1092 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Pesmi Poezija Majakovskega je pesniško pričevanje o neki veliki, v današnjem svetu vedno bolj prisotni epohi: o času socialne revolucije in socializma. Majakovski je temu času najbolj ognjevito in z vsem srcem zapisan in izpisal je o njem najbolj značilne strani poezije. A ne samo to: velik je tudi takrat, ko je »čudovito bolan« in nemočen, ko bi (in je) »postavil kroglo-piko za svoj konec«, ko je »tako velik in tako beden«. Ali nista tudi v tem veličina in tragika posameznika in pesnika v tako velikih in prelomnih obdobjih, kot je bil njegov čas — čas Oktobra? Ob šestdesetletnici oktobrske revolucije objavljamo nekaj novih prevodov Vladimira Majakovskega. A VENDAR Ulica se je udrla ko nos sifilitika. Reka je sladostrastje, ki se izgublja v slini. Parki so slekli perilo do zadnjega lističa in se nesramno stegnili v poletni vročini. Odšel sem na trg in kraj, ožgan in pust, mi pal je na glavo ko žolta perika. Ljudje se boje — iz mojih ust kobacajo noge nerojenega krika. A ne obsojajo me in niti ne zrejo, kot preroku na pot mi mečejo cvet. Vsi ti z udrtimi nosovi vejo: jaz sem — njihov poet. Kot krčme me je vas na sodni dan strah. Le mene bodo skoz ogenj kakor svetinjo milo prostitutke odnesle na svojih rokah in pokazale bogu v opravičilo. In bog bo nad mojo knjigo ovlažil oko. To niso besede, to krčev je kepa zbita! in bo stekel po nebu z mojimi pesmimi pod pazduho, da jih, zadihan, svojim znancem prečita. 1913 Vladimir Majakovski 1093 Pesmi EVO VAM! Čez čas bo v čisto ulico in po človeku od tod pljusknila vaša zabuhla mast, a jaz sem vam toliko škatel pesmi privlekel, jaz, dragocenih besed zapravljivi fantast! Ej, vi, možak, v vaših brkih poganja zelje bogvekje nesnedenih, neposrebanih juh; vaš obraz, ženska, je na gosto obeljen in mežikate ko ostriga iz školjčnih polut. Vsi na srce poeta kot na metulja kobacate, umazani, z galošami in brez galoš. Podivjala bo množica do upornega zublja in stoglava uš se razleze prek kož. A če se zdaj meni, ki ličim na grobe Hune, ne da spakovati vam v zabavo in čast, se, evo vam, zakrohočem in od srca pljunem, pljunem v obraz vam, jaz, dragocenih besed zapravljivi fantast! 1915 HIMNA OBEDU Slava vam, ki greste obedovat, milijoni! In vam, tisoči, ki imate že vampe naphane! Vam, izumitelji kaš, biftekov, juhic z buljoni in na tisoče krožničkov vsakršne hrane. Če moglo orožje tisoče Remsov razbiti vseskoz bi, vseeno bo isto bedro kokošje in dišal kot zmeraj bo rostbif! Želodec v slamniku! Kako naj se ta okuži in s smrtjo za nov čas zveliča?! Želodec bolezni sploh ne pozna razen kolere in razen slepiča. Naj se zalijejo zenice z mastjo — tvoj oče jih pač ni napravil za rabo, natakni magari očala na slepo črevo, uzrlo ne bo, vseeno, ničesar pred sabo. 1094 Vladimir Majakovski Tudi ti nisi bolj mršav! Kje pa! Če imel bi le usta, brez oči in zatilka, lahko naenkrat bi v usta šla cela nadevana tikva. Spi mirno, gluh, slep in zabuhel, s koščkom piroga v dlaneh, a tvoji otroci na tvojem trebuhu bodo igrali kroket. Spi, ne vznemirjaj se s sliko krvi ne s tem, da je svet s požarom opasan — od krav se bogastvo mleka cedi in mesa je volovskega — masa. Če se preseka zadnji volovski vrat in zadnja bilka s sivega kamna, ti boš stlačil, zvesti suženj navad, v konzerve ozvezdja omamna. A če umreš od zrezkov in od buljonov, na nagrobnik vklesati ti dam: »Od zrezkov toliko in toliko milijonov je tvojih štiristo tisoč, ne manj.« 1915 POSLUŠAJTE Poslušajte! Saj, če se zvezde prižigajo, potemtakem — to komu koristi? Potemtakem — kdo hoče, da bi bile? Potemtakem — za koga ti pljunki so biseri čisti? In mukoma skoz prah opoldanski gre, prebija se k bogu, da kasni, trepeta, joče in mu žilasto roko poljublja, prosi, da bi vsekakor zvezda bila! moleduje — brezzvezdna ga muka pogublja! 1095 A potlej hodi vznemirjen, na videz pa venomer isti in govori komurkoli: »Saj, ti je zdaj dobro? Ni slabo? A ne?« Poslušajte! Saj, če se zvezde prižigajo, potemtakem — to komu koristi? Potemtakem je nujno, da se vsak večer nad strehami vsaj ena zvezda prižge?! PLITVA FILOZOFIJA Ne Tolstoj, NA GLOBOKIH KRAJIH a tolstež postajam, — jem, pišem, od vročine norim. Kdo nad morjem se ni filozofiji predajal? Voda. Sinj. Iz globin je včeraj besnel ko vrag ocean, danes na golobico, ki vali jajca, spominja. Kakšna razlika! Vse teče . .. vse se spreminja. Iz dneva v dan Voda za čas svoj ve: zdaj se v oseki, zdaj v plimi pretaka. A pri Steklovu* voda s peresa ne gre. * Steklov — Jurij Mihajlovič Nahamkis, ruski zgodovinar in publicist. Pesmi I914 1096 Vladimir Majakovski Krivica pa taka. Crknjena riba plava sem ter tja. Kot zlomljena krilca visijo na njej bičevja lovke. In plava tedne in nima — ne dna ne pokrovke. Nasproti vodo brazda kot telo tjulnja, a bolj počasi ladja iz Mehike, a naša tja je kurz vzela. Drugače tudi ne gre. V praksi delitev dela. Govore: Glejte, kit! Morebiti. Nekakšen ribji Bedni* — trikratnih mer. Le Demjan ima brke zunaj, a pri kitu so skriti znotraj nekje. Leta — galebi. Letajo iz daljav v jatah in v vodo k ribici na kosilce. In se poskrijejo. Pravzaprav kje so te ptice? Rodil sem se, rastel, iz cuclja pil, — živel, delal, starost daleč biti ne more . . . * Demjan Bedni — Jefim Aleksejevič Pridvorov, ruski sovjetski pesnik (1883—1945), začetnik socialističnega realizma v poeziji. 1097 Pesmi Glej, in življenje bo šlo, kot brod je minil Azore. Atlantski ocean, 3. VII, 1925 Razvrstite se v maršu! Konec je pavze. Tise, govorniki! Imaš besedo, tovariš mavzer. Dosti je zakona svetu, ki sta ga dala Adam in Eva. Ne prizanašaj zgodovini-kljusetu! Leva! Leva! Leva! Ej, modrobluzasti! Gremo! Na oceane! Ali so križarkam ost priostreno varni pristani pobrali?! Naj kar britanski lev s krono kaže zobe, laja in zeva. Komune predali ne bomo. Leva! Leva! Leva! Tam za gorja obzorjem so kraji sončni in nepopisni. Za glad, za mor morje korak milijonski odtisni! Naj nas stiska plačancev banda, naj lava železna v nas seva — LEVI MARŠ f Mornarjem) 1098 Vladimir Majakovski Rusije ne podjarmi Antanta. Leva! Leva! Leva! Kako bi oko orlovsko zamrlo? Naj v staro obrnemo vrste?! Svet stiskaj za grlo, krepi na njem delavske prste! Srčno naprej! Slovesno z zastavami nebes zadelaj! Kdo tam koraka z desno? Leva! Leva! Leva! 1918 O SVOJATI Slava, slava, slava herojem! Sicer pa njim časti nobeden ne krati. Tokrat raje spregovorim o svojati. Polegli so se viharji revolucijske sile. Sovjetska zmes je z močvirnim mahom pretkana. In prilezel je izza hrbta RSFSR rilec malomeščana. (Ne držite me za besedo, sam nimam nič proti mali buržoaziji. Malomeščanom ne glede na razred in stan moj slavospev v poeziji.) 1099 Pesmi Z vseh prostranih sovjetskih njiv od prvega dne republike nove so se zbrali, brž zamenjali perja preliv in zasedli vse ustanove. Od sedenja so ožulili ogromne kot so umivalniki zadnjice in srečaš jih še dandanes — ponižne in skromne. Spletli so si udobne kabinete in spalnice. In na večer ta ali ona svojat zre ženo, ki se s klavirjem ubada, in govori od samovarja grlat: »Tovarišica Nada! Za praznik 24 jurjev več plače. Tarifni okvir. Eh, kupim galifejske si hlače, da iz njih bom molel kot kakšna koralna čer.« A Nada: »In meni obleko pa še emblem. Brez srpa in kladiva ne moreš med svet. V čem danes naj grem plesat v Revvojensovjet?!« Na steni Mara. Okvir rdeč. Mačkon na »Izvestjih« štreno meri. A pod stropom vreščeč razposajen se kanarec šopiri. 1100 Vladimir Majakovski Marx s stene strmi, strmi... A znenada usta odpre, zakriči: »Revolucijo so ovile malomeščanščine preje, Hujši od Vrangla je filistrski smrad. Zavijte kanarčkom vratove čimpreje, da ne zgrmi komunizem zaradi kanarčkov v prepad!« 1920—1921 Prev. Tone Pavček