Cerkvene zadeve. Knezoškofu Jakobu v slovo! (Iz Ljubljane, koncem svečana). (Dalje.) Odgoja naše mladine je zadnja leta prisla zelo že v roke redovnic. Upati smemo, da se ta vpliv še bolj razširi in utrdi v blagor našega mladega naraščaja. Pred vsem pa moramo skrbeti in delati na to, da se čim preje v dejanje izpremeni krasna ideja žkofova: katoliška gimnazija v rokah očetov jezuitov. Za vladanja knezoSkofa dr. Missije so se tudi ljudski misijoni po deželi in v mestih pridno obhajali. Vodili so jih jezuitje in lazaristi. Kako blagodejno in mogočno je vplivalo to na preporod verskega mišljenja in življenja med narodom, vedo povedati duhovniki, ki so to skusili; upliv misijonov se kaže tudi v javnem političnem življenju. Poudarjal sem že poprej, da se knezoškof dr. Missia odlikuje pred vsemi svojimi predniki na ljubljanski stolici zlasti s svojim pristnim dušnopastirskim delovanjem. Povodom kanoničnih vizitacij in za časa birmovanja je obiskal celo najskrajnejše, najtežje pristopne župnije na visokih hribih in tudi mnoge podružnice. Večkrat je po dvakrat na dan gelil zakrament sv. birme in povsod sam pridigoval. Ni čuda, da se je včasih bolan samega truda in potovanja vrnil domov. A niti bolezen ga ni ovirala v tem uzornem dušnopastirskem delovanju. Udeleževal se je tudi rad raznih cerkvenih slovesnostij, katere so priredila semtertje katoliška društva. Kako blagodejen utis je naredilo to vselej na duhovnike in na ljudstvo, skušali smo v raznih priložnostih. Da, knezoškof dr. Missija je bil ne le škof, temveč tudi prvi, neumorno delavni dušni pastir, vzgled vsem župnikom in kaplanom, kako se je treba nesebično požrtvovalno truditi v zveličanje duš. In uprav po tern delovanju svojem je postal on Ijubljenec kranjskega ljudstva, katero ga bo ohranilo v najblažjem, hvaležnem sporainu! III. Leon XIII. poudarja zopet in zopet, da sedanji čas tirja od duhovnikov več nego je tirjal sploh kateri poprej. Treba je delovati ne le v cerkvi, temveč tudi zunaj nje. S tem se je naložilo duhovščini osodepolno breme, ker duhovnik, ki je po stanu svojem zavezan, da se posvetnemu hrupu odteguie, primoran ie vsled neugodnih časovnih razmer podati se med ljudslvo, v hrupne zbore in tam braniti pravdo sv. cerkve in zatiranega Ijudstva. Osodepolna naloga je to za vsakega duhovnika, sem rekel. Duhovnik ostane človek tudi kot duhovnik in v vsakdanjem posvetnem življenju in vrvenju, v katero se mora podajati, pripeti se lahko, da trpi niegov stanovski ugled, da si nakoplje celo mržnjo ranogih ljudij. Stvar je torej silno kočljiva, odijozna; a ni drugače, časa tok tirja sedaj od duhovščine tudi to hudo žrtev! Ko je ubogo ljudstvo v gmotnem oziru zapuščeno tako rekoč od celega sveta in prepuSčeno sebi in oderuhom na milost in nemilost, raora mu duhovnik tudi v telesnih stiskah pomagati in svetovati, kolikor more. Po opominu in navodilu sv. očeta se je vnelo povsod po katoliškem svetu živahno delovanie duhovščine na socijalnem polju. Smelo pa trdim, da je malo škofij na svetu, kjer bi se krščansko-soeijalno delovanje duhovSčine tako hitro in tako močno razvilo in ukrepilo, nego ravno v naši ljubljanski škofiji. In vse to \e delo prevzvišenega knezoSkofa, kateremu so navodila Leonova sveta. Kako mogočno in obširno se je ustanovila kat. organizacija na Kranjskem! Podlago vsemu temu pa je postavil katoliški shod leta 1892., za katerega mora ves narod slovenski našemu vzornemu knezoškofu večno hvaležen biti! Kje bi mi Slovenci zdaj bili, kam bi že zasli na krivi poti, ko bi si pravočasno ne predrugačili svojih korakov! V svrho katolisko-narodne organizacije se je ustanovilo leta 1888. katoliško tiskovno društvo s katoliško tiskarno v Ljubljani. V njej se natiskuje cela vrsta raznih strogo katoliskih časnikov in knjig. «Slovenec», «Domoljub», «Glasnik», «Venec», itd. nosijo zdrave ideje med ljudstvo. Leta 1896. se je ustanovila tudi «Leonova družba», ki ima namen s svojim glasilom «Obzornikom» zbirati okoli sebe učeni slovenski svet. «Umetniško društvo* pospešuje doraačo, zlasti cerkveno umetnost. Za delavske stanove so se ustanovila mnoga delavska, rokodelska, obrtna, raladeniška, izobraževalna društva, ki varujejo svoje člane duševnega in gmotnega propada. Razven tega so se osnovale in se še snujeio kmetijske in obrtne zadruge, posojilnice, hranilnice, konsumna društva, itd. vse v blagor propadajočega ljudstva. Na zunaj pa druži in veže vse dobromisleCe katoliške može kranjsko katoliško politično druStvo s središčem v Ljubljani, hkrati z raznimi drugimi političnimi društvi, ki so ustanovljena za posamne okraje. Poleg teh novoustanovljenih društev pa so tudi vsa starejša dobrodelna društva, na pr. Vineencijeva družba, gospejino društvo itd. v svojem delokrogu kar najuspešnejše delovala. To živahno in iskreno katoliško gibanje seveda ni ugajalo in še sedaj ne ugaja slovenskim naprednjakom, onim možem, ki nosijo sicer še slovensko ime, a so duha slovenskega že davno se znebili in sedaj le s tem hočejo naš narod osrečiti, da mu čim preje vcepijo tujega duha, ki pa je pristno slovenskemu naravnost nasproten, in zato zanj škodljiv ter naravnost poguben. Knezoškof dr. Missia se je z vso eneržijo uprl takemu pačenju slovenskega ljudstva. Neustrašeno, ne glede niti na desno niti na levo je zasledoval svoj smoter, in duhovščina mu je stala zvesto ob strani. Za vsa ta blaga dela, za najboljše namene pa je žel apostolski mož z nasprotne strani le preganjanje, natolcevanje in najgrše psovanje. Pomislimo le nekaj let nazaj! Poglejmo v zadnje letnike «Slovenskega Naroda> in «Rodoljuba»! Koliko ostudnih psovk je padalo na njegovo vzvišeno osebo, kako grdo in odurno so se sumničila najblažja dela njegova, kako so se natolcevali njegovi dobrohotni nameni! A čemu bi odpiral iz nova rane, ki so se komaj zaeelile? Zadosti naj bo, da sem na to le opozoril! S svojim višjim pastirjem je trpela tudi duhovščina. A z veseljem je trpela najhujše udarce, samo da je videla zmagujočo pošteno, sveto stvar. (Konec prih.)