List 11.
LEGENDA. *)
Si hi tacuerint, lapides claniabunt.
Lue. XIX. 40.
*) Legenda je beseda iz Latinskima in sploh pemeni berilo ali p ovc s t od svetnikov ali druz i h p ob o žn i h kristja-.11 o v. Legenda je bila vpervic pri stari rimsko - katolški cerkvi nadpis bukev, ki so vsakdanje berila zapopadle, ktere so bile pri Božji službi brane. Potem so legende tudi popisovanje življenja svetnikov, marternikov i. t. d. obsegovale, ki so bile v samostanih (klostrih) pri svitnicah in pred jedjo vsakdan na glas brane. Začetek legend pade v 12. in 13. vek po Kristusovim rojstvu. V vsili jezikih so ime ,,legcn-da" obderžali , zatorej ga tudi naš slavni "pevec ni hotel zavreči in ga je v slovcnšini ohranil.                Vredništvo.
Vbritanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenlivo vnet, Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.
Od teže let slaboten in slep od starosti, Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi 5 Mladenča v službo vzame, hitivši z njim okrog, On misli zadovoljen: Nar bolj i luč je Bog.
Prijaznost govorenja njegoviga je znam , Beseda pa je vžgala ko strele živi plam, ,,Gospod se bliža, kliče, ogladitc mu pot, Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!"
Enkrat ob letni uri se v daljni kraj poda, Po goli tje planavi ga vodja mlad pclja, Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud, Duhoven le priganja, boječi se zamud.
Do dola tak prispeta, ki s kamni nase jan Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan , Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.
„V eliko ljudstva čaka besede vase tod, Veliko terdovratnih — učite kaj gospod To reče in raztegne se v senco fant nezvest, Vesel zvijače take se tiho smej a v pest.
Pripravljen urno sivček •— sumlivosti je čist — Pozdravi: H v al j en b o d i med nami Jezu K r i Prekriža se pobožno, izvolji živ predmet, Postavi podučenja razdcla dva v izgled.
Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res de rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči, Svariti neprejenja, zanikernim grozi.
Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to, De s curkam solze v sivo mu brado dol teko, In kar iz serca pride, prigovor star pove, Predre kamnito steno, iz serca v serce gre.
Eončajc roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran, Ter sklene: „Mir na zemlji človeku bodi zdaj, V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj I"
In čuj  — ker to izusti, se strese zemlje drob, Kot svit večerne zarje nad njim zabliska dob, Skalovje, pešk in kamen stoglasno se zbudi, In — Amen! Amen! Amen! — iz dola zagromi.
Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah, On trepetaje pade pred učenika v prah, Britkost in živo ksanje sta z dih njegovih ust, On greha se obtoži in prosi za odpust.
Svetnik mu rahlo reče: „T o bodi ti spomin, Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin! Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti, Če tega terda duša človeška ne stori."
J. Koseski .