LIST    SLOVENSKIH    ŠTUDENTOV
LETO XV.
Ljubljana, 10. III. 1965
Številka 5
Videla si, "
kako je svetloba mojih oči
zapiesala med bukovim listjem
tamle čez jaso.
Stekla si ponjo.
V beli košarici si mi jo vrnila }
in nisi verjela žalosti vej.
Vseh žarkov ne morem ohraniit sam.
Tebe bom z njimi povezal,
da boš sončen pšenični snop.
MIMOGREDE
F»te: J. ZNIOARSIt
NA ZVEZNI RAVNI Nl KAJ GOVORITI?
25. februarja je bil v Beogradu na cen-tralnem odboru ZŠJ sestanek urednikov jugoslovanskih študentskih listov in dveh predstavnikov CO ZSJ. Kljub temu, da smo udeleženci sesfanka potrošili precej družabnega denarja (za pot) in svojega časa, je bilo — vsaj zame — to potovanje v prestolnico brez vsakega haska in dvo-mim, da bo kaj več koristilo centralnemu odboru pri pripravljanju posvetovanja o študentskem tisku. Vsekakor pa je zdaj čisto razumljiv polom konference študent-skega tiska v Skopju in perspektive niso nič lepše.
Za kaj torej gre? Na tem mestu ni mo-goce raziskati vzroke, ki so pripeljali do popolnoma senilnega razpravljanja na ju-goslovanskem nivoju; iskati bi jih bilo treba tako v položaju študentskih listov kot študentske organizacije in študentov samih v posameznih republikah ter na tej podlagi poiskati neke skupne razloge, ki po mojem mnenju nedvomno obstajajo. Zato bom v tem sestavku opisal samo bistvene značilnosti obravnavanega se-stanka.
V uvodnem izvajanju je predstavnik CO predlagal razpr^vo o družbeni vlogi in
fizionomiji študentskega tiska ter s tem v jsvezi o vlogi in nalogah marksistične sočialistične kritike. Zahteval je predvsem, da se študentski listi na široko odprejo nasproti družbi, da izražajo odnos študen-tov do družbenih problemov in da s tem vplivajo na družbene procese; da vzpod-bujajo študente na politično akcijo ter jih navajajo na razmišljanje o nadalj-njih perspektivah našega razvoja. Pred-stavnik ČO je izrazil mnenje, da je bilo vsega tega v študentskih listih doslej pre-tnalo. — Diskusija, ki je sledila, je v veli-ki meri ustrezala sodbi urednika zagreb-škega Studentskega lista, ki je nekje na sredi sestanka izjavil, da vsa taka in po-dobna posvetovanja temeljijo na neupra-vičenem in neuresničljivem hotenju, da bi posploševali tisto, česar se posplošiti ne da. Po njegovem namreč vsak študentski list dela v tako specifičnih pgojih in za-vzema do njih tako specifičen odnos, da je nemogoče najti kakršnekoli bistvenejše skupne točke. Kljub nebogljenim posku-som, da bi rešili posvet, je seveda to mišljenje (ki pa je, poudarjam, ustrezalo poteku razprave) miniralo sestanek, ker nam   ni   uspelo   definirati,  kaj   je   tisto
skupno, o čemer bi se lahko pogovarjali, je upravioena bojazen, kaj bomo govo-rili na konferenci o študentskem tisku, ki jo bo spomladi sklical CO ZŠJ.
Mogoče bi se me kljub vsemu ne lote^ val tolikšen pesimizem, ko bi ne uvidel, da je sestanek urednikov študentskih lis-tov medij, KI NE OMOGOČA NITI NAJ-NIŽJE OBLIKE SODELOVANJA — IZ-MENJAVANJA IZKUŠENJ. Predstavnika Tribune sva skušala seznaniti druge ured-nike z delovno izkušnjo našega lista, ki je že pred letom sprejel usmeritev, kakršno je predlagal v uvodu predstavnik CO ZŠJ; izkušnja Tribune v orientaciji na širšo družbeno problematiko bi utegnila biti zanimiva za druge tudi zato, ker Tribuna danes stoji prav pred nasprotno zahtevo — da se mora zavestneje posvetiti uni-verzitetni problematiki, ki jo je doslej relativno zanemarjala. Na žalost pa so drugi udeležerici ta vprašanja tako kot novl statut Tribune imeli pač za nekak-šen specifikum, ki se ga ne da posploše-vati.
Gisto jasno je, da posvet, na katerem nismo govorili o delu in delovnih izkuš-njah, ni mogel biti nič drugega kot ab-straktno deklariranje; mislim, da je to vzrok neuspehu, ne pa nekakšno »hotenje, da bi posploševali tisto, česar se posplo-šiti ne da«. Zdi se, da bi bilo treba pošte-no pretresti razmere v študentskem tis-ku, ki take pojave porajajo in tolerirajo; da bi bilo treba pošteno prevetriti to za-tohlo ozračje.
Navsezadnje pa je bilo za predstavnika Tribune srečanje vsaj poučno: zvedela sva, da noben drug študentski list razen Tribune nima finančnih težav in tako ne-urejenega materialnega položaja.
. Rastko Močnik
PLODEIM SESTANEK
Pretekli teden je bil skupen sestanek predstavnikov predsedstva UO in fakul-tetnega odbora na medicinski fakulteti. Ceprav je bil namen sestanka, da najde pot, po kateri bi fakultetetni odbor doti-ral tudi dekanat medicinske fakultete, so udeleženci največ razpravljali o nekaterih negativnih pojavih v študentski organiza-ciji na fakulteti, ki so se predvsem v zad-njem času zelo potencirale. Ugotovitev, da je delo od lani nazadovalo, je sicer samo-kritična, vendar popolnoma na mestu, vzroke pa moramo iskati predvsem v po-polni nezainteresiranosti in nedelavnosti nekaterih članov FO. Ker so člani PO me-nili, da do sedaj kaznovanje ni dalo zaže-lenih rezultatov, so sklenili, da bo treba najti drug način, s katerim bi dosegli več-jo resnost takih aktivistov. Udeleženci se-stanka so menili, da so med slabimi funkcionarji pokazali največjo neresnost: Marija Blatnik, Magda Jenčič, Stane Cel-har, Jože Kopač, Lili Puc, Jasna Pečornik in še nekateri, za katere pa so sklenili, naj bi jim bilo to zadnje opozorilo. Sama razprava o načinu financiranja je izkrista-lizirala enotno stališče, da bo treba na skupnem sestanku s predstavniki dekana-ta doseči predvsem to, da bi fakulteta vsa sredstva, namenjena za študentsko de-javnost, prenesla na fakultetni odbor, ki jih bo na podlagi predračunov in progra-mov najracionalneje - porazdelili na posa-mezne komisije.
S.R.
ZAKAJ JE DELAVSKI SVET TOVARNE DlSlkA RUŠE POTKDIL NOVPRAVILNIKOŠTIPENDIRANJU
OZIROMA KREDITIRANJU
Delavski svet tovarne je ria svojem VIII. rednem zasedanju, 24.12.1964 potr-dil nov pravilnik o štipendiranju oziroma kreditiranju tovame dušika Ruše.
O novem pravilniku so spregovorili tu-di študentje. štipendist Janez Horuk ga je analiziral v novoletni Tribuni in »Ruški delavec« je v zadnji številki objavil nekaj njegovih »kritičnih« pripomb.
Zaključki Janeza Horuka, da je delav-ski svet tovarne postopal kratkovidno in brez ekonomskega razmišljanja so neu-temeljeni. Preden je delavski svet obra-vnaval in potrdil nov pravilnik, je anali-ziral problematiko štipendiranja na V. rednem zasedanju dne 15. 9.1964. Prišel je do zaključka, da so investicije, ki jih to-varna vlaga v kader, ravno tako važne, kot investicije v osnovna sredstva, pose-bej zaradi tega, ker smo v dobi, ko bomo v bližnji prihodnosti potrebovali več-je število visokokvalificiranih in kvalifici-ranih delavcev za nove obrate.
Ugotovili smo, da je tovarna štipen-dirala
Leta 1960 3,354.000 din, Leta 1961 5,458.938 din, Leta 1962 7,536.000 din, Leta 1963 7,084.730 din, Leta 1964 9,272.370 din,
v š. 1 v š.l v š.l v š.l v š.l
1959/60 53 dijakov in študentov^ 1960/61 47dijakov in študentov, 1961/62 56 dijakov in študentov, 1962/63 53 dijakov in študentov, 1963/64 47 dijakov in študentov,
Od začetka leta 1960 do oktobra 1964 bi se moralo zaposliti v naši tovarni skup-no 27 štipendistov s končano višjo in vi-soko šolo. Od tega števila pa se jih je za-poslilo in ostalo v tovarni le 48,15 odst.
Dijakov srednjih šol smo od začetka leta 1960 do septembra 1964 štipendirali 46, od tega jih je prišlo in ostalo v tovar-ni le 71,73 odst. Če sedaj povzamelo in združimo štipendiste vseh šol, bi se jih moralo 73 zaposliti v tovarni. Od tega šte-vila pa jih je ostalo v podjetju le 46 ali 63,02 odst., to pomeni, da smo jih 27 ali 36,98 odst štipendirali sicer v korist dmž-bi, a brez koristi za tovamo.
Poglejmo še, kolikšna sredstva je to-varna porabila za štipendiranje v pretek-lih letih:
povpr. ha enega 116.148 din povpr. na enega 134.571 din povpr. na enega 133.674 din povpr. na enega 197.284 din povpr. na enega 127.836 din
Skupno 32,706.038 din,
Omeniti moramo, da je večina štipen-distov izkoristila tudi ugodnosti, ki so določene s pravilnikom o štipendiranju in sicer, da si lahko izposojujejo učne pri-pomočke*kot so: logaritmična računala, še-stila, garniture grafos peres z držali itd. Povprečna vrednost teh pripomočkov je bila na enega štipendista v preteklih le-tih okoli 25.000 din.
Pri navedenih zneskih štdpendij so od-računani tisti zneski, ki so jih posamez-ni štipendisti vrnili, ker niso izpolnili ob-veznosti. Upoštevajoč povprečne štipendi-je na enega štipendista v znesku 127.836 din in povprečno vrednost 25.000 din učnih pripomočkov ter število 27 štipendistov, ki se niso zaposlili, je imelo podjetje iz-gubo v vrednosti 4,126.572 din.
Delavskl svet je ugotovil tudi vzroke odtoka štipendistov. Ti so nakazali, da je potrebno urediti pripravniško dobo, znat-no zvišati štipendije in postaviti take po-goje,  ki  bodo  zagotavljali  zaposlitev šti-
TRIBUNA STRAN 2
povpr. na enega 63.283 din
pendistov v tovarni in bolj koristno usmer-janje razpoložljivih sredstev za izobraže-vanje strokovnega kadra.
Po novem pravilniku o štipendiranju oziroma kreditiranju znaša povprečna Sti-pendija oziroma kredit:
letno _,       mesečno
—  na srednje tehniških in poklicnih šolah:
štipendista                 138.000         11.500 din
če je šola v kraju bivanja če je izven kraja bivanja štipendista                 198.000         16.500 din
— na višjih Solah:
če je šola v kraju bivanja
Stipendista:                222.000         18.500 din
če je šola izven kraja bivanja
štipendista                 282.000         23.500 din
—  na visokih šolah:
če je šola v kraju bivanja
Stipendista:                234.000         19.500 dln
če je šola izven kraja bivanja
Stipendista                 294.000        24.500 din
Povišanje štipendije oziroma kredita je glede na letno povprečje štipendij pretek-lih let več kot 100 odstotkov za enega šti-pendista. Zato tovama oziroma njeni sa-moupravni organi ne morejo dopustiti, da bi se dosedanji odtok štipendistov na-daljeval tudi v prihodnje.
Po novem pravilniku o štipendiranju oziroma kreditiranju si izbirajo štipendi-sti sami, ali bodo zneski, ki jih bodo pre-jemali v času študija oz. šolanja, štipen-dija ali kredit; to je odvisno od njihove-ga uspeha v času šolanja in od prizadev-nosti oziroma nspeha v času dvanajstme-sečne pripravniške dobe.
Zaradi jasnosti navajamo besedilo ne-katerih členov pravilnika o štipendiranju oziroma kreditiranju.
Tako določa 21. člen:
»V času pripravniške dobe ocenjujejo uporabnike kredita za šolanje ali študij — pripravnike — strokovni mentorji ozi-roma predpostavljeni sporazumno z vod-jem sektorjev. Ocenjujejo se po naslednjih kriterijih:
A — po strokovni sposobnostd, pri če-mer se upošteva pripravnikovo znanje, iz-kušnje, spretnost, iznajdljivost, kvaliteta dela, sposobnost vodenja in disponiranja;
B — po odnosu do dela, pri čemer se upošteva pripjavnikova prizadevnost, ek-speditivnost, ustvarjalnost, odnos do sred-stev dela, prenašanje izkušenj na sodelav-ce in odnos do sodelavcev;
C — po delovni disciplini, pri čemer se pa upošteva pripravnikovo izpolnjevanje nalog, izvajanje delovnih predpisov in čim boljše ter smoterno izkoriščanje delovne-ga časa.
Ocene pa so naslednje: odlično (5), prav dobro (4), dobro (3(, zadostno (2) in nezadoptno (1).«
Z 22. členom pa je določeno:
»Kriterij za vračanje dela kredita od-nosno celotnega kredita predstavlja po-vprečje ocen sktlpnega šolskega uspeha, vključno ocen diplomske naloge (diplom-skega izpita) ln ocene stroikovnega men-torja v času pripravniške dobe. Uporab-nik kredita je:
—  oproščen  vrnitve kredita, če je po-
vprečna ocena 3,5 do 5,
—  dolžan je vrniti 20 odstotkov kredi-ta, če je njegov skupni povprečni uspeh 3 do pod 3,5;
—  dolžan je vrniti 50 odstotkov kredi-. ta, če je njegov skupni povprečnl uspeh 2 do pod 3;
—  dolžan je vrniti 100 odstotni kredit s 6 odstotnimi obrestmi, če je njegov skup-ni povprečni uspeh pod 2 (zadostno).«
Menimo, da je treba omeniti tudi 17.
člen, ki določa, da je v apravičenih pri-
merih, kot so bolezen, izredne hude ne-
^predvidene razmere v družini in podobno,
"možno   podaljšati   štipendiranje   oziroma
kreditiranje, o čemer v posameznih pri-
merih odloča kadrovska komisija.
Gotovo so navedena določila samo sti-mulativna in se je večina dosedanjih na-ših štipendistov z njimi strinjala. Od 22 študentov iz višjih in visokih šol le trije niso podpisali nove pogodbe, dva pa se še nista dokončno odločila. Od 23 dijakoT
srednjih   šol   nista   podpisala   nove   po-godbe dva dosedanja štipendista.
Zaključek je jasen. Za marljive in pri-zadevne dijake in študente bo kredit še tudi nadalje štipendija, za nekatere pa bo delno štipendija delno kredit, in morda za nekatere tudi samo kredit.
Toliko v odgovor in pojasnilo Janezu Horuku in vsem tistim, ki mislijo tako kot on.
Tovarna dušika Ruše
Vodja splošno-kadrovskega
sektorja
Vlado Petančič
MED NAIVII J. P. SARTRE
Tribuna »Cas m svet« lma v svoji 9. le-tošnji razpravi na sporedu enegž za nas najpomembnejših in zato nedvomno aktu-alen problem univerzitetnega študija b na-slovom:    »je    univerza    lahko    boljša?«.
V  razgovoru naj   bi   se   sprožil   problem opisa,   smotemost   študijskih   programov, stopenjskega študija, tretje stopnje, druž-bene izobrazbe študentov,  izrednega  štu-dija ter materialne baze univerze In odgo-vomogti študentov za študijsko delo. Na naslednji tribuni bomo skušali od kompe-tentnih tovarišev dobiti odgovore na neka-tere  aktualne  probleme  samoupravljanja. Konec  marca bomo  na  »času  in svetu« razpravljali o življenju in delu najvidnej-šega   izobraženca   zapadne   poloble J. P. SARTREA.   Razpravo  bodo   poleg  sloven-skih    družboslovceiv   vodili   nekateri   naj-boljši    jojgoslovanski   poznavalci    Sartre.
Naslednja tribuna je posvečena. vse važnejši   vlogi   jugoslovanskih   sindikatov.
V  aprilu bomo, ob pomoči vidnih jugoslo-vanskih  književnikov,  načeli  temo   »knji-ževnik in družba«.
Na to isto temo bo v juniju ljubljan-govoru za organizacijo razprav z vsemi ki se bo udeležil kongresa PEN klubov na Bledu. Naše povabilo na ljubljansko 4ni-verzo je že na poti v Pariz in glede na Sartreovo simpatizerstvo s študenti po vsod na svetu ni dvoma, da ga na tribuni »Cas in svet« ne bi videli in slišali.
S slovenskim PEN klubom smo v do-govoru, za organizacijo razprav z vsemi pomembnejšimi književniki, kl bodo do-potovali na Bled. Ti razgovori bodo vodeni v okviru »Studentske kulturne tribune«
P.P.
AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA
Vera
v človeka
in osebno
dostojanstvo
So ideali, s katerimi stopi mlad človek v življenje, kakor se pravkar izlegli polž napoti v sončen dan — starejši se mu smehljajo, vedo svoje in molčijo. Pred časom sem se z vso mladostno ihtavostjo lovil za nekakšnimi takimi sanjami, pred meseci sem sklenil, da bom molčal. Kar ti je ležalo na duši, si povedal, več ni v tvoji moči — sem si rekel — ko bi trmo-glavil naprej, bi ne bilo prav, kajti vrsta je na drugih, da spregovore, na tebi, da prisluhneš.
Kakor vsi drugi sem v Delu in Dnev-niku bral o stropu, ki se je zrušil v onko-loškem inštitutu, v kakšnem stanju da je
stavba in v kakšnih pogojih, da se tam zdravijo bolniki. Da na Kratko osvežim spomin: stavba je prea razsulom, v za-vodu leši dvakrat več bolnikov (200), koli-kor bi jih smel maksimalno sprejeti (96).
V  Delu je novico spremljal komentar iz-pod peresa Marije Namorševe; v njem je ugotovila dvoje: prvič,  da se je  zdaj  (s porušitvijo  stropa)   izkazalo,   da, roki   in termini za začetek gradenj  medicinskega centra  NE   BODO   POSTRANSKEGA   PO-MENA, in drugič, da predstavljata dejstvi, da   je   nastal   skoraj   nepremostljiv   pro-blem, kam stisniti 17 pacientk in da na eventualno evakuacijo nadaljnjih 50 hudo-bolnih skoraj ni mogoče misliti,  v stvari nadvse bridek argument za doslednost, ki jo v takem položaju zahtevamo. NAMREČ ZA DOSLEDNOST ZBIRANJA IN DRU2E-NJA INVESTICIJSKIH SREDSTEV,   brez izgovorov za drobitev in kritje manj važ-nih lokalnih potreb.
Pričakoval sem, da se bodo v našem osrednjem časopisu oglasili študentje, zdravniki, vsa naša javnost, da se bodo študentje oglasili vsaj v svojem glasilu Tribuni, da bo toča pisem zasula ured-ništva naših dnevnikov in tednikov z vpra-šanji, predlogi, zahtevami, da bodo tega polni stolpci in strani, da bodo javnosti odgovorili naši politični forumi in funk-cionarji — po tednu od nesrečne vesti in  komentarja,  ki  IZRABLJA  DOGODEK
V   PROPAGANDNE,   PRAKTIČNE   NAME-NE, sem učakal v Delu prvo in edino ne-novico o nadaljnji usodi onkološkega in-štituta.    članek    na    naslovni    strani    z mastno  in  debelo tiskanim   naslovom  — LETOS  PRVA  ETAPA   GRADNJE  ONKO-LOŠKEGA INŠTITUTA — in z drobnejšo, suho tiskano vsebino, ki podaja odgovor predstavnika izvršnega sveta Staneta Šeli-ha na vprašanje poslan^a, magistra Bran-ka Grahka, ali bo v letbšnjem letu zago-tovljena  milijarda   dinarjev   investicijskih sredstev za prvo etapo gradnje onkološke-
ga inštituta v Ljubljani; iz članka zvemo, da je Stane Šelih OBŠIRNE.JE OBRAZLO-ŽIL investicijski program novega onkolo-škega inštituta, da je obseg predvidenih investicij NEKOLIKO ZMANJŠAN, tako da bi stroški znašali nekaj manj kot 11 mi-lijard, da sredstva, ki jih je sklad za nego-spodarske investicije SRS letos namenil za zdravstvo DAJEJO MOŽNOSTI, da se zagotovi potrebna vsota za začetek grad-nje že letos, da pa bo morala o načrtih negospodarskih investicij RAZPRAVLJATI ŠE SKUPŠ6INA in da bo njen sklep GO-TOVO TAKŠEN, da bodo onkološki inšti-tut začeli graditi vzporedno z novo bol-nišnico v Ljubljani (poslanci, čemu sedite v skupščini?). Po tem obvestilu je znova nastopila hladna doba molka, ki je trajala vse do 4. marca, ko pišem te vrstice in bojim se, da bo trajal tudi vse, dokler ne uzrejo belega dne.
Niti to ni prišlo v javnost, kakšna usoda je doletela tistih 17 pacientk in 40 hudobolnih, ki jih novinarka omenja, pa tudi nikomur se v vsem tem času ni zdelo vredno javno vprašati zanje.
Kaj pomeni ta molk — ne bom zapi-sal — naj si odgovori vsak sam, kakor mu vest da. Kdo pa že danes ni spitan in pečen od velikih besed? Pred kratkim ob podelitvi Prešernovih nagrad smo se tako lahko spet enkrat seznanili z novim proglasom za vero v človeka, Končno ni-mam nič proti, če se goreče priporočajo vodila — vsaj dotlej ne, dokler jih ne bi začel kdo vsiljevati — vprašujem pa se, kje je bil v tem času avtor tega proglasa, ko bi lahko v vzgled nam vsem in umet-nikom še posebej sam z javnim dejanjem jasno in nedvoumno dokazal, da zares velja verjeti v človeka in da ni far, ki gr-mi s prižnice post, za mizo pa špika klo-base. Morda poreče kdo, da onkološki inštitut ni kultura, pa da povsem neu-mestno mešam stvari — prav mu dam!
Zares — opraviti imamo z ne-kulturo, kaj bi potem s kulturo?
Zatorej se ne oglašam morebiti zavoljo kakšne himnične vere v človeka, ampak zgolj iz prozaične potrebe po koščku oseb-nega dostojanstva, kajti nikakor se ne morem in nočem sprijazniti s tem, da bi s svojim molkom še nadalje sodeloval pri vzdrževanju ATMOSFERE MOLKA. Za-to zahtevam, naj se javno pojasni, ka-ko je bilo mogoče, da je prišlo do tepta-nja vseh postav človeškega, skratka vsega, kar smo bili in smo si še vendar zmeraj vajeni predstavljati s pojmoma civiliza-cija in kultura, kako se je moglo dogoditi, da nosimo zdaj umazan pečat zgodovin-ske sramote, kakršno predstavlja onko-loški inštitut za ves slovenski narod in še posebej za Ljubljančane, ki so nekoč gra-dili športno halo ob Cekinovem gradu, ni jih pa zanimala usoda njihovih najhuj-ših bolnikov.
Pozivam, naj se takoj seznani najširšo javnost z VSEBINO investicijskega pro-grama novega onkološkega inštituta, ki o njem vem le, da je bil obširneje obrazlo-ien — morda bodo naši uredniki časopi-sov našli za to potreben prostor, novinarji ustrezno razumevanje, bralci prizadeto zanimanje — dalje, da se javnosti stvarno obrazloži — ne pa jo politično miri — KAKŠNI SO RESNIČNI POGOJI za reši-tev problema onkološkega inštituta, na to, da se javnost začne sproti, dnevno obve-ščati o poteku vseh ukrepov v zvezi z in-štitutom (evakuacijo in nastanitvijo bol-nikov itd.) da se v primeru kakršnih koli zavlačevanj ali izgovorov okrog TAKOJŠ-NJE rešitve problema inštituta nemudo-ma izvede referendum o spornem vpraša-nu — če bi se ga drugače ne dalo rešiti — še posebej pa vprašanju, ali naj ima rešitev problema onkološkega inštituta absolutno prioriteto pred vsemi drugimi zadevami ali ne. Glasujem, naj jo ima.
Boris  Paš
I
nekem seslanku
Smo v času intenzivnih priprav za sko-rajšnje volitve v občinsko, republiško in zvezno   skupščino,   kjer   se   bo   izmenjalo
polovico odbornikov oziroma poslancev. Da bi bile volitve kar najbolj uspesne in demokratične, je potrebna vrsta sestan-kov, zborov, sej in posvetovanj, Novi voliv-ni zakon uvaja vrsto sprememb, da bi tako zagotovil angažiranost širokih ljud-skih množic.
Rad bi se dotaknil enega takih predvo-livnih sestankov, ki ga je sklicala voliv-na komisija pri občinskem odboru SZDL eni izmed ljubljanskih občin. Sestanku je prisostovalo približno 50 udeležencev, predvsem predsednikov krajevnih organi-zacij SZDL, sekretarjev osnovnh organi-zacij ZK ter predstavnikov delovnih or-ganizacij. Namen sestanka je bil uskladi-ti tako imenovano enotno politiko pri postavljanju kandidatov poslancev za re-publiško škupščino.
In prav to je tisto, kar me moti in bi rad odprl širšo diskusijo, oziroma izme-njal širša gledišča. Predsednik omenjene komisije je obrazložil pomen in namen tako imenovane enotne izbire, hkrati pa poudaril široko angažiranost volivcev pri izbiri in evidentiranju ljudi za možne kan-didate, ki je potekalo preko najrazličnej-ših   oblik  v  družbeno-političnih  organiza-
cija&^borih volivcev, zborih v delovnih organizacijah (kolektivih), preko ankete itd. Skratka; volivna komisija je tako pre-jela precejšnje število predlogov za mož-ne poslance za posamezne zbore od repu-bliškega, gospodarskega, kulturno pro-svetnega, socialno zdravstvenega do orga-nizacijsko-političnega zbora. Komisija je nato opravila iz širšega izbora ožji in pri-šla do enega samega kandidata za posa-mezna volivna območja, ki naj bi tako predstavljal enotno izbirno politiko. Pri posameznih obrazložitvah kandidatur je bil predsedujoči dokaj skop, saj razen skromnih biografskih podatkov ni pove-dal ničesar, češ, da že samo ime in pri-imek ter v nekaterih primerih dodatek he-roj pove dovolj. Po posamezni obrazložit-vi kandidature je predsedujoči vprašal, če imajo navzoči kakšno pripombo. Teh ni bilo. Bilo ni niti diskusjje," razen v enem primeru, ko je bilo potrebno do-datno pojasnilo, ker je bil kandidat evi-dentiran v dveh občinah.
Ali so bili navzoči res tako zadovoljni, tako enotlii, da so se z vsem strinjali? Jaz nisem bil prav tako tudi moj sosed ne. Nisva diskutirala. Jaz ne zato, ker je bil
med izpadlimi evidentiranemi moj sorod-nik in da ne bi kdo mislil, da se borim zanj. Motilo me je prej tako na široko in množično zbiranje ter evidentiranje možnih kandidatov, nato pa selekcija v ozkem krogu, ki sporoči javnosti (pred-stavnikom, ki naj bi pozneje aktivno so-delovali na kandidacijskih zborih.) to je enotna linija in javnost (morda ni naj-bolj izbran izraz) jo sprejme brez pri-pomb. Finale so bili izbrani kandidati za enkatere zbore, ki niso niti občani, ozi-roma živijo in delajo že po nekaj let iz ven občine in celo v drugih republikah. Ves čas se mi je vsiljevala misel, kaj ob-čina res niroa aktivno sposobnih ljudi, da je potreben import, ali je to potrebno zaradi meni neznanih višjih ciljev.
Ob koncu še to: ali ne bi bilo pravilno, da bi občinska volivna komisija pred-ložila vse evidentirane kandidacijskim zbo-rom, naj se ti sami odločijo, saj volivni za-kon dopušča več sokandidatov in ne samo po enega za posamezna volivna območja, kot jih je »postavil« omenjeni zbor.
Lojze H.
 tretjič
V zadnjih številkah Tribune sta dva polemična sestavka (Braco Rotar, Evald Flisar) obravnavala pesništvo in njegovo poslanstvo. Priznati moram, da precej za-nimivo in prodorno. Ne nameravam pole-mizirati direktncf ne z enim ne drugim, povedal bi samo svoje mnenje o proble-mih, ki bi morda zaslužili še več obdelave.
'Namen umetnosti bi bil (na kratko): skozi neko prikazano stvarnost nuditi Iju-dem (s čim močnejšo komunikativnostjo) novo stvarnost ali pot do te nove stvar-nosti.
Pod pojmom poezija si danes predstav-Ijatno liriko. Lirično pa »kot subjektivno,
čustveno srečanje človeka s švetom skuša to srečanje fiksirati predvsem v nekem razpološenjskem stanju in neki izpovedni podobi. . .« (V. Kralj).
In tako smo prišli do osnovnega pro-blema pesnikov: eni hočejo biti predvsem »lirični« in pišejo samo pod neizprosnim pritiskom čustev ali občutkov, kakšne po-ti k novi stvarnosti pa se raje izogibajo. Drugim pa gre predvsem za »umetnost«, prikazovanja kake znanosti (posebej še subjektivne).
Vso stvar bi povedal z metaforo: Ko je pesnik mlad (ne mislim samo po le-tih), je običajno naklonjen prvemu nači-nu: takrat gradi neko stvarnost, nizko, lepo zaključeno hišo s trdimi temelji. Ka-sneje, ko dozori, nujno začuti, da je tre-ba to staro, solidno hišo deloma poru-šiti, da bo lahko na starih trdnih temeljih postavil novo konstrukcijo, ki bo prišla bolj v višino. (če tu metaforo razložim: da bo bolj: 1. umetniška, 2. komunika-tivna.)
Te, ki ohranjajo staro hišo čim bolj neokrnjeno in obenem uspevajo graditi novo čim bolj svobodno in čim višjo, ime-nujemo umetnike. Seveda pa se tudi naj-večjemu umetniku podre nekaj stare hi-še, nekaj nove pa ni čisto svobodno zgra-jene. Popolnih umetnin ni.
Mnogokrat pa mlade, še premalo moč-ne, umetnike stara hiša ovira. Ti potem
staro hišo enostavno pozabijo in konstru-irajo novo nekam v zrak. Ljudje jih ime-nujemo avantgardiste. Njihova dela imajo lahko velik pomen, malo težje pa — traj-nejšo veljavo.
Pesnik, ki bi samo intuitivno izražal sa-mega sebe, ne bo umetnik. Pesnik, ki bo samo intuitivno izražal samega sebe in se pri tem samo s pomočjo svojega intui-tivno čutno-čustvenega sveta prebijal do nove stvarnosti, bo umetnik le na pol. Saj se bo skušal odrekati razvoju samega sebe kot družbenega bitja. Torej: pesnik mora nekoliko lagati, nekoliko mora biti sam sebi avantgarda, ne sme napihovati samo stare zgradbe, ker bo ostal pritli-čen. Zavedati se mora, da ni baletka.
Poseben problem pa so pesniki, ki kon-struirajo v zrak. V kolikor se potem ka-menje njihovih razpadajočih konstrukcij vsaj vsuje bralcu po glavi, je to še nekaj. V kolikor se pa ne — in pesniških kre-atur, ki niti ne izražajo neke svoje stvar-nosti, niti ni njihova nova stvarnost, ki jo filozofsko in metaforično zapleteno prika-zujejo, nič kaj vredna, je na Slovenskem še kar nekaj — je stvar bolj žalostna.
FABULA. (Ta beseda je bil v sestavku Braca Rotarja in Evalda Flisarja izdatno obravnavana.)
Fabula je v največji meri miselni pro-izvod. Za pesem ni bistvena. Daje ji pa neko hvalevredno konkretnost. Tudi
matičnost. Dramatika, ki je menda naj-skrajneje razvita literatura, mora (zato, da lahko kasneje igralci in ostali njeno re-alnost dodajo in po svoje nadomestijo) realnost najbolj krajšati. Ta likovna zvrst uporablja fabulo. Hamlet bi bil brez svo-je cenene, »kriminalistične« fabule kljub vsem ostalim kakovostim precej dolgočas-no filozofiranje. (če bi se pa Shakespeare odločil iz njega narediti roman, bi tistih 1500 strani, nekaj takega bi menda odgo-varjalo, noben bog ne bral.)
Seveda: če si pesnik noče pomagati s fabulo, jo lahko brez škode nadomesti s čim drugim. Redmo z živimi, konkretni-mi, plastičnimi metaforami. Treba pa je pripomniti, da najdemo v zakladnici sodob-ne poezije poleg množice pesmi napisane z ne preveč veliko Ijubeznijo do konkret-nosti, tudi prav čudežne primerke nedra-matičnosti. Večkrat se naveličam še po prvih verzih — tako da mi je del sloven-ske poezije — žal moram priznati — sko-raj neznan.
Ker sem hotel biti kratek, sem moral deloma posploševati. O marsičem pa bi bi-lo potrebno še govoriti.
Franček Rudolf
TRIBUNA STRAN   3
Intervju o problemih univerze in njene ref orme
V želji, da predstavi svojim bralcem nekatera mnenja in stališča o vprašanjih sedanjega stanja univerze in njenega na-daljnjega razvoja, je Tribuna zastavila de-set enakita vprašanj nekaterim univerzitet-nim in drugim družbenim delavcem. In-tervjuvance smo izbirali med tistimi to-variši, ld so v razpravo o univerzitetnih problemih s članki in sestavki že posegli, odločili pa smo se za tiste, ki smo mislili, da bodo njihova stališča naše bralce naj-bolj zanimala; to je bil edini kriterij. S tem, da objavljamo nekatera stališča o univerzi in njenih problemib, skušanio pokazati na temeljna presečišča te proble-matike in s tem prispevati h kvalitetnejši razpravi  o teh vprašanjih v našem listu.
Vprašanja Tribune:
1.  Kakšna je narava in vloga univerze v naši družbi in kakšna naj bi bila?
2.  Ali obstoječa univerza pri nas ustre-za pojmu univerze?
3.  Kakšni Ijudje naj bi se iz študentov izoblikovali na univerzi?
4.  Ali je po vašem mnenju v Sloveniji mogtfče dejansko organizirati več univerz?
5.  Kaj menite   o   potrebnosti   oziroma nepotrebnosti študija na tretji stopnji in o rezultatih, ki smo jih   dosegli   na   tem področju?
6.  Ali  je   pri nas  vloga pedagoških in znanstvenih  delavcev  pravilno   cenjena in ocenjena?
7.  V čem naj bi bilo po vašem mnenju bistvo ref orme na univerzi?
8.  V   čem   je   ključ   za   napredek   uni-verze?
9.  Ali  je   res,  da  je  univerza  doživela ob   izvajanju   reforme    moralno-politične, organizacijske   in    materialne    udarce   in kako bi bilo mogoče to popraviti?
10.  Kako naj bi po vašem študentjeso-delovali pri izboljšanju stanja na univerzi in stanja univerze v družbi?
Danes odgovarjata dr. France CERNE in dr. Joža VILFAN.
DR. FRANCE ČERNE
1.  Kadar govorimo o univerzi, je treba ločiti  univerzo  kot  konkretno  institucijo, ki   nosi   takšen   naslov   (pri   nas   imamo npr. celo  ljudske, delavske  univerze), od univerze    kot   najvišje" izobraževalne    in znanstveno-raziskovalne institucije. Ta ugo tovitev nam sama po sebi pove, da je na-slov, ki ga naj neka institucija ima, lahko tudi stvar dogovora. Odločilna je vsebina dejavnosti neke  institucije  s takšnim ali drugačnim naslovom.
Osebno bom opredelil univerzo kot ti-sto visokošolsko in znanstveno-raziskoval-no institucijo (ali celo mrežo visokošol-skih in znanstveno-raziskovalnih institu-cij), ki izvaja posebno družbeno nalogo ohranjanja, posredovanja in produciranja najvišjega človekovega znanja na vseh poglavitnih področjih življenja. V tem po-gledu mora biti univerza dejansko uni-verzalno središče ali žarišče znanstveno-tehničnega, kulturnega, humanističnega razvoja na nekem področju ozdroma naro-du, pa tudi v svetovnem merilu. Univerza je zame v prvi vrsti dimenzija kvalitete in ne kvantitete. Ce neka institucija, ki bi se tudi imenovala univerza, ne bi dajala predvsem originalnega prispevka k znan-stvenem razvoju (tudi v svetovnem meri-lu) in k razvoju splošne človeške kulture, ki je po vsebini humanistična, bi se težko zedinili, da je to najvišja izobraževalna, zaianstveno-raziskovalna, kultuma institu-cija.
Nalaganje takšne naloge univerzi, ki naj ne bi razvijala samo univerzalno vseh vej znanstvene dejavnosti, ampak tudi vzgajala visoko univerzalnega človeka z določeno strokovno usmeritvijo, je po mojem prepričanju najpomembnejši razli-kovalni element za to institucijo. Pokazalo se je namreč, da narava ni več edina mati vsega bogastva in razvoja družbe, am-pak postaja to vse bolj izobrazba oziroma vzgoja, in to izobrazba v dvojnem pogle-du: kot proizvajalka ustvarjalnega človeka in kot prodzvatjalka humane človeške osebnosti. Mnenja sem namreč, da, če bi vzgajali na univerzi samo ozke rutinske strokovnjake, bi prav gotovo nastalo usodno vprašanje, kdo in kako naj bi ves ta današnji in jutrišnji tehnični oziroma civilizacijski napredek pretvarjal tudi v kulturno humanistični napredek. Osebno sem namreč skeptik, da civilizacijsko teh-nični napredek tudi avtomatično produ-cira enako visok kultumo humanistični napredek. Resna potreba po izobilju ma-terialnih dobrin nam torej ne sme zame-gliti druge potrebe po razvijanju kultur-no humanističnih vrednot vse višje vrste.
2.  če s tega stališča ooenjujemo  našo sedanjo  univerzo,  bi   vsaj   osebno  mogel reoi, da to vlogo v družbi samo relativno
TRIBUNA STRAN 4
zadovoljivo opravlja.  Zakaj,  o  tem bom govoril pri drugih vprašanjih.
3.  To vprašanje je nedvomno tesno po-vezano s prvim vprašanjem. Zato mi do-volite, da tudi o njem kaj več spregovo-rim.
Pri nas se je po vojni marsikaj spremenilo. Padle so prepreke za študij, mladina ima vse možnosti, da študira do najvišje stopnje. Manj smo lahko zadovolj-ni, koHko in kako se mladina azobražuje. Slepa vera v avtomatizem, da vsaka insti-tucija v socialističiii družbd že tudi avtomatsko producira socialistične vred-note, je premisa nerodnega ali pa naiv-nega sklepanja.
Smo namreč pri filozofiji izobraževanja.
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je treba le preveč splošno hnmanistično izo-brazbo že od glmnazije sem dopolniti z bolj strokovno izobrazbo, da je »stara« gimnazija, pa tudi univerza, v preteklosti preveč razvijala univerzalizem znanja, ki ne gre vštric s potrebami sodobnega raz-voja proizvajalnih sil. Toda ta pravilna zahteva po bolj specializiranem strokov-nem izobraževanju mora iti v pravo smer in mora imeti svojo mero. Tudi to »bolj strokovno izobraževanje« mora imeti v ozadju humanistično vzgojo, tudi ozko specializiranemu strokovnjaku je potrebna iz raznih razlogov predvsem v začetku visokošdlskega študija splošna izobrazba To je danes dokaj splošno mnenje v svetu (v ZDA kot deželi specializiranih ljudi traja npr. po gimnaziji višja splošna vzgo-ja z rahlimi usmeritvami na tako imeno-vanih Liberal Arts Colleges cela 4 leta).
Bojim se namreč, da zaradi sedanjih potreb po nekaterih bolj ozko specializi-ranih strokovnjakih (ki naj bi jih po mo-jem mnenju vzgajala predvsem praksa in ne univerza) in kot reakcija na zelo splo-šen univerzalen študij, ne delamo nadalj-njemu razvoju medvedje usluge, da pro-ces izobraževanja pretvarjamo v formalni, ne pa v vsebinsko vzgojni proces. Priča smo že vse bolj razraslim pojavom, da ljudje postajajo bolj in bolj povnanjeni, večkrat uniformirani del drugih in le še malo notranji del samega sebe, katerega le še malo doživljajo. S tem pa, ko po-staja človeku odtujena njegova lastna notranjost, mu postaja odtujena tudi osebnost drugega človeka. Ljudje, odnosi med ljudmi se spreminjajo v kvantifici-rane in abstraktne pojave, kot pravi ne-kako E. Fromm, brez prave človeške vse-bine. Pa se vprašujem, ali je to res per-spektiva zadovoljne, mentalno in humano zdravo razvite družbe?
Žato sem mnenja, da je danes eno od osnovnih vprašanj, kako naj se Ijudje na univerzi (študentje) razvijajo v bolj raz-vite ljudi, ki bodo imeli vse komponente modemega civiliziranega bitja, hkrati pa bodo tudi nositelji nove humanejše, ustvarjalne in ne formalistične kulture; da je že danes, v prihodnosti pa še bolj, oz-ko grlo v gospodarstvu kot na drugih področjih človek s svojimi pozitivno stro-kovnimi in moralnimi zmogljivostmi. Če sem za racionalizem, sem za humanistič-ni, ne pa za pozitivistični racionalizem, to je za takšen razvoj, ki ustvarja iz človeka osebnost, ne le z bolj razvitim razumom, ampak tudi s srcem.
To razmišljanje me navaja med dru-gim k temle sklepom: Prvič, spoznati mo-ramo, da stopnja rasti vseh vej družbene dejavnosti postaja vse bolj odvisna od rasti človeka kot kompleksne osebnosti. v Drugič, v vzgojnem procesu moramo mladim Ijudem pokazati, da je največji prekršek nad samim seboj abortus svoje osebnosti. Tretjič, pristanimo že na to, da univerza ni ustanova, kjer naj bi Ijudi odnavadili, ampak šele navadili pravilno misliti s svojo glavo.
četrtič, razvijajmo misel, da vse bolj skupinsko delo zahteva tudi vse bolj ko-lektivno vzgojenega človeka.
4.  To vprašanje je prav tako tesno po-vezano s prvim vprašanjem. Ugotovil sem že, da formalni naslov univerza ali ne uni-verza ni odločilnega pomena, če so vse-binsko  razčtščeni   kriteriji.  Zaradi   mene lahko imenujemo univerzo tudi visoko šo-lo, inštitut ali zavod, če izpolnjuje tiste pogoje, o katerih sem prej govoril. Toliko načelno o vprašanju.
Ce sem prav razumel, me pravzaprav sprašujete, ali smo danes, ne Jutri, zmožni organizirati na področju SRS več univerz v tistem smislu, kot sem jih uvo-doma opredelil. Namesto odgovora, bi bi-lo tu bolj primerno drugo vprašanje. Ali je pri nas mogoče danes bolje organi-zirati, izpopolniti in zadovoljivo financi-rati to univerzo, ki že obstoji!?
5.  Tudi z odgovorom na  to vprašanje bom nekoliko stopil s poti. če me spra-šujete, ali je potrebna na vseh fakultetah tretja stopnja kot zaokrožena stopnja štu-dija, potem hočete vedeti od mene, ali so potrebne vse tri  stopnje,   ali je popolni, redni  univerzitetni  študij  potemtakem  le tristopenjski študij, ali pa ne.
Tudi v tem primeru sem mnenja, da je potrebno pristaviti k odgovoru besedico »danes«. Nedvomno smo danes z organi-zacijo tretjestopenjskega študija marsikje
in marsikdaj pred časom in pred sredstvi, ki jih ima družba na razpolago za šolanje. S tem nočem reči, da sem proti tretji stopnji, kjer so za to kadri, sredstva in dejanske potrebe. Vendar bi raje videl, da bi na univerzi več govorili o izpopol-nitvi rednega štiriletnega, diplomskega študija, tako imenovana tretja stopnja pa naj bi še za enkrat ostala podiplomski študij, ki bi se za začetek razvijal bolj v obliki raznih osvežilnih, izpopolnitvenih specialističnih tečajev (glede na visoko stopnjo zastaranja znanja) in ne toliko kot že uzakonjena redna stopnja šolanja, or-ganizirana po istih metodah kot na prvi in drugi stopnji. Bojim se namreč (za to so že znaki), da bi se lahko v tem primeru raztegnila le snov druge stopnje še za eno ali dve leti. To pa ni namen tretje stop-nje.
6.  Ne le da vloga znanstvenih delavcev nl pravilno  ocenjena pa  zato  tudi  slabo cenjena,  arhpak jo  tudi  sami  znanstveni delavci ne znajo doyolj   dobro   ceniti   in uveljavljati. Pri tem ne mislim  samo na finančno  plat   njihovega  dela,  ampak  na vse   tisto   nelogično   vrednotenje  položaja in dela znanstvenega delavca, ki je glede na   druga   dela   prav   gotovo   neustrezno. V tem pogledu pač moram ugotoviti, da tudi pri nas razbrzdana reklama o stva-reh  in  ljudeh  s  prikupno   vnanjostjo  in ritmičnim telesom ustvarja za te stvari in ljudi mnogo večjo veljavo v družbi kot pa za znanstveno delo, ki pač ne more biti predmet  zabave   ali  povpraševanja  mno-gih. Žalostno je pri vsem tem to, da, če že vodilne družbene sile ne razveljavljajo visoke  »veljave«  omenjenih  vrednot,  tudi ne pomagajo dovolj, da bi se vrednotenje znanstvenega dela in položaja znanstvenih delavcev v družbi v večji meri afirmiralo.
7.  Besedo    reformo    in    reorganizacijo kar prevečkrat uporabljamo.  Ce  nam ne gre kaj, kot si želimo, v tej smeri, razgla-šamo  kot  objektivno  nujno,  da  moramo reformirati   stvari   v   drugi   smeri. Tako reforme same porajajo nadaljnje reforme.
Ce že govorimo pogojno o potrebi »reforme« univerze oziroma univerzitet-nega študija, potem sem osebno zelo ma-lo navdušen za formalne reforme, to je za spreminjanje organov, pravilnikov, iz-pitnega režima ipd. če že univerza potre-buje vsebinsko reformo, potem menim, da jo potrebuje v odločni kadrovski iz-boljšavi, v hitrejšem osvajanju teoretičnih in aplikativnih izsledkov v pouku, v novih metodah pouka ter v večjih sredstviii za izvajanje vseh teh reform. To pa v resnici že ni več reforma, kot jo običajno razu-memo, ampak vprašanje organske, ka-kovostne rasti univerze. Le tako »reformi-mirana« univerza bo imela pravi posluh za pravo »prakso«. to je za praktično uresničevanje oziroma uporabo znanstve-nih izsledkov; prava napredna praksa pa bo iskala pri takšni viniverzi pobudo in pomoč za nove in nove oploditve.
8.  Ali ne menite, da se s tem že pre-cej povedal, kje   bi   našel   (ne   čarobni) ključ,  točneje,  ključe   za   napredek   uni verze!
En pomemben ključ vidim y spozna-nju celotnega naroda, da je potrebno moralno in finančno pomagati univerzi, da bo postala resnično najvišja izobraže-valna in znanstvena institucija (dokler bo-do delovne organizacije ali celo družbeno-politične skupnosti dajale več sredstev raznim športnim društvom kot pa uni-verzi, tega napredka prav gotovo ne mo-remo prlčakovati).
Intelektualne storitve univerze so od-visne od človekovih zmogljivostd, to je od delavcev na univerzi, ki imajo določeno znanje in svoj določen interes, in je drugi problem prav gotovo tudi kadrovski pro-blem.
In tretjič, *v kratkem razdobju ne bo-mo z nobenimi formalnimi reformaml dosegli večjih pozitivnih učinkov. Rasti univerze, če jo vsi resnično želimo, se je treba lotiti z vso resnostjo in tudi odgo-vornostjo.
9.  Besede  »udarce«  prav dobro  ne  ra-zumem. Prav gotovo bi te besede ne smeli razumeti kot nekaj, kar je univerzo hudo prizadelo ali   celo   ponižalo. Sicer   pa   je težina te besede v precejšnji meri odvisna od tega,  kaj  razumemo  z  »reformo«,  do kje je bila ta upravičena   ter  do   kje   je prišla.
Da je univerza, točneje univerzitetni študij potreben določene reforme, o tem sem že govoril. Kolikor je prišla pobuda zanjo izven univerze, le te ne gre zaradi tega že okvalificirati kot udarec. Samokri-tično gledano smo se mi na univerzi mor-da le premalo zavedali, da je določen raz-voj visokošolskega študija le potreben.
Če že govorimo o nekaterih negativnih straneh ciljev in načina izvajanja doseda-nje reforme, potem kvečjemu lahko trdi-mo, da koncept reforme ni bil dovolj pre-študiran, da se je iz univerze skušalo na-praviti mnogo samostojnih zavodov, pri čemer pa je bil podcenjen zgodovinski, kultumo znanstveni pomen univerze.
10.  Na to vprašanje bi bilo pravilneje, da bi  sami prvi odgovorili. Ne glede na to pa bom skužal -podati tudi svaje gle-dišče.
Predvsem menim, da študentje z last-nim odnosom do študija lahko mnogo prispevajo k pozitivni ali pa negativni »reformi« Univerze. če večina študentov ne bo imela pravega, resnega odnosa do študija, ljubezni do poglabljanja znanja, do stroke, ki jo študirajo, bodo bolj rušdli, kot pa utrjevald tiste kakovostne prvine univerzitetnega študija, o katerih sem prej govoril, čeprav sta v tem pogledu od-govornost in krivda lahko deljeni, torej tudi na strani profesorjev, ki bi razvijali takšne neakademske metode.
Drugo pomanjkljivost vidim v tem, da ni med študenti in profesorji pravega partnerstva v izobraževalnem procesu. Študentje bi morali bolj uveljavljati idejo, da bi postali subjekt in ne pasivni objekt vzgoje, da bi se ta proces vzgoje dogajal bolj in bolj v individualnem kontakču s profesorjem (za kar so pa spet potrebni novi kadri in sredstva). Če pa se bo v študentih razvijala še intenzivna potreba po svoji rasti kot osebnosti, potreba, da se na univerzi študentje učijo prav z za-vzemanjem aktivnih stališč do vseh stro-kovnih in družbenih vprašanj za pri-hodnje upravljavce, potem ni razloga, da ne bi v prihodnosti zagotavljala tako »reformirana« univerza naši' družbi svet-lejše perspektive.
DR. JOŽA VILFAN
1.  Ali Vam lahko odgovorim posredno? Ko sem bil v višjih razredih gimnazije
in potem na univerzi, sem gledal v slo-venistiki našo resnično, res ustvarjalno znanost; danes mislim, da smo aktivni in tudl ustvarjalni na celi vrsti drugih znan-stvenih področij. V svojih mladih letih sem gledal v naši univerzi edini izraz na-še suverenosti, edino potrdilo samobitno-sti in pravice za samostojnost; danes, po opravljeni revoluciji in po dvajsetih letih graditve socializma, vidim našo držav-nost uveljavljeno na vseh področjih živ-ljenja in, v sklopu z ostalimi jugoslo-vanskimi narodi, na vseh področjih življe-nja konfrontirano z vsem svetom.
Verujem, da so tako in podobno izkuš-njo doživeli vsi intelektualci moje in še mnogih   mlajših   študentovskih   generacij.
In zdelo bi se mi, v odgovor na vaše vprašanje, da po svoji naravi in vlogi univerza ni napravila v celoti poti, ki smo jo kot družba prehodili. Njena narava in vloga pa naj bi ravno bila, da izraža našo družbo tako, kakršna danes je.
2.  Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako pojmujemo univerzo in vi-soko šolstvo nasploh. V skladu z odgovo-rom na prvo vprašanje bi menil, da naša univerza še ni tisto, kar bi si predstavljal pod univerzo v današnji družbi  in pred-vsem v družbi, ki gradi socializem na svoj orfginalen način.
3.  Na univerzi — in to velja za vse vi-soko šolstvo — naj bi se izoblikovali stro-kovnjaki različne ravni v skladu s potre-bami naše družbe. Jasno je, da hkrati, ko mladi ljudje študirajo, morajo tudi zoreti v zavestne občane. študentje so ljudje, ki so nedavno dosegli polnoletnost in dobili vse pravice občana. To velja vsaj za veli-ko večino rednih študentov. Tako s svojo strokovno  pripravo   zač^ijajo   tudi  svojo neposredno občansko   prakso. Za   mnoge stroke pa bo veljalo, da je sam strokovni študij  hkrati občanska  vzgoja   in   je   to toliko bolj, kolikor je študij neposredneje orientiran na prakso.
4.  Mislim, da ni niti utopično niti lah-komiselno, da že danes razmišljamo o raz-vijanju še drugega visokošoTskega centra. Pred kakimi šestimi, sedmimi leti sem se zanimal,   koliko   prebivalcev   v   povprečju pride na eno /univerzo ali ustrezno zdru-ženje  visokih šol v Evropi. Po podatkih, ki so bili takrat na razpolago, je bilo to število 1,5 do 2 milijona. Do danes so se stvari bistveno spremenile.  Za ilustracijo bi omenil  samo   Dansko.   Dežela,  ki  ima 4,5  milijona  prebivalcev,  je  takrat  imela dve popolni univerzi. Nedavno je danski parlament sklenil, da je treba poleg njih odpreti še štiri. Mislim, da   je   to   dobra ilustracija   tega, kar   v   svetu   imenujejo ekspanzija univerzitetnega  študija, in do-bra ilustracija tega, kako  se radikalnega reševanja tako nastalih problemov loteva-jo. Na osnovi takega gibanja v svetu mi-slim, da je utemeljeno pričakovati, da se bo v Mariboru, kjer je že pet višjih šol, počasi   razvil  novi  slovenski  visokošolski center. Ce rečem počasi, ne mislim toliko na več ali manj let, ki naj do takrat ml-nejo, temveč mislim na preudarek, ki je pri tem potreben. Novi visokošolski cen-ter naj zraste iz resničnih družbenih po-treb. Pri tem je naravno in pozitivno, če se  mobilizirajo  predvsem  predeli,  ki ne-posredno gravitirajo k Mariboru, če torej pride do izraza tudi nekaj lokalnega patri-otizma; zelo napačno pa bi bilo, če bi se razvijanje novega univerzitetnega centra v Mariboru  spremenilo  v   prestižno  vpraša-
(Nadaljevanje na 8. strani)
DEJAVNOST
Okolje, v katerem živi kmečka mladi-na, ima ne samo pri nas nekoliko dru-gačne dimenzije od okolja, v kakršnem se oblikuje večina mladine v mestih in večjih središčih. Določa ga ne samo dru-gačen način proizvodnje, ki je sicer v svojem bistvu družbena, ampak zaradi tega posebnega načina proizvodnje tudi poseben način šivljenja. Kljub prodoru družbenega sektorja pa je še vedno velik del mladih Ijudi navezan na delo na do-mačih kmetijah, ne glede na to, da v ta proizvodni prostor nezadršno prodira tu-di industrija.
Specifičen sezonski način dela v kme-tijstvu, ko je večina dela skoncentrirana na čas od pomladi so jeseni, povzroča, da je povezanost tega dela mladine s priza-devanji družbe po ustvarjanju boljših delovnih odnosov in standarda, otežkoče-na. Delovni čas namreč zahteva, da v ča-su, ko je sezona šolskih počitnic in do-pustov, večina te mladine preživi na de-lu na domači kmetiji ali Tia delovnem mestu.
Ker nastopa skora) v vseh primerih dejstvo, da so občine, kjer je glavna pro-izvodna panoga, kmetijstvo, tud* naj-bolj nerazvite, potem je jasno, da je na njihovem teritoriju največ mladine, o kateri govorimo, hkrati pa imajo tudi najmanj razpolozljivih sredstev, da si ia mladina ustvari pogoje adekvatne tistim, v kateih živi in dela mladina v mestih, čeprav je tudi v mestih, vsaj kar zadeva stanovanja, pogosto še slabše.
Prav tako pa te občine ne morejo za-dostiti potrebam in željam mladine po zaposlitvi. Strinjam se z ugotovitvijo, da je bila pred leti migracija iz mesta na vas prevelika, ker na la način na eni stra-ni stagnira kmetijstvo kot proizvodna pa-noga, ker primanjkuje delovne sile, na drugi pa pogoji družbenega standarda v mestu (stanovanja, servisi), ne dovoljujejo nenormalnega pritiska, niti ni zaželeno, da zaposlovanje naraste  preko  mere  čez
sedanje možnosti akumulacije; danes gre to pogosto že na račun produktivnosti.
Relativno nizek standard kmečkega prebivalstva zlasti na hribovskih kmeti-jah (relativno med drugim tudi zato, ker je delavnik v primerjavi s dohodki neso-razmerno dolg) povzroča, da se mladina ne more vključiti v drušbeno življenje, čeprav bi se zanimala za to. Da ga tre-nutno ne kaže, je vzrok bolj pomanj-kanje časa in premajhna pomoč drušbe-nih organizacij. Vzročna povezanost med nezanimanjem do vključevanja v družbe-ni sektor kmetijstva v nekaterih ekonom-sko najbolj nerazvitih predelih in pre-majhno aktivnostjo družbenih faktorjev je očitna. Kakor hitro pa v neki občini od-pro dovolj delovnih mest, kjer se lahko zaposli tudi nekvalificirana delovna si-poslitev. Torej je še vedno industrija ti-mladi Ijudje najbolj zainteresirani za za-poslitev. Torej je še vedno industrija ti-sta, ki prispeva primaren delež za izbolj-šanje pogojev življenja, kajti mladina vz kmetijskih področij se odloča večino-ma za poklic izven svojega naravnega okolja, se pravi izven kmetijstva, ki pa mu kot gospodarski panogi hkrati naj-bolj privianjkuje delovne sile. Podedovali smo namreč mišljenje, da je kmetijski po-klic manjvreden; to mišljenje danes še utrujejo slabi delovni pogoji in nemož-nost vključevanja v druzbeno življenje.
Vsekakor je nujno, da mladina ostane v kmetijstvu, čeprav v perspektivi takšno število ne bo več potrebno. Zlasti pa je nujno, da se podružbljanje proizvodnje nadaljuje, pa naj bo to v obliki popolne-ga podružbljanja s spremembo privatne proizvodnje v drušbeno preko sedanjih oblik ali pa preko kooperacijskih odnosov; oba načina v končni konsekvenci vodita v povečanje produktivnosti, ki pa je pri-marni pogoj, da se dvigne standard, oziro-ma se izboljšajo delovni pogoji. To pa bo vsaj v začetku še zahtevalo maksimalno pomoč družbenih činiteljev, vsekakor pa bo
MLADIN
odstranjen problem nenormalnega bega iz podeželja v mesto.
Kot kaže, tudi šolstvo premalo stori, da bi dali raladvm Ijudem v specifičnih po-gojih specifično izobrazbo, ki bi se neka-ko vključila v ostala prizadevanja. Po mo-jem mnenju bi bilo potrebno že v času obveznega osemletnega šolanja, ki je vsaj trenutno še skoraj izključna oblika izo-brazbe kmečke mladine, dati v področ-jih, kjer je kmečka mladina v večini, več poudarka naravoslovnim predmetom. Nuj-no pa bi bilo v zimskem času nadalje-vati 2 obveznim dopolnilnim izobraževa-njem, ki bi dobilo nekakšno obliko strokov-ne šole. Tako bi s šolanjem zadržali večji del mladih Ijudi na kmetijah, na dru-gi strani pa bi si mladi Ijudje pridobili v svojem domačem kraju potrebno kvali-fikacijo in bi tudi družbeni sektor prido-bil potrebno delovno silo, ki je danes tako primanjkuje.
Vsi faktorji pa v celoti vplivajo tudi na kulturno stanje na našem podeželju; kultura je v očitni stagnaciji in nikakor ne gre v korak niti z dviganjem stan-darda. Tu mislim predvsem ustvarjalno kulturno dejavnost, saj je znano, da pro dor sodobnih množičnih komunikacijskih sredstev na podeželje ni nič počasnejši kot v večjih centrih. Vendar obstaja ena razlika: ta sredstva v tem okolju ne delu-jejo v vsakem primeru pozitivno. čeprav v mestu mladina že v šoli dobi več kul-turne izobrazbe, predvsem velja to za srednjo šolo, pa more v tem okolju vege-tirati najraznovrstnejša tiskana plaža po-leg plaže v kinematografih, ker pač ni usmerjevalca okusa, šola pa izgubi na tem področju skoraj ves vpliv.
Akcija za gradnjo klubov na podeželju je ob precejšnji pomoči družbenih orga-nizacij (Zveza mladine, SZDL) rodila že kar velik uspeh, saj je klubov že pre-cej, le da jim manjka programske pomo-či in tako še zmeraj ostanejo le »klubi«. Mošnosti za njihovo usmeritev je ogrom-
SREDNJESOLCI
no, samo najti jih bo treba. Njihova po-vezava z občinskimi sveti Svobod, ki se je ponekod že razvila, lahko rodi ob pa-tnetnem sodelovanju izredno poživitev re-produktivne kulture, zlasti na področju dramatike ipd. Težcva je v tem, da se čuti veliko pomanjkanje kadrov, ki bi bili voljni delati, še bolj pa dramskih tekstov, ki bodo primerni za raven znanja amaterjev. Je pa tako stanje razumljivo in delno celo opravičljivo, ker v preteklo-sti ni bilo nikogar, ki bi skrbel za dejavnost te vrste. širok razmah radia in televizije pa podobne akcije lahko bi rekli celo duši, ker je pač mnogo laže podoživljati kot pa ustvarjati.
Zveza mladine, ki ima nedvomno ve-lik vpliv na dejavnost mladih po šolah in industrijskih podjetjih, se je pa brez-dvoma dosedaj premalo angažirala v kme-tijskih predelih. Občinski komiteji so, kot kaže od vasi preveč oddaljeni, da bi lah-ko nudili učinkovito pomoč, tako pri or-ganizaciji raznih prirediteljev in z na-sveti kot aktivno s sredstvi, ki jih vaškim aktivom vedno primanjkuje. Prav tako pa nudi ZM premalo pomoči in podpore pri dopolnilnem izobraževanju.
Vključevanje mladih v samoupravljnje v takih pogojih je minimalno, vsekakor pa precej manjše kot v pogojih in mož-nostih, ki jih nudi razvita drušbena pro-izvodnja v industriji. Ena od glavnih na-log ZM je, da čim večjemu številu mla-dh Ijudi omogoči, da se vključi v druš-beno proizvodnjo in preko nje v sistem samoupravljanja.
Močne družbene spremembe pa zahte-vajo tudi precej sredstev, ki pa jih lahko dajo le občine oz. gospodarske organiza-cije, kjer je mladina zaposlena. Vendar je to v pogojih nerazvitosti izredno težko, saj je znano, da manj razvite občine prav za kulturno dejavnost in za šolstvo dajejo najmanj sredstev. Kakšna koli pomoč, ki bo imela za posledico le iz-boljšanje standarda, ne bo pa hkrati tu-di korenito pometla s sedanjimi odnosi, bo verjetno zaman. Samo temeljita spre-memba sedanjega načina proizvodnje bo prinesla uspeh m večje vključevanje mladim v sodobna družbena gibanja.
I. MARENK
INTERVJU
Nadaljevanje s 4 strani
nje, v rivaliteto med Mariborom in Ljub-ljano.
5. Tretja stopnja je bistven element uni-verzitetne reforme in nujna predvsem za pravilno izvedbo stopenj. Polno razvita visoka šola, to je visoka šola s tremi stop-njami, lahko ustrezno postavi študijski program za prvo in drugo stopnjo samo, če ima pred očmi tudi tretjo stopnjo. Prva in druga stopnja naj bi v glavnem pokrivali tradicionalno snov fakultete, pravira v glavnem, kajti, če se ob uvajanju stopenj hkrati izvaja tudi inverzija in raz-vejevanje, bodo /določeni predmeti iz kla-sičnega študijskega programa izpadli na prvih dveh stopnjah in našli svoje me-sto na tretji stopnji.
Glede na to, da tako rečem, organsko funkcijo tretje stopnje mislim, da smo v Sloveniji tretjo stopnjo ob začetku refor-me premalo poudarili.
To, da je mogoče in da je potrebno organizirati posebno tretjo stopnjo, pa je posledica predvsem tega, da razisko-valno   delo    danes   postaja    tako    rekoč
množično, za njegovo opravljanje pa je potrebna posebna strokovna priprava. Ravno zaradi tega posebnega značaja štu-dija na tretji stopnji naj bi se tretja stop-nja visokih šol povezovala z delom naših raziskovalnih institudj zunaj univerze in zunaj visokil šol.
6.  Učiteiji na visokih šolah so v načelu pedagoškl in raziskovalni  delavci hkrati. Kot pedagoški delavci še vedno dele uso-do pedagoških   delavcev   v   naši   dmžbi sploh. S tem mislim, da je njihovo delo podcenjeno,   čeprav   se   njihov   materialni položaj,   če   verujemo  statistikam,   izbolj-šuje. Njihov položaj kot raziskovalcev pa je najbrž zelo   različen. Možnosti   so   na področju  družbenih   ved.  Prav   na   tem področju  bomo morali  gotovo  še marsi-kaj napraviti.
Toda, če s tem ugotavljam v zadnjem času tolikokrat poudarjano odgovomost družbe, postavljam tudi vprašanje, ali pa tudi učitelji na visokih šolah vedno napra-vijo vse, da bi za uveljavljanje svojega dela, za njegovo polno učinkovitost izko-ristili vse možnosti, ki jih ustvarja mo-derno življenje in ki obstoje tudi že pri nas.
7.  Po  naših  obravnavah  in  naših  raz-prtijah bi se moglo   zdeti, da   je   bistvo reforme v inverziji, razvejevanju in stop-njah. Ni dvoma, da so ti trije prijemi njen pomemben   del, morda   celo   bistven, na vsak način pa tisti, ki nas sili, da razmis-limo do konca o družbenopplitičnih izho-diščih reforme visokega šolstva. Sama re-forma   pa   je   mnogo   obsežnejša. Vanjo sodi način vpisovanja na visoke šole, novo obravnavanje   izrednega   študija,  povezo-vanje  visokošolskega študija z vsem na-šim sistemom izobraževanja, to je s siste-mom izobraževanja odraslih in s sistemom izobraževanja na delovnem mestu, s siste-mom naše osnovne in srednje šole. Samo če vzamem reformo v vsej tej njeni širini, jo lahko obravnavamo ih izvajamo ne sa-mo kot vprašanje pedagoške tehnike in ne samo   kot   vprašanje   gojenja   vrhunskih kulturnih dobrin in ne samo kot vpraša-nje   prosvete   nasploh,   temveč   kot  vpra-šanje   razvijanja   in   poglabljanja   samo-upravne demokracije.
8.  Ključ za napredek univerze in viso-kega šolstva sploh   moramo   iskati   tam, kjer ga iščemo za napredek ostalih nego-spodarskih podroCij.  Strinjam se z mne-njem, da se moramo v tem pogledu tra-diti predvsem, da delovne organizacije na p<^dročju družbenih služb  čimprej posta-nejo res samostojne delovne organizacije v smislu naše ustave. Samo na ta način, če postanejo  samoupravne, in  to tudi v delitvi dohodka in"osebnega dohodka, bo-do lahko družba z ene strani in delovne organizacije z druge strani pristopale k
medsebojnim odnosom racdiodalno in de-mokratično, bodo lahko obravnavale svo-jo obvezo oz. svoje potrebe kot vprašanje najboljše, najustreznejše uporabe člove-ških in materialnih sil. Pri tem se bo nuj-no pokazalo, da tudi na področju visokega šolstva družba, ki prihaja v poštev, ni samo republiška družba, temveč tudi dru-ge družbenopolitične skupnosti in tudi delovne organizacije.
Ne gre pri tem samo za uresničeva-nje naše nove ustave, za skladnost pod-ročja družbenih služb, z ostalimi področji, gre predvsem za najboljšo možnost, da delovne organizacije uspešno uveljavijo svoje potrebe. čim hitreje gremo v razvi-janju ekonomskega sistema, tem bolj ne-varno je zaostajanje razvijanja.sistema na področju družbenih služb.                     *
9. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kakšno stališče imamo do refor-me. če je kdo prepričan, da je pravi kon-cept klasična univerza s svojimi več ali manj standardnimi fakultetami, potem ob razvijanju samostojnosti fakultet lah-ko pride do vtisa, da je univerza z izva-janjem reforme doživela moralno-politič-ni udarec. Ce je kdo prepričan, da je bistvena razlika med višjimi in visokimi šolami z ene strani in univerzo in njenimi fakultetami z druge strani, je ob povezo-vanju višjih in visokih šol in fakultet v enoten sistem prepričan, da je univerza doživela organizacijski udarec. če je kdo prepričan, da so višje šole npr. v Mari-boru nepotrebne, ta je potem prepričan, da je univerza doživela tudi materialen udarec s tem, da gredo velika družbena sredstva tudi za mariborske šole. Kdor pa je prepričan, da je smer reforme pravil-
na, bo prišel ob vseh teh pojavih do či-sto drugačnih sklepov.
S svoje strani bi vprašal, ali je smisel-no in koristno zagovarjati taka pavšalna vrednotenja. Govorl se celo o demontaži univerze. Ce bi hotel vrniti milo za drago, bi lahko vprašal, ali ni vztrajanje na tra-dicionalnih programih in sistemih pouka črna slepota za potrebe, ki jih naš narod ima v okviru svoje težko izbojevane dr-žavnosti.
Mislim, da je namesto takih vpašanj z ene in druge strani mnogo bolj smisel-* no in koristno, da skušamo vsi skupaj razčistiti družbeno politična izhodišča uni-verze in visokega šolstva. Konstruktivna diskusija o tem vprašanju, po mojem mnenju, zahteva, da se ravno na to osre-dotočimo.
10. Studentje so polnopravni občani, ki lahko sodelujejo pri reševanju vprašanj visokega šolstva v okviru svojega splošne-ga udejstvovanja v javnem življenju. štu-dentje pa lahko sodelujejo pri reševanju vprašanj visokega šolstva tudi zato, ker so najneposredneje zainteresirani za to, da bi imeli dobro visoko šolstvo. Oni so tudi na poseben način kvalifioirani za to. Visokošolski študij na univerzi ni sa-mo osvajanje določene učne snovi, tak študij je tudi iskanje najbolj ustreznih načinov, kako snov čimprej in čimbolje in s čim večjo koristjo za življenje obvla-dati. Visokošolski študi zbuja v študentu zanimanje za metode in vse druge pro-bleme pedagoškega procesa. Tako so štu-dentje za svoje učitelje ne samo predmet pedagoškega procesa, ampak lahko nepo-sredno sodelavci v njegovi organizaciji in t njegovem izboljševanju.
mera  za mero
NADLEŽNICA
Grdo človeško, seve tudi itahjansko, naturo krotijo železni okviri ustave in civilnega zakonika. Družinska sreča in zadovoljstvo ter površinski videz urejenosti in ustaljenosti so nesramna laž, hlinjeno skrpucalo meščan-ske družbe, etike, morale. To nevznemirljivo »odkritje« je idejna glina, iz katere je Franco Brusati z malenkost-nimi dodatki drugih sestavin skušal zgnesti moderno oblikovan vrč, ki naj bi hranil dramatično humorni na-poj za parter in balkon MG Ijubljanskega. Humor je v tej igri v treh dejanjih skrbno porazdeljen tako, da pri-de na vsako dejanje približno eden do trije posrečeni dovtipi. Kar zadeva dramatično vsebino besedila velja poudariti sila presunljive moralno psihološke krize, pa tudi spopade nastopajočih oseb: Stella Veron je noseča z Rudijem Laurinom, ne jtta s svojim zaročencem To-massom. Z Rudijem pa se ne more poročili (ali se sploh mora, zakaj in kdo je temu kriv), ker je možakar že poročen s svojo ženo (plemenito, mehkočutno in dobro, a vendar ženo) Lidijo. Lidija ima s svojim možem (v to nihče ne dvomi) sina Marca. ki je Tomassov prijatelj, poleg tega pa moralno in karakterno kovipliciran človek, ter kot sam pravi — pošast. Nekaj malega se zadeva premakne na bolje, ko se Stella izvije nadzorstvu trpeče, izkušene in bojevite matere Mame Varon (Marco in nje-gov oče sumita, da ima ženska rasmerje s postaranim generalom, ki je bil ranjen v avtomobilski nesreči) in odide s svojim zaročencem Tomassom in njegovim prija-teljem Marcom v Rim. Vsi upamo v srečno naključje, ki bi Tomassa in Stello, tujerodni nosečnosti navkljub, zdru-žilo v bolj ali manj nesrečno zakonsko zvezo, ko v zad-njem hipu mračni in nepogrešljivi splet interesov, strasti, človeških slabosti, predsodkov, krivde in časti opravi svoje. Stella, vsem nadležna, a vendar simpatična, uboga Stella, obupno telefonira iz nekega pristanišča. Tomasso, njen zaročenec, ta tragični telefonski klic komentira: »Vtepla si je v glavo, da zaradi otroka odlagam poroko, Da sem se premislil... da je več ne maram... in je naredila, da otrok ni prišel na svet... In prav to, verjemite mi... je bilo, kar me je odbilo. če ne. . . za-gotavljam vam... bi se poročil z njo.« (Ali se je ubogi Tomasso zlagal, ali je sploh povedal vse, kar je vedel, ali je bil kdo, ki je vedel več, pa je škodoželjno molčal, ali pa je s tem, kar je bilo že povedanega, povedano že vse, kar je o tej žalostni zgodbi sploh treba povedati, mi tukaj ničesar ne moremo, kakšen je torej moralni poduk in poanta Nadležnice?: Za skrbno pristriženim vi-dezom ni nič, je NIč.)
»V čem je torej blagodejna novost tega odrskega dela? V čem njegovi novi prijemi?« Vladimir Koch si v tekočem gledališkem listu na tako zastavljeno vprašanje takole odgovarja: »V tem, kar je danes že zelo znano, v lahkotni nerealistični fakturi, ki razbija trdnost tradi-donalne   dramske   gradnje,   zato   pa  z  elegantno  neprisi-
Ijenostjo prehaja fer sedanjosti v preteklost in celo — prihodnost, ne da bi bilo zato treba menjati prizorišče ali  kako  drugače' zaustavljati potek  dejanja ...«
Dvomim, da je lahko »blagodejna novost« tišto, kar je »danes že zelo znano«, zlasti še, če je ta posrečeni domislek s pridom uporabljalo &e najmanj, pol ducata avtorjev pred več kot petnajstimi leti. Od lahkotnosti in elegance do teško prebavljive okornosti je včasih samo korak. Tekst, ki je po svoji osnovni dramaturški fakturi v principu zasnovan na lahkotnem bulvarskem zapletu, pa v zadnjem hipu ambiciozno pretendira na psihološko presunljiv in družbeno kritičen finale, ima vse pogoje, da izzveni nezrelo in melodramatično. Brusati je ubral ne-varno pot, ko je zastavil iskanje globlje družbene resnice v okvir banalne bulvarske fabule v tonu in maniri, ki bolj obetata žlahtno farso nravi kot pa pronicljivo in dognano analizo krize' sodobne družine. Variacije na temo videza in resnice bi v tej seriozno grajeni strukturi zahtevale temeljitejši, ostrejši obračun s fiziognomijo vseh protagonistov. Tako pa je avtor ostal na pol poti. Sožitje formalno posrečeno izbranih situacij na osnovi relativi-tete časa, pa nekolikanj konvencionalnih druzbeno kritič-nih bodic, nedvomno prisotne človeške razčlenjenosti in stiske, psihološko ne vedno dovolj utemeljenih nevraste-ničnih izbruhov, pač ne prerašča v idejno in estetsko eno-vito  pa izenačeno  izpoved.  Igra  ostaja  prej  ko  slej na
Scena Svete Jovanovič je v svoji stilni poenostavlje sti učinkovala skromno, a privlačno in smiselno, kostumi Nade Souvanove so bili umerjeno in okusno izdelani, glasba Marjana  Vodopivca  pa nevsiljivo  korektna.
Dušan Jovanovič
ICNAC k UILNIk:
Dvajset let pozneje
Drugi Kainenikov prispevek izvirni slovienski drama-tiki, ki ga je sredi prejšnjega meseca uprizorila maribor-ska drama, nedvomno ne pomeni ničesar presenetljivo no-vega v okolju drugih odrskih tekstov slovenskih avtorjev. Njegova drama Dvajset let pozneje je napisana s tako povprečniim pretenzijami, da ni mogoče prezreti konven-cionalnosti niti pri obliki niti pri izpeljani vsebini.
Kamenikova izredna inventivna zamisel prikazati navi-dezno drobne in nepomembne, v današnji resnici pa de-jasko prav zaskrbljivo delujoče ostanke zadnje vojne v različnih življenjskih situacijah, je žal izgubila v tekstu svojo moč in je postala v množici drugih dogodkov sko-
ravni povprečnega novodobnega izdelka, ki zmerno potuh-tava na splošno znano in že večkrat prežvečeno temo.
Izvedba je ubrala pot iskrenega kontakta z besedilom, se pravi, da je z razumevajočim in odobravajočim pristo-pom skušala slediti avtorjevim namenom. Režiser Jože Gale je gradil uprizoritev na dvojnosti zakonske resnice, na usodni dilemi moških protagonistov, ki hkrati bežijo od matere, žene, Ijubice in zaročenke, a jo spričo takšne ali drugačne navezanosti ne morejo nikdar dokončno zapu-stiti ali pozabiti. Ta osnovni motiv pa je v danem okviru nedorečen in neizrazit in kot tak izpovedno neučinkovit. Morda bi bolj enostranski, groteskni prijemi prepričlji-veje in ustrezneje podali kritiko cinične meščanske mo-rale in obenem absurdno brezupnost človekove pozicije v določenih pogojih bivanja.
Najzahtevjnešo vlogo besedila (Marco Laurino) je z neizenačenim posluhom igral Franček Drofenik. Na tre-nutke jasno oblikovanim in izostrenim variacijam je žal dodajal iudi nekaj medlo vn nedosledno interpretiranih prehodov. Njegova slvaritev pa se je kljub temu po svo-jem kontrapunktu kontraslov in dobro zaslutenih razpo-nov še najbolj približala tisti ravni, na kateri bi to delo utegnilo zablesteti kot parodija neke resnice.
rajda neopazna. Tisto, kar' je avtor ustvaril, in tisto, kar smo videli, je zgolj umetniško prikrojena informacija o spletu ljudi skrajnje zakompliciranih značajev z zelo pestrimi zgodbami iz svoje preteklosti. Prav v tem naj-brž premalo premišljenem konstruiranju fabule je ena glavnih Kamenikovih napak ki je izrodila homogenost celotne, sicer odlične ideje.
Neka dobro situirana družina preživlja svoje življe-nje v hudem notranjem razkroju. Glavni vzrok za tako stanje je predvsem božajstna bolezen pohabljenega sta-rejšega sina oziroma posinovljenca, ki mora na svojo nesrečo prenašati še breme kompleksa manjvrednosti v primerjavi s svojim nekoliko mlajšim bratom. čeprav je v tej družini mogoče slutiti še druge moreče, vendar neiz-povedane težave, gre življenje ob nenehnem nemirnem vzdušju kolikor toliko »mirno« naprej, vse dokler nekdo ne odkrije grozljive preteklosti družinskega očeta: izdal je četo partizanov, in kazni, ki mu gre;--še ni dobil, na-sprotno — v okolici je znan kot pogumen partizan z bo-gatim medvojnim revolucionamim delom. Ko kočno ugo-tovijo motive, ki so tako odločujoče vplivali na to sra-motno dejanje (če ne bi bil izdal čete, bi Nemci bili ubili   njegovega   posinovljenca.   sedanjega   božjastneža   in
r
IZBIRA
FOTO: JOCO 2NIDARŠIČ
KIGOJI
Naš človek »nima VEČ (!) ne želje ne moči po kon-sumiranju, kaj šele po ustvarjanju k u 11 u r e. « (Teorija in praksa, 1965/2, str. 240). Tako je zapisal Matej Bor po  dvajsetih  letih  revolucije.
Kaj je kultura? Matej Bor ima v mislih »kulturo v najglobljem, najširšem in najvišjem pomenu besede. Morda bi bilo bolje, če bi zapisal omika« (str. 238). Tako je zapisal Matej Bor toliko in toliko let po Cankar-jevih  besedah  o  kulturi.
Kakšen je ideal našega povprečnega človeka? »Ideal našega povprečnega človeka je sila primitiven...  V  tem
pogledu je naš človek — posebno slovenski — tak, kot je sodobni evropski človek sploh.« (str. 239.) Bor seveda ni naš povprečni človek, nima sila primitivnih idealov. V tem pogledu ni naš človek. niti ni tak, kot je sodoben evropski človek sploh. Bor je nekaj nadpovprečnega, nekaj nad sodobnim evropskim človekom, nekdo, ki je sploh iznad — elitni človek, človek fče pa ni ne eno ne drugo, kaj je potem?) Nekdo, ki ve, kaj je kultura, kaj je resnični človek, v čem dela napako ves svet:
»ves svet — zahodni in vzhodni brez razlike ~r dela usodno napako: namesto, da bi v LJUDEH budil globoko spoštovanje do človeškega duha, JIH SPREMINJA V CA-
STILCE STROJEV.. .« (str. 240). V tem torej vidi usodno napako.
»Kje pa je izhod iz te zagate?« Izhod je v tem, da začnemo buditi v Ijudeh globoko spoštovanje do njiho-vega duha (katerih Ijudi? T H.), da začnemo vzgajati naše mlade rodove, usklajati dva kriterija« »pri oblikova-nju mladega človeka — prakticističnega in humanistične-ga«, in sicer prav zato, ker smo doslej nekaj bistvenega zanemarjali: kultiviranje človeka — njegove morale. ču-stev, misli, okusa — in sredine, v kateri živi.« rstr 240 in 239.) Skratka: Ljudi je treba začeti pospešeno vzga-ajti in omikati, saj je za Bora kultiviranje »morda« isto kot omikanje.
To propagira Bor dvesto let po francoskih prosveti-teljih, ki so bili s svojimi Boru enakimi koncepti že zdav-naj preraščeni ter sto let po Marzu, ki je zapisal 3. tezo o Feuerbachu in med drugim tudi naslednje že za kapi-talizem: »Kultura vseh lastnosti družbenega človeka in produkcija le-tega kot najbol) mošno bogatega potreb... je prav tako pogoj na kapitalu zasnovane produkcije.« (Marx, Grundrisse, str. 312). Torej produkcija, ne pa vzgajanje  in  omikanje
§e ostreje pa zastavi Marx problem revolucionarne produkcije: »Materialistično učenje o spreminjanju sredi-ne in vzgajanju pozablja', da ljudje (tudi povprečni, T. H.) spreminjajo okolnosti in da mora biti sam vzgojitelj vzgajan.^ Zaradi tega mora cepiti družbo na dva dela, od katerih"je eden NAD družbo.« Bor torej očitno spada v tisti del, ki je nad druzbo, nad povprečnim našim člo-vekom. Seveda pa bo moral svojo teorijo širše razviti, preden bo možno verjeti, da je bil Marx, ko je pisal zgornje.  premalo  kultiviran — omikan.
Za zdaj pa še velja njegov koncept samokultiviranja človeka: »Sovpadanje spreminjanja okolnosti in človeške dejavnosti ali samospreminajnje se mora zapopasti in racionalno razumeti samo kot r ev olucionarna p r a k s a. « Revolucionarna praksa pa je nekaj po bistvu drugega kot zgolj omikanje
če je torej vse to res o čemer piše Bor, kar pa dvomim, potem bi moral zahtevati revolucionarno prakso na novih temeljih, ne pa omikanje.
Od vseh teh očitkov in zahtev bi bilo možno odsto-piti, če se Bor ne omika, ampak se samokritično uvršča med tiste, o katerih pravi.
».. . MI, Kl GOJIMO KULTURO, diskutiramo, anali-ziramo, intrigiramo, švadroniramo, imitiramo — na raz-ličnih nivojih — vsi so pa že tako visoki, da do nas glasovi resničnega življenja tam od spod le redko sežejo. Kadar pa sežejo, se jim umaknemo še nekoliko višje, da ne bi motili enkratnosti našega bivanja in uresničevanja.« fstr.   240).
Tine Hribar
P. S. Vse podčrtal Tine Hribar.
ohabljenca, ki ima izvor svoje bolezni prav v tem do-ju),  je nenadoma vse v redu in izdajalcu dopustijo, inkognito  še naprej  živi svoje neživljenjsko življenje. Taka je v zelo površnih obrisih temeljna zgodba, nje-dramatska zgradba v podrobnostih pa je zgrajena iz ementov,  ki  odkrivajo   vse  preveč  naključne  in  prese-čujoče situacije protagonistov in  ki navsezadnje neko-ko spominjajo na napete dogodke iz slabih filmskih kri-Cinalk.
Konkretno:   Jošt   Pernuš,   nekdanji   okupatorjev   sode-in obdolženec izdajstva čete, ki jo je v resnici izdal ler, je nepopustljivo neprizanesljiv (sam je bil po kri-zaprt)  pri odkrivanju Vemerjeve preteklosti vse do niutka,  ko  zve  za  vzrok Vernerjevega  izdajstva.  Le-ta zanj  dovolj   močan,  da  z  velikimi  čustvi  ustavi  pre-eivo.  Na  nesrečo  je  avtor  namenil  temu  pozitivnemu iku' drame tragičen konec: po čudnem zapletu ga na cu ustreli božjastni Vernerjev posinovljenec Andrej. Verner, partizan,  je dvajset let bolj  ali manj  mirno il  svoj  zamolčani greh   zdaj,  ko  ga odkrijejo, pa aerava   napraviti   samomor,   kar   izzveni   v   primerjavi |tako   dolgim   preživelim   (sicer   res   notranje   razkraja-0  obdobjem  le malo preveč odrsko narejeno. Skozi   vsa   dogajanja   ni   povsem   jasen   odnos   med lom in posinovljencem  Andrejem. Medtem ko  je An-Bj   nasproti   očimu   spočetka   ne   povsem   utemeljeno ijno  eksploziven,  postane   v  trenutku,  ko  Pernuš  za-si s prijavo Vernerjevega zločina na sodišču, nenado-— kar je še.manj jasno — tako velik prijatelj in za-3rnik   svojega  očima.   da  celo  tvega  Pernuševo  smrt. li   Vernerjeva   sestra,   teta   Angela,   skriva   v   svojem aju  nekaj   preveč  naključnib   dejanj,   medtem  ko  je skrb   Vernerjevega   pravega   sina   Pavla  znebiti   se jtnosti  ostankov zadnje   vojne  v  današnjem  življenju lta:   odnos  mladine   do   vojne).
Kamenikova  nova drama  je,  sintetično povedano,  so-lerno   dobra   registracija   različnih   življenjskih   usod, so s svojo bogato domišljijsko zasnovo potisnile v tret-^plan tisto, kar je bil namen avtorjeve izpovedi: prika-problem naše sodobnosti, ki se kaže v »prisotnosti« 3gih   vplivov   zadnjega   vojnega   obdobja   dvajset   let leje.   Elementi,   ki   je   avtor   z   njimi   hotel   problem encirati, so — kot rečeno  — ¦ vse preveč oprijemljivo ejeni in  nikakor ne  morejo ustrezati prepričevalnosti Fdovršenosti teksta.
Mariborska izvedba je bila dostojno naštudirana, tako smo kljub omenjenim pomanjkljivostim v besedilu ideli precej enovito predstavo. Režiser Fran 2ižek je nal z velikim posluhom odrsko prikrojiti psihično zaple-ene značaje vrste oseb in predstava je bila zadovoljivo linamična.
Tudi igralci so z nekaterimi izjemami uspešno opra-fili svojo nalogo. Verner Jožeta Zupana je bil dovolj irepričevalno razrkojena osebnost in prvie, odkar je ta gralec angažiran v mariborski drami, smo imeli prilož-lost videti njegove niti ne tako neznatne igralske spo-»bnosti. Arrton Petje je z vlogo Jošta Pernuša potrdil ivojo nenehno igralsko rast, Vernerjevo ženo je toplo iredstavila Milena Godinova, njegovo sestro, teto Angelo, ia z uspešno prizadevnostjo Angela Jenčič-Jankova. Ve-iko možnosti za učinkovito igro je nudila Stanku Po-asku vloga Andreja, ki je dosegel z njo, doslej morda lajvečji odrski uspeh Milena Muhičeva v vlogi sprva indrejeve, nato pa Pavlove prijateljice je zelo živahno iplnila svojo obveznost. Nekoliko manj uspešen je bil ivle Rada Pavalca, ki je bil poleg svojega amaterskega našanja šibak tudi v pravilni odrski izreki.
Vili Vuk
KMIZEVNE REVIJE
Po znanih zapletih, ki jih je ob prelomu lanskega in etošnjega leta doživljalo uredništvo Problemov, smo po lolgem zastoju nazadnje vendarle dobili v roke novo šte-ilko, ki je pravzaprav še dolg za lansko leto. Sestava redniškega odbora je ostala popolnoma nespremenjena, n tudi snovna vsebina glede na prejšnje številke ne po-neni nobene preusmeritve.
V   celoti   prinaša   pričujoča   številka   dokaj   obsežen oslovni in nekoliko manj obsežen publicistični del. Za ioslovje pa je spet značilno, da nam ne nudi nobenega unačega proznega dela,  zato  pa  kar  dva dramska pri-vka, ob tem pa_poezijo in prevode.
Pesniška  bera  (če  izvzamemo  Pesmi  Dušana  Mevlje, so bolj obstranskega pomena in s svojo pretežno kla-10  sonetno  obliko  ter  izpovedovanjem  »prešernovsko« in trpkih  spoznaj in  razočaranj ne pomenijo no-osvežitve)  je izrazito protislovna, dvopolna. Na eni i nam prinaša ciklus Franceta Vurnika V kaplji časa. sami  njegovi   naslovi:   Freska,   Pogreb,  Poroka,   Krst, Hvalnica   in   Trenutki   nam   zaznamujejo   osrednjo lašenost dolgega cikla. Gre namreč za romansko obde-ivo   tipično   sldvenske   motivike   —   kmečkega   življenja, l nam torej  po sami vsebinski plati ne more pomeniti ovih močnih  pesmi.   Vendar  pa  je  Vurnikov  ciklus  po-lemben  zavoljo nečesa  drugega:  ne glede  na to,  da je esnik  očitno  zelo tesno  in  intimno navezan na zemljo, 5 svojo  izpoved podredil  kontrolirani misli. Le tako  se  namreč  lahko   izognil   idiličnemu   sentimentalizmu,   ki tako značilen spremljevalec slovenskih pesnikov, kadar ovore o kmetu in njegovi zemlji. S tem je vnesel Vurnik svoje  pesmi  še  en  neobičajen,  in po  nekaterih  teori-Ijah (na primer Vidmarjevift) nedopusten element — epič-nost, in ciklus  V  kaplji  časa  je  resnično  epska  verzija kmečke   tematike,   ki   je   ne   bi   mogel   izčrpati   obsežen roman,  ki   pa   jo   je   Vurnik   zmogel  tako,   da  je  izločil rsako nepotrebno dekoracijo in ostal pri najnujnejši po--vednosti  v  najbolj  skopih  besedah.  Uvodna Freska  upo-dablja osnovno ploskev ali zaslon s splošnimi lastnostmi "¦kmečkega  življenja  in  z  reminiscencami  na vojsko,  vse nadaljnje   pesmi  pa   si   slede   organsko   po   tematiki   ne-usmiljenega kmečkega zakona o predajanju zemlje iz rok
ˇ roke: gospodar je umrl (Pogreb), kljub svoji nepopust-Ijivosti je podlegel času in zemlji, a njegovo poslanstvo se prenaša na potomce (Poroka) in potomcev potomce (Krst), ki pa jih že prizadeva mehanizem sodobnega sveta: premalo skušenj so ohranili po prednikih (Ded), popredmetenost je vdrla mednje (Hvalnica) ter jih od-tujuje zemlji. V tem lonu izzveni tudi sklepna pesem Trenutki v spoznanje o nepreklicni prehodnosti in minlji-vosti (... in si / v atomu časa / in kljuje vran / s kapljo časa / se boš razlil), tako da se ciklus lepo sklenjeno konča.
Motivno, oblikovno in kompozicijsko nezapleteni Vur-nikovi poeziji stoji nasproti kot popoln antipod Franci Zagoričnik s ciklom Vedra katedrala. Avtor je tudi to pot ostal zvest svoji, rekli bi, »svedrasti« poeziji, ki je sad zgolj hoteno zavestne konstrukcije, Zagorčnikova novost je predvsem in samo v spretnosti, da poišče vselej dru-gačno oblikovno podobo svojim pesmim. Tokrat je svoj ciklus izoblikoval po vzorcu arhitekturno razdeljene štu-dije ali načrta (kar napoveduje seveda naslov cikla), ki pa se mu ni povsem posrečila. Natanko tak je tudi vse-binski obseg, ki se omejuje na proces gradnje in po neoprijemljivi asociativni poti prenaša v izpovedovanje abstraktne življenjske stiske, absurda in osebne zapr-tosti v slepo ulico XVzpostavitev, Mordana, Pod tri, Pod štiri, Striptease). Sele s sklepno pesmijo (Potop) postane ta vsebina konkretnejša in povzame celoten ciklus v napo-vedovanje zrušitve vedre katedrale, ki jo je pesnik gra-dil, in po dolgih stoletjih odkritje novih Pompejev. V izraznem pogledu moramo avtorju priznati veliko iska-teljstvo, a ločila uporablja zelo neekonomično. Misliti namreč, da je s tem, če opustimo ločila, pesem že moder-na, je hudo zmotno. Lahko ;o namreč na prvi pogled zakompliciramo, se pa izkaže za nesmiselno, če inter-punkcija  ni  uporabljena  s   stilno  namero.
Osnovna zgodba monodrame Branka Hoirnana Mož brez obraza je nenavadno enostavna: ljubezenski trikot-nik z glavnim akterjem Andrejo, ki doživi Ijubezen z Mi-lošem: ko pa se razodene, da bo ta ljubezen rodila otro-ka, Miloš Andrejo zavrže, jo pretepe na surov način, da se zategadelj otrok ne more roditi živ, potem pa živi s tretjim članom trikotnika, Marijo. Andreja se maščuje in Miloša zastrupi, kar je po posfavi konvencionalne pra-vice seveda naavden zločin. Andreja pa ve, da to ni, za-kaj mož, ki zdaj vsak dan trka na vrata in sprašuje služkinjo Meto, če je gospa že zdrava, to je za Andrejo mož brez obraza, mož, ki ga je pravica razosebila — ne glede na to, da jo bo po postavi že naslednii trenutek »zgrabil«.
Umetniško samosvoja pa je Hofmanova monodrama po svoji pripovedni oziroma izpovedni tehniki, ki jo dviga nad povprečje. To je liriziran retrospektiven mo-nolog razoearane, a močne Andireje, ves obarvan z nje-nim doživljanjem, vendar pa se skozi njeno pripovedo-vanje ozirama pogovor z osebami, ki niso (razen Mete) prisolne, popolnoma jasno pretakajo zgodbe ostalih oseb. Tako je Andreja pravzaprav tisti vodja ostalih oseb, ki ga v običajnih dramah predstavlja pisec.
Dokaj manj uspešna je radijska groteska Leopolda Suhodolčana Norec iz mesta D. šest oseb pomeni aparat figur, ki naj bi s svojinv prernikanjem po šahovskem polju zapletale in odpletale tisto notranje razmerje, ki je za grotesko — če hoče biti dobra — značilno: to je ne-v nehno spreminjanje položaja, ko se zdajšnja prevlada že trenutek pozneje sprevrže v svoje nasprotje, ko se teht-nica nenehno poveša zdaj na to, zdaj na ono stran. Suhodolčanu tega nihanja m dopuščala že sama vsebina, ne glede na to. da sta izbrana osnovna motiva (sinova zdravniška skrb in humanost in očetova fantastično umišljena akcija) sama po sebi v grotesknem sorazmer-ju, in mu ga ni dopuščal niti izbor sredstev, ki naj bi grotesko uravnaval in jkreusmerjal. Tudi ta sredstva so resda v grotesknem nesorazmerju (injekcija — sprožitev topa, ki naj spreobrne z novo vojno svet), a preveč neverjetna, skorajda že pravljična. Kljub vsem tem po-manjkljivostim je Suhodolčanova groteska vsaj do neke mere privlačujoča, ob koncu prvega nadaljevanja pa preraste celo v pravo dramsko napetost. Prav zategadelj se bojim, da bo nadaljevanje Norca iz mesta D. zabrisalo še to odliko, -zakaj glede na dosedanjo izpoved dvomim, da bi  lahko še kaj  bistvenega  povedalo.
Po svoji trpki in kruto resnični satirični osti se od-likuje odlomek, ki je preveden lz povesti Jaz, Danilo Derviša Sušica. Odmaknjena in pozabljena vas pošlje svojega predstavnika Danila v Beograd, da bi zanjo pri-skrbel od ministrstva nekakšne stroje. S tem je dobil Sušid izvrstno možnost, da skozi Danilove oči (povest je pisana v prvi osebi) ošvrkne vse najbolj boleče slabosti naše resničnosti in da z ostro satiro pokaže odnos pre-Stolnica (Beograd) — provinca. Danilo namreč sploh ne more do ministra, ampak opravi pri enem od njegovih šestnajstih načelnikov; uporabi celo zvijačo, ki pa je se-veda v Beogradu, ne »pogruntajo«. Razen te »družbeno satirične angažiranosti« in nekaj mest izvrstnih južnja-ških domislic pa snov sama ne more nuditi priložnosti za  večje   umetniške pretenzije
Publicistični d,el zadnje številke Problemov prinaša članek Arnolda Tannenbauma in Stanleya Seashora Novi koncepti raziskovanja vloge posameznika v organizacijah, ki sta ga avtorja napisala za XV mednarodni kongres uporabne psihologije v Ljubljani, nato pa posebej pri-redila za Probleme; dalje razpravo Radomira Lukida O konfliktih interesov v socialistični družbi, ki je preve-dena iz srbohrvaščine, in prevod iz češčine O krizi v lite' raturi Jana Grossmana, ki govori o polpretekli in sodobni češkoslovaški kulturni sitnaciji. To potezo uredništva je vredno pbsebej pohvaliti (ne glede na to, da je Grossma-nova razprava sorazmerno že stara), ker smo doslej po-grešali razprav, ki nas bi seznanjale s kulturno problema-tiko drugod po svetu, zlasti pa še v slovanskih državah. Dušan Pirjevec se vrača v članku O »Sodobnosti« in ob njeni usodi k vprašanju zamenjave uredništva pri Sodob-nosti, podaja pregledno genezc nastanka in življenja te revije ter razlaga svoja stališča, kakor jih poznamo na primer že iz razprave v Studentskem naselju.
Hermau Vogel
GLASBENIZAPISKI
KONCERTI V SLOVENSKI FILHARMONIJI (I)
Takoj za Bamberškiiru simioniki, s ka terimi se je začelo februarsko koncert-no življenje v dvorani Slovenske filharmo-nij, je 3. februarja orkester RTV Ljub-Ijana s soliSti Marijo Skalovsko, Attilijem Planinškom in Samom Smerkoljem prire-dil pod vodstvom Jakova Cipcija, večer opernih arij. Za orkester sam to seveda ni bila priložnost, da bi se temeljiteje izkazal, vendar moramo dodati, da bi ta-ko skrbno pripravljeni orkestrsk. del radi slišali tudi v našem opernem gledališču. Solisti so v širšem-občinstvu priljubljenih, opernih odlomkih pokazali svoje pevsko znanje. Skalovsko smo slišali že pred ča-som v ljubljanski Operi in je tudi tokrat izpolnila pričakovanja. Ima lep glas s pre-cejšnjo mero vokalne tehnike, ki je ta-ko redka v opernem petju. Attilio Pla-minšek, zdaj poje v Beogradu, se ima za svojo priljubljenost, kot je dokazal ta koncert, zahvaliti predvsem svojemu pri-jetnemu in obsežnemu glasu, sicer pa mu manjka mnogo pevske kulture tn širšega karakternega obsega — tako se drži le nekaj standardnih italijanskih vlog. Samo Smerkolj je na koncert vskočil namesto dveh prej najavljenih pevcev (Ruza Pospiš in Ladko Korošec oziroma Dragiša Ognja-novič), vendar pa pri tem ni mogoče ugo-toviti, če je bil samo ta nenadni vskok kriv za razmeroma slabo odpeti ariji.
Koncert Hudbe dneška, predstavnika slovaške produkcijske in reprodukcijske avantgarde, ki ga je priredil ljubljanski Collegium musicum 10. februarja lahko splošneje označimo le z eno besedo: zani-mivo   Detajlnejši opis se s tem tudi kon-
ča, ker je njihova glasba ostala razen nekaj globljih trenutkov ves čas na površ-ju — zanimivo za poznavalce, za druge pa le dolgočasno in celo absurdno, čeprav ansambel ni šel v najskrajnejše meri. Ostal je pri cenenih učinkih, za kaj več-jega pa je potreben tudi obsežnejšiin dražji reprodukcijski aparat. Ob takih in podobnih koncertih se zopet pojavlja vpra-šanje o odtujitvi -odobne glasbe širšemu občinstvu — saj je del poslušalstva spre-jel ta koncert kot pravo karnevalsko za-bavo.
Komorni orkester Slovenske filharmo-nije je pripravil 12. februarja spremljeval-cem domače koncertne reprodukcije pri-jetno presenečenje, za katerega ima goto-vo največ zaslug njihov dirigent Jakov Cipci — kljub temu, da so bile očitne precejšnje pomanjkljivosti. Takoj je zbu-dil pozornost zanimiv in ne, kot običaj-no, turoben spored. Upamo, da se bo s prihodnjim delom tega ansambla uveljavi-la bolj sveža programska politika, kar je nakazal že ta prvi koncert (Bach, Dit-tesrdorf, Francait, Škerjanc, Respighi), če-prav je bil nekoliko predolg in bi zadnje ga avtorja lahko izpustili. Gotovo je Cip-ci izmed naših dirigentov najprimernejši vodja orkestra s tako koncepcijo, četudi mu to pot orkester še ni sledil v potreb-ni meri. Instrumentalni del Bachove kan-tate (Juchzet Gott in allem Landem) za-radi tehnične nezanesljivosti in nepozna-vanja tega stila ni bil bachovski, pri Francaixu (Simfonija za godala) pa se je pokazalo, kako težko obvladuje virtonznej-ša dela.  Kljub mnogo počasnejši izvedbi
nekaterih stavkov tega dela, ki bi morali biti hitrejši, je prevladala tehnične negoto-vost orkestra. Nerazumljiva pa je dirigen-tova samovolja, ko je izpustil Bachov i kan-tati njen osrednji in najznačilnejši stavek in je tako ostala fragmentama — to vpra-šanje posega seveda globlje v problem odnosa naše koncertne reprodukcije do Bacha in starejše glasbe nasploh. Pri tem, kakor pri vsakem Bachu doslej, se je tudi pokazalo, da klavir nikakor no mo-re nadomestiti čembala ali orgel, in kako nujna je vpeljava teh instrumentov v našo osrednjo koncertno dvorano. Solisti (Olga Ježeva — sopran, Jože Strašek — kontra-bas, Srečko Zalokar — viola, Srečko Ko-rošak — fagot) so solidno izpolnili svoio nalogo. Skoda je le, da sopranistko Je-ževo, s sicer majhnim volumnom, a z iz-redno muzikalnostjo in smislom za stilsko interpretacijo, tako malokrat slišimo na koncertnem odru. Upamo, da bo to po-novno delovanje dirigenta Jakova Cipcija v Ljubljani rodilo dobre uspehe naše or-kestrske reprodukcije.
Koncert mstrumentalnega ansambla pa-lače Pitti iz Florence z dirigentom Aldom Faldijem (22. febuarja) je poskrbel za precejšnje razočaranje. To je godalni se-stav v obliki, kot jo poznamo že v drugih skupinah (I virtousi di Roma, Zagrebški solisti), ki se mu po potrebi pridružijo še solisti (to pot mezzosopran, oboa, jagot, violina, klavir). Programsko je ome-en na baročno oziroma zgodnjeklasici-stično glasbo in sodobnejša dela (na Ijub-ljanskem koncertu Pergolesi, Vivaldi, Pai-siello in Respighi, Bucchi). To vsekakor ni
CEZANTIGLOSA ALI GLAVA ZA GLAVO
Tako, kot je v zadnji številki Tribune vrnila »zob za zob« Jolka Milič, bi se se veda lahko šla večno kroženje: jaz gloso, ona antigloso, in morebiti jaz spet čezanti-gloso (prav zategadelj mi gre brezmejna možnost podobnih pravd nedopovedljivo na živce, posebej še v takem tonu in na takem nivoju); ona zob za zob, jaz glavo za glavo (prosto po Zupančiču), a ne — ko bi Ijudje podarjali glave za take stva-rl... Razloček bi bil samo v tem, da bi bil tokrat začetnik »dialoga« jaz: prešte-val bi raznovrstna epiteta in*enkratne primere njene antiglose, in če bi se me polotila želja po rokodelskem ubadanju, bi iz tega zlepil še kako »pesem« po ko-pitu: osebek (»zmaj v bikinih«), prilastek ( v modrem krilcu in črnem modrčku«) itd. Vsekakor spet nova, reformatorska in obetajoča poezija.
Kakor tudi sem po tihem pričakoval, da bo moja glosa naslovnico zbodla, si vendarle nisem upal pomisliti, da bo Jol-ka Milič v drugo udarila tako mimo osrednjega: namesto da bi branila snov, ki se je je v Problemih polotila, brani izključno svoj način pisanja. Seveda: da se ima pri tem za modernega Prometeja ali Trubarja, da si je med vsemi Slovenci edina upala pritisniti na »alarmni zvo-nec« in kremenito stopiti z baklo v roki na pot nove kritike (pri tem terminu na-mreč še zmerom ostajam), to resnice ne spremeni, zakaj to je gola domišljava fik-cija, lahko da za Jolko Milič pdrešujoča in tolažilna, zato pa za nas prej ko slej samo fikcija. In drugič: namesto da bi se uprla poglavitnim očitkom moje glose (naj jih obnovim: nedopustno se mi zdi na osnovi zdolgočasenega neresnega izživ-ljanja in na osnovi skrajnega nepozna-vanja poglavitnih pesniških sredstev v nadvse resnem tonu dajati usodno resna spoznanja in obtožbe), je udarila mimo nje in si dovolila najprej dokaj samovolj-no interpretacijo ,potem pa hotela s po-močjo in pod videzom čisto nepomembnih osebnih okraskov narediti vtis, da le kaj. Skratka, še enkrat se je pokazala, da ne more ali pa noče ločiti poglavitnega od plev.
čemu bi sicer (to je že kratka inter-pretačija) opletala z Društvom za varstvo ptic, se branila profanacije (slovensko se temu pravi skninitev, onečaščanje, a Jo -ka Milič je očitno dobro oborožena z la-tinščino), ko je ni nihče obkladal z njo; čemu bi sicer (dasiravno nespretno) kli-cala na pomoč moj ciklus — saj se jih ne upam imenovati pesmi! — iz Naših raz-gledov, pa naj je, kakršen že je, ko nima
z osrednjim nobene povezave; in čemu bi me nazadnje spreminjala v varuha šti-rih pesnikov, zavoljo katerih sva si prav-zaprav skočila v lase: pa jih menda ni-sem poimenoval v Problemih »skromni pesniški kvartet« jaz? (Resnično bi se pokesal, če bi v svoji glosi zagrešil naj-manjše osebno namigovanje in podtika-nje. Ce je bila beseda »nepoštena igra« prehuda, moram ponovno zatrditi, da je letela samo — in to je menda očitno — na način pisanja, ki izrablja iztrgane na-vedbe in površinsko statistično prelistava-nje, a hoče dajati videz resnega dela.) Kot vidimo, samo okoli in okoli samo ma-lenkostno govoričenje, pravde za resnico pa nikjer.
In vendar se je začel spor ob po-membnem vprašanju, ki ga tokrat obnav-ljam in ponovno branim, spor za umet-niško podobo štirib. slovenskiu pesnikov (Grafenauerja, Piska, Forstneriča in Košu-to), posebej pa še za vprašanje metafo-re (torej enega najpomembnejših pesni-ških sredstev). Zategadelj sem pričakoval, da bo Jolka Milič v odgovoru opirala svoje stališča na analitične ugotovitve, in me vztrajanje na tezi: tako je, od tega ne odstopim, pa naj me čas demantira, ne zadovolji, še manj pa seveda prepriča. Sam izhajam iz spoznanja, da je osnovna vizija sveta, izražena skozi umetniško transformacijo, pri naštetih pesnikih hudo različna. In iz tega, da je besedni (=je-zikovni) sistom samo material, ki se da v njem upodobiti ta vizija na različne načine, posamezne besede pa zgolj prvine tega sistema. Prvine, ki jih kljub njihovi zunanji enakosti Cmislim na ptice, veter, noč itd.) ne moremo enačiti pomensko, če služijo izpovedovanju različnih pesni-ških vizij in koncepcij.
Za ponazoritev navajam tu samo dva diametralno nasprotna pesnišk svetova — Grafenauerja in Piska — in se omejujem na razlagao vloge izraza ptice v njunem pesniškem svetu. Grafenauerju pomenijo spočetka tisto svetlo pozitivno in nepo-kvarjeno prvino (ostajam ob pesniški zbir-kj Večer pred praznikom!), ki glede na njih odsotnost ali glede na to, da se tudi na njih že kaže razkroj časa, odsvita tra-gičnost doživetja. Zato ni naključje, da so pri njem ptice večkrat osebek in ne de-korativni privesek, da so večkrat poime-novane s stalnim pridevnikom plivkajoče. Dialog pesnik — ptice je še edini narav-ni, iskreni, človeško topli dialog; iz njega zajema Grafenauer osmislitev svojega pe-sniškega .poslanstva. A to samo nekaj ča-sa, zakaj proti koncu zbirke — zdaj pre*
vladujejo sove —preraste eksistenčna stiska do take mere, da se mora prvotna intimna povezanost sprevreči v boj s pti-či. Zoper konvencionalno rabo te pesniške metafore govori naposled tudi to, da v zadnjera ciklu (Pomlad m odsevi) ptic sploh ne srečamo več, čeprav bi se na videz šele zdaj ponudila prava priložnost za njih uporabo v tistem smislu, ki je tako razburil Jolko Milič. To je ena osnovnih zakonitosti Grafenauerjeve pesniške zbirke, in naloga kritika je, da se prikoplje do nje.
Nasproti temu so v Piskovem pesni-škem svetu (Upadla gladina) ptice pred-vsem dekoracij, pesniški okras, in v tem smislu resda nekoliko konvencionalno sredstvo. Na splošno tudi njegova celotna pesniška vizija s svojo dokaj premočrtno ljubezensko rastočo in padajočo krivuljo ne pomeni ničesar novega. To trdim se-veda s precejšnjo zadržanostjo, zakaj ptice so pri njem prvič dokaj redke, drugič pa jih je Pisk nadomestil z drevesi, da imajo pri njem   enako   funkcijo   kot   ptice   pri
vrhunsko zrel ansambel, kakor smo to pričakovali po njegovem položaju in imenu, mnogokrat je prevladala očitna neuigra-nost in dmgi tehnični spodrsljaji, nam znani že z domače orkestralne prakse. Zato tudi cclotna interpretacija najav-ljenih del ni mogla biti jasna in klena, kakor bi lahko zahtevali za takšen an-sambel. Presnetelilo je le petje (Anna Ma-ria Favini, v Respighijevem II Tramonto), čeprav za našo sosednjo deželo povpreč-no, vendar kaže kako visoko nad našo je italijanska vokalna praksa. V Ljubljani neznani Bucchijev Concerto lirico za violi-no in godala (po koncertnem sporedu na-stal 1. 1959), za nas prikaz njihove sodobne ustvarjalnosti, ni vrednejše delo. Manjka mu racionalni moment pri zgradbi, očit-no prevaduje stilska neenotnost posamez-nih delov in odlomkov, skladatelj se pre-več prepušča trenutnim učinkom, tako da ostane delo pn poslušanju tragme-1 ,arno. Mesec februar je pomenil za Ljublja-no čas živahne koncertne dejavnosti. Po-leg naštetih koncertov je bilo v dvorani Slovenske filharmonije še več prireditev: gostovanje orkestra Zagrebške filharmoni-je pod vodstvom Milana Horvata in s so-listom Olgo Jovanovič iz Beograda (Rah-maninov, Rapsodija- na Paganinijevo te-mo za klavir in orkester), ki je zopet do-kazalo solidno raven tega hrvaškega orke-stra, koncert simfoničnega orkestra Sloven-ske filharmonije pod vodsvom Edgarda Donenxa (Belgija) in s solistko Dubravko Tomšič-Srebotnjakovo (Brahmsom koncert za klavir in orkester št. 1 v d-molu), so-listični koncert Antona Dermote (Schubert, Zimsko popotovanje) in izvedba oratorija Belsazar Georga Friedricha Hiindla pod vodstvom Lovra Matačiča.
Janez Hofler
(V predzadnji številki Tribune je pod član-kom Glasbeni zapisniki izpadel podpis avtorja JANEZA HOFLERJA. Za to tehnično pomoto se bralcem in  avtorju opravičujemo.)
Grafnauerju. Skratka, razloček je na pr-vi pogled očiten: če so ptice Grafenauerju osebek, so Pisku prilastek; z drugimi be-sedami: če so pri Grafnauerju ptice v, so pri Pisku, ob, poleg. Pavšalno posploše-vanje in istovetje je v takem primeru res gola in nasilna unifikacija, nikakor pa ne podiranje kulta ali varstva ptic v imenu nove modeme kritike. Naj bo le-ta še ta-ko sodobna in neuklenjena, s površnim de-lom, z načezno impresijo si nikakor ne bo utrla poti.
Protestiram zategadelj na koncu še en-krat: samo za umetniško transponirano resnico, proti površni šabloni, samo pro-ti poneumljenju in po otročenju kritič-nega posla. Vse drugo me ne briga in naj ostane za dolgočasne večere ob go-spodinjskih štedilnikih .
In morala pričujoče čezantiglose: Zelel sem samo pokazati, kako približno naj bi govorili. Dokler pa ostaja pogovor, porojen iz iskrenega in dobrohotnega ho-tenja, a razumljen in sprejet ravno naro-be, na takem nivoju družinskega obognji-škega jezikanja in plesanja okoli vrele ka-še, »kot lepo pravi neka slovenska« reče-nica, dotlej je škoda najprej palirja, pred vsem pa nekaj besed
Herman Vogel
RAVNINA MIRU, POKOJA IN POČITKA.
Res, da smo si »vogrski Slovenci« in zado-voljnji Kranjci sosedjt! Mislim pa, da ne bo prišlo do spora, če naš bodo zadovoljnji Kranj-ci tožili za avtorstvo »Časopisne basni«. O nek-danji pokrajinl »vogrskih Slovencev« ni mogoče oičesar zapisati. (Jožek, ali poznaš dela Miška Kranjca?)                                              '   '
Basen je zrevolucionirala nas mirno iiveče, od sveta odmaknjene, nekompleksne, nasprotno, skoraj zadovoljne Ijudi, ki se sončimo v Morav-cih in Radencih (ali pa na polju pri delu), ki vzdigujemo svojo duhovitost oziroma kulturnost s tem, da beremo zgodbe o divjih lovcih, bujti repi, da se dolgočasimo o hollywootlski enakosti (in časopisnih basnih), ki je rezultat faniiliar-nosti, ki vlada med odborniki, katcrim se je posrečilo najti nove perspektive v že kar kočlji-vih gospodarskih težavah. (Torej le ni tako mir-no  in  ležerno!)
Res Jc Stef odložil štrigel, toda ponovno ga je vael v roke. Porodila se mu je misel: Ni po-trcben denai za list, ki poje samo slavo. Mnogi ljudjc z Ravnine miru, pokoja in počitka so vzeli ponovno štrigel v roke, stopili v hlev in začeli česati pregrešno kravo, ki se imenuje Po-murski vestnik. Počesali so jo tako, kot so tni-slili, povedali so svoje mnennje o njeni anato-mjjj, o tem, ali je potrebna ali nepotrebna, ali vpliva na njihovo kulturnost ali nekulturnost in ali res vpliva na duhovnost tako, da piše o div-jih lovcih. bujti repi itd. Zvedelo se je marsikaj. Problem »časopisnega peciva« ni samo v tem, da ga bodo morali svetniški roditelji nehati peči earadi denarja, ampak pojavUo se je tudi vpra-šanje kvalitete peciva. Zdrav razum, potreba in želja tistih s štriglom v roki so rešili pecivo, toda tudi svetniškim roditeljem je bilo poveda-no, da mora pecivo, ki je rezultat Štefovega de-la in tisočev drugih, biti boljše, bolj sveže ali drngaže povedano, družbeno bolj aktualno in kvalitetno.  (Kje si bil Jožek, ko so česali kravo
in  delali  recept  za  pecivo,  ali  sl  ga spioh  kdaj poizkusil?)
Ker smo rodoljubi idilični in uživamo ob glasbenih skrinjicah, smo prebrali tvoj članek!
Tisto juiro, ko je Štef prebral članek, je od-vrgel štrigeJ, zabodel vile v gnoj, pogjedal svoje žuljave   roke   in   začel   misliti:
»Bil sem v Karpatih, vojak, nato sezonec t Franciji, Avstriji in Madžarski. Zime, ki sem jih preživel doma, so bile razburljive; borbe o tem, ali smo vogrski Slovenci ali samo Slovenci, so bile hude in težke. Nato vojna in ponovna zmaga. Bili smo trahomarji, kar pa več nismo; ali smo to postali zato, ker smo mirni, običajni, prvobitni?«
Jožek, aii se zavedaš, da si tudi ti »vogrski Slovenec«. torej potomec trahomarjev, ki so po-stali prvobitrv. mirni, običajni v časn, ko gradi-mo, elektrificiramo in spreminjamo nekdanjo Slovensko Sibirijo. (Ali se res nič rie dogaja?) Bili smo trahomarji, toda bojim se, da se še vedno dela nekdo »trahomastega«, gluhega, ali si pa natika očala z neustrezno dioptrijo. Tudi fabrike smo gradili in jih še gradimo! Toda spo-minjamo se, kako si kritiziral našo fabriko »glavnikov« kar je bUo apravičeno (mislim, da prav zaradi nekaterib trahomarjev). To kritiko si napisaJ v Delo, da ne bi kot dober kuhar po-kvaril časopisnegz peciva z Ravnine prvobitnih. Zato smo upoštevli in še vedno upoštevamo ro-doljubni   opomin:   investicij   ne   razsipavajte,
nerentablinih tovarn ne zidaite, in trahoma se bojte!
S tem geslom se je »ntirna pokrajina prro-bitnih« dvignila in se še dviga v okviru možno-sti. Odpira oči vsem, ki imajo trahom ali po-dobne bolezni (nekaterim naj bo odpuščeno. ker je  to  dandanes moderno).
Štef, kl nl PRSA STEF, je ponovno zgrabU štrigel in zaklical: »JiHŽek, tudi ti primi 6im-prej in poroagaj prvobitnim! Na Ravnino »vogr-skih  Slovencev« si  dobrodošel!           Evjjen Emri
Nepismenost v sodobnem svetu
»Vsakdo ima pravioo do izobrazbe. Izobraztoa motna biiti birezplačina, vsaj n& začetni osnovni stopsnji. Osnovni pouk mara biti oibvezsen. Teiinični in strokovni pouk rnorata biti splošno dosegljiva, višja izobrazba mora biti eniatoo dostopma vsem, ki so zanjo zmožni.
Izoibrazba mora meiriti na to, da se človefaova asebnost do kraja razroije in da se utrdi spoštovanje človefccmh pravic in n(jegwih temelijnih svoboščin. Zbujati moira razu-mevanje, strpnost in prijateiljstvo med marodi, plemansikimi in verskimi sfcupanami ter podpirati delo Združenih narodov za ohranitev mdru«, (26. čflen sptošne deklairacije o človekovih pravicah).
Danes skoraj ni svetovnega protolema, ki ne bi niosil p©čata kioloniailizina, oczAroma ki ne bi imel svojih virov v izkoriščamju svetovnega juga s strani zahodinoevropskih m«txopol. To še posebno velja za nepismenost, ki je eno od meril za splošni razvoj neke dežeLe aild nefcega naroda. Podatki o tem probiemu pa so zelo nepopalni. Ztosti za nek-daoje in sedanje kolanije ni na razpolago ustrasnih virav. Oblast matične dežele se za to ni dosti menila. Njeni interesi so bdli usmerjeni v prirodno bogastvo in ceneno de-Iovdo silo v kalomijah.
Uslanovitev UNESCO
Po drugi svetovni vajni, tooneje 4. navembra 1946, je bila ustanovlijena organizacija Združenih. narodov za prosveto, znanost in kulturo. UNESCO je v svoj deflovni program zapisala tudi proučevamje različnih vidikov analfabetizma v sodabnem svetu in pomoč pri opismenjevaniju.
Zato je potrebno najparej na kratko obooviti nekaj že več ali manj znanih dej-stev o tej medniarodni organizaciji intelektualnega sodelovanja. Ob ustanovitvi je imela samo 20 članic, ki so ratificirale njeno ustanovno listino. To so bdle predvsem dežele Evrope in Amerike. 2e to nam lahko precej razjasini aktivniost UNESCO v povojnih letih. To je bila balj reporeizentativna deijavnost, ki so jo lahko poživili samo novi člani v njenih vrstah. Te moči so p<rišle s povečanjem članstva. Tako je biiLo ob lanskem 13. splošnem zboru te organizacije prisotmlh že 116 držav. Pristopile so torej ncove de-žele, predvsem iz Afrike in Azfje, kjer je nepismenost največje vprašanje.
Študije o nepismenosti v svetu
SpreTnenjeini odnosi med državami in nastanek novih subjefkitov mednaroclnega prava so vpiivali tudi na aktivnejšo Vlogo UNESCO pri razreševanju pax>blema anal-fabetizma v raznih predelih sveta: Razširdla se je materialna osnova za dejavmost. Res pa je, da se je uspešneje delo moglo začeti šeile potem, ko so ugotovilli stanje nepisme-nostl prebivalcav v posameznih državaih. Ti statdstični in analitični podatki so bili torej pomembni v delu te kuflturne organizacije.
Kot rezultat in sdnteza dolgoaetnega zbiranja podatkov s tega področja dejavnosti je verjetno najpomembnejše deio l'anailfabetiisme dans le monde aiu milieu du 20. e sieole, ki je izšlo v Parizu leba 1957. Delo otoravnava pismenost v 198 državah. in ozem-ljih sveta. Podatki pa zadevajo situacijo približno v letu 1950.
700 milijonov nepismenih
Leta 1930 so oceniai, da je približno 850 milijonov ljudi starih 10 let in več, ki niso znafli niti pisatd niti toraita. To je sestavljailo 62 odstotkov vseh odiraslih preblval-c&v sveta. Sredi našega stoletja pa je bilo še vedno 700 milijonov ljuidi starih 15 in več let, ki niso znarii bratd in pisati. To predstavlja približno 44 odstotkov svetoivnega prebivalstva v tej starostni gxutpi. če bi upoštevafli steirostno mejo 10 leit, pa bi bdia ta številka še večja in bolj zastrašuijooa. Dejstvo pa je, da se to števiilo' nl zmanjšalo vse do danes.
Vidfimo torej, d& se odstotek nepismenih sdcer manjša, toda absolutoo število analfabetov pa se skoraj nič ne spreminja in skoraj bi bili upravičeni zapdsati, da stagnLra. To dokazuje, da prebiimlstvo narašča hitreje, kot pa se šdri šolska mreža. To splošoo ug^otovitev pa je soveda potretotno raBfileniiti. Iz mje je treba izsvzeti svetovni
sever oziroma Evropo in severno Ameriko. Vedja pa za Azijo, Afriko in Lattnsko Ame-riko. Brav tja pa se je usmecriLa UNESCO s svojo poimočjo pri odpravljanju nepisme-ndfeti zllasti zadnja leta in lelta, ki bodo sleddila. Ta mednaaxxina oi^anizacija je pomagala organdzirati regionalne inštdtute za planiranje šolstva, vzorne osnovne šole v nerazvitih deželah in srednje šole za i2!obrazibo učiteHjskega kadra v omenaenih deželah. Pomanj-kanje šol, učiteljev in denaitja pa je velika ovira pri uresndčevanju sprejetih zakiljučkofv in pirogramov.
Televizlja, radio in nepismenost
2Jaito bo poitrebno dati veliko pozomost izobraževanju preko radia in televizije. Spet pa se takoj postavi vprašanje zaostalostd svetovnega juga. Malo ljudi ima namreč ta masovna komunikacijiska sredstva ali pa zaradi pretežne zaposlitive v kmetijstvu nimajo dovolj časa za take vrste šolanja v branju in pdsanju. Tako pride na primer v Saudovi Arabijd danes na 100 prebivalcev samo en radijski sprejemnik in na preko 1000 prebivaloev en tedevizijski apafrat, istočasno pa je tu skoraj 99 odstotkov nepisme-nih. Približino podobna je situaoija v najbolj zaostalih deželah, kjer je analfabetdzem silno pereoe vprašanje. Vidimo torej, da bi brez organizirane mednarodne akcije na vseh področjih družbenega dogajanja revež še vedno ostajal revež in bogataš še vedno bogataš, oziroma še več: revež bd postajal še večji revež in bogataš še bolj bogat. Ve-liko poslanstvo ima UNESC5O prav v tem, da stoui vse, kar je v njegovih močeh, da prepreči to večanje kulturnega in prosvetnega prepada med razvitimi in zaostalimi deželami.
Nepismenost po kontjnentih
Izhodiščria tcčka za vsaj bežno sliko o tem vprašanju je nedvomno prikaz ne-pismenosti v različnih predeJih našega sveta. Tabela prikazuje cenitve absolutn^a števila preibivalstva in odstotkov nepismenih po kontinentih v letu 1950.
Kontinent	Prebivalstvo v milij. Total         15 let in več		Nepismenost štev. v milj.	odraslih %
Svet	2496	1587	690—720	43-45
Afrika	196	120	98—104	80—85
Azija	1376	830	510—540	60—65
S. Amerika	168	126	4—   5	3— 4
L. Amerika	162	97	40— 42	40—44
Evropa *	579	405	28— 36	5—10
Oceanija	13	9	1	10—11
* vključno SSSR				
Iz tabele se vidl, da je skoraj 75 odstotkov vseh nepismenah v Aziji, približno 14 do 15 odst. v AfriM, okroglo 6,5 odst. v Severni in Latinski Ameriki, ostailih 4 do 5 odst. pa v Evropi in Oceandji. Azdja je torej po številu ljudi, starih 15 let in več, ki ne znajo brati in pisati, na prvem mestu. Odstotek nepismenih v popuilaciji odraslih prebivalcev pa je najvišjd v AftDu. To nam bo vetrjetno laže razumljivo, če upoštevamo, da se je ta kontineint naokaisneije osvobodil kolonializma in da je kolonializem še danes prisoten v tem delu sveta.
Iz tega vidimo, da so besede iz deklaTacije o cttovekovih pravicah za skoraj polo-vico odraslega prebivalstva še vedno samo lepe besede, čeprav je od izglasovanja te deklaracije v OZN preteklo že nad 16 let. Kljub temu pa ne moremo trditi, da so ti členi v njej brez pomena. Imaijo namreč precejšnjo vlogo pri osveščanju Ijudi, ki potem lahko postanejo nosilci napoiov za uresmičevanje samdh postavk iz omenjeoe deMaracije.
Pavle Celik (Dalje prihodnjič)
>uousque tandem, Franco?
Iz Spanije, dežele, kjer je XX. stoletje pričujoče le v zaporih, med ilegalnimi de-lavskimi in študentskimi skupinami ter zapLenjeni literaturi, so prišle »nove« novice: po umoru člana CK KP španije Juliana Grimoja pripravljajo podoben proces, ki temelji na isti dbtozbi, proti Justu Lopez de la Fuenteju, gradbenem delavcu, komandirju brigade na madridski fronti (1936 — 39) in članu KP Spanije.
Medtem poiekajo v Madridu, Oviedu, Salamaicu in Sevilli množične študentske demonstracije skupno s številnimi profe-sorji madridskih fakultet, ki podpirajo sahteve študentov za amnestijo vseh za-prtih študentov in profesorjev, odstranitev policijskih enot z univerze ter priznanje osnovnih političnih svoboščin.
Obeh dogodkov ni mogoče gledati izo-lirano od odpora proti fašističnemu re žimu generalisimusa Franca, ki pooseblja privingirane tcaste: ojictrsko, katoliško cerfcev, jaSlstično organizacljo »Falanga« in sistem korporativne državne ureditve. Med Francovimi nasprotniki niso več sa-mo delavci in študentje, temveč tudi tisti, ki so ga še včeraj močno podpirali: kato-liške in buržuazne opozicijske skupine.    '
Vsak dan postaja jasneje, da so tla pod nogami Franca vedno manj stabilna. Po izbruhu prve močnejše stavke delavcev v poietju 1956. leta oeiezimo tudi začetek r&zpadanja korporativne sindikalne orga-nlzacije. Po tej stavki je prišlo do veriine reakcije, odpora: leta 1958 študentske de-monstracije, nadalje demonstracije in po-litične akcije nekaterih buržoaznih opo-zicijskih strank.
Vsi ti aogodki so vpLivaii, da se je Franco odločil (prisiljen) za določene for-malne, ne pa tudi vpebinske spremembe. Najprej je »spustil« v vlado predstavnike katoiiške organizacije »Opus Dei«. Vsa »revoludonarnost« te organizacije je bila v tem, da si je prizadevala »modernizirati« državno ekonomsko politiko s krepitvijo tehnokratskih tendenc in z nasprotovanjem strufcturi »Faiange«. veitko ekonomsko spodbudo je dobil Franco s sprejemom v organizacijo za evropsko eknomsko sode-lovanje (OEEC). Vključitev v to organiza-
cljo predstavlja sprecifičho obeležje v razpaaanju fran/cizma tn njegovo trans-jormacijo v neofašizem, ki pomeni končno jazo iiKviaacije fašističnega fenomena. Sprejem v OEEC je namreč zahteval kompromis med fašistično etatističnim in uoeraino i<~nim gospoaarsicim mehaniz-mom.
Med tako imenovane »Francove refor-me« sodijo »spremembe« v delovnih odno-sih, ki pa niso nič drugega kot rezultat uspešnega množičnega štrajka asturskih rudarjev (1962) in akcij opozicije. Na vsa-kih 6 predstavnikov kapitala v upravnih organih je doslej prišel po 1 delavec. »Tak« delavec je moral biti seveda »vdan« in »zaželen« od uprave; torej ni šlo za kontrolo, temveč za korupcijo delavcev!
Kaj lahko rečemo za obdobje, potem ko sta generala Franco in Sanhurho (s po-močjo nacistične Nemčije in fašistične Italije!) premagala Natodno fronto (re-publikanci, socialisti in komunisti)? Za dbdobje, ki ga Franco imenuje »25 let mi-ru«?! To je obdobje krutega in nečloveške-ga maščevanja, procesov, umorov, pre-ganjanja in zaporov! Odpravljene so vse demokratične svoboščine, ki jih zagotavlja še klasična buržuazna demokracija. Paro-la uradne ideologije je »ena država — en vodfa«, zakonodajna, izvršna in sodna oblast pod kontrolo enega človeka — Franca.
Druga plat -je ekonomska. Temelj eko-nomske politike so blokirane mezde. JDe-lovna sila je tako poceni, da se podjetjem ne zdi vredno nabavljati strojev. Proizvod-ni aparat je popolnoma zastarel, produk-tivnost pa zelo nlzka. Pet bank, ki so tvorbe fašistične diktature, kontrolira po-lovico akcijskega kapitala v španiji. Med zahodnoevropskimi dršavami ima španija nnjmanjši dohodek na prebivalca — 285 dolarjev. Realna vrednost zunajije trgovine iz leta 1959 je bila manjša v primerjavi z vrednostjo zunanje trgovine pred štiri-deseiimi leti!
Vsa ta nasprotja dobivajo širši in odpr-tejši značaj. Močna eksploatacija delav-skega razreda, porast revščine kmečkega prebivalstva in politika državne akumular
cija v korist velikega kapitala vse bolj razjedajo fašistično korporativno-birokrat-sko strukturo. Borba delavskega razreda, ki je prvi povedel boj za povečanje mezd in pravico do stavke, dobiva politični zna-čaj; spreminja se v borbo zoper diktaturo. Vsemu temu se pridružuje še nasprotje med cerkvijo in diktaturo.
Demokratične sile človeštva, ki so en-krat že občutile fašizem na svoji koži, te dni znova opozarjajo svetovno javnost na dogajanja v Španiji. Opozarjajo na tiste sile, ki so omogočile, da je Spanija dobila svoje mesto v strategiji Severno atlant-skega pakta (NATO). Zdtužene države Amerike so se npr. v obdobju hladne vojne (1953) sporazumele, da se na špan-skem ozemlju zgradijo tri letalske vojne
baze in ena vojna pomorska z naftovodi in skladišči za orošje. S sporazumom je Spanija dobila od ZDA velike vsote dolar-jev in se vključila v sistem ameriške vo;-ne in ekonomske pomoči. Zadnji čas pa Franco razmišlja celo o priključitvi k Evropski gospodarski skupnosti (EGS), kar bi omogočilo povezavo španskega ka-pitala z mednarodnim (predvsem ameri-škim in francosko-nemškim).
Santiago Ccarillo, generalni sekretar KP Spanije, je v »Pravdi« upravičeno za-pisal, da imajo španski narod, antifašisti in komunistična partija &e preveč mučeni-kov in žrtev! čas je že, da špansko Ijud-stvo po 26. letih Francove diktature stopi v XX. stoletje. Quousque tandem, Franco? Rudi Rizman
Dileme o športu
Sport je kakor življenje, teče svojo pot in ima določena pravila: malo je lo-vorjevih vencev, mnogo več pa je preten-dentov za naslove zmagovalcev.
Zaslužne in znane junake športnih aren smo vedno pripravljeni nagraditi, jim aplavdirati... Zelo redko pa se zgo-di, da se spomnimo tudi tistih, ki niso prodrli v sam vrh športnih dosežkov. Če bi bili malo bolj pozorni do njih, bi se lahko prepričali, da so mnogi izmed njih žrtve napačne športne politike, ki je pri-vedla do tega, da delimo športe na tiste, ki se »izplačajo« in tiste, ki se ne »iz-plačajo«. Tudi sam pojem vrhunskega športa je postal zelo relativen, pa tako v večini primerov ne zavisi od tega, ali se govori o resničnem športniku vrhunskih kvalitet, temveč od tega, ali se določen športnik v trenutni situaciji ukvarja s športom, ki je »koristen«, ali pa ni.
Kako naj si drugače razlagamo pri-mere, ko na primer celo judo-ekipa Mari-bora, ki nastopa v prvi zvezni ligi, treni-ra na lastne stroške, medtem ko potuje-jo na tekmovanja na stroške trenerja. V tako težkih pogojih delajo športniki, ki se ukvarjajo z nerentabilnimi športnimi pa-nogami, takšna pa je na žalost večina športnih disciplin, saj se lahko o tem ze-lo hitro prepričamo. Navedli smo samo drastični primer, vendar ne delajo v bi-stveno boljših pogojih niti smučarji, atle-ti, rokoborci in še vrsta drugih športnikov.
Menimo, da je vsaka beseda o tem, da je treba odpreti vrsto športnih dvo-ran, igrišč, mladini odveč, če navedemo podatke, po  katerih je regrutna komisija
ene izmed občin nedavno proglasila 45 od-stotkov mladincev nesposobnih za služenje vojaškega roka. Toda na žalosl se že dol-go postavlja vprašanje športnih igrišč, te-lovadnic, v katerih bi vadili ti mladinci in dekleta, študentje in srednješolci, ki dnevno preživijo 6 do 10 ur v svojih učil-nicah, v knjižnicah in menzah. Tudi v urah zabave in razvedrila so najpogosteje vezani na stole in zaprte prostore, pa naj-si bodo to kino dvorane, gledališča, kavar-ne ali celo gostilne.
Tistih nekaj telovadnic, ki jih imamo, je neprestano nabito polnih mladine, ki kljub neprimernim pogojem čuti in ve, da jim bo le redna telesna rekreacija zago-tovila nemoten psihosomatski razvoj. Se-veda ni treba posebej opozarjati, da v ta-kih pogojih nihče ne postavlja vprašanj higienskih pogojev in čistoče teh prosto-rov.
Težko delo atletov Maribora je sicer pohvalno, toda entuziazem nekaterih spo-sobnih moramo izkoristiti na dmgačen način. Minili so časi, ko so športniki potovali na tekmovanja s konzervami in torbami na svoje stroške. Tega danes nih-če ne more več zagovarjati, čeprav je bi-la včasih povsem običajna stvar. To bi morala biti že davna preteklost in del zgodovine športnikov — vendar je žal še vedno praksa, seveda posledica mačehov-skega odnosa do nekaterih športov in športnikov. Ne moremo in ne stnemo mir-no mimo dejstva, da povprečen nogometaš zasluži z eno samo dobljeno tekmo več kakor pa morda judoist ekipe, ki tekmu-je celo v prvi zvezni ligi, v času svojega
Občni zbor planinskega društva
12. III. bo ob 19 h v prostorih Agro-nomske fakultete XVI. redni občni zbor Akademskega planinskega društva. Dobrih petnajst let je že, odkar je bil jeseni leta 1949 postavljen temelj tedanjemu Planin-skemu društvu Univerze. Mnogo se je od tedaj spremenilo, eno pa je še ostalo — društvo še nadalje združuje mladino, ki se navdušuje za izlete v gore.
Malo nas je v društvu, komaj 689 — ve-liko premalo za množico študentov in srednješolcev, ki se šolajo v Ljubljani. Res jih je nekaj tudi po drugih planin-skih društvih, toda veliko jih ni včlanje-nih še nikjer in njim velja naše vabilo — pridite vsaj enkrat na naš izlet in vzlju-bili boste gore in našo družbo.
Na letošnjem občnem zboru se ima-mo veliko pogovoriti. Spoznali smo, da je gospodarska dejavnost (upravljanje ko-če v Tamarju) povsem ohromila delo društva, zato bomo predlagali, da z njo prenehamo in se raje ponovno oprimemo izletov, predavanj in drugih oblik planin-ske vzgoje. Letošnji štirje izleti so poka-zali, da je zanje veliko zanimanje. Začeli pa smo še z novo obliko dela — štirinajst-
TRIBUNA STRAN 10
dnevnimi slikovnimi pregledi. Organizi-ra jih (ob petkih) akademski planinski foto-kino klub in združujejo pregled naj-bolj uspelih fotografij in diapozitvvov na-ših članov, pa tudi gostov.
Med poročili, ki bodo na občnem zbo-ru najbolj zanimivi, bo vsekakor alpini-stično. Akademski alpinistični odsek je namreč v preteklem letu dosegel nekaj iz-rednih uspehov. Njegovi člani so se udele-žili vseh treh jugoslovanskih odprav: Cordillero Real, na Kavkaz in Spitzberge, obiskali pa so še gore Argentine, Francije in Italije, pa tudi doma niso počivali! Opra-vili so nekaj najtežjih vzponov, poleti in pozimi pa so opravili gelo nekaj prvenst-venih vzponov. Poročilo bo spremljano z diapozitivi, kar je novost in bo primer-no poživilo drugače morda malo suhopar-no naštevanje.
K diskusiji, ki bo sledila poročilom, pa vabimo vse. Na ta način nam boste naj-lažje dali sugestije za nove oblike dela, povedali kaj ni bilo pravilno in česa si že-lite. Občni zbor ni, in ne sme biti, le či-tanje poročil in sestanek najbolj aktivnih članov, temveč naj postane izmenjava mnenj planincev in neplanincev, profesor-jev in mladinskih funkcionarjev, vseh, ki so zainteresirani za pravilen in zdrav raz-voj današnje mladine.
Franci Saveuc
celotnega tekmovalnega staža. Ni to edi-ni in osamljeni primer, na žalost jih je mnogo. Govorimo sicer, da bomo tudi s tem napravili konec, vendar se mi zdi, da se vse bolj vrtimo v začaranem krogu. Poleg Ljubljane in Maribora je tudi Celje »prišlo do spoznanja«, da je pametno imeti klub, ki dvakrat na mesec zabava 2000 gledalcev, vzdržuje pa ga na račun vseli ostalih športov in še kulturnih in-stitucij vsa celjska komuna. No, in tudi to ne bo dovolj! Ceprav smo pred dvema letoma sklenili, da plačujemo le nogome-taše zveznega razreda, so pred dnevi sprejeli sklep, da se izredni konferenci No-gometne zveze Jugoslavije predlaga, da bo-do v prihodnje tudi nižjerazredni klubi lahko plačevali svoje igralce. Menim, da je odveč vsak podrobnejši komentar.
Sedaj v času, ko delamo bilance in ocenjujemo rezultate, ki smo jih dosegli na različnih športnih področjih, moramo razpravljati o takšnih in podobnih poja-vih, da pravilno ocenimo nekatere stvari, da pravilno vrednotimo posamezne pano-ge in probleme. Mogoče bomo na osnovi vseh teh analiz prišli do spoznanja, da vsi ti problemi niso samo problemi športa, temveč problemi našega celotnega družbe-nega dogajanja. Morda bi le bil čas, da si zastavimo jasnejše, pravilnejše in real-nejše koncepte za nadaljnji razvoj našega vrhunskega in množičnega športa.
Srečko Rutar
M MEDICINI NE POČIVAJO
Študentsko športno društvo na medi-cinski faknlteti je po krajšem odmoru v ča-su zimskih počitnic zopet pričelo z delom. 2e prejšnji teden se je zopet redno pri-čela obvezna in fakultativna vadba. šte-vilen obisk je dokaz, da so bili študent-je osvežitve kljub smučanju že kar po-trebni. Društvo se lahko kot edino na ljubljanski univerzi pohvali, da ima po dve uri na teden za študente in dve uri za študentke plavanje v bazenu VŠTK. Vse stroške plača društvo samo, prednost pa imajo študenti in študentke, ki se redno u ležujejo vadbe.
Ker smučarska sezona še ni popolno-ma končana, je glavna pozornost name-njena prvenstvu fakultete v smučanju in pripravam za prvenstvo univerze. Pr-venstvo fakultete bo te dni na Španovem vrhu pri Jesenicah za moške in ženske, tek-movali pa bodo v veleslalomu. čepi-av je prijav že precej, bo drušvo le uspelo zago-toviti sredstva za prevoz z vlakom in žični-co   za   vse   tekmovalce    in    tekmovalke.
V   moški   konkurenci   je   favorit   Boštjan Bebler,     pri   ženskah     pa   Majda     Ma-rinko, ki pa bo imela v Alenki Ledinek ne-varno  nasprotnico.  Najboljši  bodo nasto-pili na prvenstvu Ijubljanske univerze, kjer bosta med glavnimi favoriti ravno obe žen-ski   tekmovalki,  saj  že  nekaj  let nimata prave konkurence, zato pa bo toliko bolj zanimiva  njuna  borba  z  odličnimi  Nem-kami in Avstrijkami.
Društvo je uredilo tudi svojo kadrovsko evidenco in članom podelilo nove izkaz-nice, tako da je sedaj v njem včlanjenih približno 140 študentov in študentk
PLENUM
SPECIALIZIRANIH ORGAMZACIJ
Predsedstvo univerzitetnega odbora Zveze štu-dentov je sklenilo v letošnjem letu posvetiti mno-go vec pozornosti kakor kdajkoli prej delu spe-cializiranih organizacij kot so: ŠOLT, taborniki, ZSOTK,   planincd,   Počitniška   zveza   in   Ankaran.
V  ta iKtrnen  so  ustanovili komisijo za  specializi-rane organizacije pri UO, katere glavna naloga je, da vzpostavi  dejavnost  te vrste na  vseh  fakulte-tah,   isaj   je   znano,   da   imajo   posebno   planinci, taborniki   in   deloma  tudi  ŠOLT   organizirano   to dejavnost  samo  na  nivoju univerze.  V  času,  ko se v celotnem našem družbenem dogajanju orien-tiraino na decentralizacijo  na osnovne  enote, bo treba posvetiti  ravno  prenosu Nte dejavnosti spe-ciaJiziranih   organizacij   na   fakultete   veliko   po-zornost. Dolgo časa smo bili priča izgovorom, češ da   organizacije   te   vrste   na   fakultetah   nimajo svojega enakovrednega mesta,  zato je prav  letos UO  sklenil  posvetiti  kar največ pozornosti borbi za   enakopravni   status   specializiraruh    organiza-cij  v  celotni  politiki  Zveze  študentov.   Komisija je že sestavila konkreten program dela,  katerega osnovno   načeto   je   ravno   borba   za  enakovredne pozicije  ostalim   dejavnostim  Zveze   študentov   in prenos dejavnosti na fakultete.
Druga povsem nova stvar pa bi bili prvi po-skusi integracije predvsem organizacij, ki se ukvarjajo z rekreacijo (Počitniška zveza, planinci, taborniki, športniki), saj prevladuje mnenje, da bi bili nspehi ene močne organizacije mnogo večji. S tem bi preprečili drobenje že tako malih sredstev, ki sc trošijo dvakrat za en namen. Vse rfnipaj bi bili prvi poskusi integracije vseh organizacij, ki se ukvarjajo z mladinskim turiz-mom, ker bo do tega v našem družbenem razvoju prav gotovu prišlo tudi na republiškem in zvez-nem nivoju. Rezultat dejavnosti v tej smeri bi bil, d_a bi obstojale na fakultetah dve dejavnosti: organizacija, ki bi se ukvarjala z rekTeacijo in dejavnost, ki bi se ukvarjala s tehnično vzgojo študentov, saj je ena od poglavitnih nalog te ko-misije, da vzpostavi komisije za tehnično vzgojo študentov po fakultetab. Da pa bi bilo delo čim uspešnejše, pripravlja komisija skupaj s pred-sedstvom UO v drugi polovici meseca marca poseben plenum, ki bo posvečen izključno stanju, problemom in nadaljnji prespektivi teh organi-zacij. V ta namen je komisija že pripravila teze, po katerih bo sostavila referat, ki bo izhadiščna točka za nadaljnjo razpravo o delu teh orga-abacij.                                                     SS.
IV. konferenca USOFKJ
Pred dnevi je bila v Beogradu V. kon-ferenca Univerzitetne zveze organizacij za telesno kulturo Jugoslavije.
V  poročilu o delu USOFKJ beremo, da se v Beogradu bore tako s finančnimi pro-blemi kot s pomanjkanjem objektov in da je zato delo študentske športne organiza-cije slabo. Sam predstavnik te organizaci-je je na konferenci izjavil, da imajo do-bre pogoje, verjetno še boljše kot vsi osta-li univerzitetni špotni centri v Jugoslaviji-Vendar dejavnosti ni. Zakaj? Tudi mi se sprašujemo, kaj je privedlo do tega, da je športno udejstvovanje kolegov iz Beogra-da na tem, da končajo s svojim delom.
- V poročilu prav tako beremo, da so že na skoraj vseh fakultetah v Jugoslaviji ustanovljena študentska športna društva. Kolega iz Sarajeva pa je govoril o tem, kako skušajo na fakultetah osnovati šele komisije za šport.
Ko na konferenci paudarjamo, da smo ena najboljših članic mednarodne študeiit-ske športne zveze, moramo pač paziti, da znotraj naše organizacije ne bo prihajalo do takih protislovij. Take dezinformacije močno zmanjšujejo resnost dela USOFKJ.
Z ag r eb š ki deleg at je poročal o njihovi univerziadi (zimska je odpadla za-radi pomanjkanja snegaj, o pouku telesne vzgoje v prvih letnikih na nekaterih fakultetah in da jim je uspelo vključiti že precej učiteljskega osebja v športno živ-Ijenje študentov.
Na Reki je 25 odstotkov študentov vključenih v študentska športna društva. Plavanje je edini množični šport (dobili so nov bazen). Tudi sami vedo, da morajo okrepiti tudi druge športne panoge.
K ole g e iz S kop j a moramo razu-meti. Sami so rekli: »Polni smo progra-mov in želja.«
Z a S ar aj e v č an e lahko rečemo, da prav dobro napredujejo. Univerzitetni cen-ter za telesno kulturo so priključili vi-soki šoli za telesno vzgojo. če je to do bro ali ne, bomo še videli. Pri nas ver-jetno ne bi bilo.
V  S plitu  se poraja novo študentsko športno življenje.
K olegi iz Nove ga Sada zaslu-žijo vsekakor največje priznanje in pohva-lo. Dosegli so takšen napredek v športni organizaciji študentov, da jim lahko samo zavidamo.
I z Titograda nismo slišali glasu, kot da črna gora ne bi bila ena izmed republik SFRJ. Menim, da bi USOFKJ lah-ko kaj^ukrenil.
Če primerjamo sedaj še delo naše Zš OTK Ijubljanske univerze, ugolovimo, ne da bi se hvalili, da smo v primerjavi z ostalimi univerzitetnimi ceniri za telesno kulturo pred njimi; tako v uvajanju ob-vezne telesne vzgoje na posameznih fakul-tetah, kot tudi na področju osnovanj športnih društev na fakultetah in v med-fakultetnih liga tekmovanjih.
Naj zaključim s sklepi, ki jih je spre-jela skupščina:
1.   čeprav  mora biti uvajanje  obvezne telesne   vzgoje   na   fak'ultetah   še   naprej skrb Univerze, mora biti USOFKJ še na-prej iniciator glede reševanja tega vpraša-nja tako pri organih Univerze kot pri or-ganih izven nje!
2.   Univerzitetna organizacija za telesno kulturo poudarja, da je potrebno čimprej graditi  skupaj s  fakultetami  športne ob-jekte!
3.  USOFKJ   mora   še   nadalje   temeljiti na formiranju komisij za telesno kulturo ali krepitvi športnih društev na fakultetah.
4.   Okrepiti se   rriora  sodelovanje  med USOFKJ in posameznimi centri za telesno kulturo!
5.  USOFKJ mora v bodoče organizirati čim    več    meduniverzitetnih    tekmovanj. Pri tem se ne sme pojaviti vprašanje, ali gre za vrhunski ali množični šport!
F. Koglot
OBVESTILO
Univerzitetni odbor Zveze študentov prireja v petek, 13. marca 1965 ob 20.30 v Študentskem naselju razpravo v okviru »Čas  in  svet«:  je univerza  lahko  boljša?
Vabljeni Beno Zupančič, Tušek, prof. ing. Albert Struna, Adamič, Grgič, Bračič iz Maribora, prof. ing. Marko Bulc, Prelog Ervin, vsi dekani, direktorji in rektorji visokih in višjih šol in vsi, ki so v zadnjem času sodelovali z publiciranimi razprava-mi o univerzitetnih problemih.
Akademsko planinsko društvo prireja 14. III. 1965 smučarski izlet na Vogel. Štu-dente-sraučarje in ljubitelje planin vabi-mo, da se nam pridružijo. Odhod iz Ljub-ljane je ob 7.30 uri z avtobusom izpred Kompasa, povratek ob 6. uri zvečer. Cena izleta, vključno z žičnico, 1200 dinarjev. Prijave v pisarni društva do 10. III. 1965.
PREPOVEDANA PISMA
Dragi oče Satir'
Jaz, samozvani, samoustoličeni plod tvoje krvi, ti sporočam, da sem odkril tvoje skrivališče, kamor si nekoč pobeg-nil pred zlobnimi Ijudmi, in ti bom red-no pisal, kako vsestransko zanimiv je svet, po katerem premikam svoje ogrod-je. Morda bom kdaj sklatil tudi kakšno motno zvezdo z neba, a zameriti ne smeš, kajti prirojen mi je tudi nagon samoohra-nitve. Razumel boš, da je v zvezi s tem nagonom slepomišljenje ob določenih tre-nutkih naravnost halevredna lastnost.
Opisal ti bom svoj bojeviti narod in mimogrede ti priporočam, da si prebe-reš roman Pod svobodnim soncem in-po-tem na podlagi mojih podatkov presodiš, kako resnično raoj Ijubljeni narod razvija svoje bojevite in korenjaške tradicije. Medsebojno klanje utrjuje rmšice in krepi duha, tako da v vrhunske športne rezultate mojega naroda sploh ne moreš dvomiti.
Oprosti, da sem ti v enem hipu na-metal vse v en koš, skušaj razumeti, da me včasih primejo politični popadki in se mi je že obetala sijajna karierd. tedaj pa
sem nenadoma postal načelen in sijaj-na prihodnost je splavala po Ljubljanici. Da ne bo nesporazuma: to je reka, ki te-če skozi Ljubljano, čeprav nima z mestom nobene neposredne zveze. Kvečjemu odna-ša kosti, pravkar prinešene iz mesnice, in številne pljunke, ki so namenjeni dostoj-nim Ijudem, pa slučajno padejo vanjo. Tako moraš priznati, da opravlja neke vr-ste družbeno pomembno vlogo in je za-radi tega ni mogoče izsušiti.
Dovoli, da ti zaželim vesele božične praznike in srečno novo leto, z majhno zamudo sicer, pa je zdaj to pri nas v na-vadi. Ah, joj, začel bom verovati v bo-ga, kajti zmeraj sem se pokoraval mne-nju večine (to mi je tudi ohranilo koli-kor toliko celo kožo). Fregledoval sem no-voletno pošto in razmerje med božičnimi razglednicami in novoletnimi čestitkami je TRI PROTl ENA, oziroma tri mili-jone petsto triindvajset proti en milijon dvesto petnajst pošiljk. Iz tega lahko skle-paš, da se moj bojeviti narod zelo hitro osvobaja religioznih spon in se vsestransko intelektualno osvešča. Toda jaz se bom po svoji stari navadi osvestil šele potem, ko  se hodo osvestili  vsi ostali.   »Ziher  je
ziher« je rekla nuna in tako dalje. Seveda, če mi blagorodni bog pokloni službico za kinkajočo mizico z 80 »džoki«, se bom v njegovo škodo osvestil tudi prej. Obleka dela človeka, denar pa krinke. Tega sicer uradno ne bi upal povedati.
Pri nas je bilo nedavno vse po božji vo-Iji in v milosti božji. Ob nedeljah in ve-čerih sem skozi ledene rože na oknu ob-čudoval moč narave, ki je Ijudi spremi-njala v dvogrbe kamele. črne procesije so romale proti cerkvi, druga za drugo, zakaj bil je božič. Hodil sem po ulicah in poslušal pod okni večerno Sebranje, pol-no pretresljive nostalgije. V hišah neka-teri zavednih komunistov sem videl okraše-ne smrečice že 24. decembra. Pa so rekli, da ne slavijo božička, ampak so novolet-no jelko okrasili malo prej. Zato sem po-molil tri očenaše k Ijubemu bogu in ga za-prosil, naj se že enkrat obesi na prvo vejo. Toda vrag vedi, če ne bi Ijudje potem trdili, da jih je hotel s svojo smrtjo že dru-gič    odrešiti. Zato naj ostane pri starem.
Dragi moj, zdaj pa moram končati, kaj-ti zgodila se je strašna nesreča. Na križi-šču pred Namo se je zaletel vame oster zagovornik »konstruktivne« družbene kri-tike in me do nezavesti povozil. Njegovo levo načelo mi je zavozilo naravnost čez glavo, desnega sicer nima, ker so mu ga ukradli, vendar me je domala zmaličil. Prihodnjič.. Pozdrave, tvoj sin
S AT IR
TRIJE AKTUALM AFORIZMI
Klin se s klinom izbija, mit pa z mitom.
Nekateri prispevajo k problema-tiki tako, da delajo probleme.
Slovenci se lahko mirno otrese-mo kompleksa majhnosti, kajti tudi v tnajhnih razmerah zrastejo veliki idioti.
Peter Baloh
ŽENSKE
Družbeni položaj žensk je vodo-raven.
Rodimo se svobodni, umremo poročeni.
Ženske so obešalniki za naše sanje.
Ženske so kot abstraktna slika: dajejo možnost mnogoštevilnih aso-ciacij.
Peter Baloh
OBDRAVSKA UGANKA
Kaj je to: prva stran preplankana, druga stran preplankana, tretja stran frazerska, lokalna stran sestankarska in upokojenska, kultuma stran osebna izpoved enega avtorja, športna stran (pardon, dve strani) osnovnošolska, zad-nja stran preplankana?
Odgovor: mariborski »Večer«.                                                               \
SLAVOSPEV ZENSKI
Jaz, poročena stara bajta, poročen s staro bajto ženskega spola, stanujoč v Študentskem naselju, z razmeroma viso-kim standardom (v petem nadsttopju), ho-čem poveličati bitje, ki se imenuje moja žena, in ga posplošiti, abstrahirati na skupni imenovalec pojma ženska. Kon-kretno: hočem napisati odo, objaviti jo 8. marca. A spoštovani bralci moškega spola naj me ne linčajo zaradi tega, ker bom to storil iz globoko opravičljivega raz-loga: kakor hitro bo bitje, imenovano moja žena, zagledalo na dan osmega mar-ca v pričujočem listu Tribuni dva stolpca, njej na čast posvečena, tako hitro tni ne bo treba pomivati posode, kajti bo zelo navdušena nad mano, iz tega razloga pa ji tudi ne bo treba kupiti darila, ker sem tso  štipendijo  zapil  za   pusta  (pardon).
trehajam h konkretnemu namenu: vse
študente bi rad naučil, da bi znali spo-štovati žensko na način, ki je izredno glo-bok in čustven. Predvsem: ne razumem, zakaj se študent takoj, ko postane bruc, ne poroči. Ce bi se poročil, bi imel nasled-nje ugodnosti: iskati bi moral stanovanje in na ta način bi ga morda tudi našel, ne bi mu bilo treba ob večerih prezebati po gostilnah In razpravljati o zadnjih notra-nje političnih dogodkih, ampak bi notra-njo politiko zožil na tri kvadratne metre in ne bi le razpravljal o njej, ampak bi v njej tudi aktivno sodeloval — bitje, ime-novano ženska, zna torej mladeniško na-ivnost in prepotenstnost in kritizersko ihto spreobrniti v druge sfere, v sfere dmžbeno družinskega osveščanja.
Na lastnem primeru naj dokažem, da je žen^ka vsega občudovanja vredno bitje. Moški se nikoli ne bo spomnil, da rabi
KAJ SE JE PRiPETILO NEKEMU SATIRIKU
Sodnik: Obsojeni ste.
Obtoženec: Zakaj?
Sodnik: Zato, ker ste obsojeni.
1 \     *~
vsak teden novo obleko in nikoli ne bo šel na ženino fakulteto spraševat, če je že prišla štipendija zanjo in če je ni že slu-čajno dvignila — kaj takega je zmožno samo bitje, imenovano ženska. ženska ima veličastno, kraljevsko duševnost, pred katero ti kolena klonejo kar sama od sebe. Prav tako ne bo moški nikoli ho-dil študirat k svojemu prijatelju — kakor to dela ženska, da se potem pri tej prija-teljici sreča z njenim prijateljem, ki ima fiat 1300 in se vsi peljejo na izlet — in po-tem mož tiste ženske štopa na cesti, pa žena pravi prijatelju svoje prijateljice, ki ima in trenutno šofira fiat 1300: »Ne ustavi, dragi, to je moj mož.« Tega je res-nično zmožna samo ženska, kajti ona je emocionalno globoko razvita in že ve, ka-ko je treba urejati družinsko življenje. In kako je treba poiskati nove fonde za na-bavljanje prepotrebne garderobe.
Zenska je prvič lepa (in to si hoče ve-nomer dokazovati z novimi občudovalci) drugič je pametna, zato pravilno usmerja obe štipendiji, tako da ostane tvoja za sta-novanje, hrano in obleke, medtem ko svo-jo porabi za razno. Tretjič je ženska ra-
zumevajoče bitje — če te slučajno napa-de gripa, je tako uvidevna, da te ne moti pri počivanju, ampak je ves dan ni. Ce-trtič je zmeraj razpoložena za vsako vrste telovadbo, ki ti znatno okrepi trebušne mi-šice in utrdi tvoje prepričanje, da je njena materinska nežnost podobna lovcu, ki včasih spusti z verige lovskega psa, da mu prinese divjačino za posladek. Kadar oma-ga, kadar ga preveč izčrpa, si bo kot in-teligentno bitje poiskala drugega.
Zato kličem ob današnjem slovesnem dnevu: »Naj živi bitje, imenovano žen-ska, naj živi zakon, naj živi honorar,, ki ga bom dobil za ta sestavek in ga bom lahko (pardon) zapil.« Iskreno vas pozdrav-lja trikratni absolvent
Dr. Božida^ Krucifiks
MALI OGLASI
Prodamo birokrate ia anarbiste. V po> štev pridejo devize. Samo resne ponudbe na upravo lista pod »Rešitev gospodarske krize«.
Kupim volčjaka s štirimi nogami, enim repom in ostrimi zobmi, skratka: navadne-ga volčjaka, pogoj je le ta, da bo žrl cene. In da se jih ne bo preobjedel. Ponudbe pod »Gospodinja«.
Službo išče satirik brez priporočil. Po-nudbe pod »Stokrat odbit«.
Otroški voziček in dudo kupimo po zmernih cenah. Pismene ponudbe pod »Sa-moupravljavci«
Izg^ibU sem samega sebe. Kdor me naj-de, me lahko obdrži kot nagrado.
Gerlinski Valdek
TRIBUNA STRAN 11
STllDENTSKI SERVIS ZA HONORARNE ZAPOSLITVE
Ena iznied najbolj zaposienlh ln študcntoiu oajpotrebnejših je delovna skupina na Poljaitsfci 6, študentski servis. Dosedanjo ozko izdajalnico denarja (zamreženo okno in ncprimerne prosto-re za čakanje (hladen in neurejen hodnik), so pred kratkim zamenjali šthje »šalterji«, kjer poteka izdajanje denarja hitreje. Študentom jc s tem prihranjen čas, saj oi vee potrebno ne-skončno čakanje, ki se je včasih še končalo z odgovorom blagajnika, da denarja podjetje, in-štitut ali piivatnik še niso nakazali.
Niso pa nastale spretnembe samo v menjavi uradnih prostorov, pač pa se je spremenilo tudi delo  in  poslovanje  ŠS.
Spremembe so nastale predvsem na dveh pod-ročjlh:
1.  spremembe v pomenskem smislu, ki so po-membne za  vse  honoramo  zaposlene  študente  in
2.  spremembe   v   skladu   kratkoročnih   posojil. »Najvažncjše  spremembe  v   poslovanju  ŠS?« »Upravni  odbor je  na  podlagi  temeljitih  ana-
liz odločil, da se vsem redno zaposlenim študen tom na raznih inštitutih, šolah itd. omogoči re-gistracija vet- kot 400.000 din na podlagi prošnje in potrdila, da je stalno zaposlen in da bi bi) v obratnem primeru (če bi bila vsota samo 400.000 din op. p.) oškodovan in prizadet. Raz-logi za to so naslednji: tla imajo takšni študent-je družine in so njihovi izdatki znatno večji itd.«
»Zakaj je za vse ostale študente meja pri 400.000 din?«
»Ne smemo omogočiti, da bi študcnte poteg-nila »denaromanija«, kjer ~1>i se »gnali«, da bi čimveč zaslužili, ob tem pa bi trpel njihov štu-dij. JVIi jini samo omogočaino izboljšanjc njiho-vcga materiabiega stanja, to pa se ob sedanji gornji meji (400.000 din op. p.) da izvajatir Sa-mo majhen izračun: deset mesecev je študent v Ljubljani Če doseže gornjo mejo 400.000 din, po-meni to. da inia na mesec 40.000 din zaslužka. To pa je ob izračunu izdatkov za današnjc po-trebe normalnega študentskega življenja v Ljub-Ijani (28.000 din op. p.) dovolj, kcr moramo ra-čunati še s tem, da je pri nekaterih zaslužek manjši,  da  so  ponekod   »suha«  obdobja  itd.«
»In   lestvica   obdavčitve   za   posamezne   vsotc?«
»Do 100.000 din je 50 °/o, za vsakib nadaljnili novih 100.0C0 din pa se obdavčitev poveča za 5"/b-Tisti študentje, katerim nov odlok ŠS omogoča letno vsoto od 400.000 do 60U.000 din. bodo pla-čali 25 "M daika. Ta lestvica ni bila sestavljena ad hoc. ampak na odlagi analize študcntskih ho-nararnih zaposlitev v lanskem štiulijskem letu.«
Mnogi študentje se pji svojem honorarnem delu  poslužu.icjo  produkcijskih  sredstev, da  lažje
proizvajajv serijske lzdelke (nalepke, razglednice, robce, souvenirje itd.). Ker pa je v Uradnem li-stu določeno, da se študentje labko zaposlujejo, ne smejo pa pri svojem delu uporabljati produk-cijskih sredstev, ki jim omogočajo hitro in se-rijsko izdelavo izdelkov in s tem večji zaslužek in konkurenco na tržišču, je ŠS zavzel naslednji sklep:
»Šludentje izdelovaci  blaga  za prodajo.
Sklep 18. a. Studentom, za katerih izdelke je jasno, da so izdelani brez uporabe strojev, se dovoli  registriranje  preko  servisa.
b)  V dvomljivih primerih izdelkov se omogoči registracija  računov  preko  servisa  na osnovi  ko-misijskega ogleda, ki ga mora plačati interesent.
c)  V primerih,  ko  gre za izdelke, pri  katerih se   nujno  uporablja  stroj,  se  registriranje   preko servisa ne dovoli.
Seveda pa se študentje lahko poslužujejo ti-stib produkcijskih sredstev, za katere bo ugo-tovljeno, da so jib saml napravili kot pripomo-ček pri hitrejši, lažji in kvalitetnejši izdelavi iz-delkov. Tu so izvzeti stroji, ki bi jih študent uporabJjal v očetovi obrtni delavnici, pri raznib prijateljih itd. in se okoriščal s tako izdelanimi produkti  preko  šS.
Zelo primerna oblika za »bitro in trenutno« pomoč študentom je kratkoročno posojilo, kate-rega lahko študentje dvignejo v višini do 20.000 din (s prošnjo in ustreznimi potrdili — po po-trebi — tudi več). Vrnitveni rok je šest mese-cev brez obresti, zamudnina pa 5 % od poso.jcne vsote za vsak nadaljnji zamujend  mesec.
Posebno problem zan^udnine _je postavil ŠS v končljiv položaj, kajti nerračanje denarja v do-ločenem roku, ima za posledico blokiranje samo-pomoči. Vprašcvanje za dodeljevanje te vrste po-moči je med študenti zelo vcliko. sredstev pa zaradi ncrednega vračanja ni.
»Kakšno   rešitev   ste   predvideli?«
»Edina rešitev za ŠS, da dobimo še kdaj po-sojeni denai nazaj in ga posodimo kot pomoč "drugim študentom je v tem, da si bomo poma-gali s tožbo na sodišču. Zakaj? Ker se kljub ne-katerini opominotn študcntom in njihoviin po-rokom stanje ni izboljšalo. Posojenega imaino trenutno okrog 4 miljone dinarjev. Dolžniki bi se morali zavedati predvsem dveh stvari: da smo jim pomagali iz nastalili težav, da pa zaradi nji-hove malornarnosti in ncresnosti pri vračanju denarja in zaradi naše prazne blagajne ŠS ne tnore sedaj pomagati tudi ostalim Studentom iz prav tako težkih situacij, v katerih so bili tndi naši dolžniki.«
Tone   Vrabl
POVEČANA AKTIVNOST TABORMKOV
Taborniški Kiub Ivan Rob si je letos zadal nalogo, da pritegne v svoje vrste čimveč študentov, ker se zaveda, da je priroda v zadnjih letih p.ri nas zmerom bolj v nevarnosti. Zato bodo v letošnjem letu glavno pozornost posvetili vzgoji mla-dih ljubiteljev gora s tem, da bodo orga-nizirali tečaj za gorske stražarje, ker se že
pojavlja nevarnost, da bodo nekatere naj-lepše vrste gorskega cvetja izginile v že razmeroma kratkem času, posebno ^.-ob velikem razmahu komunikacij v gorskem svetu.
Prvi tečaj se. bo začei že    16. marca v sobi 77 ob 19 h na univerzi.
sn
IZREDNI ŠTUDENTJE
]Vlnogo Ijudi stremi za čim višjo šolsko izobrazbo, za tako, ki jo bodo lahko do-kazali s spričevali, izkazi, diplomami in (včasih) tudi z višjimi zaslužki ob koncu meseca,
Boj na tem bojnem polju je težak, marsikdo omaga tik pred zmago, kljub temule pogovoru ob konceu šolskega leta; temelu pogovoru  ob koncu šolskega leta;
»Imaš pogoje?«
»Zabrisal me je — pa ravno zanj sem se najbolj pripravljal!«
»In sedaj — vojska, a?«
»Si nor, v službo in izredno naprej«.
No, pa smo pri izrednem študentu. Saj se pravzaprav ne razlikuje mnogo od red-nega, pa vendar .. .
Pozanimal sem se, kako je z izrednimi študenti na ljubljanski univerzi. Povsod, kjer sem prosil za podatke, so mi lepo »postregli«, skoraj preveč. Založili so me z njimi, da bi jih lahko imel za več re-portaž in ne samo za eno.
Pričel bom s statistiko — saj vem, da so suhi podatki težko »prebavljivi«, ven-dar bomo z njimi dobili vpogled vpisa iz-rednih študentov po posameznih fakulte-tah:
filozofska 171 pravna 304 ekonomska 159 naravoslovje in tehnologija   45 elektrotehniška •— strojništvo 164 arhitektura, gradbeništvo, geodezija 40 MEDICINSKA77 biotehniška 42
Vseh izrednih ,študentov na ljubljan-ski univerzi je 1002.
Če pogledamo gornje podatke vidimo, da je največ izrednih študentov vpisanih na fakultete družbenih ved, za njimi pa precej zaostajajo fakultete tehničnih in medicinske-biojoških ved.
V   šolskem   letu   1963/64   so   se   izretl-ni študentje vpisovali takole: družbene vede: 429 tehnične vede: 258 medicinsko-biološke vede: 23 izrednih študentov ali 60,4 odstotka izrednih študentov ali 36,3 odstotka izr. štud. ali 3,3 odstotka
Ti podatki pričajo, da se število iz-rednih študentov iz leta v leto veča, veča pa se tudi število rednih, tako da se de-lež izrednih študentov proti rednim ved-. no   bolj   manjša.   V  šolskem  letu   1963/64
je bilo rednih študentov 86,3 odstotka, iz-rednih pa 13,7 odstotka.
Na Univerzi so mi povedali, da traja študij pri izrednih študentih sorazmerno dalj časa kot pri rednih. Na elektro, strojništvu, montanistiki, gradbeništvu in geodeziji je program enega rednega se-mestra podaljšan na eno študijsko leto za izredne študente
Kako pa je z diplomanti pri izrednih študentih?
V letu 1964 je diplomiralo 51 izred-nih. študentov, vsi na fakultetah za družbe-bene vede. Njihov študij je trajal pov-prečno šest let, pri diplomantih, ki pa so diplomirali do leta 1963, je trajal štu-dij 6,9 let. Na ostalih fakultetah ni v letu 1964 diplomiral nihče, iz česar lahko sklepamo, da je študij na tehničnih in medicinsko-bioloških vedah precej težji, bolj zahteven in zaradi tega seveda daljši.
Ko sem se zanimal za pomoč, ki jo nudi Univerza oziroma posamezne fakul-tete izrednim študentom', so mi povedali naslednje:
Posamezne fakultete prirejajo za iz-redne študente posebej organizirane vaje in predvajanja v popoldanskem času, Ta predavanja potekajo po rednih učnih programih, obiskujejo^ pa jih tudi redni študentje. Poleg tega prirejajo fakultete posebej organiziran občasni ppuk v obli-ki seminarjev in tečajev, ki trajajo od 10 do 20 dni. Na teh tečajih, oziroma seminarjih, predelajo izredni študentje vso učno snov, ali pa samo najtežja poglavja. Zelo uspela oblika za pomoč izrednim študentom pri študiju so tudi učni centri na sedežu fakultet ali izven njih. Tako ima fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo svoj učni cen-ter v Ljubljani, fakulteta za strojništvo pa ima kar pet učnih centrov: na sedežu fakultete, v tovarni Litostroj, v kranjski tovami Iskra, pri Tomosu v Kopru in v strojni tovarni v Trbovljah. V zadnjem času je večina študijskih centrov za izred-ne študente prenehala s svojim delom, kaj-ti srečali so se z mnogimi finančnimi te~ žavami, ki jih niso mogli prebroditi. Ostal je le še študijski center pravne fakultete v Mariboru, ki pa je tudi edini popolno-ma uspel, saj je bil uspeh izrednih štu-dentov iz tega centra stoodstoten. Fakul-tete pa poleg teh oblik pomoči pomagajo izrednim študentom še na rane druge na-čine. Dajejo jim navodila, nasvete, prire-jajo razne konsultacije ter jim nudijo po-trebno literaturo. Na nekaterih fakulte-tah so pričele z delom tudi   komisije   za
izredne študente, pravna fakulteta pa iz-daja za izredne študente poseben Vestnik, v katerem jih seznanja z vsemi tekočimi problemi.
Znano je, da so z izrednim študijem po-vezani večji stroški šolanja kot pri rednih študentih. Te stroške krijejo v večini pri-merov gospodarske organizacije, v katerih so zaposleni ljudje, ki izredno študirajo, nekaj primerov pa je takih, ko si mora-jo izredni študentje sami plačevati šolni-no in kriti vse ostale stroške, ki jih ima-,jo s svojim šolanjem.                     /
V   izobraževalnem   centru tovarne emaj-lirane posode v Celju sem izvedel, da ima-jo 44 lzrednih študentov. V tem podjetju je kadrovsko —  izobraževalna služba  do-bro   organizirana,   saj   nosi   podjetje   vse stroške šolanja izrednih študentov, pa tudi drugače  jim zelo pomaga. Tovama emaj-lirane   posode   plačuje    izrednim   študen-tom vse stroške šolanja, nabavlja jim uč-ne   pripomočke   (skripta),   pcrteg   tega   pa dobijo  izredni  študentje   v  tem  podjetju pred  vsakim  izpitom  šest  dni  plačanega dopusta,   za   pripravljanje   diplomske   na-loge pa   trideset dni plačanega dopusta. Iz-redni   študentje   imajo   tudi  možnost,   da delajo po skrajšanem delovnem čagu.
Letni stroški za enega izrednega štu-denta znašajo 50.000 dinarjev, vendar v to vsoto niso všteti dopusti, ki jih pod-jetje v času izpitov tudi plača.
Kaj napoti človeka k nadaljnjemu, se pravi k izrednemu študiju?
V   tovarni  emajlirane  posode  zasedajo delovna mesta, za katera je potrebna višja ali visoka šolska izobrazba, ljudje, ki ta-ke izobrazbe nimajo. Take  ljudi podjetje
napoti k nadljnjemu študiju. So pa tudi taki, ki študirajo dalje iz osebnega entu-ziazma — želijo več znanja, višje pre-jemke . . .
V tem podjetju težijo za tem, da bi položaj izrednih študentov kar se da iz-boljšali. Hočejo jim postaviti rok, v kate-rem bi imeli popolnoma prosto, da bi se lahko posvetili študiju prav tako kot red-ni študentje. Povedali so mi tudi, da omogočijo nadaljnji študij vsakemu, ki se za to odloči, ker se zavedajo, da je to v korist samemu podjetju, prav tako pa tudi posameznikom.
Pogovarjal sem se tudi s samimi iz-rednimi študenti in jim postavil nekaj vprašanj: Kdaj lahko študirajo? Ali do-bijo ob opravljanju lzpitov dopust? Ali dobijo za svoj študij v podjetju kako na-grado? Kako je z dohodki, če so v pod-jetju odsotni zaradi študija in kako mi-slijo, ali bi se lahko njihov položaj iz-boljšal?
Odgovori so bili naslednji:
Izredni študentje študirajo po oprav-ljeni službi, če pa so na takem delovnem mestu včasih tudi med delovnim časom (seveda ilegalno). Največjo ugodnost ima-ljanju za izpite dopust — plačan ali ne-plačan. izredni študentje so mi potožili, da je študij naporen, naporen.
Za uspeh pri študiju podjetja navadno ne dajejo posebnih nagrad. So pa tudi iz-jeme, ko izredni študentje dobijo za dobre uspehe povišane prejemke oziroma podporo, ki jo dobivajo za svoj študij.
Ce ima podjetje dobro organizirano kadrovsko — izpbraževalno službo, oziro-ma če podjetje napoti k izrednemu štu-diju, potem krije vse stroške študija pod-jetje samo, je pa še nekaj primerov, ko se morajo izredni študentje vzdrževati sami. To je predvsem takrat, ko se človek sam odloči za nadaljnji študij. Izredni študentje pravijo, da bi se lahko njihov položaj izboljšal, če bi fakultete prirejale razne tečaje, na katerih bi v skrajšani objt liki ponovili vso učno snov, pravijo pa tudi, naj bi se položaj izrednih študen-tov v vseh gospodarskih organizacijah ize-načil — tista podjetja, ki izrednim štu-dentom ne nudijo nekaterih ugodnosti naj bi to pričela delati.
Kljub temu da izrednim študentom ni treba obiskovati predavanj, »loviti« pod-pisov in jim trepetati za pogoje, je tre-ba priznati, da je izreden študij težak, tež-ji od rednega. Tudi ob vsem tem bo že-lja po študiju še vedno prevladovala v ljudeh in študentov bo vedno več — tudi izrednih ...
Vladimir Vidmar
Iribuna
Tribuna — list slovenskih študentov — Izdaja univerzitetni odbor ZŠJ — Ureja uredniški odbor — Glavnl uredniik; Ivo Vajgl — Odgovorni urednik Tine Hribar — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 30-123. — Tekoči račun 600-14*608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov in fotografij ne vračamo  —  Tiska časopisno podjetje »Delo«  Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovint