tega je za nas bolj zanimiva Heideggrova druga kritika Kierkegaarda, v kateri trdi, da je Kierkegaard edini religiozni pisec, ki se razlikuje od ostalih religioznih piscev po prodornem odzivu na klic usode svoje dobe. Kierkegaardova sodobnost je bila zaznamovana z več gibanji množice, kot sta denimo avstrijska marčna revolucija ter francoska julijska revolucija, v katerih je prednjačilo vprašanje pravic naraščajočega meščanstva. To je bil čas Komunističnega manifesta, v katerem Marx spregovori o inkarnaciji množice, čas množičnih vzklikov na ulicah in vse bolj uveljavljene čredne morale, ki jo je Kierkegaard - bodisi upravičeno bodisi neupravičeno - opazoval s kritično distanco. Vodeči cilj danskega filozofa, ki ga retrospektivno izrazi v Z vidika mojega pisateljstva, je bil povezan s problemom krščanstva, natančneje z vprašanjem, kaj pomeni postati kristjan. Toda upoštevajoč množično vzdušje Kierkega-ardovega časa lahko zatrdimo, da je predmet njegove esencialne misli vsekakor bil povezan s krščanstvom, kar pa ne pomeni, da je krščanstvo njegova esencialna misel. Prikrit motiv njegovega avtorstva je bil predvsem povezan z vprašanjem, ki ga postavi v Pojmu tesnobe: kako biti samost in rod hkrati? Kierkegaard potemtakem ni mislec, ki se je ubadal zgolj z vprašanjem religioznosti, ampak "mislec, čigar mišljenje je bilo religiozno prizadevanje" (Eriksen, 2000: 6). Jaspers v svojem prispevku o Živečem Kierkegaardu citira prav to Kierkegaardovo lastnost, ki ga morda najbolje od vseh njegovih dnevniških zapisov okarakterizira kot misleca: "Če preprosto hočem zvestobo; nisem krščanska strogost nasproti sodobni krščanski blagosti, sem človeška zvestoba. Če se človeški rod ali dandanašnji svet hočeta upreti krščanstvu zvesto in pošteno, iskreno ter brez ovinkarjenja 127 Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 121-143 URoŠ milic in pomislekov, recite Bogu, da se ne moremo in nočemo upogniti tej sili, toda pozor, če storimo to zvesto in pošteno, iskreno in brez ovinkarjenja ter pomislekov, potem sem zraven pa naj zveni še tako nenavadno, kajti zvestoba je tisto, kar hočem, in kjer je zvestoba, sem lahko zraven. Za to zvestobo hočem tvegati; ne trdim pa, da bi tvegal za krščanstvo. Denimo, da postanem muče-nik v povsem dobesednem smislu, vendarle pa ne bom mučenik krščanstva, temveč zavoljo tega, ker sem hotel zvestobo."5 V tem nazoru poteka tudi njegova nasprotna izjava, da navzlic svoji nalogi sam ni in nikoli ne bo kristjan. Skorajda dvojno vohunska vloga, ki jo Kierkegaard zasede s svojim zapisom, priča o njegovem dialektičnem uprizarjanju razcepa med kvantitativnim - obče, Cerkev kot institucija - in kvalitativnim - vera, posamičnost - določilom individualne eksistence. Kierkegaardova špijonska obravnava vprašanja krščanstva na določen način predstavlja ustrezno miselno analogijo Nietzschejevi izjavi: Bog je mrtev!, saj gre pri obeh za veliko več kot zgolj zgodovinski fakt, prej za razkritje resnice njune sodobnosti. Karl Jaspers ju v Možnostih sodobnega filozofiranja zato poimenuje "misleca izjeme", ki v obravnavi ničevosti sodobne eksistence ne stojita pasivno pred ničem, marveč se gibata "vselej tam, kjer živijo ljudje, pred izhodiščem" (Jaspers, 2013: 46). Bistvena razlika med njima se nahaja zgolj v načinu obravnave nihilizma. Nietzschejeva genealoška izpeljava razkroja vrhovnih vrednot, ki so do nedavnega vrednotile senzorično in katerih izvor je senzorično samo, ponuja pogled v njihovo ničevost. Senzorično z izgubo kategorije posledično izgubi svoj metafizični orientir in zapade v nesmisel, ki ga najdemo v Nietzschejevem nazornem povzetku stanja evropskega duha iz Volje do moči, bolje hoteti nič, kot nič ne hoteti. Kierkegaard izpelje z uvedbo eksistencialne disjunkcije "ali - ali" podoben, a vendar metodično dialektičen vidik eksistenčne stiske, ki se v svoji nihilistični različici na estetični ravni glasi "niti - niti". Wilhelmov apel A-ju: "Izberi obup!" je pravzaprav apel k izbiri pred izbiro, kot izbira ponovitve. Je ničta ali izhodiščna točka, iz katere posamičnik vstopa v kvalitativno opredelitev naslednjega trenutka, izstopajoč iz razburkanega morja nihajočih razpoloženj na estetični ravni bivanja. Dobrohoten nasvet B-ja temelji na dejstvu, da je A navkljub svoji estetični naravnanosti k ne-izbiranju še vedno ujet v izbiranju, le da je šele etična izbira izraz svobodne izbire. A mora izbrati, če hoče, da je njegova izbira dejanska izbira ali drugače povedano izbira dejanskosti. Danski filozof nam poda v Zaključnem neznanstvenem pripisu še dodatno razlago svoje majevtične strategije v delu Ali — ali. Namreč pogosto obvelja napačno mnenje, da je B nosilec etične integritete in s tem nekakšen raz- 5Jaspers, K. (1999): Živeči Kierkegaard. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 68, 69 128 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU svetljevalec A-jevih estetičnih zablod, v resnici pa velja ravno obratno. A je nosilec vsebine etične misli z bolj izostrenim čutom za etično. Wilhelm nastopi zgolj kot A-jev notranji glas, čigar edino poslanstvo je razjasniti vednost, ki jo A že čutno vsebuje. Tematizacija nihilizma pri Kierkegaardu je zato bolj implicitna, dialektična, kar velja tudi za domeno "inkarnacije večnosti" skozi izbiro ponovitve. Zakaj ponovitev predstavlja paradigmo pometafizične etike, in ne obnove metafizične tradicije, ter kot taka poskuša preseči odgovor na metafizični "kaj?", s tem ko usmeri svojo pozornost na posamični "kako?". Heideggrova opredelitev Kierkegaarda kot religioznega pisca nam tako nudi najboljšo smer v obravnavi vprašanja pomembnosti estetičnega v Kierkegaar-dovem pisateljstvu, o dinamiki katerega sam izrazi naslednje: "Toda začuda se to gibanje začne hkrati, iz česar izhaja, da je razvoj zavesten; mogoče je videti, kako se razvija; kar sledi, ni ločeno od začetka in se ne pojavi šele v razmiku določenih let. Tako je estetično snovanje vsekakor prevara oziroma, v nekem drugem smislu, nujno praznjenje. Religiozno je od prvega trenutka dano na odločilen način; religiozno ima, brez ugovora, prvenstvo, toda obenem potrpežljivo čaka, da se pesnik do konca izpoje, s tem ko ves čas z Argosovimi očmi motri, da ne bi spregledal prevare v delu, kjer se pojavi pesnik."6 Prevara, o kateri Kierkegaard govori, je esenca njegovega porodništva. Estetično snovanje predstavlja "tihotapljenje smisla", ujetega v vprašanju: kaj pomeni postati kristjan? V razcepu med tihotapljenjem in deležem religiozne "Previdnosti" v Kierkegaardovi misli se odpre prostor, v katerega vstopa zavest o napisanem. V razlagi svojega avtorstva se v enem odstavku obregne ob množično mnenje svojih zvestih bralcev, ki so mu svoj čas nadeli naziv "genij refleksije". Sam je svoj položaj prej dojemal kot mešanico genija in mislečega duha, ki bi v svoji nerazrešljivosti sicer dokončno razpadla, v kolikor ne bi našla izraza v estetičnem. Za njegovo dialektiko je to pomenilo rahljanje vozla, ki nastane v mešanici žive neposrednosti in refleksije, ki ne bi pojasnila ničesar, razen že od samega začetka vsebovanega dejstva, da je refleksija negacija neposrednosti. Kierkegaard je na svojevrsten način tudi kot pisatelj odstopal od romantičnih sodobnikov, ki so bodisi vzeli metafizični dispozitiv za vodilo svojega pisanja bodisi enostransko izražali nihilizem svoje dobe skozi prikaz dekadence in razkroja. Hermenevtični moment, ki ga Kierkegaard vzpostavlja s svojim pisateljstvom, ima za razliko od ostalih namen v bralcu spodbuditi zavest, kar ni nič drugega kot izkupiček bivanjskega sporočanja, v katerem je izražal bolečino tega, kar je zajel v svoji večni prispodobi, trn v mesu. 6Kierkegaard, S. (2012): Z vidika mojegapisateljstva. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 94 129 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC ::MOŽNOST INDIVIDUALNE VOLJE Konkretizacija zavesti se s teoretičnega vidika začne s predpostavko, na kakšen način se v zavesti odvija subjektivno spoznavanje objekta, kar pomeni, da je naglas na "kako" spoznavanja, z naglasom na subjektu,7 in ne na "kaj" spoznavanja, z naglasom na objektu - zato je pomembnejši način, na katerega je nekaj zatrjeno, in ne kaj je zatrjeno. V iskanju resnice je pozornost izprašujočega vedno naperjena v objekt, do katerega gradi refleksijski odnos, ki nadalje določa potek subjektove ozaveščenosti in napredovanje samora-zumevanja. V primeru pavšalne objektivacije tega, čemur pridajemo atribut resnice, subjekt zapade v indiferenten odnos do objekta, prek katerega naj bi posegal po spoznanju, kar pomeni, da objekt odtegne subjekt od njegove spoznavne zmožnosti - z drugimi besedami objekt prične bivati, medtem ko subjekt preneha bivati. Z abstrahiranjem nastala odtegnitev je možna le, če subjekt že vnaprej zgolj vnanje refleksivno obravnava zadano recipročnost. Objektivno abstrahiranje je prisotno tudi v neposrednem dialogu med dvema osebama, denimo med osebama A in B, če želimo ostati zvesti Kier-kegaardovima figurama, četudi gre za povsem vsakdanjo izmenjavo misli, v kateri oseba B posreduje svojo misel osebi A. V primeru, ko oseba A prejeto misel obravnava zgolj objektivno, tedaj ohrani vnanje refleksivno distanco do svoje notranjosti. Tu vidno nastopi težava relacije, saj je kot taka, se pravi zaradi odsotnosti strasti komunikacije in subjektovega ponotranjenja svojih spoznavnih zmožnosti, nadomestljiva s katerokoli relacijo, ki nastali razcep med subjektom in objektom samo še ohranja - tokrat tudi kot izguba polemič-nosti na področju intersubjektivitete. Seveda gre za vrhovno nerazumevanje, s katerim Kierkegaard v eseju Sodobnost očrta potek sodobnega nihilizma, katerega izkupiček je lahko edino relativizem. "Izgubi notranjosti" sledi izguba relacije, ki vodi v nastanek "brezbarvne kohezije" (Kierkegaard, 2010: 15). Kierkegaard nato še pristavi, da ob izgubi gorečega izražanja stališč "kvaliteta ni potrebna; nasprotno, oba partnerja zoperstavljeno stojita ter bolščita eden v drugega, nastala napetost pa je v resnici zgolj posledica končanega razmerja" (Kierkegaard, 2010: 15). Ničevost relativizma se namreč prikrade tam, kjer nastane nesporazum med dvema stranema, četudi je nesporazum, pri katerem gre eni strani za resnico, drugi pa ne, že sam po sebi tudi izraz ničevosti, ki ne dopušča dovolj časa za nastanek razumevanja. V spisu Posamičnik najdemo podobno misel 7Kierkegaardova uporaba terminov kot: subjekt, posamičnik, duh, eksistirajoči, sebstvo, jaz se skoraj z isto mero dotikajo vprašanja individualnosti, le da so nekateri namenjeni bolj teoretični uporabi, medtem ko se drugi tičejo krščanske terminologije. Razlog za to je Kierkegaardova nedosledna uporaba svojih označb individualnosti, ki nimajo tako strogo filozofskega primeža kot denimo pri Heideggru. 130 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU o etičnem relativizmu. Namreč v "temelju vsakega resničnega nesoglasja je razumevanje; breztemeljnost 'nerazumevanja' je v tem, da manjka predhodno razumevanje," iz česar sledi, da "brez tega sta tako soglasje kot nesoglasje nesporazum" (Kierkegaard, 2012: 141). Konceptualno usmerjena objektivacija ne more povsem zajeti subjektove empirične resničnosti, temveč vodi kvečjemu v povprečnost misli in biti. Statično mišljenje potemtakem ni zmožno doseči instance dejanskosti, ki je v konstantnem prevevanju iz možnosti v dejanskost, kajti empirični objekt je v resnici nedokončan v tolikšni meri, kolikor je kogitativni subjekt sam po sebi v procesu postajanja. Za subjekt zato velja, da misliti možnost ne pomeni spremeniti možnosti v dejanskost, saj človek misli in biva hkrati. To vsekakor ne pomeni izhajanja iz dokončne identitete mišljenja in biti, ki jo je Hegel vzpostavil z dvojno negacijo, kajti pri Kierkegaardovem analiziranju sodobne eksistence moramo upoštevati ločitev misli in bivanja ter njuno postavitev v sukcesijski razmik, saj se dotična hkratnost dogaja s časovnim zamikom. Heglova paradigma, meni Kierkegaard, zato ni nič drugega kot himera ab-strahiranja in zanemarjanja posamičnega bivanja v času. Zgornja izpeljava časovne korelacije mišljenja in bivanja je hkrati vstop v Kierkegaardovo definicijo volje. Šele volja je tisti ključni agens udejanjanja možnosti v času. Iz tega sledi, da je subjektova realnost "inter-esenčna", kar pomeni, da je človeški obstoj okarakteriziran kot biti-izmed. Enotnost misli in biti je potemtakem postavljena pred eksistirajoči subjekt kot cilj, in ne dosežen fakt, prikladno temu pa je tudi sleherna subjektova zastavitev cilja v obliki objekta lahko zgolj plod določitve. V Pojmu tesnobe najdemo eno izmed Kierkegaardovih bistrejših definicij razumevanja, ki sledi ravno iz ponotranjenega razumevanja razlike med biti in misliti: "Razumeti in razumeti ni isto, pravi stari izrek in res je tako. Notranjost je razumevanje, vendar in concreto je vprašanje, kako ga razumeti. Razumeti besedilo je nekaj, ponazoriti ga pa nekaj drugega; razumeti, kar sam poveš je nekaj, razumeti sebe v izrečenem pa nekaj drugega. Kolikor konkretnejša je vsebina zavesti, toliko konkretnejše postane razumevanje. Če v odnosu do zavesti tega ni, dobimo pojav nesvobode, ki se hoče zapreti pred svobodo."8 Misel in volja sta pri Kierkegaardu vselej v tesnem razmerju, kar velja tako za filozofski kot tudi religiozni proces u-resničevanja misli. Tako se izvrši transformacija iz esse — posse v posse — esse, kajti za oba primera velja trditev, da je resnica v posamičnosti, mimo katere ne more iti niti vera v Boga niti sleherna vednost. 8Kierkegaard, S, (1998): Pojem tesnobe.Ljubljana: Slovenska matica, str. 172. 131 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC Za poglobitev razumevanja pričujočega dialektičnega vozla se moramo zateči še k avtorjevi vpeljavi distinkcije med nujnostjo ter možnostjo in dejanskostjo, po kateri je nujnost determinanta esence, razlika med možnostjo in dejanskostjo pa determinanta eksistence, oziroma še natančneje, razlika znotraj eksistence. Tranzicija iz možnosti v dejanskost je sledeč zgornji izpeljavi postajanje9 na intervalu med določljivim in nedoločljivim, ki z izbiro spreminja nebivajoče v to, kar je obenem sam predpogoj postajanja, bit. To nadalje pomeni, da možno samo po sebi nikoli ne more postati nujno dejansko, ker se prehod vrši z izbiro. Le nekoliko jasneje postane na prvi pogled kontradiktorno dejstvo, da je, sledeč Kierkegaardovi filozofiji, izostanek postajanja v eksistencialnem smislu obenem izostanek spremembe iz ne-biti v bit v esencialnem, saj je smatral, da je izostanek individualne notranjosti kot bivanje v doxi dejansko "nebivanje" ali kot sam zajame v eni izmed svojih prispodob, ples mrtvih. Kierkegaardova interpretacija dialektike med subjektom in objektom temelji tudi na implicitni vpeljavi ne-biti v dimenzijo bivanja kot bivanju zoperstavljeno. Eksistencialna disjunkcija na ta način prevzema obliko Hamletovega vprašanja: biti ali ne biti? Koncept postajanja se z uvedbo ne-biti odvija kot borba nasprotij, katere izid odpira sposobnost ne-subjektivnega, se pravi ne-jaznega uvida v potek dialektike med subjektom in objektom na ravni individualne časovnosti. Nujnost potemtakem ni sinteza možnosti in dejanskosti, temveč nečesa, kar je esencialno drugačnega od obeh. Dvom, s katerim postajajoči subjekt obravnava eksistencialno disjunkcijo, je zato dvom celotne osebnosti. Razlika med esenco in eksistenco nam torej nudi definicijo zavesti kot zavedanja "biti-izmed", se pravi iz kontradikcije med idealnostjo in resničnostjo, posrednostjo in neposrednostjo izhajajočega zavedanja, katerega idealistična možnost dvoma leži v subjektovem "interesu". Določila zavesti so potemtakem trihotomna glede na to, da zavest izraža in uteleša kontradikcijo med biti in ne-biti, s tem pa postaja tretji člen njenega razmerja, medtem ko je definicija refleksije brez inter-esenčnega zgolj dihotomna. Sicer izraža spopad nasprotij, toda brez utelešenja, saj ji primanjkuje vidik inter-esenčnega, s tem pa predstavlja zgolj predpogoj za resnični dvom. Kierkegaardova eksperimentalna psihologija ne temelji zgolj na refleksijski 9Kierkegaardova koncepcija postajanja sledi iz priredbe Aristotelove kynesis, gibanja med možnostjo in dejanskostjo, ki določa spremembo. Njegova različica temelji na trditvi, da je postajanje kot gibanje določilo duha, medtem ko za Aristotela sprememba pomeni substancialno predrugačenje. Ta razlika nastane zaradi Kierkegaardove re-interpretacije Aristotelove ontologije, ki za razliko od spremembe (gr. dynamis) substance, ki je hkrati postajanje bivajočega, uveljavlja postajanje esence. Kierkegaard Aristotelovo ontologijo dobesedno obrne na glavo, saj sledi uvidu v notranjost, ki navkljub svojemu zunanjemu spreminjanju lahko ostane notranje nespremenjena. (Poglej v: Lokke, H. & Waaler A. (2010): Tome II; Aristotle and other Greek Authors. Soren Kierkegaard's Research Centre, University of Copenhagen) 132 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU podvojitvi objektivne gotovosti, ki zagotavlja nemoten prehod iz objektivne gotovosti v subjektivno dojemanje resnice, marveč na subjektovi opredelitvi objektivne negotovosti. Na to ključno dejstvo ne gre pozabiti, saj je v slehernem poseganju po resnici vseskozi prisoten moment negotovosti, napake, možnosti napačne izbire. Negotovost je namreč izvor strasti, brez katere nobena opredelitev ne more obstati. Pri svobodnem odločanju gre vedno za določen gambit, s katerim individuum mora shajati. Gre za možnost lapsusa, ki pravzaprav odpira možnost ponotranjenja resnice, da bi lahko gradacija bivanja lahko obenem bila gradacija možnosti resnice, in ne tavtologije misli. ::NAMEN PSEVDONIMNOSTI Uporabo psevdonimov lahko dojamemo kot borbo utvare z utvaro, ki v Kierkegaardovi eksperimentalni psihologiji zavzame začetno prevaro, s katero danski avtor zastre bralčevo osredotočenost na nosilca misli. S tem preizkuša bralca v navideznosti tega, kar bralec dojema kot resnično, kajti "ničesar ni, kar bi potrebovalo tako krotko ravnanje kot je odstranitev utvare" (Kierkegaard, 2012: 40). Branje Kierkegaardovih enigmatičnih del si je zato mogoče predstavljati tudi kot igro zrcal, v katero vstopamo kot posamičniki. Sam avtor se prikazuje v dialektičnem razcepu med samim seboj in svojim bralcem, pazljivo vnašajoč svoj osebni mythos v tekst. S tem polagoma napeljuje bralca k intimnemu branju besedila, ga nagovarja, naj vstopi vanj, da bi se lahko vanj tudi vživel. Končen rezultat tovrstnega branja ali razbiranja je moment, ko se kot bralec zavem, da sem se znašel v dialogu s samim seboj, da je avtorjev mythos postal moj mythos. Kot dodatek navedimo še komunikacijski nazor psevdonimnosti, ki ga danski avtor poda v svojem posthumnem delu Z vidika mojega pisateljstva, v katerem navede razliko med dvema vrstama bralcev. Na eni strani imamo nevedneža, ki mu je potrebno podati znanje, podobno kot to počnemo s posodo, ki jo je treba napolniti, ali listom papirja, ki ga je treba popisati; na drugi strani pa naslovnika, ujetega v utvari, ki jo je treba odstraniti. Enako razliko najdemo med pisanjem na prazen list papirja in razkrivanjem prikritega rokopisa z uporabo kemikalij. Ilustrirano razliko nato še konceptualno izpelje v naslednjem odstavku, kjer nam razkrije ost dialektične narave svojega varljivega, majevtičnega pisateljstva: "Če predvidimo, da je nekdo v utvari, je treba najprej odstraniti utvaro, če pa začnemo z utvaro, to pomeni, da sem takoj začel z odkritim sporočanjem. Toda neposredna komunikacija predpostavlja, da je s prejemnikovo zmožnostjo sprejemanja vse v redu, kar v našem primeru ne drži, saj je dejansko tu zapreka utvara. To pomeni, da je treba najprej uporabiti korozivno kislino, toda to 133 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC korozijsko sredstvo je negativno, tisto negativno v razmerju do komunikacije pa je natanko prevara sama. Kaj tedaj pomeni 'prevarati'? Pomeni, da ne začnemo naravnost s tistim, s čimer želimo komunicirati, ampak začnemo tako, da vzamemo utvaro drugega za čisto koristno zadevo."10 Vpeljava psevdonimnega avtorstva ima tudi poseben literarni vsadek, ki ga lahko izluščimo iz gramatične sestave danskega izvirnika za naracijo ali napoved11. Danska beseda za glas stemme11 - v našem primeru glas napovedovalca - se v eni izmed svojih glagolskih oblik uporablja kot at stemme, kar pomeni dati glas oziroma glasovati, obenem pa "uglaševati"13. Nadalje, samostalniška oblika glagola za uglaševanje je stemning ali uglašenost. Nič čudnega potem, da danska beseda stemning, ki ima isti etimološki izvor kot nemška beseda Stimmung, hkrati pomeni razpoloženje kot tudi nagovor, in ima kakor pri Heideggru osrednjo vlogo v eksistencialni konstituciji praktičnega ter kon-templativnega ustroja posamične eksistence. A podobno kot v literaturi gre Kierkegaardu, za razliko od Heideggrove ontologije, predvsem za vzpostavitev pripovednega vzdušja. Napovedovalčevo "uglaševanje" bralčevega "počutja" z nagovorom, na ta način subtilno sodoloča njegovo bivanjsko situacijo, ki se sorazmerno z vsakim novim nagovorom, v vsakem naslednjem poglavju, namensko zamenja. Pomislimo na strategijo različnih napovedi, ki jo uvaja Johannes de silentio v Strahu in trepetu. Vsaka izmed napovedi izpostavlja določeno anticipacijo dogodka, ki ga Abraham kot vitez vere mora zapolniti. Zgolj vitezu vere in bralcu preostane možnost skoka, ki je v Abrahamovem primeru skok vere, medtem ko napovedovalec potihoma ponikne za zakulisje. Napovedovalec izraža začudenost in občudovanje kot tudi zavračanje junakovih dejanj, s tem pa breme izbire in interpretacije prepusti bralcu - "junakova anticipacija tako postane obenem bralčeva anticipacija" (Armstrong, 1981: 30). Pri tem je potrebno izpostaviti podatek, da Kierkegaardovo filozofsko interpretiranje biblijskih pripovedi poteka izven strogo biblijskega okvirja, namreč sleherna biblijska figura Kierkegaardovih ilustracij služi kot tragični idol, kot paradigma drže, s katero naj bi se slehernik postavljal pred transcendenco. Možnost spoznanja je zato v tesnem razmerju s procesom bralčeve opredelitve, ki vsakokrat žrtvuje celoto, saj vsaka izbira izključuje druge različice njenega razumevanja. Sorodno vlogo zaseda tudi naključni najditelj dopisnice med A in B, Viktor Eremita — v dobesednem prevodu "zmagujoči puščavnik" -, ki nastopi kot tretji člen njune dialektične izmenjave. Podobno kot Johannes de 10Kierkegaard, S. (2012): Z vidika mojegapisateljstva. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 54, 55 11Lahko tudi "nagovor". 12V nemškem jeziku Stimme 13Npr: uglaševanje glasbila. 134 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU silentio, ki je zaprisežen religioznemu molku, poslanstvo Viktorja Eremite v Ali — ali je čista, na trenutke skoraj indiferentna refleksija dveh zoperstavljenih zornih kotov, ki nagovarja bralca na preudarno opredelitev. Tretji hermenevtični vidik, ki ga odpira naracija, je vstop v zgodovino, a ne v pomenu vzvratnega brskanja po preteklem, marveč v ovekovečenem, transhistoričnem smislu, ki poleg odpiranja okna v preteklost, stremi bolj k opozarjanju bralca na perečo eksistencialno problematiko. Morebiten protiar-gument, ki bi temeljil na poudarjanju zastarelosti polemike Kierkegaardovega časa, obenem pa tudi nezmožnosti njene ponovne oživitve, bi hkrati zanemarjal relacijo, skratka način, na katerega horizont pisatelja in horizont bralca časovno sovpadata. Nevarnost vztrajanja na časovni razliki bi zgolj podpihovalo nevarnost ponovnega zapadanja v relativizem in solipsizem, kar bi pomenilo ujetost v navzkrižju s Kierkegaardovo poglavitno nalogo svojega pisanja, ki je od samega začetka razdrtje bralčeve relacije do absolutne resnice ter osvoboditev od historične ujetosti v metafizično misel. V nasprotnem primeru bralec postane objekt polemike in se posledično porazgubi v procesu branja, kar prepreči možnost ponotranjenja avtorjevih besed. Vloga napovedovalca je potemtakem opozoriti bralca na njegovo odgovornost do razumevanja resnice, kajti to, kar je razumljeno, je lahko tudi zgolj stvar navade in zgodovinsko utečenega mehanizma, medtem ko vnovično hermenevtično vpraševanje poglablja razumevanje časovnosti. Nastali historični zdrs v tekstu ponovno odpira eksistencialno disjunkcijo med biti in ne-biti, ki je tokrat zgodovinsko izhodišče, s katerega smo vedno znova primorani ponovno premisliti položaj človeka. ::SOKRATSKA MAJEVTIKA - KOMUNIKACIJA ZMOŽNOSTI Za psevdonimom prikrit avtor tako dobi sposobnost prikrivanja svojega strateškega položaja glede na resnico, medtem ko z napovedjo ironično izziva avtoritativnost dogmatične naperjenosti - s tem pa privaja bralca na relacijo med resnico in posamičnikovo eksistencialno situacijo. Repar imenuje to Kierkegaardovo metodo "komunikacija zmožnosti", ki se najbolje izkaže skozi subjektov odnos do zmožnosti refleksije in prav tako izjasni razliko med tovrstno komunikacijo in komunikacijo spoznanja. "Najlažje se na to razliko med komunikacijo spoznanja in komunikacijo zmožnosti pokaže z refleksijo objekta. Za komunikacijo vednosti je predmet izključno središčna točka, pri komunikaciji zmožnosti pa predmeta sploh ni. Sploh namreč ni objektivno naravnana."14 14Repar, P. (2009): Kierkegaard — Eksistencialna komunikacija. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 135 135 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC Srčika Kierkegaardove komunikacije zmožnosti, s katero poziva bralca k ponotranjenju in subjektivno angažiranemu branju, je prikrivanje objekta. Negotovost je povod za vpeljavo bralca v medij dejanskosti in možnosti, kajti odsotnost objekta pomeni prevaro vnanje refleksije, obenem pa njeno podvojitev oziroma reduplikacijo, ki je nujni element posredne komunikacije. Če naj bi učeči prejel resnico, mu mora učitelj dati tudi zmožnost, da jo razume. Kierkegaard se sicer na tej točki razhaja s Platonovim Sokratom. Kot že rečeno je Kierkegaardovo razumevanje razlike med biti in ne biti obenem vprašanje eksistence, in ne samo esence, kar pa velja tudi za razliko med vednostjo in nevednostjo učečega. Če učeči ve, česa se mora naučiti, potem se ne bo mogel naučiti ničesar; če pa ne ve, česa se še mora naučiti, potem se prav tako ne more naučiti ničesar. Sokratova rešitev je vpeljava možnosti pozabe tega, česar se mora človek naučiti, s tem pa možnost spominjanja - kot v primeru s sužnjem iz Platonove Države. Tako ontološki status učečega ostaja nespremenjen, mišljenje pa vzvratno, kar pa ne velja za Kierkegaardovo vpeljavo inter-esenčnega, s katero privaja posamičnika na mišljenje v naprej, v ponovitvi. Tudi Kierkegaardovo nanašanje na svojo figuro Sokrata, za razliko od Platonovega Sokrata, ki kljub svoji nevednosti še vedno ohranja položaj domnevnega vedca znotraj Platonove epistemološke paradigme, upošteva deležje na inter-esenčnem, po katerem se za ironično izjavo: "Vem, da nič ne vem!" bodisi nahaja vednost bodisi nič več kot čisti nič. Kierkegaardova ironija je namreč plod mešanice sokratskega porodništva ter ironije romantizma, ki je v svojem poudarjanju družbene dekadence z ironijo izražala zgolj njeno ničevost. Raznovrstnost komunikacije zmožnosti je odvisna tudi od vrste odnosa med sporočevalcem in prejemnikom: "Ko sta tako sporočevalec kot tudi naslovnik enako izrazita, je komunikacija zmožnosti estetska, kadar prevladuje naslovnik, je etična, kadar pa sporočevalec, je religiozna (brezpogojno posredna). Ta delitev na tri razlikovanja komunikacijske zmožnosti je razlog, da gre za različne načine posredne komunikacije."15 Zgornja razvrstitev sledi avtorjevi uporabi različnih motivov za izraz objektivne negotovosti, kot sta absurd in paradoks, ki sta hkrati meja sokratske vednosti in njena analogija, le da je intenzivnost doživljaja, ki jo povzroči kategorija absurda, večja od sokratske nevednosti. Tu gre zopet za različne strategije, ki jih Kierkegaard uporabi v svojem razpredanju vselej v estetičnem prisotne kategorije ponovitve, katere vodeči smoter je razreševanje konflikta med mišljenjem in bivanjem. Za razliko od spominjanja, katerega nazor je umestiti življenje v razumevanje, komunikacija zmožnosti gleda kako umestiti 15Repar, P. (2009): Kierkegaard — Eksistencialna komunikacija. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 136 136 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU razumevanje v življenje. Zato predstavlja etični nazor ponovitve, prek katerega posamičnik prejme osebnost ali z Reparjevimi besedami: "Prav to dodeluje komunikaciji zmožnosti smisel, namreč relevantnost majevtičnega: iz človeka potegniti, izvleči, kar je bistveno že v njem in kar poudarja težavnost te naloge v vsakem trenutku. To je bistvena komponenta razjasnitve."16 ::CONSTANTINOVA EKSPERIMENTALNA PSIHOLOGIJA IN MLADNIČEVO PESNJENJE KOT BEG PRED DEJANSKOSTJO "Ponovitev in spominjanje sta isti korak, le v drugi smeri; kajti česar se spominjamo, to je bilo, ponavlja se nazaj, nasprotno pa se dejanske ponovitve spominjamo naprej. Zato ponovitev, če je možna, človeka osreči, medtem ko ga spominjanje onesreči, če si seveda sploh vzame čas za življenje in ne išče ob rojstni uri izgovora, da se iz njega izmuzne, češ da je kaj pozabil."17 Uvodna definicija ponovitve ponuja bralcu več nerazrešljivih problemov, ki kličejo po razrešitvi. Constantinova odprava v Berlin predstavlja preizkus v tem, ali je sposoben podoživeti to, kar mu je v preteklem dajalo užitek (ponovitev), medtem ko se ves čas dopisuje z mladeničem, ki je obupal nad ljubeznijo do svoje izbranke. Ponovitev je zato vcepljena v serijo borb med dvema različnima pogledoma na čas, dvema oblikama slogovnega izražanja ter dvema nasprotujočima si počutjema, med katerima se ves čas implicitno vzpostavlja relacija. Avtor se tako venomer zateka k enemu vidiku neposrednega doživljanja, s tem ko izčrpava drugi vidik in tako obsodi vsak poizkus zadoščenja v tostranskem svetu na paradoks, saj že od samega začetka refleksivno posega po ponovitvi, ki izključi vsak doživljaj neposrednosti. Začetna diseminacija definicij, kontradefinicij in paradoksalnih redefinicij že uvodoma onemogoča formalno zajezitev koncepta ponovitve. Poole imenuje ta nenavaden Kierkegaardov pristop metoda "oscilirajočih terminov" (Poole, 1993: 63), ki že uvodoma oscilirajo v seriji tez in antitez ter dialektično dopolnjujejo uvodno Constantinovo definicijo: upanje je novo oblačilo/spomin je slečena obleka; za upanje je potrebno mladosti/za ponovitev je potrebno poguma; kdor samo upa, je strahopetec/kdor pa hoče ponovitev, ta je mož; upanje je mamljiv sadež, ki ne nasiti/ponovitev je vsakdanji kruh. Tu gre za posebno gibanje definicij ponovitve, ki ga Repar izrazi z naslednjimi besedami: "Ponovitev je ena najtežjih filozofskih kategorij, ki še zdaleč ni raziskana in se tudi upira sleherni fiksaciji, saj ne gre toliko za pojem, ampak za nekakšne 16Repar, P. (2009): Kierkegaard — Eksistencialna komunikacija. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 136 17Kierkegaard, S. (1987): Ponovitev, Filozofske drobtinici ali drobec filozofije. Ljubljana: Slovenska Matica, str. 149 137 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC multiplikacije upodobitev, za nekaj, kar se hkrati razlamlja in uverižuje in je do neke mere podobno dekonstrukcijskemu procesu diseminacije pojmov brez pojma, ki se gibljejo v dialektični tranziciji."18 Prekinitev oscilacije uvodnih terminov se zgodi nenadno, s takojšnjim prehodom k naraciji dopisnice z mladeničem, s tem pa v oscilacijo dveh različnih karakterjev, v katero Kierkegaard prikrito vtke svojo osebno pripoved o razdoru zaroke z Regino Olsen. Kot bralci imamo potemtakem možnost več dimenzionalnega prebiranja pripovedi, v kateri se zaradi nenadnih prehodov ne moremo izogniti globljega zapletanja v Kierkegaardove prispodobe kot tudi v njegov intimen tok misli. Constantinus v Ponovitvi zaseda tako kar dve vlogi, vlogo napovedovalca ter vlogo komentatorja tako svojih refleksij, kot tudi refleksij o estetičnih blodnjah mladega dopisnika. Dvojna vloga mu omogoča eksperimentiranje z definicijo ponovitve na dveh ravneh, na svoji refleksijski ravni, na kateri domnevno že obratuje z definicijo ponovitve ter poetično-estetični ravni, na kateri se odvija tragedija mladega dopisnika kot ujetost v melanholični navezanosti na preteklo ljubezen. Tranzicija v Constantinovo osebno pripoved o poti v Berlin povzroči estetično neravnovesje v celotni pripovedi, saj Constantinova oseba in oseba mladega moža sovpadeta v poenoteno obravnavo ponovitve, ki se sedaj bije na ravni realnega in idealnega. Constantin sedaj preide v sekundarno naracijo dopisnice, v katero vstopa figura Joba kot edini možni ideal, kjer lahko sovpadeta različna si horizonta obeh dopisnikov. Tukaj nastopi, sledeč Reparju, "prekoračenje ravni pojma s figuralnim kot razliko" kot red "kvalitativnih razlik, ki ustvarjajo nenehno živo napetost med realnim in idealnim, prisotnim in odsotnim" (Repar, 2009: 152). Podvojitev ponovitve, kar je razvidno iz dvakratne navedbe istoimenskega naslova, ne zaključi oscilacije, temveč zgolj preloži ponovitev na višjo raven borbe nasprotij. Namen Constantinovega eksperimenta je sledeč svoji dinamiki povsem analogen gibanju Heglove Fenomenologije duha, le da se namesto idealne identifikacije zavesti s samo seboj konča z razdorom. Do-tična izpeljava Kierkegaardove destrukcije identitete misli in biti zato vsebuje dva zelo nepogrešljiva momenta: poetizacijo eksistence mladega moža ter že omenjeno figuro Joba. Izhajajoč iz Eriksenove izpeljave, razlog za dopisnikovo ujetost v spominjanje gre pripisati njegovi postopni preobrazbi v pesnika, ki jo bomo tukaj poslovenili kot proces upesnjevanja. Mladenič se z upesnjevanjem svoje eksistence polagoma odmika od neposredne dejanskosti ter prične živeti tako rekoč za njenim hrbtom. Iščoč moč, ki bi lahko spremenila preteklost v sedanjost, smrt v življenje, mladenič zavoljo svoje ljubezni, ki ni nič več kot spomin, postane 18Repar, P. (2009): Kierkegaard — Eksistencialna komunikacija. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 146 138 majevtika ponovitve v kierkegaardovem pisateljstvu ujetnik lastne moči pesnjenja. V trenutku ko izve, da se je njegova izbranka poročila z drugim, on napove svojo svobodo v ponovitvi. Toda Constantin to napoved zavrne, saj meni, da je mladi pesnik še vedno ujet v svetu spomina, izven dejanskosti. Prepuščenost sporadičnemu razpletu tuzemskih dogodkov, kot je nenadna napoved poroke, ne more pomeniti spreobrnjenja, marveč zgolj negativ dejanske svobode. Kot že omenjeno v analogiji z deloma Ali — ali ter Strah in trepet, poetična oziroma estetična eksistenca že vsebuje vso možnost spreobrnitve, le da zastane na ravni človeškega žrtvovanja in pesniškega trpljenja, ker se ne zaveda svoje ujetosti v pesnjenju. Takoj ko se žrtev izvede in pesnika preplavi ustvarjalna sila, razlog za žrtev izgine in taista postane pridobitev. Kdo je torej pesnik? "Nesrečen človek, ki skriva globoke bolečine v svojem srcu, katerega ustnice pa so ustvarjene tako, da se glasita vzdih in krik, kadar se prelivata čeznje, kakor očarljiva glasba."19 Tragedija mladega moža je torej ravno v tem, da ne zmore mišljenja v naprej, ker ne prepoznava ponovitve, za razliko od Constantina, ki išče ponovitev, a je ne more doživeti zaradi ujetosti v refleksijo, zato obupan nad ničem nagovarja svojega dopisnika, čigar zaslepljenost bolj barvito uprizarja ponovitev, naj si namesto vztrajanja v spominjanju dopusti prepoznati dejanski obraz svoje pretekle ljubezni. Constantinovo eksperimentalno spletkarjenje z estetič-nim ter mladeničevo religiozno pesnjenje povzročita trenje dveh bivanjskih kvalitet, religioznega in estetičnega, posledično pa tudi teleološki suspenz etičnega. Figuralni vstop Joba kot razlika med dvema nasprotjema pa odpira pot komunikaciji zmožnosti z bralcem kot njenim naslovnikom. Jobov klic: "Gospod je dal, Gospod je vzel, hvaljeno bodi Gospodovo ime!" predstavlja idealni vrhunec dialektične igre enega kot dvojega oziroma tako enega kot drugega. Estetična podvojitev v pripovedi zato zaseda funkcijo reduplikacije, katere gibanje sledi majevtiki ponovitve ter njenem pretapljanju nasprotja med poezijo in eksistenco. Jobove besede zgoraj nikakor ne predstavljajo nekakšne logične formulacije, ampak šele njegova dejanja, njegovo vztrajanje v razumevanju trpljenja, ki mu ga je nanesla božja obsodba, podkrepijo izražene besede. To spoznanje mu omogoči dovršitev preteklosti in odprtje prihodnosti ter preseganje ekonomije pridobitve in izgube. Gjentagelse pomeni dobesedno "vzeti nazaj", zato ji je Jobova usoda komplementarna, pridobitev, ki jo Job povratno prejme s ponovitvijo pa dvojna. Bralčeva kvalitativna samoopre-delitev v odnosu do figure Joba tako pomeni vstop v relacijo do paradigme ponovitve. Kot že rečeno, Kierkegaardova uporaba biblijskih motivov poteka 19Kierkegaard, S. (2003): Ali — ali. Ljubljana: Študentska založba, str. 19 139 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC izven biblijskega okvirja in kot taka nima namena nagovoriti bralca na pokoro, temveč predstavlja njihovo filozofsko interpretacijo, prek katere Kierkegaard poskuša preseči raven gole razlage taistih motivov. Ponovitev je inter-esenčna alternativa metafiziki, ki nam skozi vidik "jemanja nazaj" odpre možnost hermenevtičnega izpraševanja odnosa do malega in velikega "drugega". Razlog, zakaj figura Joba obstane v domeni idealnega, izhaja iz mladeničeve nezmožnosti religiozne spreobrnitve, kar je v popolnem skladju s Kierkegaardovim osrednjim namenom prikaza njene možnosti. Proces psevdonimnega pisanja zato služi kot način prikaza eksistencialnih drž, ki nam jih nalaga Kierkegaardova ekspozicija biblijskih pripovedi. Avtorjev umik iz svoje pripovedi povzroči paradoksalen moment, ki zapelje bralca v samoopredelitev znotraj dvojice pripovedi in napovedi, je pravzaprav način, na katerega psevdonimni avtor pristopi svojemu bralcu naproti. "Napoved nagovarja bralca, medtem ko pripoved govori skozi njega."20 ::ZAKLJUČEK Leta 1843 se je Regina Olsen poročila s Fritzem Schleglom. Ko je Kierkegaard slišal za neljubo novico, je hitro oddrvel do tiskarnice, kjer je izpulil zadnjih deset strani Ponovitve. Za njegovo delo je to pomenilo nenaden ad hoc zaključek, ki je podrl še zadnje upanje na izročitev jasnega koncepta. V Neznanstvenem zaključnem pripisu retrospektivno razjasni, da je razumevanje koncepta Ponovitve stvar indirektne komunikacije z bralcem ter njegove moči opredelitve. Sorazmerno s tem je vsaka njena interpretacija razprta med določljivim in nedoločljivim, kar nadalje pomeni, da je poleg pravilnega vedno možno tudi napačno razbiranje osrednjega Kierkegaardovega koncepta. Zato nam Constantinusov psihološki eksperiment, kot strukturna analogija Heglovi paradigmi posredovanja duha, ne ponudi nikakršne pozitivne doktrine ponovitve kot nadomestila za sintezo, marveč nam via negativa postopoma prikaže vse variacije možnosti svobodne opredelitve. Avtor tako poskuša podučiti posamičnika sposobnosti razlikovanja med kvalitativnim in kvantitativnim določilom posamičnosti, ki nam v opredeljevanju občega odpira oči za videnje izjeme, ki se poraja ob gibanju občega. S Kierkegaar-dovimi besedami: "Sčasoma se naveličaš večnega čenčanja o občem in občem, ki se ponavlja do najbolj dolgočasne plehkosti. Obstajajo izjeme. Ce jih ne moremo razložiti, tudi občega ne moremo razložiti. Težav vobče ne opazimo, ker ga ne mislimo 20Eriksen, N. N (2000): Kierkegaards Category of Repetition: a reconstruction. Berlin — New York: de Gruyter (Kierkegaard studies; Monograph series, vol. 5), str. 59. 140 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU s strastjo, temveč z brezbrižno površnostjo. Izjema pa nasprotno misli obče z energično strastjo."21 Težavnost naloge, ki smo si jo zadali v tem prispevku, je moč najti sprva v pluralnosti Kierkegaardovih ubranih pisateljskih strategij. Njegovo večplastno vnašanje ironije, humorja, tragičnosti v besedilo, onemogoča strogo filozofsko branje ter posledično tudi natančnejšo ločitev med posameznimi motivi, izmed katerih vsak posebej v različnih jakostih določajo potek njegove misli. Enako velja za bolj izpostavljene koncepte, kot so trenutek, paradoks, absurd, obup, tesnoba, ljubezen itd. Kot že rečeno, gre pri Kierkegaardu za filozofske drobtinice, fragmente celostne misli, ki v svoji literarni fragmentarnosti ne dopuščajo enostranskega branja. Zanimivost Kierkegaardovega literarnega ustvarjanja drobcev filozofije načenja sicer dokaj pomembno vprašanje o razliki med literarnim slogom pisanja in mišljenjem v filozofiji. Njegov fantazijski slog izpeljevanja filozofskih konceptov predstavlja povsem drugačno izhodišče od denimo Heideggrovega, za katerega velja strožja filozofska govorica. Od tega je hkrati odvisna tudi njuna sorodnost eksistencialov, ki zaradi dotične razlike v slogu napeljuje na misel, da navkljub njuni podobnosti izhajata iz dveh dokaj drugačnih izhodiščnih pogledov na eksistenco, kar nam bo služilo kot povod za nadaljnjo raziskavo. Nenazadnje je gibanje, ki ga branje Kierkegaardovih del povzroči, obenem gibanje reduplikacije, z upoštevanjem katere avtor pokaže "način prevare/zmote, ki je integralni del razmerja med sporočevalcem in naslovnikom" (Repar, 2009: 136, 137). Reduplikacija se nahaja v vseh treh načinih komunikacije, še posebej v etični in religiozni komunikaciji. Gre za gibanje, ki ga psevdonimni avtor - parafrazirajoč Kratilov ugovor Heraklitu -na zaključnih straneh Strahu in trepeta umesti celo v svojo ironično izpeljavo gibanja negibajoče se celote, in sicer ravno skozi ohranitev individualnega postajanja v ponovitvi, ki ga omenjeno gibanje reduplikacije omogoči: "'Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko.' Heraklit Temačni je imel učenca, ki ni ostal pri tej trditvi, ampak je šel dlje in dodal: 'Ni mogoče stopiti niti enkrat!' Ubogi Heraklit, da je imel takšnega učenca! S svojim popravkom je izboljšal Heraklitov stavek v eleatskega, ki je zanikal gibanje - pa vendar je ta učenec hotel biti le Heraklitov učenec, hotel je samo oditi naprej in se ne vračati k temu, kar je zapustil Heraklit."22 Kierkegaardov poskus razrešitve vzpostavljenega nasprotja med Heraklitom in Parmenidom skozi reduplikacijo v ponovitvi nam nudi drugačen dispozi-tiv za nadaljnjo primerjavo s Heideggrovo interpretacijo ponovitve v Biti in času. Za razliko od Hribarjevega poudarka na dogodku "blažene gotovosti 21Kierkegaard, S. (1987): Ponovitev, Filozofske drobtinici ali drobec filozofije. Ljubljana: Slovenska Matica, str. 224. 22Kierkegaard, S. (2005): Strah in trepet. Ljubljana: Društvo Apokalipsa, str. 158. 141 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 121-143 UROŠ MILIC trenutka" kot načina "unavzočenja večnosti v času" (Hribar, 1987: str. 144, 245), bi naš poudarek temeljil na izpostavitvi deležja reduplikacije v samem procesu postajanja individualne eksistence. Kot drugo, etičnega vidika drugosti, ki je vsebovan v Kierkegaardovem konceptu ponovitve, smo se zgolj mimobežno dotaknili, saj smo se bolj osredotočili na bralčevo prisotnost in odsotnost v razbiranju ponovitve. Sorazmerno s tem smo se držali vidika ponovitve kot "jemanja nase", ki smo ga navedli uvodoma v prispodobi z oblačilom, in ne kot "jemanja nazaj", ki poleg odnosa do skrivnosti ter njegove vpeljave v razvijanje vidika pometafizične oikonomije drugosti, odpira vprašanje biti-za-drugega tudi skozi obravnavo asimetrije med žensko in moškim. To gre zopet pripisati razraščenosti Kierkegaardove misli, katere literarno izražanje omogoča vpeljavo multitude možnih vidikov, med katerimi smo tokrat izbrali tistega, ki se dotika zgolj bralčeve posamičnosti. 142 MAJEYTIKA PONOVITVE V KIERKEGAARDOYEM PISATELJSTVU ::LITERATURA Armstrong, P. B. (1981): Reading Kierkegaard — Disorientation and Reorientation. Conneticut: Yale University Press (Psychiatry and the humanities series) Eriksen, N. N (2000): Kierkegaards Category of Repetition — a reconstruction. Berlin — New York: de Gruyter (Kierkegaard studies; Monograph series, vol. 5) Hribar, T. (1987): Kierkegaardovski suspenz (estetika — etika — religija) v: Ponovitev, Filozofske drobtinici ali drobec filozofije. Ljubljana: Slovenska Matica. Heidegger, M. (2005): Bit in čas. Slovenska Matica Jaspers, K. (2013): Možnosti sodobnega filozofiranja. Ljubljana: Društvo Apokalipsa (Zbirka Apo-kalipsa, 172) Jaspers, K. (1999): Živeči Kierkegaard. Ljubljana: Društvo Apokalipsa Kierkegaard, S. (2010): The Present Age — On the Death of Rebellion. New York: Harper Perennial (Moder Thought edition) Kierkegaard, S. (1987): Ponovitev, Filozofske drobtinici ali drobec filozofije. Ljubljana: Slovenska Matica. Kierkegaard, S. (2012): Z vidika mojega pisateljstva. Ljubljana: Društvo Apokalipsa (Filozofska zbirka Aut; št. 58) Kierkegaard, S. (2012): Posamičnik, v: Z vidika mojega pisateljstva. Ljubljana: Društvo Apokalipsa Kierkegaard, S. (2005): Strah in trepet. Ljubljana: Društvo Apokalipsa. Kierkegaard, S, (1998): Pojem tesnobe. Ljubljana: Slovenska matica. Kierkegaard, S. (2003): Ali — ali. Ljubljana: Študentska založba (Knjižna zbira Claritas, 23) Kierkegard, S. (1992): Concluding Unscientific Postscript (vol. 2). New Jersey: Princeton University Press. Poole, R. (1993): Kierkegaard — The Indirect Communication. Virginia: University of Virginia Press Repar, P. (2009): Kierkegaard—Eksistencialna komunikacija. Ljubljana: Društvo Apokalipsa (Zbirka Aut, 39) Taylor, M. C. (1975): Kierkegaard's Pseudonymous Authorship. New Jersey: Princeton University Press Wyschogrod M. (1969): Kierkegaard and Heidegger — The Ontology of Existence. New York: Humanities Press 143 Anton Mlinar DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI 145-161 UNIVERZA NA PRIMORSKEM ZNANSTVENI-RAZISKOVALNI CENTER GARIBALDIJEVA I SI-6000 KOPER ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK 17.023:393:316.653 ::POVZETEK Ravnanje s trupli oziroma s človeškimi posmrtnimi ostanki je bilo v polpretekli zgodovini večinoma domena interesov strokovne javnosti. Ta je posmrtne ostanke obravnavala instrumentalno, objektivno in v skladu s pravili stroke. Ta odnos se v zadnjem obdobju spreminja iz več razlogov. Najprej so na neustrezno ravnanje s posmrtnimi ostanki so začela opozarjati nekatera prvotna ljudstva in zahteve posameznih držav po repatriaciji ostankov. Z razvojem tehnik ugotavljanja identitete prednikov se je odprlo veliko vprašanj, povezanih z integriteto in narativno identiteto posameznih zgodovinskih osebnosti in ljudi, najdenih v množičnih grobiščih. Vprašanje je večplastno. Najprej se vprašujemo o interesih znanosti in javnosti pri raziskovanju pokojnih ter v kolikšni meri lahko interes javnosti vpliva na ravnanje znanstvenikov. Predvsem nas zanima, kako lahko nova spoznanja vplivajo na etično mišljenje in na samo razumevanje etike kot preusmeritve pozornosti in kot zavedanja sedanjega časa. To bomo poskušali prikazati na nekaterih primerih. Ključne besede: bioetika, človeški ostanki, narativna identiteta, pravice, smrt, subjekt, zavedanje sedanjega časa. ABSTRACT DUTIES TO DEAD PERSONS: ETHICAL STATEMENTS AND PUBLIC INTERESTS The treatment with dead bodies or human remains was in the past mostly within the domain of interests of professional public. It has treated posthumous remains mostly instrumental, objectively and in accordance with the rules of each profession. This attitude is changing in recent time for several reasons. The unsuitable handling with human remains was first warned by some aboriginal peoples and the requirements of some countries regarding the repatriation of remains. With the development of methods of identifying of ancestors, there were arising many questions connected with integrity and narrative identity of some individual historical personalities as well as dead people founded in mass graves. The question is manifold. First, we are asking for the interests of science and public in research of dead persons and how the public interest influences the handling of scientists. Particularly, we are interested how new knowledge affect ethical thinking, and the mere understanding of ethics as reorienting of attention as well as the present-time consciousness. We will try to show it in some cases. 146 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI Key words: bioethics, human remains, narrative identity, rights, dead, subject, present-time consciousness. ::UVOD Nekatere zgodovinske osebnosti in nekateri dogodki zbujajo pozornost ne le zgodovini, muzejem, medicini in arheologiji, pač pa tudi širši javnosti. Rodovne zgodovine kraljevskih družin, skrivnostna izginotja ali najdenja (družina Romanov v Rusiji, identiteta ljudi, ki so imeli svoje dvojnike, ledeni človek "Oetzi"), arheološka najdišča (Egipt, Mehika), znamenite osebnosti iz nedavne preteklosti (znanstveniki, predsedniki), preživeli po hudih travmah (Pineas Cage), posmrtni ostanki v množičnih grobiščih (holokavst, Huda jama in druga grobišča povojnih pobojev, ki jih je v Sloveniji več koz 500, Katynski gozd itn.), ponovno odpiranje vprašanj o zločinih proti človeštvu v času kolonizacije in še prej ter podobni primeri v nedavni zgodovini so predmet analiz zaradi razvoja znanstvenih panog, ki deloma omogočajo bolj natančno identifikacijo najdenih ostankov oziroma so lahko v veliko pomoč do zdaj prevladujočim strokam na tem področju. Ker ne gre samo za interese znanosti in hermenevtična načela raziskovanja, pač pa tudi za zanimanje javnosti za vprašanja, ki jih na primer odpirajo množična grobišča in identiteta tam pokopanih, se vzporedno z interesi kaže tudi potreba po ustrezni razpravi, ki bi upoštevala tudi fenomenološke, etične in legalne vidike raziskovanja. Z vidika v naslovu zastavljenega vprašanja gre za pomen biomedicinskih raziskav s pomočjo dnk tehnologij. Analiza dnk sodi med najbolj natančne metode ugotavljanja identitete. Njeno uporabnost omejuje nujnost primerjalnih vzorcev in relativna težavnost pri pridobitvi jedrne dnk. Zato je uporabna predvsem v ugotavljanju družinskih povezav in identitet nedavno umrlih. Zaradi interesov (znanosti in javnosti) se metode hitro izpopolnjujejo, predvsem hitrost ugotavljanja in zaznava fenotipske izraznosti, kar povečuje možnost opazovanja značilnosti. Eden osnovnih ciljev Projekta človeški genom (uradno se je končal leta 2003) je bil mapiranje človeškega genoma, ki bi mu sledila izdelava različnih "genomskih zemljevidov" (haplotipski zemljevid, Projekt encode itn.). Številni članki o zgodovinskih osebnostih, najdiščih in dogodkih so danes na rešetu sofisticiranih metod, ki pa same po sebi sprožajo tudi dileme, kakšen pomen pripisati interesom javnosti in znanosti, ki želijo vedeti več oziroma se dokopati do natančnejših podatkov. Na Švedskem taka vprašanja odpira kraljica Kristina (1632-1654), o kateri znanstveniki dvomijo, da je bila ženska, oziroma menijo, da je bila pseudohermafrodit. Primer ameriškega predsednika Abrahama Lincolna (1809-1865) je zanimiv tako zaradi prednikov kot tudi 147 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR zaradi njegovega zdravja. Na Švedskem poleg kraljice Kristine predstavljata veliko uganko domnevni lobanji dveh svetnic, Birgitte in njene hčerke Katarine. Ti in podobni primeri pa niso zanimivi samo zaradi možnosti, ki jih ponujajo nove metode ugotavljanja istovetnosti, epidemiološke in zgodovinske raziskave, pač pa zaradi zahtev, ki jih do posmrtnih ostankov postavljajo prvotna ljudstva (teh je pri ozn registriranih več kot 70) o vrnitvi oziroma repatriaciji ostankov pripadnikov njihovih ljudstev. Izjava o pravicah prvotnih ljudstev je bila sprejeta šele 2007. Z vidika novejše zgodovine in politične kulture je to posebno težko vprašanje bodisi spričo (množičnih) grobišč bodisi spričo identitete pokopanih. V prispevku je moj namen najprej pokazati, da so dolžnosti do pokojnih utemeljene (1) na neposrednem interesu pokojnih, ki ni utemeljen na interesu živih; (2) da imajo posthumni interesi ustrezno filozofsko utemeljitev; (3) da imajo živi ljudje dolžnosti do pokojnih zaradi živih; (4) da je 'dobro ime' primer interesa pokojnih, ko gre za moralno pomembnost raziskovanja (znanih) pokojnih osebnosti in/oziroma posthumnih človeških ostankov. Dolžnosti so pred interesi znanosti in javnosti, velikokrat pa tudi izraz interesov javnosti in znanosti. Gre predvsem za tri dolžnosti: (1) da se raziskovalci zavežejo, da bodo pri pojasnjevanju zgodovinskih osebnosti uporabljali hermenevtično metodo in osebe gledali z vidika časa, v katerem so živele; (2) da bodo spoštovali zasebnost pokojnih (javnost lahko izve le tiste podatke, ki ne kršijo načela zasebnosti); (3) da priznajo dejansko stanje in vse kakorkoli vključene v zadevi obravnavajo enakopravno. Z etičnega vidika gre za razlikovanje med škodovanjem in napačnim ravnanjem ( lahko gre za napačno ravnanje brez slabih namenov) ter da se ugotovi dejansko stanje, prizna krivično ravnanje (če je bilo) in ugotovi, kdo je krivico povzročil in kdo je bil žrtev. To je pomembno zlasti v primeru, ko pride do izkopa posmrtnih človeških ostankov v množičnih grobiščih, ki nimajo nikogar, ki bi se zavzel zanje. Za ponazoritev vprašanja bom predstavil tri primere: ravnanje z možgani Alberta Einsteina, ravnanje s posthumnimi ostanki dveh znanih švedskih osebnosti iz primer množičnih grobišč v Sloveniji. Najprej pa nekaj besed o mrtvem telesu in posthumni narativni identiteti pokojnika. ::1 MRTVO TELO Bioetika se o vprašanjih, ki jih uokvirja mrtvo telo (truplo), izraža razmeroma malo. Njenega relativnega molka ne pogojuje le dejstvo, da je mlada veda, pač pa tudi dokaj pozna vključitev biomedicinskih metodologij, ki jih na tem področju dovoljujejo sodobne tehnologije. Povod za to je ohlapnost opredelitve bioetike. Opredelitev jo deloma uvršča na vmesno področje med 148 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI filozofijo in družbenimi vedami, deloma kompleksno področje interakcije med posameznimi družbenimi funkcijskimi sistemi, povezanimi z življenjem in zdravjem, ne pa tudi s smrtjo. Čeprav je bioetika širša od običajne medicinske etike, ravnanje s trupli večinoma prepušča forenzični medicini in drugim zainteresiranim vedam. Povod za to, da bioetika tako počasi zaznava dileme, ki se pojavljajo s hitrim napredkom sorodnih znanosti, je deloma v tem, da imajo izsledki raziskav relativno majhen povratni vpliv na etično in pravno refleksijo. Morda je celo presenetljivo, da je umetnost vedenja v bioetiki do danes ostala nesprecificirana v samem jedru, to pa je vplivalo tudi na značilnost etično spoznanega (Petitmengin-Peugeot, 1999). Če primerjamo vse, kar je bilo napisanega od leta 1970 do danes, je (bila) bioetika intelektualno dejanje, ki pojasnjuje 'objekte', nikoli pa kot taka - kot etika življenja - predmet lastne raziskave. Glede na to se zdi, da bi se moral izoblikovati širši konsenz o tem, kako ravnati s trupli oziroma s posmrtnimi človeškimi ostanki oziroma kako lahko nova spoznanja vplivajo na razumevanje same etike, etičnih in pravnih načel, etičnega razmišljanja oziroma verbalne rekonstrukcije preteklosti. Značilen primer predstavlja t. i. nevroznanstvena kritika etike, zlasti z vidika zaznave sedanjosti (Varela, 1999). Terminološko se s pokojnim opredeljuje nedavno umrlo osebo, z mrtvim truplom ostanke znane ali neznane osebe, ki so mrtve že dlje časa, vendar je še mogoče govoriti o organski celoti, o človeških ostankih, če gre za davno umrle osebe in le za delne ostanke, običajno v obliki skeleta. Posebej ne bomo razlikovali med umrlo in ubito osebo, čeprav je ta razlika pomembna za nedavno preminule ljudi. V posebno skupino sodijo zgodovinsko pomembne osebnosti, ki so lahko že dolgo časa pokojne, a so splošno znane, zlasti če imajo dolgo genealogijo s še danes živimi potomci. Bioetika vstopa na to področje skupaj z uporabo tehnologij, povezanih z dnk. Gre za razmeroma nov način ugotavljanja identitete posameznih oseb v forenzični medicini in za različne raziskave iz epidemioloških razlogov. Spričo človeških ostankov znanih osebnosti se pojavljajo etični ugovori zlasti v povezavi z danes živečo generacijo potomcev. Za ugotavljanje identitete je potreben soroden primerjalni vzorec. Metoda je omejena z obstojnostjo jedrne dnk. Prednost mitohondrijske dnk (mtDNK), ki sicer ni bolj obstojna, je v tem, da je posamezni celici več sto njenih kopij in je verjetnost najdenja večja. Doslej najstarejša izolirana jedrna dnk je stara 400.000 let in je rastlinskega izvora (Willerslev in drugi, 2003). Z mtDNK je mogoče odkrivati le sorodstvo po materini strani, ne pa po očetovi; za ugotavljanje očetovstva je potrebna jedrna dnk. Delna identifikacija (narod, narodnost) je možna tudi s pomočjo genomskega zemljevida. Razmeroma lahko je ugotoviti, ali je biološki material človeški ali ne. Poleg identificiranja se metoda uporablja tudi v raziskovanju 149 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR bolezni, ki so jih imeli posamezni predniki (ali skupine) v preteklosti, ugotoviti pa je mogoče tudi nekatere osebne značilnosti oseb. V obeh primerih se pojavljajo resni etični ugovori. Po mnenju raziskovalcev so utemeljeni razlogi zoper take raziskave rizičnost za zdravje potomstva (Kreek in drugi, 2005), rizično obnašanje, npr. alkoholizem (Gelernter, 2009), depresivnost, ugotovljive socialne patologije (Craig, 2009) itn. Ker zdravniki, zgodovinarji in arheologi človeške posmrtne ostanke večinoma obravnavajo instrumentalno in mehanično (Masterton, 15), je bilo na mednarodni ravni sprejetih nekaj etičnih kodeksov, ki usmerjajo to raziskovanje. Najbolj znani je Vermillionski sporazum (Vermilion Accord) o ravnanju s človeškimi ostanki, ki je bil sprejet 1989 na pobudo severnoameriških Indijancev. Ti so nato dosegli, da je bil leta 1990 sprejet zakon o zaščiti in repatriaciji človeških ostankov, kadar je moč dokazati, da gre za nativno kulturno sorodstvo (nagpra = Native American Graves Protection and Repatriation Act). Podoben je The Tamaki Makau-rau Accord (nz) iz leta 2005. Na različnih ravneh so se oblikovala merila glede skrbi za človeške ostanke v muzejih (http://icom. museum/ethics.html) oziroma pri arheoloških izkopavanjih (World Archaeological Congress). Potem ko so na ta problem opozorili severnoameriški Indijanci, so se začeli oglašati tudi drugi pripadniki prvotnih prebivalcev na različnih celinah in opozarjati na nehuman način, s katerim so raziskovalci obravnavali najdbe v grobovih. Odnos do posmrtnih ostankov deloma pogojuje dejstvo, da so raziskovalci večinoma prihajali iz območja, ki ga je zaznamovala krščanska kultura. Dejstvo je, da je s krščanstvom zaznamovana kultura zgodovinski okvir razvoja sodobnih znanosti, četudi raziskovanje ni bilo toliko pozorno na na kulturno in versko pripadnost pokojnih. Krščanstvo je razvilo poseben odnos do posmrtnih ostankov svetnikov. Pečat je pustil tudi dualizem (telo--duša), po katerem je bila duša vrednejša od telesa. To sicer ni pomenilo, da se telesnih posmrtnih ostankov ni spoštovalo, a raziskovalci so bili pozorni kvečjemu na socialni status pokojnega. Nič ni presenetljivo, če so se zato človeški posmrtni ostanki obravnavali nelegitimno ali celo nelegalno. Večje spoštovanje do pokojnih se je razvilo znotraj lokalnih skupnosti. Zunaj tega območja je bilo komaj mogoče govoriti o dolžnostih do pokojnih oziroma do njihovih ostankov, ki bi temeljili na pravici oziroma na identiteti pokojnih. Temu je dala svoj pečat kolonialna zgodovina, ki je pripadnike drugih ljudstev imela za manjvredne. Do srede 20. stoletja je antropološko terensko delo potekalo znotraj te kulturne percepcije. Pripadniki prvotnih ljudstev so opozorili na ravnanje raziskovalcev s posmrtnimi ostanki, ker so raziskovalci selekcionirali najdbe glede na versko pripadnost, kraj pokopa in družbeni položaj, etnične pripadnosti pa niso upoštevali; ta je vplivala na 150 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI obravnavo človeških posmrtnih ostankov le selektivno in obrobno. Stvaren rezultat teh opozoril so bile prve zahteve po repatriaciji človeških ostankov in antičnih arheoloških najdb v sredozemskem bazenu (Egipt, Grčija). Zahteve, ki so jih začela izražati posamezna prvotna ljudstva, zlasti severnoameriški Indijanci, Maori na Novi Zelandiji, ljudstvo Sami v Skandinaviji in drugi, pa so se izrecno nanašala na neetično ravnanje s posmrtnimi ostanki. Vidik moralnosti ni predstavljal le kritike instrumentalnega odnosa, se pravi nujne dopolnitve zgolj 'stvarne' procedure izkopavanja, raziskovanja in poročanja o najdbah posmrtnih ostankov, pač pa je pokazal na moralno občestvo živih in mrtvih. Povratni učinek tega kritičnega soočenja z ravnanjem strokovne javnosti sta bili analitično nastavljeni vprašanji, (1) kaj se glede tega dogaja znotraj razvite civilizacije in (2) če je mogoče moralni status pripisati tudi pokojnim. Malin Masterton (2010) je ti vprašanji ponazorila (1) s teoretičnim razlikovanjem med objektom in subjektom in (2) z analizo notranje vrednosti (iintrinsic value). Čeprav gre za abstraktno analizo, je opozorila na opazno zadrego glede medsebojnega vplivanja med zgodovinskim razvojem pojmov in dejanskim vplivom teh pojmovanj na znanstveno kulturo na eni ter na presenetljivo dejstvo različnih "ravni slepote" (Varela in Shear, 1999: 11), povezanih z metodologijo, ki generira intencionalne (ne-empatične) interpretacije. Razlikovanje med tem, kaj pomenita objekt in subjekt, ni bilo vedno enako. Klasična opredelitev razlikuje med fizično pojavnostjo (objekt) in miselno predstavo te pojavnosti (subjekt). Danes je razumevanje tega razlikovanja skoraj diametralno nasprotno: objekti so predmeti v svetu, subjekti pa so nekakšna podvrsta objektov (npr. zavest, notranji svet, sposobnost itn.), se pravi stvarnosti, ki so brez lastne predmetnosti oziroma so spreminjajoče se lastnosti bitij. To pomeni da so lahko subjekti samo živa bitja. Subjektivnosti ne pripisujemo vsem živim bitjem, pač pa - pod vplivom mehanične predstave o življenju (Descartes) - samo človeku, ki ima razvite določene sposobnosti/ lastnosti. Deskriptivni način je v nekaterih primerih preskočil v normativnega, kot na primer v primeru razlikovanja med živimi bitji, "ki imajo življenje", in živimi bitji, ki "so živa" (Frankena); v kontekstu te moralnofilozofske dis-tinkcije je bil instrumentalen odnos do človeških posmrtnih ostankov dokaj 'normalen' pojav. Dokler je ravnanje s posmrtnimi ostanki spoštljivo, do tega vprašanja niti ne pride. Če se je s posmrtnimi ostanki ravnalo kot s predmeti (kar po definiciji dejansko tudi so), npr. ko se ni upoštevalo nativne kulture, se je najprej pojavilo vprašanje, ali morda obstaja vmesna kategorija med objekti in subjekti. Francisco Varela in Jonathan Shear (1999) v tej zvezi kažeta na vpliv, ki ga ima raziskovalčevo zavzeto delo na njegovo metodo: ne gre morda 151 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR za nevtralnega antropologa, pač pa za mater, ki skrbi za svojega otroka; njeno ravnanje je utemeljeno na občutljivosti za najmanjša znamenja telesne govorice in izraznosti. Liv Nilsson Stutz je - na drugi strani - spomnila na pojem abject, ki ga je uporabljala Julia Kristeva (2008, 23). S to besedo je označevala 'zavržnost' objekta, ki ni več niti prisoten niti ni še odsoten. Oblikovanje metodologije, na katero vpliva pozorno spremljanje lastnega raziskovanja, ne obljublja, da bo lažje zavzeti moralno stališče do trupla, kaže pa na dvoje: (1) da truplo oziroma človeški ostanki nima/jo prostora v sedanjem razlikovanju med objektom in subjektom, in (2) da odklonitev moralnega statusa predpostavlja dej volje: zavrženje statusa. Drugo razlikovanje zadeva vrednote. Vrednote niso kaka posebna sestavina raziskovanja. Predstavljajo marveč suspenz trenutnega dela in preusmeritev od vsebine na miselni proces raziskovanja/interpretacije. V okoljski etiki se moralni status okolja utemelji z lastno (notranjo) vrednostjo ekosistema/ov. Vrednota ni isto kot vrednotenje. Aristotel je lastno vrednost (telos) razumel kot neodvisno usmerjenost predmeta k cilju. Po njegovem se ta izraža z živostjo stvari oziroma s sposobnostjo gibanja živega bitja. Če je pri živih bitjih telos razviden kot sposobnost gibanja (dihanja), je o tem težje govoriti pri neživih stvareh (kamen, gora, reka). Obstaja pa neka povezanost med živim in neživim: podobno kot podrto drevo so tudi človeški ostanki, ki so sicer mrtva stvar, ostanki živih ljudi. Z biološkega vidika je to mogoče dokazati z molekulo dnk. S filozofskega vidika je mogoče pojasniti posthumni interes umrle osebe, kar bomo kasneje pokazali z narativnim subjektom. Lastna vrednost (vrednota) nežive stvarnosti se lahko razume bodisi (1) kot ekvivalent ne-instrumentalne (ciljne) vrednote (pri čemer je lahko ciljna vrednota notranja ali pripisana od zunaj) bodisi (2) kot lastnost te snovi, ki ni nikogaršnja last. V prvem primeru gre za lastno (notranjo) vrednost, kar pripoveduje grški pojem telos (po tem ima neka stvar smisel sama v sebi (Olson, 2005: 46), v drugem primeru pa za vrednost, ki jo stvarem pripisujemo ljudje (komercialna vrednost), četudi te posebne lastnosti ni mogoče dokazati. Ta vidik pojasnjuje trenutni suspenz raziskovanja z njegovo preusmeritvijo na miselni proces. To ni nujno močni antropocentrizem, saj ne gre samo za človeške interese. Pri posmrtnih ostankih ne gre za lastno notranjo vrednost, razen kolikor ne bi šlo za še obstojno molekulo dnk. Če ni mogoče računati niti z najdenjem mtDNK, potem so ostanki sledi iz preteklosti, pot, po kateri si lahko pridobimo kako znanje o preteklosti, in ostanki, ki so lahko v neposrednem odnosu z drugimi ljudmi iz tistega, kasnejšega ali našega časa. To ni več notranja lastna vrednost človeških ostankov, pač pa od zunaj pripisana vrednost oziroma priznani moralni status. Zato človeških posmrtnih ostankov nimamo za vredne same po sebi, pač pa za vredne zaradi zunanjih/pripisanih oziroma relacijskih lastnosti. Zelo stari 152 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI človeški ostanki so tako vrednoteni tudi zgolj iz študijskih namenov, vidik njihove lastne vrednosti pa se zlahka prezre. Ni pa nemogoče, da bi se lastna vrednost ne bi mogla pripisati od zunaj (extrinsic final value) zaradi vezi z ljudmi, ki živijo danes. Etično oziroma moralno vrednotenje pa se začne šele s preusmeritvijo pozornosti na miselni proces v raziskovanju (Jackendoff, 1987). Ta postopek zahteva posebno vajo, ki po začetnem suspenzu vodi do bolj jasnega zavedanja o vsebini (predmetu) kot tudi o metodi ter nenazadnje o načinu posredovanja vednosti v (strokovno) javnost. Kot lahko vidimo, tu ne gre v prvi vrsti za predmet raziskovanja, v našem primeru za človeške ostanke, pač pa za med- ali znotraj-osebno ovrednotenje spoznavanja, ki je rezultat fenomenološke analize oziroma fenomenološkega 'vstavka' (filling-in), ta pa se pojavi s pozornostjo (Depraz in drugi, 2003). Če strnemo, je tako priznanje moralnega statusa pomembnejši za tiste, ki so že davno umrli in so nam neznani. Ko gre za nedavno umrle osebe, je lažje dokazati njihov posmrtni interes, ker imajo še žive potomce. Da bi to pokazali, je potrebna terminološka razjasnitev pojmov pravic, zasebnosti in sprememb, ki se nanašajo na priznanje moralnega statusa znotraj metodološkega postopka. Kaj je pravica pokojnih v tem kontekstu? Pravice običajno utemeljujemo na tri načine, in sicer s teorijo naravnega zakona, s pogodbenim pravom in z obrambo interesov. Prvi način tu zavračamo (zaradi prehoda na "treba je"), drugi in tretji način pa sta možni poti za utemeljitev pravic pokojnega. Je mogoče iz splošnega pravila, da je treba spoštovati voljo pokojnega (Partridge, 1981), sklepati na neposredne pravice? Če gre za davno pokojno osebo, ki je raziskovalec ne pozna, je to nemogoče, saj mu njene želje niso znane. Dovolj je, če bi uspeli dokazati pravice nedavno umrlih. Na to možnost kaže povezanost s konkretno družbo. Zasebnost/svojskost osebe v tem kontekstu pomeni relacijsko stvarnost (Callahan, 1987). Tako se na primer oznaka moški/ženska, ki ni relacijska svojskost, razlikuje od brat/sestra, ki pa to je. G. Leibniz je s teorijo o mo-nadah (striktnih ne-relacijskih značilnostih) zanikal relacijske značilnosti zasebnosti. Po mnenju Joan Callahan k relacijski stvarnosti spada tudi ugled umrlih. S tem ni mišljeno le posameznikovo mnenje o določenem človeku - tak pomen se pripisuje latinskemu pregovoru De mortuis nihil nisi bene -, pač pa ugled kot človekova relacijska značilnost (Arendt, 1998). Kot lahko vidimo, je na osnovi latinskega pregovora moč sklepati, da s pokojnim preminejo relacijske značilnosti, ki segajo onkraj ozke družine. Če po smrti ni več mogoče govoriti o relacijski svojskosti zasebnosti oziroma je potrebna njena nova določitev (Plaisted, 2002), je očitno, da nekaterim značilnostim pokojnih odrekamo relacijsko svojskost zaradi pokojnikovega 'ugleda', ki mu 153 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR je s tem hkrati vzet značaj zasebnosti. O relacijski značilnosti ne govorimo le zaradi povezave pokojnika z zdajšnjo generacijo, pač pa zaradi odnosov med osebami v preteklosti. Poudarjanje moralne relevantnosti ugleda brez njegove relacijske svojskosti je nesmiselno. Dopuščanje spremembe v zasebnosti (davno) pokojne osebe - oziroma kaj se lahko v tem spremeni - kaže na pomen prej nakazanega suspenza v raziskovanju s preusmeritvijo pozornosti na lastno raziskovanje, ki vključuje zavedanje sedanjega časa. Se spremeni zasebnost ali razmerje (relational change) med osebami (Han, 2009)? Dokler pristajamo na latinski pregovor, se v našem primeru spremembe nanašajo na moralni status pokojne osebe. Vendar pa, kot smo videli, prav ta pregovor ukinja relacijsko značilnost zasebnosti in poskuša z moralno normo zaustaviti uporabo trdih znanstvenih metod v raziskovanju. Tako se zdi, da je v primeru (davno) umrlih relacijska značilnost zasebnosti nerelevantna in da se 'z novimi dejstvi' spreminja samo preteklost. Kaj so torej relacijske spremembe in kaj je moralni status osebe? Če nekdo trdi, da je bil Einstein genij, s tem o njem ni povedal nič pomembnega. Če bi se dokazalo, da Einstein ni storil tega, kar se mu pripisuje, bi prišlo do moralno relevantne spremembe. Pustimo ob strani moralno (zavržno) prizadevanje, če bi si kdo prizadeval Einsteina diskreditirati kot ponarejevalca. V našem primeru smo hoteli opozoriti, da ne gre samo za zunanje pripisovanje moralnega statusa, pač pa za status kot posledico relacijske spremembe, če v teku take raziskave ni prišlo do suspenza raziskave in preusmeritvijo pozornosti. ::2 POSMRTNA NARATIVNA IDENTITETA Posmrtna identiteta je pomembna, kolikor je pomemben posmrtni moralni status oziroma kolikor pokojni razpolaga s subjektivnostjo. S filozofskega vidika je to mogoče pojasniti z narativno identiteto, o kateri je pisal Paul Ricoeur (1992). Podobno etično vprašanje si je postavil tudi Emmanuel Levinas (1987). O razširjeni identiteti govorijo tudi nekateri drugi teoremi in teorije: teorija o spominu (Locke), psihološki (Parfitt, 1986) in biološki kriteriji (Olson, 1997), toda ne segajo preko praga smrti; zanimivi sta tudi hipotezi o razširjeni zavesti v nevrobiologiji (Levy, 2007) in telesnih označevalcih (Damasio, 2003), ki ne izključujeta praga smrti. Tu nimam namena razpravljati o osebni identiteti kot taki, pač pa o načinih, ki omogočajo govoriti o identiteti brez substancialne povezave z njenim nosilcem. Ricoeurjev pristop je pomemben, ker (1) omogoča govoriti o identiteti brez prisotnosti osebe, ki je nosilka identitete (kar smo videli zgoraj) in ker (2) identiteta ni utemeljena samo v osebi, ki je njena nosilka (identiteta se gradi v odnosu z drugimi v bazični skupnosti in z njimi deloma tudi preživi 154 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI smrt). Glede na Ricoeurjevo teoretično izhodišče lahko kdo škoduje osebi -nosilki identitete - tudi tako, da škodi njeni narativni identiteti. Ta škoda je lahko še večja. Fragmenti identitete preživijo smrt. Po Ricoerjevem mnenju potrebujemo drugačno teorijo osebne identitete. Pred Ricoeurjevo teorijo o narativni identiteti je že John Locke (1996) zavrgel teorijo o snovno utemeljeni identiteti in sprejel relacijsko teorijo o identiteti kot spominjanju. Po tej teoriji ima osebno identiteto le nekdo, ki je sposoben spominjanja, reflektiranja o sebi, ki je torej inteligenten in razumen. Osebno življenje se sicer začne z rojstvom, ki predstavlja substancialno ločitev od materine identitete, a identiteta preneha, čim oseba izgubi prej omenjene sposobnosti. Za Locka je identiteta relacijska znotraj kontinuitete življenja ene same osebe, ki se zaveda same sebe in se spominja preteklosti. Parfittova (1986) psihološka teorija je podobna. Po njegovem za identiteto ni nujno, da se človek vsega spomni, kar se mu je zgodilo, tudi po tej razlagi pa lahko identiteta preneha pred fizično smrtjo, na primer v primeru permanentnega vegetativnega stanja (pvs). Po Parfittovem mnenju identiteta in substancialna istovetnost nista isto. Eric T. Olson (1997; 2005) utemeljuje identiteto z biološkimi kriteriji. Zanj oseba v pvs ni mrtva. Četudi nima identitete v istem smislu, kot normalno razvit človek, oseba v pvs ohrani delčke identitete. Še vedno je prisotna v družbi, čeprav le v drobcih. Po Olsonovem mnenju lahko razprava o identiteti kot nečem ne-relacijskem samo oteži razpravljanje o odnosu do pokojnih. Po njegovem bi namesto zanikanja identitete osebi v pvs bilo pametneje razmišljati o priznanju identitete živalim. "Smrt pomeni velikansko izgubo za živo bitje, toda nihče nima razloga trditi, da gre za popolno izničenje organizma" (Masterton, 2010: 34). Po E. Olsonu bi lahko priznali identiteto mrtvemu telesu, čeprav se je zgodil "najbolj dramatičen dogodek v življenju. /.../ Vse, kar se zgodi med smrtjo in prahom, je [v primerjavi s smrtjo] le počasen postopen razpad" (Olson, 1997: 152). Dramatičnost dogodka smrti dovoljuje misliti, da se lahko s kakršnim koli dvomom o identiteti smrt zgodi pred njenim dejanskim prihodom. Nevrobiološke razlage razširjene zavesti (extended mind) ali telesnih označevalcev (somatic markers) se neposredno ne nanašajo na identiteto pred in po smrti, so pa lahko povezava med pravkar omenjenimi bio- in psihološkimi kriteriji in Ricoeurjevo narativno razlago identitete. Neil Levy (2007) omenja razširjeno zavest v zvezi s paleto 'kognitivnih orodij' (npr. čustva, družbena vključenost itn.), ki plastificirajo zavedanje zdajšnjega časa. Etična relevantnost identitete je, da proces spremljamo v obeh smereh: ne le v smislu etičnega ravnanja v svojem delu, pač pa tudi, kaj konkretno (nevroznanstveno) ravnanje pomeni za etiko. S tem Levy dopolnjuje Damasijevo hipotezo o telesnih označevalcih (Damasio, 2003). Damasio meni, da življenja ni mogoče pojasniti 155 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR zgolj kot mehanizma; če dopuščamo, da je življenje kognitivni (finalni) proces (Capra, 2003) oziroma da je konkretno telo stvarni rezultat življenja kot procesa spoznanja, potem je treba najti razmerje med racionalnim spoznanjem in "spoznanjem organov" (telesno govorico, čustvi itn.). Telo v normalnih okoliščinah ne le podpira refleksivno spoznanje (kot najvišjo obliko spoznanja), pač pa tudi omogoči preusmeritev pozornosti. Poudaril bi rad, da posmrtna identiteta ne pomeni istovetenja identitete z nekakšno neumrljivo dušo. Neumrljiva duša je pozen odmev substancialnega dualizma kot tudi njegov povod. Neumrljivost je potem imela svojo zgodovino v religijskem okolju, a ta nas tukaj ne zanima. S smrtjo mislimo na dramatičen dogodek celotne strukture osebe, ne pa na konec. Narativna identiteta pomeni, da oseba, ki je nosilka identitete, ni edini tvorec identitete. Paul Ricoeur je menil, da sebstvo (idem) ni dosegljivo neposredno, pač pa le v pripovedi (pripovedovanju). V razpravi Jaz kot drugi (Oneself as another) človekov jaz ne zajema le sebstva, pač pa tudi drugost, drugačnost (ipse). Brez slednjega se ne bi mogel spremeniti ali se učiti. Če bi oseba ostala vedno ista (idem) in se ji ne bi nič zgodilo, bi bilo odveč govoriti o identiteti. Po Ricoeurjevem mnenju pa se izvirni subjekt spreminja, da bi se lahko ohranil. Zato je subjektivnost dosegljiva posredno, prek pripovedi. Narativni subjekt je povezan z dejansko osebo (subjektom), a ni nikoli isti kot živeča oseba, na drugi strani pa tudi ni nikoli zgolj metaforični subjekt. Je nikoli dokončana zgodba. Posamezna oseba ne more vzdrževati narativ-nega subjekta. Sočasno z naravnim oblikovalcem identitete (telo) nastaja tudi pripovedovani, ki identificira odnosnost (Maturana in Verden-Zoller, 2008). S smrtjo se naravna identiteta dramatično spremeni, narativna identiteta pa še vedno nastaja (npr. mrtvorojeni otrok). Ricoeur je menil, da je narativna identiteta izraz neposrednega okolja (skupnosti), da bi se izrazila dejanska identiteta. Narativna identiteta pomeni, da obstajajo stopnje identitete. To je merilo pri oceni dolžnosti do pokojnih v suspenzu običajne dejavnosti in v preusmeritvi pozornosti. Zgodovinske študije kažejo, da oseb, ki so živele nekoč, ni mogoče nikoli dokončno opisati; vedno je prostor za nove interpretacije in dokaze. Naše vprašanje pa je, ali lahko iz tega sklepamo na realne dolžnosti do umrlih. Kako realna je narativna identiteta? Je to le vzgib zdaj živeče osebe ali kaj več? Razlikovati je treba med tem, kar nekdo počne iz lastnega nagiba (obisk groba), in dejansko dolžnostjo, ki jo lahko primerjamo z narativno identiteto. Če se je izgubila vsaka sled narativne identitete, je nesmiselno vztrajati na dolžnostih. Vendar pa bi jo podcenjevali, če bi mislili zgolj na etično narativ-nost. Četudi je Galen Strawsoon (2004) kritiziral narativno identiteto zaradi njene 'etičnosti', je nakazal, da oblikovanje narativne identitete zavezuje 156 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI raziskovalca, da preusmeri pozornost oziroma da postane njegova pozornost sama predmet raziskovanja. ::3 NEKATERI KONKRETNI PRIMERI ::3.1 Albert Einstein Znano je, da je Albert Einstein pred smrtjo izrazil željo, da ga po smrti upepelijo ter pepel pokopljejo na kraju, ki naj bi ostal prikrit. Nikjer ni zaznati privolitve, naj se njegovi možgani ohranijo v znanstvene namene. Einsteinove možgane je odvzel Thomas Harwey z namenom, da se ohranijo za raziskovanje povezav med (nevro)biološko bazo in visoko inteligenco. Do prve objave o raziskovanju Einsteinovih možganov je prišlo leta 1985, trideset let po njegovi smrti, objava pa je bila kasneje deležna hudih kritik zaradi metodoloških netočnosti (Lepore, 2001). Kasneje je bilo objavljenih še nekaj razprav, a s številnimi pomisleki o dedukciji funkcije s strukture. V javnosti so se pojavile kritike znanosti, češ da ta sporoča nejasne in nasprotujoče si podatke. Einsteinovi možgani so bili ob smrti stari 76 let. Ne glede na to, da je bil ob smrti mentalno zdrav in da so bili njegovi možgani stari 76 let, ni nobene metode, ki bi dopustila videti, kakšni so bili Einsteinovi možgani v njegovih najbolj aktivnih letih. Malin Masterton (2010) omenja, da je bilo samo v eni razpravi omenjeno, kako so raziskovalci dobili del tkiva, v drugih take omembe sploh ni bilo. In to ne glede na to, da se Einstein ni strinjal s tem, da se mu po smrti odvzamejo možgani v raziskovalne namene. ::3.2 Birgitta Švedska Glede na zgodovinske podatke so bili posmrtni ostanki Birgitte (1303-1373, po slovensko Brigite) prineseni na Švedsko in pokopani v Vadsteni v opatiji, ki jo je sama ustanovila in jo je tedaj vodila opatinja Katarina (1332-1381), Birgittina hčerka. Nedavne genetske raziskave so pokazale, da lobanji, ki ju hrani muzej v Vadsteni, nista materina in hčerkina (oziroma sorodnikov). Raziskave so pokazale, da je lobanja, ki se pripisuje Birgitti, bistveno starejša od lobanje, ki se pripisuje Katarini. Starejša lobanja je 100 let starejša od časa, v katerem je živela Birgitta, mlajša pa 100 let mlajša od časa, v katerem je živela Katarina. Toda na lobanji, ki se pripisuje Birgitti, je znamenje, ki kaže, da je ta oseba imela možganski tumor oziroma da je bil tumor najbrž vzrok epileptičnosti te osebe. Čudno vedenje, ki ga zgodovinarji pripisujejo Birgitti (videnja, mistična zamaknjenja), pripisujejo temu dejstvu. Toda kaj naj bi to pomenilo, če lobanja ni Birgittina? Zelo težko je pričakovati, da bo dnk 157 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR pomagala razvozlati uganko, saj je ta glede na sedanje možnosti metode zelo poškodovana. Še težje je ugotoviti fenotipsko spremembo. Mnenje strokovnjakov je, da je diagnoza za preteklost bolj stvar zabave kot resnosti ter da bi bil še prej potreben temeljni študij o tem. Zelo verjetno je, da z analizo mtDNK raziskovalci ne bodo pridobili novih znanj o zgodovinski osebnosti in da je nadaljnje raziskovanje v tej smeri mogoče utemeljiti zgolj z interesi znanosti, izsledki pa ne bi smeli vplivati na narativno identiteto svetnice, četudi ne gre za škodovanje zgodovinski osebnosti niti ne za škodovanje ostankom. ::3.3 Množična grobišča v Sloveniji Kadar je v Sloveniji govor o množičnih grobiščih, so mišljena grobišča pobitih med in neposredno po drugi svetovni vojni. V nekaterih množičnih grobiščih so pokopani znani ljudje, v drugih ne. Tu se bom omejil samo na množična grobišča, v katerih so pokopane doslej neidentificirane osebe. V veliki večini gre za množična grobišča izvensodno pobitih ali živo zakopanih oseb po vojni. 19. junija 2003 so v parlamentu sprejeli Zakon o vojnih grobiščih (ZVG). Dopolnjen je bil leta 2009. Zakon opredeljuje pojem vojnega grobišča in določa ravnanje, v nekaj členih posebej omenja tudi množična grobišča pobitih po vojni. Z vidika dolžnosti do pokojnih varuje posmrtne ostanke v množičnih grobiščih dejstvo, da je velika večina najdenih ostankov v nekem pogledu anonimnih. Iz posmrtnih ostankov se pridobivajo le deli tistih podatkov, ki so zanimivi za znanost (medicino, zgodovino, pravo). Glede na veliko število najdenih posmrtnih ostankov je (bi bilo) iskanje identitet posameznih najdenih oseb zelo zahtevno; tako nalogo otežuje tudi odsotnost primerjalnih vzorcev. Povsem drugo pa je vprašanje javnega interesa in interesa pokojnih. Anonimnost mnogih najdenih posmrtnih ostankov je specifične narave, saj v Sloveniji še vedno mnogi veljajo za pogrešane (tako je tudi z ostanki pripadnikov drugih narodov in narodnosti), saj ni seznamov pokopanih oziroma so bili pobiti brez sodbe. Z vidika javnega interesa ne gre samo za odnos do pokojnih, pač pa tudi za odnos do (formalno) živih, zlasti pa za odnos dejansko živih do resničnosti, ki se ne more ubesediti. Drago Jančar je leta 1994 v drami Halštat pokazal na zadrego znanstvene javnosti do tega vprašanja v Sloveniji. Problem javnega interesa glede množičnih grobišč je mnogo globlji. V Sloveniji glede tega vprašanja ni moč govoriti o suspenzu dejavnosti in preusmeritvi pozornosti na zavedanje sedanjega časa. Deloma gre za problem neodzivnosti in nezanimanja dela javnosti, deloma za prikrivanje dejstev, ki vpliva na ravnanje znanstvenih in strokovnih krogov. Tako tudi popravek 1. člena ZVG iz leta 2009 ponavlja staro formulo, s katero 158 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI se zakon (javnost) distancira od množičnih grobišč pobitih oseb po vojni: "Vojna grobišča so pod pogoji tega zakona vojaška grobišča, grobišča žrtev vojne in grobišča žrtev vojne - po vojni usmrčenih oseb." Problem ni v tem, kako ravnati z najdenimi posmrtnimi ostanki, kdo ima dostop do ostankov, kako jih kazati javnosti, kako jih hraniti, ponovno pokopati oziroma ostanke vrniti narodom in narodnostnim skupinam (glede na današnje poznavanje genskega zemljevida bi bilo ugotavljanje narodnostne pripadnosti relativno nezahteven postopek), pač pa v izhodiščnem vprašanju, v kolikšni meri so dolžnosti živih do pokojnih utemeljeni bodisi na interesih pokojnih bodisi na suspenzu ravnanja in preusmeritvi pozornosti na zavedanje sedanjega časa. Razdvojenost slovenske javnosti glede množičnih grobišč je primer, ki bi ga lahko pojasnili že z vidika interesa pokojnih. Gre za pozitivno dolžnost (varovanje zasebnosti in identitete pokojnih) samega raziskovanja oziroma strokovnosti ter etičnosti postopkov. Vendar je sklepanje o etičnosti kot orodju, ki bi motiviralo adekvatno spoznanje razmer, še vedno del procesa raziskovanja pred preusmeritvijo pozornosti. Ta "način človeškega razumevanja, ki dosega svoj vrh v znanstvenem spoznanju, nima tega ljubezenskega razmerja, vsaj ne kot notranjega razmerja" (Naess, 2008: 239). Zgovoren je Vermillonski sporazum ki ga je sprejel Svetovni arheološki kongres (1989). Ta se sicer nanaša na spoštovanje pravic in interesov prvotnih ljudstev do lastne zgodovine, kaže pa tudi na razumnost interesov vsakokratne javnosti do svoje preteklosti kot zavedanja sedanjega časa. V Evropi so na ta problem najprej opozorili pripadniki prvotnega ljudstva na severu Švedske (Sami), in sicer zaradi ravnanja arheologov z posmrtnimi ostanki ljudi, najdenih leta 1960 na potopljeni vojaški ladji, danes razstavljeni v Muzeju Vasa v Stockholmu. Ladja je bila potopljena leta 1628. Resnejše raziskave na posmrtnih ostankih, najdenih na ladji, so se začele šele leta 1989. Nestrokovna hramba ostankov je bila kriva, da je bilo mnogo ostankov v slabem stanju. Raziskava je ugotovila, da je bila na ladji tudi deklica, stara okrog deset let. Odkritje je bilo povod za bolj natančno raziskavo vseh najdenih posmrtnih ostankov. Ugotavljala je spol, starost, višino, prehrano, bolezni in poškodbe najdenih posmrtnih ostankov. Pri nekaterih so naredili tudi rekonstrukcije obrazov. S to raziskavo, katere izsledki so danes razstavljeni v, naj bi bilo storjeno vse, kar je zahtevala javnost. Vse pogostejše zahteve pripadnikov prvotnega ljudstva Sami s severa Švedske po repatriaciji pa švedskih oblasti niso le primorale, da so državnim muzejem naročile ponovno preiskati svojih zbirk, pač pa tudi pokazale na splošen problem ravnanja s posmrtnimi ostanki, ki so služili izključno interesom znanosti. Ker je raziskava priznala nešvedsko poreklo samo eni lobanji, je parlament ljudstva Sami leta 2007 uradno zahteval re-patriacijo vseh posmrtnih ostankov s potopljene ladje in ponovni pokop; to 159 ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 145-161 ANTON MLINAR dejanje naj bi pomenilo spravo za nekdanje napake (krivice). Vprašanje do danes še ni rešeno. ::SKLEP Na videz običajno bioetično vprašanje o morebitnih dolžnostih sedanje generacije do pokojnih je pokazalo še na drugo plat dolžnosti javnosti do svoje preteklosti. Če se avtentičnost interesa znanosti meri s hermenevtični-mi načeli, se interes javnosti meri z zavedanjem sedanjega časa kot pravice vedeti za svojo celotno preteklost z vidika dolžnosti do pokojnih. Izhodiščno vprašanje je bilo, če je mogoče dolžnosti utemeljiti na interesu pokojnih. Z vidika interesov znanosti je vsakršen interes pokojnih vprašljiv. To sta pokazala primera Einsteina in Birgitte. V obeh primerih bi lahko neustrezno ravnanje stroke neposredno povezali z neupoštevanjem interesov pokojnih. Številni primeri po svetu kažejo, da bi bilo treba uskladiti interese znanosti in javnosti, vendar ni znano, kako. Čeprav ni mogoče dokazati interesa pokojnih, se lahko na temelju dolžnosti do pokojnih pokaže nujnost usklajevanja interesov. Ta vidik je v znanstvenih krogih močno zapostavljen. V Sloveniji gre konec koncev v marsičem še za žive zgodbe. Mnoge od njih vzdržujejo napetost, ki diskriminira velik del družbe in onemogoča vsakršno razpravo celo o procesni etiki raziskovanja, kaj šele o etiki kot zavedanju sedanjega časa: suspenzu in preusmeritvi pozornosti. Izhodišče razprave je v slovenskem primeru na začetku. Kdaj je govoriti o tem pravi čas, pove iniciativa severnoameriških Indijancev (Vermillon, 1989), katere cilj je bil identificirati interese vseh vpletenih v obravnavi posmrtnih ostankov in sprožiti razvoj podobnih vzorcev razumevanja in ravnanja. Velik pomen pri tem (bo) igra(la) percepcija etike kot avtonomnega spoznanja. Povod za tako razmišljanje o (bio)etiki dajeta tako relativno majhen povratni vpliv raziskav na družbeno, pravno in etično refleksijo kot tudi dejstvo, da je vedenje v (bio)etiki nespecifično in da se ne razlikuje od drugih spoznanj. Zato etika pojasnjuje stvari na isti način, kot katerakoli druga panoga. Glede na to bi se moral izoblikovati širši konsenz o medsebojnem vplivanju spoznanj ter s tem o verbalni rekonstrukciji preteklosti. Omenjeni vidik suspenza dejavnosti s preusmeritvijo pozornosti na lastno delo ter na zaznavo sedanjosti je ena od možnosti. 160 DOLŽNOSTI DO UMRLIH: ETIČNA STALIŠČA IN INTERESI JAVNOSTI ::LITERATURA Arendt, H. (1998): The human condition. Chicago: Chicago University Press. Callahan, J. (1987): "On harming the dead." V: Ethics, 97: 341-325. Capra, F. (2003): The hidden connections. London: Flamingo. Craig, I. W. in Halton K. E. (2009): "Genetics of human aggressive behaviour." V: Human Genetics, 126:101-113. Damasio, A. (2003): Looking for Spinoza. London: Vintage. Depraz, N., Varela F. J. in Vermersch P. (2003): On becoming aware: A pragmatics of experiencing. Amsterdam: John Benjamins Publishing. Frankena, W. (1986): "The ethics of respect for persons." V: Philosophical Topics, 14: 149—167. Gelernter, J. in Kranzler H. R. (2009): "Genetics of alcohol dependence." V: Human Genetics, 126: 9I—99. Han, X. (2009): "The Criterion or criteria of change." V: Metaphysica 10 (2): 149—156. Jackendoff, R. (1987): Consciousness and the computational mind. Cambridge: MIT press. Kreek, M. J., Nielsen D. A., Butelman E. R. in LaForge K. S. (2005): "Genetic influences on impulsivity, risk taking, stress responsivity and vulnerability to drug abuse and addiction." V: Nature Neuroscience, 8 (11): 1450—1457. Lepore, F. E. (2001): Dissecting genius: Einstein's brain and the search for the neural basis of intellect. http://www.dana.org/news/cerebrum/detail.aspx?id=3032 (10. 11. 2010). Levinas, E. (1987): Time and the other. Pittsburgh: Duquesne University Press. Levy, N. (2007): Neuroethics. Cambridge: Cambridge University Press. Locke, J. (1996): An essay concerning human understanding. Indianapolis: Hackett Publ. Masterton, M. (2010): Duties to past persons. Moral standing and posthumous interests of old human remains. Uppsala: Uppsala Universitet. Maturana, H. R. in Verden-Zoller G. (2008): The origin of humanness in the biology of love. Exeter: Imprint Academic. Naess, Arne. (2008): The ecology of wisdom. Berkeley: Counterpoint. Olson, E. T. (1997): The human animal: Personal identity without psychology. New York: Oxford UP. Olson, E. (2005): Axiological investigations. Uppsala: Uppsala University Press. Parfitt, D. (1986): Reasons and persons. Oxford: Oxford Paperbacks. Partridge, E. (1981): "Posthumous Interest and Posthumous Respect." V: Ethics, 91 (2): 263—264. Petitmengin-Peugeot, C. (1999): "The intuitive experience." V: Journal of Consciousness Studies, 6 (2-3): 43—77. Plaisted, D. (2002): Leibniz on purely extrinsic denominations. Rochester: University of Rochester Press. Ricoeur, P. (1992): Oneself as another. Chicago: The University of Chicago Press. Strawson, G. (2004): "Against narrativity." V: Ratio, 17: 428—452. Stutz, L. N. (2008): "More than metaphor: Approaching the human cadaver in archaeology." V: Fahlander, F. in Oestigaard T. The materiality of death: bodies, burials, beliefs. 19—28. London: British Archaeological Reports. (dosegljivo na: http://academia.edu.documents.s3.amazonaws. com/300460/ch2_liv.pdf). Varela, F. in J. Shear. (1999): "First-person methodologies: What, why, how?" V: Journal of Consciousness Studies, 6 (2-3): 1—14. Varela, F. (1999): "Present-time consciousness." V: Journal of Consciousness Studies, 6 (2-3): 111—140. Willerslev, E., Hansen A. J., Binladen J., Brand T. B., Gilbert M. T. P., Shapiro B., Bunce M., Wiuf C., Gilichinsky D. A., and Cooper A. (2003): "Diverse plant and animal genetic records from holocene and pleistocene sediments." V: Science, 300 (5620): 791—795. Zimmerman, M. J. (2007): Intrinsic vs. extrinsic value. http://plato.stanford.edu/entries/value--intrinsic-extrinsic/ (10. 11. 2011). 161 ŠTUDIJE STUDIES Bojan Grum MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH PRAVIC: PRIMER SLOVENIJA IN JAPONSKA 165-180 EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA DELPINOVA ULICA 18/B SI-5000 NOVA GORICA E-MAIL: BGRUM©SIOL.NET ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK 347.235:314:008(497.4)1008(520) ::POVZETEK Raziskujemo medkulturne razlike glede na demografske faktorje potencialnih pridobiteljev nepremičninskih pravic. Zanima nas, ali se, glede na pripadnost različni kulturi (Slovenija, Japonska) in glede na osnovne demografske značilnosti (spol, starost, izobrazba, družinski status, število otrok, lokacijo bivanja, lastništvo nepremičnine, tip nepremičnine, zaposlenost in mesečno porabljen znesek za reševanje stanovanjskega problema), izražajo statistično pomembne razlike. Kot osrednji pripomoček smo uporabili vprašalnik, s statistično analizo rezultatov pa smo potrdili hipotezo, da so demografske razlike, glede na pripadnost različni kulturi, statistično pomembne. Rezultati kažejo, da med slovenskimi udeleženci prevladujejo udeleženci ženskega spola, udeleženci v zvezi, brez otrok. Raziskava kaže, da imajo slovenski udeleženci številnejša gospodinjstva. V primerjavi z japonsko pa je za slovensko stanovanjsko politiko značilna relativno slaba dosegljivost lastniških stanovanj. Ključne besede: nepremičninske pravice, demografski faktorji, primerjava kultur, Slovenija, Japonska ABSTRACT INTERCULTURAL DIFFERENCES IN VIEW OF THE DEMOGRAPHIC FACTORS OF POTENTIAL ACQUIRERS OF REAL ESTATE RIGHTS: THE CASE OF SLOVENIA AND JAPAN We explore cultural differences in relation to demographic factors of potential acquirers of real estate right. We support the hypothesis defining that the observed differences of demographic factors (gender, age, education, marital status, number of children, location of residence, ownership of property, type of property, employment and the monthly amount spent for solving the housing problem) of potential acquirers of real estate right, in Slovenia and Japan, are statistically significant. The main instrument for measuring the level of the participants' accordance is a questionnaire in which 1270participants took part. By analyzing results of statistical analyses we confirmed the hypothesis. The results show that the Slovenian participants are dominated by female participants. Most participations are in relationship, with no children. Research shows that Slovenian participants have more numerous households. Compared with the Japanese is the Slovenian housing policy characterized by relatively low availability of owner-occupied housing. 166 MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH ... Key words: acquirers of real estate right, demographic characteristic, comparison of culture, Slovenia, Japan ::1 UVOD Izhajamo iz predpostavke, da se pričakovanja potencialnih pridobiteljev nepremičninskih pravic povezujejo z demografskimi dejavniki, katerim tudi številni raziskovalci, na bazi opazovanja udeležencev na trgu, pripisujejo splošno vplivnost na trg (Thomas, 2008, Cohen et. al., 2005, Temeljtov Salaj & Zupan-cic, 2006). Študija skupine UniCredit za področje srednje in vzhodne Evrope ugotavlja, da je stopnja lastništva domov v regiji visoka, kar je lahko posledica privatizacije, vendar pa kakovost stanovanjskih enot zaostaja za zahodno - evropskimi standardi (UniCredit Group, 2008). Izsledki študije skupine UniCredit (UniCredit Group, 2008) nadalje tudi kažejo, da načrtuje okoli 19 odstotkov prebivalcev nakup lastnega doma, pri čemer jih ena tretjina to načrtuje celo v naslednjem letu. Druga tretjina načrtuje nakup doma v naslednjih desetih letih. Po tej študiji kažejo izsledki, da se nadpovprečna namera investiranja v nepremičnine odraža tudi pri Slovencih (23 % ). Ishikawa (2005) je raziskoval lastniško strukturo nepremičnin ter nastajajoče spremembe v obstoječi strukturi in prišel do ugotovitve, da je lastniška struktura gospodinjstev na Japonskem v porastu. Hirayama (2008) je ugotovil veliko povezanost med rastjo procenta lastništva gospodinjstev ter ekonomskim razcvetom Japonske po ena strani in demografskimi spremembami po drugi strani. Enako ugotavljajo tudi drugi japonski raziskovalci (Forrest in dr., 2003), (Saito in dr., 2003), (Ishikawa, 2005). Na japonskem je že v letu 1995 populacija starih 65 let in več štela 14 odstotkov prebivalstva. Ob upoštevanju sedanjega trenda staranja bo stopnja starejših od 65 let v letu 2025 že 27 odstotka in v letu 2050 pa 32 odstotka (Mikono, 2009). Po drugi strani pa rodnost pada. Kot navaja Mikono (2009) se Japonska družba spreminja v družbo stare populacije hitreje kot katerikoli druga država. Navedeno tudi vpliva na stanovanjski trg (Mikono, 2009). Kot navaja Mikono (2009) je za Japonce značilno, da začnejo z gospodinjstvom v majhnim najetem stanovanju, ki ga eventualno kupijo in si uresničijo tipične Japonske sanje po svojem lastnem, posestnem domu, pozneje pa strmijo po nakupu lastne hiše. Za Slovenijo velja naj bi število prebivalstva naraščalo le še do leta 2019, ko naj bi bilo v Sloveniji 2,1 milijona prebivalcev oziroma 2,4 odstotka več kot kakor leta 2007, po letu 2019 pa naj bi sledilo postopno manjšanje števila prebivalstva, vsaj do leta 2060 (2009 Ageing Report, 2009). Glede gibanja števila aktivnih prebivalcev omenjena raziskava napoveduje majhno rast števila aktivnih prebivalcev do leta 2011, in sicer manj kot odstotek, potem pa se bo začelo števila aktivnih prebivalcev zmanjševati in bo 167 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM leta 2060 manjše za približno tretjino. Poročilo Evropske komisije o staranju prebivalstva v Evropski skupnosti (2009 Ageing Report, 2009) napoveduje tudi spremembe v staranju prebivalstva. Pričakovana življenjska doba se bo, po teh napovedih, do leta 2060 za 65 letnike obeh spolov podaljšala za več kot 5 let. Popolno sliko demografskih sprememb po Pšundru (2009) dobimo, če poleg povečanja števila starostnikov upoštevamo, da se bo zmanjšalo število otrok, kakor tudi število aktivnega prebivalstva. Pšunder (2009) ob predpostavki, da sta rast BDP in demografske spremembe ključna vplivna dejavnika na gibanje cen nepremičnin, zaključuje, da bo pri nas živelo manj ljudi, ki bodo potrebovali za svoje domovanje manj nepremičnin in da bodo potencialno zmožni zanje nameniti več denarja. Pozitivno korelacijo med letnim bruto domačim proizvodom na prebivalca ter povprečnim številom transakcij nepremičnin potrjuje tudi raziskava dejavnosti trga nepremičnin v Sloveniji v obdobju 2000 - 2006, ki jo je izvedel Drobne s sod. (2009). Rezultati preizkusa kažejo, da obstaja pozitivna linearna korelacija med analiziranima spremenljivkami s koeficientom povezanosti 0,73 (tveganje 1%). V raziskavi nas zanima vloga demografskih dejavnikov pri potencialnih pridobiteljih nepremičninskih pravic glede na spol, starost, izobrazba, družinski status, število otrok v gospodinjstvu, lokacijo bivanja, lastništvo nepremičnine, tip nepremičnine, zaposlenost ter mesečni znesek porabljen za reševanje stanovanjskega problema. Zanima nas medkulturna primerjava dveh različnih kultur, Slovenije kot del EU, in Japonske kot visoko razvite azijske države. Selekcijski kriterij za izbor teh dveh kultur je visok odstotek lastniško zasedenih stanovanj. ::1.1 Hipoteza V raziskavi sledimo hipotezi, da je vloga demografskih dejavnikov pri potencialnih pridobiteljih nepremičninskih razlik v različnih kulturah, statistično značilna. Pri tem kot demografske dejavnike opazujemo spol, starost, izobrazba, družinski status, število otrok v gospodinjstvu, lokacijo bivanja, lastništvo in tip nepremičnine v kateri udeleženci trenutno bivajo, zaposlenost in mesečni znesek porabljen za reševanje stanovanjskega problema. ::1.2 Demografski dejavniki Udeležence ločimo po spolu. Zanima nas, ali je vstop udeležencev na trg nepremičnin, glede na različna kulturna okolja, različen. Za Slovenijo tako pričakujemo enakomerno porazdelitev po spolu. Za Japonsko kulturno okolje pa tako Hirayama (2008) kot tudi Forrest s sodelavci (2003) ugotavlja, da ni presenetljivo, da obstajajo razlike med spoloma v stopnji lastništva stanovanj ter 168 MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH ... da šele zadnji dogodki vezani na gospodarsko krizo na Japonskem omogočajo dostop do lastništva tudi samskim ženskam, kar je, kot navajata, posledica padca vrednosti premoženja, nižjih obrestnih mer, deregulacije posojil (spremenjena pravila v kombinaciji s poznejšo poroko). Glede oblikovanja starostnih skupin smo upoštevali raziskavo Mandič (1995), pri kateri je bila starostna skupina udeležencev določena na podlagi enotne informatike o stanovanjskih potrebah. Po tej raziskavi se vidi, da so iskalci stanovanj pretežno mlajši do srednjih let, celo 60 odstotkov jih je imelo 25 do 34 let, povprečna starost iskalca pa je bila 32 let (Mandič, 1995). Raziskava je tudi pokazala, da je izobrazbena raven iskalcev stanovanj nekoliko višja od slovenskega povprečja. Na podlagi navedenega določimo starostni skupini od 20 do 29 let in od 30 do 40 let. Za Japonce pa velja relativno pozen vstop v lastniško sfero. Kot ugotavlja Deutsch s sodelavci (2005) je povprečna starost Japonca, ko vstopa v lastno gospodinjstvo blizu 40 let, kar je visoko v primerjavi z Ameriko (29 let) ali Avstrijo (31 let). Deutsch s sodelavci (2005) ugotavlja, da je to posledica bančne politike, ki določa maksimalno obremenitev lastnega dohodka do 25 odstotkov ter minimalno lastno udeležbo pri nakupu nepremičnine do višine 20 odstotkov vrednosti nepremičnine ter visokih cen nepremičnin, kar pomeni, da mora japonski kupec za stanovanja plačati povprečno 8,5 celoletnih dohodkov. Zanima nas izobrazba udeležencev, saj raziskave kažejo, da vpliv izobrazbe vpliva na pripravljenost selitve. Uršič (2005) je ugotovil, da večina anketirancev, ki načrtujejo selitev spada v kategorijo z najvišjo stopnjo izobrazbe. Po družinskem statusu ločujemo na samske in poročene (v zvezi) udeležence. Thomas (2008) ugotavlja, da so pari, kjer sta oba zaposlena v finančno boljši poziciji in lažje vstopajo na trg nepremičnin. Na razliko kaže tudi razvojno raziskovalni projekt stanovanjska anketa, ki navaja, da med tipi gospodinjstev dosegajo stanovanjsko blaginjo predvsem pari brez otrok, najslabše pa je v eno starševskih gospodinjstvih (Mandič, 2006). Na Japonskem je celotno število prebivalcev že doseglo svoj vrh, število gospodinjstev v Tokiu pa še narašča (RREEF, 2009). Pričakuje se, da bo število gospodinjstev v Tokiu naraščalo še vsaj nekaj let. Število rojstev pada. V 40 letnem intervalu med letom 1980 in 2020 se tako pričakuje, da bo na nacionalni ravni število gospodinjstev brez otrok z ne več kot dvema članoma družine naraslo od 32 odstotkov na 54 odstotkov (RREEF, 2009). Tudi po podatkih iz popisa 2002 v Sloveniji prevladujejo gospodinjstva z dvema članoma (23,0%), sledijo pa enočlanska gospodinjstva (21,9%) (surs, 2010). Za Japonsko velja napoved, da se bo povečevalo število samskih gospodinjstev in sicer v primerjavi z letom 1980 bo do leta 2030 teh gospodinjstev dvakrat toliko (RREEF, 2009). Zanima nas trenutna lokacija bivanja udeležencev. V večina razvitih kulturnih okoljih je koncentracija stanovanjskih nepremičnin največja v mestih. Za Slovenijo tako 169 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM velja, da imata mesti Ljubljana in Maribor največjo koncentracija stanovanjskih nepremičnin in da skupaj obsegata 40 odstotkov vseh stanovanj, če po prištejemo odstotek stanovanj in hiš še v ostalih večjih mestih, pa znaša zbir 65 odstotkov vseh stanovanjskih nepremičnin (GURS, 2009). Za Japonsko Jian in Kazunori (2004) ugotavljata vpliv regionalnih lastnosti in osebnih stanovanjskih preferenc na vrednotenje stanovanjskih okolij v lokalnih mestih. Avtorja sta raziskovala dejavnike, ki vplivajo na življenjski stil v Japonskih mestih z vidika zadovoljstva uporabnikov nepremičnin, njihovih preferenc in možnosti izbire pri nakupu nepremičnin (Jian, Kazunori, 2006). Njuni rezultati kažejo, glede na preference pri iskanju kraja bivanja, tri glavne vzorce udeležencev in sicer tiste, ki pri iskanju stanovanja dajejo večjo prednost urbanem okolju kot naravnem okolju, uživajo v službenem okolju (službi) in so na prvem mestu pripravljeni vlagati v standard neposredne okolice stanovanja, sledijo udeleženci, ki dajejo prednost ne urbanemu okolju, imamo raje vsakdanje življenje kot delo, in so v prvi vrsti pripravljeni vlagati v stanovanje, tretji vzorec udeležencev pa je med omenjenima in pri izbiri kraja bivanja pa daje prednost družbenim aktivnostim in medosebnim odnosom (Jian, Kazunori, 2006). Zanima nas ali udeleženci bivajo v lastnem (lastniškem) stanovanja oziroma ali so najemniki v tržnem / socialnem stanovanju oziroma ali bivajo pri sorodnikih. Razmerja so v kulturnih okoljih različna. V Sloveniji je glede na položaj, ki ga gospodinjstvo zaseda v stanovanju, največji delež lastnikov (84%), sledijo uporabniki stanovanj sorodnikov brez plačila najemnin (7%), neprofitni najemniki (5%), najemniki tržnih stanovanj (3%) in najemniki službenih ali kadrovskih stanovanj (1%) (Cirman, 2007). Za Nemčijo pa je npr. značilno, da je delež lastnikov le dobrih 40 odstotkov (Oplotnik, 2008). Zanima nas zaposlitev udeležencev. Bradeško (2003) ugotavlja, da rast dohodkov gospodinjstev, kar povezujemo z zaposlitvijo, povečuje povpraševanje po prostoru za stanovanjske in prostočasne dejavnosti. Zanima nas mesečno porabljen dohodek za reševanje stanovanjskega problema. Lastniki stanovanj imajo v povprečju nakopičenih najmanj težav in so njihovi dohodki v povprečju najmanj obremenjeni s stanovanjskimi stroški (Mandič, 2006). V Sloveniji je zbir povprečnih stanovanjskih stroškov presegel 30 odstotkov razpoložljivega dohodka gospodinjstva že v letu 2005 s 30,8 odstotka, v letu 2006 z 31,3 odstotka in v letu 2007 z 31,8 odstotka (surs, 2009). Ugotovljeno je, da mejo 30 odstotkov v Sloveniji presega kar 67 odstotkov gospodinjstev v neprofitnem najemnem sektorju, 39 odstotkov v službenih ali kadrovskih stanovanjih in 54 odstotkov v zasebnih najemnih stanovanjih (Cirman, 2007). Politika subvencioniranja najemnin lahko posega le v sektor neprofitnih najemnin, ne pa v kadrovski in tržni sektor, zato se bo visok delež verjetno nadaljeval tudi v prihodnje (Cirman, 2007). Na Japonskem pa se zbir povprečnih stanovanjskih 170 MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH ... stroškov giblje od 17,6 odstotka v letu 2001 do slabih 18 odstotkov v letu 2008 (Official Statistic of Japan, 2010). ::2 METODOLOGIJA Uporabljena je metoda pregleda, ki temelji na vprašalniku (Walonic, 2007). Od treh glavnih tipov vprašanj (Keats, 2000): odprta vprašanja, vprašanja z večjo izbiro odgovorov in vprašanja z odgovori po vrsti, sta uporabljana slednja dva tipa vprašanj. Pri konstrukciji instrumetarija upoštevamo usmeritev po Tariku (Tarik, 1990) in vzamemo za osrednji pripomoček za merjenje pričakovanj udeležencev vprašalnik, sestavljen iz treh sklopov. Vprašalnik je bil sestavljen v kontekstu širše raziskave (Grum, 2010), ki se je izvajala v Sloveni in Japonskem, z namenom določanja faktorjev, ki ključno vplivajo na nakupno odločanje potencialnih pridobiteljev nepremičninskih pravic. Sklop vprašalnika, ki meri demografske lastnosti, zajema 34 spremenljivk. Osem faktorjev pojasni nad 60 odstotkov variance. Kaiser-Meyer-Olkinova mera adekvatnosti vzorčenja je 0,759, kar pomeni, da merjene spremenljivke dobro psihometrično spadajo skupaj (Fulgosi, 1984). Tudi Barlettov test (BT = 2178,119), ki je statistično pomemben, kaže, da je ekstrahirane faktorje mogoče interpretirati (Fulgosi, 1984). Zanesljivost vprašalnika, ugotovljena z metodo notranje konsistentnosti oziroma s Cronbachovim-alfa koeficientom, kaže, da vprašalnik izkazuje veliko stopnjo zanesljivosti (0,811) (Bastič, 2006). Raziskava je potekala v dveh kulturnih okoljih, v Sloveniji in na Japonskem. Vzorec je zajemal udeležence v starosti od 20 do 40 let. V raziskavi je sodelovalo 1.270 udeležencev. Struktura udeležencev glede na kulturo in demografske dejavnike je prikazana v Preglednici 1 in Preglednici 2. Preglednica 1 prikazuje, da je japonskih udeležencev le dobrih 20 odstotkov. Navedeno je posledica dejstva, da je anketiranje v javnosti prepovedano oz. je dovoljeno samo ob predhodnem soglasju krajevnih oblasti. V nasprotju z japonskimi udeleženci pa so slovenski udeleženci pokazali veliko pripravljenost sodelovanja preko spletnega anketiranja. Glede spola udeležencev se med kulturama kaže velika razlika. Pri slovenskih udeležencih prevladujejo ženske (49,0% : 30,1%), pri japonskih pa moški (13,7% : 7,0%). Glede izobrazbe ima večina udeležencev visoko izobrazbo (49,5%), sledijo udeleženci s srednjo izobrazbo (30,6%). Predvidevamo, da so se z anketo samoizbrali ljudje z višjo izobrazbo. Največ udeležencev je v zvezi (65,5%), brez otrok (54,6%). Večina jih živi v središču mesta (34,3%) ali na obrobju mesta (36,2%). 171 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM Preglednica 1: Struktura udeležencev glede na kulturo in glede na spol, starost, izobrazbo, družinski status, število otrok v skupnem gospodinjstvu, kraj Kulturno okolje Slovenski udeleženci Japonski udeleženci Udeleženci skupaj število procent število procent število procent Udeleženci 1.006 79,20 264 20,80 1.270 100,00 Spol ženske 623 49,00 90 7,00 713 56,10 moški 383 30,10 174 13,70 557 43,90 Skupaj 1.006 79,20 264 20,80 1.270 100,00 Starost starost od 20 do 29 let 490 38,60 114 8,90 604 47,60 starost od 30 do 40 516 40,60 150 11,80 666 52,40 Skupaj 1.006 79,20 264 20,80 1.270 100,00 Izobrazba manj kot srednja šola 10 0,80 0 0,00 10 0,80 srednja šola 370 29,10 18 1,40 388 30,60 fakultetna izobrazba 533 41,90 96 7,50 629 49,50 magisterij ali več 93 7,30 150 11,70 243 19,10 Skupaj 1.006 79,20 264 20,80 1.270 100,00 Družinski status samski 264 21,00 168 13,40 432 34,50 v zvezi ali poročen 731 58,30 90 7,10 821 65,50 Skupaj 995 79,40 258 20,50 1.253 100,00 Število otrok v gospodinjstvu brez otrok 486 38,70 198 15,80 684 54,60 en otrok 174 13,90 12 0,90 186 14,90 dva otroka 251 20,00 18 1,40 269 21,50 trije otroci 68 5,40 30 2,30 98 7,80 štiri ali več otrok 15 1,20 0 0,00 15 1,20 Skupaj 994 79,30 258 20,60 1.252 100,00 Kje živite (lokacija) v središču mesta 316 25,20 114 9,00 430 34,30 na obrobju mesta 321 25,60 132 10,50 453 36,20 v strnjenem podeželskem 234 18,70 6 0,40 240 19,20 naselju v razpršenem podeželju 116 9,30 0 0,00 116 9,30 drugje 8 0,60 6 0,40 14 1,10 Skupaj 995,00 79,40 258 20,50 1.253 100,00 172 MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH ... Preglednica 2: Struktura udeležencev glede na kulturo in glede na lastništvo in tip nepremičnine, izobrazbo, zaposlenost, mesečno porabljen znesek za reševanje stanovanjskega problema Slovenski udeleženci Japonski udeleženci Udeleženci skupaj število procent število procent število procent Trenutno živite v (lastništvo) lastnem ali solastnem stanovanju 531 42,50 72 5,70 603 48,30 tržnem najemniškem stanovanju 99 7,90 96 7,60 195 15,60 neprofitnem najemniškem stan. 27 2,10 24 1,90 51 4,10 pri starših / sorodnikih 269 21,50 54 4,30 323 25,90 drugje 64 5,10 12 0,90 76 6,10 Skupaj 990 79,30 258 20,60 1.248 100,00 Trenutno živite v (tip stanovanja) bloku 366 29,20 144 11,50 510 40,80 hiši 608 48,60 114 9,10 722 57,80 drugje 17 1,40 0 0,00 17 1,40 Skupaj 961 76,90 258 23,00 1.249 100,00 Zaposlitev brezposeln 30 2,40 6 0,40 36 2,90 študent 304 24,30 126 10,00 430 34,40 zaposlen 630 50,40 114 9,10 744 59,60 drugo 27 2,10 12 0,90 39 3,10 Skupaj 991 79,30 258 20,60 1.249 100,00 Za reševanje stan.problema nič 450 36,20 60 4,80 510 41,10 manj kot 30% mesečnega dohodka 216 17,40 150 12,00 366 29,50 okoli 30% mesečnega prihodka 149 11,90 24 1,90 173 13,90 več kot 30% mesečnega prihodka 129 10,30 24 1,90 153 12,30 skoraj celoten prihodek 40 3,20 0 0,00 40 3,20 Skupaj 984 79,20 258 20,70 1.242 100,00 173 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM Preglednica 2 kaže, da večina udeležencev živi v lastni nepremičnini (48,3%), v hiši (57,8%) ali stanovanju (40,8%). Večina udeležencev je zaposlenih (59,6%), sledijo študentje (34,4%). Večina udeležencev je izrazila prepričanje, da mesečno za reševanje stanovanjskega problema porabi manj kot 30 odstotkov svojega mesečna dohodka (70,6%). ::3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA Podatke analiziramo z enosmerno analize variance glede na kulturno pripadnost (glej preglednico 3). Statistično pomembne razlike (p<0,0i) pri potencialnih pridobiteljih nepremičninskih pravic glede pripadnosti različnemu kulturnemu okolju se kažejo glede spola, izobrazbe, družinskega statusa, števila otrok v skupnem gospo- Preglednica 3: Prikaz rezultatov analize variance demografskih dejavnikov potencialnih pridobiteljev nepremičninskih pravic glede na pripadnost različnemu kulturnemu okolju Demografski Vsota df Srednji F p Povpr. stopnja strinjanja dejavniki kvadratov kvad. Slovenija Japonska spol *** 16,205 1 16,205 69,302 0,000 1,38 1,66 starost 0,639 1 0,639 2,562 0,110 2,51 2,57 izobrazba *** 132,246 1 132,246 324,149 0,000 2,70 3,50 družinski status *** 30,500 1 30,500 151,075 0,000 i,73 i,35 število otrok v *** 34,565 1 34,565 30,401 0,000 i,95 i,53 gospodinjstvu trenutno živite v *** 56,192 i 56,192 58,67 0,000 2,17 i,65 (lokacija) trenutno živite v 4,233 i 4,233 2,074 0,i50 1,61 i,65 (lastništvo) trenutno živite v *** 8,684 i 8,684 33,453 0,000 1,68 i,44 (tip stan.) zaposlitev *** 4,503 1 4,503 12,853 0,000 2,68 3,84 mesečni stroški 0,206 i 0,206 0,i55 0,694 3,08 2,99 za reševanje stan. problema * razlika je statistično pomembna (p<0,05) ** razlika je statistično pomembna (p<0,0i) *** razlika je statistično pomembna (p <0,00i) 174 medkulturne razlike glede na demografske faktorje potencialnih pridobiteljev nepremičninskih dinjstvu, lokaciji trenutnega bivanja, tipu nepremičnine v katerem trenutno bivajo ter glede zaposlitve. Pri slovenskih udeležencih prevladujejo udeleženci ženskega spola (povprečna stopnja je 1,38), pri japonskih pa prevladujejo udeleženci moškega spola (povprečna stopnja je 1,66). Navedeno lahko pojasnjujemo z ugotovitvami Hirayame (2008), ki navaja, da na nepremičninskem področju na Japonskem prevladujejo moški (kot nosilci družinske odgovornosti) ter da je vstop žensk, predvsem na lastniško področje, vidnejši šele v zadnjem obdobju. Pri tem poudarja, da so samske ženske povečini še vedno izključene iz lastniških struktur (Hirayama, 2008). Navedeno tudi lahko pojasnjuje izkazano korelacijo med spolom in lastništvom pri japonskih udeležencih (-,137), ki se kaže v naši raziskavi. Pri slovenskih udeležencih na trgu nepremičnin ne zaznavamo pomembnih razlik glede spola, zato je tudi udeležba anketirancev pričakovano enaka razmerju, ki ga po popisu za leto 2002 izkazuje Statistični urad rs (surs, 2009). Statistično pomembna razlika se kaže tudi v izobrazbi udeležencev. Vpliv izobrazbe na pripravljenost selitve ugotavlja tudi Uršič (2005). Ugotovil je, da večina anketirancev, ki načrtujejo selitev spada v kategorijo z najvišjo stopnjo izobrazbe (Uršič, 2005). Bolj izobraženi udeleženci pa možnost nakupa z lastnimi sredstvi izražajo bistveno višje. Tudi Trček (2005) ugotavlja, da je dejavnik, ki je najbolj povezan z vlaganji v nepremičnino, mesečni dohodek gospodinjstva. Ugotavlja, da je ta predvsem odvisen od izobrazbe anketirancev in velikosti gospodinjstev (Trček, 2005). Glede zaposlitve pa v splošnem velja, da najvišja pričakovanja izražajo študentje. Pričakovanja glede virov pri nakupu lastne nepremičnine pa so najnižje izražena pri zaposlenih. Navedeno pomeni, da zaposleni udeleženci izražajo višja pričakovanja pa možnost nakupa nepremičnine z lastnimi sredstvi. Pri slovenskih udeležencih izstopajo udeleženci v zvezi ali poročeni (povprečna stopnja je 1,73), pri japonskih udeležencih pa izrazito izstopajo samski udeleženci (povprečna stopnja je 1,35). Po družinskem statusu med Slovenci torej izrazito izstopajo udeleženci v zvezi ali poročeni. Po številu otrok prevladujejo udeleženci brez otrok ali z enim otrokom. (povprečna stopnja 1,95 : 1,53). Iz navedenega je razvidno, da je večina udeležencev v zvezi, nimajo pa otrok. Tudi po podatkih iz popisa 2002 prevladujejo gospodinjstva z dvema članoma (23,0 odstotkov), sledijo pa enočlanska gospodinjstva (21,9 odstotkov) (surs, 2009). Večina udeležencev živi na središču ali na obrobju mesta. Navedeno povezujemo s tem, da je koncentracija stanovanjskega fonda največja v mestih, kar je še posebno značilno za japonsko. Rezultati raziskave kažejo, da japonski udeleženci kažejo trende po bivanju v središču ali na obrobju mesta (povprečna stopnja strinjanja 1,65). V Sloveniji glavna mesta skupaj obsegata 40 odstotkov 175 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM vseh stanovanj, če po prištejemo odstotek stanovanj in hiš še v ostalih večjih mestih, pa znaša zbir 65,3 odstotkov. Kljub temu pa je za slovenske udeležence značilno, kot navajata Hočevar in Kos (2004), da bi glede tipa naselja več kot polovica vprašanih najraje živela v manjši ali večji vasi (podeželje), medtem ko bi se v urbano okolje preselilo le približno 5 odstotkov vprašanih (stopnja strinjanja je 2,17). To nam lahko pojasni korelacijo, ki smo jo zasledili v naši raziskavi med sedanjo lokacijo bivanja in pričakovano lokacijo bivanja (.183). mlit (2009) v letnem poročilu White Paper of Land 2009 ugotavlja, da število populacije kaže negativen trend ter da se posledično po letu 2015 pričakuje tudi upadanje števila članov gospodinjstev, kar pomeni na dolgi rok upadanje povpraševanja po zazidljivih zemljiščih. Poročilo (mlit, 2009) tudi ugotavlja, da spremembe v gospodinjstvih kot so manjšanje stanovanjske površine, povečevanje števila starih ljudi, potreba po visoki tehnologiji (internet, komunikacija) vodi v večje povpraševanje po stanovanjih v mestih. To potrjujejo tudi naše ugotovitve, ki kažejo, da večina naših udeležencev živi na obrobju mesta ali v središču mesta. Večina udeležencev živi v lastni ali solastni nepremičnini, izredno visoko pa je število udeležencev, ki živijo pri sorodnikih (25,90%). To pojasnjujemo z ugotovitvami Deutscha in sodelavcev (2005), ki navaja, da v letu 1989 kar 30 odstotkov lastniško zasedenih hiš na japonskem bilo pridobljenih na način dedovanja ali nasledstva (Deutsch in dr., 2005). Ugotavljajo tudi, da je z manjšanjem števila članov gospodinjstva, ki je leta 1950 znašalo 5,0, medtem ko leta 2000 le 2,67, število Japoncev, ki pričakujejo pridobitev stanovanja z naslova dedovanja ali nasledstva, še naraslo (Deutsch in dr., 2005). Relativno nizko je število udeležencev, ki živijo v neprofitnih ali socialnih stanovanjih. mlit (2009) je v letnem poročilu White Paper of Land 2009 navaja, da večina japonske populacije živi v metropolah ter da je stopnja lastništva v urbanih predelih (velemestih) nižja kot je stopnja lastništva na ruralnem območju. Zanimivo pa je, da ni izražena statistična pomembna razlika pri dejavniku meseče porabe sredstev za reševanje stanovanjskega problema (povprečna stopnja strinjanja je 3,08: 2,99). Raziskava Razvojno raziskovalni projekt - Stanovanjska anketa (Mandič, 2006), ob upoštevanju več kazalnikov ocenjuje, kaže, da ima 28 odstotkov gospodinjstev neprimerne stanovanjske razmere. Ta raziskava tudi kaže, da znaša povprečna površina po stanovanjski anketi na osebo 32,98 m2, kar je na osebo 1,19 sobe ter da ima 39 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji manj kot sobo na osebo, kar se v evropski stanovanjski statistiki šteje kot prenaseljenost. Raziskava je razkrila tudi druge pomembne dejavnike, kot so previsoki obratovalni stroški, pomanjkljive oziroma dotrajane napeljave, pomanjkljiva infrastruktura (Mandič, 2006). Navedeno tudi lahko pojasni razliko v stopnji strinjanja pri porabljenih mesečnih stroških za 176 MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH ... reševanje stanovanjskega. Dosegljivost stanovanj na Japonskem, merjena po merilu kot navaja Thomas (2008), kjer stanovanjski stroški naj ne bi presegali meje 30 odstotkov razpoložljivega dohodka, po podatkih, ki jih objavlja Official Statistic of Japan (2010) kaže, da povprečen zbir vseh navedenih stroškov za stanovanje ne presega navedene meje. Povprečen zbir vseh stanovanjskih stroškov se giblje od 17,6 odstotkov v letu 2001 do slabih 18 odstotkov v letu 2008. V Sloveniji je zbir povprečnih stanovanjskih stroškov presegel 30 odstotkov razpoložljivega dohodka gospodinjstva že v letu 2005 s 30,8 odstotka, v letu 2006 z 31,3 odstotka in v letu 2007 z 31,8 odstotka (surs, 2009). Iz navedenega lahko sklepamo, da je dosegljivost stanovanj na japonskem, v primerjavi s slovenskimi udeleženci, boljša. ::4 ZAKLJUČEK Izhajamo iz predpostavke, da se pričakovanja potencialnih pridobiteljev nepremičninskih pravic povezujejo z demografskimi dejavniki. Zanima nas medkulturna primerjava dveh različnih kultur, Slovenije kot del Evropske unije, in Japonske kot visoko razvite azijske države. Zanima nas, ali se med njimi, glede na pripadnost različni kulturi in glede na osnovne demografske značilnosti (spol, starost, izobrazba, družinski status, število otrok v gospodinjstvu, lokacijo bivanja, lastništvo nepremičnine, tip nepremičnine, zaposlenost in mesečni znesek porabljen za reševanje stanovanjskega problema), izražajo statistično pomembne razlike. Kot osrednji pripomoček smo uporabili vprašalnik, ki smo ga sestavili v sklopu širše raziskave, ki poteka v Sloveniji in na Japonskem in ima za temeljni cilj določiti dejavnike, ki so za potencialne pridobitelje stanovanjskih nepremičninskih pravic odločilni pri odločanju o nakupu nepremičnine. Z vprašalnikom smo pridobili verodostojne podatke, ki smo jih statistično analizirali, z analizo rezultatov pa smo potrdili osnovno hipotezo, da so opazovane osnovne demografske razlike med udeleženci, glede na pripadnost različni kulturi, statistično pomembne. Rezultati kažejo, da med slovenskimi udeleženci prevladujejo udeleženci ženskega spola, pri japonskih udeležencih pa udeleženci moškega spola (kot nosilci družinske odgovornosti) ter da je vstop žensk, predvsem na lastniško področje, na Japonskem vidnejši šele v zadnjem obdobju. Pri slovenskih udeležencih izstopajo udeleženci v zvezi, brez otrok ali z enim otrokom, pri japonskih udeležencih pa izrazito izstopajo samski udeleženci. Raziskava kaže, da imajo slovenski udeleženci številnejša gospodinjstva, kar potrjuje tudi primerjava statističnih podatkov v obeh državah. Na Japonskem je povprečno število članov na gospodinjstvo v letu 2009 znašalo 2,49, od tega pa jih je 30 odstotkov enočlanskih gospodinjstev, v Sloveniji pa v istem obdobju znaša 177 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM povprečno število članov na gospodinjstvo 3,0, od tega jih je bilo 21,9 odstotkov enočlanskih gospodinjstev. Rezultati raziskave razkrivajo, da japonski udeleženci kažejo trende po bivanju v središču ali na obrobju mesta, medtem ko slovenski udeleženci kažejo tendenco po bivanju na obrobju mesta ali v strnjenem naselju. Raziskava potrjuje, da je dosegljivost stanovanj, merjena po mednarodno uveljavljeni meji, po kateri stanovanjski stroški naj ne bi presegali meje 30 % razpoložljivega dohodka v gospodinjstvu, v obeh opazovanih državah različna. V primerjavi z japonsko je za slovensko stanovanjsko politiko značilna relativno slaba dosegljivost lastniških stanovanj. Visok odstotek lastništva pa pripisujemo predvsem dejstvu, da je v Sloveniji večina prebivalstva svoje stanovanjske probleme reševala že pred časom in pretežno v letih, ko so bile razmere veliko ugodnejše, na Japonskem pa dejstvu, da je v letu 1998 kar 30 odstotkov lastniško zasedenih hiš bilo pridobljenih na način dedovanja ali nasledstva. Stanovanjska strategija rabe stanovanj v 21. stoletju v ospredje postavlja razvojno naravnanost, ki temelji na trgu in njegovi odzivnosti. Pri tem igrajo ključno vlogo potencialni pridobitelji nepremičninskih pravic, njihovo moč na trgu nepremičnin pa določajo prav demografski faktorji. Proučevanje demografskih faktorjev v različnih kulturnih okoljih je zato bistveno za prognozi-ranje tržnega obnašanja, projekcije potreb po določeni rabi prostora, bodočih časovnih ciklih določene rabe ter doseganje ekonomske konkurenčnosti. 178 MEDKULTURNE RAZLIKE GLEDE NA DEMOGRAFSKE FAKTORJE POTENCIALNIH PRIDOBITELJEV NEPREMIČNINSKIH ... ::5 LITERATURA Aging Report 2009 (2009): Economic and budgetary projections in the EU-27, Member States (20082060). Bruselj: Evropska komisija 2009. Bastič, M. (2006): Metode raziskovanja. Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor. Bradeško, J. (2003): "Trg nepremičnin in Centralna banka." V: A. Kožar (ur.): Poslovanje z nepremičninami 14. tradicionalno strokovno srečanje. Ljubljana: GZS - Gospodarska zbornica Slovenije, Zbornik referatov, str. 16-25. Cohen, D.H., Kozak, R.A., Vidal, N., Spetic, W. & Ide, R. (2005): "Performance expectations and needs of the Japanese house consumer." V: Forest Products Journal, 55, str. 37-44. Cirman, A. (2007): "Strategija rabe stanovanja mora biti usklajena s strategijo gospodarskega razvoja: stanovanjska raba." Državni svet RS, posvet na temo: Različni nameni rabe stanovanj. Povzeto 20. Oktobra 2010 s strani http://www.ds-rs.si/kb/posveti/?View=entry&EntryID=6i. Deutsch, E., Tiwari, P. & Moriizumi, Y. (2005): "The slowdown in the timing of housing purchases in Japan in the 1990s." V: Journal of Housing Economics, 15, str. 230-256. Drobne, S., Grilj, T. & Lisec, A. (2009): "Dejavnost trga nepremičnin v Sloveniji v obdobju 20002006." Geodetski vestnik, 53, str. 543-560. Forrest, R., Kennett, P., & Izuhara, M. (2003): "Home Ownership and Economic Change in Japan." Housing Studies, 18, str. 277-293. Fulgosi, A. (1984): Faktorska analiza. Zagreb: Filozofski fakultet v Zagrebu. Grum, B. (2010): Primerjava pričakovanj potencialnih kupcev nepremičnin glede pridobitve nepremičninskih pravic v različnih kulturnih obdobjih: primer Slovenije in Japonske, V: Doktorska disertacija. Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta. Geodetska uprava RS (gurs, 2009): Letno poročilo o slovenskem nepremičninskem trgu za leto 2009. Ljubljana. Povzeto 15. Marca 2011 s strani http//:www.gu.gov.si/, (3.5.2010). Hirayama, Y. (2008): "Women's Marital Status and Housing tenure in the context ofJapan's Home-owning Society." V: Journal of architecture and planning, 73, str. 1045-1052. Hočevar, M., Kos, D., Makarovič, J., Trček, F., Štebe, J. & Uršič, M. (2004): Vrednote prostora in okolja. CRP, Konkurenčnost Slovenije 2001—2006. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za prostorsko sociologijo. Ishikawa, T. (2005): "Japan's Housing Market Enters a Transition Period." Tokyo: Economic Research Department of Japan. Povzeto 17. aprila 2012 s strani http://www.nli-research.co.jp/english/ economics/200 5/eco050829.pdf. Jian, G., Kazunori, H. (2006): "Research on residential lifestyles in Japanese cities from the viewpoints of residential preference, residential choice and residential satisfaction. " V: Landscape and Urban Planning. 78, str. 165-178. Keats, D.M. (2000): Interviewing, a practical guide for students and professionals. Buckingham. Open University Press, Celtic Court, Ballmoor. Makino, C. (2009): "Residential Investment in Japan." Tokyo. Povzeto 17. Aprila 2012 s strani http://www.fudousan-kanteishi.or.jp/english/material_e/makino_e/makino_e.html. Mandič, S. (1995): Stanovanje in država. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče Ljubljana. Mandič, S. (2006): "Stanovanje in kakovost življenja." V: S. Mandič (Ur): Razvojno raziskovalni projekt stanovanjska anketa, Zaključno poročilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede, str. 7-37. Ministry of Land, Infrastructure, Transport and Tourism (mlit, 2009): Summary of White Paper on Land (2009). Tokyo. Povzeto 5. marec 2012 s strani http://tochi.mlit.go.jp/english/. Official Statistic ofJapan (2010): Yearly Average of Monthly Disbursements per Household. Tokyo. Povzeto i7.junij 2013 s strain: http://www.estat.go.jp/SGi/estat/GL38020i03.do?_toGL38020i0 3_&listID=00000i055iii&requestSender=estat. 179 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 165-180 BOJAN GRUM Oplotnik, T., (2008): "Institucionalno okolje in stanovanjske razmere v Evropski uniji. " V: LEX LOCALis - Revija za lokalno samoupravo. 6 (2), str. 311-332. Pšunder, I. (2009): "Demografske spremembe in trg nepremičnin." V: Planet GV. Portorož: Slovenska nepremičninska konferenca, str. 5-12. RREEF Research (2009): Japan Quarterly 2Q 2009. Tokyo. Povzeto 25. junij. 2013 s strani https:// www.rreef.com/cps/rde/xbcr/ai_en/RREEF_-_Japan_Quarterly_2Q_2009.pdf. Saito, A., Thornley, A. (2003): "Shifts in Tokyo's world city status and the urban planning response. " V: Urban Studies. 40, str. 665-685. Statistični urad RS (surs, 2009): Slovenija v številkah 2009. Ljubljana. Povzeto 17. maj. 2013 s strani http://www.stat.si/. Tarik, M. (1990): "The Impact of the Surrounding Environment on People's Perception of Major Urban Environmental Attributes." V: Architecture and Planning, 2, str. 43-60. Temeljotov Salaj, A. & Zupančič, D. (2006): Odnos do nepremičnin in organizacijskega okolja. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. Thomas, M. (2008): "Generation Y and Housing, Carpe Diem." V: The Australian Journal of Business and Informatics, 4, str. 111-119. Trček, F. (2005): "Sociološka anketna raziskava, Prenova stanovanjskih sosesk v Ljubljani - Savsko naselje." V: Urbani izziv, 16(2), str. 24-35. UniCreditGroup (2008): Residental Property Market in CEE. EBRD Annual Meeting. Kijev. Povzeto 18. maj 2008 s strani http://www.unicreditbank.si/press.asp?id=302 (14.3.2010). Uršič, M. (2005): "Spreminjanje bivalne kakovosti in stanovanjska mobilnost v Ljubljani, Naraščanje socialne nestabilnosti v večjih stanovanjskih soseskah ? " v: Urbani izzivi, 2, 16, str. 36-47. Walonic, D.S., (2007): Survival Statistics. Bloomington: MN, StatPac, Inc.. 180 Avgust Lešnik SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA ČARNIJA (1931-1996) PRISPEVEK ZA ZGODOVINO SOCIOLOŠKE MISLI NA SLOVENSKEM 161-194 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO AŠKERČEVA 2 SI-1000 LJUBLJANA E-MAIL: AVGUST.LESNIK@FF.UNI-LJ.SI ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 161-194 AVGUST LEŠNIK PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK 316ČARNI L.:3l6(09l)(497.4) Uvodno pojasnilo: Na pobudo kolegice prof. Ksenije Vidmar Horvat so študentke 3. letnika sociologije kulture (v okviru predmeta Osnove upravljanja v kulturi) organizirale v dneh od 7. do 10 maja 2013 (prve) Dneve slovenskih socioloških klasikov1 - posvečene spominu na našega nekdanjega profesorja Ludvika Čarnija (1931-1996), ki je - kot so zapisale v vabilu - "s svojim študijskim in raziskovalnim delom pustil svoj pečat v slovenski sociologiji in aktivno sodeloval pri konstituiranju našega/sociološkega oddelka znotraj Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tega bi želeli širšo javnost seznaniti z glavnimi raziskovalnimi in intelektualnimi preokupacijami prof. dr. Ludvika Čarnija na področju sociologije, saj je ne nazadnje eden izmed osrednjih akterjev vzpostavljanja sociologije kot discipline na Slovenskem, predvsem pa je pomemben njegov izviren prispevek pri povezovanju sociologije in zgodovine, s katerim je tlakoval pot historični sociologiji kot posebni sociološki disciplini v slovenski univerzitetni prostor". Organizatorke so me povabile, da na prireditvi spregovorim2 - kot nekdanji profesorjev študent in sodelavec ter urednik njegovih Izbranih spisov (Čarni, 2012) - o raziskovalni in intelektualni preokupaciji dr. Ludvika Čarnija na področju sociologije. Uvodoma naj opozorim - predvsem mlajšo generacijo -, da govoriti o sociologiji, še posebej o študiju sociologije v času mladega Ludvika Čarnija, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Nasprotno, sociologijo - kot raziskovalno in študijsko disciplino - je bilo v tistem času (na prelomu petdesetih v šestdeseta leta prejšnjega stoletja) potrebno tako rekoč šele vzpostaviti, pa naj je šlo za takratni slovenski ali jugoslovanski prostor. In kot rečeno, mladi Ludvik Čarni je bil pri tem sociološkem konstituiranju zraven, ne samo kot opazovalec pač pa aktiven soustvarjalec. Hkrati ne gre prezreti - ob tem nelahkem procesu konstituiranja sociologije kot znanstvene discipline na naših tleh (danes temu že lahko tako rečemo) - še enega pomembnega dejstva, tj. zapletenega iskanja odgovora na (tudi politično) vprašanje: zakaj naj bi bila sociologija sploh potrebna slovenski/jugoslovanski 1Namen organiziranja (prihodnjih, vsakoletnih) Dnevov je, da se na njih osvetljujejo raziskovalni prispevki uglednih slovenskih sociologov in sociologinj v zakladnico sociološke misli. 2Pričujoči prispevek je za objavo prirejen referat "O sociologiji prof. Ludvika Čarnija", ki sem ga imel 8. maja 2013 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v okviru Dnevov socioloških klasikov. 182 SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA CARNIJA (1931-1996) ... (socialistični) družbi? Namreč - z vidika takratne komunistične ideologije - se gradi socialistična, egalitarna družba, kjer bodo vsa družbena nasprotja prej ko slej izginila in posledično je sociologija tako rekoč 'odveč', je nepotrebna. Skratka, da ne zaidemo predaleč, zgolj to, da je "boj za sociologijo" potekal tudi v 'ozadju', v političnih polemikah takratnih partijskih in državnih voditeljev. O tem bi znal veliko povedati soustanovitelj in prvi predstojnik našega/ sociološkega oddelka akademik prof. Boris Ziherl, s katerim je mladi Ludvik Čarni tudi aktivno sodeloval, tako na raziskovalnem kot pedagoškem delu. ::II. Preden se ozremo na raziskovalno in znanstveno delo dr. Čarnija, ne bo odveč, če prelistamo profesorjevo biografijo, še posebej njegova mladostna leta, kjer bomo vsaj deloma našli tudi odgovor na vprašanje: "zakaj je mladega Ludvika pritegnila prav sociologija?", kateri je potem - kot mi je (kot uredniku Čarnijevih Izbranih spisov) zapisala v zahvalnem pismu (30. 6. 2012) profesorjeva soproga ga. Marija Oblak Čarni - "z veseljem in predanostjo posvetil ves svoj delovni vek na našem Oddelku". V jubilejnem zapisu akademika prof. dr. Vasilija Melika (ob profesorjevi 60-letnici, 1991) beremo, da se je Ludvik rodil v kmečki družini (l. 1931) nedaleč od Murske Sobote, v Ivanovcih, v kraju, ki je takrat štel 306 prebivalcev; po narodnosti so bili skoraj sami Slovenci, sicer pa sta dve tretjini pripadali evangeljsko-augsburški veroizpovedi, ena tretjina pa katoliški. Krajevni leksikon Slovenije navaja po kronološkem redu pet pomembnih ljudi, ki so se v preteklosti rodili v Ivanovcih; kot petega omenja Ludvika Čarnija, strokovnega publicista, sociologa in zgodovinarja (Melik v Čarni, 2012: 7). Brez dvoma je tudi mladega Ludvika, tako kot vsakega od nas, zaznamovalo (v manjši ali večji meri) mikro ter makro družbeno okolje, pa tudi družbeni čas in takratne družbene vrednote. Ni potrebno posebej poudarjati, da se je mikro (družinsko in krajevno) okolje, v katerem je preživel mladostna leta mladi Ludvik nenehno spopadalo z revščino in pomanjkanjem. Tudi družbeni čas je bil nenaklonjen mladostniški igrivosti in vizijam, še posebno, če imamo v vidu razsežnosti in posledice svetovne gospodarske krize, ki je zaznamovala dobršen del tridesetih let prejšnjega stoletja, in drugo svetovno vojno v prvi polovici štiridesetih let z vsemi svojimi velikanskimi žrtvami in posledicami, tako v človeškem kot materialnem pogledu. Po vojni se je menjala družbena oblast; sledili so poznani revolucionarni ukrepi (agrarna reforma, nacionalizacija idr.), na delu pa je bila tudi politična in druga netoleranca, še posebej do nasprotnikov, pa tudi kritikov novega režima v lastnih vrstah. Če pogledamo kolikor toliko objektivno, so se z revolucionarnimi ukrepi na eni 183 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 161-194 AVGUST LEŠNIK strani odpravljale krivice starega zrušenega režima, na drugi pa rojevale nove; seveda je bilo takšno stanje na 'terenu' nemalokrat v nasprotju z vrednotami takratne proklamirane egalitarne družbe. Tedanja družbena praksa je bila -posplošeno rečeno - nemalokrat daleč, pa tudi v nasprotju s pričakovanimi humanističnimi ideali. In prav takratne družbene razmere so porajala mnoga vprašanja ter iskanja odgovorov odkod razkorak/odklon med proklamiranim in dejanskim družbenim stanjem. Prav to je bila - kot se spominja Čarnijev sošolec Aleksander Skaza, kasnejši profesor na Oddelku za rusistiko Filozofske fakultete v Ljubljani - stalna tema razpravljanj med dijaki in dijakinjami ptujske gimnazije v začetku petdesetih let, med katerimi je bil tudi Ludvik. Prof. Skaza se v zapisu Sošolec Ludvik spominja, citiram: "Nisva se pogovarjala samo o šolski snovi in zahtevah profesorjev, zgodovina, še posebej tista, ki je govorila o "času skrajnosti" (po Ericu Hobsbawmu), naju je ob razmišljanju o narodnoosvobodilnem gibanju in slovenskem nacionalnem vprašanju napeljala tudi na sodobnost. Sodobnost naju je nagovarjala tudi z marksizmom. [...] V Luki sem srečal človeka, ki je, lahko bi rekli, marksizem živel. Socialna nepravičnost, ki jo je v otroških in deških letih doživljal sam v Pomurju in jo brez predsodkov odkrival tudi v času t. i. socialno pravičnega socializma, ga je žalila in vznemirjala do te mere, da je že v dijaških letih živel z mislijo, kako je treba socialno zlo razkrinkavati in pobijati vedno in povsod. Toda kako? Luka je takrat odgovor iskal v spoznavanju zgodovine, v odkrivanju konkretnih dejstev. Njegovi sošolci smo zato bili pozneje, ko je po študiju zgodovine presedlal na sociologijo, nekoliko presenečeni, zdelo se nam je, da konkretnost realnosti zamenjuje z abstrakcijo teorije" (Skaza v Čarni, 2012: 13-16). Čarni se je po maturi odločil, kot že omenjeno, za študij zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti; pri tem seveda ne gre prezreti, da takrat (v petdesetih letih) sociologije ni bilo ne v gimnazijskih predmetnikih pa tudi ne v samostojnih študijskih programih slovenskih/jugoslovanskih univerz. Možnost študija sociologije se je Čarniju ponudila šele po zaključku študija zgodovine, in sicer kot podiplomski in raziskovalni študij na novoustanovljenem Inštitutu za sociologijo pri Univerzi v Ljubljani (19 59), katerega pobudnik in prvi direktor je bil akademik prof. Boris Ziherl. Vloga in pomen Inštituta - ki se je leta 1962 razširil in preimenoval v Inštitut za sociologijo in filozofijo -dejansko še ni popolnoma ovrednotena; nedvomno pa je Inštitut predstavljal intelektualno in raziskovalno središče, ki je odločilno vplivalo na razmah sociologije kot znanstvene discipline na Slovenskem. Naj ob tem izrecno opozorim, da začetki sociologije na Slovenskem segajo vsaj v sredino 19. stol., da 184 SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA CARNIJA (1931-1996) ... pa je bil ta razvoj prekinjen z drugo svetovno vojno in z nenaklonjenostjo do sociologije kot vede v novonastali državi, ki je trajala poldrugo desetletje po vojni (torej lahko govorimo o t. i. diskontinuiteti v razvoju sociologije). O tem, prvem obdobju obstajajo pregledne študije izpod peresa Mace Jogan, Marka Kerševana, Bojana Časa idr. (gl. Lešnik, 2010: 11); sicer pa se je z začetniki sociologije oz. sociološkimi misleci na Slovenskem, raziskovalno in študijsko ukvarjal še posebej prof. Čarni v svojem zadnjem obdobju. Naj se še nekoliko pomudimo pri vlogi Inštituta za sociologijo. Delo Inštituta je bilo od samega začetka usmerjeno v družboslovne raziskave, predvsem terenske, in je bil v tem pogledu nedvomno sprožilec začetka empirične sociologije pri nas. V tem kontekstu ne gre prezreti, da je Inštitut od ustanovitve dalje navezoval stike s tujimi raziskovalci, predvsem zahodnimi; s tem je dejansko omogočil pretok svežih/novih raziskovalnih idej med sociologi na politični osi Zahod - Vzhod; Inštitut je bil v tem pogledu tudi posredovalec idej empirične sociologije v druge jugoslovanske republike, pa tudi v države vzhodnega bloka, kar ni bilo zanemarljivo, če imamo v vidu obstoj t. i. 'železne zavese', ki pade šele z berlinskim zidom (1989). Na Inštitutu so bili zaposleni trije profesorji: Jože Goričar, Dolfe Vogelnik (naj spomnim, da smo v našo/ sociološko oddelčno biblioteko prejeli v dar njegovo knjižnico) in Boris Ziherl; mdr. so bili vsi trije tudi mentorji zaposlenim raziskovalcem na Inštitutu, med katerimi je bil tudi Ludvik Čarni. Znotraj Inštituta so razvijali naslednja sociološka polja: občo sociologijo (Jože Goričar; tu je deloval Ludvik Čarni), metodologijo (Stane Saksida, Niko Toš), sociologijo lokalnih skupnosti (Janez Jerovšek, Zdravko Mlinar), socialno psihologijo (Marko Peršič), sociologijo kulture (France Zupan), sociologijo množičnega obveščanja (Stane Saksida, Ana Barbič) ter industrijsko sociologijo (Jože Derganc), vezano na raziskave v podjetjih (Ciril Bren) (gl. Kroflič, 1999: 17-34). Kot že povedano, možnosti dodiplomskega študija v času ustanovitve Inštituta še ni bilo, zato so raziskovalci vstopali na področje sociologije iz drugih ved, predvsem prava, ekonomije, psihologije, filozofije, zgodovine. Ta podatek ni zanemarljiv, kajti osnovni študij je zagotovo vplival (tako metodološko kot vsebinsko) na pristop posameznega raziskovalca/raziskovalke k novi vedi, sociologiji, posledično pa vplival na oblikovanje novih polj znotraj (obče) sociologije. To se je odražalo tudi med 'očeti' našega sociološkega oddelka (B. Ziherl, A. Žun, M. Britovšek, L. Čarni), ki so s svojim intelektualnim delom gradili oddelčno distinktivno podobo v tedanjem slovenskem, jugoslovanskem in širšem evropskem prostoru: prva dva sta bila pravnika, druga dva zgodovinarja. Zato tudi ni presenetljivo, da je prof. Anton Žun še posebej razvijal področje sociologije prava, dejansko je njen soustanovitelj, prof. Ludvik Čarni pa mdr. historično sociologijo, čeprav to poimenovanje takrat ni bilo niti v 'modi', 185 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 161-194 AVGUST LEŠNIK niti zaželeno. V tem kontekstu naj spomnim na prof. Dennisa Smitha, ki je pred kratkim gostoval s predavanjem pri nas,3 in opozorilo v njegovi knjigi Vzpon historične sociologije, kjer zapiše, da je "vzpodbuden razvoj historične sociologije (v prvi polovici 20. st.) trčil ob zid totalitarizma, tako levega kot tudi desnega. In dalje, režimi, ki so 'poznali' prihodnost in ki so si izmislili preteklost, so zavračali historično sociologijo. [...] A historična sociologija je preživela, kajti vprašanja, s katerimi se je spopadala, niso izginila" (Smith, 2011: 11). Seveda pa je bolj kot poimenovanje samo, ključna raziskovalna problematika in metodološki pristop. Če sledimo temu pravilu, potem lahko zagotovo umestimo prof. Čarnija med historične sociologe, saj je bila njegova prvenstvena znanstvena preoku-pacija osredotočena na analiziranje socialnih struktur posameznih zgodovinskih epoh, kar je temeljna usmerjenost historične sociologije; le-ta je tesno povezana z zgodovinsko primerjalno analizo družbenih procesov in pojavov, pri čemer pokriva dve dimenziji, prostor in čas. Raziskovalno delo na tem področju obsega potemtakem proučevanje zakonitosti v izbranih družbah, kjer se iščejo razlike in podobnosti v razvoju družb ter ugotavlja prisotnost različnih (ali enakih) vplivov. In temu metodološkemu pristopu historične sociologije je prof. Čarni vseskozi sledil. Tudi prof. Marjan Britovšek je v svoji oceni izrecno poudaril, da se v "Čarnijevih delih zrcali simbioza zgodovinarja in sociologa. Obe znanstveni disciplini se uspešno dopolnjujeta v njegovih znanstvenih in publicističnih spisih, in v tem kontekstu predstavlja njegovo delo izviren in pomemben prispevek k sociološki znanosti na Slovenskem" (Britovšek v Čarni, 2012: 9). Poudarili smo, da se je sociologija institucionalno utrdila v našem prostoru z ustanovitvijo Inštituta za sociologijo; le-ta je imel ključno vlogo za razmah povojne sociologije, vsaj v njenem prvem obdobju (konec petdesetih in v šestdesetih letih), pa naj gre za formiranje socioloških področij, metodologije in izpeljanih raziskav, ki sodijo na področje empirične sociologije. Hkrati so na Inštitutu razmišljali in pobudili zamisel o organiziranem študiju sociologije (za poklic) na ljubljanski univerzi. To se je zgodilo z ustanovitvijo našega/sociološkega oddelka znotraj Filozofske fakultete v št. letu 1960/61. Kot zanimivost prvi sociološki oddelki na tleh nekdanje Jugoslavije so bili ustanovljeni na filozofskih fakultetah v Beogradu (1959), Ljubljani (1960) in 3Dennis Smith: "Kako pojasniti krizo Evropske unije?", gostujoče predavanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 23. 4. 2013 (gl. Vidmar Horvat, 2014). 186 SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA CARNIJA (1931-1996) ... Zagrebu (1963); kasneje so bile poleg omenjenih ustanovljene še Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo - FSPN na ljubljanski univerzi leta 1970, ki je bila preimenovana v Fakulteto za družbene vede /FDV/ leta 1991. Že ti podatki nam povedo, da je sociologija doživljala nezadržen vzpon, še več, študij sociologije je v 70-ih letih že sodil med t. i. "in" študije, torej moderne in perspektivne. Hkrati se je potrdilo, da je sociologija ne samo potrebna pač pa nujna tudi v socialistični družbi, še posebej pri praktičnem soočanju z mnogoterimi družbenimi protislovji. In v tem sociološkem vzponu je s svojimi študijami aktivno sodeloval tudi Ludvik Čarni, ki je leta 1961 prešel z Inštituta na novoustanovljeni Oddelek za sociologijo na ff; posledično je od samega začetka sodeloval v akademskem izobraževanju sociologov na ljubljanski univerzi. V letih 1961-1964 je na Oddelku - kot asistent in predavatelj obče sociologije s pedagoškimi obveznostmi - skrbel hkrati tudi za vsa tajniška, administrativna, organizacijska in knjižničarska dela. Še posebno skrb je posvetil zbiranju knjig in snovanju knjižnice; brez dvoma mu lahko pripišemo zasluge za ustanovitev oddelčne knjižnice. V št. letu 1965/66 je bil na strokovnem izpopolnjevanju na državni univerzi v Leningradu (danes Sankt Peterburgu), kjer je študiral teorijo družbenega razvoja. Zagotovo je ta študij odločilno vplival na izbiro njegove doktorske teme, saj kot je sam zapisal: "Tam sem se seznanil tudi z razpravami o delitvi razvoja človeške družbe" (Čarni, 1979: 8; 2012: 104). Doktorsko disertacijo, z naslovom Marksistična periodizacija družbenega razvoja, pod mentorstvom akad. prof. Borisa Ziherla, je zagovarjal leta 1975 in bil promoviran za doktorja socioloških znanosti; v knjižni obliki je njegova disertacija izšla leta 1979 pod naslovom Teorija formacij družbe, in je ponatisnjena v Izbranih spisih (Čarni, 2012: 101-229). Od leta 1962 do prezgodnje smrti (1996) je na Oddelku predaval Občo sociologijo I (Teorijo družbenega razvoja) ter v zadnjem obdobju tudi Zgodovino sociološke misli na Slovenskem, od leta 1989 v nazivu redni prof. za občo sociologijo. Mdr. je bil član uredništva in prvi odgovorni urednik revije Anthropos med letoma 1969 in 1975 ter predstojnik Oddelka za sociologijo v št. letih 1980-1984. Kot je bilo videti tudi na razstavi, je bil za svoje znanstvenoraziskovalno, strokovno, pedagoško in družbeno delo večkrat odlikovan in nagrajen.4 Seveda pa ti pravkar povedani suhoparni podatki, tako nam - ki smo bili njegovi študentje in/ali sodelavci - kot vam, mlajšim, ki se s prof. Čarnijem 4V okviru Dnevov slovenskih socioloških klasikov je bila od 7. do 10. maja 2013 v avli Filozofske fakultete v Ljubljani spominska razstava v čast prof. dr. Ludviku Čarniju; pripravile so jo študentke 3. letnika sociologije kulture (v okviru predmeta Osnove upravljanja v kulturi) v sodelovanju s profesorjevo soprogo go. Marijo Oblak Čarni, ki je v ta namen posodila profesorjeve osebne predmete in listine iz družinskega arhiva. 187 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 161-194 AVGUST LEŠNIK srečujete zgolj prek njegovih del - ne morejo zaobseči veličine njegove osebnosti, tako s človeške kot profesorske plati. Zato ne bo odveč, če dopolnimo profesorjeve podatke s spominskim zapisom, ki ga je prispeval dr. Jože Vogrinc za Čarnijev zbornik (Cindrič, 1998: 15-16), citiram: "Z njim smo izgubili učitelja, s katerega pomočjo so se naši študentje in študentke seznanjali s temeljnimi pojmi sociologije pa tudi s tem, kaj se sploh pravi biti študent in kaj se pričakuje od študenta sociologije. Izgubili smo teoretika sociologije, ki nam je pomagal izoblikovati instrumentarij za opazovanje družbe kot razvojnega procesa. Z vsem svojim delom in poučevanjem je zbujal pozornost sociologov do trmastih dejstev v družbenem in zgodovinskem dogajanju, v nas zbujal spoštovanje in zanimanje za zgodovino in zgodovinopisje, in tako bistveno prispeval k odprtosti naših učiteljev in študentov do problemov, rezultatov in metod dela drugih humanističnih in družbenih disciplin, na prvem mestu seveda zgodovine. In izgubili smo tudi edinega med nami, ki je resno in sistematično raziskoval doslejšnjo slovensko sociologijo in tako zbral, pregledal in predstavil strokovni javnosti gradivo, ki pomeni začetek zgodovine sociološke misli pri Slovencih. Če lahko za njegovo prizadevanje na drugih področjih z zadoščenjem rečemo, da je rodilo sad in naletelo na odziv pri kolegih in pri učencih, pa je njegovo raziskovanje slovenske sociologije še vedno izziv, za katerega lahko le upamo, da bodo nadaljevalci Čarnijevega dela odgovorili nanj. Sam sem bil (nadaljuje dr. Vogrinc), njegov študent in ne samo sodelavec, zato imam privilegij, da lahko o njem govorim z obojno izkušnjo. Med prvimi trdnimi vtisi, ki sem si jih ustvaril o njem, je bila in ostala na prvem mestu kvaliteta človečnosti v odnosu do študentov. Veliko bolj od večine učiteljev se je vedno zavedal, kako nežna rastlinica je fant ali dekle pri devetnajstih letih, sam v novem in neznanem okolju, pogosto z napačnim dialektom, pomanjkljivim predznanjem in popolnoma zgrešenimi predstavami o tem, kaj ga čaka pri študiju. Prof. Čarni je znal študentom prisluhniti, jim dobrohotno odpustiti nerodnosti in neznanje in jih ohrabriti, da niso obupali, pač pa, nasprotno, da so vztrajali, se popravili, nadoknadili zamujeno in se strokovno in človeško razvili in uveljavili. Nisem prepričan, ali mu v tem znamo slediti, vem pa, da bi mu morali, in da nam bo njegov zgled pri tem v spodbudo." ::IV. Zaključni del tega prispevka namenjam kratkemu orisu profesorjevega znanstvenega dela na področju sociologije, ki je - kot že povedano - celovito 188 SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA CARNIJA (1931-1996) ... predstavljeno v Čarnijevih Izbranih spisih: Obča in historična sociologija - Izvori sociološke misli na Slovenskem (2012). Prof. Čarni je s svojim znanstvenim delom5 posegel na tri področja raziskovanja: Prvo področje tvorijo študije, v katerih se prof. Čarni ukvarja z razmerjem med zgodovinopisjem in sociologijo, ki je tlakovala pot historični sociologiji kot posebni sociološki disciplini. K problematiki, ki tudi danes ni izgubila na svoji aktualnosti, je pristopal tako z zornega kota zgodovinopisja kot obče sociologije (ne v generalnem/občem pomenu, temveč z vidika teorije družbenega razvoja), citiram: "Družba je organska celota. To pomeni, da posamezni družbeni pojavi, procesi, oblike in strukture ne morejo obstajati samostojno, ločeno od drugih, ampak le v medsebojni povezanosti in odvisnosti. Tudi proučevati jih ni mogoče ločeno. To pomeni, da vsako novo spoznanje o zgodovinskem razvoju omogoča poglobitev, razširitev teoretičnih spoznanj, slednje pa spet omogoča nove razsežnosti zgodovinskega proučevanja itd. Pri tem sociološka, teoretična spoznanja ohranijo relativno samostojnost. Obe znanstveni disciplini proučujeta zakonitosti istega objekta, ločita pa se po predmetu in metodi proučevanja. In dalje: Zavrniti moram prepričanje o tako imenovani dvojni zakonitosti razvoja človeške družbe. Nekateri avtorji namreč menijo, da zgodovina odkriva zgodovinske, sociologija pa sociološke zakonitosti razvoja človeške družbe. Misel ni nova, saj se je v preteklosti večkrat ponavljala. Očitno pa je, da se človeška družba ne more razvijati po dveh zakonitostih. Zato dileme o dvojni zakonitosti ne more biti. Znanost zakone samo odkriva, a jih ne ustvarja. Naloga zgodovine in sociologije je, da odkriva 'naravne zakone' razvoja človeške družbe. Za zgodovino ima sociologija le metodološko funkcijo. In sociologija ni le metodologija zgodovine, ampak metodologija vseh disciplin, ki preučujejo človeško družbo" (Čarni, 2012: 27-31). V okvir prvega področja lahko umestimo še razprave o azijskem produkcijskem načinu: bil je prvi sociolog na Slovenskem, ki se je ukvarjal s to problematiko (Čarni, 2012: 33-46 in 83-88), in ki v kontekstu razcveta sociologije globalizacije prav nič ne izgublja na aktualnosti, prej nasprotno; nadalje študije o problemskih vprašanjih delitve in sistemizacije zgodovine človeštva, tako znotraj sociologije kot zgodovinopisja (ibid.: 47-64), o pravilnosti razumevanja fevdalne zemljiške rente (ibid.: 65-69) ter študijo o vzhodni despotiji, natančneje o hidravličnih družbah (ibid.: 71-81). 5Alojz Cindrič: "Bibliografija prof. dr. Ludvika Čarnija" (gl. Cindrič, 1998: 23-29). 189 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 161-194 AVGUST LEŠNIK Prof. Braco Rotar je v oceni tega sklopa izrecno poudaril, da je prof. Čarni "precej prispeval k temu, da vsa sociologija na Slovenskem v obdobju, ko je prevladovala empiristična 'prava' sociologija, ni izgubila stika z zgodovino" (Rotar v Čarni, 2012: 24). V podkrepitev povedanemu naj spomnimo na misel ameriškega sociologa Wrighta Millsa (mdr. ga poznamo po delu Elita oblasti, 1965): "All sociology worthy of the name is 'historical sociology'" (Mills, 1959: 146). Mills sociologijo razume kot komparativno-historično znanost zasnovano na Marxovi globalni teoriji družbe, kar ni (bilo) tuje Čarnijevim pogledom. Drugo področje znanstvenega dela predstavlja tematika njegove doktorske disertacije z naslovom Marksističnaperiodizacija družbenega razvoja, ki je bila strokovni javnosti dostopna v knjižni obliki z naslovom Teorija formacij družbe (1979). V disertaciji se je prof. Čarni sistematično ukvarjal s teorijo družbenega razvoja ter še posebej z arhaično formacijo družbe, kateri študijsko pristopa z analitično in komparativno metodo, kar velja za paradigmo raziskovalnega dela v historični sociologiji. Njegov metodološki pristop zagotovo sledi mnenju historičnih sociologov, da je potrebno združiti pojmovno pojasnjevanje, primerjalno posploševanje in empirično raziskovanje v metodološkem pristopu. V tem kontekstu velja omeniti na Čarnijevo metodološko opozorilo, citiram: "Če govorimo o osnovnem ali prevladujočem produkcijskem odnosu, najbrž najprej pomislimo na količinski ali statistični kriterij. Menim pa, da tega kriterija ni mogoče imeti za odločilnega. V osnovi moramo za različne formacije družbe uporabljati iste kriterije ne glede na razlike med njimi. Če bi sodili po količinskem kriteriju, slovenske družbe v stari Jugoslaviji ne bi mogli uvrstiti v kapitalistično formacijo družbe. Prevladovali so ne-kapitalistični produkcijski odnosi, predvsem drobnoblagovna proizvodnja. Doslej pa ni nihče podvomil o kapitalističnem značaju slovenske družbe med obema vojnama. Vsemu družbenemu življenju je dajal obeležje kapitalistični produkcijski odnos in kapitalistična razmerja v družbi, čeprav ta produkcijski odnos po številu udeležencev ni bil prevladujoč. To kaže, da pri ugotavljanju prevladujočega produkcijskega odnosa ni mogoče uporabljati le statističnega kriterija. Podobne primere bi lahko navedli tudi za druga zgodovinska razdobja" (Čarni, 2012: 139-140). Prof. Braco Rotar o tej profesorjevi preokupaciji piše, citiram: "Ludvika Čarnija je - najbrž nikoli ne bomo zares zvedeli, ali zaradi okoliščin, naključja ali razmisleka - pritegnila marksistična periodizacija zgodovine in klasifikacija zgodovinskih epoh, ki nikoli ni bila preprosta kronologija, pač pa je bila poskus, da bi spoznali strukturo zgodovinskih 190 SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA CARNIJA (1931-1996) ... epoh, se pravi naravo civilizacij, ki so se zvrstile predvsem na evropskem geografskem prostoru. Pojmovanja iz te spoznavne tradicije so danes problematična, v času, ko se jim je posvečal Čarni, pa so omogočala in še bolj obetala rigoroznost in trdna spoznanja. Toda Čarni je posebno pozornost posvetil najmanj dorečeni in po Marxu najšibkeje opredeljeni in obrobni družbeni formaciji: azijskemu produkcijskemu načinu. Ludvik Čarni ni bil nagnjen k eksotizmu, tej formaciji iz marksistične zgodovine/sociologije se je posvetil zato, ker je dobro dojel, da je prav ta margina preskusni kamen teorije družbenih formacij" (Rotar v Čarni, 2012: 23-24). V tem kontekstu velja spomniti na podobno razmišljanje prof. Ksenije Vidmar Horvat v uvodniku k Zborniku (ob 50-letnici našega/sociološkega oddelka), citiram: "Vsem štirim očetom našega oddelka (Ziherlu, Žunu, Britovšku, Čarniju) je skupno tudi podrobno in poglobljeno ukvarjanje z epistemološkimi in metodološkimi vprašanji. Ludvik Čarni je nemara najbolj historicistično dosleden. Njegova obravnava 'azijskega produkcijskega načina', temeljno delo za razumevanje prispevka slovenske sociologije k teoriji družbene formacije, je izčrpavajoče dosledna. Ko sledi Marxovemu oblikovanju pojmov 'oblika družbe' in 'družbena oblika' v koncepte, piše: "Oba pojma srečamo v Nemški ideologiji. Pojem oblika družbe je Marx uporabljal tudi v znanem pismu Annekovu 28. decembra 1846, hkrati pa tudi pojem ekonomska oblika [...]" in tako naprej do konca besedila. Mar naj Čarnijevo faktografsko in bibliografsko vnemo pripišemo intelektualni formaciji zgodovinarja; ali pa gre tu za temeljno zvestobo sociološki znanstveni paradigmi, ki lahko kompetentno analizira in nadgrajuje konceptualna in teoretska orodja šele po tem, ko se je seznanila in soočila z vsemi dejanskimi in možnimi razlagami obdelovanih konceptov v nastajanju? Ali ne gre tu za znamenje znanstvene kulture, ki, paradoksno, danes, ko je informacija - v nasprotju s prejšnjimi rodovi znanstvenikov, ki so zanjo potovali fizično v oddaljene kraje samo zato, da bi lahko potem dolge ure presedeli med arhivi - dostopna instantno in z virtualnim iskanjem, izginja, nadomeščata pa jo površno citiranje in nepoznavanje izvirnikov? Kaj takšna opustitev znanstvene etike pomeni za znanstveno spoznanje in legitimnost kritične misli?" (Vidmar Horvat, 2010: 10). V tretje znanstveno področje delovanja sodijo profesorjevi prispevki k raziskovanju izvorov sociološke misli na Slovenskem; s to tematiko se je prvenstveno ukvarjal v zadnjem obdobju delovanja. Posvetil se je petim mislecem 191 Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 161-194 avgust lešnik - Alešu Ušeničniku, Janezu Evangelistu Kreku, Vladimirju Knafliču, Ferdu Kočevarju, Etbinu Kristanu -, ki so delovali (tudi) kot začetniki in utemeljitelji sociologije na Slovenskem (Čarni, 2012: 237-239). Načrtovana študija o Albinu Prepeluhu je žal ostala nedokončana. Znova lahko obžalujemo, da Čarni projekta ni izpeljal do konca. Vzrok je poznan ... Prof. Maca Jogan je v oceni tega profesorjevega dela poudarila, da so "prispevki Ludvika Čarnija neločljiva sestavina same zgodovine 'naše' sociološke misli, znanstveni proizvod, ki nedvoumno govori o potrebi po pripravi celovite zgodovine sociologije na Slovenskem" (Jogan v Čarni, 2012: 235-236). Žal, kot že povedano, pričujoče Čarnijevo raziskovanje na tem segmentu, še vedno nima nadaljevanja; ta naloga slovenske sociologe in sociologinje še čaka! In posledično je tudi njegova dejavnost postala predmet presoje in vrednotenja z vidika razvoja sociološke misli na Slovenskem. Nekaj malega smo danes k temu povedali in prispevali. Naj zaključim svoj prispevek z dvema 'apeloma': prvim, ki ga je zapisala prof. Ksenija Vidmar Horvat, da je "ponatis spisov spominski dialog, v katerem inventura postane pogoj za novo zgodovino, ki šele prihaja; je torej programska in ne pietetna odločitev" (2010: 10); in drugim, podobnim, s strani prof. Ludvika Čarnija, zapisanega v Uvodu njegove knjige Teorija formacij družbe: "Želim, da bi tudi na Slovenskem živahneje obravnavali vprašanja, o katerih razpravljam" (Čarni, 1979: 8; 2012: 104). In prav zato smo se danes tukaj zbrali! 192 SOCIOLOGIJA PROF. DR. LUDVIKA CARNIJA (1931-1996) ... Ludvik Čarni Obča in historična sociologija -Izvori sociološke misli na Slovenskem Izbrani spisi • O razmerju med zgodovino in sociologijo * Diskusija o »azijskem produkcijskem načinu« • Delitve zgodovine človeštva v »Anti-Diihringu« • Razpravljanje o sistemizaciji zgodovine človeštva • Fevdalna zemljiška renta - presežni produkt fevdalnega načina proizvodnje • Vzhodna despotija * O azijskem produkcijskem načinu • Teorija formacij družbe: Marksistična načela delitve razvoja človeške družbe • Delitve v marksistični literaturi • Razprave o azijskem produkcijskem načinu • Marxovo in Engelsovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina • Delitev arhaične formacije družbe • Dorodovna srenja • Rodovna srenja * Teritorialna ali vaška srenja • Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem: Aleš Ušeničnik (1868-1952) - Janez Evangelist Krek (1865-1917) • Vladimir Knaflič (1888-1944) • Ferdo Kočevar (1833-1878) • Etbin Kristan (l867-l953) 193 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 161-194 AVGUST LEŠNIK ::LITERATURA Cindrič, A. (ur.) (1998): Čarnijev zbornik (1931—1996). Zbornik mednarodnih družboslovnih in humanističnih razprav / A Festschrift for Ludvik Čarni. Studies in Humanities and Social Sciences. Ljubljana: Oddelek za sociologijo FF UL. Cindrič, A., Lešnik, A. in Žaberl, M. (ur.) (2010): Petdeset let študija sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani 1960—2010. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL. Čarni, L. (1979): Teorija formacij družbe. Ljubljana: Mladinska knjiga [ponatis: Izbrani spisi, 2012]. Čarni, L. (2012): Obča in historična sociologija — Izvori sociološke misli na Slovenskem. Izbrani spisi. Lešnik, A. (ur.). Ljubljana: Znanstvena založba FF/Katedra za občo sociologijo. Kroflič, M. (1999): "Prispevek v mozaik zgodovine Inštituta za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani ob njegovem jubileju (ob 40-letnici ustanovitve)". V: Družboslovne razprave, 15/30—31, str. 17-34. Lešnik, A. (2010): "Razvojna pot Oddelka za sociologijo FF ul". V: Cindrič, A., Lešnik, A. in Žaberl, M. (ur): Petdeset let študija sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani 1960—2010. Ljubljana: ZZFF, str. 9-19. Mills, C. W. (1959): The Sociological Imagination. New York: Oxford University Press. Smith, D. (2011): Vzpon historične sociologije. Ljubljana: Studia humanitatis. Vidmar Horvat, K. in Lešnik, A. (ur.) (2010): Včeraj in danes. Jubilejni zbornik socioloških razprav ob 50-letnici Oddelka za sociologijo 1960—2010. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL. Vidmar Horvat, K. (ur.) (2014): Smith v Ljubljani. Gostujoče predavanje Dennisa Smitha / Smith in Ljubljana. Visiting lecture by Dennis Smith. Ljubljana: Znanstvena založba FF/Katedra za občo sociologijo. 194 Nevenka Podgornik VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH KOMPETENC OTROK 195-220 FAKULTETA ZA UPORABNE DRUŽBENE ŠTUDIJE GREGORČIČEVA 19 SI-5000 NOVA GORICA ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK 364.662:37.014.53:159.922.7 ::POVZETEK V prispevku proučujemo koncept socialne izključenosti z vidika družbene neenakosti, ki presega dimenzijo materialnega kapitala 'imeti' in se osredotoča na dimenzijo socialnega kapitala, t.j. posameznikov položaj v družbi, njegov habitus. Od tega so namreč odvisne možnosti in priložnosti posameznika za vključevanje, pripadanje, povezovanje, sprejemanje, uresničevanje in napredovanje v družbi. Koncept socialne izključenosti razumemo in predstavljamo kot posledico nizkih dohodkov, revščine, nezaposlenosti, pomanjkanja socialnih podpor, izolacije in anomije. V članku prikazujemo družbeno in politično odgovornost za pojav socialne izključenosti in njen vpliv na izobraževalne in psihosocialne dosežke otrok. Ključne besede: revščina, socialna izključenost, izobraževalne kompe-tence, psihosocialne kompetence, socialna ranljivost mladih, osipništvo, izobraževalni sistem, izobrazba staršev, dobra šola ABSTRACT THE ROLE OF POVERTY AND SOCIAL EXCLUSION IN THE ACQUIREMENT OF EDUCATIONAL AND PSYCHOSOCIAL COMPETENCES OF CHILDREN In this article, we study the concept of social exclusion from the point of view of social inequality that surpasses the dimension of the material capital "to have" and thatfocuses on the dimension of social capital, which is the position of individuals in society, their habitus. In other words, this is what determines the opportunities and possibilities of individuals for their integration, belonging, connection, acceptance, realization and social upward mobility. We understand and present the concept of social exclusion like the consequence of a small income, poverty, unemployment, lack of social security, isolation and anomie. In this article, we present the social and political responsibility for the phenomenon of social exclusion and its influence on the children's educational and psychosocial achievements. Key words: poverty, social exclusion, educational competences, psychosocial competences, youth's social vulnerability, school leavers, educational system, parent's formation, good school 196 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ::KONCEPTUALNA IZHODIŠČA Obdobje 1997-2006, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov označila za desetletje izkoreninjenja revščine, je minilo. Danes se po uradnih statističnih podatkih v razširjeni Evropski uniji 68 milijonov ljudi spopada z revščino. Boj proti revščini in socialni izključenosti se torej nadaljuje, še več, postal je prednostna naloga Evropske unije. Skladno z Evropsko zakonodajo je tudi Slovenija sprejela številne dokumente za zmanjševanje revščine in odpravo socialne izključenosti. Sodobno politiko socialne vključenosti je opredelila Vlada Republike Slovenije februarja 2000 v Programu boja proti revščini in socialni izključenosti. Program obsega ukrepe za dosego dveh ključnih ciljev, pomagati in omogočiti tistim, ki so se znašli v razmerah revščine in socialne izključenosti, da čimprej najdejo izhod iz takšnih razmer, in preprečiti revščino in socialno izključitev tistih, ki so na robu (Program boja..., 2000: 4). Po dveh letih izvajanja programa vlada v Poročilu o uresničevanju Programa boja proti revščini in socialni izključenosti ugotavlja, da je bila večina ukrepov izvedenih v skladu z začrtanimi usmeritvami in ustrezno medsebojno koordiniranih tako, da so sledili skupnim ciljem zmanjšanja revščine in socialne izključenosti. Pričakovati je, da bodo ti ukrepi pomembno prispevali k ugodnejšemu socialnemu položaju najbolj ranljivih skupin (Izvajanje strategije socialnega vključevanja, 2002: 88-90). Delna evalvacija o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2006-2008, je predstavljena v Dopolnilu nacionalnega poročila o strategijah (2007), ki pa že predvideva nove ukrepe za dvig izobrazbene ravni in izboljšanje socialne vključenosti ranljivih skupin. Aprila 2002 je Vlada sprejela prvo poročilo o izvajanju programa in opredelila smernice za njegovo nadaljnje izvajanje. S sprejetjem tega programa je bila politika socialne vključenosti opredeljena kot prednostna naloga vladne politike. Vlada se je polno zavezala za zmanjšanje tveganja revščine in socialne izključenosti kot tudi za omogočanje socialne vključenosti za tiste, ki so izključeni ali za katere obstaja tveganje izključenosti. V letu 2003 je v sodelovanju z nevladnim sektorjem pripravila Skupni memorandum o socialnem vključevanju, s čimer sledi strateškim ciljem Evropske unije, ki so zajeti v Lizbonski listini. Poleg drugih, bolj kratkoročnih ukrepov z naslova socialnega varstva, so ukrepi sprejeti na področju izobraževanja in zaposlovanja naravnani v smislu preventivnih učinkov preprečevanja revščine in socialne izključenosti. Ukrepi socialnega vključevanja so oblikovani okoli štirih ključnih elementov, in sicer: 197 ANTHROPOS i-2 (233-234) 20i4, STR. T9J-220 NEVENKA PODGORNIK - pospeševanje vključevanja v zaposlitev (ukrepi aktivne politike zaposlovanja, razumljeni kot inštrument socialnega vključevanja) - izboljšanje dostopa do virov, pravic, blaga in storitev (sistem socialne zaščite ter dostop do stanovanj, do zdravstvenega varstva, do socialnega varstva, do izobraževanja, do sodnega varstva, do kulture in do prostočasnih dejavnosti ter zmanjševanje regionalnih razlik) - preprečevanje tveganja izključenosti (preprečevanje izključenosti iz dela, preprečevanje diskriminacije in preprečevanje drugih tveganj izključenosti ter spodbujanje e-vključenosti) in - pomoč najbolj ranljivim skupinam, pri čemer so izrecno omenjeni predvsem ukrepi za invalide in Rome (pomoč pri zaposlovanju, vzgoji in izobraževanju ter pri reševanju njihovih stanovanjskih potreb) (Skupni memorandum..., 2003: 42). Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju za obdobje 2004—2006 vsebuje zapisane ukrepe za doseganje ciljev, zastavljenih v memorandumu. Med prednostne naloge in cilje uvršča možnost vsakogar (ne glede na socialno in kulturno poreklo, spol, narodnost.) do izobraževanja, dvig izobrazbene ravni in izboljšanje zaposlitvenih možnosti ter preprečevanje diskriminacije. Za preprečevanje diskriminacije akcijski načrt predvideva naslednje dolgoročne cilje: - spodbujanje spoštovanja raznolikosti na vseh področjih družbenega življenja, - ustvarjanje pogojev za uresničevanje načela enakega obravnavanja vsakogar na vseh področjih družbenega življenja ustanovitev institucionalnega okvirja za preprečevanje diskriminacije (Nacionalni akcijski načrt., 2004: 24). Vsebina naslednjega akcijskega načrta, za obdobje 2005-20x0, nam ni bila na vpogled. Za obdobje 2006-2008 je bilo podano Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja (2006). Na področju socialne zaščite in socialnega vključevanja Nacionalno poročilo sporoča, da se Slovenija uvršča med države eu z ugodnimi razmerji na trgu dela, v sistemu socialne zaščite ter relativno tudi po doseženi življenjski ravni, tveganju revščine in dohodkovni neenakosti. Življenjski standard se izboljšuje, stopnja tveganja revščine in dohodkovna neenakost se zmanjšujeta in sta med najnižjimi v eu (Dopolnilo nacionalnega poročila.., 2007: i6). Državni zbor Republike Slovenije je leta 3:999 ratificiral tudi revidirano Evropsko socialno listino, kjer je v 30. členu opredeljena pravica do varstva pred revščino in socialno izključenostjo in se glasi: "Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do varstva pred revščino in socialno izključenostjo, se pogodbenice zavezujejo, da: 198 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH a) s celovitim in usklajenim pristopom sprejmejo ukrepe, s katerimi spodbujajo učinkovit dostop predvsem do zaposlitve, nastanitve, usposabljanja, izobrazbe, kulture in socialne ter zdravstvene pomoči osebam in njihovim družinam, ki živijo ali so v nevarnosti, da bi živele socialno izključene ali v revščini..." (Program boja.,. 2000: 7). Slovensko predsedstvo eu si skupaj z Evropsko mrežo za boj proti revščini (eapn) in s podporo Evropske komisije, prizadeva aktivno prispevati k uresničitvi nacionalnih in skupnih evropskih ciljev na področju zmanjševanja revščine in socialne izključenosti v Evropi do leta 2010. Problematiki socialnega izključevanja namenja slovensko predsedstvo namenja osrednjo pozornost. Prednostna naloga predsedstva je priprava novega cikla odprte metode koordinacije na področju socialne zaščite in socialnega vključevanja ter nadaljnja krepitev pozitivnih interakcij med lizbonsko agendo in skupnimi socialnimi cilji držav članic. Posebna pozornost bo prav tako namenjena vključevanju in participaciji oseb, ki se soočajo z revščino, in tistih, ki so najbolj oddaljeni od trga dela, ter oblikovanju strategij aktivnega vključevanja (Prednostne naloge.). S socialno izključenostjo razumemo slabo vključenost posameznikov ali skupin v sisteme političnega, ekonomskega in socialnega delovanja družb, v katerih živijo. Gre za izključenost pri dostopu do institucij in družbenih virov ter sodelovanja v njih, za izključevanje pri splošno razpoložljivih priložnostih in možnostih, ki so pomembne za posameznikovo materialno in socialno varnost ter zagotavljanje življenjskih virov in življenjskih pogojev. Socialno izključenost pogosto spremlja slaba vpetost posameznikov v mreže medosebnih odnosov in njihova slaba participacija v družbenem dogajanju. Socialna izključenost je relacijski pojem, saj se vključenost oziroma izključenost posameznikov in skupin proučuje v odnosu do ostalih v družbi (po Javornik et. al., 2006: 9-10). Koncept socialne izključenosti je kompleksen, širok in večdimenzionalen. Nekateri družboslovci to smatrajo kot prednost, saj je le tako mogoče pokriti različne dimenzije in oblike istega pojava. Commins socialno izključenost povezuje z neuspehom pri sodelovanju v katerem od sistemov, ki zagotavljajo vključenost posameznikov v družbo. Sisteme deli na: 1. demokratični in zakonski (pravni) sistem - civilna vključenost; 2. trg delovne sile - ekonomska vključenost; 3. sistem države blaginje - socialna vključenost v ožjem smislu 4. družina in sistem sosedskih in prijateljskih mrež - medosebna vključenost (Commins v Trbanc, 1996). 199 ANTHROPOS i-2 (233-234) 20i4, STR. T9J-220 NEVENKA PODGORNIK Socialna izključenost v širšem smislu torej vsebuje civilno, ekonomsko, socialno in medosebno dimenzijo, znotraj teh dimenzij pa področja, na katerih je posameznik lahko izključen. Na ravni Evropske unije je socialna izključenost razumljena v tesni povezavi z neustreznim dostopom do izobraževanja in usposabljanja, s slabim položajem na trgu delovne sile in z nizkim dohodkom. Osnovna predpostavka je, da brezposelnost in zmanjšani socialni izdatki ogrožajo družbeno participacijo in integracijo ter s tem socialno vključenost. Brezposelnost in pomanjkanje dohodkov povzročata kopičenje nadaljnjega pomanjkanja in prikrajšanosti na drugih življenjskih področjih (po Javornik (ur.), 2006: i0). Tu se socialna izključenost sreča ali prekrije z revščino. Koncept revščine lahko razumemo kot del socialne izključenosti ali kot stanje, ki vodi v socialno izključenost. Katherine Duffy U998) razliko med revščino in socialno izključenostjo opredeli kot razliko med "neustreznimi ali neenakimi materialnimi resursi in neustrezno ali neenako participacijo v javnem življenju". Revščina se nanaša na izključenost od denarja in servisov, socialna izključenost pa presega izključenost iz porabniške družbe in zajema izključenost iz mesta v družbi. Abrahamson navaja, da se koncept socialne izključenosti nanaša na strukturno nove marginalizacijske procese in pojave v sodobnih postindustrijskih družbah, tako imenovanih družbah srednjega razreda. Revščino definira kot pojav moderne družbe, socialno izključenost pa kot njen postmoder-ni ekvivalent. Oboje je potrebno razumeti v odnosu do njunih nasprotij-bo-gastva in družbene integracije. Revščina je stanje večine v družbi (delavski razred), socialna izključenost pa je stanje manjšine, ki je odrinjena na obrobje iz glavnega toka družbenega dogajanja zaradi neuspešnega sodelovanja v ključnih virih, institucijah in mehanizmih. Za to trditev Abrahamson navaja tudi dokaz, in sicer različne poudarke socialnih politik v boju proti revščini in socialni izključenosti. V prvem primeru se osredotočajo na porazde-ljevanje materialnih virov, v drugem pa na zagotavljanje dostopa pomembnih virov in institucij ter omogočanje vključevanja v le-te (Abrahamson v Trbanc, i996). ::PREGLED PODATKOV O SOCIALNI IZKLJUČENOSTI, BREZPOSELNOSTI IN REVŠČINI V REPUBLIKI SLOVENIJI V Sloveniji je bilo izvedenih le nekaj raziskav, ki so odkrivale pojav socialne izključenosti, saj ima raziskovanje socialne izključenosti pri nas bistveno krajšo tradicijo kot raziskovanje (pojava) revščine. Pri raziskavah socialne izključenosti je značilen subjektivni vidik prepoznavanja in merjenja obravnavanih pojavov. Tega ne razumemo kot pomanjkljivost, saj menimo, da je 200 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH zaznavanje in občutenje tako revščine kot socialne izključenosti v domeni vsakega posameznika, v načinu njegovega percepiranja, razumevanja videnja in občutenja stanj in pojavov. Raziskava Kvaliteta življenja v Sloveniji (Trbanc, 1996) je potekala leta 1994 in obsegala reprezentativni vzorec 1806 ljudi starejših od 17 let. Raziskava je upoštevala ekonomsko, socialno in medosebno dimenzijo in pokazala, da so anketiranci najbolj izključeni na področju izobraževanja in pri dostopu do stanovanj (skoraj vsak drugi), najmanj pa na socialnem področju (izolacija). Kar 13,7 % jih je menilo, da so izključeni v vseh treh dimenzijah, tistih, ki menijo, da so na meji in jim grozi socialna izključenost, pa je 16,9 %. Glede socialne izključenosti in dosežene stopnje izobrazbe je raziskava pokazala, da je s končano OŠ ali manj, izključen vsak četrti, s poklicno izobrazbo izključenost že močno pade, višja stopnja izobrazbe pa bistveno zmanjša možnost položaja socialne izključenosti. Subjektivno merjenje socialne izključenosti je bilo opravljeno tudi leta 1998, ko je kar 15,4% respondentov odgovorilo, da se počutijo izpostavljeni visokemu tveganju socialne izključenosti. Najbolj pogosto je bil izražen občutek pomanjkanja pripadnosti skupnosti, do katerega pripeljejo brezposelnost, osamljenost in strah pred nasiljem, se pravi občutek, da se počutijo izolirani. Nekoliko manj so bil izraženi, občutek nemoči - anomije, brezsmiselnosti ter politične apatije (Program boja proti revščini in socialni izključenosti, 2000: 15). Z namenom prispevati k načrtovanju in vzpostavljanju boljših življenjskih in delovnih razmer v Evropi je bila leta 1975 ustanovljena Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (EUROFOUND). EUROFOND je opravil kompleksno, primerjalno študijo zaznav socialne izključenosti, razlogov za izključenost v družbi in pogojev za socialno integracijo ter pomena različnih integracijskih vidikov za posameznike v različnih državah eu. Omenjena študija je bila opravljena na podlagi podatkov za osemindvajset evropskih držav, zbranih v letih 2001,2002, vključujoč tudi Slovenijo. Študija je pokazala, da se Slovenci počutijo najmanj socialno izključene (5,6%) v primerjavi z respondenti iz ostalih držav vključenih v raziskavo. . Občutek socialne izključenosti je bil merjen preko občutenja odtujenosti, nemoči in manjvrednosti, pomanjkanja priznanja in občutka marginalnosti v družbi (po Javornik (ur)., 2006: 2). Po podatkih Statističnega urada RS je stopnja relativne revščine (neenakost znotraj proučevane populacije) nizka. V letu 2004 je v Sloveniji pod pragom revščine živelo 12,1 % prebivalcev; v eu je bilo takih prebivalcev 16 %. Za Slovenijo je tudi značilna nizka dohodkov na neenakost v primerjavi z ostalimi državami eu (Intihar, 2007). V letu 2005 je stopnja tveganja revščine ostala skoraj na isti ravni kot leto pred tem, znašala je 11,7% Primerjava stopenj 201 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK tveganja revščine med državami članicami eu pokaže, da je imelo nižji delež revnih kot Slovenija le pet držav: Nizozemska, Norveška, Češka, Islandija in Švedska, enako kot Slovenija pa še Avstrija, Danska in Finska. Povprečje za 25 držav članic eu je znašalo 16 % (ibid). Poglejmo podatke iz vsakdanjega življenja. Oktobra 2003 je Slovenija poskusno pričela s prevzemom EUSILC (Statistics on Income andLiving Condition - Statistika o dohodkih in življenjskih pogojih). Prvi podatki ankete o življenjskih pogojih, ki jo je izvedel SURS kažejo, da si le 2 % gospodinjstev ne moreta privoščiti osebnega avtomobila, 32 % gospodinjstev si ne more privoščiti enotedenskih letnih počitnic in 8 % gospodinjstev si ne more privoščiti mesa vsak drugi dan. Vpogled v komponente nedenarne revščine in socialne izključenosti tudi pove, da v stanovanju, kjer ni dovolj dnevne svetlobe, živi 6 % gospodinjstev, večina (98 %) pa si lahko privošči primerno toplo stanovanje. Slabše je glede bivalnih pogojev, saj ima težave z vlažnostjo stanovanja 18 % vseh gospodinjstev. Letne počitnice si lahko privošči 68 % gospodinjstev v Sloveniji, med njimi pa je največ razlik glede na skupni dohodek, ki ga ima gospodinjstvo na razpolago. Med najrevnejšimi gospodinjstvi, to je tistimi iz prvega kvintila, si enotedenske letne počitnice lahko privošči 39 % gospodinjstev; med gospodinjstvi iz petega kvintila pa ta delež znaša 91 %. Ustrezno hrano si lahko privošči 92 % gospodinjstev, glede na tip gospodinjstva pa v tem izstopajo enočlanska gospodinjstva, za katere ta delež znaša 81 %, ter gospodinjstva z dvema odraslima otrokoma brez vzdrževanih otrok in enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, za katere ta delež znaša 88 %. Nepričakovane izdatke lahko iz lastnih sredstev pokrije 60 % gospodinjstev; ponovno pa izstopajo najemniki, saj je med njimi le dobra petina takih, ki bi izredne stroške lahko pokrila sama iz lastnih sredstev. Svoje zdravstveno stanje so anketiranci ocenili kot dobro, le 3% so zelo slabega zdravja. Anketa je pokazala, da so gospodinjstva zelo dobro opremljena s trajnimi in potrošnimi dobrinami. Več kot 98 % gospodinjstev ima telefon, pralni stroj in barvno TV. Osebni avtomobil ima 93 % gospodinjstev, 2 % si ga ne moreta privoščiti, 5 % pa ga nima, ker ga ne potrebuje. Osebni računalnik ima na voljo 71 % gospodinjstev, 5 % si ga ne more privoščiti, 24 % gospodinjstev pa meni, da osebnega računalnika ne potrebujejo. Anketa potrjuje, da so najbolj prikrajšana gospodinjstva v prvem dohodkovnem kvintilu, saj si 15 % gospodinjstev v tej skupini ne more privoščiti računalnika (SURS, 2005). V splošnem Slovenija res ne sodi med države z visoko stopnjo neenakosti, vendar med zabeleženo revščino in subjektivno percepcijo neenakosti, je vidna diskrepanca. Na to opozarja tudi Urad varuha človekovih pravic, kjer se vse pogosteje srečujejo z vprašanjem revščine in socialne izključenosti naših državljanov, pri tem posebej izpostavljajo potrebe otrok in mladih. Revščino in 202 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH socialno izključenost otrok in mladih obravnavajo v povezavi s splošno stopnjo revščine in socialne izključenosti v neki družbi in v tesni zvezi z revščino in socialno izključenostjo njihovih staršev. Otroci iz takih družin večinoma niso deležni zadostnih spodbud in opore, so prepričani v uradu varuha. Ker ne končajo šole, ker nimajo potrebne samozavesti in so socialno pogosto slabše opremljeni, imajo manj možnosti za osebnostni razvoj, težje pridobijo ustrezno izobrazbo, se slabše vključujejo v družbo in imajo manj možnosti za zaposlitev, sklene krog direktorica strokovne službe pri varuhu človekovih pravic (Cvahte 2004:111). Po podatkih raziskav SJM (Slovensko javno mnenje, Center za raziskave javnega mnenja in množičnih komunikacij - Fakulteta za družbene vede) v Sloveniji, se polovica anketiranih umesti v srednji razred. Skoraj 40 % delež je pripadnikov nižjega, delavskega razreda, dobrih 5 % pa je pripadnikov višjega sloja, katerega lahko imenujemo elita (Aralica, 2003:40). To so podatki samopredstave, samozaznave in samopresoje anketirancev, vendar niso nezanemarljivi, ker ima revščina res več obrazov, je subjektivno zaznavana, ni lahko prepoznavna in ni vedno merljiva. Realnosti ljudi z vidika odražanja revščine in socialne izključenosti na ključnih življenjskih področjih (zdravje, stanovanjski standard, izobraževanje, možnosti in oblike preživljanja prostega časa...) ugotavlja najnovejša raziskava o značilnostih in oblikah revščine in socialne izključenosti družin z otroki (2008). Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo je izvedel analizo dostopnih sekundarnih podatkov o revščini otrok (predvsem analiza Leakenskih kazalcev, podatki iz HBSC študije.) in jo dopolnili z izvedbo fokusnih skupin s predstavniki ciljnih skupin, ki se dnevno srečujejo z revnimi osebami in družinami ter polstrukturiranih intervjujev z revnimi osebami (opravljenih 57 intervjujev). Fokusne skupine in intervjuji so se izvajali v petih slovenskih regijah (Črnak Meglič, 2008). Na podlagi dobljenih rezultatov so formulirali štiri skupine revnih družin z otroki: - "navidezno revnih"- skupina družin, ki zelo dobro pozna zakonsko določene pravice do socialnih pomoči in olajšav, ki izhajajo iz njihovega statusa in jih tudi v celoti uveljavljajo. Ne prikazujejo svojega dejanskega socialnega položaja (lažno prikazovanje statusa enoroditeljske družine, delo na črno). Po oceni sogovornikov v fokusnih skupinah le-ti predstavljajo od 10-25% prejemnikov denarno socialne pomoči. Njihov delež je večji v urbanih sredinah. - "resnično revnih" - predstavljajo največji del revnih družin. Zaznamuje jih ena do več oblik socialne izključenosti hkrati (poleg nizkih dohodkov ali brezposelnosti, še nizek stanovanjski standard, slabo zdravstveno stanje.). 203 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK Njihov položaj je toliko slabši kolikor več je oblik socialne izključenosti s katerimi se soočajo. Kar polovica te populacije je zaznamovana z resnimi zdravstvenimi težavami enega ali obeh staršev. - "nevidnih revnih" - skupina družin, ki ne pozna svojih pravic, jih ne zna uveljavljati, se ne počuti zadosti revne, da bi zaprosili za pomoč ali pa se svojega položaja sramujejo. Po oceni naših sogovornikov iz fokusnih skupin v primerjavi z obstoječimi prejemniki denarne socialne pomoči njihov delež znaša med 10-30%. - "revnih zaposlenih" oziroma skupini, ki s svojimi dohodki presega cenzuse za dodelitev denarne socialne pomoči, a je njihov socialni položaj ogrožen ali celo slabši od položaja upravičencev do denarne socialne pomoči. To je najhitreje naraščajoča skupina ljudi (ibid). Avtorji raziskave med strategije reševanja revščine otrok uvrščajo izenačevanje štartnih možnosti za vse otroke in predlagajo brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, vključno s prehrano ter učinkovitejši sistem štipendiranja, ki bo omogočil otrokom dostop do šolanja in bistveno pripomogel k izhodu iz revščine (ibid). Strinjamo se, da se revščina ne kaže le na dohodkovnih in materialnih razlikah, ampak tudi na področju neenakih možnosti izobraževanja, socialne izolacije, dostopa do zdravstvenih uslug, zadovoljevanja kulturnih in drugih potreb vsakdanjega življenja. Kljub drugačnim uradnim podatkom, pa strokovnjaki, ki dejansko delajo na terenu srečujejo vedno več revnih ljudi, več je tudi ljudi, ki sebe vidijo in ocenjujejo kot revne. Zadnji neuradni podatki so, da je v Sloveniji revna tretjina prebivalstva. Ob tem se poraja tudi vprašanje odgovornosti, saj pojav revščine prepoznavamo kot družbeni problem, za katerega je dolžna prevzeti odgovornost država. Kljub temu, da je posameznikova državljanska pravica, pravica do ustreznega življenjskega standarda, pa večina revnih ljudi razume revščino kot lasten neuspeh in kot osebno odgovornost, kar še povečuje občutek nemoči in brezizhodnosti. Pomanjkanje materialnih virov in pomanjkljiva socialna opremljenost vodita posameznika v nemoč, brezizhodnost in obup. Vse to se manifestira v obliki družbeno sprejemljivih načinov izražanja stiske, med katere v Sloveniji zagotovo sodijo težave s prekomernim uživanjem alkohola, suicidalnost, porast anksiozno depresivnih motenj in drugih težav v duševnem zdravju. Starostna meja, pri kateri mladi začnejo uživati droge pada, uporaba drog zanesljivo narašča, paleta odvisnosti pa postaja vedno bolj pestra. Ne dvomimo o prisotnosti pojava revščine v našem prostoru, opozarjamo le na nujnost upoštevanja socialnopsihološkega vidika pri obravnavanju revščine in socialne izključenosti, saj so težave v duševnem zdravju neizbežna posledica. Ja, biti reven, pomeni veliko več kot le ne 'imeti'. 204 vloga revščine in socialne izključenosti na pridobivanje izobraževalnih in psihosocialnih Pojavi revščine in socialne izključenosti pri nas še niso dovolj raziskani, prav gotovo pa narašča število ljudi, ki so potencialno vsak trenutek lahko potisnjeni na družbeni rob. Današnja družba je družba moči, v vseh pogledih, ki ogroža že tako ranljive skupine prebivalstva. Nizka izobrazba in brezposelnost sta med glavnimi dejavniki revščine in socialne izključenosti, zato ju v nadaljevanju predstavljamo znotraj nekaterih najbolj ranljivih skupin prebivalstva. ::SOCIALNA RANLJIVOST Z največjim tveganjem revščine in socialne izključenosti mladih ljudi je neposredno povezan koncept socialne ranljivosti mladih. Individualizacija življenja v današnji pluralistično postmoderni družbi prinaša med drugim tudi naraščajočo socialno in kulturno negotovost, ki jo občutijo zlasti tisti mladi, ki ne uživajo ustrezne ekonomske in socialne podpore svoje primarne družine. Na mnoga "eksistencialna vprašanja", kot jih opredeli Giddens, iščejo mladi odgovore v kontekstu njihove vsakdanjosti. Ne glede na nujno vidnejšo vlogo družine je potrebno izpostaviti temeljno vpetost socialne ranljivosti v širše družbeno okolje. Izpostavljenost socialni osamljenosti, storilnostni pritiski, tekmovanje na številnih področjih družbenega življenja, negativna samopodoba, nizko samospoštovanje, samodestruktiven odnos do življenja, so le nekateri izzivi s katerimi se mladi srečujejo in ki povečujejo njihovo ranljivost. Družbena ranljivost je značilna za večinski del populacije mladih, potrjuje empirična študija z naslovom "Socialna ranljivost mladih", ki je bila opravljena leta 1998 v okviru Centra za socialno psihologijo — študije mladine na Fakulteti za družbene vede. Raziskava, ki je bila opravljena na vzorcu 1687 osmošolk in osmošolcev, je pokazala, da na socialno ranljivost mladih ljudi pomembno vplivajo tudi njihove tako imenovane "interakcijske kompetence" (zmožnosti medsebojnega delovanja), pod kar avtorice raziskave definirajo pozitivno samopodobo, relativno čustveno stabilnost, komunikacijske sposobnosti, jezikovne spretnosti in znanja, splošno informiranost (razgledanost) in aktivno uporabo računalniške tehnologije. Interakcijske kompetence niso zgolj značajske ali osebnostne sposobnosti mladih, nanje vplivajo predvsem družinska okolja (proces primarne socializacije) in (ne)dostopnost virov v širšem družbenem okolju (Ule et al., 2000: 214). Poleg tega je raziskava pokazala tendenco, da so dečki veliko bolj kot deklice opremljeni z interakcijskimi viri, ki so pomembni za dobro socialno vključenost. Raziskava postreže tudi z zaskrbljujočo visoko stopnjo (samo)destruktivnosti, občutkov negotovosti, krivde in demoraliziranega odnosa mladih ljudi do sveta in življenja. Velik vpliv na socialno ranljivost mladih ima socialni, ekonomski in kulturni kapital njihovih staršev, ki pa je neposredno povezan s stopnjo dosežene 205 ANTHROPOS i-2 (233-234) 20i4, STR. T9J-220 NEVENKA PODGORNIK izobrazbe. Izobrazba ima pri pridobivanju statusa v družbi pomemben pomen, zato je šolska neuspešnost ključni dejavnik socialne izključenosti mladih. Posebno mesto med šolsko neuspešnimi mladimi imajo tako imenovani osi-pniki, ki izobraževanja ne zaključijo in nimajo formalno pridobljene izobrazbe, kar bistveno zmanjša njihovo zaposljivost, in vpliva na socialno ekonomski položaj v družbi. Prekinitev šolske kariere ima po mnenju raziskovalcev različnih družboslovnih in humanističnih strok, številne socialne posledice. V Sloveniji se prvi izstopi iz izobraževanja zgodijo že v osnovni šoli. Na eni strani so ljudje, ki ponavljanjo razred/e in zaključijo , osemletno šolsko obveznost že v nižjih razredih, na drugi strani pa so posamezniki, ki osnovno šolo sicer končajo, vendar šolanja na srednješolski ravni ne nadaljujejo. V zadnjih desetih letih vsako leto približno dva do tri tisoč oziroma okrog 10% generacijezapusti osnovno šolo. Za te učence velja, da so praviloma zelo mladi, stari 15 do 16 let, pri katerih so pogoste učne težave in slabo predznanje. Neredko izhajajo iz slabih socialnih razmer in imajo slabše sposobnosti ter so nemotivirani za izobraževanje (Klančišar, 2004: 60). Avtorica ne navaja ali so podane oznake (učne težave, slabo predznanje, slabše sposobnosti, nemotiviranost) posledica slabih socialnih razmer. Številne raziskave potrjujejo statistično povezanost med nizkim družbeno--ekonomskim položajem in revščino na eni strani ter večjim osipom na drugi strani. Tudi domači strokovnjaki ugotavljajo, da vse preveč otrok, ki živijo v revščini, začne in konča svoje šolanje z izobraževalno neuspešnostjo in socialno izključenostjo, zato se v nadaljnjem življenju soočajo z brezposelnostjo, revščino in boleznimi. Strategije, znanje, vedenje in norme, ki jih revni otroci prinesejo v šolsko okolje, se največkrat ne ujemajo s tistimi, ki jih pričakuje šola, in so pogosto razlog za učno neuspešnost in socialno izključenost, pravi Milena Košak Babuder. Poleg tega pa Babudrova pojasnjuje: "Izsledki raziskave, v kateri smo proučevali povezanost revščine z učno uspešnostjo in socialno vključenostjo otrok, kažejo, da se otroci, ki izhajajo iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v večini opazovanih spremenljivk strukturno razlikujejo od skupine otrok, ki izhajajo iz družin z višjim social-no-ekonomskim statusom. Strukturne razlike med vzorcem otrok kažejo na drugačnost znanja in strategij, s katerimi otroci vstopajo v šolsko okolje. Pri preostalih spremenljivkah, ki ocenjujejo temeljne pogoje za uspešno učenje, izobraževalno uspešnost in socialno vključenost, so med skupinama statistično pomembne razlike" (Košak Babuder, 2006: 94). Socialnoekonomski status je sestavljena variabla, zajema pa predvsem poklic in izobrazbo staršev, materialno stanje in kulturno raven družine, medsebojne odnose znotraj družine, aspiracije staršev glede na otrokov intelektualni in osebnostni razvoj, spodbujanje in pomoč otroku pri učenju ter stil vzgajanja 206 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH (Toličič in Zorman, 1977). V zahodnih državah se je pokazalo, da je socialnoekonomski status med pomembnimi prediktorji za otrokovo šolsko uspešnost, stališča do dela, osvojene vrednote, poklicno kariero ter njegovo življenjsko usmerjenost sploh. Havighurst (1971, v Toličič in Zorman, 1977: 8) pravi, da socialnoekonomski status omogoča nasploh bolj točno predikcijo otrokove uspešnosti in njegovega vedenja kot katerikoli drugi posamezni podatek, kot npr. otrokov IQ ali kaka druga osebnostna lastnost. Jana Bezenšek (2003) je proučevala vpliv revščine in socialne izključenosti na izobraževanje nadarjenih. Analizirala je dejavnike aktualnega stanja revščine in socialne izključenosti ter njihovega vplivanja na (ne)uspešnost v izobraževanju in opozorila na naraščajočo prisotnost tega družbenega nezaželenega pojava, v katerem revni nadarjeni otrok skorajda nima možnosti za optimalni razvoj lastnih sposobnosti. Pri tem izpostavlja vpliv nekaterih družbenih dejavnikov na posameznikovo pridobivanje izobrazbe, med katerimi posebej osvetljuje vpliv posameznikove družine in raven življenjskega standarda, mesto bivanja družine ter kvaliteto zagotavljanja potreb družinskih članov v gospodinjstvu, ki pomembno vplivajo na uspeh posameznika v izobraževanju ob njegovi (siceršnji) individualni nadarjenosti. Avtorica ugotavlja, da tako izbira programa izobraževanja kot učni uspeh sta odvisna tudi od socialnega porekla, finančnega, socialnega in kulturnega kapitala posameznikove družine. Višji dohodek družine vpliva na možnost izbire in sodelovanja. Razširi se spekter izbire, dostopna so področja, ki jih naš status dosega: dodatna izpopolnjevanja, vključevanje v razne tečaje, študij v tujini, itd. Statusno selekcijo v slovenskem šolstvu v devetdesetih letih povečujejo tudi 'eksterna matura, razvrščanje šol po maturitetnih zbirnih točkah, elitne gimnazije; uvajanje šolnin, zlasti za vse številnejše izredne študente v visokem šolstvu, skoraj polna zasebna plačljivost podiplomskega študija, povečevanje števila novih učbenikov ter zviševanje njihovih cen, kar dviga zasebne stroške izobraževanja; in končno rast cen študentskih najemnin v univerzitetnih mestih Slovenije'(Kramberger, 1999: 115). Boljša izobrazba pomeni boljši zaslužek in boljši materialni položaj ter večjo družbeno moč in kvalitetnejši življenjski stil. Na tej podlagi se oblikuje vrednosti sistem posameznika in druge psihosocialne razlike, ki se zaradi navedenega oblikujejo med posameznimi sloji ali skupinami. Materialni položaj posameznika ni več odločilen dejavnik pri določanju družbenega statusa, temveč postaja znanje orodje razvoja in ključ do možnosti za mobilnost navzgor po družbeni lestvici. Raziskava Okolje in uspešnost učencev, ki sta jo leta 1977 izvedla Ivan Toličič in Leon Zorman, je pokazala vpliv socialnega porekla na šolski uspeh otrok. In ugotovila, da so razlike pri otroci, ki izhajajo iz različnih socialnih 207 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK in ekonomskih razmer večje v šolskih ocenah kot pri testih znanja, pri čemer sta upoštevala možnost subjektivnega ocenjevanja učiteljev, ki naj bi imeli do otrok različna pričakovanja, predvsem pa skladna z njihovim poreklom. Raziskava je sicer precej stara, vprašanje objektivnosti pa kljub temu ostaja. Tudi raziskava o realizaciji intelektualnih potencialov pri učencih iz različnih socialnoekonomskih razredov, objavljena v knjigi Družbena neenakost, šolanje in talenti (Makarovič, 1984), je potrdila vpliv socialne neenakosti. Neenakost se odraža v pomanjkljivi realizaciji sposobnosti mladine iz nižjih socialnih slojev, še posebno očitne pa so bile razlike v nadrealizaciji sposobnosti manj inteligentnih otrok iz višjih slojev v primerjavi z enako sposobnimi otroki iz nižjih slojev. Makarovič trdi, da imajo otroci delavca neprimerno manjše možnosti za razvoj umskih sposobnosti kot otroci kapitalistov (Makarovič, 1985: 17). Avtor ugotavlja, da v povprečju obstaja zveza med rezultati pri merjenju inteligentnosti in socialnim poreklom, ki sicer ni precej visoka. Rezultati, ki jih pri testih inteligentnosti dosegajo učenci iz nižjih slojev so namreč v povprečju nižji od učencev, ki izhajajo iz višjih slojev (Makarovič, 1985: 21-24). Kramberger v analizi izobrazbene mobilnosti v Sloveniji ugotavlja, da je vpliv družin na dosežke potomcev naraščal do konca druge svetovne vojne, ko so družine na vsak način in z vso podporo želele svojim potomcem povečati njihove možnosti za uspeh v šolah in posledično kasneje v življenju, nato pa je v času socializma, z uvedbo javno dostopnega šolstva, vpliv družin začel upadati. Sama vloga družine in vpliva staršev na otroke naj bi se z instituci-nalizacijo javnega šolstva zmanjšala, saj so to vlogo prevzeli vzgojno-varstveni zavodi in šole s celodnevnim programom. Ponovno je vpliv družin na uspeh otrok mogoče zaznati v kriznih obdobjih, ko so možnosti zaposlovanja nizke, zato 'je pričel ponovno naraščati tudi pomen vezi med statusno višjo družino, 'dobro šolo' in dobro zaposlitvijo'( Kramberger,i999:ii7). "Socialna selekcija na slovenskem šolskem področju, merjena s statusnim vplivom izvornih družin, se ni trajno zmanjševala (... ) ampak je bolj zanihala sem in tja, ..., predvsem pa se medgeneracijska družinska energija, ki zavestno podpira potomce in ohranja socialno selekcijo v šolskem polju, vedno preusmerja z nižjih, dostopnejših ravni izobraževanja, na višje, bolj zaprte ravni izobraževanja" (Kramberger, 1999:116). Kramberger vztraja pri prisotnosti vpliva družine na izobrazbo potomcev, čeprav je splošna ugotovitev, da le-ta dolgoročno upada. Povezava med doseženo izobrazbo in tveganjem revščine še vedno obstaja. Nižja kot je izobrazba osebe, višje je tveganje za življenje v revščini. Daleč največ revnih najdemo med najmanj izobraženimi (opazovana leta 1993, 1997/1998, 1998, 1999), ki zapolnjujejo skoraj 60% vse revne populacije. Leta 208 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ... 1999 je bila stopnja revščine v tej skupini visoko nad povprečjem - 26,8% (Klančišar 2004: 36). Po mnenju strokovnjakov je tudi brezposelnost tista, ki vodi mlade v socialno izključenost. Stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji je leta 2007 znašala 4,9 %, od tega je bila najvišja med mladimi, to je med osebami, starimi od 15 do 24 let; znašala je 10,4 % (SURS, Aktivno prebivalstvo, 2008). Analitiki zavoda za zaposlovanje menijo, da je najbolj trdovraten problem zaposlovanje brezposelnih brez izobrazbe, saj njihov delež ostaja vseskozi na ravni 47 % (Rapuš Pavel, 2005: 338). Skladen s tem podatkom je tudi podatek, da neizobraženi zapolnjujejo skoraj 60% vse revne populacije. Leta 1999 je bila stopnja revščine v tej skupini visoko nad povprečjem - 26,8% (Klančišar 2004: 36). Ko govorimo o pojavu osipništva in brezposelnosti se nam zdi pomembno v kontekstu socialne izključenosti, opozoriti na socialno mrežo mladih, ki je v tem primeru bolj redko prepredena. Jana Rapuš Pavel (2005) navaja številne tuje študije(Coffield,i986; Hutchens,i994; EmlerinMcNamara,i996; Donovan in Oddy, 1982; Paugam 1996), ki so se usmerile v analizo naraščajočega problema socialne izolacije in izgubo socialnih stikov, kar pospešuje in stopnjuje tveganje težav na področju psihosocialnega zdravja. V Franciji naj bi bila negotova zaposlitvena situacija mladih tesno povezana tudi z izgubami v socialnem življenju, medtem ko permanentno delo prispeva k kvalitetnejšim socialnim mrežam in je povezano s socialno in ekonomsko vključenostjo. V študiji se šibki socialni kontakti mladih pokažejo v neposredni zvezi s področjem dela. Mladi brezposelni na Škotskem naj bi bili "odrezani" od številnih možnosti socialnih stikov, kar vpliva na njihovo socialno izključenost. Tudi v Veliki Britaniji brezposelnost mladih prispeva k restrikciji socialnih stikov; brezposelni mladi nimajo možnosti vzpostavljati toliko socialnih stikov na aktiven način, kot bi si jih želeli, in to prispeva k doživljanju izoliranosti in občutkom nesrečnosti (Rapuš Pavel 2005: 347-349). Iz različnih ugotovitev Rapuš Pavel zaključuje, da ne izgubijo vsi mladi pomembnih socialnih stikov zaradi negotovosti na trgu dela (primer razvite Danske), nedvomno pa področje dela predstavlja eno izmed pomembnih socialnih sfer, v kateri imajo mladi možnost vzpostavljati nove socialne stike in vezi. Številne študije v Združenih državah Amerike, ki so raziskovale vpliv revščine na otroke v različnih razvojnih obdobjih, navajajo, da je pri otrocih, ki se soočajo z revščino v predšolskem obdobju in v zgodnjih šolskih letih, manj verjetno, da bodo uspešno končali šolanje, v primerjavi s tistimi otroki in mladostniki, ki so živeli v revščini pozneje. Zaradi nespodbudnega okolja v predšolskem obdobju ne razvijejo znanja, sposobnosti in spretnosti, potrebnih za uspešno sodelovanje v izobraževanju. Najbolj očitni so učinki 209 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK revščine pri otrocih do tretjega leta starosti. Šolska neuspešnost otrok ima neizmerljive posledice v življenju mladih ter v njihovem čustvenem in duševnem zdravju. Vse preveč otrok, ki živijo v revščini, začne in sklene svoje otroštvo v socialni izključenosti in s šolsko neuspešnostjo ter se v nadaljnjem življenju srečuje z nezaposlenostjo, revščino, boleznimi, z brezperspektivnostjo. Ne trdimo, da je razvoj posameznika odvisen le od družbeno-ekonomskega statusa, priznavamo dokazan vpliv drugih dejavnikov, menimo pa, da je diskriminacija otrok in mladostnikov iz revnejših družin nedopustna in da so enake možnosti in priložnosti vseh posameznic in posameznikov do izobraževanja nujne, temeljne pravice vseh nas. ::VPLIV IZOBRAZBE STARŠEV NA IZOBRAZBENE DOSEŽKE OTROK Revščino in socialno izključenost otrok in mladih ne moremo obravnavati ločeno od splošne stopnje revščine in socialne izključenosti njihovih staršev. Na nastajanje razlik v osvojenem znanju je poleg vpliva socialno-ekonom-skega statusa družine, zaznan tudi vpliv izobrazba staršev. Raziskave kažejo, da še bolj kot finančno stanje družine, vpliva na vključevanje otrok v nadaljnje izobraževanje po osnovni šoli, izobrazba staršev, kar se še potencira ob prehodu v visoko šolstvo. Največ študentov izhaja iz višjih socialnih slojev in sicer ne toliko z ozirom na premoženjski status, kot z ozirom na stopnjo izobrazbe staršev. Istočasno pa v literaturi zasledimo, da kljub vsemu vpliv družine na izobrazbeni dosežek otrok dolgoročno gledano upada. Po mnenju Kram-bergerja (1999) je k temu veliko prispeval socializem s težnjo sistematičnega povečevanja statusno neodvisne dostopnosti do šolanja in, v manjši meri, v devetdesetih letih, je to tudi posledica novih selekcijskih mehanizmov, kot so eksterna preverjanja znanj ter možnost vpisa v nadaljnje šolanje na podlagi maturitetnih zbirnih točk. Mednarodne in novejše slovenske raziskave potrjujejo prepoznavanje razlik že od predšolskega obdobja naprej. Zupančič (2003) ugotavlja pomembne razlike pri razumevanju pojmov, jezikovnem znanju, splošni poučenosti ter pozornosti in koncentraciji med predšolskimi otroci iz revnih družin in otroci iz družin z visokim socialno-ekonomskim stanjem (v Kavkler 2004: 125). Rožanc (2000) navaja pomembne razlike v besedišču med četrtošolci iz revnih družin in tistimi iz družin z visokim socialnoekonomskim stanjem. Izobrazba staršev je dejavnik, ki najbolj vpliva na razlikovanje sedemletnih otrok po uspešnosti pri matematiki. Iz raziskave Vončine (2003) so razvidne razlike v avtomatizaciji aritmetičnih znanj in postopkov ter v sposobnosti reševanja besednih problemov med sedmošolci iz revnih družin in tistimi iz 210 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ... družin z višjim socialno-ekonomskim statusom (v Košak Babuder 2006: 94). Zaključno poročilo projekta Identifikacija kriterijev za vrednotenje pravičnosti v izobraževanju (Razdevšek Pučko in drugi, 2003), izdelano na podlagi analiz statističnih podatkov, potrjuje, da je tako uspeh otrok v osnovni šoli kot njihov vpis v različno dolge in zahtevne srednješolske programe statistično pomembno povezan z izobrazbo staršev. Otroci manj izobraženih staršev dosegajo večkrat nižji šolski uspeh in se večkrat vpisujejo v manj zahtevne srednješolske programe kot otroci bolj izobraženih staršev. Zaradi varstva osebnih podatkov tovrstnih raziskav, od leta 1997, ni več mogoče opraviti. Kljub vsemu so možnosti za izobraževanje vedno boljše, saj ima vsaka naslednja Generacija že višje izobrazbeno povprečje. Od leta 1968 pa do danes se je delež visoko Izobraženih povečal skoraj za trikrat, kljub temu pa še vedno ne dosegamo zahtev Evropske Unije, to je 25 % aktivnega prebivalstva s končano dodiplomsko oz. podiplomsko izobrazbo. Letos je v višje strokovne in visokošolske programe vključenih že skoraj polovica vseh oseb med 19. in 23. letom starosti. Še pred desetimi leti je bilo v terciarno izobraževanje vključena manj kot tretjina oseb v omenjeni starostni skupini (SURS, Vpis študentov v terciarno izobraževanje v študijskem letu 2007/08, 2008). Glede na število vpisanih na fakultete, bi s takim trendom to mejo celo presegli, vendar je izpad na fakultetah prevelik. Mnogo študentov namreč prekine izobraževanje tudi zaradi visokih stroškov, ki jih sami ali njihove družine ne zmorejo kriti, kljub sedanjim oblikam državne pomoči (štipendije, subvencioniranje storitev, davčne olajšave, otroški dodatki, možnosti zaslužka z občasnim delom). ::VPLIV IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA NA SLOJEVSKO REPRODUKCIJO Možnost izbire formalnega in neformalnega izobraževanja se povečuje vendar hkrati se zmanjšujejo možnosti dostopa za vse, kar v postmoderni družbi, ki temelji na znanju, povečuje možnost socialne izključenosti in revščine. Ker vzgojne in izobraževalne ustanove izgubljajo monopol nad vzgojo in izobraževanjem otrok in mladine se krepi ponudba in trg neformalnih izobraževalnih ponudb in izvenšolskih učnih dejavnosti. Krepi se pritisk na starše, da začnejo otroke izobraževati že v predšolskem obdobju. Tudi samo delovanje šolskih institucij se pomika vedno bolj v otroštvo. Ta proces ima svoje negativne učinke v preobremenjenosti otrok in stresih zaradi občutkov neuspešnosti. (Ule in Rener, 2007: 12). V tej smeri je šla tudi reforma oziroma prenova šole (9-letna OŠ). Priznavamo številne organizacijske, pozitivne spremembe uvedene z devetletno OŠ, vendar imamo resne pomisleke pri vsebinskih novostih. 211 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK Če se ozremo k skandinavskim državam hitro opazimo razliko med našim in njihovim brezplačnim šolanjem. Brezplačno šolanje zanje pomeni tudi brezplačen prevoz otrok, brezplačne učbenike, brezplačno prehrano. To pri nas, tudi z uvedbo devetletke, ostaja nespremenjeno, torej v breme staršev. Res je, da imamo t.i. učbeniške sklade in možnost subvencionirane prehrane v šoli, vendar kljub temu ostajajo stroški obveznega šolanja visoki in pogosto predstavljajo največji družinski strošek. V ocenah oz. ocenjevanju vidimo neučinkovit zunanji motivator, ki zavira kreativnost in osebnostno rast naših otrok, deluje nanje destruktivno, prispeva k nezdravi tekmovalnosti in predvsem preprečuje, da bi se otroci učili zase in ne za ocene, učitelje ali starše. Strinjamo se, da so ocene in druge sankcije, zlasti za delo učiteljev, v tistem trenutku ali pa za krajši čas, uspešni motivatorji, nikakor pa niso ustrezni in dolgoročno učinkoviti, saj uničujejo za otrokov razvoj in uspeh pomembne odnose. Verjamemo, da smo ljudje notranje intrinzično motivirana bitja in da smo uspešni in zadovoljni le takrat, ko uspešno zadovoljujemo temeljne psihološke potrebe, kar pa znotraj obstoječega šolskega sistema otrokom vedno ni omogočeno. Naš skupni cilj bi moral biti uspešen, zadovoljen, srečen in osebnostno zdrav šolar, ker le tako lahko zraste v zdravo in odgovorno odraslo osebo.. Opisno ocenjevaje ne pomeni šole brez ocen. Zato podpiramo opisno ocenjevanje, ki zahteva od učiteljev bolj individualizirano delo, dobro poznavanje otrok, spremljanje njihovega vedenja in vedenja, kar prispeva h kakovosti šole. S takšnim pristopom učitelj lepo oriše učenčeve kognitivne, čustvene, socialne in motorične dosežke z vidika doseganja zastavljenih ciljev in standardov znanj ter v luči njegovega individualnega razvoja. Poleg pridobivanja znanj (kognitivnih kompetenc) so na takšen način vključene tudi, sedaj spregledane, socialne in emocionalne komponente. Težava opisnega ocenjevanja je le v tem, da tudi tu pogosto prevlada težnja po kalupljenju, ko zaradi učiteljevega pomanjkanja časa ali (psihološkega) znanja, napredek enega otroka opisujejo zelo sorodno napredku drugega. Toda mi vsi smo individuumi in to naj bi upošteval tudi t.i. nivojski pouk, ki pa žal le še dodatno razvršča otroke (glede na standarde znanja) in jih s tem dodatno stigmatizira, označuje in onemogoča enakovredno izobraževanje in vključevanje v družbo. Šola je institucija, ki bi morala bistveno prispevati k zmanjševanju medsebojnih razlik, je prostor, ki bi moral povezovati, vključevati, vzpodbujati vse učence, ne glede na socialno-ekonomski status, izobrazbo in vpliv staršev. Omogočiti rast in napredek vseh otrok je zagotovo temeljna naloga šole. Znebiti se moramo ogroženosti, ki jo prinaša pozicija poraženec-zmago-valec in delati na poziciji zmagovalec-zmagovalec, ki omogoča napredek 212 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ... vseh udeleženih. Vzpodbujajmo samotekmovalnost, ko otrok s samopresojo ugotovi, kje je bil pred časom in kje je sedaj; česa vsega se je naučil, v čem je napredoval; kaj dela sedaj drugače kot je pred časom. Pomembna zmota o tekmovalnosti in primerjanju; ko osebno nihče ne pridobi, če nekdo drug dosega lepe rezultate, sami pa še vedno ostajamo neuspešeni. Zaradi dejstva, da je človek notranje motivirano bitje tudi dvomimo o motivacijskem učinku medsebojne tekmovalnosti. Učenje je proces, znotraj katerega zahteve po uokvirjenem razmišljanju in togosti, nimajo mesta, prav tako ne raba groženj in kritike, ker uničujejo kreativnost vsakega posameznika in s tem seveda njegov napredek in razvoj. V obstoječem šolskem sistemu je teh uničujočih vedenj še vedno preveč. Opravičevanje, da gre za konstruktivno kritiko ne vzdrži, ker kritika je kritika, in kritika je uničujoča. Preveč škode povzročamo, ko se pri sporočanju glede napak usmerjamo na učenca osebno (nisi v redu, ne znaš, si nesposoben.), tudi, če pri tem uporabljamo tako znana in svetovana 'Jaz sporočila'. Tudi tako sporočamo le: 'jaz sem okej', 'ti nisi'; 'tako kot pravim in delam jaz je prav', 'tako kot ti, ni prav'. Naj šolski neuspeh ne bo tudi osebni neuspeh. Bolj smiselno, zlasti pa učinkovito, ker s tem načinom ne uničujemo odnosa, je, da se usmerimo na otrokov izdelek, vedenje ali kar ni bilo najbolje, in se tako ognemo uničujočemu žaljenju, podcenjevanju, vrednotenju in drugim škodljivim vedenjem. Pri otroku naj bi iskali znanje in ne neznanja, ampak diskrepanca med tem v kar verjamemo in med tem kar počnemo, ostaja še vedno velika. Vse to pa pripomore k reprodukciji medsebojnih razlik in k vrednotenju posameznikov, občutkov krivde, nemoči, izključenosti. Čeprav se poudarja pomen socialnopsihološkega vidika pri spremembi šolskega sistema, pa žal ugotavljamo ravno nasprotno; večjo obremenjenost otrok in povečevanje razlik. Če zelo grobo povzamemo rezultate mednarodnih raziskav (TIMSS, PISA), ki se jih udeležujejo slovenske šole, le-ti niso najbolj vzpodbudni, saj kažejo, da je vse manj učenk in učencev, ki jih učenje veseli; raste delež učencev, ki se ne marajo učiti naravoslovja; znanje ni uporabno, preveč je reprodukcije. Otroci so preobremenjeni, pouk ni atraktiven. To so le nekateri pokazatelji neuspešnosti aktualnega šolskega sistema, ki poleg vedno večjih osebnih stisk naših šolarjev, govorijo o potrebi po novih izobraževalnih izbirah. ::PRIMER DOBRE PRAKSE Sicer obsežne in dobronamerne reforme šolskega sistema, kot so bile zastavljene in izvedene v Sloveniji, ne prinašajo želenega učinka. Organizacijske (devetletka, zasebne šole, bolonjski študij.) in strokovne reforme (vzgojno-izobraževalni 213 Anthropos 1-2 (233-234) 2014, str. 195-220 nevenka podgornik pristopi, avtoritativno/permisivno ravnanje z otroki in mladimi), s katerimi si pristojni prizadevajo dvigniti raven znanja in zasledujejo cilje izobraževanja (v Evropski skupnosti sprejeti 'štirje stebri': znati, uporabiti znanje, znati živeti v skupnosti, znati živeti s seboj in s svojo istovetnostjo), ne odgovorijo, na za izvajanje ključno vprašanje, kako doseči te cilje, na kakšen način. Odgovor na to vprašanje smo našli v Glasserjevi kakovostni šoli, imenovani po ameriškemu psihiatru in psihoterapevtu W. Glasserju. V svetu deluje po merilih Glasserjeve dobre šole več šol, pri nas se je za uvajanje teorije izbire v sistem dela v šoli, odločilo kar nekaj šol, vendar je naziv Glasserjeve kakovostne šole v Sloveniji pridobila le OŠ Preserje pri Radomljah. Želeli so razviti koncept, ki bi jih vodil k boljšemu in učinkovitemu poučevanju in vzgajanju. Skladno z aksiomi teorije izbire so se naučili razumeti vedenjske in učne težave svojih učencev, prepoznavati in upoštevati njihove potrebe, opustili so kaznovanje in druga za odnos uničujoča vedenja. Ravnateljica šole opisuje, kaj sedaj počnejo drugače kot so prej: "Naučili smo se, da s tem, ko poskušamo otroke siliti v delo tako, da jih podkupujemo (če boš naredil to, potem boš lahko), kaznujemo, ponižujemo (iz tebe nikoli nič ne bo), grozimo (če ne boš naredil tega, boš dobil opomin), kritiziramo (poglej se kakšen si), nergamo (že spet ti) in se pritožujemo, ne dosežemo zaželenih rezultatov, čeprav smo prej verjeli, da lahko nekoga prisilimo, da bo delal kot hočemo. Bili smo namreč prepričani, da točno vemo, kaj je dobro zanj in da ga moramo pripraviti, da bo to storil. Zgoraj našteta nepovezovalna vedenja skušamo nadomestiti z dogovarjanjem, poslušanjem, vzpodbujanjem, zaupanjem, podpiranjem, spoštovanjem in sprejemanjem. Ne bom trdila, da je enostavno, saj smo leta komunicirali na drugačen način. Ne bom trdila, da se vsak dan in ves čas tako vedemo. Vendar se trudimo in si prizadevamo. Ozaveščamo naša vedenja, popravljamo jih in jih kontroliramo.... Spreminjamo svoj sistem ocenjevanja, saj hočemo, da učenci znajo. Če jim damo nezadostno jim s tem odvzamemo možnost, da bi se naučili za več. Poleg tega ubijemo v njih radovednost in željo po znanju in seveda rušimo samopodobo. To ne pomeni, da ne bo več nobene nezadostne, temveč le to, da damo otroku več možnosti, da doseže boljšo oceno. Tako, kot si jo želi. Vendar mora zanjo izkazati znanje. Nekateri otroci preprosto potrebujejo več časa, drugi drugačne poti do znanja, tretji ne vidijo smisla. Naučili smo se videti to in poskrbeti, da za vsakega otroka poskušamo najti pravo pot" (Kern, 2008). OŠ Preserje priznavajo visoke izobraževalne rezultate, ki se kažejo v številnih zlatih, srebrnih in bronastih priznanjih, ki jih učenci te šole dosegajo na tekmovanjih iz znanja. Šola je znana po izjemno številčnih in kakovostnih raziskovalnih nalogah, ki jih predstavlja na regionalnem in državnem srečanju mladih raziskovalcev. Nadpovprečni pa so tudi njihovi dosežki na vsakoletnem 214 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ... nacionalnem preverjanju znanja. Vse to dokazuje, da so pomisleki, da otroci s takšnim pristopom ne osvojijo predvidenega znanja, neupravičeni. Pravzaprav se s takšnim načinom dela, ko delamo skupaj z njimi in ne le zanje, naučijo in osvojijo mnogo več znanj in veščin. Zlasti te, ki jih naš šolski sistem še vedno ne nudi; kako živeti skupaj z drugimi, kako vzpostavljati in ohranjati dobre odnose, uspešno reševati medsebojne konflikte, kako živeti zadovoljujoče in v sožitju z drugimi. Pri otrocih je potrebno iskati znanje in ne neznanja, prepoznavati njihove ustvarjalne sposobnosti in talente ter spodbujati njihov celostni razvoj. Da bi lahko šolski sistem imenovali pravičen, je potrebno zagotoviti formalno enake možnosti izobraževanja, hkrati pa tudi izravnavati objektivne razlike med učenci. Šolski sistem teh zahtev ne sme uresničevati le na formalnem, institucionalnem nivoju, temveč mora nujno poseči tudi na odnosni nivo. Zato verjamemo v predstavljen vzgojno-izobraževalen pristop, ki po našem mnenju, pomembno prispeva k povečevanju in izenačevanju možnosti in priložnosti v izobraževanju in tako posredno prispeva k zmanjšanju negativnih družbenih pojavov in destruktivnih oblik manifestiranja duševnih stisk ljudi, ki se z izključevanjem srečujejo v realnosti vsakdanjega življenja. ::SKLEP Strateški cilji programa za boj proti socialni izključenosti in revščini na področju vzgoje in izobraževanja so bili vgrajeni v sistemske in vsebinske spremembe na področju šolstva. Republika Slovenija je s prenovo šolskega sistema v vzgojo in izobraževanje vnesla mehanizme, s katerimi želi zagotoviti enake možnost v izobraževanju, povečati socialnointegracijske vloge šole, stopnje vključenosti otrok, mladine in odraslih v izobraževanje, povečati dostopnost do različnih programov, zmanjšati osip, povečati kakovost pridobljenega znanja in zagotoviti raznovrstnost oblik izobraževanja. Posodobljene učne vsebine naj bi posegale na različna področja otrokovega razvoja, na novo vpeljane metode in oblike poučevanja pa omogočale večjo vzgojno vlogo učitelja in učiteljice. Evalvacija kurikularneprenove vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2003: 15) zagotavlja, da so vsi udeleženi (učitelji, učenci in starši) pozitivno sprejeli nivojski pouk in imajo o njem pozitivna stališča. Evalvacija poda sklep, da je nivojska diferenciacija izobraževanja v osnovni šoli ustrezna novost in jo je potrebno kakovostno uresničevati ter še preučevati. Najpogostejša pripomba učencev glede ocenjevanja je, da so razlike med različnimi nivoji pri ocenjevanju prevelike in da je zato težko doseči najvišje 215 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK ocene, da je ocenjevanje prestrogo ter da bi bilo bolje ocenjevati z ocenami od 1 do 5. Razmišljajo o uvedbi desetstopenjske ocenjevalne lestvice. Presenečajo rezultati o medvrstniških odnosih in prijateljstvu med učenci, ki kažejo, da so uspeli obdržati prijateljske odnose tako v matičnih razredih kot tudi oblikovati dobre medsebojne odnose v nivojskih skupinah. Iz tega zaključijo, da nivojski pouk v splošnem ni negativno deloval na socialno življenje učencev v matičnem razredu. Evalvacija tudi ugotavlja, da nivojski pouk na samopodobo učencev na nižji ravni zahtevnosti ni vplival negativno, saj so ti učenci samopodobo v dvoletnem obdobju ohranili na enaki ravni. S to ugotovitvijo zavračajo pogoste, po našem mnenju tudi upravičene, pomisleke nekaterih, da bodo učenci zaradi nivojskega pouka prikrajšani ravno na emocionalnem področju (ibid: 15-17). Dvome individualiziranega zapisovanja ocen potrjuje evalvacija spričeval, ki je pokazala, da ima v prvem razredu več kot dve tretjini spričeval (68.5 %) zapise z individualiziranimi ocenami, v drugem razredu pa je takšnih le nekaj več kot polovica spričeval (50.8 %). Nekaj več kot 40 odstotkov zapisov ocen prvega in drugega razreda je takšnih - pri spričevalih drugega razreda je takšnih skoraj polovica - da iz njih ni viden individualni napredek učenca pri doseganju ciljev oz. standardov znanja; to kaže na precejšen odstotek neustreznih zapisov ocen (Evalvacija opisnega ocenjevanja..., 2004 : 11). S križanji rezultatov so ugotovili, da ima v celotnem vzorcu le nekaj več kot desetina (11,5 %) spričeval individualizirane zapise ocen in obenem opisujejo (zgolj) učenčev napredek pri doseganju ciljev oziroma standardov znanja - torej dajejo kakovostno oceno, ki ustreza normativnim določilom pravilnika o ocenjevanju znanja. Evalvatorji so ugotovili, da za spričevala z individualiziranimi ocenami velja, da je bolj verjetno, da ocena vključuje tudi oceno nepreverljivih ciljev ter opise učenčevega vedenja in/ali lastnosti. Križanje rezultatov je pokazalo, da kar 80,4 % spričeval z individualiziranimi ocenami vključuje bodisi vrednotenje po enem od obeh kriterijev bodisi po obeh skupaj (ibid: 15). Pregled spričeval oddelkov kot celot je pokazal, da si učitelji "pomagajo" pri zaključnih opisnih ocenah tudi tako, da si pripravijo določene vzorce zapisov ocen, te pa potem bolj ali manj prilagojene uporabljajo pri zaključni oceni posameznega učenca. To je s stališča sprejetih rešitev napačno, ker izhodišče za izdelavo ocene pri takšnih vzorcih ni znanje posameznega učenca. Ker je izkazano znanje učenca pri takšnem pristopu ocenjeno tako, da je "uvrščeno" v vnaprej pripravljen opis doseženega cilja oziroma standarda znanja, postopek vodi v manj individualizirane zapise opisnih ocen. Tako nedefinirano opisno ocenjevanje znanja se sprevrže v "vrednostne sodbe, ki otroke vsaj tako sti-gmatizirajo kot tisto, čemur smo se želeli izogniti z odpravo številčnih ocen" 216 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ... (ibid: 15-16). Stigmatiziranje in vrednotenje otrokove osebnosti znotraj šolskega sistema potrjuje podatek, da več kot polovica spričeval (55,6 %) vključuje poleg opisa izkazanega znanja tudi enega ali več zapisov, ki opisujejo učenčeve lastnosti in/ali vedenje (nemirnost, moteče vedenje, prijaznost ...) in/ali dajejo implicitne vrednostne sodbe o učencu (ibid: i3). Evropska priporočila za individualizacijo in diferenciacijo pouka opozarjajo na nujnost upoštevanja vsakega posameznika, njegove sposobnosti, interese in pričakovanja, kar omogoča vključenost in zagotavlja uspeh vsakega učenca. 217 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEYENKA PODGORNIK ::LITERATURA Aralica, V. (2003): Družbena neenakost v procesu tranzicije Slovenske družbe. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Avsec, T. (1999): Romski otrok. Različnim otrokom enake možnosti. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Bezenšek, J. (2003): Vpliv revščine in socialne izključenosti na izobraževanje nadarjenih. V: Pedagoška obzorja, letnik 18, številka 3-4. Cvahte, B. (2004): Realnost človeških stisk v pobudah varuhu človekovih pravic. V: Gornik, J. (ur.): Zbornik 1. posveta na temo Revščina in socialna izključenost oziroma vključenost. Portorož: Urad Republike Slovenije za mladino, Mladinski svet Slovenije, str.: 111-115. Črnak Meglič, A. (2008): Obraz revščine. Interno gradivo. Inštitut RS za socialno varstvo. Duffy, K. (1998): Opportunity and Risk: Trends of Social Exclusion in Europe. Councile of Europe: Strasbourg. Dopolnilo nacionalnega poročila o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2006 — 2008. (2007). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Javornik, J. S. (2006): Konceptualna izhodišča. V: Socialni razgledi. Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, str. 8 — 12. Kavkler, M. (2004): Izobraževalna uspešnost kot pogoj za zmanjševanje revščine. V: Gornik Jože (ur.): Zbornik 1. posveta na temo Revščina in socialna izključenost oziroma vključenost. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za mladino, Mladinski svet Slovenije, str. 125-128. Klančišar, M. (2004): Revščina otrok. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Košak Babuder, M. (2006): Kako pretrgati začarani krog revščine v izobraževanju. V: Sodobna pedagogika, Letnik/VOL. 57/123, posebna številka, str. 94-107. Kramberger, A. (199): Vpliv družine na izobrazbene dosežke potomcev v Sloveniji. V: Mandic, S. (ur.): Kakovost življenja. Stanja in spremembe. Ljubljana: Znanstvena knjižnica FDV. Lesar, I. (2005): Odziv Slovenskih učiteljev na otroke priseljencev iz bivše Jugoslavje. V: Dve domovini, št. 22. Znanstvenoraziskovani center SAZU, Inštitut za Slovensko izseljenstvo. Makarovič, J. (1984): Družbena neenakost, šolanje in talenti. Maribor: Založba Obzorja. Makarovič, J. (1985): Odkrivanje talentov. Ljubljana: Mladinska knjiga. Medvešek, M. (2006): Vloga vzgojno-izobraževalnega sistema v procesu družbenega vključevanja/ izključevanja potomcev priseljencev v Sloveniji. V: Socialna pedagogika, letnik/vol. 57/123, posebna številka, marec, str. 124-149. Medvešek, M. (2007): Kdo so potomci priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije? V: Razprave in gradivo. Ljubljana, št. 53-54. Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju za obdobje 2005-2010. (2004). Vlada RS, Ljubljana. Peček, M. (2005): Je osnovna šola v Sloveniji pravična in poštena:. Primer izseljenskih otrok iz bivše Jugoslavije. V: Dve domovini, št. 22. Znanstvenoraziskovani center SAZU, Inštitut za Slovensko izseljenstvo. Rapuša Pavel, J. (2005): Ranljivost mladih pri soočanju z brezposelnostjo. V: Socialna pedagogika, vol . 9, št. 3, str. 329 - 360. Razdevšek Pučko, C.... [et al.] (2002): Identifikacija kriterijev za vrednotenje pravičnosti v izobraževanju : zaključno poročilo. Ljubljana : Pedagoška fakulteta. Rener, T. (2007): Globalizacija, individualizacija in socialna izključenost mladih. V: Kajzer, A. (ur.): IB Revija za strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja, št. 2/letnik XLI, str. 40-49. Smerdu, F. (1999): Predstavitev projekta Problematika zaposlovanja Romov v občini Novo mesto. Izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Stvarnik, J. (1998): Okrogla miza o uresničevanju šolske zakonodaje na področju izobraževanja romskih otrok. Romski zbornik II. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Toličič, I., Zorman, L. (1977): Okolje in uspešnost učencev. Ljubljana: DZS. 218 VLOGA REVŠČINE IN SOCIALNE IZKLJUČENOSTI NA PRIDOBIVANJE IZOBRAŽEVALNIH IN PSIHOSOCIALNIH ... Trbanc, M. (1996): Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosti. V: Svetlik, I. (ur.): Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, str. 287-310. Ule M., Rener T., Mencin M.,Tivadar B. (2000): Socialna ranljivost mladih. Maribor: Aristej. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 14/2003 — uradno prečiščeno besedilo, 34/2003 in 79/2003). The Construction and Use of Level of Living Indicators. (1996). V: Analiza revščine slovenskih gospodinjstev na podlagi podatkov iz ankete o porabi gospodinjstev v letu 1993. Ljubljana: Statistični urad RS. Program boja proti revščini in socialni izključenosti. (2000). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. ::ELEKTRONSKI VIRI 1. Apohal Vučkovič, L.......[et al.]. (2002): Izvajanje strategije socialnega vključevanja s poročilom o uresničevanju programa boja proti revščini in socialni izključenosti. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.mddsz.gov.si/ fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdfStrategija_socialnega_vkljucevanja.pdf Barle Lakota, A.......[et al.]. (2004): Strategija razvoja in izobraževanja Romov v Sloveniji. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/ razvoj_solstva/projekti/enake_moznosti/072i_strategija_Romi.doc Intihar, S. (2007): Kazalniki socialne povezanosti, 2004 - začasni podatki. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=i2i3 Kern, Ana N. (2008): Uvajanje teorije izbire. Naša pot do Glasserjeve kakovostne šole. Povzeto 30. maja 2009 s strani http://www.ospreserje.si/index.php?option=com_content&task=view&id=ii 2&Itemid=270 Klopčič, V.: Projekt CRP "Romi v procesih evropske integracije/razvoj modelov izobraževanja in usposabljanja Romov za povečanje rednega zaposlovanja", vsebinsko poročilo. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.inv.si/procilo.doc.doc28.22 Ule, M., Rener, T. (2007): Dekonstrukcija mladine, nova tveganja in iskanje varnosti. URL = http:// www.uradzadroge.gov.si/projects_docs/Dekonstrukcija%20mladine_.pdf Aktivno prebivalstvo (po Anketi o delovni sili), Slovenija. Statistični urad RS. Povzeto 30.5.2009 s strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=i55i Anketa o življenjskih pogojih, eu-SILC, Slovenija, 2005 - začasni podatki, Prva objava. Statistični urad RS. Povzeto 23. maja 2009 s strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=846 Evalvacija kurikularne prenove vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. (2003): Poročilo o rezultatih evalvacijskih študij, zaključenih do konca leta 2002. Ljubljana : Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad RS za šolstvo. Povzeto 5. junija 2009 s strani http://www.mss.gov.si/si/ delovna_podrocja/razvoj_solstva/evalvacija_vzgojno_izobrazevalnih_programov/ Evalvacija opisnega ocenjevanja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. (2004): Zaključne opisne ocene ob koncu prvega in drugega razreda devetletne osnovne šole (sklepno poročilo evalvacijske študije). Ljubljana : Pedagoška fakulteta, Filozofska fakulteta. Povzeto 5. junija 2009 s strani http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/ razvoj_solstva/evalvacija/200i/Porocilo_Evalvacija_poprava2.pdf Izobraževanje otrok romske etnične skupnosti. (2007): Statistični urad RS. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=ii60 MDDSZ in predsedovanje Svetu EU. Prednostne naloge. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.mddsz.gov.si/index.php?id=i2068 Meddržavne selitve po državljanstvu, Slovenija, letno. Statistični urad RS. Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp 219 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 195-220 NEVENKA PODGORNIK Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja 2006-2008. (2006): Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Povzeto 20. maja 2009 s strani http:// www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/npsszsv_06_08_slo.pdf Skupni memorandum o socialnem vključevanju (JIM-Joint Inclusion Memorandum). (2003). Povzeto 20. maja 2009 s strani http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/ dokumenti__pdf/jim.pdf Vpis študentov v terciarno izobraževanje v študijskem letu 2007/08. Statistični urad RS. Povzeto 5. junija 2009 s strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=i568 220 RECENZIJE REVIEWS Avgust Lešnik BORIS RUTAR (2012): MILITARIZEM - DRUGA STRAN GLOBALIZACIJE. LJUBLJANA: ZNANSTVENA ZALOŽBA FILOZOFSKE FAKULTETE (ZBIRKA DELA / ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO). 223-227 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO AŠKERČEVA 2 SI-I000 LJUBLJANA E-MAIL: AVGUST.LESNIK@FF.UNI-LJ.SI ÂNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 223-227 AVGUST LEŠNIK recenzija 355.oi5:339.97''2o" Pričujoče delo sociologa dr. Borisa Rutarja1 je druga objavljena knjiga v zbirki Dela,2 ki jo izdaja Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.3 Avtor obravnava, kot je razvidno iz naslova, nadvse aktualno in teoretično relevantno družbeno vprašanje, tako v globalnem kot tudi v nacionalnem pomenu. Uvodoma je potrebno opozoriti na izvirnost pristopa B. Rutarja k dani problematiki, ki temelji na spoznanju, da je militarizem potrebno raziskovati (tudi) s sociološkega zornega kota, kajti koncept militarizma — kot poudarja — se je razvil zaradi specifične kulture civilne družbe, ne pa zaradi posebnosti institucij države. Ne gre namreč prezreti, da militarizem vznikne ob vprašanju zagotavljanja varnosti družbe, vendar ne v obliki institucionalnega nasilja nad civilno družbo, temveč v specifičnih kulturnih vzorcih civilne družbe same. Knjiga, ki je pred nami, je vsebinsko razdeljena na dva medsebojno povezana problemska sklopa. V prvem se avtor (skozi poglavja: Družbeni koncepti zagotavljanja varnosti — pogled v zgodovino, Razprave o militarizmu, Klasični militarizem — kritična analiza) osredotoča na analizo relevantnih družbenih procesov v obdobju klasičnega militarizma, medtem ko v drugem (skozi poglavja: Časglobalizacije in njene posledice, Globalizacija in mir, Temna stran globalizacije, Globalizacija in militarizem, Postmilitarizem) analizira vojaška in varnostna vprašanja v procesu globalizacije. Pričujoča delitev je nedvomno smiselna, če imamo v vidu spremembo paradigme nacionalne države v procesu globalizacije, pa tudi novo 'varnostno Rutar je diplomiral iz zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Podiplomski študij je nadaljeval na Oddelku za sociologijo FF v Ljubljani, kjer je leta 2002 magistral (Sociološkipogledi na zagotavljanje varnosti družbe v pogojih militarizma; mentor: prof. dr. Avgust Lešnik) in leta 2008 dosegel doktorat znanosti s področja socioloških znanosti (Problemi militarizma v času globalizacije; mentor: prof. ddr. Rudi Rizman, somen-torica: prof. dr. Ljubica Jelušič). Raziskovalni predmet njegovega znanstvenega zanimanja je preučevanje civilno vojaških razmerij v avtoritarnih, totalitarnih in demokratičnih družbah, v navezavi s sociologijo vojske, vojaško industrijskim kompleksom, kot tudi z globalizacijo, civilno družbo in ideologijo; pri svojem raziskovalnem delu uporablja interdisciplinarni pristop: sociološki, politološki, zgodovinski, civilno-vojaški; v kontekstu slednjega ne gre prezreti, da pri svojih teoretskih izvajanjih koristno uporablja tudi znanja, pridobljena (v zadnjih 20-ih letih) na usposabljanjih ter poklicnem delu na domačih in tujih vojaških ustanovah. 2Kot prva je izšla knjiga Marjana Horvata: Evropska identiteta v procesih globalizacije (2010). "Zbirka Dela je namenjena objavi študij mladih raziskovalcev in raziskovalk, ki predstavljajo znanstveno odlične sociološke razprave in ki naj služijo kot študijska literatura ter spodbuda pri lastnem raziskovanju vsem študirajočim sociologom in sociologinjam. Kriteriji izbire del za objavo so analitska poglobljenost, metodološka doslednost, družbena kritičnost in humanistična kreativnost pri obravnavanju izbrane sociološke problematike. S temi kriteriji je določeno tudi poslanstvo zbirke: promoviranje prodorne mlade znanstvene publicistike, ki tvorno prispeva k razvoju slovenske sociološke misli" (Beseda urednice prof. dr. Ksenije Vidmar Horvat: ibid., str. 5). 3Oddelek za sociologijo izdaja publikacije v petih knjižnih zbirkah: Zvezki, Dela, Portreti, Album in Prevodi. Glej: http://www.sociologija.si/publikacije/. Militarizem - druga stran globalizacije 224 BORIS RUTAR (2012): MILITARIZEM - DRUGA STRAN GLOBALIZACIJE. LJUBLJANA: ZNANSTVENA ZALOŽBA . arhitekturo' v začetku 21. stoletja, natančneje po 11. septembru 2001, ki je med drugim odprla tudi vprašanje 'usode' nacionalne države in njene varnosti v pogojih globalizacije; seveda pa sodobnega militarizma ni moč razumeti brez kritičnega soočenja s klasičnim. Kot rečeno, v prvem vsebinskem sklopu so v ospredju avtorjevega zanimanja koncepti varnosti in militarizma oziroma analiza militarizma kot družbenega pojava. V razpravi o varnosti v pogojih nacionalne države in nacionalizma ugotavlja, da so v Evropi 19. stoletja obstajali trije pogledi na zagotavljanje družbenega reda: konservativni, liberalni in nacionalistični. Če je konservativni pogled zagovarjal ohranitev instituta 'kralja' in 'cerkve' pred grozečo nevarnostjo revolucij, je liberalni zagovarjal socialni in ekonomski napredek človeštva nasploh, nacionalistični pogled pa nacionalno osvoboditev, ki naj privede do trajnega reda in miru med narodi. Nasproti sta si potemtakem stali ideologiji liberalizma in konservatizma; prva je zagovarjala zagotavljanje varnosti na principih humanizma in demokracije, medtem ko je druga temeljila družbeno varnost na konceptu nacionalne države, reda in tradicije.4 In ravno zagotavljanje družbenega reda je postala paradigma nacionalne države, poudarja avtor, saj je s svojo institucionalizacijo država prevzela nadzor nad ekonomijo in družbo, pri tem pa se je hkrati oprla na nacionalizem. Še več, institucionalizacija nacionalizma v podobi nacionalne države je mogoča le v odnosu do drugih nacij in njihovih držav, saj ima le tako konstituiranje nacionalne države smisel. Hkrati opozarja, da je bila glavna paradigma klasične socialne teorije ideja, da se bodo - pod vplivom moderne - vojne in vojskovanje med državami (in s tem povezana vojaška kultura) nadomestile z miroljubnim industrializmom. Takšna družba brez vojn naj bi bila oblikovana v okviru demokratičnega tržnega kapitalizma, ki so ga propagirali in utemeljevali liberalci ali pa v okviru mednarodnega socializma, ki so ga utemeljili in propagirali marksisti. Obema teorijama ni v celoti uspelo uresničiti idejo, saj je obema na poti stala institucija nacionalne države, ki je pod svoje okrilje vzela oboroženo vojaško silo ter se s tem opremila z institucijo, ki v svojem bistvu generira konfliktna, izključujoča in agresivna mednarodna razmerja. Nacionalna država je bila v 19. in 20. stoletju edini okvir družbenega dogajanja. Ekonomski sistem (kapitalizem) ter ideološki sistem (nacionalizem) sta prignala institut nacionalne države v pogoje njene lastne totalnosti. V prvi polovici 20. stoletja se tako razvijejo izjemni odnosi med družbo in njeno vojaško kulturo. V kontekstu 'totalne vojne' so družbe postale militarizirane, vojna pa, na svoj način, socializirana, poudarja B. Rutar. V nadaljevanju avtor utemeljeno opozarja na težavnost definiranja militarizma. Na podlagi referenčne literature ugotavlja, da poskušajo avtorji definirati pojav militarizma skozi posebno prizmo, ki jo sestavlja takšno ali drugačno svetovnonazorsko prepričanje, razumevanje evolucije družbenih odnosov in pa želja po etiketiranju posameznih stanj. Tako so sovjetski avtorji definirali militarizem kot izključno kapitalistični produkt, zahodni avtorji kot produkt totalitarizma, nekateri kot pojav tribalizma, drugi spet kot družbeno neskladje. Povedano konkretno, pri poskusu oblikovanja natančnih definicij militarizma nastanejo metodološke težave, saj se izraz militarizem uporablja predvsem za opisovanje konkretnih pojavov oziroma stanj, medtem ko se z militarizacijo ali militarizirano družbo označuje proces. V tem kontekstu se avtor postavi na stališče, da šele določitev temeljnih izhodišč - prvič, da se militarizem nanaša na vsakokratne družbenopolitične razmere, in drugič, da je potrebno 4Natančneje: nasproti sta si stala Kant in Clausewitz, prvi avtor teorije o trajnem miru med demokratičnimi nacijami, drugi avtor pragmatične doktrine upravljanja vojaških zadev v korist države. 225 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 223-227 AVGUST LEŠNIK militarizmu določiti njegov antipod (op. 'čisto' demokracijo) — omogoča objektivno razpravo o militarizmu v konkretnem zgodovinskem okviru. Tako ugotavlja, da predindustrijske družbe poznajo drugačne vrste militarizma oziroma sorodni družbeni pojav, nikakor pa ne gre za militarizem kot odnos med različnimi družbenimi institucijami. Iz tega izhaja, da je militarizem vezan izključno na obstoj posamezne nacionalne države, da torej ni idejno univerzalen, kar argumentira z dejstvom, da gre pri militarizmu bolj za vprašanje kulture in idej kot pa za vprašanje institucij in centrov moči. Hkrati ugotavlja, da je pri obravnavi militarizma potrebno opredeliti časovni okvir in družbene pogoje tega pojava. Če strnemo vse te različne definicije in opise, potem je militarizem — poudarja avtor — predvsem oznaka za: težnjo po uporabi vojne pri reševanju mednarodnih sporov, uzurpacijo politične moči s strani vojaške organizacije, neproporcionalno uporabo resursov države v korist vojaške organizacije, vpliv in način vojaškega mišljenja na civilni sektor družbe. Ob povedanem opozarja: "če želimo militarizem obravnavati sistemsko in kot del družbene kulture, torej več kot le politično oznako, moramo nujno upoštevati obstoj vseh elementov militarizma hkrati" (str. 72); pri tem se sklicuje na vzorčni primer Prusije v 19. stoletju. Seveda pa ne gre prezreti niti posebnih pogojev, ki omogočajo vznik in razmah militarizma v posamezni družbeni skupnosti; ti pogoji zajemajo elemente podporne strukture, ideološki podporni sistem ter medijsko podporo. V drugem sklopu se B. Rutar osredotoča na pojavne oblike militarizma v sedanjem globalizacijskem času. Temeljno vprašanje, ki si ga je avtor v tem kontekstu zastavil je, ali obstaja tudi vojaški vidik globalizacije? Na podlagi opravljenih analiz odgovarja pritrdilno, saj ugotavlja, da v sodobnem diskurzu globalizacija praviloma ni povezana s politično-voja-škim vidikom, temveč se večinoma nanaša na ekonomski fenomen; skratka, prikazuje se kot apolitična in zdi se, da teorije globalizacije namerno izpuščajo politično-vojaški vidik. V prid svoji trditvi analizira novo podobo države v procesu globalizacije (prehod iz keynesianske-ga — Welfare modela ekonomske politike /socialna naravnanost modela, oprtega na zaprto nacionalno ekonomijo/ v neoliberalni schumpeterjanski — Workfare model, za katerega je značilen princip tekmovalne, konkurenčne države) ter še posebej njeno vlogo v zagotavljanju varnosti. Resda sta ekonomski in 'duhovni' del globalizacije prinesla svetu nove možnosti, ga povezala in sprostila, toda na drugi strani sta — pod pretvezo 'liberalnih idealov' — povečala razlike med bogatimi in revnimi ter hkrati ustvarila številne eksistencialne probleme (čezmerno potrošništvo, neobvladljive migracije, krčenje socialne države itd.). Nič bolje ni na področju varnostnih zadev; medtem ko je globalizacija z idejo o 'demokratičnem miru' in postmilitarizirani družbi napovedovala miroljubnost in možnost nastanka globalne civilne družbe, je v praksi spremenila vojaške organizacije in varnostne strukture posameznih držav v institut 'spopada civilizacij'. Tako dihotomija, značilna za obdobje globalizacije, niha med 'teorijo o demokratičnem miru', ki predvideva pacifikacijo svetovnih trenj ter teorijo 'imperija' (supra nacionalne oblasti), ki razume globalizacijo kot unilateralen pojav ter enkratno priložnost za uveljavljanje globalnega, vendar tudi centraliziranega sveta (op. po meri ZDA).5 Te spremenjene okoliščine, poudarja avtor, vsekakor terjajo teoretsko osvetlitev problema militarizma v sodobnem globaliziranem času, še posebno, ker se je morala novim svetovnim 5Zopet si nasproti stojita Kant in Clausewitz: na eni strani Kantova teorija o trajnem miru, tokrat reciklirana v t. i. teorijo o demokratičnem miru, ki pojmuje globalizacijo kot udejanjanje idealov o miru, demokraciji in prosti trgovini, in na drugi strani Clausewitzeva doktrina, zdaj reciklirana v t. i. teorijo modernizacije, ki jo je npr. zaznati v ideologiji vojne proti terorizmu, spopadu civilizacij ter graditvi imperija. 226 BORIS RUTAR (2012): MILITARIZEM - DRUGA STRAN GLOBALIZACIJE. LJUBLJANA: ZNANSTVENA ZALOŽBA . razmeram prilagoditi vojaška organizacija. Slednja se je iz branilke "ozemeljske celovitosti in integritete" lastne države spremenila v varnostno organizacijo, vpeto v mednarodni sistem. V tem kontekstu se tudi filozofsko vprašanje o varnosti in svobodi v času globalizacije zastavlja drugače. V sistemu suverenih nacionalnih držav je bila namreč ohranitev svobode pogoj za zagotavljanje varnosti. Toda v času globalizacije to ni več pogoj, saj se svoboda zagotavlja z ekonomsko ekspanzijo in ne z vojsko; potemtakem ostane temeljna skrb državljanov varnost brez svobode oziroma varnost brez boja za svobodo. Natančneje — vojska ni več tista, ki zagotavlja svobodo, in vir ogrožanja ni več sosednja država s svojo vojaško močjo; zato ne moremo več govoriti o (klasičnem) militarizmu, ki je vezan na strukturo nacionalne države in ideologijo nacionalizma. Svobodo nacije namreč po novem zagotavljajo ekonomski subjekti, ki dobiček za povečevanje blaginje nacije ustvarjajo predvsem na tujih trgih. Potemtakem je pravilneje govoriti o elementih imperializma in o določeni vlogi vojaške organizacije pri tem (zavarovanje ekonomskih interesov posamezne nacije), poudarja avtor. Glede na spremenjeno pojmovanje varnosti smo priča tudi nenehnim poskusom strokovno opredeliti in "znanstveno podpreti" nove oblike vojskovanja. Tako se po 11. septembru 2001 v javni retoriki uveljavi izraz asimetrično vojskovanje, ki se v prvi vrsti nanaša na teroristično delovanje (gre za prvi izraz, ki v svojem pomenu vključuje terorizem). Osnova razumevanja nove ideologije militarizma je tako skrita v pojmu asimetrično vojskovanje. Po eni strani se ta pojem (neupravičeno) nanaša na vse, od kriminalnih združenj, osvobodilnih gibanj in klasičnega antikolonialnega odpora, po drugi strani pa sili Zahod k novemu organiziranju in povezovanju, da bi se uspešno branil pred temi novimi izzivi. Asimetričnost nasprotnika kot ideološkega nastavka, poudarja avtor, ne pomeni samo njegove raznolikosti, temveč predvsem njegovo sposobnost boja z nedovoljenimi, umazanimi in nemoralnimi sredstvi in načini. Če je demonizacija nasprotnika do nedavnega predstavljala predvsem njegovo sposobnost množične in tehnološko opremljene vojske, ki je pripravljena zavzeti našo državo, potem današnji asimetrični nasprotnik streže po naših vrednotah. Demonizirani nasprotnik tako prisili lastno ljudstvo, da iz občutka strahu pred izgubo svobode podeli koncesije oblastnikom pri zagotavljanju varnosti. To je tista past, ki je skupna klasičnemu in globalizacijskemu militarizmu; razlika je le v tem, da je v klasičnem prevladovala ideologija obrambe nacije (ozemeljska svoboda), v sodobnem pa prevladuje obramba interesov in vrednot (prvenstveno po blaginji in šele posledično po svobodi), poudarja dr. B. Rutar v zaključku svoje študije. 227 NAVODILA AVTORJEM 229-232 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 229-232 Časopis Anthropos zavzema mesto osrednje slovenske znanstvene revije za interdisciplinarno in transdisciplinarno povezovanje humanistike in družboslovja ter njunih jedrnih strok, predvsem filozofije in psihologije. Pri tem revija ohranja in spodbuja tudi dialog z drugimi disciplinarnimi področji, npr. naravoslovjem, medicino idr. V svoji vsebinski usmeritvi revija objavlja in bo objavljala vrhunske domače in mednarodne znanstvene izsledke s področja filozofije in psihologije, drugih humanističnih, družboslovnih strok ter še zlasti znanstvene prispevke, usmerjene k interdisciplinarno ali transdisciplinarno obravnavanim aktualnim tematikam, ki presegajo disciplinarne okvire in vključujejo vsa znanstvena in strokovna področja. Jedro revije predstavljajo izvirni znanstveno raziskovalni članki iz omenjenih področij (tako empirični kot teoretsko pregledni). Anthropos je uradni časopis Slovenskega filozofskega časopisa in Društva psihologov Slovenije. Prispevke je treba oddati v dveh izvodih tipkopisa (besedilo z dvojnim razmakom, podatki o avtorju, povzetek, opombe in literatura z enojnim razmakom) na naslov uredništva (Anthropos, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) in po elektronski pošti na naslov: anthropos@ guest.arnes.si. Uredništvo po prejemu tipkopisa in elektronske verzije avtorja po elektronski pošti obvesti o prejemu prispevka, ki gre v recenzentski postopek. Avtor je o sprejemu ali nesprejemu prispevka v objavo obveščen predvidoma v času do 3 mesecev po prejemu članka. V istem času avtor prejme elektronsko pismo, v katerem ga uredništvo obvesti o morebitnih nujnih in priporočenih popravkih, po potrebi se lahko od avtorja zahteva vnovičen jezikovni pregled besedila. Avtor mora vrniti popravljen prispevek v roku 7 dni. Po objavi prispevka avtor prejme 1 izvod časopisa na domači ali delovni naslov in separat prispevka v elektronski obliki na elektronski naslov. Uredništvo članek opremi tudi z udk vrstilcem, prispevki pa so razvrščeni v naslednje kategorije: - Izvirni znanstveni članek vsebuje izvirne rezultate lastnih raziskav, ki še niso bili objavljeni. Članek je recenziran. Avtor se z izjavo obvezuje, da prispevka ne bo objavil drugje. - Strokovni članek prikazuje rezultate strokovnih raziskav. Tudi ti prispevki so recenzirani in avtor se z izjavo obveže, da prispevka ne bo objavil drugje. - Pregledni članek imajo značaj izvirnih del. To so natančni in kritični pregledi literature iz posameznih zanimivih strokovnih področij. - Poročilo vsebuje krajše znanstvene informacije o zaključenih raziskovanjih ali kratek opis strokovnih in znanstvenih srečanj. Taki prispevki naj vsebujejo od 3000 do 7500 znakov. - Strokovna recenzija predstavlja znanstvenokritično ovrednotenje relevantnih objavljenih znanstvenih knjig. Prispevki naj vsebujejo od 3000 do 7500 znakov. Prispevki so lahko napisani v slovenskem ali v enem od svetovnih jezikov. Obsegajo lahko do 2 avtorski poli (60.000 znakov) in morajo biti pregledno strukturirani, po potrebi tudi z vmesnimi naslovi. Naslov (in podnaslov, kadar je to potrebno) prispevka mora jasno odražati njegovo vsebino. ::NASLOVNA STRAN TIPKOPISA NAJ VSEBUJE: - naslov in podnaslov prispevka v slovenskem in enem od tujih jezikov - ime in priimek avtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov inštitucije, kjer je zaposlen oz. domači naslov 230 NAVODILA AVTORJEM - povzetek v slovenščini in enem svetovnem jeziku, dolžina do 120 besed, s ključnimi besedami v slovenščini in tujem jeziku, do 7 ključnih besed (če je prispevek napisan v tujem jeziku, avtor pošlje povzetek v tujem jeziku, uredništvo pa poskrbi za prevod povzetka v slovenski jezik) - na dnu strani naslednjo izjavo: "Prispevek ni bil oddan v objavo drugje v identični ali podobni obliki, niti ne bo v prvih treh mesecih po oddaji na uredništvo časopisa Anthro-pos." ::NASLEDNJA STRAN TIPKOPISA NAJ VSEBUJE: - naslov in podnaslov prispevka - povzetek v slovenščini s ključnimi besedami v slovenščini (oziroma za avtorje, pišoče v tujem jeziku, povzetek v tujem jeziku) Naslov in podnaslovi so tipkani polkrepko, naslovi knjig v kurzivi, naslovi člankov z uporabo "dvojnih navednic". Odstavkov se ne ločuje s prazno vrstico. Za označitev novega odstavka se uporablja tabulatorski zamik v desno. Grafično oblikovanje (slog, okviri, številčenje strani) se ne uporablja. Glavno besedilo je napisano v pisavi Times New Roman v velikosti 12, sprotne opombe pisavi Times New Roman v velikosti 10. Vsebinske opombe se navajajo pod črto, ravno tako bibliografski navedki, če citat presega 40 besed (glej tipske primere spodaj). Če citat ne presega 40 besed, so navedki vključeni med besedilo v skrajšani obliki na koncu citata (primer: Veber, 1999: 12). Vsa citirana literatura mora biti s popolnimi podatki navedena na koncu članka v poglavju "Literatura". Bibliografske navedbe morajo biti razvrščene po abecedi avtorjev ter po letu izdaje, kadar gre za več del istega avtorja, omejiti pa se morajo na tista besedila in avtorje, ki v prispevku služijo kot neposredna referenca. Posamezne tipe bibliografskih virov navajamo na naslednji način: ::KNJIGA Nietzsche, F. (2005): Vesela znanost. Ljubljana: Slovenska matica. ::ZBORNIK Vogrinc, J., Rošker S., J. in Saksida, A., (ur.) (2000): Prestop: Spominski zbornik Iztoka Sakside-Saxa. Ljubljana: ziff. ::ZBORNIK, PRISPEVEK Held, K. (1997): "Grundbestimmung und Zeitkritik bei Martin Heidegger." V: Papenfuss, D. in Pöggeler, O. (ur.): Zur philosophischen Aktualität Heideggers. Frankfurt am Main: Vittorio Klosterman, str. 31-57. ::ČLANEK V REVIJI: Barbaric, D. (1997): "Človek v noči." V: Phainomena, VI/19-20, Ljubljana: Nova revija, str. 126-144. ::INTERNETNI PRISPEVEK Fredrickson, B. L. (2000): "Cultivating positive emotions to optimize health and well-being." V: Prevention & Treatment, 3, Article 0001a. Povzeto 20. novembra 2000 s strani http://journals.apa.org/prevention/volume3/pre0030001a.html. 231 ANTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 229-232 ::Za bibliografske navedke v opombah uporabljamo naslednjo tipologijo: Descartes, R. (1988): Meditacije, Ljubljana: Slovenska matica, str. 34-35. Barlow, D. H. & Lehman, C. L. (1996): "Advances in the psychosocial treatment of anxiety disorders." V: Archives of General Psychiatry, 53, str. 730. Prav tam, str. 45. Prispevke, ki ne bodo ustrezali omenjenim kriterijem, bo uredništvo prisiljeno zavrniti. Uredništvo tipkopisov ne vrača. 232 INSTRUCTIONS FORAUTHORS 233-235 ÁNTHROPOS 1-2 (233-234) 2014, STR. 233-235 Anthropos journal is the leading Slovenian scientific journal of interdisciplinary and trans-disciplinary orientation, bringing together human and social sciences, with philosophy and psychology as its core disciplines. The journal also encourages dialogue with other scientific fields, such as natural sciences, medicine etc. It publishes top national and international original scientific research results from the field of philosophy, psychology and other human and social sciences, and especially scientific contributions of interdisciplinary orientation, keeping up with relevant scientific research in Slovenia and around the world. Anthropos is the official journal of the Slovenian Philosophical Society and Psychological Society of Slovenia. Authors should send two print copies (text with double spacing, author's data, abstract, footnotes and literature with single spacing) to the editorial surface address (Anthropos, Aškerčeva 2, si-1000 Ljubljana) and email address: anthropos@guest.arnes.si. After receiving both typescript and electronic version of the proposed contribution, the editorial board sends author an e-mail confirming the submission of contribution which then enters the review process. Author is informed of the reviewers' decision within 3 months (may vary due to unforseeable circumstances) after submission. Author may be requested to do the proof-reading of the text if contribution fails to meet the lay-out and language quality standards. The author's response, with or without corrections, should be sent within 7 days. After publication, one issue of journal is sent to author's surface address, as provided on the first page of proposed contribution, and an electronic offprint to the provided electronic address. Contributions can be written in Slovene or any major foreign language, and should not exceed 10.000 words (60.000 characters). ::THE FIRST PAGE SHOULD CONTAIN: - title and subtitle of contribution - name(s) of author(s), surface and email address - a 100-120 word abstract in Slovene and any major foreign language, a list of up to 7 key words in Slovene and foreign language (if contribution is written in foreign language, author provides abstract in the foreign language and the editorial board provides the translation of abstract and key words into Slovene) - affirmation of exclusive submission at the page bottom: "This paper has not been submitted elsewhere in identical or similar form, nor will it be during the first three months after its submission to Anthropos." ::THE SECOND PAGE SHOULD CONTAIN: - title and subtitle of contribution - abstract and key words in Slovene language (or, for foreign authors, in foreign language) The title (and subtitle, if necessary) is written in bold type, book titles in italics and article titles within "double quotation marks". No blank lines between paragraphs are to be applied. New paragraphs are introduced by shifting the left margin to the right (using the TAB key). Graphic design (style, framing, edges, pagination etc.) should not be applied. Uniform font style is used throughout the text (Times New Roman), the font size for the main body of the text is 12 and for footnotes 10. For notes, footnotes should be used; the 234 INSTRUCTIONS FOR AUTHORS same applies for quotation references, if quotation exceeds 40 words (see examples below). Otherwise, the "author-date" style of referencing should be used in the main body of the text by inserting the author surname, year of publication and page number in brackets at the end of quotation (Nietzsche, 1992: 31). Entire bibliography should be listed in alphabetical order and according to the year of publication (if more works by the same author are listed) at the end of contribution under the heading "Literature", and should be limited to the scope of works directly referred to in text. Bibliography at the end of text should be put down according to the rules applied in the examples listed below: ::BOOK, AUTHORED Husserl, E. (1970): The Crisis of European Sciences and Transcendental Phenomenology: An Introduction to PhenomenologicalPhilosophy. Chicago: Northwestern University Press. ::BOOK, EDITED Feiner, R. D., Jason, L. A., Moritsugu, J. N. & Farber, S. S. (Eds.) (1983): Preventive psychology: Theory, research and practice. New York: Pergamon Press. ::BOOK, CHAPTER Held, K. (1997): "Grundbestimmung und Zeitkritik bei Martin Heidegger." In: Papenfuss, D. in Pöggeler, O. (Eds.): Zur philosophischen Aktualität Heideggers. Frankfurt am Main: Vittorio Klosterman, pp. 31-57. ::JOURNAL ARTICLE Elliot, A. J. & Thrash, T. M. (2002): "Approach-Avoidance Motivation in Personality: Approach and Avoidance Temperaments and Goals." In: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 82, No. 5, pp. 804-818. ::DISSERTATION Trent, J.W. (1975): Experimental acute renal failure. Dissertation, University of California. ::INTERNET PUBLICATION Seligman, M. E. P. (1998): "Positive psychology network concept paper." Retrieved June 22, 2000 from http://www.positivepsychology.org/ppgrant.htm ::For quotation references in footnotes, the style of the following examples should be followed: Descartes R. (1989): The Passions of the Soul. Indianapolis/ Cambridge: Hackett Publishing Company, pp. 18-19. Barlow, D. H. & Lehman, C. L. (1996): "Advances in the psychosocial treatment of anxiety disorders." In: Archives of General Psychiatry, 53, p. 730. Ibid, p. 45. Editorial board will not accept contributions which fail to meet the required criteria. Manuscripts are not to be returned. 235