572 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 Med avstrijsko politično emigracijo moramo po avtoričinem opozorilu v letih druge svetovne vojme ločiti predvsem tri smeri: komuniste, socialiste (več skupin) ter légitimiste (oziroma vrsto različnih meščanskih skupin). Med vsemi skupinami so bili po vplivnosti in dejavnosti najbolj aktivni komunisti. Značilno je, da so se tako kot legitimist! izavzemali za obnovo avstrijske državnosti, medtem ko so bili socialisti (oziroma njihov »londonski urad«) zagovorniki priključitve Avstrije Nem­ čiji. Za socialistični tabor je dalje zmačilno, da je imel meglene in nedorečene po­ glede na prihodnjo evropsko uredhev ter na .mesto avstrijskega prostora v njej. Študij teh socialističnih pogledov med drugim mudi tudi zanimiv vpogled v njihovo dotedanjo ideologijo, pa tudi na povojne usmeritve leta 1946 obnovljene stranke avstrijskih socialistov (socialnih demokratov). Ob legitimističnem taboru se avtorica razumljivo dotika tudi takratnih ambicij Otta Habsburškega in njegovega kroga, ambicij, ki pa niso imele tistega odmeva kot ga je pričakoval od zaveznikov (pa tudi od Avstrijcev) nosilec habsburške dina- stične tradicije. Eno osrednjih mest v knjigi, o kateri poročamo, igre prikazu delovanja vseh treh smeri avstrijske politične emigracije v Veliki Britaniji in njihovemu medse­ bojnemu odnosu. Še posebej bi omenili razmerje med komunisti in socialisti; med­ tem ko so se prvi prizadevali :za enoten nastop v boju proti fašizmu, so skušali drugi onemogočiti delovanje najmočnejše in najvplivnejše emigrantske skupine. V ta namen so, podobno kot komunisti, celo ustanovili osrednje emigrantsko predstav­ niško telo, Iki pa kljub podpori britanskih laburistov mi mtiCneje zaživelo. Gledano v celoti pomeni knjiga Helene Maimann poučno dopolnilo dosedanje literature o položaju Avstrije in Avstrijcev v letih pred drugo svetovno vojno in med njo (od anšlusa dalje). Tone Zorn Cornelius R y a m , Arnhemski most. Založba Obzorja Maribor, 1976, 572 str. Mariborska založba »Obzorja« je v prvem letniku zbirke »Ljudje in vojna« med izrazito literarnimi deli izdala tudi zadnjo knjigo nedavno umrlega vojaškega zgodovinarja Corneliusa Ryaina, ki je postal iznan že s svojima prejšnjima deloma »Najdaljši dam« (1959) — prikazom invazije v Normandijo ter »Zadnjo bitko« (1966) — opisom padca Berlina. Z enako zgodovinsko 'metodo, pri kateri igra pomembno vlogo veliko število intervjujev iz udeleženci dogajanj, se je lotil prikaza neuspele zavezniške zračno desantne in kopenske operacije »Market-Garden«. Zahodni izavezniki so septembra 1944 izvedli letalske desante na mostove v Nizo­ zemski, prek katerih bi se naj prebile kopenske sile in tako hitreje prodrle v Nem­ čijo. Ključno vlogo pri tem izredno drzno zasnovanem načrtu, katerega pobudnik je bil sicer zelo previdni »mečkač« Montgomery, je igral most na Renu v Arnhemu, ki bi ga morala osvojiti in obdržati 1. angleška zračnodesantna divizija. Bliže za­ vezniškim linijam sta imeli podobni malogi ameriška 82. in 101. zračnodesantna divizija. Operacija se je začela 17. septembra, ameriški diviziji sta osvojili svoje mostove, v Arnhemu pa sta se v tem trenutku po naključju ali zaradi izdaje (avtor se odloča aa prvo možnost) preurejali dve nemški oklopni SS diviziji, ki sta se odločno zoperstavili 1. britanski diviziji. Angleži so sicer osvojili severni pristop k aimhemskemu mostu, vendar pa so tudi tega po ogorčenih in zelo krvavih borbah izgubili. Skušali so prihajajočim kopenskim silam ohraniti mostišče na severni obali Rena v bližnjem kraju Ootserbeek, vemdar pa so se Nemci srdito upirali angleški tankovski koloni, ki je s težavo napredovala po ozki cesti sredi za tanke neprimernih polderjev, hkrati pa so napadali ozki preskrbovalmi hodnik kolone, ki so ga ščitili ameriški padalci. Poskusi, da bi okrepili oosterbeeški mostobran z južne strani, niso uspeli, tako da so 26. septembra morali evakuirati ostanke 1. divizije (od tnjenih 10.105 mož jih je le 2.163 prišlo nazaj). Tako so se uresničile besede generala Fredericka Browninga, ki je menil, da je arnhemski most »predaleč«. (Ryanovo delo ima v izvirniku naslov »Most predaleč«), drzno zasnovama operacija, ki naj bi skrajšala drugo svetovno vojmo, je^ doživela neuspeh, pogumni Nizozemci, ki so- zaveznikom takoj priskočili na pomoč, pa so moralli v lakoti in mraizu preživeti strašno aadnjo okupacijsko zimo. Ryanovo delo je izredno precizen opis te pomembne bitke, natančna rekon­ strukcija v skoraj vseh podrobnostih. Na skrbnost njegove raziskave še zlasti kaže ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 573 dejstvo, da je imel 1.200 sodelavcev, od (katerih jih je intervjuival več kot polovico in okrog 400 teh intervjujev tuidi uporabil, poleg tega pa je pregledal tudi vse do­ stopne arhivske in literarne vire. Po zaslugi njegovega načina pisanja ima njegovo delo vse značilnosti zgodovinskega prikaiza, beremo pa ga kot napet roman, ki mu dajejo poseben mik številne skrbno zabeležene epizode ljudi v ognju bitke. Andrej Vovko Klaus Mis g el d, Die »Internationale Grappe demokratischer Sozialisten« in Stockholm 1942—1945. Bonn—Godesberg 1976. Izšlo v zbirki Schriftenreihe des Forschungsinstituts der Friedrich-Ebert-Stiftumg, zv. 126, 216 str. Knjiga se 'dotika zanimivega poglavja delovanja socialistične emigracije iz ob­ močja Nemčije, Avstrije ter vrste okupiranih evropskih držav, ki je našla med drugo svetovno vojno svoje (zatočišče ma Švedskem. Gre za analizo diskusije te emigracije, ki se je še zlasti dotikala problematike miru po drugi svetovni vojni. Njeni pobudniki so bili Norvežani. Ker socialistična internacionala v tem času prak­ tično ni več delovala, so imeli sodelavci »mednarodne skupine« pred očmi tudi očitno težnjo po obnovi mednarodnega sociallističnega igibanja. Značilnost njihove razprave, ki jo Misgëld nadrobno analizira, je bila tudi pogojenost stališč posameznih raz­ pravljavcev z njihovimi nacionalnimi izhodišči. Slednje je še posebej pogojevalo dejstvo, da so v stodkholmskem krogu na­ stopali inemški socialni demokrati in predstavniki socialističnih strank tistih dežel, ki jih je okupiral tretji rajh. Tako je bilo v ospredju razprave še posebej nemško vprašanje in vprašanje Nemčije v prihodnji evropski ureditvi, ki jo je stockholmska skupina večinsko videla v širokem regionalnem sodelovanju evropskih držav (upo­ števajoč pri tem tudi določeno omejitev njihove nacionallne suverenosti). Med vpra­ šanji, ki jih je diskusija zajela, je .bila tudi problematika sodelovanja s Sovjetsko zvezo ter s komunističnim gibanjem. Ob Nemčiji je v diskusiji nastopalo še manj­ šinsko vprašanje, in to problematika nemškega dostopa do Gdamska ter sudetska problematika. Stališče nemških socialnih demokratov je bilo ob tem kompleksu vprašanj težnja po ohranitvi teritorialne integritete prihodnje nemške države, med­ tem ko so se sudetski izastopniki zavzemali za uvedbo avtonomije za sudetsko deželo v okviru Češkoslovaške. Po drugi strani pa so bili avstrijski socialisti (Bruno Krei- sky) za obnovo avstrijske suverenosti. Med drugim se je razprava dotikala tudi vsebine pojma socializem. Ta je bili namreč formuliran kot »demokratični socializem«, vendar pa ni pomenil strnjenega ideološkega pogleda. Udeleženci stockholmiskih razprav so sie skuišali z njegovo pomočjo ograditi od »revolucionarnega socializma«, se pravi od komunističnega gibanja. Vidna je bila .tudi njihova težnja po sodelovanju s komunisti, v kolikor bi posamezne komunistične stranke mastopale neodvisno od Sovjetske zveze. Sicer pa je bila v ozadju pojma »demokratični socializem« bolj misel na liberalno kot pa ma marksistično tradicijo sociainodemokratskega gibanja. Zavezniki po zmagi mad nacizmom niso upoštevali zamisli in sugestij stockholm- ske skupine, vendar pa je podčrtati, da je prav vrsta njenih sodelavcev dosegla v povojni Evropi vidno mesto v političnem življenju. Tu naj še zlasti omenimo Willyja Brandta (ta je v »mednarodni skupini« nastopal kot -zastopnik norveških socialistov) ter Bruna Kreyskega. Videti je tudi, da ima marsikateri njihov pogled svoje izho­ dišče prav v diskusiji, ki se je oblikovala med drugo svetovno vojno v Stockhollmu v okviru »mednarodne skupine demokratičnih socialistov«. Tone Zorn Josef B y c z k o w s k i, Mniejszošci narodowe w Europie 1945—1974. Wybra­ ne •zagadnienia, Imstytu-t Šlaski w Opolu, 1976, 190 str. v, D?cen,t pa šleaijskem institutu v Opavi dr. Josef Byczkowski, si je zadal zelo tezko in zapletemo nalogo opisali položaj narodnih manjšin v Evropi po drugi sve­ tovni vojni. Rezultate svojega dela je objavil v pričujoči knjigi, vendar se je že v podnaslovu omejil in poudaril, da gre samo za »izbrane probleme« iz njihovega ziviljenja. Prav gotovo je problematika, ki si jo je izbral, potrebna širše osvetlitve, vendar obenem itudi preobsežna, da bi jo bilo mogoče zadovoljivo obdelati v publi- 36 Zgodovinski časopis