Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
/. tečaj.         12. Kozaperska 1848.         15.
Starček ino njegov pes.
Bil je svoje dni premožen človek, kate-rimu so bili skerbni sta riši mnogo blaga zapustili. Mladenča lahkomiselna glava si mnogo-verstniga veselja poželi, ne skerbi si ne za starost, ne misli na bolezni, ne na neprevidljive nesreče. En dan za drugim hodi za veselicami; tak imenovani prijatli mu znajo denarnico (mo-šno} prazniti, plešejo, pijejo, ukajo in igrajo se cele noči. Lepa dedovina (erbšina} se manjša, — denarji so zginili, — oskerbnik ga opominja na skerbndst; zdaj pride ta ali druga nesreča, — zdaj mora eno, zdaj drugo reč prodati; — alj vse ga ne zbrihta, on samo na kratkočasnice misli. Na zadnje ga na boben de-nejo in vse prodajo; pa komaj dolgove poplačajo — Zdaj se vbogi poda k svojim, kakor je mislil, dobrim prijatlomj alj vrata mu zapirajo, alj pa se izgovarjajo, da bi mu iz serca radi pomagali, ako bi jim bilo mogoče. Drugi pa so se ga celo ogibali. — Kakor v ognji zlato,  tak se  v nesreči prijatel skusi. — Md-
114
ral si je s teškim, nenavajenim delom vsakdanji kruh služiti, iiio na zadnje ga hude bolezni celo ob luč oči spravijo. Vse je že bilo siro-teja zapustilo, samo njegov pesek mu tudi v nesreči zvest ostane. On je vodil slepca za verv po ulicah. Kadar koga sreča, se vsede na zadnje noge in s prednjima poprosi za milodar. Vodil ga je tudi k nekdašnim prijatlam, kjer mu tudi kaki ostanek v dar pride. Kadar se je na večer že solnce nagibalo, ga je vselej opominjal domu iti; ponoči pa, ker so starčka oči bolele, de je vriskal od prevelikih bolečin, pride dobra živalica, ki mu je dozdej noge grela, k glavi, mu solze iz lica liže in izsušene oči namaka. — Enkrat pa je bil pesek na ulicah pod kolo neke hitre kočije prišel, ker se od starosti že ni mogel odmakniti — in po njem je bilo — bilo je po psičku, ki je bil svojimu gospodu ne le v sreči, ampak tudi v nesreči zvest ostal. Starček od prevelike žalosti čez nekoliko dni tudi vmerje.
Mladenči! ne mislite, de so vsi vaši pri— jatli, kteri se vam perlizujejo, dokler imate kaj denarja, dokler jih napajate in gostite. Taki pri-jatli v nesreči večidel vsi zginejo. Zapomnite si to!
Radošlav.
Pogovor ucenika z učenci.
Učenih. Zadnjič sim prašal: Ali še kdo izmed vas vero ima, de mlečne napake, ali kakšna druga človeška bolezen od cdpernic izhaja? Več učencov je djalo,  de ne. To me je veselilo.
115
Nekoliko pa jih je molčalo. Mora jim tedej še nekaj braniti, te vraži slovo dati. ,Že večkrat sim se prepričal, de so resnične zgodbe nar bolj pripravne, praznoverce na pravo pot pripraviti. Hočem tedej danes dve povedati.
Lani je bila blizo Krope na Gorenskim ena deklica od gada pičena. Oče te nesrečne deklice je v Kropo šel — ne zdravnika na pomoč klicat, ampak po nekiga fužin-skiga delavca, kterimu neumni babjeverci moč pripisujejo, de zna kačji pik panati. Goljufni mazec res pride, opravi svoje čire čare, pravi de se ni treba zdaj nič več bati, in gre kakor mogočen izveličar od ondot. — Drugo jutro je deklica že na parah ležala, kteri bi se bilo, kakor je zdravnik rekel, precej v začetku lahko pomagalo. — Ali ni to strašna in pregrešna neumnost, takim goljuf-nim mazcam, takim krivim prerokam, takim sleparskim rokonavžarjam le nar manjši reč verjeti in jih na pomoč klicati!
Pri ti priložnosti moram še eno žalostno prigodbo ravno take vražne baze povedati, ktera se je pa predlanskim na Gorenskim zgodila, in ki je dva človeka ob življenje pripravila, eniga pa za zmirej nesreč-niga storila. Nek žolčicen kmetiški fant je začel bolehovati. Namest zdravila pri zdravniku iskati, gre mazce in sleparske cdpernike za svet prašat; ti ga zagotovijo, de mu je bolezin narejena, in mu ukažejor dega-po-
116
prej ne morejo ozdraviti, dokler jim ne prinese kos srajce ali pa las tistiga človeka, ki je njegov nar veči sovražnik. Ker se mu to vražtvo čudno zdi, se spravi in gre na Koroško drugo copernico za svet prašat; tudi ta baba mu ravno to svetje, in mu pravi, de se ne bo ozdravil, • dokler njegov sovražnik živi'. Neumni človek verjame, kar mu gerda baba pravi, gre domu, in ubije na samotnim kraji stariga soseda, s kterim je nekoliko v prepiru živel. •— Sodnja gosposka ubijavca vjame, v ječo zapre — in de se mu je huda pela, je gotovo; copernico so na Koroškim zaperli, se je pa v ječi sama obesila. —> *)
Več učencov (enoglasno): Prav je, de se je obesila.
U. Ali zdej še kdo verjame, de so copeniice ali ljudje, ki znajo s pomočjo liudobniga duha kaj narediti ali oddelati?
Vsi učenci, razun treh (enoglasno): Naka, nič več.
V. Vidim, de ste povedani žalostni in resnični zgodbi tudi veči del tistih sprebernile, ki so zadnjič molčali. Trije tam doli v zadnji pruki so pa tudi še danes molčali. Nekaj posebno čudniga morajo vediti. Mislim, de nam bojo bližna pot svoje skrivnosti razo-deli, jez pa jim jih razložil. — Za danes naj bo zadosti.
•;) Glej 30. list Novic leta 1847.
117
Nekoliko   od nekdajnih   Turških  vojsk v naših krajih.
(Konec.)
Od leta 1492 sem so Turki, rojeni sovražniki keršanstva, še 29krat v slovensko deželo privihrili. Divjaki so v teh 29kratih naši deželi strašno dosti škode storili, veliko vasi požgali, veliko kristjanov pomorili, veliko jih pa v sužnost seboj odpeljali jv tode tudi oni so bili sosebno od Krajncov, Štajercov, Korošcov in Hrovatov večkrat neizrečeno tepeni. Natanjcni popis vsiga tega bi cele bukve obsegel. Tukaj naj se h koncu le še nar imenitniši, nar veči boj popiše, v kterim so bili kervožejni Turčini od majhne množice Krajncov, Korošcov in Hrovatov  tako   posekani,   de  še  nikoli tako.
Ta strašni boj je bil pri Sisku na Hro-vaškim 22. dan mesca Rožnika leta 1593.
Turški vojvoda, Hasan Basa imenovan, je hotel že prejšno leto mesto Sisek d\akrat po sili vzeti in pod Turško oblast spraviti; ali hrabri Hrovatje so se tako junaško branili, de jo je mogel Hasan Basa z dolgim nošam preč potegniti.
Razkačeni priseže, de Sisek mo'ra pasti, in pride torej drugo leto L1593) 15. Rožnika s5(   * »vžent Turki spet pred Sisek.
bregu reke Kope fKulpe) postavi tope ah ivanone; pešcam pa in brodarjam, kf so za plačo služili, je ukazal čez most proti mestnima gradu iti in nanj in na ljudi, ki so ga var-vali brez prenehanja streljati. Druge vojake je
118
v ležiši unkraj Kope obderžal. — Berž ko hrovaški ban, to je kraljevi namestnik na Hro-vaškim, od te obsede glas dobi,, pošlje neute-gama poslanike na Krajnsko k grajšaku An d r ej u Turjaškimu in k drugim deželnim poglavar-jam. Vsi se pri Zagrebu snidejo, se s Kar-lovčani in drugimi avstrijanskimi vojšaki sklenejo, in boja želni čez Savo proti Sisku hitijo. Bilo je vsih skup le 4000 mož, Turkov pa ko listja in trave. Pomisliti je bilo, kaj de je storiti. Eni so rekli: Premalo nas je; drugi serčnišipa, med kterimi je bil tudi Andrej Turjaški, so djali: „Nič, le serčnost, ter zagrabimo in zapodimo jih vsaj od Siska!" Tako je bilo tudi sklenjeno.
22. dan Rožnika 1593 je bil zato namenjen. Z nepopisljvo serčnostjo grejo^ naši nad Turčine. Hasan Basa je bil ravno pri kosilu, ko v šotor poročilo dobi, de so straže (Valite) od deleč kakor donenje bobnov in tromb slišale. — Basa vpraša, kaj de bi to bilo. Eden mu odgovori: Kaka pest Hrovatov bo, ki nas pride dražit. Pa en sporočnik za drugim leta pravit,'de se ne sliši le bobnanje, ampak de se tudi od deleč vidijo bandera in še precej velika truma vojšakov. — Hasan se prestraši, hitro od mize vstane, in dere s celo armado čez most našim naproti. Tavžent nar boljših konj-kov je poslal naprej.
Tačas se bližajo naši. Hrovatje Janko Draskovič, Benedikt Turok in Frajno Orehok vsak z enim kardelam konj kov vihri-
119
jo naravnost na sovražnika. Viditi pa, de so proti toliki trumi Turkov preslabi, pošljejo serč-niga mladenča Druskoka po imenu k Andreju Turjaškimu, ki je s Krajnci, Karlovški-mi konjiki in Korošci za njimi stopal, de bi jim berž ko berž na pomoč prišel.
Z neizrečenim vpitjem planejo zdej naši proti Turkam, Turki proti našim. Strašan boj se začne. Dolgo nočejo naši sovražniku, sovražnik našim podati. — Ždej ukaže naš Andrej 200 krajnskiro konjkam svoje začarane puške iz strani na Turčine sprožiti. Njegov izgled tudi dragi velitelji (komandanti) posnemajo. Kakor dež so ferčale krogle med Turke, ki na mostu padajo kot muhe. Hasan Basa jih k hrabrosti opominja; pa vse zastonj — obernejo in spustijo se v beg. Zavolj tolikiga števila živih in mertvih Turkov pa na mostu čez Kopo taka gnječa postane, de je bil Hasan Basa v te gnječi s konjem vred z mosta veržen; ali je pa sam v Kopo skočil, upajoč, de bo morde s konjem na uno stran vode priplaval in se rešil. Ali Bog je djal: Mera tvojih grehov je že polna! in gerdun je v Kopi s konjem vred konec vzel
v
Se veliko drugih Turkov je z mosta v vodo popadalo ali poskakalo; pa vsi so se potopili, ali pa so bili postreljani. Tudi drugim, ki so mislili čez vodo uiti, se je večidel taka godila. Od 20 tavžent, ki jih je bilo čez most na to stran prišlo, jih je komaj 2500 zdrave pete nazaj odneslo. Tisti ki so bili unkraj mosta o-
120
stali, so strahu pobegnili. Naši dirjajo za njimi in jih še dosti pobijejo. Tudi jim je veliko orožja, 2000 konj in dosti srebernine in zlati-ne v roke prišlo, kar so bili preplašeni Tur-čini v šotorih pustili.
Mertviga Hasan Bašata, kije bil poprej keršanski menih, potlej pa se je bil k Turški veri sprebernil, so naši iz vode potegnili, mu glavo   odsekali in shranili,  truplo   pa  zakopali.
Sedem dni potem pride vitežki Andrej Turjaški s svojo vojsko v Karlovec na Hro-vaškim. Z gromečim streljanjem, ukanjem in z veliko častjo je bil sprejet. Rajanju ni bilo kraja ne konca. Odsekano Hasanovo glavo in šest Turkam vzetih bander so Karlovčani pred našim junaškim Andrejem v posebno čast nosili in na bobne bili, de ni bilo gromečiga Boga slišati.
Kristjanov ni bilo v te strašni vojski več kot 53 ubitih. Hrabri Andrej je sam spoznal, de je kristjanam tukaj božja roka očitno pomagala. Torej so šli naši prec po vojski trikrat okrog Siska, so vsakikrat na kolena padli in Bogu hvalo dajali. — Lep izgled ponižnosti. De so se pa Slovenci in Hrovatje, veljevani od junaškiga Andreja kaj junaško obnašali, kdo tega ne spozna!
Slovenski mladenči! posnemajte jih in branite vselej vero, cesarja, narod in domovino do zadnje kapljice slavjanske kervf!
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.