415
O napredovanji deželnega zavoda gluhonemov
v Gorici.
Mnenje slavnega občinstva dela čast posamesnim osebam, kdor pa na sum ali na grajo svojega delokroga molči, pravimo, da je graje vreden. Sicer ni ga človeka, ki bi mogel popolnoma vstrezati vsem tirjatvam časa in okoliščin, a mnogo jih je, ki s trdno voljo in železnim trudom veslajo prek razkačenih valov, skrbeči po močeh svojih za blagor človeštva.
Do danes so posebno učeniki še zmeraj žebelj med naklom občnega obrekovanja in kladvom oblastnij.
Tako je g. J. J. v goriško gluhonemnico prinesel novico, da so se mu pritoževali Tržačanje (!) in tudi Goričanje (!!) zaradi slabega napredovanja rejencev omenjenega zavoda.
O sedanjem napredovanji puščam razsodbo onim, ki so zavod poznali pred veliko leti. In kdor ne ve, kako je nekdaj bilo, naj pride k meni — jaz mu povem.
Zdaj pa ostane vprašanje: ali je zavod res to, kar so drugi zavodi, — in javno dam odgovor, da „ne", kajti dvojni narod in ločitev spolov razdeluje en zavod v štiri zavode le pod dvema učenikoma in dvema učiteljicama. Kar v drugih zavodih po 4 do 6 učiteljev opravlja, opravlja pri nas eden, — in dobi še druga opravila za doklado!
To pa še ni vse gorje! Slab napredek, ako se že pri tacih okolnostih tako sme imenovati, tiči globokejše, kar bode ob svojem času cel svet izvedel, a zdaj za to še ura ni odbila.
Ko bi se Vam pa še kdo pritoževal, prosite ga, da mojemu tovaršu in meni naj ne dela britkih ur, kajti prva se je že davno davno začela in do druge nikdar ne pride!
V Gorici 10. grudna 1870.
Ivan Ne p. Boštjančič, učitelj.