434
Ivo Danic: „Kje je tista deklica?"...
Doba oživljenja.
„V žalostnih temnih Časih se je pa tudi mnogotera, Če ravno redka zvezda slovenščine prikazala." Tako je nadaljeval zopet Slomšek v omenjenem svojem nagovoru. „V Gradcu je 1. 1811. vrli Janez Primic utemeljil slovensko stolico in poslavil slovenščino; v Ljubljani so 1. 1816. ustanovili slovensko -stolico in tudi rajnega Balanta in slavnega Ravnikarja pastirstvo v slovenskem jeziku začeli; v Gorici se je boril za slovenščino Valentin Stanič; v Celovcu smo se bogoslovci 1. 1820. slovenščine lotili; oživel je po malem domači duh slovenski, in ljubezen do milega materinega jezika se je povrnila — osebam duhovskega stanu."
Ozrimo se najprej v „bližnjo Krajino, ki je od nekdaj glava slovenščine bila in je zvonec nosila po svojih slavnih možeh za slovenščino gorečih".
V ljubljanski Škofiji.
V Ljubljani je škof Avguštin Gruber (1816—1824) hotel baje svojim bogoslovcem preskrbeti slovenski pouk. Matevž Ravnikar, semeniški ravnatelj in poznejši tržaški škof, pa je s pripomočjo mecena Sigismunda barona Zoisa in c. kr. dvornega bibliotekarja Jerneja Kopitarja izposloval, da je cesar Franc I. 1. 1817.  dovolil v Ljubljani
stolico slovenskega jezikoslovja ter je bogo-slovce drugega leta obvezal k šolskemu učenju domačega jezika1). To učiteljsko službo je prvi dobil Franc Metelko, stolni katehet in semeniški podvodja, s 400 gld. letne plače proti temu, da razlaga slovenščino po štiri ure na teden v drugem razredu bogoslovja, kamor so smeli poslušat hoditi tudi učenci iz liceja. Kot učitelj „po-kmetške krajnšine", kakor se je nazival tedaj jezik slovenski, je razlagal Metelko redno in posebno marljivo bogoslovcem po Kopitarjevi slovnici najprej nekoliko o svetem Cirilu in Metodu, nekaj o slovenskem slovstvu, potem pa je učil slovnico samo, zlasti na široko o pravopisih, dokler ni sam spisal svoje — v črki moreče, a po duhu oživljajoče — slovnice „Lehrgebaude der slo-wenischen Sprache" 1825.
„Sad te naprave — učilištva slovenskega jezika v Ljubljani" — pravi J. Marn v Jezič-niku IX. 4, 5. — „se ni le na Kranjskem pokazal, ampak tudi pri sosednih Slovencih. Kmalo je prišlo kajt dobro pisanih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti gnusne sodrge in v lepši in čistejši slovenščini zglasovani."
(Konec.)
i) GI. Jos. Marn: Jezičnik IX. 1871, str. 4, 5, 7.
„Kje je tista deklica?" ...
„Kje je tista deklica", da prežene meni žalost, kadar pride v tih večer, da pokoja trudni duši ni nikjer, nikjer?
„Kje je tista deklica —" da otare meni sdlzo, ki mi tožna spi v očeh, kadar hodim trudna pota, v svojih trudnih dneh?
„Kje je tista deklica?" . . . Vse je tiho ... Le tam v gošči sove se oglašajo in po smrti, po grobovih me odurno vprašajo . . .
Ivo Danic