Vdova 
Kaj mi, vdova, je storiti, 
ne smem se v drugo poročiti; 
mož mi je umrl mlad, 
poln upov, poln nad. 
Me potrla žalost je globoka, 
zapustil si mi dva otroka; 
srce mi je polno bolečin, 
na tebe pa je drag spomin. 
Gledam svet in premišljujem, 
s solzami v očeh zdihujem: 
»Moja sreča, kam si šla, 
ko ne vidim več moža?« 
Vdova bom ostala sama, 
za otroka skrbna mama, 
to srce mi narekuje, 
ki z usodo se bojuje. 
198 
Na svetu same so skrbi, 
človeka vedno skrb mori; 
čeprav sem vdova, mlada žena, 
v družbi nisem izgubljena. 
Ker bil si meni zvesti mož, 
na grob ti nosim sveče, rož; 
ostala ti bom zvesta tukaj, 
dokler v grobu ne bova skupaj. 
199