Ko so fantje, bodoči borci Rašiške čete, v Tacnu hoteli zapeti slovensko pesem -
Ne, tukaj je Nemčija!
Tik pred vojoo se je partijsko delo v Ljub-Ijani in na njenem obrobju močno razmahnilo. Nastajalo je Titovo obdobje v delu naše Par-tije. To zlasti lahko ipovemo za organizacije z otomočja Medvod, Tacna, Gameljn do Ježice in Črmič. Pofcojni tovariši Kebe, Novak, Ro-žanc, Ravbar in mnogi drugi ,so odločilno vpli-vali, da se je Partija razvila v odprto in irm-ožično ocrganizacijo, oziroma da se je njeno olanstv.o uveljavtljalo v vseh takrat obstoje-oih nvnožičniih arganizadijah in organiziralo tudi nove, kot na primer: esperantsko društvo, DPD »Vzajermiost« in druge. Tako je Parlija prišla do kmečfcih in delavskih vrst, jim go-vorila o protiljudskem režirau v stari Jugosla-viiji, še zlasti pa o fašizmu, saj smo se tako retoč tedaj že znasli na pragu druge svetovne vojae. Fašis-tična okiuipacija je bila tudi za nas Slovence ti;k pred durrai. Moč Partije na ob-močju bivše šmarske oboine je bila takšna, da je uspela dvigniti nekaj sto kmečrkih ljudi in delavcev v protidraginjsko akcijo, ki je bi-la na isedežu obči-ne Smartno. To je bil naš vclik uspeh, še zlasti zato, ker raoramo imefi prsd očmi vso brutalno in hkrati prefinjeno prcrtikorminističnio propagando, ki jo je tedaj vodila ta'kratna neljuds:ka oblasl. Naj omenim n. pr. le, da sekretar rajon&kega partijslkega komiteja ni iinel dela oz. službe prav zato, ker so ga ndkater.i ljudje, zlasti Merikailci, imeli za ikomunista. Toda s svojo poštenostjo, na-čelnostjo in realnostjo je z ©stalimi komimisli uspeil pridoibiti veliko teh ljudi dn jih popeljati v boj probi ¦tedanj.im oblastaakom. Ta proti-draginjska akcija je bila vzor in zgled tudi drugim partiijskim organizacijam v Ljubljani in njenii oikoiiai. Tovaoriš Lesikošek se še spo-minja, da je spodbujal in dajal našo akcijo za zgled .pokojnemu Mazovcu in komunistom tamkajšnjega 'dbmočja.
Svetovini požar se je hitro širil, druga sve-'tovna vojna je bila pred nami. Nemški faži-sti so prišli k nam femalu po napadu na našo domovino. Znašli smo se v povsem novih raz-merah. Toda te nove razmere, ta kruta resnič-nost, ki je bila tu, ni dopuščala, da mirujemo.
Vedeli snrao, da boj ne bo lahek, da bo šlo za biti ali ne biti. To so nazomo pokazali s sv-ojim vedenjem prvi italijanski, oziroma nemški fašistični vojaki, !ki so zasedli naše vasi. ŽiTO se še apomlinjam, kako smo opazo-vali te fašiste, ki so prepevali v Koširjevi gostilnd v Tacnu. Ko jim je raetodo od nas fan-tov predlagal, da bi še mi zapeli kakšno slo-venslko pesem, je bil njihov odgovor: »Nein. bier ist Deutschlamd, Deutschlaind ist uberall.« Nekateri smo dotariO irazumeli, kaj je hotel s tem povedati tedaj ta nemški, nacistdčni vojak.
In še nekaj smo dobro razumeli, da nam ti fašistii ne toodo prršli do živega vse dotlej, do-k!er nas komuniste, ^kojevce ili antlifašiste ne bo izdal domač človek. Tega smo se resno zavedali. V nadaljnjem delu, organiziranju in gibattjai simo se temu tudi prilagodili. To nam je v celoti uspelo. he trije naši tovairiši so pri&li fa§istoni v roke, vendar sta jdm dva u-šlci, tretjega pa so žal kasneje ustreliili v Be-gunjah. Pred vojrao nas je preganjal komandir orožniške ipastaje iz Šentvida, Franc Zmidar-šič. Zaradi njegovdh ovadib, smo bili mnogi že pred vojno pregamjani in kaanovani. Le-ta se je ob prihodu nemških fašistov vdinjal in za-poslil kot »tolmač« na nemški orožniški po-staji v Šmaiitnem pod Šmarno goro. Kaj je to tedaj pomeniilo, ni treba posebej pojasnjevati. Naim je bilo tafcrat bolj kot kdaj prej jasno, kdko naj  se ravnamo vnaprej.
Slo je torej za to, da spremenimo taktiko našega partijskega delovanja. Biti smo morali bolj poz&rni, konispirativni, 'ranajdljivi in pre-uiarni.   Delovati  smo   morali   bolj   neopaženo.
Toda  kljub  lemu  smo  delovali  s  pospešenimi močmi.
Prva naloga, potem ko smo se dogovorili o načinu in taktiki nadalj.njega dela, je bila, da smo se lo-tili zbiranja orožja in streliva. Ni bilo namreč časa za oklevanje. Delovati je bilo treba hilro, odločno in ferez zastoja. Kaj hitro smo si zagotovili puške in strelivo. Ne-kateri so bili res neumorni in iznajdljivi ter so prišld do lepih zallog ¦arožja in municije. Kasneje, ko smo se zbrali na Rašici, smo vi-deli, da ima-mo dva puškomitraljeza, puške in strelivo za vse borce, tako da cnb organizira-nju čete med nami ni bilo neoboroženih.
Istočasno, ko smo zbirali orožje, pa smo veliko razmišljali tudi o naši organiziranosti, zlasti za čas, lco nas t>o večma odšla v parti-zane. Tako smo na sestanku konec juntja 1941. leta na Šmarni gori sklepali o načinu našega delovanja, pri čemer pa smo se tudi dogovo-rLli, kdo od tovarišic in tovarišev bo ostal na terenu. Naloga le-teh je bila, da si zagotovijo baze za svoje ilegalno delovanje in podporo partizanom. Te baze so bile v prvi fazi posa-mezni sorodndki ali družine tistih, ki so na-meravali odi-ti v partizane. Kasneje se je ta krog ljudi počasi širil. V vrste aktdvistov in partizano-v so vstopali novi ljudje. To je o-lajšalo delo ilegalnih delavcev — aktivistov na terenu. Tako je nastajala naša, partizanska baza. Meseca maja leta 1941 so hoteli Nemoi dobiti v roke Ivana Niovaka. On in Lojze Ke-be ®ta po navodilu taikralnega slovenskega partijskega vodstva tedaj že odšla v ilegalo. Prvi na delo na Notranjsko, drugi pa na Go-renjsko. Kmalu zatem se je pojavil »tolmač« Franc Žnidaršič z nemškimi orožnlki pri lju-deh, ki so jih hoteli aretirati, toda, kot že re-čeno,  uspeha niso  imeli.
Takoj inato so se pojavili prvi ilegalcd: Travnova, Zaleteil, Knaipič, Miha Novak, žena in hčerka, Bradeško in Cveto Novak. Vsi dru-gi so hili sicer še doana, toda vedno v pri-pravljenosti, da se umaknejo pxed Nemci. Cas je dozareval, do odločit-ve je prišlo dne 19. julija 1941. leta, ko smo se, potem ko smo se zbraii: Miha Novak, Rnapič, Biradešiko in jaz, povezali s tovarišem Kascem iz gameljske skupine in Marjanom Rožamcein s prrniškega področja. Koisec pa se je ob tem povezal tudi s čmuifco akinpino, ki je že bila v gozdovih pod Rašioo. Imeld srao sestanek, na katerein smo se v sikupiaii iz Taaia dogovorili, da li-kvidiramo Znidaršiča. Tedaj pa se je Kosec s svojo skupino odločal likvidirati Catringerja in Debeljaka.
Za začetek akcije je bil določen 22. julij 1941. Planirane akcrje so le delno uapele. Menda ni  treba  pojasnjevati,  da nas je  bilo
več takih, ki do takrat še nismo imeli orožja v rokah. Ne vem, če je kdo, iko je prvič na-meril puško, pa čeprav na sovražnika, ostal mirnih rok. Za večino nas je bilo to nekaj povsem novega, nekaj, o čemer do takrat ni-smo razmiišljall Ne vem, kako so drugi to doživljali. Toda sam na to nisem gledal ne-prizadeto. Vso vojno sem se odločno boiil proti •okupatorju na Rašici, v Dolomit/ih, v Poljanski dolini, Dražgošah, kamruiškem območ-¦ ju in na Primorskem. Z vso oidločnostjo sem med NOV naraeril orožje na sovražnika ia sprožil, toda pri tem sem ved-no misldl na člo-veka.
Nič novega niisam povedal, če sem dejal, da ob odhodu v partiaame nismo imeli nobenih izkušenj, ali da nismo poznali orožja, kaj šele taktiko bojevanja. Ta je nastajala kasneje v naših akcijah.
23. julija 1941 smo se zbrali blizu vasi Ža-vrh tovarišd iz šmarnogarske in pirniške sku-pine in odšli v gameljski gozd pod Rašico, kjer smo se združili z gameljsko skupino, ki jo je vodii kasnejši poveljnik rašiške čete Sta-ne Kosec. Vsi skupaj smo se povezali s tova-riši iz črnuške skupine in 24. julija 1941 na Rašici ustanovili rašiško četo. V njej smo bi'li: Milan Juvan, Marjan Rožanc, Franc Kr-melj, Slavko Kraljič, Miha Novak z ženo in hčerko, Mipko Knapič, Franc Kristan, Ludvik Bradeško, Vinko Bumik, Mara Kosec, Pavla Cedilaiik, Ivan Zajc, Jože Bilban, Stane Kosec, Cene štupaT, Zvoiaka Pečar, Maks Pečar, Rez-ka Dragar, Janko Bizjak, MUe Špacapan, Jože Ravbar, Ivan Šubelj, Štefan Cesar in Cveto Navak. Bilo nas je skupaj 26 borcev. Ta eno-ta, ki se je hitro krepila, je v času foimiranja kamniškega bataljona 19. avgusta 1941 štela že skupaj 57 tovanišic in tovarišev.
Po foimiranju čete so odšli njeni boxci v akcdje, ki so se vnsdile ena za drugo. Požigali smo kozolce, v katerih je okupator imel žito. Minirali smo manjše mostove, napadali sov-ražnikove patruilje, rušili telegraf&ke in elek-trične drogove. Skratka, okupator se nikjer ni počutil varaega.
Seveda tudi okupator ni miroval. Potem ko je okrepil svoje sile, je sistemalično priprav-Ijal napad na Rašico. Vas Rašico je akupa-tor napadel in požgal 20. septembra 1941, vse Ijudi  pa odpeljal  v pregnanstvo.
27. septembra 1941 pa je akupator obkolil celotno območje Rašice in hotel uničiti Ra-šiško četo. V tem ni uspel, keir se je večina borcev Rašdške čete prebila iz okupatorjevega obroča dn prešla na zahodno stran reke Save, od tu pa v Dolomiite, koder so se o-krepili z noviimi borci ter odšld nazaj na Gorenjsko, v sestav I. Cankaj-jevega bataljona ter v njegovi sestavi bojevali znane bo}e v letu 1941 in v začetku  1942. leta.
Letos, ko mineva 40 let od obonoženega upora proti okoipatorju in za nacionalno os-voboditev, se s ponosam gpaminjamo teh do-godkov tex se klanjamo spominu borcev za svobodo, kd jih ni več med nami.
Cveto Novak