102
Rimska stolica zm-itnica blagovcstnikov slovanskih v boji z nemškimi škofi.
Spisal Ivan Lavreneie.
I.
Glavni steber frankovske oblasti nad Sloveni bila je neniška duhovščina, katera ae je bolj pečala s poslom politikov pri naših očetih, nego s poslom misijonarjev. Dokler je tedaj ona tu bivala, ni se moglo pričakovati niti duševnega niti telesnega blagostanja. Skušali so jih knezi slovanski (Rastislav v Devini na Moravskein, Svatopluk, stričnik Rastislavu, v Nitri in Kocelj na Blatnem) odstraniti in nadomestiti z drugimi narodnimi. V to svrho prosijo 1. 862.-863. čara grškega Mihaela dušnih pastirjev in učiteljev veščih jezika slovanskega. Car zadosti njihovi prošnji ter pošlje jim še istega leta brata solunska, ki sta uže pridobila Kozare in Bulgare katoliški veri. Z radostnim srcem sprejmo ju knezi; ljudstvo se ju oklene in popusti nemške svečenike. Kmalu si pridobita ne-zvenljivih lavorik bodi si na polju duševnem, bodi-si na polju svetovnem. Po njih se je ukoreniniio krščanstvo, po njih oživelo slovstvo slovansko, kajti ona sta začetnika pismenosti in književnosti naše, sploh ž njrma je napočil beli dan resnice in svetovne olike.
Kaj pa nasprotniki, nemški duhovni m njihovi vlad-niki? Zavidljivi bogati setvi in boje se za svoje prvenstvo, vržejo se na naša sv. brata kot vrane na sokola, ter pikajo in črnijo ju na desno in na levo. Dolže ju, da kratita njihove pravice; tako pasovski svečeniki se svojim škofom glede Mora ve in solnigraški s svojo nadvladiko glede Panonije. Dalje tožijo ju, da zapeljujeta ljudstvo in opravljata službo božjo v jeziku barbarskem; z eno besedo utopili bi ju, če bi li mogli, v žlici vode. Ali vrli knezi naši se sv. bratoma postavijo se jim v brau, ter skušajo doseči pri rimski stolici popolno neodvisnost cerkve od nemških škofov; dobro vele, da bodo, če se jim to posreči, tem lajše otresli tudi v političnem obziru jarem nemške sužnosti. Čeaar so želeli, so tudi deloma dosegli. Rimska stolica, nepristranska mati vseh narodov, usliši njihove prošnje in je prava zaščitnica blagovestnikov naših proti tujim navalom do konca nju življenja.
Nič ni tako skrito, da ne bi bilo kedaj očito. Glas o vspešnem delovanji naš;h apostolov širi se daleko, ter pride tudi do ušes rimskega papeža Nikolaja I. (858.-867.). Piše jima pohvalno pismo, vabi in kliče ju v Rim, kajti prepričati se je hotel o nju pravover-stvu in potem posvetiti ju v škofa. Polno radosti je nju srce, ko dobita častno vabilo, da se smeta pokloniti namestniku Kristovemu, in to kakor nalašč. Menila sta namreč uže prej svojevoljno se podati na dolgi pot in sicer prvič, da bi izročila rimski stolici kosti in ostanke papeža in mučenika sv. Klemena (f 100}, katere je našel filozof Ciril v Kerzonu na poti h Kozarom leta 861.; drugič, da bi dobila potrjenje za prevod sv. pisma in drugih cerkvenh knjig na jezik slovenski, in naposled si izprosila neposrednje naravnost od papeža cerkveno poslanstvo med Sloveni.
Napotita se tedaj precej 1. 867. v Rim in vzameta sabo 50 učencev svojih z namenom, da bi bili tamkaj v mašnike in dijakone posvečeni. Ali nista še v Rimu, ko jima naznanijo zvonovi bližnjih cerkva 13. listopada istega leta smrt velikega papeža Nikolaja. Za naslednika mu je izvoljen ravno na sv. večer Hadrijan II. (867.-872.), mili oče sv. bratoma. Sprejme ju slavno in častno, kot največje svetne dostojanstvenike; a gotovo ne brez važnih vzrokov. Prišla sta se mu poklonit moža,   ki   sta  pridobila   v  kratkem   tako  velik   narod
103
Kmtu in sicer za časa, ko se je prvič trgala vez edinosti med Riniom in Carigradom; v istem trenutku, ko je hotel prevzetni F o ti j ves katoliški svet od Rima odvrniti. Ali ta sv. moža dokažeta mu sedaj , da ne držita s Fotijem, ampak z Rimom, in da sta zato ljubezni in zaupanja sv. očeta popolnoma vredna
II.
Ko je tedaj spoznal Hadrijan II. nju pravover-nost, posveti ju v škofa za zemljo slovansko, učence pa v mašnike in dijakone. Tako zadosti prošnji knezov slovanskih: Kocelja, Rastislava in Svatopluka, ter oživi staro nadškofijo panonsko, katero je razdjal Kan Obrov 1. 582. Ona naj bi bila trdnjava, ki bi varovala Slovene in Bulgare razkolništva in vlade nemških vladarjev nad cerkvijo.
Se ve,   da so  bili duhovi vsled tega na  Nemškem razburjeni,   ali papež  se  ni zmenil niti za njihove pritožbe niti ugovore.    Pozival  se je   le na svoje pravice, katere so bile starejše in zdatnejše,   nego one nemških škofov; opirali so se namreč edino na to, da so prištevali slovanske pokrajine uže dolgo let brez vsakaterega upora svojemu delokrogu.    Res je,  da  je   K ar o l Veliki leta 798. (Panonijo z orožjem   za   vero krščansko pridobivši)   izročil  to deželo  v področje  nemškim škofom; je li pa Rim to potrdil,  je drugo vprašanje,   ka tero moramo   zanikati.    Sicer  veljd  to le glede Pano-ni je  in   nadbiskopov   solnigraških;   drugače  je   glede Mor a ve   in   škofov   pasovskih,   Če   vprašamo učenega Dummlerja- ki dokazuje, da niso podučevaii le nemški, marveč tudi  laški in grški svečeniki.    Bile so tedaj v Moravi cerkvene razmere   zmedene   in   nevredjene in stala ni prav   za  prav   do   zdaj   pod  oblastjo nobenega biskopa.    Ce   bi  pa tudi  imeli  pravico,   ali   je jim ne sme odvzeti papež kot najviši   vladar  cerkve;   posebno sedaj,  ko so se tako malo brigali za dušni blagor Slo-venov?    Zato je imel Hadrian II.   kot  skrbni  duhovni oče vseh narodov  za sveto dožnost svojega velepastir-skega ureda, našim preddedom boljših pastirjev preskrbeti in zgodovinski spomin na stolico Sremsko, starodavno biskopsko stolico v Panoniji, oživiti in obnoviti. Kot moža,   ki bi  bila kos težavni nalogi,   zdela sta se mu najpripravnejša naša sv. brata,   ki sta pridobila po svoji iskrenosti   in   po   svojih  krepostih  uže toliko duš pravi veri.    Ker je pa spoznal, da pospešuje ono sveto delovanje najbolj prestava sv. pisma na jezik slovenski, potrdi jo,   ne oziraje se na  ugovore nemških biskopov, ki so trdili,   da   se sme  sv. pismo  pisati  in citati le v jeziku hebrejskem, grškem in latinskem.
Bila sta tedaj solunska brata na trdnem. Ali žali-bože, da pokosi nemila smrt filozofa Cirila uže v 43. letu svoje starosti, to je, 40 dni po posvečenji v škofa. Se poslednje trenutke življenja svojega prosil je Boga, da bi osrečiti in blagosloviti blagovolil rod slovanski, ter molil „Cast in hvala Bogu, kateri nas ne izda, kakor plen sovražnikom našim (nemškim škofom), marveč potre mreže njihove in nas osvobodi pogubljenja njihovega". Da je umrl 14. svečana leta 869. in ne 1. 868. je do-gnano, kajti dokazujejo nam to rimska pisma in drugič izjave nekaterih učenjakov naših. Usojam si navesti, kar piše v „Spomenici Kopitarjevi" naš veleučeni gospod profesor P.Ladislav Hrovat. „Boij verjetno in sedaj dokazano je, daje umrl Siril 1. 869.; kajti razprave in obravnave so bile važne in dolge zastran prihodnjega delovanja (processus informatorius) in to ni mogoče tako naglo vrediti. Toraj je čisto naravno, kar ima tudi Huber, da sta biia posvečena za škofa 6. ja-nuarija L 869., in nju 50 učencev deloma za mašnike, deloma za dijakone;   in pa,,   da je umrl Kiril  40 dni
potem. — Da sta imela v Rimu razpravljati marsikaj o ustanovitvi pan o ns k e š kofij e po želji Rastislava in Kocelja, umevno je samo ob sebi; in da sta nameravala koj od začetka svojega delovanja, vravnati jo neodvisno od Nemčije, in sicer s slovansko liturgijo, to se vidi ia tega, da sta peljala svojih 50 učencev na posve-čenje v Rim, ne pa v P a so v o ali pa v Solnigrad; take obravnave pa trebajo časa." Enakih misli je tudi marljivi pisatelj gosp. župnik Matija Maj ar Ziljski v delu svojem >,Sveta brat Ciril in Metod slavjanska apostola in osnovatelja slovstva tlavjanskoga". Pokopan je Ciril v Rimu v cerkvi sv. Klemena na desni straci aitarja.
(Dalje prihodnjič.)
110
Zgodovinske stvari.
Rimska stolica zaščitnica blagovestnikov slovanskih v boji z nemškimi škofi.
Spisal Ivan Lavrenčič. (DaJje.)
III.
Slavno delo dovršiti hoče odslej Metod sam. A kako je bode dovršil, ker ima toliko nasprotnikov in sovražnikov, a tako malo zaščitnikov in prijateljev! Da! še oni, ki ga podpirajo, služiti morajo ptujemu gospodarju ali pa bojevati se ž njim za svoje lastno imetje. Ozrimo se proti severu in videli bodemo hudo nevihto, ki razsaja nad deželo moravsko. Pridrle so namreč divje čete nemškega kralja Ljudevita Nemca in pustošijo imetje kneza Rastislava, najzvestejšega prijatelja Metodovega. In zakaj V samo zato, ker se hoče oprostiti nemškega jarma in pripomoči narodu svojemu do stare prejšnje svobode, ter mu zagotoviti neodvisnost cerkveno in politično. Sreča mu je bila prijazna; zmaga je bila na njegovi strani, a le za malo časa; kajti česar ne zamore orožje germansko, zamore izdajica, ki se je rodil v domačem taboru. Lastni stričnik, Svatopluk namreč, izda in izroči ga Nemcem; peljejo ga v Rezno in obsodijo ga samo zarad ljubezni do naroda in domovine — na smrt leta 870. A kralj Ljudevit ne privošči mu hitre smrti; trpinči ga, iztre mu očesa in pošlje ga v tem prežalostnem stanju v večno ječo, kjer pa kmalu izdihne svojo preblago dušo. Tako je končal prvi  pokrovitelj Metodov    slavni  Rastislav  po  izdajici
Svatopluku. Jeli mogel pričakovati pomoči Metod od izdajice, je zelo dvomljivo vprašanje; vsaj toliko časa ne, dokler ni spoznal svoje hudobije, ter odpovedal prijateljstva Nemcem, večnim sovražnikom Slovanstva. Je-dini Kocelj je še zvest Metodu, ali kaj pomaga, ker mora služiti Karlmanu in Ljudevitu! Svetni dostojanstveniki tedaj ga ne morejo ali nočejo podpirati; kaj pa cerkveni ? ravno nasprotno, kajti oni so najhujši sovražniki njegovi. Z eno besedo, njegovo stanje je bilo tako žalostno, da bi moral popustiti sveto delovanje pri Slovenih, če bi ne imel zavetja pri rimski stolici, ki ga je vedno bolj ljubila in poviševala.
Da bi bil popolnoma neodvisen od svojih nasprotnikov, povzdigne ga Hadrijan II., zgodovinski spomin na atolico sremsko obudivši, v nadškofa metro-polije moravsko panonske naravnost Kiinu podvržene; obsegala je : Panonijo, Moravijo in od leta 874. Srbijo. Vrh tega imenuje ga tudi poslanikom svojim za pokrajine slovanske, kar potrjujejo pisma Janeza VIIL, Hadrijanovega naslednika. Janez VIII. imenuje namreč Metoda v dotičnih pismih ,,episcopus noster Metodius" — naš škof Metod in ,,missus noster, de quo nobis major cura debatur" — naš poslanec, za katerega moramo bolj skrbeti. Da, kakor piše prevzvišeni biskup Stros8mayer v svoji postni okrožnici, dovolil mu je Hadrijan II. 1. 869. v pismu na kneza Rastislava in Kocelja slovansko liturgijo, proteč z izobčenjem onim , ki bi si usojali grajati slovenski jezik — »qui autem, ausus fuerit aliter persuadere vobis vituperans litteras linguae vestrae, sit excomuoieatus".
Jako povišan, samo stolici rimski odgovoren in neodvisen od cerkvenih dostojanstvenikov nemških, vrne se Metod 1. 869 — 870. v svojo nadškofijo. Naseli se v deželi Koceljevi v Salavaru; v Moravo ne more zarad političnih prekucij. S kako radostjo ga je tu knez in ljudstvo sprejelo in koliko vspeha je imelo njegovo delovanje, ki se je raztezalo noter do Bolgarskega — ne bodem tukaj opisoval; zadosta je, da omenim , da je sveto početje vzbudilo in redilo kačo zavisti v srcu nemških škofov. Tožijo ga pred vsem pri papežu, da sega v nj i ho ve p ravice, da opravlja si užb o božjo v jeziku barbarskem, ne drže se obredov rimske cerkve itd. A Hadrijan zagovarja svoje naredbe, ovrže pritožbe in brani Metoda. Ker jim tu spodleti, iščejo pomoči pri kralju Ljudevitu, dobro vede, da jih bode kralj podpiral in vložil protest zoper papeževe naredbe. V to svrho da nadškof solnograš ki A dal vin sestaviti 1. 871. zgodovinsko knjigo: „Libellus de con-versione Bavariorum et Carantanorum" — o pokristijanjenju Bavarcev in Karantancev, kot spomenico Ljudevitu in njegovemu sinu Karlmanu. Obseg te knjige ni drugi, nego hvalisanje solnograških škofov in obrekovanje Metoda. Da je papež našega apostola v škofa posvetil in ga povzdignil v metropolita moravsko-panon-skega, o tem ni duha ne sluha. Nasproti se pa opisujejo pravice in zasluge solnograških škofov na široko in dolgo, posebno glede Karantancev in Panoncev. Kdo je spisal spomenico, se ne ve za trdno. Mogoče je, da je pisatelj knjige prvoduhovnik Rihbald, o katerem spis pravi: ,,Tega Rihbald ni mogel prenesti in podal se je nazaj k solnograški stolici.''
Ljudevit spomenico prebravši, potegne se precej za njihove pravice in se pritoži po smrti Hadrijaoa II. pri papežu Janezu VIIL (872- 882;.
(Dalje prihodnjič.)
118
Zgodovinske stvari.
Rimska stolica zaščitnica blagovestnikov slovanskih v boji z nemškimi škofi.
Spisal Ivan Lavreneie. (DaJje.)
IV.
Ali ošabnost in gospodstvaželjnost nemških bisko-pov ne čaka odgovora in razsodbe papeževe, temuč tira sv. blagovestnika pred sodnijo in sodi ga kot kacega hu-dodelnika. A kdo so sodniki? Nihče drugi, nego njegovi najbolj zagrizeni sovražniki: A d al vin, nadškof solno-graški, Hermanrik, nadškof pašovski in Hanno, škof frižinski, ki se je najbolj surovo obnašal proti sv. možu; papež Janez VIII. imenuje ga v dotičnem pismu ščuvalcem; obnašal se je kot patrijarh, ki sodi me-tropolita. Kdo so pa zagovorniki? Zalibože, odgovoriti moramo, da nihče. Svatopluk, čegar sveta dolžnost je bila, da bi Metoda branil, prepustil je največega dobrotnika naroda svojega žalostni osodi. Kocelj branil bi ga bil rad, a varovati se je moral, da &e ne zameri Ljudevitu in Karlmaou ki sta podpirala z dušo in telom početje germanskih škofov. Sedel je tedaj naš apostelj na zatožni klopi brez zagovornika in brez to-lažnika. Zagovarjal se je sicer jako krepko sam, a brez vspeha. Obravnavo opisuje ,,panonska legenda", ki je izvirna in resnična. Pokazal je to Edwald v „neues Archiv" itd. in J. Martinov iz rokopisa, ki se hrani v britiškem muzeju ,,Revueu l. 1880. in posebej v knjižici, natisnjeni v Pariau. Legenda pripoveduje stvar tako-le: „Ti učiš v krajih, kateri so nam podvrženi (in nostro imperio doces)". A sv. blagovest-nik jim odgovori: „Ce bi bil prepričan, da je vaša vlast, bi se ognil; a ona ni vaša, tenauč sv. Petra; ker mi pa branite iz vladeželjnosti in lakomnosti božjo besedo oznanovati, ne oziraje se na zakone cerkvene, pazite in varite se, da ne bi hoteli prebijati železne gore s koščenim Čelom, kder vam izteče mozek." Razkačeni mu odgovore: ,,Če bodeš govoril tako jezljivo, pripetiti se ti zna kaj hudega." Metod odgovori: ,,Resnico govorim pred kralji in ne bojim se. Vi pa me napadate svojevoljno; pa le delajte, karkoli vam je drago. Jaz gotovo nisem vikši od onih, ki so zarad resnice po mnogih mukah izgubili življenje." Ker mu ne morejo ničesar odgovoriti, rt če ironično Svatopluk: „Ne trudite mi toliko mojega Metoda, kajti poti se uže kakor pri peči." Metod vide, da se ž njim šali, mu reče: „Giej, gospod, ljudje so srečali modrijana znojnega, ter ga vprašali: „Zakaj se potiš?" Na kar jim odgovori: ,,Prepiral sem se z grobo drhalijo." A na to ga popadejo, zvežejo in pošljejo v ječo daleč na Bavarsko; tu preživi dve leti in pol.
V temnico so tedaj pahnili velikega dobrotnika, ki je žrtoval celo svoje življenje v časno in večno srečo človeštva; apostola, ki je užival največe zaupanje bodi si namestnika Kristovega bodi si ljudstva krščanskega. A ravno to je redilo kačo zavisti v srcu sv. možu sovražnih biskopov % ki niso pred mirovali, dokler niso razlili vse svoje jeze nad sv. blagovestnikom. Usmrtiti ga hočejo, zato tirajo ga v ječo, da bi tam poginil lakote, žeje in tuge. Ali goljufali so se! Najvikši ne zapusti svojega zvestega služabnika; pošlje mu odrešenika rimskega papeža Janeza VIII. Papež zve njihovo nečloveško početje, akoravno so mu je zelo prikrivali. Omenim naj le, da je prišel za časa pregnanstva Metodovega Hanno v Rim, — bil je namreč oskrbnik po-
sestev sv. Petra na Nemškem; papež ga vpraša po Metodu, a on mu odgovori, da nima časti ga poznati. K sreči pridejo precej po odhodu njegovem poslanci Metodovi, ter naznanijo in razjasnijo papeža stvar pismeno in ustmeno. Janez VIII. se kar čudi, da more kdo tako grdo ravnati se svetim in mnogozaslužnim možem. Precej pokliče sokrivce k sodbi; ko pa ne pridejo, pošlje L 874. svojega poslanca škofa Pavla Jakinskega s posebnimi pooblastili na Nemško in v Panonijo; izroči mu pisma na nadškofa Adalvina in Hermanrika in škofa frižinskega Hanno na, kakor tudi na kralja Lju-devita, Karlmana, Svatopluka in Metoda.
Na Nemško prišedši, poda se poslanik k škofom; veli jim v imenu papeža Metoda precej izpustiti in jim naznani, da ni prišel stvari preiskovat in razsojevat, temuč jih kaznovat in za toliko časa suspendirat od vseh duhovenskih opravil, kolikor Časa so zadrževali Metoda v službi njegovi, to je za cela tri leta. Posebno graja Hermanrika in Hannona; prvega zarad grdega ravnanja z Metodom pred zborom (imel ga je namreč pred zborom v varstvu, ter pustil (ga) v najhujši zimi pod prostim nebom, izrooivši ga snegu in mrazu; da! pretepati ga je hotel s konjskim bičem, a pregovorili so ga drugi); druzega pa zarad nekanoničnega obnašanja v zboru. Naposled opozori še vse tri na papeževa pisma, ki jim vele podati se v Rim na odgovor. Nolentes se uklonijo papeževi zapovedi; in to tem prej, ker jim žuga z izobčenjem.
Sedaj se poda poslanec k Ljudevitu in Karlmanu, da jima izroči papeževo pisanje, v katerem brani Metodove pravice. Metropolija moravsko-panonska, piše Janez VIII., podvržena je neposrednje naravnost rimski stolici, in le oni metropolit, ki ga pošlje Rim, sme tamkej zapovedovati; zato si ne sme pripisovati niti solnograški niti drugi škof nikakoršnih pravic. Od tu gre Pavel kSvatopluku, da mu izroči papeževo pismo in priporoči sv. blagovestnika. Naposled obišče še Metoda, ki je bival po pregnanstvu pri Kocelj u. Izroči mu pismo, v katerem ga papež t >laži, a tudi prepoveduje liturgijo slovansko in sicer največ zato, da bi potolažil vsaj nekoliko sovražnike njegove. Je li bil Metod pokoren povelju papeževemu, slišali bodemo na drugem mestu.
(Dalje prihodnjič.)
133
Zgodovinske stvari.
Rimska stolica zašoitnica blagovestnikov slovanskih v boji z nemškimi škofi.
Spisal Ivan Lavrenčie. (Konec.)
VI.
Drugič dolže nasprotniki Metoda, da opravlja službo božjo še vedno v surovem jeziku slovanskem, in sicer zato, da prikrije tem lajše Nemcem svoje zmote. Da ne zakriva nikakoršnih zmot, je uže pokazal s tem, da se popolnoma strinja s pravo vero rimske cerkve. Da pa opravlja službo božjo v jeziku slovanskem, je istina, akoravno mu jo je prepovedal papež 1. 874. in naposled 1. 879. Nikakor pa ni hotel kljubovati s tem stolici rimski; Metod! ki je bil udan z dušo in telom nameatniku Kristovemu; marveč opravljal je službo božjo v jeziku slovanskem, ker je vedel, da pospešuje to najbolj sveto delovanje; in drugič, ker mu je to dovolii papež Hadrijan II. Zato je želel uže davno pri prvi priložnosti Janezu VIII. stvar razjasniti in mu dokazati, kolike važnosti je jezik slovenski za pokristijanjenje Slovenov. In ta želja spolni se mu sedaj, ko sedi na zatožni klopi pred zborom rimskim. Neustrašeno graja pred škofi in papežem obrekovanje nemških biskopov glede jezika slovenskega, katerega so prištevali jezikom barbarskim, surovim in nespretnim. Dokaže jim, da vir onega obrekovanja je le nevednost, strast in sovraštvo, kajti vsak, ki pozna jezik slovenski, priznati mora, da on je v vsakem obziru krasen, obilen in darovit; da! primerjati se sme in zamore z vsakim svetovnim jezikom. V to svrho pokaže jim prestavo svetega pisma in druzih li-turgičnih knjig na jezik slovenski. Ce je pa olikan, vreden je, da se vpelje v službo božjo; a ne samo vreden, marveč tudi potreben za razširjanje krščanstva in za ohranitev edinosti z rimsko cerkvijo. Opozori jih na razkolništvo grške cerkve, ki želi posebno Slovene odtrgati rimski stolici. Slovene, katere veže edino še slovanska liturgija z Rimom, če jim tedaj vzamete (pravi Metod) službo božjo v domačem jeziku, vzeli jim bodete tudi vero pravo in pahnili jih v prepad večnega pogubljenja.
Zbrani dostojanstveniki se strinjajo z Metodom in papež dovoli brez odloga liturgijo slovansko, kar jasno potrjuje pismo njegovo na kneza Svatopluka. Janez VIII. piše namreč v dotičnem pismu (meseca junija 1. 880.): t,Kar se pa tiče konečno slovanskih pismen k,
134
katere je iznašel pokojni modrijan Konstantin, hvalimo jih in dovoljujemo, da se v njih glasijo slavospevi in po slavij en je Gospoda, ter priporočamo, da se oznanujejo v tem jeziku nauki in dela K r i s t a Gospoda našega, kajti ne samo vtreh jezikih (namreč hebrejskem, latinskem in grškem), marveč v vseh jezikih hvaliti nas s v. pismo spodbuja, ki veli: „Hvalite Gospoda vsi rodovi, hvalite ga vsi narodi." ,,In apostoli , s sv. duhom napolnjeni oznanovali so v vseh jezikih velika dela božja." Tudi zdravi veri ali nauku ni nasproti bodi-si sv. mašo peti v tem slovanskem jeziku bodi-si brati sv. evangelij ali berila novega in starega zakona, dobro prestavljena in razložena, ter opravljati vse druge cerkvene molitve."
Po tej slavni zmagi nad nasprotniki svojimi vrne se Metod nazaj na Moravsko, za trdno nadjaje se , da se ne bo treba več ž njimi boriti. Ali motil se je; pod-Škof Vihing, odslej načelnik sovražnikom njegovim, očrni ga pri knezu Svatopluku s tem, da skrije in zataji papeževo pismo in mu izroči drugo izmišljeno, katero je spisal on sam. *) Pisal je pa Vihing, da je Metod sicer preklical svoje krive misli in se zavezal s prisego o sv. Duhu tako učiti, kakor uči rimska cerkev; sveto mašo pa v slovanskem jeziku opravljati, prepovedal mu je papež brezpogojno. Nadaje, da prosi papež njega (Vihinga,), da bi cul nad izpeljavo papeževih ukazov in nad delovanjem Metodovim.
Kak utis je naredila ta goljufija na Svatopluka, razlagamo si iz zadržanja njegovega proti Metodu. Namesto, da bi ga podpiral in branil, prepusti ga sovražnikom , da počno ž njim karkoli hote. Metodu se zdi to jako čudno; obrne se nanj in zahteva od njega pomoči, opominjevaje ga na pisanje papeževo. A kako se čudi, ko se poziva Svatopluk na obseg podvrženega lista! Hitro potoži stvar Janezu VIII., ki mu piše precej 23. aprila 1. 881. posebno pismo, v katerem mu izrazuje svoje vroče sočutje nad težkimi enzgodami; v istem listu vabi ju tudi (Metoda in Vihinga) v Rim, da stvar razsodi in kaznuje krivičnika. Ker pa umre goreči branitelj apostola našega, predno ko nastopita dolgi pot, kaznuje Metod vsled oblasti svoje Vihinga z izobčenjem. A kazen cerkvena ga ne straši; kljubuje mu še dalje , dokler ne pokliče Najvikši zvestega služabnika svojega 6. aprila L 885. v boljšo domovino.
Tako se je bojeval Metod do konca svojega življenja se sovražniki svojimi, a tudi se sovražniki našimi, ki nam niso privoščili niti duševnega razvoja niti telesnega blagostanja. Hoteli so, da bi bili mi njihovi služabniki na veke in se uklanjali njihovi mogočnosti. A sv. brata pribežita nam k pomoči; ona hočeta nas rešiti in pripeljati do časne in večne sreče. Ker je pa bila germanska sila velika, umakniti se bi morala in vse nju prizadevanje bilo bi zastonj, ko bi jima ne bila pripomogla rimska stolica do slavne zmage. Z njeno pomočjo rešila sta nas sovražnikov naših in z njeno pomočjo pripeljala sta nas k živemu studencu krščanske omike. Zato hvala ji, posebno pa papežu Hadrijanu II. in Janezu VIII., ki sta vpeljala domačo govorico v službo božjo, s Čimer se ne more ponašati ni eden narodov evropejskih. Hvala pa tudi drugim rimskim papežem, ki so vedno spremljali naše težnje in težave z očetovskim sočutjem in podpirali nas z največo dobrotlji-vostjo, med katerimi se v najnovejšem času najbolj odlikuje sedaj vladajoči Leo XIII.
*) Bilo je mogoče, ker je poslal papež pismo na Svatopluka po njem ali pa po Zemiziču.