Leposloven in znanstven list.
--
Ijeto IV.	T Cclovci, 1. avgusta 1884.	Štev. S.
Kmetski triumvirat,
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
Dvanajsto poglavje.
Bio Kaiscrbergschen Unterthanen schlugen zuerst los am '29. Jänner 1573, das Bauern-heer wuchs bald auf 20.000 Mann.
Dimitz.
Biio je tri dni pozneje. Akoravno je prezgodaj pričeti vstanek vznemiril in iznenadil marsikteri okraj, liilo je že tretji dan oboroženih najmanj deset tisoč mož, in med temi skoro polovica s pravilnim orožjem. Glavni del, kteremn je ukazoval Uija Gregorič, utaltoril se je pri Vidmu. Tu je bilo zbirališče vseh manjših čet, ki so prihajale še vedno iz najbolj oddaljenih okrajev. Sem so pošiljali posamezni podpoveljniki in stotniki popraševat po ukazih tü zbranega kmetskega triumvirata.
Dvanajst stotnikov je bilo izvoljenih. Med temi nahajamo že nam znana imena: Lazar, Prokop, Vikič itd. Glavni nalog posameznim četam teh stotnikov je bil terrorizem , s kterim so uplivali po deželi na posamezne grajščake. Silili so jih k raznim pomenljivim privilegijem, in rčs marsi-ktere do sedaj v lastno korist utrjene pravice opustili so ti gospodje kmetstvu v prid. Da se pa pri tem ni postopalo vedno po postavah redne vojske in mirnega zahtevanja. je naravno iu umljivo onemu, kdor le površno pozna težki jarem tedanjega kmetstva, ki se je po svojej gosposki — živini, a ne človeštvu prištevalo in se pogostoma slabeje ko z neumno živalijo ravnalo z njim. Kakor pa zdivja najbolj krotka domača žival, ki je bila dolgo zaprta v zaduhlem zidovji, tako je vzbudila ideja po popolnej svobodi do sedaj speče kmetske moči ter dala dušek vsej surovej strasti sile in maščevanja.
V gradu Soteska ubili so kmetje zadnjega grajščaka Loškega. Še dandanes kažejo ono mesto, kjer je vzdihnol dušo. Na pokopališči v
26
Mekinjah padel je zadnji baron Lilienberg. V Zagorji razrušili so kmetje županijo in zažgali hiše onim posestnikom, ki so se upirali takovemu dejanju. Tudi Brdski grad in večina gradov na Dolenjskem se je v prvej kmetskej strasti skoro popolno razrušila; posestniki so se prepodili in vse njih imetje koufiskovalo.
Dejali smo, da so učinile poslednje silovitosti le posamezne čete ali ondotni prebivalci sami, ne da bi bil kaj takega kmetski triumvirat ukazoval. In vendar so uplivali ti posamui čini jako uspešno na splošno ustajo; kajti razširili so jo po vsej deželi in pridobili mnogo ustašev za višji. dobro premišljeni politični črtež hrvatskih upornikov. Osobito bolj intelligentni del, ki je imel sploh razum za svobodo, in pa proletarijat brez imetja in pravega doma pridružil se je Gubčevej vojski pri Vidmu. Naravno je tedaj, da je taborila že črez teden dnij vojska, hroječa dvajset tisoč mož ob bregovih Save, in k njej je še neprenehoma prihajalo skrivajo mnogo hrvatskih in spodnještajerskih kmetov.
Poslednje je lahko umljivo; kajti kmetom je veljala prisloviea: „Rajši stokrat umreti, kakor delati žive dni tlako ponosnemu gospodstvu." V tem smislu bile so pa tudi njihove zahteve proti svojim dosedanjim gospodom. Zahtevalo se je odpraviti tlako in terjala popolna neodvisnost kmetstva od grajščakov. Tako se je glasila javna prisega onih grajščakov, ki so še hoteli oteti kmetske silovitosti. Da pa niso hoteli vsi prisegati narekovane kmetske prisege, prepričali so nas žalostni zgledi iz uekterih slovenskih okrajev.
Da se pa pokaže moč kmetskega upora sploh, sklenol je beg Gubec odstraniti z enim samim velikim podvzetjem vse, ostalo nasprotje proti v-nikov kmetstva in njegovih zahtev. Nepričakovani dosedanji uspehi storili so Gubca ponosnega. Podjarmiti si je hotel najprvo močno zavarovano Krško mesto. Mislil je, da če pokaže tu svojo silo, odpirajo se mu radovoljno vrata ostalih gradov in mest. Akoravno je bila kmetska vojska zbrana pri Vidmu silna dovolj, da bi bila lahko trikrat večje mesto od Krškega oblegla, preračunil je beg Gubec, da velja čast tu več kot sila. in da bi bilo koristnejše njegovim zadevam, ako si pridobi mesto brez dolgega boja in obleganja.
Skušal je torej po zvijači in izdajalstvu pospešiti svoje vojne namere. Že prvi dan rednega obleganja povabil je mestnega župana v svoj tabor ter ga pooblastil, v imenu kmetske vojske posredovati s krškimi mestjani ter jih pridobiti, ako mogoče, za ustaške ideje.
V ta namen se je poklical v Gubčev tabor ves triumvirat in vsi zastopniki in voditelji posameznih vojnih čet. Nevoljni so bili posamezni stotniki in četovodje, ko zvedo, koliko imenitnosti pripisuje njih vrhovni poveljnik Krškemu mestu ter kupici tii brez posebnega uzroka vojne* moči. Kot občen program veljal je do sedaj vznemiriti na eden pot vse sosedne
kraje in pridobiti si z manjšimi četami polagoma celo okrožje, cepiti nasprotno moč in vsaj začasno izogibati se vsakemu daljšemu boju.
Posebno vojskovodja Ilija Gregorič in trinmvir Guzetič sta se srdito protivila obleganju Krškega mesta in sicer iz poslednjih dveh uzrokov: Prvič sc jima je dozdevalo Krško mesto preblizu Celja in Zagreba, od koder jim je pričakovati v prvej vrsti nasprotne sile; drugič pa se s pri-dobljenjem nepomenljivih mest in s peščico mestjanov namen kmetske ustajo ne rešuje, temveč ukrotiti se morajo na veke zatiralci kmetskega življa v vseh treh sosednih deželah.
Dobro je vedel Gubec . da najde ta črtež nasprotstvo v njegovih zaveznikih samih. A preračunil je. da je baš v tem slučaji ugodna prilika. da pokaže vsem poveljnikom svojo nadvladujočo moč in — da se otrese, ako ni drugače, elementov, ki mu po njegovej sodbi nasprotujejo iz osebnih uzrokov.
Jako razburjen je bil torej zbor v Gubčevem taboru. In ko naglaša Gubec, da si pridobi Krško mesto po izdaji in da je priča temu pričujoči mestni župan Sila, ki za primerno čast in plačilo pri bodočej našej vladi spusti o pravem trenotku mostove in odpre duri zmagujočemu kmet-stvu: tedaj zbledi same jeze in nevolje Ilija Gregorič in vzklikne:
„Sramota nam in našej stvari, ako nam mora izdaja, a ne ljubezen pridobiti našo bodočo zmago. Le v prepričanji za našo sveto pravdo je naša moč. Ona nam pridobi stalnih zaveznikov. Izdajalci, ktere maje vsak vetrič, bili bi strup in poguba našej ideji."
Strme so poslušali zbrani možje tako odločne besede svojega poveljnika, akoravno so se one nekterim dozdevale neprimerne, v sedanjem položaji in preognjene. Zbledel je v istem trenotku Gubec in molčal nekaj časa. A mojster je bil v zatajevanji svojih strastij; odgovoril je mirno, kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar:
„Vojvoda Ilija, ti pozabiš, da nisi sam v tem zboru; nazori in misli o našem boji so različni, kajti tudi ostalim možem ni tuje —voj-skovodstvo."
Nekoliko preostro se je izrazil Gubec v poslednjem stavku, da bi ne bilo to razžalilo zvedenega vojvode, ki je že bil oslavil svoje ime v turških bojih. A tudi ilija Gregorič je bil politik in diplomat v tem trenotku, kajti molčal je. K temu ga je primoralo vzlasti molčanje mnogih njegovih tovarišev, kterim seje bralo na obrazu, kako neprimerne in kako silno razžaljive so bile Gubčeve besede nasproti Uijevemu predlogu. Le beg Gubec sam ni spoznal ali ni hotel spoznati poslednjega. Nadaljeval je namreč v prejšnjem smislu svoje, posvetovanje zaradi Krškega mesta in razgovarjal se javno z županom Silo, kako bi se brez mnogega upora najlažje poskusila izdaja.
Ko je zapustil med tem Tlija Gregorič in za njim tudi Guzetič vi-dezno le za trenotek vojni zbor, porabil je nujno Gubec to priložnost ter dal glasovati za svoj predlog. Neodločni in premalo neodvisni so bili v zboru ostali stotniki in podpoveljniki, da bi bili javno nasprotovali nasvetu svojega vrhovnega poveljnika. Le edini triumvir Pasanec je izraževal z molkom svoj veto, a brez koristi.
Poslednje je še bolj opogumilo bega Gubca. Domišljeval se je v tem trenotku vsemogočnega; saj se je njegovej despotskej besedi »klanjal ves zbor, ki je bil odločilen v vojni.
Ko se je razšel v noči potem zbor, pokliče Gubec župana Silo k sebi in se še dolgo pogovarja z njim.
„Bodoči dan pokaže se v pravej svetlobi naša moč," pristavi poslavljajoč se. „Ako se nam posreči pridobiti mesto, zagotovljeno je naše ime. Z veseljem se nam odpirajo potem ostali trgi. Odvisni nismo več od onih ljudij, o kterih lahko sodiš sam, da niso prijazni kmetstvu in njegovej svetej stvari, temveč iščejo slave svojemu lastnemu imenu v kmetskej krvi."
Tako je govoril Gubec stiskaje tovarišu desnico. Za slovo mu še zakliče : „Le dva moža potrebujem v bodoče v svojej sredi, zanesljiva in skušena ter pismoučena. Prvi je tajnik Jurič, drugo mesto pa je namenjeno tebi, ako ostaneš mož beseda." —
Med tem ko se je pogovarjal beg Gubec z županom Silo, hodila sta ob savskem bregu dva moža. Noč je bila precej temna, a vendar bi bil dober opazovalec opazil, da imata imeniten in precej strasten razgovor. Več potov sta postala iu naglašala s povzdiguenim glasom svoje videzno neovrgljive razloge in trditve.
„Premagoval sem se, dokler je bilo mogoče. A preveč je zdaj njegovega pouosa in trmoglavosti, ki nas pelje k pogubi," pravi mirno visoko ra-steni tovariš, prava junaška postava, svojemu manjšemu in mlajšemu sosedu.
„Prav imaš, Ilija! Naše potrpljenje je prikipelo do vrha. Več ni dvonibe, kam merijo njegova podvzetja," odgovori z naglasom Guzetič.
„Iznebiti se nas hoče, ko se mu posreči prvi poskus. Triumvirat mu je le pripomoček, da izvrši svoje sebične namene, drugega nič. ti pravim. Zadnji čas je, da mu pokažemo, da imamo tudi brez njega moč in da zaupa ljudstvo svojemu pravemu prijatelju, ki je trpel od začetka z njim in kteri daruje zadnjo kapljo krvi za njegove svetinje."
„Kako misliš izvesti in pokazati svojo moč, Ilija?" vpraša ga resud mladi tovariš.
„Umeješ me lahko in uganil si že morda čestokrat sam, da sldeneni triumvirat ne vodi k sreči, da je le na jeziku, da je bolje, da ga -.-
Utihnol je junaški vojvoda pri. teh besedah in krepko stisnol tovarišu desnico.
„Da ga razbijemo, uničimo, odvežemo se vsakej odgovornosti," pristavi navdušeno, a vendar nekoliko iznenadjen Guzetič.
„Ti si uganil ali bolje rečeno izgovoril, kar mislimo že dolgo vsi ostali."
„Ali pa ni to preopolzla, nevarna stvar v sedanjem trenotku?"
„Nikakor ne! Baš sedaj je prilika za samostalno stranko, ali pa nikdar."
„Ali smemo motiti ali se izognoti napadu na Krško mesto in cepiti ustaške moči ?"
„Poslednje brezumno podvzetje je kakor navlašč stvarjeno, da odpre ustašem oči, kako nepremišljeno je Gubčevo ravnanje, ki zahteva toliko krvi za nepomenljiv uspeh!"
„Ilija, ti dvomiš, da se posreči zmaga nad Krškim mestom?"
„Nikakor ne! Saj ti je znano, da odpre izdaja ob priliki mestna vrata, in zmaga bode lahka, a posledek — pogubljiv."
„Kako misliš poslednje, Ilija?"
„Zapomni si, prijatelj, kar pade brez truda zmagovalcu v roke, to nima cene za-nj, temveč le stori, da precenjuje 011 svoje lastne moči. Trdil sem že, da je brezumnost, muditi našo vojsko ob mestnem ozidji, med tem ko potrebujejo cestne zveze in drugi imenitni prehodi krepkega utrjenja zoper redno zvunanjo silo. A ker se hoče proslaviti Gubec z zmago nad nepomenljivim mesticem, opijani ga ona popolno in izroči nasprotnej rednej vojski, s ktero se mi, akoravno močnejši po številu, ne moremo meriti. Moj črtež je bil iu je še danes, umikati se, ako je mogoče, javnemu boju, udariti na primernem mestu in izginoti. To je načelo vseh ustašev, ki jim pribori prej po vztrajnosti kakor po slavnej zmagi zahtevane pravice."
Tako je govoril Ilija Gregorič in navajal še mnogo imenitnih izkušenj za svoje nazore.
„Ti se nočeš udeležiti napada na mesto, Ilija ? Ti že vržeš tu iskro razpora med zbrano kmetstvo ?"
„Ne! Rekel sem že, da odpre naš tukajšnji uspeh pravim možem oči. In ta trenotek porabim ter izdani do podpoveljnikov in vse vojske oklic, v kterem svarim pred dosedanjimi koraki, razglasim triumvirat kot razvezan in razpuščen ter vabim one, ki ljubijo v resnici svojo in svojega ljudstva svobodo, pod mojo zastavo."
Molčal je nekaj časa Guzetič pri teli pogumnih besedah svojega tovariša in potem pristavil:
„Ti si junak, Ilija. Vredni so tudi tvoji nazori pravega junaštva in najboljšega uspeha,' Vendar —." Utihnol je pri zadnjej besedi iu po-ljubivši svojega tovariša in oklenovši se ga okoli vratu, dejal je polglasno:
„Vendar — ako se ponesreči tvoj črtež, Ilija, pomisli, da je izgubljen potem ves dosedanji trud in up moj in še nekoga drugega. ki zre zaupljivo v srečen izid našega podvzetja."
Omračilo se je za trenotek visoko čelo Uijevo, kakor da bi se bil domislil sam nekoga, ki mu je edini up in tolažba. Vendar je zopet potem ponosno stresel glavo, kakor da bi se hotel iznebiti te lepe. a zapeljive misli, in pristavi:
„Prijatelj, ti si prerahločuten. Takovi možje so slabi vojaki. Ko bi te ne poznal osebno, dvomil bi nad tvojo hrabrostjo v resnem trenotku. Dozdeva se mi. da je osodepolna tvoja ljubezen do moje hčere. Predobro vem, koliko neprilik je pouzročil prezgodaj po Gubci zapaljeni vstanek in koliko moči se je že razcepilo zaraditega, Sedaj pa bi še naj motila vajina zveza tudi moje bodoče črteže?!"
Z resnim glasom govoril je Ilija poslednje besede iu poljubivši svojega tovariša, pristavil:
„Prijatelj, izroči bodočnosti svojo ljubezen! Ako vama hoče osoda biti mila, veselita se po srečnej zmagi toliko bolj svoje težko priborjene sreče; ako so zastonj naše nade, pa zapusti lažje 6ni svoj delokrog, kterega ne veže nič na prejšnje mesto."
V stran se je obrnol mladi mož pri teh besedah, da zakrije svojemu junaškemu tovarišu žalost, ki se mu je usilila pri spominu na zapuščeno nevesto v srce.
Mesec je priplaval kmalu potem izza oblakov in odkril v svojej svetlobi, da tudi najbolj junaško srce prevladuje čut, kteremu se ne more ubraniti, kakor trdi neki modrec, noben blag človek, namreč čut ljubezni. Mokre so bile Guzetičeve oči, ko je zagotavljal svojemu tovarišu, da se hoče ravnati po njegovem nasvetu. Kakov mož-beseda pa je bil v tej obljubi, prepriča nas bodoče poglavje.
Trinajsto poglavje.
Kaj vam pomagajo te prazne želje V Sleduhi pazijo na vsako našo stopinjo.
Marija Stuart.
Posloviti sta se ravno hotela Ilija in Guzetič, ko čujeta petje v daljavi. Ker se jima ji' glas dozdeval znan, počakata nočnega pevca,
„Ubogi oče, tudi ti 110 miruješ, kakor da bi vedel, kako resni tre-notki se bližajo tvojim sotrpinom," povzame črez nekoliko Ilija Gregorič.
„Radoveden sem, kake novice ima nocoj. Vedno, kedar prepeva svojo ustaško pesen, ima nekaj posebnega v mislih." pristavi Guzetič oziraje se proti strani, od koder je odmevalo petje.
„Smili se mi, ubogi oče. Nevoljen bode, ko zve moj namen. A zdaj je prepozno. Vrnitev ni mogoča," nadaljuje Ilija.
„Ne boj se! Tudi on ni prijatelj Gubčev. Svaril me je že več potov, ne zaupati preveč kmetu v gosposkej suknji. Tako vi so baje naj-slabejši značaji, pol ptiča pol miši, kakor netopirji, ki le v mraku hodijo na sprehod boječ se belega dne."
Med takim pogovorom se približa nočni pevec. Ko čuje glasove naših znancev, pravi svojemu vodniku: „Če me ne moti uho, konča se tu najina hoja, To je Ilijev in Guzetičev glas."
Vodnik, ki je že prej opazil poslednja dva, pa pristavi:
„Ne pozabite naznaniti tega, kar ste culi v taboru! Ako ne ubogata vas, pridem vam jaz na pomoč in ne odidem prej, dokler ne verujeta najinim nasvetom."
V istem trenotku se pa začuje od daleč glas: „Oče, kakove novice vas silijo v poznej noči v naš tabor? Ali res niso smele čakati belega dne?"
Poslednje besede je govoril Uija Gregorič ter hitel nasproti prišlecu, svojemu slepemu očetu.
„Preslabe so moje roke, da bi koristile našemu ubogemu ljudstvu. Edin posluh mi je še ostal neizpremenjen. Baš moje uho me je prepričalo, da se je uselil stari naš greh: razprtija, nesloga in sovraštvo v naše podzvetje, ki žuga uničiti vse naše črteže."
Z naglasom, ki ni naznanjal dobre volje, govoril je slepi Marko Gregorič te besede in pristavil potem:
„Ilija, če te ne morejo prepričati besede tvojega očeta, ki te svare v odločilnem trenotku, opominjajo naj te njegove oči, ki govore jasno, kako se plačuje domoljubje v neprimernem času."
„Oče, jaz vas ne urnem, govorite jasno! Kdo vas pošilja v noči v tabor uničevat, kar so me stoprav okoliščine sklenoti prisilile ?"
„Ubogljiv je bil nekdaj moj sin in navdušen za narodove pravice. Zdaj se je to navdušenje izpremenilo v trmoglavost. Z lastno močjo skuša si pridobiti. kar zmorejo le vse naše sile. Predrznost pelje v pogubo, prorokujem tudi tebi, Ilija, če se obračaš v najvažnejšem trenotku od mož, ki imajo v svojih rokah naš blagor in — pogubo."
Iznenadile so te odločne slepčeve besede Ilijo, da se je stresel in stopil za nekaj korakov nazaj, kakor da Iii se bil zbal proroka svojega gorje. Potem pa ga vpraša:
„Govorite, kdo vam je ukazal podirati neizpremenljive sklepe, kteri morejo edini rešiti našo že na pol izgubljeno stvar?"
„Po prevelikej občutljivosti razdira se naša sloga. Vse to pa izvira le iz osebnih uzrokov, ki nimajo nič opravka v javnih stvareh, to si zapomni!"
Prenehal je starec pri teh besedah, kakor da Iti si hotel odpočiti od najhujšega očitavanja proti svojemu lastnemu sinu.
„Oče, naša zveza je le na jeziku. Sebičnost enega hotela se je širiti z njegovimi uspehi: zaraditega je bolje —."
Tu obmolkne vojskovodja, ne da bi bil javno izrekel svoj bodoči črtež. Tedaj pa nadaljuje slepi roditelj rekoč:
„Zaraditega je bolje, da zapustiš še pred prvim bojem svoje tovariše in ne zapelješ tudi mladega zaveznika v svojo popolno pogubo. Vedi, da ste vajini mesti v trojnej zvezi že nadomeščeni z imeni: Jurič in Sila".
Kakor da bi bil stopil na modrasa, tako se zgane sedaj Ilija in vzklikne:
„Gubec, ne*motim se torej! Videl sem jaz prvi v temino tvojih prsij in tvoje neizmerne sebičnosti. Razdvojena sta odslej najina pota!"
S tresočim glasom govoril je Ilija te besede in hotel kar brez slovesa oditi. Le s silo ga je zadržaval njegov tovariš Guzetič, opominjajoč ga, naj v takih razmerah še eden pot presodi svoj bodoči črtež ter skliče javni zbor, ki izreče preiskavo proti Gubčevej samovolji.
Molčal je nekaj časa Ilija. Potem stopi bližje k svojima tovarišema in dene mirno:
„Guzetič, tudi ti si eden izmed istih, ki dvomijo v zadnjem trenotku nad bistrim očesom svojega tovariša! Odpuščam ti, ker vem, da ljubiš. Ne silim te k obljubljenej zvezi. Ločiva se nocoj! .Taz odidem na levo, ti ostani na desni. Ne pozabi, če doživiš mirnih, srečnih časov, kar si obljubil mojemu otroku! Tudi svojega slepega očeta izročam tebi v varstvo. Ostanita oba v krogu, kjer sta glasovala do sedaj! Jaz pa. oprostita mi, ne morem prenašati razžaljenja po človeku, ki ukazuje našej zvezi; ouo mi je hujše kot smrt v pravičnem boji, zaraditega—
Žalost zalije pri teh besedah poveljnikovo srce, in zadnja beseda mu ostane brez slovesa na jeziku.
V istem hipu pa se mu ovijejo nežne ročice slepčevega spremljevalca okoli vratu in proseč glas se čuje:
„Oče, ne zapuščajte sedaj, ko je po lastnih zaveznikih izrečena sodba nad vašo glavo, svojih ljudij."
„Jela, rčs je, da se kaznuje dobrota s hudobo!" odvrne Ilija, „ali od kod pa veš to, kar govoriš ? Kakšno sodbo imaš v mislih ?"
Mirno je pripovedovala nato Jela, da je čula vodeč starega očeta po taboru poleg Gubčevega šotora pogovor Gubca s tajnikom Juričem in županom Silo, kteri so sklenoli kar pri prvej priliki iznebiti se vsakega zaveznika, ki bi nasprotoval njihovim sklepom. Imenovalo pa seje pri tem ime Ilije Gregoriča in njegovega tovariša Guzetiča.
Dolgo je molčala potem družba, kakor da bi si ne upal nihče izgovoriti prve sodbe o čudnem položaji, v kteri jih je postavil prihod slepca in njegovega vodnika. Naposled izpregovori Ilija:
„Udajmo se torej in glejmo mirno, kako se zapira od trenotka do trenotka bolj in bolj osoda nad našim ljudstvom! Jaz si umijom roki in prepuščam odgovornost drugim za nasledke njihove sebičnosti. Čakati hočem mirno, kako izide prvo podvzetje skleneno po Gubčevej razsodbi. Pokazalo se bode, kdo je pravi narodov prijatelj, ali beg Gubec, ali siromak zaradi svoje poštenosti: Ilija Gregorič."
Po dolgem posvetovanji obljubila sta vendar Ilija Gregorič in Guzetič, udeležiti se neposredno napada na Krško mesto , da vidita na lastne oči, koliko premore Gubčev upliv pri zbranej vojski. —
Kmetski triumvirat se ni motil v tem, da je skušal iznenaditi vlado z nepričakovano ustajo in si v naglici pridobiti komunikacijske zveze in vsaj nekaj imenitnih okrajev. Vlada je že namreč dalje časa opazovala nezadovoljnost kmetstva; le inicijative ni hotela proti njemu brez važnih dogodkov pričeti. Že odkar se je izvršil napad na grajščaka Tahyja in s silo rešil uporni Ilija Gregorič. iz njegove ječe, prepričal se je vsak opazovalec kmetskega razmerja, da morata v kratkem trčiti skupaj dva nasprotna si elementa, prvi bojujoč se za najsvetejše pravice človeštva in za človeškega bitja vredno eksistenco, a drugi se poganja le za nadomišljevauo, po rojstvu mu podeljeno hegemonijo in gospodstvo nad kmetsko rajo. Vedelo se je tudi, da bodo krvav ta bodoči boj. Čut krivice in čut gospodst-va se ne strinjata. Utihnoti mora prvi, da se šopiri drugi, ali izgubiti drugi svoje nazore, da se zadovolji prvi. Srednjega pota tukaj ni.
Največje zasluge pri opazovanji kmetskega življa in njegovih namer pridobila sta si grajščak Tahy in oskrbnik črnič. Vedela sta dobro, da sta se s svojo ostrostjo zamerila kmetstvu, ki čaka le ugodne prilike, da se s svojim mučenikom Ilijo maščuje nad njima in vsemi somišljeniki. Da sta pa imela dovolj uzrokov za tako sodbo, potrjevala je istina, da je s Hrvatskega izginolo z Ilijem vred obilo znanih kmetov.
Vse to je grajščak Tahy vestno poročal hrvatskej vladi, in poslednja je opozorila vlade na sosednem Štajerskem in Kranjskem na ta položaj. Vlade niso sicer poslednjih poročil smatrale tako resnimi, da bi bile sklenole z državno redno vojsko ukrotiti uporno kmetstvo, a ponudile so plemenitaštvu neposredno pomoč, orožje in strelivo.
Zadovoljili so se grajščaki s to vladno pomočjo ter sklenoli, da ostalo potrebščino sami oskrbe/ Vedeli so dobro. da če stopijo z lastno silo kmetstvu nasproti, da mu s tem pokažejo priznano svoje gospodstvo in da imajo proste roke po popoluej zmagi, po kterej hočejo ponižati za vse bodoče čase kmetski ponos.
Organizacijo plemenitaške vojske prevzel je Jobst baron Tnrnski. Ta je razposlal svoja povelja in pozive za pomoč celo na Koroško in Goriško. Obljubljene in zagotovljene so mu bile od mnogih stranij vojne čete. Grajščak Tahy mu je ponudil osebno svojo pomoč in vse svoje hlapce. Tudi je pripomogel z denarji, da so se oborožili in najeli hrabri Uskoki za plemenitaško vojsko.
Take so bile razmere pri gospodstvu pred kmetskim uporom. Dejali smo že, da se je smatral poslednji kot neizogibljiv. a s tem ni nikdo slutil, da ima toliko zaveznikov in da se hoče že v tako kratkem času uresničiti. Naravno je tedaj, da je iznenadila ogromna. okoli dvajset tisoč mož broječa kmetska vojska, ki se je zbrala pri Vidmu v štirih dneh. Zaraditega si ni upal poveljnik plemenitaških najemnikov pričeti boja in je rajši čakal ugodnejše prilike.
A tudi kmetstvo, akoravno s početka izvrstno organizovano. bilo je iznenadjeno, ko je zvedelo o resnih pripomočkih plemenitašev zoper ustajo. Najbolj škodljivo pa je uplival prezgodaj oznanjeni vstanek. Smatral se je kot strah, da jih ne prenagli plemenitaštvo, in širilo se je prepričanje, da ne vlada popolno sporazumljenje v znanem triumviratu.
Iz tega uzroka zanemarjal se je tudi prvotno skleneni vojni črtež, po kterein se ima vojska v tri glavne oddelke razdeliti. Pričeti ima ona ob enem na treh okrajih svoje operacije. Od Brežic do Krškega in Novega mesta vojuje eden oddelek, drugi si prilasti vse okraje od juga proti Celju, tretji pa severno-hrvatsko okrožje, in ta naj tudi obkoli glavno mesto Zagreb, stolico bodočega triumvirata. Beg Gubec sam pä je iz znanih uzrokov prečrtal v poslednjem trenotku ta vojni črtež in združil pri Vidmu vso vojsko. Še le po prvej odločnej zmagi hotel je prodirati dalje po črteži, kterega mu je izdelal tajnik Jurič.
(Dalje pride.)
Narodne pesni.
Iz predvorske fare. Nabral Mat. Valjavec.
23. Razbojnik.*
Marija po sveti švva	Obede šiše bli/. ni b'wö
Si sojim srnam Ježišani	Kokr sama rzbojmška.
- Jin söjiin možam Jožcfam.	Kzbojinca na prah' stoji
Pršvva je not v en činn gojzd,	An šop ključov v rokah drži.
* To pesen je zapisal pokojni kollega mi Boste Žepič v svojem rojstnem kraji, kjer se govori kakor na Beli in Pred Dvorom.
Marija jo ogovari, Toko j-L pravi, govari: Oj, prenočite nas incoj. Ezbojinca odgovari: Kokö vas bom prenočnva, K' imam moža rzbojinka? inkiil na pride trezni dam. Marija prav' jin govari: Pršii bo trezni j in krotäk De še ni biw inkoli tak. Ezbojinca še govari: Jest pa še 'no dete jimäm, Ki je že stari sedim let, Oj sedim let, vosimga pö, Pa ga še nisim slisowa De bi gdej spregovöriwi, Pa ga tud nisim vidiwa De bi že kej sprehodiwi. Še mati komej 'zgovari, Že dete včči prot hiti, Prav' oči: voča, brš pejte,
24. Pekov
Gojzd
Na Dünej' je devet trgov, Deset'ga nov'ga dewajo. Mic'ka po trgi drobnti De ji pesik spod nöh leti. S vitli cesar v linah stoji Pa praša: c'gäva j' pa ta liči Ivi tok po trgi drobnti. De ji pesik spod nöh leti ? To jo pa an'ga peka hči Ki tok po trgi drobnti, De ji pesik spod noh leti. Najew ji jo goseov devet, Deset pa komandirarjov De bodo Mic'ko fentali. Komandirar jo v pest dobi Zaräja ž njo, jo zavrti. O pust' me, komandirar vmath, Mini je vroče premočno
Doma jmaino ilpe gosti: Marijo s sinam Ježišam Jin s sojim možam Jožofam. Voča danni hitri leti, Toko mi pravi, govari: Kogä je to, kokö je to De je poli streho tok svitwö Kokr bi själe sonca tri, Pa še amga sam'ga ni? Žena mo pravi, govari: Dobili smo ilpe gosti: Marijo s sinam Ježišam Jin s sojini možam Jožofam Rzböjink pravi, govari: U šišo dol noj pridejo, Za mizo nej se vsedejo Jin Krištiš ž njim spregovari, Mo sojo gnado podeli. Rzbojnik vse vse zapisti Jim pa za Ježišam hiti.
a lici.
I)e se 111' korawde tajajo Na črno zemljo kapljajo. Pa jo le hujši zavrti Mic'ka mo pravi, govari: O pust' me, komandirar vmath, Mini je vroče premočno De se 1111 taja prsten zwat. Pa jo še hujši zavrti. Mic'ka mo pravi, govari: O pust' me, komandirar vmath, Mene močno gwav'ca boli, Pr mojem srci zravja ni. Pisti jo komandirar vmath. Tekvva jo v bewo kamirco Legwa j' na mehko postiljco. Jin komej de se vlegwa je, Duša j' od ne woeiwa se Jin koj po cel'mo Diinejo .


Zvonovi s a in'i, zapojo. Šli so jo vsi iljdje kropit Tuil jo j' sam svitli cesar šu. Tokö mi cesar govari:
Ki vedli biw bi jest za to, De je to triipu tok ilpo, Zagvišm bi moje biwö.
25. Pojdimo v Jeruzalem.
Pojmo pejmo v Jeruzalem Tam čer možje darujejo Pod jeno bewo lilijo. To ni vobena lilija To je Marija cartana. Pejmo pejmo v Jeruzalem Tam čer žene darujejo Poli jeno rdečo gartrožo. To ni vobena gaitroža To je Marija cärtana. Pejmö pejmo v Jeruzalem
Tam čer fantiu' darujejo Poli zelenim rožmarinom, To ni vobedin rožmarin To je Ježiš Marijin sin. Pejmo pejmo v Jeruzalem Tam čer deklic' darujejo Poll jenim zwatim kränciljnain. Marija ga je spletowa Dikličam ga j' obetowa. Ki ta krancilj zvist» drži V nebi ji večna wuč gori.
20. Pobožni pobič.
Leži leži ravno polje, Po polj' stizä vogwäjena, Po nji, pa teče pobič vmath Pa žvižga 'm pöje prelipo. Na to ga sreča Marija Na roči nese Jožiša Pa praša vmad'ga pobiča: Kaj si pobič tokö vesew Pa žvižgaš, poješ prelipo? Pobič ji pravi, govari: Zakäj b' na biw pobič vesevv Zakaj b' na žvižgovv jm na pew K' sim dons pr svoti maši biw ? Na križ' sim vidu Ježiša, Poli križam mater zäwostno Sim vidu pet krvavih ran,
Ježiš je vboden v desno stran, Preli njim je kri, za njim je kri, Ježiš za grešinče trpi. O Marija o Marija Prosi za nas ti Ježiša ! Tokö mo reče Marija: Merkej merkej ti pobič vmath Gdo bo na pot' tovariš töj. Tokö ji reče pobič vmatli: Gdor Ježiša za ljub' ima, Tigä Ježiš nej bilj štima, Gdirkol se bom na pot podaw Ježša bom za tovär'sa zbräw, Ježiš ti bodi moj pojdaš Zej im pa na moj zadnji čas.
Da Bog da hajirli!
Napisal* Bajko Perušek.
Kdor siiiša in spoštuje svojega roditelja in učitelja, ta bode najsrečnejši in dobi od Boga nagrado po le-tem primeru:
V Sarajevu živel je neki zanatlija1 po imenu Hadži-Abdija. Vse njegovo posestvo bila je borna lesena bajta, v kterej je stanoval s svojo ženo Umijo in edinim sinom Osmanom; kajti vsa druga deea mu je že preje pomrla. Zraven hišice imel je tudi mal šljivik, na kterem je bil posadil nekoliko luka in kumar, pa tudi raznobojnih cvetlic, kajti bilje kakor v obče .Turci ljubitelj milovonjajočih cvetek. Žena mu je vladala v hiši ter redila eno kravico, ktera jima je dajala mleka za domačo potrebo, nekoliko pa ga je tudi vsak dan nosila v mesto zastopniku neke tuje države, Hadži-Abdija pa je vsak dan rano vstajal ter hitel na čaršijo, odprl svoj dučan ter pridno delal ves dan ter krpal stare čižme in papuče; bil je namreč čižmar. Kedar pa se je razlegal glas mujezinov2 raz munar,3 klanjal se je tudi on pobožno. Zvečer pa, kedar mu je glas istega mujezina naznanjal, da je solnce zašlo, ostavil je delo, zaprl leseno kolibo ter počasi popel se iz mesta na Bi s tri k, kteri del sarajevskega mesta se razprostira po obronku strmega Trebeviča. Njegova bajtica je bila skoro ena najbolj visoko ležečih, in stari mož se je moral večkrat odpočinoti, posebno pa po zimi, kedar se je voda tekoča s Trebeviča razlila po gladkih kamenih tlaka ter po noči zmrznola. Po siromašnej večerji pa se je po letu podajal na vrt, legal v senco košatih sliv ter pušeč iz dolgega čibuka motril krasni razgled, ki se je odpiral pred njegovimi očmi. Popolnoma pa je pozabljal vseh težav in bridkostij življenja, kedar se je zabavljal s svojim edincem Osmanom, kterega je čuval kakor zenico svojega očesa in ga nad vse ljubil.
Ko je Osman za šolo odrastel, odvedel ga je v mekteb1 ter predal hodži5 Ahmedu Spabijiču na nauk s tem opominom: „Sinko moj! pre-dajem te hodži, da se naučiš svetih in koristnih naukov. Dobro ga poslušaj iu dobro si zapamti, kar bode govoril in učil. Vsak večer pa mi moraš pripovedati, kar ti je hodža v zadatek odredil." Nato se oče hodži pokloni ter odide domu.
Osman sede v klop ter pazljivo posluša učitelja, ki je ostalo deco podučeval. Za-nj se ni kar nič zmenil, temveč poklical je po dva ali tri, jima nekaj razkladal, kar sta potem sama zopet drugej dvojici ali trojici morala tolmačiti, ona deca pa, kterej se ni ljubilo učiti, zbijala je šale
* To pripovedko ini je srbski pripovedoval Sima Sokolovič Sarajlija, in po njegovem ustnem poročilu podajem jo tu v slovenskem jeziku.
' Kokodelec ali remeselnik, 3 erkovnik, 8 stolp, 4 osnovna šola, c učitelj.
z; ubogim Osmanom, ki je mirno sedel kakor lipov bog, dokler je ostala deea skakala po klopeh, ruvala se med seboj in glasno govorila, tako da so učitelja v njegovem poslu motili. Kdaj pa kdaj so se ubogemu Osmanti glasno rogali ter ga cukali za perčin,1 kar je vse voljno prenašal. Naposled je bil nauk končan, in hodža razpusti deco ter se napoti domii.
Osman se spomni, kaj mu je oče naročilT ko ga je predal hod/,i. namreč da mu mora vsak večer, kedar se vrne iz šole. pripovedati, kaj je od hodže čul in česa se je naučil in kak zadatek mu je odredil. Bil je v velikej nepriliki, kajti hodža ni bil z njim uiti besedice izpregovoril. Ko vsa deca odide, ojači se in stopi pred učitelja rekoč: „Dragi hodža, kedar pridem domu, moram po zapovedi svojega očeta povedati, kaj sem od tebe čul in naučil se, a ti mi ničesa zadal nisi; kaj hočem tedaj očetu reči in odgovoriti ?
Hodža se mu nasmeji, potrka mu na rame ter reče: „Sinko moj. idi danes domii, večerjaj, legni in rabat2 spavaj; kar pa te noči v snu vidiš in sanjaš, tega jutre nikomur ne pravi, ako ne reče takoj: Da Bog (Iii hajirli.3"
Osman odide domii. Ko stopi pred očeta, zapita ga ta. kaj je čul iu česa se je naučil od hodže, pa kakov zadatek mu je odredil. Dete mu točno pove, kaj mu je zapovedal hodža. Očetu se je sicer čuden zdel ta zadatek in zmajal je z glavo in rameni, a vendar si je mislil, hodža je učen mož, on velja da ve, kako se podučuje deca.
Po večerji legnejo spat. Ivo je bilo pred zoro, probudi se dete Osman v strahu in drhtu. Ko ga mati ugleda, zapita ga v skrbi: „Kaj ti je , sinko moj ?" A dete odgovori: „Ne pitaj me , mati! Čuden sen sem sanjal!" ter si mane oči, da bi se prepričal, je-li res bil sen, ali je bila istina! Mati reče nato: „Pripovedaj tedaj, kaj si v snu videl!" — Osman pa, dobro pamteč hodže ukaz, ki mu je rekel, da ne sme nikomur povedati sna, ako mu takoj ne reče: da Bog da hajirli! odgovori jej: „Ne morem ti praviti!" Mati se začudi, da jej ne da odgovora, ter sili va-nj, naj pove, kar je sanjal. A ker mu ni rekla, da Bog da hajirli, branil se je Osman trdovratno, tako da se je mati, kterej je že presedala neubogljivost njegova, razljutila, zgrabila palico ter ga pošteno izmlatila in nabila. Na njegov plač probudi se tudi oče, skoči s postelje ter 11 pita srdit ženo, zakaj plače Osman ? Ona mu jame praviti, kako je Osman iz sna skočil radi čudnih sanj, a 011 da pod nobenim pogojem ni hotel povedati, kaj je videl v snu; zato gaje v jezi pretepla, in zatorej plače sedaj. — „Nato 11111 reče oče: „Pojdi sem, sinko moj. je-li res. kar mati pripoveduje?" — „.-Te," odgovori Osman. „Tedaj
1 Šop las na tilniku, 2 mirno, 3 srečo.
pripovedaj meni, kakov sen si imel?" — A ker je tudi oče pozabil pristaviti besede, da Rog da hajirli, dobil je isti odgovor kakor mati. Oče ga ostro pogleda, zapita ga še večkrat milo in osorno, a Osman mu noče odgovoriti. Sedaj zgrabi očeta huda jeza, Abdija popade krepelee, ter nemilo udriha po sinu, ki se pod udarci, kakor toča padajočimi, vije in stoka, cvili in plače, da so ljudje mimo hiše idoči postajali poslušaje , kaj se v tej hiši na vse jutro godi.
V tem je bilo že solnce izšlo, in oče ves srdit zapusti dom ter se poda v čaršijo, Osman pa ves objokan v mekteb k hodži, da tam nadaljuje svoje bridkosti.
Ivo hodža ugleda siromašnega Osmana, kteremu so bile oči od mnogih solza otekle, zapita ga: „Kaj Ii je, Os mane, zakaj plačeš?" Nato mu stane pripovedovati, kako sta ga mati in oče izmlatila, ker jima ni hotel povedati, kaj je sanjal. Hodža se začudi ter zapita: „Pa kaj si vendar sanjal? Pripovedaj meni!" — A tudi hodža je bil pozabil pristaviti besede: „da Bog (14 hajirli" in tudi on je dobil isti odgovor kakor mati in oče: „ne morem ti povedati". Seveda tudi on se ji* strašno razsrdil. Zagrabil je Osmana ter mu s šibo, s ktero je krotil nemirne dečke, odštel po hrbtu in kamor je priletelo, toliko udarcev, da se mu je desnica utrudila. Komaj se izvije Osman iz rok ter beži iz mekteba na cesto. Omrznol je toliko na svoje roditelje kolikor na hodžo in sklenol je, da se ne povrne v šolo, pa tudi k svojim roditeljem ni hotel več iti domu. Ker je bil ves polomljen in pobit, korakal je počasi za mesto, kakor daleč je mogel, ter sedel na kamen ob razkrižji, koder potujejo trgovci. Sedel je mnogo časa. Premišljeval je svoje žalostno stanje in ni vedel, kaj bi počel. Od mnogih udarcev boleli so ga vsi udje, in tudi prazni želodec začel ga je hudo nadlegovati. V svojej bridkosti pokrije si lice z obema rokama, komolce podpre na kolena, pa udari v gorki plač.
Slučajno prideta mimo dva trgovca, ktera sta se vračala iz Sarajeva v Stambol. Bila sta lepo opravljena in imela sta celo vrsto bogato na-tovorjenih konj. Ko vidita plačočega dečka, ustavita se ter ga zapitata, zakaj plače? On jima od počet,ka do kraja pripoveduje, kaj je uzrok njegovemu plaču, ter reče odločno, da se ne misli povrnoti niti k hodži niti k roditeljem, pa bilo od njega, kar bilo. Trgovca se spogledata ter se začneta v turškem jeziku, kojega naš Osman ni razumeval, nekaj razgovarjati. Zmislila sta si, da ga v Stambolu lahko pod drage novce prodasta. Zapitata ga tedaj: „Ali hočeš z nama iti, da te peljeva v Stambol ?" Kaj namerjavata z njim storiti, tega mu nista seveda povedala. Osman, ki je jedva čakal, da ga povabita, naj gre z njima, odgovori: „Drage volje grem z vama." Trgovca ga tedaj posadita na konja, in tako je naš Osman potoval z njima v Stambol. Na potu se mu je dobro
godilo. Trgovca sta bila z njim prijazna, davala sta mn jesti in piti ter sta ga odela s čisto novo obleko.
Ko dospeta trgovca z Osmanom v Stambol, nista imela hitrejšega posla, kot da ga odvedeta na jesir-pazar,1 da ga prodasta. Srce je utripalo Osmanu od strahu, in gorke solze je pretakal, kajti uganil je, kaj se ima zgoditi z njim. Vendar sreča mu je IJla naklonjena. Med mnogimi kupci, ki so popraševali po ceni mladega roba, našel se je tudi star mož s častitljivo brado, čigar beli sarak2 je pričal, da je mož hadžija.3 Bil je bogat trgovec in razven ene hčerice ni imel nikakve dece. Želel si je imeti sina, a ker mu ga žena ni rodila, sklenol je kupiti si na pazaru mladega dečka, kojega bi odgojil kakor svoje dete. Naš Osman se mu je vrlo dopadal, vpraša tedaj trgovca, koliko zahtevata za-nj. a ona mu odgovorita, da 50.000 grošev. Premda je bila to ogromna svota. ni se obotavljal naš hadžija, temveč drage volje jima je obljubil imenovani denar. S tem je bil tudi pazar gotov, trgovca sta prejela 50.000 grošev, a hadžija je odvedel Osmana na svoj dom in bil ga je vesel, kakor da bi ga bil v dar dobil. Osmanu se je starčev častitljivi, dobrohotni obraz takoj prikupil, da mu je z veseljem sledil na dom radujoč se. da ga osoda ni vrgla v pest kakemu krvoloku. Slutnja njegova ga ni prevarila. Hadžija je postopal z Osmanom kakor z rojenim sinom ter ga dal v mekteb, da se izobrazi. Bil pa je tudi Osman vreden te ljubavi; delal je starcu veliko veselja, ker je bil poslušen in marljiv. Kot ostroumno dete pa se je naučil v štirih letih toliko, kakor druga deca v mektebu v desetih ali celo v petnajstih. Na zvršetku nauke vzprejel ga je hadžija v svoj dučan ,4 kjer je deset let služil in delal za uzor in ogledalo vseh trgovskih pomočnikov ter za divno čudo vsej gospodi vezirom. pašam in ostalim kupcem, kterim se je znal s svojo veščo in hitro poslugo in okretnostjo dopasti iu udvoriti, tako da so ga vsi radi imeli.
Kazume se, da je Osman v tečaji tolikih let odrastel za ženitbo. in vsakdo Iii ga bil rad sprejel za zeta. Tudi naš hadžija je začel o tej stvari premišljevati. Osman se mu je bil s svojim ponašanjem, svojo okretnostjo v trgovini, največ pa s svojo udanostjo in ponižnostjo tako priljubil, da je sklenol Osmana prizetiti ter nä-nj in na svojo hčerko vse svoje imetje prepisati. Tudi Osman se je bil skozi tolika leta hadžijeve hiše tako navadil, da je starca spoštoval in ljubil kakor svojega očeta in da se ni mislil od njega nikdar in nikamor oddvojiti. Ne bi krivo sumnjali, da je tudi on čutil v srci nekako nagnenje in gorečo udanost do lepe in ljubeznive hčerke hadžijeve, po imenu Sadike, ktera je po vsem svojem obnašanji kazala, da se jej Osman dopada.
1 Trg, kjer so plačajo z gotovimi novci, turban, 3 hoiločastnik, romar, 4 štacmia.
Ivo je hadžija stvar temeljito premislil ter sklenol Osmaua vzprejeti za zeta, spomni se, da do sedaj niti ne ve, kdo je, od kodi je rodom in čij je sin. Nekega večera, ko so vsi drugi članovi družine po večerji legli spat, namigne hadžija Osmanu, naj gre v njegovo sobo, ker ima z njim nekaj važnega razpravljati.
Ko stopita v sobo, veli stari hadžija Osmanu, da sede na minder.1 Osman stori, kar mu je velel starec, ki sam k njemu prisede, dolgo sivo brado pogladi ter jame mladenču tako-le govoriti:
„Dragi moj Osmane! ko sem bil jaz v onih letih, v kterih si sedaj ti, poiskal mi je oče nevesto, oženil me z njo ter predal meni svojo cvetočo trgovino. Skoro potem mi je umrl. Jaz sem v zakonu srečno živel. a najsrečnejše, najbolj vroče želje mi Bog ni izpolnil — slava mu — ni mi podaril moškega deteta. Ko je moja Patima — naj v miru počiva — umrla, izginola mi je nadeja, da me bode v starosti kri od moje krvi podpirala, Sklenol sem tedaj na jesir-pazaru kupiti si mladiča , da ga vzgojim kakor sina. Našel sem tebe, in sedaj teče že petnajsto leto, kar si v mojej hiši. Izkazal si se kot poštenega, marljivega in udanega mladenča in tudi ti mi moraš priznavati, da sem s teboj vedno ravnal, kakor ljubezniv oče s sinom postopa."
Osman poljubi starcu roko ter veli: „Hadžija, jaz sem ti na veke hvalo dolžan !"
„Glej," nadaljuje starec, „moj vek se bliža kraju. Naumil sem tedaj, da mi bodeš v istini sin, oženiti te s svojo hčerko Sadiko iu prepisati na-te in na-njo vse svoje imetje, a jaz hočem pri vaju živeti in čakati v miru, da preminem."
Osmanu zablisnejo od veselja solze v očeh. Pokloni se starcu, po-ljubuje mu roke in jecljaje izpregovori z globokim vzdihom: „Hadžija, (i si moj pravi oče, premda me nisi ti rodil!" Pri teh besedah gorko zaplače, ker se je spomnil svojih pravih roditeljev!"
„Zakaj plačeš," upita ga starec ?
„Eh, v duhu sta mi stopila pred oči moja roditelja."
Dotle ni bil hadžija nikdar svojega roba vprašal, od kodi je in čij je sin. Mislil je, da Osman sam svojih roditeljev ne pozna, ker se v robstvo prodaje mala deca, koja obično o svojih roditeljih nič 110 ve, a ni Osman mu nikdar ni govoril o svojem detinstvu, predno je prišel v njegovo hišo. Vpraša ga tedaj, kdo je njegov oče in kje se je narodil ? Osman mu pove, da je rodom iz Sarajeva in da 11111 je oče Hadži-Abdija, zanatlija v Bistriku.
„Pa zakaj si ostavil svojega očeta in kako je mogel oče pustiti v svet svojega edinca?" zapita začudjen hadžija.
1 Sofa.
Natö mu stane Osman pripovedovati ves slučaj od početka v mektebu, očin nalog, hod/in ukaz in posledice tega od konca do kraja. Hadžija se vrlo začudi Osmanovemu pripovedovanju ter mu reče: „Povedi meni. kaj si sanjal!" Ali ni hadžiji ni došlo v pamet, da Osmanu takoj reče, „da Bog da hajirli". Zato mu Osman odgovori: „Ne morem (i praviti!" — Hadžija ga je začenjal z lepimi besedami nagovarjati, naj mu odkrije svoj sen. „Zakaj mi nočeš povedati, kaj si sanjal, ko vidiš, da le toliko let v vsem vzdržavam, pazim, odgajam in želim te bolj osrečiti, nego da sem te rodil kot sina."
„Žal mi je, ali ne morem ti povedati," odgovori Osman.
Ko hadžija z lepimi besedami nič ne opravi, razljuti se na Os mana ter se 11111 zagrozi, da ga iztira od sebe golega in bosega, kakor ga je kupil, misleč, da bode Osman to obžaloval ter ga zadovoljil. Ali pre-varil seje. Osman 11111 odgovori: „Stori iz mene, kar hočeš, jaz ti svojega sna ne morem povedati."
Ta trdovratnost hadžijo tako razdraži. da ga brzo brez nikder nič za na veke iz svoje hiše iztira.
Kukavni Osman odide s plačem v temno noč; pa da bi ga nočni čuvaji kot klateža ne prijeli, skrije se na vrtu v grmovje ter plakaje in pomilovaje sebe in svojo osodo pričakuje dne. Potem odide zopet na razkrižje, koder svet mimo prihaja.
Kdorkoli od mimogredočib je kdaj v hadžijin dučau prišel in kako stvar kupil, vsak je poznal Osmana zaradi njegove okretnosti in veščine ter se, začudil, ko ga najde 11a razkrižji, kjer sedi in plače. Na njihova pitanja je Osman jedva mogel odgovarjati ter jim praviti uzrok svojega trpljenja. — Izmed ostalih ljudij prišel je mimo šetajoč se tudi Sadrazam, veliki vezir. On je prihajal pogosto v hadžijin dučau ter mnogo pazaroval' in o tej priliki je spoznal Osmana vrlo dobro, in ta se 11111 je jako priljubil. Začudi se, ko ga vidi na razkrižji plačočega, ter zapove svojim spremljevalcem, kavazom,2 naj Osmana v njegov konak3 dovedo. da ga vpraša. zakaj je od hadžije odšel in zakaj plače na razkrižji.
Sluge brzo skočijo ter dovedo Osmana v Sadrazamov konak. Tukaj reče Sadrazamn, da ga je hadžija brez uzroka iztiral iz svoje hiše. Sadrazam jedva dočaka konec Osmanovega pripovedanja, pa ga zapita: „Hočeš li pri meni v mojem konaku služiti?" „Drage volje," odgovori Osman ter ostane pri Sadrazamn.
Sadrazam, kot prvi vezir na dvoru, moral je skoro vsak dan iti k caru na divan.4 V društvu ostalih spremljevalcev bil mu je Osman naj-milejši. Cesto je prihajal tudi car sam k svojemu vezirju v pohode, in kedar se je delila kava ter pripravljali čibuki, ali kedar je bilo treba
1 Kupoval, 2 najbližji slugo turških paš, 3 palača, 4razgovor in posvetovanje.
kake usluge in podvorbe, nikdo ni znal čaru tako ustreči kakor Osman; zato ga je car Sadrazarau pohvalil ter ga zapita!, od kodi je Osmana dobil. Sadrazam mu pove, kar je znal, namreč da ga je večkrat videl pri hadžiji, da ga je izredno posluževal in da ga je potem z razkrižja k sebi dovedel v službo. Po tem pitanji carjevem vzpodbujen, poprašuje Sadrazam Osmana na tanko od konca do kraja, da mu svoj tečaj življenja, svoje slave in svoje bridke ure popiše. Sadrazam se začudi Osmanovemu pripovedanju ter ga vpraša: „Kaj si vendar sanjal?" Ali Osman mu odgovori: „Ne morem ti povedati;" kajti tudi vezirje pozabil pristaviti takoj besede: „da Bog da hajirli". Seveda se Sadrazam nato razsrdi na Osmana ter ga od sebe odtira kakor krivca. Kam je hotel Osman na drugo stran obrnoti se, kot zopet na razkrižje? Tamo sedne žalosten, da ga vsakdo vidi.
Kar nastane na cesti posebno gibanje. Od daleč prihajala je gosta truma jezdecev, kterih bogata z zlatom izvezena obleka seje v solučnem svitu lesketala. Vsi trgovci in zanatlije stopili so iz svojih dučanov in delavnic, pa tudi vsi mimoidoči so postajali ter čakali ob cesti, da se globoko priklonijo svojemu caru. Bil je namreč džurna,1 in car je šel v džamijo,2 da se Bogu pomoli. Ko zagleda Osmana, spoznal ga je takoj ter ukazal svojim spremljevalcem, naj mu Osmana v saraje3 do-vedö. In to se je mahoma izvršilo. Tudi caru pove, da ga je Sadrazam brez pravega uzroka od sebe spodil, car pa mu ukaže, naj v njegovem saraji služi tako hitro in vešče, kakor pri Sadrazamu. Osman je ostal v saraji carskem nekoliko let, služeč po volji carskej in dvoreč lale4 in vezire v carskem saraji. Naposled zapita car, čudče se Osmanovej volji, veščini in okretnosti, kdo ji*, od kodi je in kje seje učil? Osman odkrije caru vse svoje življenje, slavo in trpljenje od konca do kraja in uzrok svojega stradanja in gonjenja, ker ni hotel nikomur svojega detinskega sna pripovedati. Car se začudi in radoveden, kakov je bil ta sen, zapita brzo Osmana: „Kaj si vendar v.snu videl?" ali pozaln pristaviti takoj besede: „da Bog da hajirli". Osman caru brez strahu odgovori: „Ne morem ti povedati sna." Cara razkači tu osorni Osmanov odgovor in v silnej jezi mu reče: „Ali veš, da te dam takoj poseči, ako ne zadovoljiš mojemu ukazu!" Osman nato odgovori: „Znam. svetli car, da me moreš pogubiti, ali stori, kar hočeš, iz mene, skini mi glavo z ramena, jaz ti vendar ne bodem povedal!" Car zapove, da primejo Osmana in ga pazno čuvajo, ter skliče svoje lale in vezirje in jim objavi, kako uporno je Osman branil se, povedati svoje detinske sanje. Nato jih zapita, kaj se ima s tem svojeglavim človekom zgoditi? Nekteri doglavniki carjevi so zahtevali . da se ima Osman zaradi nepokornosti in razžaljenja carskega
1 Petek, 2 bogoniolja, crkev, " dvor, 4 visoki dostojanstveniki.
veličanstva pogubiti. Nato vstane Sad raza m in prosi cara, naj se usmili Osmana in mu pokloni život, ker ni toliko hudoben, kolikor je najbrže lud. Za upornost pa ga naj vrže v ječo in v njej dotle drži, dokler se ne spokori in odloči povedati svoj sen. Car sprejme nasvet Sadrazamov ter obsodi Osmana v ječo, v kterej je stokal nekoliko let,
V Stambolu se pa raznese glas, da ima neki kralj vrlo lepo hčer na udajo, ktero so mnogi cari in kralji za svoje sinove prosili: ali kralj je nijednemu ni dal, nego je stavil pogoj, da mora oni, kdor hoče dobiti njegovo hčer za ženo, pravo in jasno odgovoriti na njegova tri pitanja. Ali kdor se usodi priti in na pitanja odgovarjati, ta mora, ako kralja ne nadmodri in ne zna jasno in pravo odgovoriti na vsa tri pitanja , glavo izgubiti. — Nato so pošiljali mnogi cari in kralji svoje najmodrejše in uajučenejše modrijane, da kralju odgovarjajo in jim njegovo hčer pridobe in dovedö. Ali od vseh onih, koji so poskušali svojo srečo ter prišli pred kralja, ni se nobeden povrnol. Kralj jih je redom pogubljal, ker mu ni nikdo znal na pitanja jasno in pravo odgovarjati.
Naposled se car strašno razjezi in reče: „Kako je to, da v mojem Stambolu ni ne enega modrijana, ki bi mogel nadmodriti kralja ter zaslužiti si hčer njegovo. Toliko in toliko najmodrejših ljudij je odšlo in poginolo." Sedaj pokliče car svoje lale in vezirje in druge učene ljudi ter jih zapita, je-li med njimi, kdor bi se usodil poskušati se s kraljem. Vsi so molčali. Nato naredi, da imajo vsi ljudje iz celega Stambola v eden dan skozi carske saraje iti, da jih car vidi in pita, je-li še kak sposoben človek, ki se more v sebe povzdati, na kraljeva pitanja odgovoriti ter si pridobiti hčer?!
Na carjev poziv vzdigne se ves Stambol; po ulicah vrvi in ide množica v saraje, pa se zopet vrača, kajti niti eden se ni našel, ki bi čaru obečal, da odide h kralju in dovede hčer.
Razume se, da so ta dan ljudje mnogo govorili in razpravljali o carskej naredbi. Tako so se tudi stražarji, koji so čuvali ječo, v kterej je vzdihoval Osman, razgovarjali o tem predmetu. Osman zapita stražarje ter jih prosi, naj mu celo stvar povedo. Oni mu razlože uzrok carske nevolje, a ko to Osman čuje, vzklikne: „Oh, da car zna za mene, jaz bi mogel kralja nadmodriti in njegovo hčer udobiti!" Stražarji so se mu smejali in rogali, da če on modrejši biti od vseh učenjakov in veljakov. Vendar so šle njegove besede od ust do ust, kajti stražarji so pripovedovali drug drugemu, kako je v ječi nekak bedak, ki trdi, da bi 011 mogel poskusiti se s kraljem. Naposled so prišle njegove besede tudi do carjevih ušes. Ta se jako vzraduje , da se je na zadnje ipak še kak človek našel, ki se usoja stopiti pred kralja in zaslužiti si krasno njegovo hčerko. Takoj da Osmana iz ječe dovesti pred se ter ga pita, je-li v resnici izustil one besede in da li se ozbiljuo v sebe povzdava, da srečno izvrši
svoj nälog, ter ga opomni, da mora izgubiti glavo, ako kralja ne nad-modri. Nato mu Osman odgovori: „Ne brigaj se ti, care, ni za mene ni za mojo glavo, jaz ti jo zopet živo douesem ter dovedeni kraljevo hčer, ako Bog da." Tedaj mu car obeča: „Osmane, ako ti kraljevo hčer dobiš in dovedeš, dam ti tudi jaz svojo hčerko za ženo!" To sije Osman dobro zapamtil.
Car zaukaže vse sijajno pripraviti. kar bi trebalo za potovanje Os-mana kot svojega poslanika, ter določi dan, kdaj ima Osman oditi. Ko je ta dan prišel, poda se Osman k caru na divan in tü vidi preko tristo bogato oblečenih vojakov, kteri so ga imeli spremljati, in najlepše konje vprežene v krasne kočije. Ko vse te priprave zagleda, zapita cara: „Kaj pa mi če vse to?" Car odgovori: „Naj se zna, da si stambolskega cara poslanik." Nato reče Osman: „Jaz vsega tega ne potrebujem. Daj mi samo enega osliča za jahanje in šotor, pod kojim bom spaval." Car ga na to ukori ter reče: „To bi bila grozna sramota, da carski poslanik na oslu jaha in v kraljeve dvore pride." Osman mu odgovori: „Ako ti je do tega, da idem h kralju, priskrbi mi osla in šotor, pa razpusti vojsko in ostavi kočije, kajti drugače jaz ne idem!" Car je bil v velikej nepriliki, a ker je poznal trmoglavost Osmanovo, ni mu preostajalo drugega kot storiti tako, kakor je zahteval Osman. Dal mu je tedaj enega osliča in eden šotor, in tako se je podal Osman na pot.
Ko je Osman do kraljevega dvora prispel, ni hotel v dvor vjahati ter se prikazati kralju, ampak pred dvorom na livadi razpel je svoj šotor, spredaj osla privezal in samega sebe pod šotor namestil. Kralj se začudi, ko skozi okno ugleda čudnega prišleca, ki si je usodil, razpeti svoj šotor pred samim kraljevim dvorom. Takoj odpošlje svojega slugo, da upita tujca, kdo je in kaj hoče. Sluga teče brzo do šotora Osmanovega, izvrši nalog kraljev ter zve, kdo je Osman in čemu je došel. Sluga poroči kralju, kar je zvedel; kralj ukaže vesel privesti tujca v dvore, ali Osman se brani ter reče, da v dvor ne stopi, nego naj mu kralj, kar ga ima pitati, na planem pove. Preje pa mu naj dä pripraviti dobro kosilo in večerjo, oslu pa sena in ovsa. Tudi te besede poroče brze sluge kralju. Kralju sicer ta upornost Osmanova ni bila po godu, a ker je bil silno željen skusiti se s tem čudakom, veli slugam, da pripravijo izvrstno kosilo in večerjo Osmanu in pokladajo oslu sena in ovsa. On sam pa sestavi svoja tri pitanja, izide na livado ter jih predloži Osmanu.
Prvič ga upita: „Reci mi, kje je sredina svetä?" Osman mu nato mahoma odgovori: „Sredina sveta je tii pod prvima nogama mojega osleta." Kralj na to: „Ni istina in ni mogoče, da je sredina sveta pod prvima nogama tvojega osleta!" „Ako Vaše veličanstvo ne veruje," odvrne Osman, „pa naj vzame mero pa naj meri od kraja do kraja svet in ako ne najde sredine sveta pod prvima nogama mojega osla, evo
moja glava, naj ide!" Kralj videč, da ni mogoče ves svet izmeriti in doznati, kje je sredina sveta , prizna Osmanov govor za istinit.
V drugo mu predloži pitanje: „Koliko je zvezd na nebu?" „Kaj ni tega ne veš?" odgovori mu brzo Osman, „pri nas ve vsaka bal>a, da je na nebu toliko zvezd, kolikor je dlak na mojem oslu." „Oho," reče kralj, „to ni mogoče!" — „Ako ne veruješ, a ti broji dlake na oslu in zvezde na nebu in ako ne najdeš enakega broja, evo ti moja glava!" Kralj se temu odgovoru Osmanovemu začudi in znajoč, da ni mogočo izbrojiti ni dlak na oslu ni zvezd na nebu, prizna, da je Osman pravo pogodil.
Potem mu predloži kralj tretje pitanje: „Povej mi sedaj, kdo je najbolj budalast človek na svetu? Ako mi tudi na to odgovoriš, dobiš mojo hčer, ako ne pogodiš odgovora, izgubiš glavo." Tedaj ga Osman prosi, naj mu da tri dni riiuhleta,1 da se dobro premisli, in naj mu dd svojega hata,2 kterega sam jaše in pod istim odelom, da ga tudi 011 jezdi, a v zameno naj vzame za tri dni osla. Kralj se sicer nekoliko obotavlja pristati 11a ta pogoj, ali ker je bil silno radoveden, kako so bode stvar izšla, prepusti 11111 svojega konja z vsem rahtom3 in odelom. Osman pa ga vzjaše in vsak dan na njem po livadi trče, jaše in popeva. Ko so prošli trije dnevi, reče 11111 kralj: „Danes je čas, da mi daš odgovor, kdo je najbolj budalast človek na svetu?" Osman mu s smehom odgovori : „Kaj tudi tega ne veš ? Jaz bi ti bil mogel prvi dan odgovoriti in povedati, ali nisem hotel, dokler se ne uverim z ovim delom. Ti si, kralj, najbolj budalast človek na svetu!" Kralj se je čutil na Osmanov odgovor razžaljen ter je takoj ukazal, da se Osman kaznuje zaradi uvrede, ali zviti Osman reče kralju: „Ne smeš ti mene kaznovati, ki sem ti na vsa tri pitanja tvoja jasno in pravo odgovoril; daj mi tvojo hčer. da jo vodim!" Kralj mu reče: „Ni istina, na tretje pitanje nisi pogodil odgovora, Keci mi, po čem bi bil jaz najbolj budalast človek ?" Osman mu odgovori: „Ti si najbolj budalast človek! Car in kralj svojega ježnega konja, dokler je živ, ne sme dati nikomur drugemu, da ga vzjaše/- ti pa si svojega hata dal brez ugovora meni, da sem ga tri dni jahal. Zato sem ti istino govoril rekoč, da si najbolj budalast človek na svetu!" Ko kralj dobro premisli, kako nespametno je ravnal, da je Osmanu konja prepustil, priznal jo Osmanove besede kot istinite in odmah naredil, da se mu hči preda, naj jo vodi.
Nato so se delale velike priprave v kraljevskem dvoru, nabirali darovi čeiza,5 odbiralo se spremstvo, da bode vse v redu, kakor se spodobi , kedar se mlaje hči kraljevska, V treh dneh bilo je vse gotovo.
1 Čas premisleka, 2 konj, 3 konjski nakit (Schmuck), 4 po iztočnih nazorih o dostojanstvu vladarskem, 5 darovi, kteri se dajejo nevesti.
Tedaj se obleče Osman v krasne haljine in stopi v kraljevski dvor pred kralja. Ta mu napravi veliko gostbo in nato mu preda svojo krasno hčer. Osman je bil očaran po njenej lepoti, ali tudi on sam kot brdek mladeneč dopadal se je devojki. Ali ni si pridobil samo krasne device, bogati tast mu je dal z njo i čeiz neizmerne cene in odredil je dvajset najlepših kočij, v ktere so bili vpreženi plemeniti konji, za spremstvo ter zaukazal, da več od tri sto vojnikov spremlja Osmana in njegovo zaroč-nico do Stambola. Ko je bil Osman gotov za odpotovanje, poslal je naj-preje enega sahijo1 caru na muštuluk,2 da je pridobil kraljevo hčer in da jo za nekoliko dnij dovede v Stambol.
Ko je kralj vzprejel muštulukdžijo3 in od njega čul, kako je zmagal Osman tujega kralja, obdaril je sla, kar najbogatejše se more, radujoč se, da se je v njegovem Stambolu našel človek, ki je edini mogel nadmo-driti kralja. Takoj odpravi svoj alaj ,4 da gre preko tisoč ljudij z najlepšimi kočijami in konji Osmanu nasproti. Na pol pota srečate se obe četi ter se prijateljski pozdravite. Kraljevi vojaki se vrnejo bogato obdarjeni v svojo domovino, carski alaj pa vzame Osmana z njegovo verenico in čeizom v svojo zaščito, pripelje jih v Stambol in caru predä.
Car sprejme radostno in prijazno Osmana in kraljevo hčer ter mu takoj odkaže eden del svojega saraja v stanovanje. Potem ga natanko izpitava, kako je stvar tekla, kaj je kralj pital in kaj Osman odgovarjal, in Osman mu je vse natanko izpripovedal. Car Osmana po ramenu potrka ter mu reče: „Od sedaj bodeš ti v mojem saraji in prvi moj do-glavnik in vezir." Osman se mu lepo zahvali, in car ukaže, da se v carskem dvoru pripravi veselje in svatba Osmanovega venčanja s kraljevo hčerjo. Ali Osman si je dobro zapomnil, kaj mu je car obečal, ako se mu posreči kralja nadmodriti in z njegovo hčerjo povrnoti se pred njega, ter mu reče: „Svetli car, jaz nočem svatbe in venčanja s kraljevo hčerjo preje, dokler mi tudi ti svoje obečane hčerice ne daš, pak onda hočem z obema svatbo veselja in venčanja zajedno pro ves ti."
Ko car te besede čuje, spomni se svoje obljube iu ker dane carske besede ni smel oporeči, da Osmanu tudi svojo hčerko. Tako je dobil Osman kakor kraljevo tako tudi carjevo hčer za ženo, in po carskej volji vršila se je svatba, veselje in veučanje v carskem dvoru kar mogoče sijajno.
Po izvršetku svatbe odvedli so Osmana s kraljevo in carjevo hčerjo v djerdek.5 Ko je bil Osman z njima v djerdeku, sedel je na kadifeli6 minder med jastuke7 ter vzel kraljevo hčerko na eno koleno, a carjevo hčerico na drugo, ogrlil njiju ter smeje se dejal: „Glej, kako se je moj sen
1 Sel, 2 poročilo, 3 poročnik, 4 vojska, vojaki v paradi, 5 spalnica, 6 baržunast, ' blazine.
izpolnil!" Nato mu odgovori carjeva hči: „Da Bog da hajirli. kakov je bil tvoj sen, ki si ga sanjal! Daj povej mi!" Nato jej Osman odvrne: „Ker si mi rekla, da Bog da hajirli, pripovedal ti bodem sen, kterega nisem vzlic vsem svojim mukam in bridkim izkušnjam nikomer drugemu hotel povedati."
Nato jej stane praviti, kako ga je oče prvi dan v mekteb odvedel ter mu naročil, da mora vsak večer doma povedati, kaj mu je hodža zadal. Kako ji1 na zvršetku šole hodžo upital, kaj ima storiti. in da mu je ta naročil, naj ide domu, večerja, legne spat in kar v snu vidi. nikomur ne pripoveduje, ako mu takoj ne reče: „da Bog da hajirli". Da tega niti mati niti oče niti hodža niso storili in ga zato, ker jim sna ni hotel odkriti, do zla boga izbili in izmlatili. Pripovedal je nadalje, kako je od doma pobegnol, s trgovci v Stambol potoval, kjer ga je kupil hadžija , kako sta ga zaporedoma odtirala hadžija in vezir Sadrazam, ker jima ni hotel praviti sna iz uzroka, ker mu nista rekla. „da Bog da hajirli". Kako ga je iz istega uzroka car vrgel v ječo in od todi kako je kraljevo in carjevo hčer dobil.
„Moj sen pa je bil: Ko sem zaspal pred zoro , zdelo se mi je, da se šetam v krasnem vrtu. Na jasnem nebu plavala sta mesec in solnce. Kar mi spade mesec na eno rame in solnce na drugo. V tem strahu sem se probudil. In glej, ta moj sen se je danes izpolnil." Euej reče: „Ti si mi ono solnce," a drugej: „Ti si mi oni mesec, ktera sta mi bila ono noč v snu padla na rameni. Da Bog dä hajirli!"
Osman je postal srečen, in s tem se zvršava naša pripovedka.
Pergame n.
Dobil v roke je mož učen Iz davne dobe pergamen, Da našel v njem bi luč resnice In zmoto ločil od pravice.
Ljudem navadnim neumljiv Upögnen ves in temnosiv Obrabljen ves in pa razpaden, To pergamen ni bil navaden.
Pa kakor prej tako temno In kakor prej tako svetlo Sedaj tožno, sedaj presrečno, Tako tako pač bo mi večno!
A. Fu n tek.
In vzel ga je v roke skrbno In pazno nä-nj uprl oko, Da našel v njem bi luč resnice In zmoto ločil od pravice . . .
Motril srce ubörno sem, Motril je pač pozorno sem, — In gledal v njem sem radost mnogo, A večjo še sem videl togo!

Sen,
C«ez t mino srca mojega Razpel je diven sen peruti Oj morda srce tvoje ga Tako kot srce moje čuti!
V solzah trepeče pogled tvoj A z lica seva radost mila — Oj morda morda v tvoj pokoj, Kot meni je ljubäv priklila! .
Sladko naj usta govore, Pogled kar zvesti govori mi, Besede čustva naj teše Bude naj žar radosti z njimi!
Oj! ko upiraš na-ine vid Li veš, kaj v srci tem trepeče, Li znaš bolest in jad prikrit Li znaš gorje navzeto — sreče V
Oj znaš-li, da v gorje le-to Svetlobo sen krilat razsiplje? Oj znaš-li, da na vek zvesto Srce le zä-te mi utriplje? . . .
Opusti molk, ti moj zaklad, In čustva tajna razodeni, Da lepše, lepše sen krilat Razgrinjal bo se v srci meni!
V prisego möjo glasi naj Srca se tvojega prisega In glasno v večnem krasi naj Na vekov veke se razloga! . . .
A. Funtek.
Zrak in njegove moči v domišljiji in povesti štajerskih
Slovencev.
Priobčil J. Majciger.
Kakor vodne moči tako so tudi zračne raznolično delovale na domišljijo našega naroda in mu pogostoma dajale povod , predstavljati si jih poosebljene in po človeško delajoče.
Na prvem mestu imamo tukaj v ozir jemati gibajoči se zrak ali razne vetrove. Narod si jih predstavlja kot velikane z nadnatornimi močmi ali pa kot krepke , starikaste ali mladeniške možake, kterih značaj je večjidel dober in človeku blagonaklonjen. Le razžaljeni znajo se tudi maščevati in občutljivo kaznovati razžaljivca. kakor se bode to iz več sledečih narodnih pripovestij pokazalo.
1. Razna imena vetrov.
Najnavadnejša imena vetrov so sledeča. Veter, ki veje od poldneva, zove se Jug; oni, ki brije od polnoči, imenuje se Sever; veter, ki piše od jutrove strani, sluje kot Vzhodnik : oni pa, ki prihlidi iz večernih krajev, Zahodnik ali Zapadnik. Za Sever, prav za prav za Severovzhodnik je tudi ime Krivec po slovenskem Štajerskem obče znano. Pri Sv. Križi
nad Mariborom zovejo Sever tudi Muršek, ker od Mure sem pripiha. Vzhod nik se imenuje sem ter tja tudi Vogerski veter ali Vogeršček, Za-hodnik pa Koroški veter ali Korošec. Kavno temu pravijo pri Sv. Križi tudi Bavarski veter, Vzhoduiku pa Bogateč, po drugih krajih mariborskega okraja tudi Kogajšek, ker iz tistega kraja prihlidi. Zahodniku pravijo tudi Gorjek, Gornjek, Zagorščak, Zgorščak, Zgorec , Vzhoduiku pa Spodjek, Spodnjek, Zdolščak, Zdolec. Viher ali vrtinec se imenuje po nekterih krajih tudi Škratec ali Svinsek. Poslednje ime je doma pri Sv. Križu.
2.	Stanovanje vetrov.
Jug je na Turškem doma, kjer ima lepo zidano hišo ali grad. lina pa tudi lepo mlado hčerko, ktero varuje kakor punčico svojega očesa. Ko se začne led tajati in sneg kopneti, prinese jo seboj v zeleni log na pisano trato in ko pride poletje , jo zopet odnese. Sever stanuje tam daleč proti polnoči v silnem pečevji, kamor nikdar soluce ne posije, v večnem snegu in ledu. Tam stanuje in tuli, da se celo do nas čujo in od koder svojo mater Zimo za kite za seboj privleče. Zima je grbava starka, ki vedno črepinjo ognja seboj nosi, da se pri njem greje. (Brežice.)
3.	Vraže o vetrovih.
Kedar se kdo kje obesi, vetrovi tako dolgo okoli njega razsajajo in pihajo, da obešenca ali odrežejo in pokopljejo; če bi tega ne, pihali bi vetrovi vedno naprej okoli drevesa, na kterem visi, dokler mrtvec sam z njega ne pade in ga potem v prah zakopljejo.
Veter podi pred seboj tudi hude veše ali copernice, ktere na oblakih točo delajo. Prigodi se včasih, da vrže v svojej jezi ktero iz oblakov, in že večkrat so se pre našle v potokih mokre babure. (Brežice.)
4. Pregovori in vremensko prorokovanje.
a)	Mehek je kakor Jug.
b)	Tvoja obljuba pa zimska odjuga. (Brežice.)
Ako meseca sušeča Sever piše, ima kmetovalec dosta krme in žita pričakovati. Kedar piše Jug, tedaj naj kmet voz in drevo pod streho spravi.
Ako je veter na sv. noč, ko ljudje gredo k polnočnicam, je to za prihodnje leto slabo znamenje.
Če na novega leta dan veter piše, bode celo leto vetrovno. (Ptujska
okolica.)
5. Kake si narod misli vetrove.
Vetrovi so možje, kteri nosijo dolge plašče; s temi lete in delajo sapo. Sorodni si so, ali bratje si niso, tudi se ne ljubijo, ampak sovražijo
in pretepajo; kteri zmaga, tisti potem hlidi. Včasi se pa tako hudo tepejo, da se kar vse trese, in sveti Elija mora, da jih pomiri, ali točo ali pa dež na nje vsuti; ali ta toča je veliko drobncjša in manj škodljiva od tiste, ktero delajo copernice. (Brežice.)
6. Pri povesti o vetrovih.
(i) Jikj in pastork.
Bil je nekdaj fantič, ki je imel hudo mačeho. Nekega dne mu reče, naj gre z njo gob brat. Deček vzame košaro in gre z materjo v gozd. Mačeha ga pelje daleč v gozd do jame in mu reče, naj vrže kamen v njo, da bo slišal, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo ukazano, in da bi bolje slišal kamen bobneti, nagne se čroz globočino, a hudobna mačeha ga sune za kamenom ter odide grohotaje se domii. Doma pove očetu, da ga je silen medved raztrgal, a ona sama mu je komaj utekla.
Deček je med tem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še vendar ni prišel. Slednjič pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, slednjič se zave in začudjen gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na ktero je bil padel, ležala je na sredi mesta. Lepe široke ulice razprostirale so se na vse strani. Hiše ni videl nobene, same prekrasne palače zrlo je začudjeno oko. Največja in najlepša pa je bila ona, pred ktero je padel. Velika črna zastava je visela s strehe, a nobeden vetrič je ni mezil. Povsod je kraljevala mrtvaška tihota, vse ulice so bile prazne, nobena ptičica ni žvrgolela po zraku. Radoveden bliža se deček palači, s ktere je visela zastava. Velika vrata najde na stežaj odprta, boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega možaka v čudnej opravi, ki je na palico naslonjen nepremično zrl pred se. Deček se prestraši in že misli pobegnoti, ker se pa vratar ne gane, bliža se mu počasi ter ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamenel.
Nato stopa dalje, po širokih stopnicah dospe v veliko dvorano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili kakor vratar okameneli. Iz te dvorane pride v drugo. V tej najde razno gospodo ; gospe so sedele na divauih. gospodje so stali v trumah, kakor bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Slednjič dospe deček v prekrasno sobano, v kterej se je vse zlata, srebra in žlahtnega kamenja bliščalo. Sredi dvorane sedela je na zlatem prestolu prekrasna kraljičina obdana od dvanajsterih prelepih devic. V sne-žnobelih prsih kraljičinih pa je tičalo ostro bodalce. Deček se približa in jej izdere bodalce iz prsij. Zdaj kraljičina globoko vzdihne in izpre-gleda. Začudjena upre svoje mile oči v dečka, ki je v kratkem času, odkar je zapustil gornji svet, postal lep mladeneč.
„Moj rešitelj!" pravi kraljičina, „kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudobnega čarovnika, ki je mene in celi moj narod izpremenil v kamenje? Če te je volja, ostani tukaj in postani moj mož, kraljeval bodeš črez devet dežel in črez devet morja!"
Vse device, ki so tudi že oživele, želijo mu srečo ter mu častita jo k nenadnej slavi in moči. Nato ga prime lepa kraljičina za roko in ga pelje k oknu. Pa kaka izprememba se je vršila med tem v mestu! Ulice so bile polne veselo se šetajočih ljudij in na prostoru pred kraljevo palačo zbrala se je neštevilna množica ljudstva, kije z glasnim krikom pozdravljala svojo kraljico in svojega rešitelja. Poprej črna zastava bila je zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem obhajali so veselo že-nitovanje. Srečno je živel kralj s svojo prekrasno ženo na drugem svetu mnogo mnogo let, Nekega dne se spomni kralj gornjega sveta, in polasti se ga silna želja po svojem domačem kraji. Kraljica ga vpraša, zakaj je toliko otožen. On jej odgovori: „Kaj bi ne bil otožen; imam na onem svetu starega očeta in rad bi vedel, kako se jim godi.-' „Če drugega nič ni," odgovori kraljica, „idi in pripelji semkaj očeta. Vzemi ta-le prstan, po njem te bom spoznala, kedar se vrneš." Kralj se odpravi na pot. Hodil je devet dnij in devet nočij po suhem in po morji, dokler ni prišel v svoj rojstni kraj. Pa tu je našel vse tuje; na mestu male hišice, v kterej je odrastel, stala je velika, lepa hiša, a v njej so prebivali tuji ljudje, od kterih je zvedel, da so oče žalosti umrli, ko so zvedeli, da jim je sina medved raztrgal. Kralj se vrne zdaj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot. Dolgo časa je blodil po gozdih, dokler ne pride do nekega puščavnika. Vpraša ga, ali ve znabiti on za pot na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a znabiti ve za-nj kak služabnik. Nato zažvižga, in od vseh stranij pritečejo vse štirinogate živali, toda pota v drugi svet ne ve nobena. Puščavnik mu reče. naj gre črez devet hribov in devet dolin in prišel bode k drugemu puščavniku, ki gospodari črez vse ptice. Znabiti ve on za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, česar bi rad. Zopet mora črez devet dolin in devet hribov do tretjega puščavnika, ki je bil gospodar vetrov. Le ta pokliče vetrove. Prišel je sivi Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjek in na zadnje prisopiha tudi Jug. Puščavnik ga vpraša, kje se je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kraljica moži, ker jo je njen prvi mož zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil povrnol. Kralj vpraša, kako daleč je na drugi svet. „Tri dni in tri noči," odgovori Jug. „Črez tri dni bode tudi kraljičina poroka." Zdaj prosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi svet. „Zakaj pa ne, če le gospodar dovoli," pravi Jug. Puščavnik mu odgovori: „Požuri se, sinko, da še o pravem času prideš." Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slišal, tako hitro sta letela po zraku. Že so
tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da se ima poroka kmalu vršiti. Na enkrat se znajde kralj pred svojo palačo. Že so se vrata odprla . in v krasnem sprevodu prišli so svatje iz palače. Ko kralj kraljico ugleda, poklekne pred njo in jej pokaže svoj prstan. Komaj ugleda kraljica prstan, spozna svojega soproga, iu veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so pa spodili. Mnogo let je še potem kraljeval stari kralj v srečo in zadovoljnost svojih podložnikov. (Šaleška dolina.)
b) Jug in Zlatolas.
Živel je nekdaj tam v devetej deželi kralj, ki si je kmetico za ženo vzel. Ta mu je ohljuhila poroditi sinka z zlatimi lasi in zlato zvezdo na prsih. Kralj pa je moral v vojsko. Med tem mu porodi žena dete z obljubljenimi lastnostmi. Stara kraljica pa, ki je grdo gledala sneho, dala je kralju poročiti, da mu je rojen pes. Kralj je odgovoril na to, naj se mu žena pobere, da je ne bo videl nikdar več, In sirota je morala zapustiti kraljev dvor. Blodila je okoli po svetu brez domovja, dokler ni v revščini umrla. Pred smrtjo pa je rekla sinu te besede: „Poišči očeta in daj mu ta prstan." — On pa je hodil okrog po svetu, da je prišel do zelene gore, na kterej je našel mladenča prekrasne postave s cvetjem venčanega. Vpraša ga: „Kdo pa siti, mladeneč, s cvetjem ovenčan?" „Jaz sem Jug," odgovori mu krasni mladeneč. Zlatolasec 11111 potoži svoje gorje, in Jug ga je zanesel v svojem naročji v kraljevo mesto, kjer je našel očeta in srečo. (Ščavniška dolina.)
(Konec pride.)
Ob potoku videl Majhno sem cvetico, Glavco je zibala Nad čisto vodico.
Kedar jej cefir je Sklonil glavco zalo, Vsekdar valčkov mnogo K njej je prišumljalo,
Ob potoku.
Da bi njeno nežno Cvetje pomočili, Da bi njeno milo Lice poljubili.
Kedar dlje cefirja Lahnega ni bilo, Menil jaz sem čuti Valčkov tožbo milo:
Zapihljal je vetrič, Sklonil cvetko zalo, Valčkov zopet mnogo Njej poljub je dalo.
Oj cefirček nežni, Zapihljäj počasno, Skloni, skloni zopet K nam cvetico krasno!.
Tiho so šumljali Tožbo žuborečo, Tiho so vrvrali Prošnjo kopernečo.
M. J).
Narodne pripovedke.
Priobčujc Mat. Valjavec.
21. Od ladje, koja je po zemlji plivala."
(Vukovci.)
Jeden put je liil jeden grof, ov je imel jenu čer, 011 ju ne štel oženiti, nek je rekel, da bu on njegvu čer debil, ki bu napravil ladju, koja bu po zemlje mogla plivati. Ov grof je imel soseda jenoga sire-maškega seljaka, kije imel tri sine. Gda je to čul njegev najstareši sin, išel je 011 ladju delat. Otec mu je dal na put polič vina, dva leba kruha i dva sira. O11 je išel po ptitu i stane se z jenem siremakem. Ov ga je pital: kam ideš? Te mu odgovori: idi v r . ., ake nečeš biti bit, Siremak mu veli: daj mi jesti, ako koj imaš. On mu odgovori: hočeš, da ti dam jenu za vuha? i odide tam, gde bu ladju delal. Poldan je dešel, ladja je bila gotova, ali ne štela nikam iti, i dešel je k ocu. Drugi den ide drugi brat ladju delat, njemu je dal otec holbu vina, leb kruha i jen sir, i ž njim se je tak dogodile, niti 011 ne si mogel nikoj pomoči. Trejti den je išel najmlajši brat, ki je vüvek bil dema v pepelu i zval se je pepelnjak, da bu on lad j 11 delal. Brati su mu rekli: kam buš ti, nore, išel, ake mi nesme mogli nikoj napraviti, koj pak bi ti napravil V On je ipalc odišel. Njemu je otec dal zajtlek vina, pol leba kruha i pol sira. On je dešel de tega bokca, bogec ga pita: kam ideš? On mu je rekel: idem ladje delat. Bogec ga presi, naj mu da nekoj jesti. On mu veli: male imam, male ti dam. I tak su pojeli, koj su imeli i bogec je išel ž njim ladje delat i de poldan su ju napravili. Bogec mu je rekel, naj ide vezda ž njuni k grofu i naj ne pusti svoje brate z ladjum k grofu i koga ge 11a putu najde, naj ga söbu zeme, ar mu bu treba ljudi. On se vozi na ladje i dojde dejenega, ki je negu vu višale držal i pita ga, zäkoj negu vu višak drži. On 11111 odgovori, da more bežati, kak ge hoče jake i zeme ga sebu na ladju. Našel je pak jenega, ki je na oče raku držal, i pital ga je zakoj ruku drži na oče i rekel mu je, da on 'se vidi, kak daleke hoče, i zeme ga sebu. Najde pak jenega, ki je ruku v žepu držal i pita ga, zäkoj drži ruku v žepu. On veli, da se more daleke nahititi. Najde išče jenega, ki drži vodu v škrljaku i pita ga, zakoj drži vodu v škrljaku. I on veli. da more jen patal ijon soldatov v t opit i z ovum vodum. I njega zeme sebu. Gda su dešli de grada, videl je grof ladju. i išče ne štel čer dati, nek je rekel: koj predi denese vode iz Egipta. te ki ji1 ladju delal, ali njegva
* Conf. Narodne pripovjedke: pag. 214: „Marko i četi r i drugo vi". — Kuhn Westfalen II. pag. 239: „Die drei Bünde".
ei. koja je mogla jako bežati. Ov je poslal onega po vodu, ki je negu vu vis držal i 011 je predi dešel vu Egipt i zagrabil je vode v pehar i ž njurn se je stal na pol puta. Oda je 011 od onde išel, ona mu je dala nekakvu vodu piti, da je mam zaspal. Ona je. zela njegov pun pehar i dela 11111 je prazen v ruku i odišla dimov. Pepelnjak ne se ga mogel sčakati, nek je rekel onemu, ki drži ruku na oče, naj gledi, gde je. On 11111 veli, da spi s praznem pe harem, i reče onemu, ki je ruku v žepu držal, naj se biti tam, i 011 ga prebudi, 011 zeme pehar, odide išče jen pnt v Egipt po vodu i dešel je pred grofovum čerju dimov k grofu i grof mu je dal čer. Pepelnjak odide š čerju dimov k svojemu ocu, a grof pošlje patalijon soldatov za njim , da 11111 čer zemu. Pepelnjak je rekel onemu, ki je imel vode v škrljaku, naj pusti vodu, i mam potopi se soldate. — Pepelnjak je imel jenu škatulju, vu ove je bila išče jena škatulja, vu ove bila je išče jena, vu nje bil je mišji rep; da bi bil Ov rep dukši, bila bi i pripovest ova dukša.
22. Cesar imel ježa sina.*
(Varaždin.)
Cesar i cesarica nosu imeli niti kocena deteta, onda si je jeden krat cesarica poželela imeti sina pak kaj ne bi vekši bil od ježa. Kak je reč: kaj gdo zaprosi to i dobi, tak se je i to zgodilo. Za nekuliko mesec se je porodil sin i bil je tuliki kak jež i špice je imel po sebi. To se je raznel glas na daleko i široko. Sad su se sramnvali stareši s takvim detetom. Dali su ga zvučiti 'se škole doma i imel je tak dobru glavu. da se je 'se za štirnajst let navčil. Onda su ga s tirali od sebe v nekakvu šumu, da naj tam živi. Oni su si mislili, da ga bude vre nekaj tam pojelo, ali.vok ali lisica ali more biti kakva druga zver. Eekli sn mu. da naj stopram za sedem let nazad dojde. Zato su mu dopustili, da naj zeme iz dvora kaj si oče, kaj si bude sobom nesel ali pak pelal. A 011 noje nikaj drugoga hotel, kak jedilu stani brejit prašiču i jednoga velikoga kokota, 11a kojem je jahal. S tem je odišel vu tu šumu, ali tam 11111 se je vsako leto tuliko prascov i prasic nakotilo, da neje znal niti broja. Onda se je zmislil: a ja sem vre tu sedem let, sad peni dimo. A 011 ajd sad brže bole stira svinje skup i počel je tirati proti gradu svojih starešev. A gda su ovi to spazili, su se zagledali, da gdo more tuliko tih svinj tirati nekam, more biti da je kakov paloc. Ali za kratek čas. su vidli sina svojega, gde jaše na kokotu za svinjami i baš nutri v dvor. Onda su ga nutri v gradu pogostili a svinje pak su vu jednu veliku štalu i vu vse koče, kuliko ih je bilo, zaprli. Pri obedu su ga pitali, jeli mu se kaj dopada v šumi pak ako oče jošče nazad iti,
* Prim. Leskien und Brugmann Litauische Volkslieder und Märchen p. 355.

da mu sad daju jednu kozu. Onda je on rekel, da nejde nazad. nego da se oče ženiti. Na to su mu stareši rekli: a koja puca bi tebe rada imela i koja bi te vzela za muža? Vezda siromak ne si je znal kaj pomoči, nego je odišel po svojega kokota pak je odjahal. Onda su si mislili stareši, da ga ne bude nigdar više nazad. Ali on je bil veliki pre-vejauec pak je odišel k sosednomu kralu, koj je imel tri čeri, v snoboke. Gda je bil blizu grada, odletel je kokot ž njim na hižni oblok. gtle su bili (lol)re volje gospoda nutri. Kokot je zakukurikal jako, da je inuš došel k obloku pak je pital, da kaj bi rad. Odgovoril mu je jež, da je v snoboke došel. Onda mu je kralj dopustil dojti v hižu i ponudil ga je po stari navadi. Kralj ga je pital, da po kakvom poslu je k njemu došel. A ov jež sin eesarov mu je na kratko povedal: v snoboke. Kralj mu je taki obečal, da koju oče. onu bude i dobil. .Tež si je zebral naj mlajšu, a ova ga neje štela vzeti; nego za to se joj je otec zagrozil, da ju streli, ako ga ne vzeme. Sad si neje znala pomoči, mislila si je: z ovo kože nikam, pak naj bu kaj oče, budem ga vzela, penez i blaga ima dosti pak budemo lehko živeli. Gda je nju dobil jež, onda je išel dimo k starešem pak je povedal, kak se je pripetilo. Stareši su mu ne veruvali pak su poslali pitat inuša svojega, jeli to istina, da je jež sin eesarov naj mlajšu čer dobil za ženu. Kad je inuš došel nazad i povedal česani., da je istina, kak je sin povedal, su si dali zapreči konje pak hajd kralju. Ovi su se na kučiji vozili, a sin 011 pak je na svojem kokotu jahal. Vezda gda su tam došli, vse su za gosti pripravili, ali kak je vre navada, da moraju hoditi mladenči molit na farof predi nekuliko danov nek se zdaju, to su i ovi dva hodili molit i k spovedi su takajše išli. Gda je došla ova mlada frajlica k spovedi, onda je pitala, da kaj je čineča i kak bi se mogla toga ježa osloboditi, da 11111 ne bi žena bila. Onda ju je plebanuš jako skaral pak joj je rekel, da naj samo mirna bude pak naj si dobro zapametuje, kaj ji bude povedal. Vezda ji je počel povedati: gda se budete v cirkvu pelali i vre gda bildete v šekeštriji, ti moraš gledati, da budeš navek za vsemi drugimi vsikam išla , a tak da dojdeš do svetilnice , onda si mladenca poškropi triput svetom vodom i vsaki put moraš paziti, da se na njegove špice nabodeš. Onda ti budu tri kaplice krvi s tvojih rok kapnule a ti je onda na jega pusti. Gda je bila ta spoved gotova, onda su odišli dimo k froštoklu, a drugi dan bila je nedelja. Onda su se pripravili svati do pol dvanajste vure, onda su išli v cirkvu i ta mladenka je vse tak včinila, kak joj je plebanuš povedal i za istinu je onda iz ježa postal lepi mladenec, kakvoga za onda neje nigde na svetu bilo. Za tem su odišli v klupi pak je bila meša a po meši je plebanuš ove mladence zvezal i prodeštvo im napravil, da se naj ljubiju i na veke vu ljubavi skup držiju. Po tom su išli dimo i gostili su se do večera i dobro su vino pili. a ja
sem bil prvi pri zajdnem stolu pa sem s pisanoga vrček a pil žoto vino i pol prasea sem pojel.
23. Kraljevič Marko.
(Varaždin.)
Bil je v carstvu Turskom, koj je imel jednu pištol n. Zestane se s kraljevičem Markom: čuješ ti, kraljevič Marko, deder ti meni podrži tvoju šaku. Drži 011 njemu šaku, prestreli mu ruku. Veli na to Marko: o mili liože, kak si ti vezda naredil? vezda kakova god kukavica bi velikoga junaka vubila. Za tim odišel je vu goni s svojum materjuui. Bili su jeden put odsujeni ti mamki na. smrt, nek su im dopustili, da naj prvlje idu Marka pohodit, Došli su (lo njegovoga stana, pitaju majku njegovu, jeli je još Marko živ. Odgovori im majka: ah, živi živi, neg mi je sramota ga vam pokazati. Nek prvlje kak dojdete k njemu. evo vam na glavu železne cigle i gda bildete se pozdravili, evo vam jednu sakoniu kihaču. Došli su k njemu ti ljudi, mam ih popipa Marko po glavi, tak ih pograbi, da su 11111 prsti v 0110 železo prepali. Zatim se oče pozdraviti, podali su mu onekihače, a on je je tak zdrobil kak pero, pa veli: 110 110, išče ima mojega roda nekaj na svetu. A Marko je vre bil slep pak je tak bil jak.
0 novejšem bolgarskem slovstvu.
Spisal A. Bezenšclc.
(Konec.)
\ Varni je marljivi šolski nadzornik Bleskov, ki ima tudi svojo tiskarno in se mnogo bavi z izdavanjem koristnih knjig, posebno za šole in mladež. Izdava Varnenski list, ki je politično-podučen, in razne periodične spise za mladež, na pr. „Minzuhar", „Napredek" in dr.
V	Vidin u izhaja dvakrat na teden političen list liberalne stranke: „Svoboda"; zdaj 11111 je drugo leto. On pripada k onim, ki so nezadovoljni z vsem, kar je in kakor je; a kako bi trebalo biti in moglo biti. to je še njihova skrivnost!
V	SI i vnu (v izt. Rumeliji) izhaja list „Zemljedelec" dvakrat na mesec. Peča se z gospodarskimi stvarmi in je dosta dobro uredovan od Naumova, Ker bi mogel postati koristen seljakom, zato ga podpira tudi vlada, naročujoč par stotin iztisov za razne občine. V Slivnu izhajata še eden političen list in eden humorističen. Bavita pa se bolj z mestnimi zadevami.
V	T m ovu, starej bolgarskej prestolnici, izhaja tudi navadno kak političen list z istim lokalnim značajem in kratkim življenjem. Kakor tamošnji prebivalci sploh, tako gledajo tudi njihovi časopisi srečo in blagor naroda edino le v trnovskej konstituciji. Tam izhaja tudi gore omenjeni „Duhoven Pročit", kteremu je zadača tolmačiti duhovnikom veronaučne zadeve, pridige itd. A spušča se tudi rad v kritiko slovstveno — kar pa je njegova slaba stran, kakor smo že bili povedali; sicer je po vse nedolžen.
V	S v iš to v i bil se je tudi pojavil šolski list, 110 zdi se mi, da se je umaknol ali promenil v „Narodnega Učitelja".
V	Carigradu izhaja „Z orni ca" po enkrat na teden. Izdaje jo evangelsko (angleško) društvo in ima verskopropaganden in naučen namen. List je menda najbolj razširjen, okoli 4000 naročnikov. Razven njega se izdava od istega misijonarskega društva mala „Zornica" enkrat na mesec s slikami.
Kar se tiče števila iztisov drugih listov, je menda blizu tako, kakor pri nas Slovencih. Največ naročnikov med političnimi listi ima najbrže „Marica" (okoli 2000); potem vsi drugi okoli 1000. Manjši časopisi imajo tudi po 400—500 in okoli 700 naročnikov. Bolgarska kneževina ima zdaj 2,003.000 prebivalcev, med temi ste vsaj 2/s Bolgarov, in tudi v Bumeliji jih je okoli 1 milijon; a izven teh provincij jih je še dosta v Kumeliji Turčiji, posebno Makedoniji. Tedaj bodo še morali dosta napredovati, predno bodo imeli sorazmerno toliko čitajočega občinstva, kakor Slovenci. A dvomiti ni, da dospejo skoro do ugodnejših številk, kajti nauka pri njih brzo napreduje, in oni žive pod ugodnimi okolnostmi tako za materijalno kakor tudi za duševno razvitje.
Vseh časopisov in periodičnih knjig in listov imajo torej Bolgari o tem času trideset, — Kar se tiče druge književnosti, govorili bomo o njej v obče ter spomenoli le onih najvažnejših knjig in pisateljev, ki so se pojavili v poslednjih letih; a to 1. na šolskem in znanstvenem in 2. na b e 11 e t r is t i č n e m polji.
Ker imajo Bolgari v kneževini in v iztočnej Bumeliji svoje narodne in srednje šole, tedaj je tu široko polje odprto pisateljem šolskih knjig, kterih pa do sedaj še jako pomanjkuje v vsakej vedi. Za narodne šole imajo knjige: „Bukvar", „Čitanko" v štirih knjižicah, „Baštin jezik" (t. j. Očetov jezik); a stari učitelj Slavejkov sestavlja sedaj novo č i t a n k o za narodne šole. Tudi imajo računice po Močniku 4 knjige in arith-metiko od Mihajlova, A kar se tiče zemljepisja in zgodovine, imajo slabe prevode in kompilacije iz drugih jezikov, osobito iz ruskega. Za srednje šole je prevedena tudi Močnikova arithmetika in geometrija, potem Smirnova geografija v treh delih: t'ysika in kemija od Panireka, prevedel G. Belčev, fvsika od Gizeleva, botanika Pokoruyjeva, prevedena
od Georgijeva. Isto tako je prevedena Pokornyjeva mineralogija in zoolo-gija. Občno zgodovino je izdala knigarna Mančeva po ruskem izvornikn. Potem je prevedena Gindelyjeva zgodovina od Koradžova, in Ji reče kova bolgarska zgodovina je skrajšana od Bobčeva. Logiko je prevedla iz angleškega gospa Karavelova (žena znanega vodje opozicije, sedaj ministra), bivša učiteljica. Psychologie še nimajo. Isto tako jim manjka dobrih učnih knjig za tuje jezike, bilo za klassične bilo moderne.
Kar se tiče klassičnih jezikov, sestavil je gymn. učitelj Brožka (Čeh) po Korineku latinsko syntakso. Sedaj spisuje tudi čitanko. Latinsko etymologijo spisal je prejšnji ravnatelj gymnasije sofijske S ta me no v. Za grški jezik še nimajo nobenega učbenika, temveč zadovoljujejo se z ruskimi. Sploh pa tudi nimajo do grškega nobene sympathije, ker so namreč novovečni Grki bili oni, ki so hoteli Bolgarom materin jezik poteptati ter so jim svojega šiloma vrivali v crkve in šole. Še le po dolgem uporu so se jih ubranili; a med starejšimi Bolgari govori vsakdo, ki se je le malo šolal, uovogrški. — Za bolgarski jezik imajo Momčilovo, Ikonomovo in Kesjakovo slovnico in „krestomathijo" bolgarskega slovstva, ki sta jo dobro uredila vrla pisatelja Veličkov in Vazov ter je izišla pri Mančevu v Plovdivu v dveh debelih knjigah. Za moderne jezike je spisal bolgarsko-francosko slovnico P. Gorbanov, in letos je sestavila učiteljica Todorova praktično-thooretično rokovodstvo za izučevanje francoskega jezika; čitanko za francoski jezik pa je izdal mlajši Sla-vejkov. Za nemški jezik dogotovil je v rokopisu theoretično-praktično rokovodstvo P. Čok, in isto tako tudi kratek bolgarsko-rusko-francosko-italijansko-nemški besednjak. Razven teh učnih knjig je še nekaj starejših, a jih tukaj ne omenjam, ker sem namerjaval le o novejšem bolgarskem slovstvu poročati. Razven za ruski, francoski in nemški jezik — izmed kterih sta v šolah samcw prva dva obligatna — zanimajo se mlajši Bolgari tudi za angleščino. V Carigradu študira mnogo Bolgarov v takoimenovanem Robert-College, kjer je angleški jezik učni jezik. To je neka vrsta akademije z realističnim značajem, kajti tii se dobiva obče srednje izobrazovanje, ter ima dobro uredbo in sposobne učitelje. Isto tako imajo angleški misijonarji narodno šolo, ki odgovarja bolj mestjan-skej šoli, kakor so v Avstriji, in v njih se tudi goji angleški jezik. Francoske narodne šole so v Sofiji in v Plovdivu s katoliškim značajem.
Najboljši bolgarski Belletrist, vzlasti dober pripovedovalec bil je pokojni Ljuben Karavelo v. Njegova dela se bodo izdala na novo. Raztresena so po raznih časopisih in knjigah. Njegove glavnejše povesti so: „Stana", „Hadži Ničo", „Neda", „Tri kartini ot blgarski život" iu dr. Sestavil je tudi obširno občno zgodovino. Med mlajšimi pisatelji slovi na lepoznanskem polji kot dober novelopisec in dramatik K. Veličkov. rodom iz Tatar-Pazardžika. On se je pokazal med drugim s
28*
svojo novelo „Mitrofan" in z dramami „Viueenzo i Andželina'-', „O teči e s t v o", „Svjatoslav i Nevenka". Največ piše v „Nauki". Kavno tako tudi njegov drug Ivan Vazov, bivši okrajni glavar v Berkoviei, sedaj v Plovdivu član deželnega odbora, Spisal je veselo igro: „Miha-laki Čorba d ž i". Vendar slavi poslednji bolj kot pesnik in v svojej najnovejšej zbirki pesnij, ki jih je izdal pod naslovom „Polja i gori-', pokazal se je pravega pesnika, ki bi bil vsakemu narodu na čast. Leta 1879. izdal je svoje lyrične in epične pesni pod naslovom „Gusla". Prvence svoje pod naslovom „Stihotvorenja" izdal je v Bukureštu 1. 1878., a 1. 1880. v Plovdivu lvrične pesni pod naslovom „Majska kitka", „Gromada" in dr.
Na dramatičnem polji se je pokazal prvi z dosta dobrim uspehom D. P. Vojnikov. Njegova „Rajna knjaginja" drama v 5 činih je prav omiljena na glediščnem odru; predmet jej je vzet iz domače zgodovine. Isto tako „Stojan Vojvoda", „Krum staršij", „Velislava" in dr.
V	poslednjem času se pojavlja na lepoznaiiskem polji mlad pisatelj Š i š m a n o v, kaž6č nam dober talent vzlasti kot novelopisec. Njegovi spisi izhajajo v „Periodičeskem spisanji" in v podlistkih nekterih časopisov. Isto tako je dober pripovedovalec Sv. Mila rov, bivši zagrebški dijak, ki je spisal svoje lepe „Spomine na temnice" v hrvatskem in bolgarskem jeziku. Plodovit pisatelj je T. Šiškov. Kot dramatik znan je po svojej drami: „Hubava Nedelj k a ili Blgaria pod turško igo" (Lepa Nedeljka ali Bolgarija pod turškim jarmom). Potem „N e - š e -može ili Glezen Mirčo" komedija v 3 činih in „Velizarij" zgodovinska drama (prevod).
Na dramatičnem polji še ni za sedaj pravega gibanja med Bolgari, ker jim manjka posebnega narodnega gledišča, ^re se sicer predstavljajo večkrat po diletantih v raznih večjih mestih, posebno v Plovdivu. Sofiji (v „Slavjauskej Besedi"), Trnovu in Ruščuku; vendar stalnega odra še nimajo juti predstavljal cev (igralcev) po professiji. V Plovdivu se je bil minole zime napravil prvi poskus, urediti si stalno gledišče ; tu je to tem pcftrebnejše, ker imajo tam Grki že svoj „theater" in predstavljajo v novogrškem jeziku. Zato se morajo Bolgari ob pravem času na noge postaviti, da paralizujejo upliv grškega življa.
V	Sofiji se do sedaj še ni pomislilo na to, akoravno bi že bilo čas ; kajti tukaj se bodo drugače ugnezdili nemški „kulturonosci" in romunski cigani. Letošnjo zimo je bilo prišlo v Sofijo raznih glediščnih iger predstavljat neko srbsko društvo, ki je igralo v srbskem jeziku; in pri vsem tem, da je bilo sestavljeno iz raznih „divjih" igralcev, ki so igrali včasi, da se Bogu usmili, obiskavale so se vendar dosta dobro njih predstave osobito v početku,
A dokler ni posebnega narodnega gledišča, ne bode seveda za dramo niti mnogo pisateljev niti prevod i tel jev. In dokler se malo ne poleže strankarski prepir, ki že zdaj 5 let najboljše moči narodnih delavcev za politične svrhe absorbuje, do tedaj tudi uspešnega delovanja na lepo-znanskem polji ne bode.
Res malo število pisateljev, ki so nekdaj delovali z „uma svetlim mečem", ostalo je pri tem poslu. Mnogi so odložili ta meč in vzeli v roke politično bodalo, ali pa se vsedli na kurulske stolice, pri kterih se jim vse drugo po glavi vrli nego poesija. Ako bi hotel opisovati dobo pred osvobojenjem Bolgarije, našel bi cele vrste pisateljev pri marljivem delu v vseh slovstvenih strokah z večjo ali manjšo spretnostjo. Spominjam samo na Gavrila Krstoviča, sedanjega glavnega goubernatorja v Plov-divu; na slavnega učenjaka prof. Dri nova, tilologa Bogo rova, N. Mihajlovskega, S. Zaharieva iu Drumeva itd. Vendar zrno je položeno, osnova je dobra; in kakor je oživelo v Sofiji „književno dru-žestvo", ki se je bilo osnovalo pred kakim desetletjem v Braili. a je potem nekaj let spavalo: — tako se nadejamo, da oživi tudi s časom obče slovstveno delovanje med Bolgari, vzlasti kedar se izšola sedanja učeča se mladina, ktera ima priložnosti, v domovini in izven nje pridobivati si potrebnega znanja in ceniti važnost slovstva za narodno razvitje.
Letošnje zime začeli so se zbirati skoro vsi mlajši pisatelji bolgarski, ki žive sedaj v prestolnici, v društvenih prostorih „Slavjanske Besede" v Sofiji ter so se posvetovali o literarnih zadevah domačih. Med njimi se osobito pokazujejo dr. Danev in Ivan Danev, Vacov, Rado-tnirov Zlatarski, Milarov, Šišmanov, Ginčev, Uranov in drugi kot marljivi pospeševatelji vsega, kar se tiče bolgarskega slovstva, in dosta se tudi brigajo zato, da se upoznavajo z bratskimi slovanskimi plemeni. v prvej vrsti seveda oni, ki so studovali na Češkem in Hrvatskem. S tem podpirajo tudi namen iste „Slavjanske Besede", prvega društva v Sofiji, ki se je osnovalo pred štirimi leti po iniciativi v Sofiji živečih Čehov in mene Slovenca. Ono je pravo središče tukajšnjemu društvenemu življenju ter stoji na krepkih nogah; in govoreč o literarnem gibanji bolgarskem, treba nam je spomenoti tudi tega društva, ker ima in bode imelo v tem oziru dosta upliva posebno na delovanje mlajših pisateljev.
A od treznosti, vztrajnosti in marljivosti, ki so karakteristične črte bolgarskega naroda, smemo pričakovati mnogo lepih in dobrih uspehov v vsakem — in tako tudi v slovstvenem oziru!
Razne malenkosti,
8.
Med gozdna drevesa, ktera so že zadružni Slovani v -vojej prvotnej domovini zakarpatskej dobro poznali in čislali. uvrstiti nam je tudi b re z o (betula alba L.). To samo po sebi potrjujejo slovanski jeziki, kterim je za to drevo znan uzajemen izraz, o kojem ni dvojiti, da je bil že slovanskemu prajeziku lasten. Prim. staroslov. breza, hrv.-srb. briza . breza, rns. bereza v vseh narečjih, čes. briza, dem. bfezka, breza, slovaš. breza, gsorb, bfeza, dsorb. braza, polab. breza, poljs. brzoza. S temi izrazi se najbolje sklada litv. beržas, lotv. berzs, berze, prus. berse t. j. berze; dalje stgnem. pircha, bircha, birihha, srgnem. birke, birche, anglosas. beorc, skand. björk, got. *bairka f. ali *bairki f.: staroind. bhurdža m. a) betula bhodžpatra, deren rinde als Schreibmaterial benutzt wird, b) schriftstück, urkunde. V starej iranščini tej besedi ni sledü; pač pa jo poznajo novejša narečja. Predslovanska oblika bi bila *bherga, praslovanska pa *berza.1
Po J. in W. Grimmu2 je izvor teh besed popolnoma temen. A Pictet3 spaja nemško besedo birke s skand. börkr, angl. bark, ngn. borke cortex arboris4 in z glagolom got. brikan, anglosas. brecan, skand. braka. stgn. brehhan, srgn. brechen frangere, litv. beržas pa z bresti, brežiti obeliti, olubiti in mu je stslov. breza istega izvora kakor stslov. brazda.5 Stvarno bi to ugajalo, kajti dokazano je, da so zares v starih časih na brezovo lubje pisali, a javaljne je izpeljavi iz jezikoslovnih razlogov pritrditi. Navedeni germanski glagoli imajo prvotni germ. koren brek, arjoevrop. bhreg6 in tudi brazdo je od breze etjmologično vsekako strogo ločiti. — Bržčas je kor. tem besedam bharg, ali natančnejše bharg, bherg, staroind. bhardž svetiti se, sijati, prav kakor bhradž, bhradžate, kamor spada staroslov. brezgi, pro-brezgi diluculum, nslov. brežl = dam se; solnce za goro breži, breždi: rus. brezžitb ali brezžitb sja: zarja čutb brezžitb; ogonek vdali brezžitb sja; brezg =
2 Miklosich Lexicon palaeoslov.-graeco-lat,2 47; Ueber tret und trat 7 SA. Bu-dilovič Pervobytnye Slavjane I. 131. Daničič Rječnik hrv. ili srpsk. jezika I. 632. Nesselmann Thesaurus linguae prussicae p. 17. Kluge Etym. Wörterb. d. deutscheu Spr. p. 29. Pott Etymol. Forschungen II." 2. 621. Böhtlingk Sanskqt-Wörterb. IV. 28i><\ Bopp Glossarium sanscr.3 278a- W. Tomaschek Die Pamir-Dialekte, Wien 1880, na str. 60.
2	Deutsches Wörterbuch II. 39.
3	Les origines indo-europeennes I.2 253, 254.
4	Prim. tudi Grimm DW. II. 243.
5	S tem nazorom se sklada Daničič v knjigi: Korijeni s riječima od njih posta-lijem u hrvatskom ili si"pskom jeziku, u Zagrebu 1877 na str. 144.
6	Kluge op. cit. p. 38.
načalo utreunej zari, načalo razsveta; č. hfesk; s prvnini breskem (= svitom) slunce; rozbfežditi se, rozbresknouti se; rozbrezd'uje se, rozbreskuje se = začne se daniti, svitati; slovaš. den sä brieždi; pol. brzask, brze-szczye sie = dam se, brzeždženie diluculum; litv. brekšta dani se; srgn. brehen svetiti se, sijati (a tudi šumeti, zveneti, kakor slov. breždžim breždžati upiti, vekati, kričati) od dneva in zore illucescere.1
To gracijozno, uprav devičje drevo dobilo je ime po belem, svetlem 1 uliji, koje ga zares posebno označuje in od drugih loči. Nekteri pa mislijo na kor. bharg, bherg, bhergati v pomenu zveneti, zvččiti,2 a to je prisiljeno in se da le opravičevati, ako jemljemo v poštev, da se pojma „zveneti" in „svetiti se, sijati" v raznih arjoevropskih jezieih često skladata, t. j. da ista k oren 1 ka oboje izraža. Omenjali smo že srgn. brehen in slov. breždžati. Takisto govorimo o jasnem t. j. svetlem nebu (samostalnik jasen, jesen fraxinus, esche ne da se ločiti od priloga jasen , stslov. jasbin. clarus, splendidus) in o jasnem glasu, govoru (prim. stslov. svetloglasbin. lausigdcfavog), prav kakor Grki. kteri m je glagol cfaiveiv (kor. bha, stind. bhä, od koder stslov. baja, bajati fabulari, basiib, lat. farna, gr■ cpiftit]) ne samo svetiti 110 tudi govoriti (vleivov ucog :riffunai Soph. Antig. 621). Kakor bha, razširjeno bhas strinja oba imenovana pojma še več drugih korenik, postavim ar, ark, ghar, ska, kan, kas, kar ali kal, bhal, sval.3 Kteri pojem je v teh korenikah prvotni, ni nam treba na tem mestu določevati in bilo bi v istini tudi težko odločiti se v vsakem slučaji, kajti učenost je v tako zvanej sema-siologiji storila jedva prve šibke korake in v ta oddelek spada prav to, o čemer se baš menimo. Vsekako pa smemo naglašati, da v besedi breza pojem „svetiti se, sijati, svetel, bel" bolje ugaja nego li „zveneti", s kterim je pri brezi kaj pametnega početi skoro negomoče. K večjemu bi se moglo misliti na šumenje nje listja, koje že pri rahlem ve-triči močno zatrepetliče, — a kdo bi mislil 11a tako, ne samo brezi lastno ter vrhu tega tudi nestalno svojstvo? Ostanimo torej pri nazoru, da so Arjoevropci kakor naši slovanski predniki brezo imenovali svetlo,
1 Miklosich Lex.2 47; Ueber tret lind trat 4. Dalb Tolk. slovarb živ. velikorussk. jazyka I.2 126. J. Jungmann Slovnik česko-nem. L 180. Kott Česko-nem. slovnik I. 95, 111. 112. Linde Slownik jez. polsk. I.3 180, 184. Nehring Psalt. Florianelise p.
187. s. v. brzeždženie, Posnaniae 1883. Kurschat Wort. d. lit, Sprache IL 57. Schade Altd. Wort,2 s. v. brehen. J. u. W. Grimm DW. IL 344, 345.
3 Fick Vergl. Wort. d. indogerm. Sprachen3 I. 697, II. 421, 621, III. 211.
3 G. Curtius Grundziige d. griech. Etymol.5 297. Osobito F. Beehtel Ueber die Bezeichnungen der sinnl. Wahrnehmungen in den indogerm. Sprachen, Weimar 1879,
str. 117—156. Mnogo takega navaja tudi C. Sercl (Z oboru jazykozpytu I. 464 seqq.), iz česar je razvidno, da sega tä jezikova lastnost daleč črez mejnike arjoevropskih narodov. Navaja pač marsikaj, s čimer se 111 moči skladati, ali v obče je ta oddelek knjige jako podučljiv.
belo d r e v o in da je temu izrazu bilo povod nje s v e 11 o b e 1 k a s t o , gladko lu bje.
Prava domovina brezi je vsa severna in srednja Evropa, dočimprotijugu daleč ne sega ter zaradi tega pravega imena tu zä-njo ni. Takisto tudi v Aziji na jugu ne prekorači črte himalajskega gorovja, kar je vsekako spomina vredno. Ni ga skoro drevesa, koje bi tako čvrsto kljubovalo mrazu in viharju ter bi tako malo potrebovalo za-se, kakor breza. Ped zemlje jej je dovolj, da požene krepke korenine tako na pustih peščenih kakor na močvirnatih tleh. In kako daleč na sever se razprostira! Ni ga listnatega drevesa, ki bi tako daleč segalo in tudi med zimzelenimi storžnjaki (coniferae) jo v tem oziru prekosi samo mecesen. Vse drugo listnato drevje potrebuje več solnčne gorkote, da mu je moči rasti. Da ima dnevna toplota vsaj šest stopinj po li., že se začenja breza z listjem odevati a se tudi zopet osuje, ko jeseni toplota te stopinje več ne dosega. To jo loči tako od bukve kakor od hrasta in jo stori sposobno, da prodere celo do brezdrevnatih dežel polarnih kot najskrajnejše znamenje drevesne vegetacije.1
Niti Grki niti Rimljani nimajo za brezo lastnega imena. Navadni latinski izraz betula, ital. bedello, abedul, fr. bouleau vzeli so Rimljani od Keltov na posodo, kakor že Plinij poroča2 in jezikoznanstvo potrjuje.3 Resnici podobno je, da se po jeziku sklada z našo brezo latinski f r a x i n u s, ital. frassino, fr. frene. starejše fresne, fraisne, t. j. da je s prva ta beseda brezo zaznamovala. Ker pa Rimljanom breza ni bilo domače drevo, upotrebljevali so dotični izraz za jasen, jesen, ki je bržčas prav tako dobil svoje ime po belkastem lubji, kakor breza.4 Vredno je, da si to zapametimo, kajti nekaj enakega zapazili bodemo kesneje v bolgarščini.
Kar nas uči jezikoznanstvo, potrjujejo zopet popolnoma proizvodi tradicionalnega slovstva. Samo Keltom in severnoevropskim narodom arjoevropskega kolena je breza dobro znano in uvaževano drevo. Sicer se ne da tajiti, da nekteri starejši vzlasti italijanski pisatelji marsikaj pripovedujejo o brezi in nje zdravilnih in drugih lastnostih, ali pomisliti je treba, da je vse to presajeno iz tujine na domača tla, torej v primerjanji brez vsake znanstvene vrednosti.
1 Prim lil. dr. H. Masius Naturstudien5 25—28, Leipzig 1863. A. Griesebach Die Vegetation der Erde nach ihrer klimatischen Anordnung, Leipzig 1872, I. 91, 92, 310 et passim.
- Nat. hist. XVI. 18, 30 (XVI. 75 rec. Detlefsen, Berolini 1868).
8 Diefenbach Origines europaeae p. 257, 258. Diez Etymol. Wörterbuch d. roman. Sprachen4 50. A. Bacmeister Keltische Briefe p. 46, Strassburg 1874. L. Geiger Zur Ent,wickelungsgeschichte der Menschheit, p. 130, Stuttgart 1871.
4 Gl. L. Geiger op. et 1. cit.
Vzlasti Slovanom bila je ter je še danes breza jako priljubljeno in čislano drevo, nekako tako kakor lipa. Ni me ne-kana na tem mestu spuščati se v posamnosti vsega zanimivega predmeta, ali dve tri besede v tem oziru menda ne bodo odveč. Rekli smo, da je breza uprav devičje drevo in zares jo nahajamo jako po gostem kot symbol device in vzlasti neveste. Žalostna, težko vzdihujoča deklica je po nazoru narodnih pesnij enaka brezi, ktero veter neusmiljeno stresa. Devica se naravnoč izpremeni v brezo, in tudi iz rakve neveste, ktero je ženinova mati ostrupila, vzraste breza. A breza ni le symbol device, ampak tudi žene in matere. Posekana ali izruvana breza zna-menuje omoženo žensko. Ako ima hudega soproga, primerjajo narodova domišljija z brezo, ki stojeva v temnem lesu osamela in ne nahaja nikjer sočutja. Mlada žena in stari mož sta kakor breza in doli. Pa tudi za mater in sina velja ista podoba ali je pa mati breza a deca so dobci (hrastiči). — Prelaz od naravne symbolike do bajeslovne je med drugim naslednje. Kraljičino je bil hudobec v brezo izpremenil. Ko pride mla-deneč osvoboditelj, odpade kraljičini prvo noč brezovo lubje do prsij, drugo do pasu in tretjo noč je bila popolnoma osvobojena. Ta tradicija je že bajeslovnega značaja in ni opomuji oporekati, da je tukaj breza symbol zimske prirode, mladeneč osvoboditelj pa spomladanskega solnca, kakor v toliko drugih, temu bistveno enakih slučajih. Kakor tti v pripovedki ima breza bajeslovno jedro vzlasti v raznih narodnih običajih slovanskih, kterih se pa sedaj niti ne dotaknemo, ker bi nas ta obširni predmet dovel preveč v stran.1
1 Vse to je jako duhovito in bistro razložil P. Sobot.ka v marljivo sestavljenem delu: Rostliustvo a jeho vyznam v narodnich pisnich, povestech, bajieh, obfadeeh a povčrach slovanskych, v Praze 1879 na str. 100—109. O slovanskim običajem sorodnih prikaznih prim. W. Mannhardt Wald- und Feldkulte, Berlin 1875, p. 157—169, 202 do 204, 270 —i73 et passim. Drugi zvezek tega znamenitega dela (ibid. 1877) in C. Boetticherja knjiga „Der Baumkultus der Hellenen, Berlin 1856" potrjujeta posreduje, kar sem poprej navel o brezi v Rimljanih in Grkih. Iz obeh del je namreč razvidno, da v bajevnem kultu teh narodov o brezi ni niti sluha. — Marsikaj iz slovanske tradicije navaja tudi Angelo de Gubernatis v knjigi „La mythologie des plantes ou les legendes du regne vegetal, IL 44-47, Paris 1882", iz nemške Perger „Deutsche Pflan-zonsagen, p. 307 311, Stuttgart u. Oehringen 1864". V vseh teh delih razpravlja se tudi zdravilna moč breze, tti obširno tam bolj mimogrede. Nekako per nefas prihaja na dan tudi brezova šiba ali eufemistično brezova mast,, ktera je daleč po omikanem in še bolj po neomikanem svetu dobro znana kot paedagogičen pripomoček. Poezija tti neha, začenja se najrealnejša proza. Sicer smo se jej tudi mi udali, kajti drugače bi ne imeli znanega pregovora, da šiba (bodisi brezova ali leskova ali kakšna druga) novo mašo poje. Enako je v Nemcih. Geiler von Kaisersberg pripoveduje: „Wenn man ein kind liouwt, so muoss es dann die routen küssen und sprechen: Liebe ruot, traute ruot, werest du nit, ich thet nimmer guot. Sie küssen die ruot und springen, ja sie hupfen darüber." Gl. Perger op. cit. p. 310.
Pozabiti ne smemo, da se nahaja breza cesto tudi v krajevnih imenih ter v imenih za mesec marec ali april. Taka krajevna imena so slov. Breza, Breze, Brezje, Podbrezje, Brezovo, Brezovica, Breznica, brv. Breza, Brezno, Brezovci, Brezovljane, srb. Brezje, Brezovac, Brezova, Brezjaci, vrus. Berezovo, Berezovaja, Berezy. Berezinki, mrns. Berezyna, Berezna, č. Brlza, Bfizka, Brezno, Breznice, Brezova, Brezovice, gsorb. Brezov, Brezna, Bfezyna, dsorb. Brazov, Bfazina, pol. Brzezina, Brzezno, Brzezany, Brzezowice in mnogo drugih. V nemščini se je tukaj, kakor sploh v krajevnih imenih, marsikaj čudno preustrojilo. Blizu slovanskej nomenklaturi je še kakšen Bresow, Bresiz. Breseniz, Bresen, dočim je Biosan, Briesiug, Friessnitz, Wriessnitz. Fröschnitz, Friesach že bolj ali manj precej popačeno.1 Zadnje ime je nekterim posebno prijalo za zgodovinski dokaz, da je bilo po starodavnem Korotanu nemško pleme, Frisi imenovano (Frisii pri Pliniji in Tacitu, (Do!omot pri Pto-lemaji), gosto naseljeno. Da je to mnenje čisto napačno, ni mi več treba obširnejše razlagati.
Vimenih za mesece nahajamo brezo tu za mesec marec, tam za april: stslov. brezbin, brezeut, brezozolt brezov sok deleči mesec; nslov. brezen; mrus. berezen, berezozol, č. brezen. Tako je tudi litv. berželis, birželis, sültekis (od sulä brezov sok in tekii tečem) in lot. sulu menesis mesec brezovega soka.2
Šibe se vsi in povsod boje. Zato piše že Plinij (Nat. bist. XVI. 75 reo. Detlefsen): „Gallica haee arbor (seil, betula) mirabili candore atque tenuitate, terribilis ma-gistratuum virgis". Kako jo svoje dni pod oblastjo grajske gospode po naših slovenskih pokrajinah šib a pela (a ne nove maše), ni nam do zdaj še noben nemški strokovnjak hotel razbistriti. Ker so baš zdaj tako oblastno planoli na naš jezik in na zgodovino našo, utegnejo nas prej ali slej vendar tudi o tem kulturnem predmetu natančnejše podučiti.
1	Gl. Miklosich Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen, II. 6, 7, Wien 1871 SA. Pri tej priliki usojam se učene rojake svoje opozoriti na nektera novejša raziska-vanja o krajevnih imenih slovanskih, koja jim utegnejo koristiti, ako se posebno zanimajo za to stroko znanosti. J. Golovackij Geografičeskij slovarb zapadnoslavjanskich i jugoslavjanskich zemelb i priležaščich stran, Vilbna 1884; A. Brückner Die slavischen Ansiedelungen in der Altmark und im Magdeburgischen, Leipzig 1879; P. Krones Zur Geschichte der ältesten, insbes. deutschen Ansiedelung des steiermärkischen Oberlandes; Graz 1879; J. Perwolf Germanizacija baltijskich Slavjan, S. Peterb. 187G passim; P. Kühnel Die slavischen Ortsnamen in Meklenburg, Neubrandenburg 1882; idem Die slavischen Ortsnamen im Meklenburg-Strelitz, II. Theil ibid. 1883; G. Hey Die slavischen Ortsnamen im Königreiche Sachsen, Döbeln 1883; 0. Kaemmel Die slavischen Ortsnamen im nordöstl. Theile Niederösterreichs, v Jagicevem Archivu für slav. Philologie, VII. 256—281, Berlin 1883; idem Die Anfänge deutschen Lebens in Oesterreich, Leipzig 1879, p. 142—177. H. Grössler in A. Brückner Die slavischen Ansied-lungen im Hassengau, nat. v Arcli. f. slav. Phil. V. 333 -369, Berlin 1881.
2	Gl. Miklosich Die slavischen Monatsnamen p. 2, 3, Wien 1867 SA. Nemci nimajo menda temu podobnega. Weinhold vsaj (Die deutschen Monatsnamen, Halle 1869) o tem molči. Vendar pa priin. J. u. W. Grimm DW. II. 39, kjer je razloženo, da se rus. berezozol sklada z nemškim birkenmeie.
Bekli smo, da je dobila breza ime po svetlem, belem lubji. Prav tako je „b e tu 1 a" v jezikoslovnem smislu belo drevo in „betula alba" prav za prav tautologija. Ne morem si kaj, da ne bi na tem mestu še omenjal naših besed „brezast" in „breza", ker se v pomenu ločite od vsega do zdaj navedenega. Brezast je namreč nemški w e i s s gestreift in breza w e i s s gestreifte kuh.1 Oboje se pa vendar nedvojno oslanja na brezo (betula) ali natančnejše na barvo nje lubja in opravičuje našo etvmologijo do dobra. Enakih kravjih imen po barvi imamo mnogo iu jako zanimivih: bela, belka, belha , belša, jagoda, roža, rudečka, rjavka, plavka. košuta, jelenka, rumenka, sivka, rusana, dima, mavra, čada iu drugih več.2 Ali ne samo mi, 110 tudi drugi Slovani. Zapišimo le ne-ktera češka: belka, belena, belucha, bosula, černuše, černucha, kavula, pstrucha, červena, červinka, lysä. lysena, smolka, plavka, ryzka, srnula, srnuše, moura, sivka, sivula in dr.3 Gredoč omenjam, da se s tale i m i samostalniki jezik p r a v 1 a h k o ogne s p o 1 n i k u (artikel). V svojej prekrasnej skladnji slovanskih jezikov omenja Miklošič, sklicujoč se na Kopitarjevo slovensko slovnico,4 da časi brez spolnika jeziku 111 prebiti. Tako v Kopitarjevem stavku: „Ktiro kravo si drajši prodal, to pisano al' to črno?"5 Malo let kesueje (1. 1813.) je Kopitar po pravici sam temu oporekal, omenivši proti Primcu, da ne potrebuje nikdar spolnika. kdor čisto slovenski govori. Graja samega sebe zaradi navedenega stavka in dostavlja: Naš kmet pravi: ktero kravo si drajši prodal, brezo ali d i m o ?6
Nekaj posebnega in po mojem mnenji važnega mi je še na srci. Vsi drugi slovanski narodi imajo za brezo ime, lev Bolgarih ga 111 pravega in' tudi v spomenikih narodnega slovstva nisem mogel breze nikjer zaslediti. Bogorov ima v svojem sicer obširnem ali jako nekritičnem slov-niku v prvem oddelku7 s. v. bouleau brjast, de bouleau brjastov in v drugem8 stoji brest za bouleau, kar je se ve da isto kakor brjast in le v pisanji razlika, A to ni breza, ampak 1. ulmus, 11. ulme, rüster, stslov. bröst't, nslov. brest, srb.-hrv. brest, brijest, brist, vrus., mlrus. berest, č, brest, slovaš. brest. pol. brzost. Ali če Bolgarom brest po-menja brezo, kaj je potem z brestom samim, ki jim mora znan biti?
1 Wolf Deutsch-slov. Wort. I. 910.
- Wolf op. et 1. cit. Fr. Erjavec v Letop. Matice slov. za 1. 1875 na str. 225. Gl. na str. 223—225 tudi lastna imena kozja in ovčja.
3	Kott Česko-nem. slovnik I. 807.
4	Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyennark, Laibach 1S08 pg. 215.
5	Vergl. Grammatik der slavischen Sprachen IV. 127.
6	Barth. Kopitars kleinere Schriften 1. 214, Wien 1857.
7	Frensko-btlgarski del, Viena 1873 p. 51.
8	B'tlgarsko-frenski del, Viena 1871 p. 22.
Bogorov ima zä-nj i 1 m (I. 311 s. v. orme) in i 1 e m (II. 132). To jo naš ilem, ilmovec, rns. ilem, ilim, iluna, c. jilm, p. ilm, ilma, -torej drugo in to izposojeno ime za brest. Ker pa dalje Cankovima1 kakor prav tako zanesljivemu Najd. Gerovu2 brest, bres, brjast ni breza ampak to kar drugim Slovanom, namreč ulmus , ne zaupam tudi tu Bogorovu in sklepam, da Bolgari sploh nimajo več imena za brezo, ker je v Bolgariji ni'.3 S tem ne pravim, da bi ga ne bili nikdar imeli. Imeli so ga gotovo, ko so z drugimi brati uzajemno živeli v slovanskej pradomovini. A naselivši se na ozemlji. na kojem tudi takrat breze m bilo, ušla,jim je sčasoma tä beseda iz spomina, ker ni bilo več pravega povoda ohraniti jo.
Ako stoji, kar sem navel, ima stvar važno posledico. Častitim či-tateljem utegne znano biti, da so v novejšem času nekteri učenjaki začeli iskati prvotne sedeže arjoevropskega plemena v Evropi, nasproti dosedanjemu mnenju, ki je smatralo Azijo za pradomovino tega plemena.4 Naglaša se vzlasti, da arjoevropski narodi nimajo splošnih imen za najimenitnejše azijske živali, za leva, tigra in vel bi oda, koja bi morali imeti, ako Iti jim bila zibel Azija, Jezikoslovci na glasu trudili so se dokazati, da so vendar imeli ti narodi nekdaj za vse te živali uzajemna imena. Ne morem reči, da bi bili ta nazor posebno trdno podprli, a spravili so marsikaj na dan. kar je uvaževanja vredno. Vse to pa naj za zdaj ostane, kjer je in kakor je. Naglašam nekaj drugega, na kar me je napeljalo spoznanje, da v Bolgarih ni besede za brezo, akoprem je pri vseh drugih slovanskih narodih udomačena. To je jasen dokaz . da je argumentacija za evropsko pradomovino arjoevropskega plemena. kolikor se je imenovanih azijskih živalij dostaje, popolnoma bosa. Prav lahko so evropski členi arjoevropskega plemena poznali tako leva in tigra kakor velbloda, a ko so se skupno bili naselili v E v rop i po pokrajinah, ktere nam je moči precej na tanko določiti, kjer jim pa teh živalij ni bilo več pred oči, pozabili so jih polagoma in tedaj so tudi dotična imena pogreznola se v morje pozabljivosti. Da s e v sv o j e j sodbi nisem prenaglil,dokaz m i j e baš usoda, k t er a je zadela brezo v Bolgarih. — Sploh pa se mi dozdeva, da nekteri jezikoslovci svoj posel v marsičem pretiravajo, kar je spoznavanju resnice bolj na kvar nego li na korist. Tako postavim ne tajim, da ima takozvani argumentum a silentio v jezikoznanstvu često veliko
1	Grammatik der bulgar. Sprache, Wien 1852 p 157.
2	Materialy dlja sravnit, i obijasnit. slovarja i grammatiki, III. 284, S. Peter-bnrg 1856.
3	Da breza na Bolgarskem ne raste, potrjuje tudi J. A. Voraček. Gl. Slovansky sbornik III. 257, v Praze 1884.
4	Gl. moj spis Einleitung in d. slav. Literaturg. p. 4—7.
moč ali vselej in povsod pa tudi ne velja. Kjer m uzajemne besede za kakov pojem, mahoma se dotičnim narodom za starejšo, osobito za pred-zgodovinsko dobo tak pojem odreka brez okolišev. Kako prenagljena je takova sodba, zapazi vsakdo, ki se je pobliže bavil z jezikoznanstvom. Omenjam samo, da a r j o e v r o p s k i narodi ne imenujejo enako dež a, ali pa da jasnejše povem, da nimajo za ta pojem besede iste korenike. Kdo bi se pa vsled tega drznol trditi, da so ti narodi nekdaj prebivali po okrajinah, kjer nikoli 111 deževalo! In takov nesmisel zagreši vsakdo, kteremu je omenjano načelo strogi in edini kažipot pri takih raziskavanjih.	/>. q. KreTc.
0 kresnicah in njihovem svetlikanji.
Spisal J. Koprivnik.
(Konec.) (i. Kresnice tujili krajev.
^Naše domače kresnice so le borne brlelke, ako je primerjamo s tujimi, vzlasti južnoamerikanskimi svetilkami. Kakor da bi se bilo nebo pogreznolo s svojimi brezštevilnimi lučicami na zemljo, ali kakor da bi žareči meteori frčali sem ter tja, plešejo ti svetlarji po zraku iu razsvetljujejo okolico.
V Braziliji in sploh v južnej Ameriki živi velik hrošč Pyrophorus noctilueus (35 mm dolg, 9 m/m širok), kteri od 11. ure zvečer leta in zelo svetlo žari. a ne na spodnjej strani zadka, ampak skozi dve žolti pegi na ovratniku. Svetlikanje tega svetlarja je neki toliko, da se lahko najdrobnejši tisk bere, ako se žareči svetlar po tiskanej vrsti pelje. P. Browne poroča, da si Indijanci take kebre na noge pripenjajo in s temi živimi svetilnicami potujejo po noči. Ženskam pa morajo kresarji svetiti, kedar zvečer svoja navadna opravila opravljajo. Gonzales pl. Oviedi pripoveduje v svojej zgodovini zapadue Indije: „Ko je bila vojska, svetili so si kristjani in Indiaui s takimi kebri, da niso zablodili in se razgubili; posebno so se domačini posluževali teh svetilnic, ker so bolje vedeli svetlarje loviti. Žarenje se je po uro daleč in še dalje videlo. Tudi na lovu in pri raznih poslih, kterih niso po dnevu opravljali, svetili so domačinom pyrofori, ne da bi se bilo treba bati, da bode dež ali veter ugasnol luč. Ce so vojaki po noči zasledovali nasprotnika, pripel je četovodja kresarja na glavo, da je svetil četi". Po Curtis-u nosijo na otoku Havana gospe in gospodične po večerih žareče hrošče v laseh. Ko je Kolumb prvikrat prišel na otok Cuba, videl je neki, da so tamošnji prebivalci svoja
stanovanja s kresečimi kehri (Elater noctilucus) razsvetljevali, in pl. Rivers poroča , da imajo tam priprosti domačini še dandanes to svečavo. Oni rede navlašč za to kebre in je s cnkrovnikovim sokom pitajo.
Okoli Washingtona v severnej Ameriki je kresar Photinos pyralis najnavadnejši svetleči hrošč. On in ona sta krilata in drug drugemu popolnoma podobna, samo da ima on daljše tipalnice od nje in svetlejše kresi kakor ona. Kmalu potem, ko zatone solnce za gore, začno samci letati, babice pa lazijo počasi po tleh. Ali ker keber le tedaj zakresi, kedar naravnost kvišku frči. je kresikauje, kakor da bi se presvetle iskre vzdigale iz temnih tal. S časom posedajo svetlarji na tla ter snubijo babice.
Meseca septembra 1. 1706. so v Parizu velikega svetilnega hrošča iz južne Amerike živega na prostem opazovali, kar je opazovalce zelo iznenadilo. Kako pa je bil zašel tujec v Pariz? V istem predmestji, kjer so ga videli, bilo je več umetalnih mizarjev. Ti so imeli velike kupe lesa iz Cayene, francoskega mesta v Guineji v južnej Ameriki. Brez dvoma bila se je ličinka svetlarjeva pripeljala v lesu iz Amerike v Evropo, kjer je potem kresar svojo metamorfoso dovršil.
Pred nedavnim časom sem tö-le smešnico slišal o kresnicah toplih krajev in o tamošnjih komarjih: Potnika, potujoča po tropih, prenočita nekega večera pod milim nebom. Komarji (moskiti) ju silno nadlegujejo. Da bi se ubranila tem nenaprošenim gostom, zavije se vsak črez glavo v svoj potni plašč. Enemu pa je jelo prihajati vroče. Zategadel malo odgrne plašč in poluka ven. Ko pa zagleda tropo kresnic, ktere okoli frče, reče svojemu tovarišu: „Lej, lej vragove moskite, zdaj so še pa svetilnico prižgali ter naju z lučjo iščejo!"
Našemu nepozabljivenm vladiki A. M. Slomšeku bila je domača kresnica predmet za priprosto priliko, v kterej primerja vnanjo bliščobo deklic in notranjost njihovega srca s to živalico v temi in pri luči pišoč:
„Po letu o kresu je na večer v mraku modra pastema Marjana na vrtu sedela in mladej deklici Naniki zvezde kazala, ki so ravno na jasnem nebu jele brleti. Nagloma Nanika pasterni uide in za svetlo stva-rico dirja, ki z bledo lučjo krog leta, dokler jo ujame in Marjani prinese pokazat. V izbo greste; zakaj hladno je prihajalo, in pri luči hoče Nanika lepo reč pogledati, ktero je ujela. Kako pa pri luči svojo pest odpre nai _ majhena muha jej po dlani lazi. Zamrzi se jej in jo zavrže. Marjana Naniko poduči, da je to le kresna muha. ki se v temi sveti, na svetlem pa otemni, in reče: Taka kresnica je deklica vsaka, ki si truplo zalo oblači iu lišpa, srce pa grdo umazano ima; Bog bo tudi vsa taka dekleta zavrgel, kakor si ti kresno muho zavrgla."
*
7. Kresikanje nekterih drugih žival i j in svetlikanjt: rastlin.
Kresikanje ni nikakor privilegij insektov, temveč nahaja se še pri drugih živalih, ki so ali višje ali pa nižje ustrojitve od žuželk; ali tudi nektere rastline krese.
Med višje organizovauimi svetlarji je nekaj ril», ki svetijo, kakor som Scymnus fulgens, nahajajoč se po avstralskih vodah, in nektere manjše ribe iz rodu skopelidov, ki žive po toplejših morjih.
Ivresarji so nadalje med košarji (crustacea), polži, školjkami, zvez-darji, klobučnjaki (medusae), črvi in dr., posebno obilo jih je med infu-zoriji. in li so večinoma, ki pouzročujejo znano žarenje morja, krasen pri rod n i prizor!
Da pouzročijo živali žarenje morja, to sta odkrila še le sredi prejšnjega stoletja Baster in Rigaud; prej se je iskal drugod uzrok tej prikazni. Nekteri so govorili o posebnej svetilnej tvarini, nahajajočej se med vodenimi delci; drugi so pripisovali svetlikanje fosfOru in fosforo-veinu vodencu gnijočih živalskih teles; zopet drugi so trdili, da sveti elektrika, ki nastane vsled medsebojnega drganja vodenih delcev gibajoče se morske vode. Baster pa je preiskujoč žarečo vodo našel 1. 1757., da ako se preceja (filtruje) kreseča se voda skozi gosto cedilo, ostane svetilo na cedilniku. L. 17GO. pa je zasledil Rigaud v žarečej inorskej vodi svetlečega infuzorija iskrenico (Noetiluea milaris), kakor proseno zrnice veliko živalico. Od sedaj so veščaki skrbno preiskavali stvar ter našli čim dalje tem več kresečih se živalic. Dandanes so skoro v vseh redih morskih prebivalcev svetlarji znani.
Žarenje mrtvih rib, mesa, raznih živalskih tvarin, mrtvih človeških trupel, prhljevine itd. niso preredke prikazni in so bile deloma že Linne-u, slavnemu švedskemu naravoslovcu, znane. Da so bile take prikazni, kakor so še dandanes, povod vsakovrstnim vražam, ni mi treba posebej poudarjati. Enega najzanimivejših slučajev žarenja živalskih tvarin opazoval je pred sedmimi leti dr. Nüesch v Brnu. Nekega večera, bilo je pomladi 1. 1877., pribeži njegova dekla vsa prestrašena iz jedilne shrambe v sobo in pove, da so kosci svinščine, ktere je bila poprej kupila pri bližnjem mesarji, vsi v ognji. Gospodar hiti v jedilno shrambo in v resnici najde, da je svinščina zeleno žarela in sicer tako svetlo, da je razločno videl, kako se je pomikal sekundni kazalec njegove žepne ure, ktero je vzel v roko. Drobnogled je razkril kot uzrok žarenja mesnih zrezkov brezštevilno množico premicanih okroglih bitij, namreč bakterij, ktera so se dala prenesti na druge mesene kosce in tudi tam svetila, dokler ni jelo gniti meso. Ko je drugi dan dekla mesarju povedala. kaj so'doma opazovali na svinjskih zrežkih, obstal in tožil je ves nevoljen. da v njegovej mesnici ti žareči „strahovi" že več tednov „strašijo" in se ne dado na nobeden način odpraviti.
Pa ne samo v navadnem, tudi v vseh drugih enakih slučajih. kteri so se preiskavali, pokazalo se je, da pouzročujejo svetlikanje predrobna živeča bitja. ki na takih tvarinah žive. Ko začne tvarina gniti, poginejo svetlarji in žarenje neha. Tekočine, ki umore živeče organizme, kakor špirit, zadušijo tudi žareča bitja, in svetloba ugasne.
Navadnejše od svetlikanja živalskih tvarin je žarenje prhljevine.
„In dunkler Nacht, wenn Stern und Mond nicht glänzen, Umquillt phosphorisch Licht den morschen Stamm."
Tako opozarja A. Grün na to žarenje. In res, kdo bi ne bil že videl žareti v temnej noči preperelo vrbo, star hrast, prhel štor ali trohnečo klado!
Dolgo časa so mislili, da sveti tak les vsled tega, ker trohni in kemično razpada. Drobnogled, ta raziskujočemu naravoslovcu neobhodni instrument, pak je razkril kot uzrok svetlikanja nežno gobico ali glivo — Byssus phosphoreus — ktera se je v prhljevini naselila. Njena steljka ali mycelij, t. j. oni del glive, kojemu je naloga jemati iz prhljevine hrano, prerije in preprede prhel les, izsesava ga ter sveti ob enem. Posamne steljkine niti sicer medlo žare, ali ker jih je na istem mestu navadno zelo veliko skupaj, razsvetljujejo svojega preperelega reditelja tako, da ga po noči že od daleč zapazimo.
Razven tega je še več drugih svetlikajočih gobic. Med plesnji in drugimi gobami, ki obdajejo cevi po vodnjakih, bruna in stebre po rudnikih , nahajajo se pogostoma svetleče glive. V nekem vlažnem rudniku blizu Pil zna na Ceskem so take glive neki tolikanj svetlo žarele, da so rudarji svetil niče pogasili in pri glivjej svetlobi delali.
Velike svetlikajoče gobe, enake našim globanjam, sivkam, lisi-čicam in dr., so vzlasti v toplih krajih doma. Tako Agaricus olearius na južnem Francoskem in v srednjemorskih pokrajinah sploh. A. igniarius na otoku Amboina, A. noctilucens na Manili. A. limpidus na Javi in A. Gardneri v Braziliji.
Svetleče gobe so najbrž tudi med onimi drobnimi glivicami, ktere so znane kot rja na žitu, raznih drugih travah in listji. R. Schomburgk, potujoč po britiškej Guyani, opazoval je namreč na velem listji, s kterim si je bil nekega večera pod milim nebom postlal, premnogo žarečih pičic, in te pičice so bile po njegovem mnenji kreseče se glive iz rodu rja.
Še nektere alge so znane, ktere svetijo, in sicer morske in domače. Morske alge žare medlo v primeri z živalskimi morskimi svetlarji, in tedaj je njihov upliv na zgoraj omenjeno žarenje morja brez vsega pomena. Svetlejše iskre so naše domače, rodu nos t o k pripadajoče alge. One so drobne sluzave kepice in se pokažejo včasih po hudournem deži na travnikih in pašnikih v prevelikej množici. Priprosto ljudstvo, videč žareče uostoke, pravi, da so to zvezdni utrinjki, ki so padli z neba.
Na drugih rastlinah se do sedaj žarenje ni opazovalo. Onih rastlin pa, ki zahl išči, ako je v mraku ogledujemo, kakor na pr. predkal (neposredno iz troske razvivša se rastlinica) mahu Schistostega osmun-dacea, cvetni listi kapucinske kreše in vrtnega maka, ne smerno semkaj prištevati. V teh slučajih je odbijevalno delovanje zadnjih sten v nekterih stanicah, ki pouzročuje, da dotični del 'rastline zdaj na tem, zdaj na onem mestu zablišči in v istem trenotku zopet ugasne. Tam, kjer je popolna tema, ne morejo rastline te vrste svetiti.
Konečuo se še naj omeni, da je rastlinsko kresikanje v svojem bistvu enako živalskemu. Svetlikajoče rastline izločujejo, enako fosfores-covalnim živalim, neko posebno, ne še znano tvarino, ktera zelo po časi zgorjeva in — sveti.
Juta.
Biio je že v tem časopisu (IV. 268.) povedano, da tirolsko- in koroškonemška beseda: jut en pomenja: zmedke, in da učeni filolog Curtius to besedo izvaja iz korenike: j u, winden, drehen , herumrühren. Curtius razlaga iz te korenike tudi latvijsko: jau-t, Mehl im Wasser einrühren, litovski: ju-š-e, schlechte Suppe von Sauerteig, ju-k a, Blutsuppe, slov. ju-h-a, lat. ju-s, ju-s-c-ul-um, sansk. jii-s, j u - š - a s , Erbsensuppe, grško : tco-ung. Za dokaz, da korenika j u izvirno pomenja : vrteti, motati, vijati, obračati, mešati in slično , navaja sansk. a-jäv-anam, Rührlöffel (glej: Curtius Grundzüge4, pag. 611). Da je tudi slovanščina nekdaj poznala koreniko ju z gore omenjenimi pomeni, pričujejo besede iz te korenike stvarjene in sicer:
1.	ju-rt (rusk.) odkrito mesto, kjer se narod bori, sem in tja obrača. Zaradi suffiksa primerjaj: ž i - rt iz ž i, d a-rt iz d a. Iz j ur se je izobrazil nominalni verbum:
2.	j u-r-i t, metat se, mikat se in slično; dalje s suffiksom s
3.	ju-s t, oborotlivi v delah čelovek, potem
4.	j u-r o, volna ostajuščajasja posle prohoda sudna, Wellenwindung, in slednjič
5.	j u - r, Fahrwasser; v srbščini pa nahajamo
6.	j u-r-i t, tjerat, agitare, herumtreiben, torej zopet pomen kretanja, vijenja; dalje rusk.
7.	j u-r a, brezpokojni človek; „na juru", mesto, kjer se vetroVje suče, jurkat, brezpokojen biti. sploh sem in tja kretati se. (Glej: Dalb s. v. in Gilfending O srodstve pag. 136.)
Matzenauer sicer misli, da bi srb. j u r i t, agitare, pellere. ru.sk. properare, utegnolo biti iz turskotat. jür.-jor, ire, gradi, a mi nahajamo odviše ruskih besed, ktere pričajo za domačnost.*
Po izpremembi glasnika r v l nahajamo v ruščini:
a)	j u -1 - a , vrtuška, valček, sučka, Drehwürfel,
b)	j u -1 - i t, vrtit se,
c)	ju-l-av-i, vrtlavi.
Pa tudi jedi in pijače, ktere se po medenji, motenji, vrtenji, mešanji nppravljajo, dobile so iz korenike ju svojapoznamenovanja, in sicer ruski: ju-r-a-ga, vodnaja židkost, otdeljajuščjasja pri plahtanij masla, die wässrige Flüssigkeit, die sich beim Buttermachen bildet; v tirolske j in koroškej besedi torej nahajamo samo drugi suffiks: t a (primeri: s v i -1 a. Kleid, iz s vi, m tč-1 a iz mik, p § -1 a iz pen. Da ni juten izvirno nemška beseda, pričuje že njena tvarina, ker Nemci slovenske besede končujoče se na a spreminjajo v en, primeri: die Waben iz b ab a.
Da ju-r-a-ga, j u -1 a označujejo pijačo po motenji, vrtenji, medenji napravljeno, pričajo analogične tvarine, kakor slov.: z-med-ki iz m e d o m, rühre um; m et- uda, m a t - u d a, Molken , iz m e t, cireum-agere, in tudi posode imajo poznamenovanja po medenji. motenji, kakor: motilnica (ob Muri pravijo: puter motiti), p inj a, iz korenike : p i n - p e n , winden, drehen.
Besedo juta nahajamo tudi pri goriških Slovencih in sosednih Fur-lanih, ali s pomenom za hrano, ne za pijačo. Močnik z zeljem in fižolom pomešan veli se tam: juta — jota, in ker se beseda za tako jed rabi, to je znamenje, da je Slovencem bil pomen mešanja v tej besedi znan.
Zopet se prikaže s sorodnim pomenom v Armoriki in Britaniji: iot, ioud, kaša, Brei, puls.1 S pomenom: zmedki, metuda, nahajamo besedo juta tudi v sredovečnej latinščini. Dufresne (Gloss. h. v.) navaja iz nekega klošterskega rokopisa: Regula magistri: — fratres cum Jutta, quae Semper amplius propter sitientes fieri debet. •— in Menardi piše: juttam esse potionem confectam ex lacte spissiorem. Ker je pomen zmedkov, metude edino ohranjen pri tirolskih in koroških Nemcih, a drugim Nemcem kakor tudi tirolskim Italijanom je čisto neznan, je beseda juta ostanek iz jezika starih Noričanov, kteri so po Koroškem in Tirolskem do onih krajev, kjer se reka Loisach v reko Inn izliva, v
* Bržkone u korenike ju je tudi litov. ju res, latv. jura, morje, to ie valjajoče, vijajoče se vodovje. — I/, korenike ju, winden, binden, drehen, herumrühren, je tudi beseda: po-jas'i> cingulnm. Miklošič Lex. p. 654. piše: Radix prima: ju, ligare, secunda: jas, lit. josti, pa-josti, eingi, let. jost,
1 V Armoriko in Britanijo je utegnola ta beseda priti po onih Venetih, ki so v Armoriki stanovali in se bili odonod tudi ob britanskem primorji naselili.
starej dolu stanovali. Reka Loisach izvira iz tako imenovane „schwarze Lacken", črne luže; zatö je dobila prav naravno poznamenovanje: L u-žava. iz ktere slovenske oblike se je nemška: Loisach izobrazila.
Tirolska nemščina je še ohranila drugo poznamenovanje za pinjeno sirovo maslo (Butter). Na pol pinjeni „puter" (halbgerührte Butter) imenuje Tirolec: Moidenbutter, kar ni druga, nego medeni puter (Schöpf, s. v. Butter).
Po Vipavi in Krasu rabijo za zmedke besedo ž ur (mase.) in žura (fem.). Kakor ta beseda pri Slovencih označuje pijačo, nahajamo jo pri severnih Slovanih s pomenom: močnik, kvašena, okišena hrana, rusk. ž ur, Hafermehlbrei, česk. poljsk. ž ur,1 sauer Mehlbrei, gorenjesorb. ž u r. Brei von Sauerteig; poznamenovanja se torej tako razločujejo, kakor v besedi juta. Nahajamo pa to besedo tudi zopet v tirolskej nemščini2 v obliki: s ur, (fem.) s uren, s pomenom: Brühe, gosta juha, Tabak-rötzl, Salzbrühe, Jauche (jauche je iz slov. juha). Izvirni pomen te besede torej izraža nekaj mastnega. Okoli Veržeja kraj Mure pravijo pa zmedkom e 111 e r , in c m e r se tudi rabi za poznamenovanje mastnih rečij ; iz smreke se cmeri smola, kedar vroče solnce smreko popeka, pravi ljudstvo.
S tem člankom sem predložil kulturhistorikom zanimivega gradiva za daljno premišljevanje.	Davorin Trstenjak.
Poročilo o hrvatskej književnosti.
Spisuje J. SteMasa.
VII.
1. Rad. jugosl. akad. Knjiga 68. V Zagrebu 1884. Razprave: 1. Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku od M. Valjavca. S to razpravo je "dokončal učeni naš rojak svoje študije o naglasu glagola slovenskega. 2. Junije Palmotič, od A. Pa-v i r a. V tej razpravi govori najboljši poznavatelj hrvatske književnosti prav obširno o književnih delih tega znamenitega pesnika Kot uvod spominja najprej literaturo, koja govori o Palmotiei. potem pa deli pesniške proizvode Palmotičeve na petero delov: latinske pesni, pesni v kolo in svatovske, satire, drame in epos. U poslednjih dveh razpravlja pisatelj posebno obširno. A to je mogel le Pavič izvesti, kajti on je priredil tudi popolno izdanje Palmotieevili del, ktere je izdala akademija v zbirki „Stari hrvatski pisci" knj. XII,, XIII. in XIV. Zadnja knjiga je najvažnejša. V njej se nahaja Kristi-jada, potem pesni o sv. Katarini Sijenskej, o porodu Gospodovem, v hvalo Iva Bona in o malem oficiji sv. Benedikta. To akademičko izdanje je prvo popolno izdanje
1	Poljsk. ž uro vi na, sok iz brusnic (Moospreiselbeere). B rusnica, rusk. brusil i k a, Preiselbeere, veli se pod goro sv. Uršule: matek.
2	Ob reki Eisack.
Palmotičevih pesniških del. Od dram se jih je ohranilo samo dvanajst in pa dva dra-matski prikazana tahleau-a, tri so se pa izgubile. Po dokazih Pavičevih so se prikazi-vale drame Palmotičeve v Dubrovniku 1. 1632 in 1652. Slovenskej mladini priporočamo osobito, naj se uči marljivo hrvatski, da se more okoristiti s krasnimi proizvodi dubrov-niških piscev. Le škoda, da so ta akademijska izdanja predraga ter si jih mlade/, ne more lahko omisliti. Čas bi že bil, da se loti kdo izdajati šolska izdanja z opazkami, kakor jih imajo drugi narodi. Samo na tak način bi mogla mladež pisce bolje spoznavati. 3. Vaclav Aleksandro Maciejovski (nekrolog) od dra. Pr. Kač koga. Vtem nekrologu opisuje Rački obširno znanstveno delovanje tega očeta slovanske pravne povesti. Razven tega je še tiskan v tej knjigi govor predsednika dr. Pr. Račkoga, ki ga je govoril v svečanej sednici dne 21. nov. 1883; potem izvestje tajnika dr. P. Mat-koviča in razprava dra. Gj. Pilara o rudarstvu na Hrvatskem.
2.	Rad. Knjiga'69. Matematičko-prirodoslovni razred IV. U Zagrebu 1881. Sa-držaj: 1. Opis ruža okoline zagrebačke od V uk o t i n o v ič a. 2. Fosilni sisari Hrvatske, Slavonije i Dalmacije od dra. Gorjanoviča. Za prirodopisce prav važna razprava.
3.	Rad. Knjiga 70. Razredi filologičko-historički i filosoflčko-juridički VII. (691. U Zagrebu 1884. Sadržaj: 1. Junije Palmotič. (Svršetak.) 2. Nov prilog za istoriju akcentuacije hrvatske ili srpske. Od dr. T. Maretiča. (Nastavek.) 3. Nutarnje stanje Hrvatske prije XII. stolječa. Od dr. Fr. Račkoga. V tej razpravi opisuje nam glaso-vit.i učenjak društvene odnošaje v hrvatskej državi za dobe njene popolne samostalnosti, kakor nam je že poprej v razpravi: „Hrvatska prije XII. vieka glede na zemljišni obseg i narod" razjasnil ethnografske odnošaje v kraljevini hrvatskej in meje njene. Rački je najumnejši hrvatski liistorik, ki je s svojimi iztraživanji pripravil toliko gradiva, da s.' bode mogla napisati prav obširna hrvatska povest v strogo znanstvenem smislu. 4. Do-brušta od N. Dučiča. Pisatelj dokazuje proti Daničičn in Novakoviču, da je Dušanova Dobrušta v prizrenskej nahiji. 5. Prievodi Ranjine Dinka iz latinskih i grčkih klasika od dra. Maixnera, Dinko Ranjina spada med one pesnike dubrovniške šestnajstega veka, v kterih se pokazuje najbolje upliv humanistički; on se je bavil mnogo s prevodi „staroklasičnih pisateljev na hrvatski jezik. To njegovo delovanje se ocenjuje v tej razpravi.
4.	Starine. Knjiga XV. Zagreb 1884. Sadržaj je prav obilen in zanimiv za hrvatsko povest: 1. Poslanice dubrovačke na mletačku republiku, priobčio S. Ljubic, Tukaj se razsvetljujejo po benečanskih izvorih odnošaji med obema občinama od 1. 1461—1791. Nahajajo se tudi v tej zbirki štiri obširna in zanimiva izvestja o velikem dubrovniškem potresu 1. 1667. 2. Izvještaji Splječanina Mate Karamana o Rusiji, priobčio o. Pierling. To je opis Rusije (1. 1737—1742) od Karamana, kf je bil poslan v Rusijo o crkvenem poslu. 3. Njekoliko priloga za poviest urote Petra Zrinskoga in Pranje Fran-kopana, priobčio Radoslav Lopašič. Ti prilogi dopolnjujejo izvore, ktere je izdal Rački s pomočjo akademije 1. 1873. 4. Priloži za poviest starih plemickih porodica serijskih, priobčio prof. Mile Magdič. 5. Njekoliko južnih Sloviena zapisanih od 1. 1478. do 1520. u bratovštinu sv. Duha, priobčio Ivan Ornčič. Iz ovega popisa se vidi. kako živo je bilo takrat občenje med jugoslovanskimi zemljami in Rimom, kajti 120 potnikov je zapisanih v tej knjigi. 6. Izvodi za jugoslavensku poviest iz dnevnika Marina ml. Sanuda za god. 1516. do 1533., uredio dr. Fr. Rački. Ti izvodi se odnose večjidel na provale turške v Hrvatsko, Kranjsko in Istro in na borbo med privrženci Ivana Zapolje in Ferdinanda I.
5.	Rječnik lirvatskoga ili srpskoga jezika, na svijet izdaje jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, obradio Gj. Daničič, M. Valjavec i P. Budmani. Svezak V—1. drugoga dijela: Četa-Dali. U Zagrebu 1884. Str. 240. C. 3 gld. Po smrti glasovitega jezikoslovca Gj. Daničiča se je mislilo, da bode izdavanje tega znamenitega rečnika kaj zadržavalo; ali kakor je videti, ni se to zgodilo. Akademija je
poskrbela, da dobi izvrstno silo, ki bi mogla nadaljevati delo prerano umrlega Daničiča. In tega je tudi našla v osebi učenega prof. P. Bud mani a, ki je redakcijo tega dela prevzel. V tem zvezku imamo sicer tri radnje, namreč ostatek zgotovljenega gradiva od Daničiča, nadaljevanje od našega učenjaka M. Valjavca, skončatek pa od P. Bud-mania; ali vse to je sestavljeno v duhu in smeru umrlega Daničiča. Vsaka beseda se najpoprej tolmači na kratko, nato pa pove, kako dolgo živi v knjigi, kako je postala, kaj vse pomeni, in vse to se dokazuje z obilnimi primeri. V tem zvezku imamo lep primer v besedi „da", ki sama obsega 51 stranij drobnega tiska (str. 103—214). Iz tega se vidi, kako je to delo na obširnej podlagi zasnovano.
0. Flora fossilis Susedana (Sosedska fosilna flora - Flore fossile de S.used). De-seriptio plantarum fossilium, quae in lapicidinis ad Nedelja, Sused, Dolje etc. in vici-nitate civitatis Zagrabiensis hucusque repertae sunt. Auetore Georgio Pil ar, scient. nat. doct., geolog, et mineralog. in univ. Fiancisco-Josephina Zagrabiensi prof. publ. ord. A ead. scientiarum et artium slav. merid. membro ord. etc. Edidit Academia scien-tiaruin et artium slav. merid. (Tab. I.—XV.) Zagrabiae 1883. C. 8 gld. To delo učenega professorja Pilara pokazuje, kako lepo se je začela razvijati znanstvena literatura na Hrvatskem, odkar imajo vseučilišče, kajti pred kakimi desetimi leti se ni niti slutilo, da bi se moglo kaj tako izvrstnega dati na svetlo. To delo je napisano tudi v francoskem jeziku, da bode pristopnejše inozemstvu.
7. Oblici graditeljstva u starom vieku i glavna načela gradjevno ljepote. Napisao dr. Isidor Kršnjavi, kr. javni izvanredni profesor na brv. sveučilištu Frauje Josipa I. u Zagrebu. Sa 111 ilustracija. U Zagrebu. Nakladom društva umjetnosti. 1884. C. 8 gld. Važnost umetnosti znali so ceniti vsi napredni narodi, pa tudi Hrvatje niso v tem zaostali, nego so se poskrbeli, da se na njihovem vseučilišči tudi za ta predmet stolica odpre. Prof. Kršnjavi, temeljito naobražen strokovnjak, dobil je to mesto in zdaj dejansko pokazal, kako ozbiljno se 011 bavi s svojim predmetom. Knjiga, ktero je dal pod gore omenjenim naslovom na svetlo, je prva te stroke v hrvatskej literaturi. Svoja razlaganja je razdelil prof. Kršnjavi na tri odseke. V prvem odseku razpravlja o gradjevnih oblicih starih iztočnih narodov, namreč egipčanskega, asirskega, sjaroperzij-skega, feniškega, hebrejskega, maloazijskega in indijskega graditeljstva; v drugem o staroklasičnem t. j. grškem in rimskem graditeljstvu, konečno v tretjem o starokrščan-skem graditeljstvu. K tem je dodal še četrti oddelek o najznamenitejših aesthetičnih načelih, ki se morejo izvajati iz opisanih gradjevnih oblikov starega veka. Za nas je osobito važen tretji odsek, v kterem razpravlja pisatelj o starokrščanskem graditeljstvu, posebno o bjzantinskem. Ta odsek jo najlepše izdelan, kajti na tem polji je prof. Kršnjavi še poseben strokovnjak: in v V. oddelku tega odseka je prav točno opisal, kako daleč se je to byzantinsko graditeljstvo razprostiralo. Za povest slovanske umetnosti je ta oddelek posebne važnosti, in zatorej gorko priporočamo to delo tudi Slovencem.
Drobnosti.
Kratek pregled bosanskega slovstva. Sestavil Mihael Napotnik. Cena 40 kr. V Mariboru 1884. Založil pisatelj. Tiskal Janez Leon. V 8° str. 84. — Od 1. 1878., ko je avstrijska vojna zasedla tužno Bosno in Hercegovino, začelo se je povsod buditi zanimanje za te dve skoro čisto pozabljeni deželi. Vsled tega smo po raznih časnikih in knjigah bolj pogosto čitali sestavke o Bošnjakih, o njihovih šegah in navadah, deželnih in kulturnih razmerah itd. Tudi slov. pisatelji so storili svojo

dolžnost, ter nam po slov. časnikih in v Letopisu Slov. Matice marsikaj zanimivega priobčili
Kmalu ko se jo bil po svetu raznesel glas o bosanskem ustanku proti turškemu trinoštvu, opisal nam je v Letopisu Slov. Matice 1. 1877. na str. 185—199. g. Fr. X. „Verske razmere v Bosni in Hercegovini". Ö. g. dr. M. Napotnik, takrat iz višjega bogoslovnega izobraževališča na Dunaji poklican za vojaškega kaplana k vojni, ki je imela nalogo, da zasede Bosno, popisal jo svoje potovanje v Bosno in nazaj z raznimi dogodki, ki jih je ondi doživel, v „Slov. Gospodarji" 1. 1878., 1879., 1881. in 1882. v oddelku: Za poduk in kratek čas. V Letopisu Slov. Matice 1. 1-78. na str. 148—191. priobčil je marljivi g. J. Navratil sedemnajst pisem o Bosni in Hercegovini, v kterih nas je podučeval o sedanjih razmerah v „Novej Avstriji". Te svoje črtice je še dopolnil v Letopisu od 1. 1879. na str. 148—213. z „novimi pismi o Bosni in Hercegovini", v kterih nam je podal pregled zemlje in zgodovine- omenjenih dežel. V „Kresu" je potem 1. 1882. in 1883. opisaval g. Bajko Perušek v izvrstnih sestavkih, „Bo-senske zanovetke" imenovanih, šege in navade hosenskih turčinov in v istem listu je 1. 1^83. popisal g. Igo Kaš svoje potovanje v Ercegovino in nazaj pod naslovom: „Popotni spomini".
Tako ste bili res, kakor g. dr. Napotnik v zgorej omenjenej knjigi piše, te dve prezanimivi deželi po mnogovrstnih knjigah že skoro v vsakem drugem oziru prav obširno opisani, le o književnej zgodovini te nove Avstrije ni bilo do danes najti podrobnejših poročil. G. J. Navratil je v Letopisu Slov. Matice 1. 1878. v 15. pismu naravnost trdil: „O književnosti ni bilo doslej v Bosni-Hercegovini ni duha ni sluha". Da pa ta stavek ni strogo po besedi razumeti, pokazal nam je v svojej knjižici dr. Napotnik, ki je sestavil kratek pregled bosenskega in hercegovskega slovstva, da bi tudi po tej plati seznanil slov. razumništvo z vrlimi Bošnjaki in čilimi Hereegovci. Kakor zvemo iz uvoda (str. 5—13), je ta knjižica izpisek iz njegovih zapiskov, ktere si je bil naredil na svojem potovanji po Bosni in Hercegovini in jih še pozneje dopolnjeval. G. pisatelj deli bosensko slovstveno zgodovino v starejšo in novejšo dobo. O starejšili pisateljih, ki so izključljivo duhovniki iz reda sv. Frančiška, navaja le kratke životopisne podatke ter našteva njihova slovstvena dela, o pisateljih novejše dobe pa govori obširnejše, vzlasti o M i lu t in o v i či, Ivanu Jukiči in Grgu Mar tiči. V sklepu (str. 73 — 78) govori kratko o starih hosenskih pisnih spomenikih, o narodnem slovstvu in o sedanjem slovstvenem gibanji. V dodatku našteva naposled važnejše knjige o Bosni in Hercegovini, ki so v novejšem času izišle, vzlasti nemške in hrvatske.
Tistim, ki bi utegnoli premišljevati, zakaj je g. pisatelj to knjižico na lastne stroške izdat, bodi povedano, da g. dr. Napotnik poleg svoje službe bogoslovnega pro-fessorja oskrbljuje tudi vodstvo društva rokodelskih pomočnikov v Mariboru, ktero se nahaja v precej neugodnih denarnih razmerah. Da bi g. vodja v tem oziru društvu kaj pripomogel, odločil je njemu čisti dohodek te knjižice. Kdor tedaj to knjižico kupi, stori ob enem dobro krščansko delo. Z ozirom na to in na zanimivi zapopadek knjižice upamo, da bode slov. razumništvo kaj hitro in v obilnem številu seglo po njej.
J. Skuhala.
Jurčičevih zbranih spisov lil. zvezek. Z veseljem že zopet poročamo svojim čitateljem, da je izišel 3. zvezek zbranih Jurčičevih spisov. Ta zvezek obsega sledeče pripovedne spise: I. Domen, povest, ki je bila prvikrat tiskana 1. 1864. v Slovenskem Glasniku; II. Jurij Kobila, izvirna povest iz časov lutrovske reformacije, tiskana v Slovenskej Vili 1865; III. Dva prijatelja, prvikrat v Slovenskej Vili 1865; IV. Vrban Smukova ženitov, humoristična povest iz narodnega življenja v Slov. Glasniku 1865; V. Golida, povest po resnični j dogodbi v Slov. Gl. 1866; VI. Kozlövska sodba v Višnji Gori. Lepa povest iz stare zgodovine v Slov Gl. 1867. — Knjiga
obsega 277 str. v mal. 8°, ima ličen tisk in lep papir ter velja samo 70 nov., elegantno vezana v temno-rudeče platnice od najfinejšega platna z vtisneno zlato podobo pisateljevo pa po 50 nov. več. To je res krasna izdaja, ki zaslužuje svoj prostor v knjižnici vsakega rodoljuba. Ker nam dohajajo vesti, da se zbrana dela Jurčičeva po malem razprodajejo, opozorujemo še enkrat slov. občinstvo, vzlasti pa našo mladež na to izdajo, ki jo vsem prav gorko priporočamo. Naročuje so na te knjige pri bukvovezu g. J. Bonači ali pa pri odboru (g. J. Stare) za izdavanje Jurčičevih spisov v Ljubljani.
Krajčeva Narodna biblioteka. Snopič 10., 11. in 12. ä po 15 nov. Deseti zvezek, s kterim se končuje prva serija „Narodne biblioteke", podaje nam na 96 str. prevod: Koliščina in stepe, spisal v poljščini Mihal Grabowski, poslovenil Pr. Cegnar. V 11. snopiči beremo znano povest: Za kruhom, od poljskega slavnega pisatelja H. Sienkiewicz-a, poslovenjeno od P. Miklavca (str. 120); v zvezku 12. pa imamo ponatisnen spis An dr e j čko v ega Jožeta: Črtice iz življenja na kmetih. Na čelu je kratek životopis o tem pisatelji od g. prof. R. Peru seka, kteremu smo za to jedernato životopisno črtico jako hvaležni. Stoprav zdaj moremo pregledati, kako plo-dovit je bil prerano umrli Jože Andrejček. V drugej seriji nam bode När. biblioteka podala nekaj prevodov, izvirnih spisov in povrh še nektera dela od Andrejčkovega Jožeta, Naročba znaša za 10 snopičev 1 gld. 50 nov., dobiva pa se tudi vsak zvezek posebej po 15 nov. pri kterej koli knjigarni.
Odkritje Amerike. Predelal H. Maj ar. Poučno zabavna knjiga v treh delih o I. Kolumbu, II. Kortesu, III. Pisaro. Ljubljana. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1883. Str. 162 + 141 + 133 v mal. 8U. Velja trdo vezana 1 gld. (>0 nov. — Omenjena knjiga je za slov. mladež jako pripravna. V lahko razumljivem jeziku pogovarjajo se oče in otroci o Kolumbu, Kortesu in Pisaru. Oče pripoveduje, razna dejanja omenjenih mož, a to ne neprenehoma, temveč zdaj pa zdaj pretrga njegov govor dečko ali deklica z raznimi vprašanji ali osebnimi dovtipi in opombami. To daje povesti veliko mikavnost in kratkočasi mladino. Snov je na 41 kratkih povestij razdeljena, in vsak večer se lahko po ena, včasih tudi po dve bero. Reči moramo, da je bila to srečna misel, podati takega berila našej mladini, ki itak malo pripravne duševne hrane dobiva. Skcda je le, da ni založništvo tej knjigi nižje cene določilo; kajti ubožnim starišem ni mogoče tako dragih knjig za svojo deco kupovati. Da se pa siromašna mladina tudi o tej in sličnih knjigah okoristi, treba je. da si vsaka šolska knjižnica po več izvodov omisli in jih potem svojim šolarjem izposojuje. In baš ta knjiga bi ne smela v nobenej šolskej knjižnici manjkati. Opomniti pa nam je, naj bi bil č. g. pisatelj v kratkem uvodu povedal, iz ktere ali po kterih knjigah je predelal to snov, ter dostavil, koliko in kaj je njegovega, koliko tujega. Pisava je precej dobra, ali v oblikah nahajamo neopravičene posebnosti, kterih se naj g. pisatelj v bodoče izogiblje. Na pr. uganete — ugenili; marisiktera; nij; posebno mu je bila pa lenoba pristu-jena; na str. 5. stoji: „paluba", kar je malo znano; tudi pisatelj je čutil to, kajti na 39 str. piše: „na palubi ali na krovu"; dalejšna vožnja; od enega^morja do dru/ega; okoli obrežji, sčem drugim; g. pis. rabi vseskozi hrvatsko obliko: Anglež, Angleško, kar je nepotrebno; letini nam. leti; str. 19. zakaj „vladavec in storivec vsega sveta", ker pa imamo druge že celo udomačene izraze; bode vedet dal nam. da vedeti na str. 22; za minotev zakesniti; mej moličevjo nam. med molitvijo ali boljše: ko moli; prišerši nam. prišedši; grozodejstvom itd. Takih in enakih napak bi se dalo mnogo navesti, ali že omenjene nam kažejo, da se je premalo gledalo na pravilnost v oblikah in izrazih. Zakaj delati novih besed, na pr. utrdbo sezidati, narazen = Entfernung, oblečenost, nakrefiti se itd. Zakaj se piše gen. plur. tukaj: ljudi, tam: ljudi, a v acc. plur. zopet na str. 11. „vse take pripovedi". Ali lic zadostuje oblika: ljudij ali samo ljudi, če že ni komu prva po volji ? Zakaj se piše gen. plur. ladji, znamenji itd. Vse te
in druge samovoljnosti naj se vendar enkrat opuste; knjiga bi s tem gotovo pridobila. Sicer niso te malenkosti take, da bi zavirale branje, ali vendar smo morali te nedostat-nosti omeniti, ker so se jele dandanes že zopet jako širiti.
Mohorjeva družba. Na dan sv. Mohorja dne 12. jul. imel je odbor Mohorjeve družbe svojo redno sejo. Vsako leto se namreč ob godu sv. Mohorja, družbinega pa-trona, določujejo in izplačujejo razpisane nagrade za rokopise. Za leto 1884. bilo je razpisanih a) 140 gld. za štiri izvirne povesti, vsakej po 35 gld., v obsegu vsaj pol tiskane pole; b) 140 gld. za štiri podučne spise v istem obsegu, vsakemu po 35 gld. Kakor druga leta, došlo je družbi tudi letos lepo število rokopisov v porabo in presojo. Vseh skupaj, večjih in manjših našteli smo 54. Med temi spisi jih je 13 pripovednega značaja, nato nekaj pesnij in narodnega blaga, večina pa je poduku prostega ljudstva namenjena. Izmed povestij mogel je odbor le dvema prisoditi nagrado, in sicer kratkej iz v i mej pripovedki gospe 1'. P ajkove: „Dneva ne pove nobena prat'ka", iu zbirki slovanskih när. pripovedek, ktero je sestavil g. prof. J. Steklasa. Vse druge povesti pa so le slabe poskušnje ali pa prevodi, na ktere se odbor ni mogel ozirati. Tem boljši pa so bili spisi podučnega značaja, in odbor je ostale nagrade njim prisodil: 1. Kaj ljudje na našej zemlji jedo, prof. J. Pajk; 2. Kako rastline zmrznejo in pozebejo, prof. J. Majciger; 3. Pavola ali drevesna volna, A. Koder; 4. Zbirka gospodarskih, zdravniških in drugih skušenj, J. Lampe; 5. Običaji na slovenskem Štajerji, Drag. Kip SI. 6. Pazite na ogenj! P. Mik 1 a ve c. — Povrh je še družba prevzela. 1. Sine-šnice, spisal č. g. M. Slekovec; 2. Životopis o pesniku J. Virku od Vakaja; 3. Naš vsakdanji kruh od A. Kodra; 4. Živinski potni list od Ant. Levca.
Ne moremo si kaj, da bi ob tej priliki ne omenili, kar je odboru Mob. družbe že dolgo na srci. Res je, da dohaja mnogo rokopisov, ali vprašati se moramo, kakšni so ti spisi in kdo jih spisuje. Večji del doposlanih proizvodov je le posnetek tri in tam tiskanih slovenskih ali nemških spisov. Mnogi so po vsebini in obliki tako slabo izdelani in tako površno izvedeni, kakor da bi družba naša ne imela druge naloge, kakor duševne proizvode dvomljive ali nikake vrednosti med prosti, dobrega poduka željni narod slovenski pošiljati. Zatorej naj ljudje, ki so jedva v svojem življenji ljudsko šolo dovršili, opuste vsakojako pisarenje; saj je škoda za čas in trud. ki ga sami imajo in s tem tudi drugim prizadevljejo. Nasprotno pa moramo prositi, naj vsi oni častiti g. pisatelji, ki so do sedaj delovali za družbo, še za naprej za njo delujejo. Drugi pa, ki imajo lepih zmožnostij in talentov, a še niso stopili v kolo družbinih pisateljev, pa naj to v kratkem store. Vsakega naj vodi prepričanje, da pospešuje s svojimi spisi napredek našega naroda; kajti njih poduk potuje v družbinih knjigah do najbolj skrite in odročne koče našega bornega kmeta. Na cvet in velik prospeh Moh. družbe gleda ponosno vsak rodoljubni Slovenec. Z njo se ponašamo v parlamentnej palači, njo imenujemo povsod v dokaz, da je naše ljudstvo zrelo za omiko in navdušeno za vsak duševni in gmotni napredek. Vsakega rodoljuba dolžnost pa j* tedaj tudi, da po svoje pospešuje in povzdiguje to slavo, in ne bilo bi naj pisatelja slovenskega, kteri bi s svojimi proizvodi družbi ne pripomagal, da lažje izvršuje svoj visoki, blagi namen.
Naposled nam je omeniti veselo novico, da je število letošnjih udov naše družbe največje, kar smo jih kdaj imeli. Kolikor se da že sedaj določiti, šteje letos družba 28.471 udov, torej nad 80 več nego lansko leto. To veliko število lahko gotovo vsakega pisatelja vzpodbuja, da podpira družbo s svojimi spisi, Slovencem pa služi v dokaz, da se širi med njimi vedno bolj in bolj omika in napredek.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.