FRANCE BEVK UBLJANA _izdalainzalozila; SOOOO^CORISKAMATICA i(g/g)VCORia i 'i IZDALA IN ZALOŽILA S PRILOGAMA: ZABAVNA KNJIŽICA IN SIRAHOVE BUKVE »GORIŠKA MATICA« V GORICI. UREDIL DR. A. PAVLICA. RISBE IZDE* LAL A. BUCIK. TISKALA NARODNA : : TISKARNA V GORICI 1922. : : Navadno leto 1923 ima 365 dni, med temi 52 nedelj in 10 praznikov ter se začne s pondeljkom in konča s pondeljkom. Začetek leta 1923. Občno in državno leto se začne novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne 1. adventno nedeljo, 2. decembra. Godovinsko števito. Zlato število . Epakta ali . . kazalo meseca Solnčni krog. . XIII 28 Rimsko število Nedeljska črka Letni vladar: 6 . G Saturn. Letni Pomlad se začne 21. marca ob 4h pop. Poletje se začne 22. junija ob lih dopoldne časi. Jesen se začne 24. septembra ob 3h zjutraj. Zima se začne 22. decembra ob 10 h zvečer. Binkoštna nedelja 20. maja. Sv. Trojica 27. maja. Sv. Rešnje Telo 31. maja. Srce Jezusovo 8. jun. Rožnega venca 7. okt. 1. adventna nedelja 2. decembra. Premakljivi prazniki Septuagesima 28. januarja. Pepelnica 14. februarja Marije Dev. 7 žalostij 23. marca. Velika noč 1. aprila. Križev teden 7. 8. in in 9. maja. Vnebohod Kristusov 10. maja. Od Božiča do pepelnice je 7 tednov in 1 dan. VREMENSKI KLJUČ, s katerim lahko vsakdo sam vreme za celo leto izvč naprej, ako le ve, kdaj se mesec izpremeni, to je: ob kateri uri nastopi prvi krajec 3, ščip zadnji krajec © in mlaj — Ta vremenski ključ je napravil veleučeni slavni zvezdoslovec F. W, Her-šelj, in dunajska kmetijska družba ga e spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa: Kvaterni in drugi posti. I. kvatre, spomladanske ali postne 21., 23., 24. febr. II. kvatre, letne ali bink. 23., 25., 26. maja. III. „ jesenske 19., 21. in 22. septembra. IV. „ pozimske ali adventne 19., 21. in 22. decembra. Kvaterni in drugi posti so s križcem (f) zazn. Znamenja za krajce meseca. Mlaj.....© Ščip ali polni mesec® Prvi krajec . . Q) Zadnji krajec . . © Mrki solnca in meseca leta 1923. S o 1 n c e mrkne letos dvakrat popolnoma, toda obakrat pri nas nevidno. Prvi obročkasti mrk solnca bo dne 17. marca od 1 Oh 50 min. dopoldne do 4h 39 min. popoldne in bo viden od južne Amerike preko Atlantskega oceana v južni Afriki. Drugi mrk solnca bo dne 10. septembra in bo viden v severni Aziji preko Velikega oceana in severne Amerike. Prvi delni mrk meseca (0.38 premera) bo dne 3. marca od 2h 13 min. zjutraj do 6h 50 minut zjutraj, pri nas viden. Drugi tudi le delni mrk bo dne 26. avgusta, viden od Amerike preko Tihega oceana, Avstralije in vzhodne Azije, pri nas neviden. ako se mesec izpremeni: bo vreme po izpremenu meseca : ako se mesec izpremeni: bo vreme po izpremenu meseca: POLETI, t. j. od 15. apr. do 16. oktobra POZIMI. t. j. od 17. oktobra do 14. aprila . POLETI, t- J- od 15. apr. do 16. oktobra POZIMI, t. j. od 17. oktobra do 14. aprila od 6. do 10. do- poludne od 10. do 12. o- poludne od 12. op. do 2. pop. od 2. do 4. pop. od 4. do 6. pop. od 6. do 10. zvečer, izpremenljivo, veliko dežja, veliko dežja, izpremenljivo, izpremen., raje lepo, lepo pri severnem ali severozahod- dež. pri zah., sneg pri vzhod, vetru, mrzlo z močnim vetrom, dež in sneg, izpremen., raje lepo, izpremen., raje lepo, jasno in mrzlo pri severcuahodnem od 10.do 12. ponoči od 12. pon. do 2. zjutr., od 2. do 4. zjutr. od 4. do 6. zjutr, nem vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru, lepo, lepo, mrzlo, večkrat dež, dež vetru, dež ali sneg pri južnem ali jugozahodnem vetru, jasno in mrzlo, jasno, hud mraz, razen če piha južni veter, sneg in vihar, sneg in vihar OPOMBA — Ta ključ si prav lahko nakratko takole zapomniš: Vreme je tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči so izpremeni meseca; in tem boli gotovo slabo vreme, čim bliže poldnevu so izpremeni meseca. Zatorej se računa približno dve uri pred polnočjo in 2 uri po polnoči za znamenje lepega vremena; dve uri predpoldnem in dve uri popoludne pa za znamenje obilnih padavin. Druge ure ne kažejo tako gotovo vremena, temveč se nagiblje bolj k jasnemu ali bolj k slabemu vremenu, kolikor bolj se bližajo izpremeni ali polnoči ali poldnevu. V teh srednjih urah odločujejo vreme bolj drugi vzroki. Dnevi 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Noto leto. Obrez. Gospod. Ime Jezusovo. Makarij, opat. Genovefa, dev.; Anter, papež @ Tit, škof; Izabela, kraljica. Telesfor, p. muč.; Simeon Stolpnik. Sv. Trije kralji. Razgl. G. 1 Dvanajstletni Jezus v templju. Luk. 2, 42—52. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1 po razgl. Gosp. Valentin, šk.; Severin, opat; Bogoljub, muč. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel L, papež; Agato, papež. Higin, pap. muč.; Božidar, opat. Arkadij, mučenec; Ernest, škof. Veronika, dev.; Bogomir. 2 O ženitnini v Kani galilejski. Jan. 2, 1—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2 po razgl. Gosp. Hilarij, šk. Pavel, pušč.; Maver, op.; Rom. Marcel, papež; Ticijan, škof. Anton, puščavnik; Sulpicij, škof.® Sv. Petra stol v Rimu; Priska, d. m. Kanut, kralj; Marij in Marta, m. Fabijan in Boštjan, mučenca. Jezus ozdravi gobavca. Mat. 8, 1—13. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. po razgl. Gosp. Neža, dev. m. Vincencij, muč.; Anastazij, muč. Zaroka Marije Dev.; Emerencijana. Timotej, Škof; Babila, mučenica. Izpreobrnitev Pavla, ap.; Amand.Q) Polikarp, škof; Pavla, vdova. Janez Zlatoust, cerkveni učenik. O delavcih v vinogradu. Mat. 20, 1—16. Nedelja Pondeljek Torek Sreda 1. predpepeln. Julijan, škof. Frančišek Sal., šk.; Konštant., m. Martina, devica; Janez, škof. Peter Nol., spozn.; Marcela, vdova. Zapisnik. Drugi godovi. 3. Salvator. — 7. Lucijan, muč.; Krišpin, šk. — 14. Feliks iz Nole, sp. —16. Honorat, šk.; Priscila, dev. m. —20. Majnrad, opat. — 28. Marjeta, devica. Izpremeni meseca. @ Ščip 3. ob 3h 33 min. zjutraj. C Zadnji kr. 10. ob eni 55 m. zj. 9 Mlaj 17. ob 3h 41 min. zj. 3) Prvi kr. 25. ob 4h 59 min. zj. Tlebesno znamenje. Solnce stopi dne 23. ob 9. zjutraj v znamenje vodnarja Dan zraste za 1 uro. Dan je dolg 8 ur 27 min. do 9 ur 27 minut. ■h- /A Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Četrtek Petek Sobota Ignacij, šk. m.; Brigida dev. i S večni ca. Dar. Gospod. Blaž, škof; Oskar, škof. 5 Prilika o sejavcu in semenu. Luk. 8, 4—15. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. predpepeln, Andrej Kor., šk. Agata, dev. muč.; Japonski muč. Doroteja (Rotija), dev. m.; Tit, šk. Romuald, opat; Rihard, kralj. Janez Mat., spozn.; Juven. šk. Ciril Aleks., šk; Apol. dev. muč. Šolastika, devica; Viljem, pušč. Jezus ozdravi slepca. Luk. 18, 31—43. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predp. Prik. M. D. v Lurdu, Adolf 7. Ustanovit, serv. Evlalija, devica. Pust. Katarina od Riči, d. t Pepelnica. Valentin (Zdravko.), m. Favstin in Jovita, mučenca. @ f Julijana, dev. m.; Onesim. spoz. Donat in tov., muč.; Konštanc., d. Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4, 1—11. 18 19 20 21 22 23 24 8 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna, Simeon, šk. Julijan, sp.; Konrad; Viktor, muč. Elevterij, šk. muč ; Evharij, škof. | Kvatre. Maks., šk.; Eleonora, kr. Stol sv. Petra v Antiohiji. f Kvatre. Pet. Dam., šk; Rom., d. j Kvatre. Matija, apostol. 3 Jezus se izpremeni na gori. Mat. 17, 1—9. 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 2. postna (kvat.) Valburga. op. Marjeta Kort., spozn.; Porfirij, škof. Leander, šk.; Baldomir, šk. Roman, opat. Rajmund, spozn. Zapisnik. Drugi godovi. 4. Veronika, devica. — 6. Anasta* zija, dev. — 9. Pavlin, akvilejski patrijarh. — 11. Deziderij (Zeljko). 12. Modest, škof. — 18. Flavijan, škof. — 25. Viktorin, muč. — 27. Nestor, šk. muč. Izpremeni meseca. Ščip 1. ob 4h 53 min. popoldne © Zadnji kr. 8. ob lOh 16 m. dop. $ Mlaj 15. ob 8h 7 min. zvečer. 3 Prvi kr. 24. ob eni 6 min. zj. Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 20. ob 12 opoldne v znamenje r i b Dan zraste za 1 h 30 min. Dan je dolg 9 ur 27 min. do 10 ur 57 min. 4 5 6 7 8 9 10 10 11 12 13 14 16 16 i7 11 18 19 20 21 22 23 24 Albin, škof; Hadrijan, mučenec. | Simplicij, papež; Blaženi Karol. Kunigunda, ces.; Avsteiij, muč. © 9 Jezus izžene hudiča iz mutca. Luk. 11, 14—28. 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. postna. Kazimir, sp.; Luc. I. p. Agape s tov., muč.; Evzebij. Fridolin, op.; Viktorin; Katar. B. Sredpost. Tomaž Akv., cerkv. uč. Janez od Boga, sp.; Filemon, m. f Frančiška Rim., vdova. © 40 mučencev. Jezus nasiti 5000 mož. Jan. 6, 1—15. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. postna (sredp.) Heraklij, m. Gregor I., papež; Ttofan, opat. Rozina, vd.; Ans., sp.; Evfraz., d. Matilda, kr ; Pavlina; Evtihij, m. Longin, m.; Klement Hofbauer, sp | H i 1 a r. in Tac., m.; Herib. šk Patricij, škof; Jedert, devica Judje hočejo Jezusa kamenjati. Jan. 8, 46—59. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. postna (tiha) Ciril J., šk.; Edv. Jožef, ženin Device Marije. Feliks in tov., muč.; Evgenij, m. Benedikt, opat. Serapijon, muč. Benvenut, škof; Bazil, mučenec. f Marija 7 žalosti. Viktorijan, muč. Gabrijel, nadangel; Epigmenij, muč. 12 Jezusov prihod v Jeruzalem. Mat. 21, 1—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6.postna(cv.) Ozn. M. D. Q) Emanuel, muč.; Dizma, desni razb. Rupert, škof; Janez Dam., spozn. Janez Kap., spozn. Veliki četrtek. Ciril, škof. | Veliki pete k. Ang.F.vd.; Am.sp. Velika sobota. Gvid.,sp.Mod. šk Drugi godovi. 1. Evdoksija. — 3. Feliks; Kamila. — 7. Perpetua in Felicita. — 9. Gregor od Nise, cerkv. uč; Pacijan, šk. — 10. Kaj in Aleksander, muč. 11. Cozim, muč. Izpremeni meseca. @Ščip 3. ob 4h 24 min. zj. C Zadnji kr. 9. ob 7h 31 min. zv. ®Mlaj 17. ob eni 51 min. pop. 3) Prvi kr. 25. ob 5h 42 min. pop. Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 21. ob 4 popold. v znamenje ovna. Začetek spomla' di. Noč in dan sta enako dolga, Dan zraste za 1 uro 40 min. Dan je dolg 11 ur do 12 ur 37 min. 15 Jezus vstane od smrti. Mark. 16, 1—7. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vel. noč. Vst. G. Hugon šk. © Velik onočni pond. Franč. Pavi. Abundij, škof; Rihard, škof. Izidor, škof; Rozamila, devica. Vincencij F., spozn.; Irena, dev. Celestin, pap. Sikst, pap. Herman, spozn.; Eberliard, pušč. 14 Jezus se prikaže pri zaprtih vratih. Jan. 20, 19—31. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15 1. povelik. (bela.) Albert, šk. © Marija Kleofa; Demeter, muč. Ecehijel, prerok; Mehtilda, devica. Leon I. Vel., papež; Betina, devica. Zenon, škof, muč. Hermenegild, muč. Justin, mučenec. Jezus dobri pastir. Jan. 10, 11—16. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelik. Helena, kraljica. Turibij, šk.; Kalist, muč. © Aničet, p. m.; Rudolf, m.; Lib. sp. Varst. sv. Jožefa. Apolonij, m. Leon IX., papež ; Eina, vdova. Marcelin, šk.; Neža, dev.; Sulp. m. Anzelm, škof; Bruno spoznavavec. 16 Jezus napove svoj odhod. Jan. 16, 16—22. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja 3. povelik. Soter in Kaj, p. m. Pondeljek j Adalbert (Vojteh), škof; Viljem Tnratr ' I.. .1 i . . X_______» Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Jurij, mučenec; Fidelis, muč. 3 Mark, evangelist; Ermin, muč. Klet, papež; Marcelin, papež. Peregrin, duh.; Anastazij, p.; Cita, d. Pavel od križa; Vital, mučenec. 17 17 Jezus obljubi učencem sv. Duha. Jan. 16, 5—14. 29 Nedelja 30 Pondeljek 4. povelik. Peter, m.; Rob. op. Katarina Sij., dev.; Marijan, m. Zapisnik. Drugi godovi. 1. Teodora, m. - 2. Marija Egipt. -8. Dionizij, šk. — 12. Damijan, šk.; Ju* lijan I., pap. — 13. Ida, d. — 14. TU burcij, Val. in Maksim, m. — 15. Helena, kralj.; Anastazija, dev. Izpremeni meseca. @Ščip 1. ob 2h 10 min. popoldne. C Zadnji kr. 8 .ob 6h 23 min. zj. @Mlaj 16. ob 7h 28 min. zjutraj. 3) Prvi kr. 24. ob 6h 20 min. zj. ažčip 30. ob lOh 30 min, zvečer. Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 21. ob 2 popoldne v znamenje bika Dan zraste za 1 uro 44 min. Dan je dolg 12 ur 40 min. do 14 ur 31 minut. Dnevi Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Filip in Jakob, apostola; Žiga. Atanazij, škof; Sekund, mučenec. Najdba sv. križa; Mavra, m. Florijan (Cvetko), m.; Monika, vd. Pij V., pap.; Irenej, šk.; Angel, m. 18 Jezus govori o pričevanju sv. Duha. Jan. 15,16*27 in Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. p o vel. Jan. Evang. pred lat. vr. Stanislav, šk. muč.; Gizela, kr. | § <0 Prikazen Mihaela, nadangela. > n Gregor Nac.,šk., c. uč.; Beat,sp.J j? Kristusov vneboh. Antonin, šk. Mamert, škof; Gandolf, opat. Pankracij, muč.; Nerej, muc.__ 19 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23—30. Nedelja Pondeljek Torek ^ Sreda Četrtek Petek Sobota j 6. povelik, Servacij, šk.; Glic. d. Bonifacij, m.; Viktor in Korona, m. Zofija, mučenica; Hilarij. opat. @ Janez Nepom., muč.; Ubald, škof. Paškaf, spozn.; Maksima, devica. Feliks, sp. Venancij, m.; Erik, kr. t Celestin, papež; Ivo, spoznavav. 20 Jezus govori o sv. Duhu in o ljubezni. Jan. 14,23-31. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponaeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Bink. Prih. Sv. D. Bern., sp. Baz. Binkošt. pond. Feliks K., spozn. ielena, dev.; Julija, dev.; Emil. Kvatre. Dezid. šk.; 2) Vlar. D., pom. kr. Kvatre. Greg. VII., p. Urb. I. pap Kvatre. Filip Nerej, sp.; Elevt. m. 21 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28, 18—20. 27 28 29 30 31 Nedela Pondeljek Torek Sreda Četrtek 1. pob. Sv. Trojica. Mag. Pac., d. Avguštin, šk.; German; Viljem, op. Maksim, škof; Teodozija, muč. Ferdinand, kr.; Feliks I., pap. ® Sv. Rešnje Telo; Angela, dev. Zapisnik. Drugi godovi. 1. Jeremija, pr. — 3. Aleksander I., p.; Juvenal. — 4. Gothard, šk. — 6. Judita, m. — 13. Peter Reg. — 24. Ivana Kuza. — 27. Janez, p. m.; Beda, cerkv. uč. — 28. Emilija. Izpremeni meseca. <£ Zadnji kr. 7. ob 7h 18 min. zv. ©Mlaj 15. ob lih 38 min zvečer. 3 Prvi kr. 23. ob 3h 25 min. pop. @ Ščip 30. ob 6h 7 min. zjutraj. Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 22. ob 4 popoldne v znamenje dvojčkov Dan zraste za 11 13 min. Dan je dolg 14 ur 33 min. do 15 ur 44 minut. Dnevi 10 11 12 13 14 15 J6 "24 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Juvencij, muč.; Gracijan, muč. Marcelin, mučenet; Erazem, šk. m. 22 Prilika o veliki večerji. Luk. 14, 16—24. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobink. Klotilda, kraljica. Frančišek Kar., sp. Kvirin. Bonifacij, šk.; Valerija ; Dorotej, m. Norbert, škof. (£ Robert,op.; Sabinijan, m.; Bogom. op. Srce Jezus., Medard, šk,; Primož in Felicijan, m. 25 Prilika o izgubljeni ovci. Luk. 15, 1—10. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. pobink. Marjeta kr. Barnaba, ap.; Marcijan, mučenec. Janez Fak., spozn.; Flora, dev. Anton Padovanski, spoznavavec. Bazilij, škof. Q V i d, Modest in Krescencija, muč. Franc Regij, sp.; Beno, šk.; Jošt, op. O velikem ribjem lovu. Luk. 5, 1—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobink. Adolf, škof; Lavra, n. Feliks in Fort., muč.; Marka in Marc. Julijana Falk., dev.; Gervazij in Pr. Silverij, papež; Florentina, dev. Alojzij (Vekoslav), sp.; Alban, m.Q) Ahacij, muč. Pavlin šk. Eberhard, škof; Cenon, škof. 25 O farizejski pravičnosti. Mat. 5, 20—24. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota S. pobink. Janez Krstnik. Kres. Viljem, opat; Prosper, škof. Janez in Pavel, muč.; Rudolf, škof. Hema, vd.; Vigilij, šk.; Ladislav. Irenej, spozn. Leon II., papež. © Peter in Pavel, apostola. Spomin sv. Pavla, apostola. Zapisnik. Drugi godovi. 3. Oliva, dev. — 4. Kvirin, šk. — 6. Bertrand, škof. — 9. Pelagija, m. — 10. Mavrin, muč. — 14. Elizej, pr. — 17. Cirijaka in Muska, dev. muč. — 22. Pavlin, škof; Nicej, šk. Izpremeni meseca. C Zadnji kr. 6. ob lOh 19 m. dop. ©Mlaj 14. ob eni 42 m. pop. 3 Prvi kr. 21. ob 9h 46 min. zv. @Ščip 28. ob 2h 4 min. popoludne, Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 22. ob 11 dop. v znamenje raka. Začetek poletja. Najdaljši dan in najkrajša noč. Dan zraste do 22. za 17 m. in se zo« pet skrči do konca meseca za 3 m. Dan je dolg 15 ur 47 m. do 16 ur 1 m. D ri c v i | Godovi in nedeljski evangeliji Zapisnik. * 26 Je^ nasiti 4000 mož. Mark 8, 1—9. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. pobink, Presv. Krvi Jez. Teob. Obiskov. Mar. Dev.; Oton, škof. Helijodor, škof; Bertram, škof. Urh, škof; Berta, devica. Ciril in Metod, šk. Izaija, prerok; Dominika, mučen. (0 Vilibald, škof; Pulherija, kraljica. 27 0 lažnivih prerokih. Mat. 7, 15—21. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek , Sreda "Četrtek Petek Sobota 7. pobink. Elizabeta, kr.; Kilijanšk. Anatolija, dev.; Veronika Jul., dev. Amalija, dev.; Felicita, dev. Pij I., papež; Peter F., spozn. Mohor in Fortunat, mučenca. Marjeta, d. m.; Anaklet, p.; Evgen. Bonaventura, šk. uč.; Just, muč. ^ 28 O krivičnem hišniku. Luk. 16, 1—9. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8, pobink. Henrik 1., cesar. Š k a p u 1. Dev. Marija Karmelska. Aleš, spoznavavec; Generoz, muč. Kamil Lel, sp.; Friderik (Miroslav). Vincencij P., spozn.; Makrina. Marjeta, d. m.; Elija, pr.; Ceslav, sp. Danijel, pr,; Olga; Praksčda, d. Q) 29 Jezus se joče nad Jeruzalemom. Luk. 19, 41—47. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobink. Marija Magd., spok. Apolinar, škof in uč.; Liborij, škof. Kristina, dev. muč.; Roman, muč. Jakob, apostol; Krištof, mučenec. Ana, mati Mar. Dev.; Valens, m. Pantaleon, muč.; Natalija, muč. (g) Inocencij, pap.; Viktor, mučenec. 30 O farizeju in cestninarju. Luk. 18, 9—14. 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek 10, pobink. Marta, dev. Abdon in Senen, muč. Julita, muč. Ignacij (Ognjeslav) Lojol., spozn. Drugi godovi. 1. Pambo, opat. — 5. Anton Zaka» rij, spozn. — 9. Gorkumski mučen« ci. — 12. Janez Kvalbert, sp. — 14. Groznata, muč. — 15. Vladimir, kralj. — 18. Simforoza s 7 sinovi. Izpremeni meseca. <£ Zadnji kr. 6. ob 2h 56 min. zj. #Mlaj 14. ob eni 45 min. zjutraj 3 Prvi kr. 21. ob 2h 32 min. zj. @ Ščip 27. ob lih 33 min. zvečer. Tlebesno znamenje. Solnce stopi dne 24. ob 9 zvečer v znamenje leva Začetek pasjih dni. Dan se skrči za 56 min. Dan je dolg 15 ur 57 m. do 15 ur 1 m. 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 33 19 20 2! 22 23 24 26 34 26 27 28 29 30 31 Vezi Petra, ap.; Makabejski bratje. Porcijunkula. Alfonz Lig., šk. uč. Najdba sv. Štefana; Lidija, vdova. Dominik, spozn.; Agabij, škof. Jezus ozdravi gluhonemega. Mark. 7, 31—37. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 11. pobink, Marija Devica snež. Gospodova izpremenitev; Sikst II., p. Kajetan, spozn.; Donat, šk. muč. Cirijak, Larg in Smaragd, mučenci. Roman, m.; Emigdij, šk.; Afra muč. Lavrencij, muč.; Hugon, škof. Tiburcij, muč.; Suzana, dev. muč. 32 O usmiljenem Samarijanu. Luk. 10, 23—-37. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 12. pobink. Klara, d.; Hilar. m. © Hipolit in Kasijan, muč.; Radegunda. | Evzebij, spozn.; Anastazija, dev. Vel. gosp. Vnebovz. M. D. Joahim, oče M. D. Rok, sp. Hijacint. Liberat, in.; Sibila, d.; Bened., op. Helena, kraljica; Agapit, muč. Jezus ozdravi deset gobavih. Luk. 17, 11—-19. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Soboia 13. pobink. Lud. Tol. šk.,Jul.m.3 Bernard, opat; Štefan, kralj. Ivana Frančiška, vdova; Adolf. Timotej, mučenec; Hipolit, škof. Filip Ben., spozn.; Bogovoljka. Jernej, apostol; Ptolomej, škof. Ludovik (Ljudevit), kr.; Patricija, d. O božji previdnosti. Mat. 6, 24—33. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 14, pobink, Cefirin 1. p. © Jožef K., sp.; Natalija; Gebhard, šk. Avguštin, škof; Hermet, mučenec. Obglavljenje Janeza Krstnika. Roza Limanska, dev.; Feliks, m. Rajmund, spozn.; Izabela, devica. £)rugi godovi. 5. Ožbot kralj. — 11. Filomena, d. muč. — 26. Samuel. Izpremeni meseca. <£ Zadnji kr. 4. ob 8h 22 min. zv. • Mlaj 12. ob I2h 17 m. opoldne. 3 1'rvi kr. 19. ob 7h 7 min. zj. @ Ščip 26. ob lih 29 m. dopoldne. Tlebesno znamenje. Solnce stopi dne 24. ob 11 ponoči v znamenje device Konec pasjih dni. Dan se skrči za 1 uro 32 minut. Dan je dolg 14 ur 57 min. do 16 ur KIMAVEC -.oliv Dnevi Godovi in_nedeljski evangeliji 1 Sobota | Egidij, opat; Verena, dev. muč. 35 Jezus obudi mladeniča v Najmu. Luk. 7, 11—16. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15* pobink, (Angelska) Štef. kr. Evfemija, Tekla, Erazma., Dor. Q Rozalija, devica; Ida, kraljica. Lavrencij Just., šk.; Viktorin, škof. Hermogen, muč.; Magnus, škof. Bronislava, nuna; Regina, dev. m. Mala gos p. Rojstvo Mar. D. 36 Jezus ozdravi vodeničnega. Luk. 14, 1—11. 9 10 11 12 13 14 11 17 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobink. Korbinijan šk. Nikolaj Toled., sp.; Pulherija, d. ® Prot in Hijacint, mučenca. Ime Marijino. Ovidon, spozn. Virgilij, m.; Amijat (Ljubivoj), šk. Po vi š. sv. križa; Notburga, d. Spomin 7. žal. M. B. Nikomed, m. O največji zapovedi. Mat. 22, 34—46. 16 Nedelja 17 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pob. (7 žal. M.) Ljudmila, vd. Lambert, šk. m.; Hildegarda, op. 3 Jožef Kupert., sp.; Tomaž Vil., šk. t K v a tre. Januarij, šk. m. Arnulf. Evstahij, mučenec; Suzana, muč. f Kvatre. Matevž, ap.; Mavra. + Kvatre. Mavricij in tov., muč. 38 Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mat. 9, 1—8. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobink. Tekla, d. m.; Lin, p. Marija Dev. reš. ujet.; Rupert, op. Kleofa, spoznavavec; Firmin, šk. (g) Justina, dev. muč.; Ciprijan, muč. Kozma in Damijan, muč.; Kaj, šk. Vencesl., kr.; Marcijal, m.; Salomon. Mihael, nadangel; Evtihij, muč. 39 Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1—14. 30 Nedelja 19. pobink. Jeronim, sp. c. uč. Zapisnik. £)rugi godovi. 2. Antonin, m. — 5. Beata, d. — 7. Gorgonij, m. — 16. Kornelij in Ci« prijan, m. — 22. Emeran, šk. — 24. Gerard, šk. m. — 30. Honorij, šk. Izpremeni meseca. C Zadnji kr. 3. ob eni 47 m. pop. O Mlaj 10. ob 9h 53 min. zvečer. 3 Prvi kr. 17. ob eni 4 min. pop. ©Sčip 25. ob 2h 16 min. zj. Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 24. ob 3. zjutraj v znamenje tehtnice . Začetek jeseni. Noč in dan enako dolga. Dan se skrči za eno uro 46 min. Dan je dolg 13 ur 25 m. do 11 ur 44 m. Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Remigij, škof; Areta, mučenica. Leodegar, škof; Teofil, spoznav. Kandid, muč.; Evald, mučenec. (£ Frančišek Seraf, sp.; Edvin, kralj. Placid in tovar., muč.; Gala vd. Bruno, spoznavavec; Fida, dev. m. Jezus ozdravi kraljičevega sina. Jan. 4, 46—53. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 20.pobink. Rožnega venca. Brigita, vdova; Simeon, spoznav. Dionizij, šk. muč.; Abraham, patr. Frančišek Borg., sp.; Gereon, m.® Nikazij, škof; Firmin, škof. Maksimilijan, šk. m.; Serafin, sp. Edvard, kralj; Koloman, muč. 41 Prilika o kraljevem računu. Mat. 18, 23—35. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21, pobink. Kalist, papež. Terezija, devica; Brunon, škof. Ga!, opat; Maksima, devica. Hedvika, kraljica; Viktor, škof. Luka, evangelist; Just, mučenec. Peter Alk., spozn.; Elbin, opat. Janez Kancijan, sp.; Felicijan, m. 42 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22, 15—21. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pob. Uršula, d. m.; Hilar. op. Kordula, dev. muč.; Marija Šaloma. Severin, šk.; Peter Pashazij, sp. Rafael, nadangel; Kristina, m. Krisant in Krišpin, m.; Bonifac, p.© Evarist, p. muč.; Luc. in Marcel. Frumencij, škof; Sabina, mučenica. 43 Jezus obudi Jajrovo hčer. Mat. 9, 18—26. 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 23. pob. Simon in Juda, ap. Narcis, šk. Hijacint, mučenec. Klavdij, mučenec; Marcel, muč. t Volfgang (Volbenk), šk. Orugi godovi. 7. Justina, devica; Marko, grof., — 14. Domicijan, šk. — 15. Avrelija, muč. — 17. Marjeta Alak. — 26. A» mand. — 31. Lucila. Izpremeni meseca. C Zadnji kr. 3. ob 6h 29 min. zj. © Mlaj 10. ob 7h 6 min. zjutraj. 3 Prvi kr. 16. ob 9h 54 min. zv. ©Ščip 25. ob eni 58 min. pop. nebesno znamenje. Solnce stopi dne 25. ob 3 zjutraj v znamenje škorpijona. Dan se skrči za 1 uro 41 min. Dan je dolg 11 ur 42 m. do 10 ur 1 m. NOVEMBER Dnevi Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji God vseh svetnikov. © Vseh vernih duš; Just, muč. Viktorin, šk. m.; Hubert, šk.; Ida, kr. 44 Jezus pomiri vihar na morju. Mat. 8, 1—13. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. Karol Boromej, šk. Caharija, oče Jan. Krst.; Vitalij, m. Lenart, opat; Sever, šk. muč. Prosdocim, škof; Engelbert, škof. Bogomir, škof; Deodat, muč. © Božidar (Theodor), m.; Orest, m. Andrej Avel, spozn.; Trifon, muč. 45 Prilika o dobrem semenu. Mat. 13, 24—30. u 12 13 14 15 16 17 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Pelek Sobota 25. pobink. Martin, škof. Martin, pap. muč.; Livin, šk. muč. Stanislav Kostka, sp., Didak, sp. Jozafat Kunč., šk. m.; Serapijon, m. Leopold, vojvoda; Jedert, devica3 Edmund, škof; Otmar, opat. Gregorij, škof; Viktorija, mučenica. 46 Prilika o gorčičnem semenu. Mat. 13, 31—35. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobink. Odon opat. Elizabeta, kr.; Poncijan, pap. muč. Feliks Val., sp.; Edmund, kralj. Darovanje Mar, Dev.; Kolumban, sp. Cecilija, dev. muč.; Maver, muč. Klemen, pap. muč.; Felicita, m. (g) Janez od križa, sp.; Hrizogon, muč. 47 O razdejanju Jeruzalema in o sodbi. Mat. 24, 15*35. 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 27. pobink. Katarina, dev. muč. Konrad, škof; Silvester, opat. Virgil, šk.; Ahacij, šk.; Valerijan, šk. jakob iz Marke; Eberhard. škof. Saturnin, mučenec; Filomen, muč. Andrej, apostol; Justina dev. Zapisnik. Drugi godovi. Modesta, devica. — 11. Mena, muč. — 25. Jucunda, m. — 18. Evgen sp. — 29. Gelazij, pap. — 30. Benja« min, muč. Izpremeni meseca. £ Zadnji kr. 1. ob 9h 49 min. zv. ©Mlaj 8. ob 4h 27 m. popoldne. 3 Prvi kr. 15. ob lOh 41 min. dop. (g)Ščip 23. ob eni 58 min. pop. Nebesno znamenje. Solnce stopi dne 24. ob 5 zjutraj v znamenje strelca. Dan se skrči za 1 uro 20 min. Dan je dolg 10 ur do 8 ur 43 min. 1 | Sobota Eligij, škof; Natalija, dev. muč. (£) 48 O poslednji sodbi. Luk. 21, 25—33. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. adventna. Bibijana m.; Pavi. Frančišek Ksav., sp.; Lucij, škof. Barbara, dev. muč.; Peter Zlat., sp. Saba, opat; Krišpin, mučenec. Miklavž (Nikolaj), šk.; Apolinar, m. Ambrozij, škof; Agaton, muč. Prečisto spočetje M. Dev.® 49 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2—10. 9 Nedelja 10 Pondeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 50 Janez Krstnik pričuje o Kristusu. Jan. 1, 19—28. 2. adventna. Peter Forezij, škof. Loretanska M. B.; Melhijad, p. m. Damaz, papež; Trazon, opat. Sinezij, m.; Epimah, m.; Maksencij. Lucija, dev. muč.; Otilija, devica, Spiridijon, škof; Nikazij, škof. Jernej, škof; Kristina, devica Q) 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna. Evzebij, šk. m.; A!b. Lazar, škof; Berta. Gracijan, škof; Vunebald, opat. f Kvatre. Nemezij, m.; Favsta. Liberat, mučenec; Peter Panizij, sp, t Kvatre. Tomaž, ap.; Glicerij. j Kvatre. Demetrij in Honorat. 51 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luk. 3, U6. 23 Nedelja 24 Pondeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota__ 52 Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda. Luk. 2, 33-40. 4. adventna. Viktorija, devica. ® t Adam in Eva; Irmina, dev. Božič. Rojstvo Gospodovo. Štefan, mučenec; Arhelaj, škof. Janez, evangelist; Fabijola, vd. Nedolžni otročiči; Kastor, m. Tomaž, šk. muč.; Trofim, muč. 30 31 Nedelja Ned. pred nov. let. David kr.© Pondeljek | Silvester, pap.; Pavlina, mučenica. Drugi godovi. 2. Kromacij, šk. — 9. Sirij, šk.; Vas lerija, dev. muč. — 10. Evlalija, muč. — 12. Agnel, sp. — 16. Adelhajd, kralj. — 22. Cenon, muč. — 23. Da« gobert, kralj. — 30. Liberij, muč. Izpremeni meseca. (JZadnji kr. 1. ob lih 9 min. dop. 9Mlaj 8. ob 2h 30 min. zjutraj. 3 Prvi kr. 15. ob 3h 38 min. z j. @Ščip 23. ob 8h 33 min. zjutraj. CZadnji kr. 30. ob lOh 7 min. zv. Nebesno znamenje. Solnce stopi 22. ob 10 zv. v zname; nje kozla. Začetek zime. Najkraj« ši dan in najdaljša noč. Dan se skrs či do 22. za 17 m. in zopet zraste do konca meseca za 3 m. KMETSKI VREMENSKI PREROK D- Bodi leto, bodi zima, ko ugiblješ časov vreme, vedi, da pravila ima, ima tudi pa izjeme. JHNUflR - PROSINEC. Če blizu polnoči so meseca spremeni, da vreme lepo bo navadno to pomeni. Se mesec pa spreminja ne daleč od poldneva, tedaj nam vreme slabo navadno razodeva. Januarja zima mila, ostra pomlad bo sledila. Tudi marec in april oster bode, prej kot mil; poletje bodoče pa silno bo vroče. Po jasni zimski noči oblačen, temen dan, po temni pa napoči, pogosto dan krasan. Z vetrom močnim od jugozahoda oznanjuje deževje priroda. Naznanja zimski glas grmenja, da zima dolgo še ne jenja. V mesecu prosincu začetek dober, dober konec, vinski sodi polni in žita bode polen lonec. 22. Če svetega Vincenca solnce jasno sveti, bo polna kašča žita, vina polno v kleti. 25. Spreobrnjenje Pavla je lep in jasen dan, pridelki bodo mnogi vinogradov, poljan. ISKRICE. (Dr. H. Z.) ISKRICE. Je na razpotjih našega življenja z napisom deska mnogotera, da prave ne zgrešiš, drži se one poti, ki kaže ti jo vera. Na stolpu uro glej, vse ure ti kaže: tužne in pa jasne, ne zabi, da te vsaka rani, da zadnja luč sveta ti ugasne. Je Peter vprašal Pavla: Kaj je brezverski modernizem? Je Pavel dal pdgovor: Ta je: narobe katekizem. »Tri hišne vogle gospodinja vzdržuje«, jednega le — mož, naj mož pa zmakne ramo svoje, vsa v kup razpade, videl boš. FEBRUAR - SVEČAN. Suhi, mrzli dnevi meseca svečana, mnogo bode vina, mnoga žitna hrana. V svečanu manje dežja kot snega — za polje in tudi za gozdove je veliko bolje. Kot vreme februarja — je tako ali tako — velikega srpana navadno je jednako. Če kos spomladi zgodaj peti jame, naj kmet orodje poljsko v roke vzame. Če gorak je mesec svečan, mraz spomladi bo povečan. Hodi mačka na solnce leč, v marcu zopet pa gre na peč. 2. Svečnica lep jasen dan, leto nam dobro bo za lan. 2. Po Svečnice so vremeni vsi dnevi pusta vre j eni. 22. Je mrzlo še ob Stolu Petra, bo mnogo še mrazu in vetra. 24. Sveti Matija led nam razbija, če pa ni ga, naredi ga. ISKRICE. Je hiša starišev otrokom šola in njih življenje učnih knjig zaklad, in kakor starši, taki so otroci, od debla daleč saj ne pade sad. V prepiru hoče stranka vsaka na vsak način imeti prav; navadno pride do pretepa in večkrat do — krvavih glav. Da tisti dolgo so živeli, to vselej bilo je priznano, ki zvečer so počivat zgodaj in zjutraj šli na delo rano. Pogosti pozni, nočni shodi, povrh večerje še obilne, H največ z mladimi mrliči polnijo grobe brezštevilne. MAREC * SUŠEČ. Marčni prah kmetu drag. Je mesec marec suh, nam jesen dade kruh. Je v marcu deževalo, v aprilu suho bilo, se bode dogodilo, da bo pridelkov malo. Meseca marca rosa jutranja binkoštno slano rada naznanja. Mesec marec če z glavo ne zmaja, z repom svojim potem še le raja. *) Nadaljevanje. Glej Koledar 1922. Meseca marca prah in suhota trtam in polju znana dobrota. Če v mesecu sušcu s strehe teče, na žitnem bo polju malo sreče. Je meseca marca deževje, poleti po polju plevel je. Mokrota ob tihi nedelji nikar ni po kmetovi želji. 19. Se sveti Jožef v lepem solncu svita, bo mnogo vina, mnogo tudi žita. 25. Če dne Marije zjutraj nebo ie polno zvezd, da leto bode dobro, tedaj si kmet je svest. ISKRICE. Veliko dražje od zlata nam zaklad telesnega je zdravlja, zlato kako se čuva skrbno, lehko pa zdravje se zapravlja. Časti, kot na primer denarja, na posodo ne moreš vzeti, za to blago ti je potrebno le tebi samemu skrbeti. Spoštuj nad vse ti starše svoje, _ boš dclfio živel in Bogu boš drag, če jih potisneš ti do praga, otroci tvoji tebe pa črez prag. Kmet spoznd se — po živini, kakor oče — taki sini, kakor mati — take hčere, večkrat slabše — nekatere. APRIL - MflLI TRAVEN. Je v aprilu pogosto še slana, ti je trgatev na pol že končana. V tem mesecu, aprili, so stari že učili: ne spuščaj svoje krave do mlade, nežne trave. Nam jeden blagoslov gotovo dež pripelje, ga oljčne ne, nam pa Velike ga nedelje. Po gorkem dežju žetve in sadja bo obilo, pod težo se njegovo vejevje bo šibilo. Naj že ob Jurju se v setvi skrije vrana, da bo za zimo obilna žitna hrana. Sušeč kar poda nam, rad april konča nam: prezgodnji cvet in popje prerado slane rop je. Je mesec mali traven čuden gospodar: zdaj dež, zdaj sneg1), zdaj grom, zdaj pošlje nam vihar. April gorak in — majnik hladen, a rožnik moker — in oblačen, ne bode kmet ne — vina žejen in tudi kruha — ne bo lačen. 2. Jc Rozamunda vetrovna bila, tedaj pa mila 29. nam bo Sibila. 25. Kolikor pred Markom so žabe regalc, toliko po Marku pa bodo molčale. ISKRICE. Ko se narašča ti družina, ne zabi: vsak je tvoj otrok; ne sili z doma jih po svetu, češ: zdaj skrbi naj zi-.nje Bog. Le jeden naj doma ostane, kot dedič vsega premoženja, vsi drugi pa tam v svetu vso naj grenkost okušajo življenja! Mu premoženja vsega ne izročaj, dokler ti solnca sveti luč, ob koncu reci svojega življenja: »Ti meni luč, jaz tebi ključ.« Ne glej na druge in na njih napade, češ: v naših krajih take ni navade. Ko bo gerje ti kdaj in boš v nezgodi se kesal boš in rekel: prav mi bodi. MHJ - VELIKI TRAVEN. So majnikove slane od vseh najbolj škodljive: vinograde končajo in travnike in njive. V velikem travnu nekoliko neurja, to kmetovalca prav vselej ne razburja. Veliki traven hladen in če od j t ga vleče, ti bodo polni sodi in polne žitne vreče. Zgodnje grmenje dobro znamenje; če bo kdaj potreba, ne bo radi hleba. Polju je gnojenje duša in življenje, to skupaj gre oboje, kot z dušo telo tvoje. Če meseca so tega dnevi hladni, ne bodo ti otroci kruha gladni. Blatno leto leto slabo, solnčno pelje srečo s sabo. ') Leta 1919 je dne 27. aprila, na belo nedeljo, v Ljub. snežilo. »Bela« Ljub. jc obhajala ta dan dvojno belo nedeljo. Majnik hladen in suhoten, rožnik tu pa tam mokroten, žitnih vreč nam cele sklade, vinske sode polne dade. 12, 13, 14. Pankrac, Servac in Bonifac to so: »trije možje ledeni«, da burja, mraz in slana kdaj je v dnevih teh — ime pomeni. 25. Če ne dežuje dne Urbana, za trto to je sreča znana. ISKRICE. Priznana v obče je resnica, ki jo uči pregovor star: Če hočeš da te kdo sovraži, na pčsodo mu daj denar. Prijatelj v sili se pokaže, pregovor pravi to, a laže: ko sem že večkrat v sili bil, prijatelj se je takrat skril. Če pije mnogo, zlasti vina, ko žejna ni, mladina, povrh če jč, ko nima glada, navadno umre mlada. Nasvetov dobrih kdor ne čuje in opominov ne uvažuje, potem naj se nikCr ne čudi, če ne pomaga se mu tudi. JUNIJ - ROŽNIK. Kar ni še jelo rasti, pa tudi, kar ne vzpeva več, najboljše če vse skupaj povežeš v snop in vržeš v peč. V rožniku od severa če veter veje, leto se za žito med najboljše šteje. Mesec rožnik z najmanjšo vodico da sena ti za celo kopico. Je moker bil in mrzel mesec rožnik, to leto kmetovalec bo ubožnik. 8. Kakršno Metarda jc dneva vreme bilo, dvakrat dvajset dni nam bo tako vremenilo. 11. O svetem Barnabi če je veliko vode, nam ob trgatvi bo polnila vinske sode. 15. Oj sveti Vid preveč dežja nam ne daj, da po poljanah bo lepe žetve kaj! Oj sveti Vid izprosi nam tudi lepega vremena, da žaklji bodo polni rži, koruze in ječmena! 24. Dež ob dnevu svetega Ivana, za orehe huda je to slana. Dež svetega Ivana — trgatev mokra znana; neurje nam jutranje naznanja popoldanje. ISKRICE. Koder cvetke so dišeče, vselej trnje je bodeče; kjer pa trnje je bodeče redko cvetke so duhteče. Po novi noši zlasti ženske imajo takošen pohlep da 7.a njo mnoga bi prodala iz hleva zadnji — kozji rep Če imaš mnogo, dajaj mnogo, a glej, da gospodariš prav, ker po debelih sedmih pride navadno sedem suhih krav. Če imaš malo, varčen bodi in ne zametaj nič v nemar, v potrebi pride in v nesreči ti prav prihranjeni denar. ISKRICE. Se zjutraj na Boga spominjaj rano, po dnevu delaj, trudi se za hrano, zvečer na konec spomni se življenja. po noči pa naj vsaka skrb ti jenja. Po vetru vreme v obče se spoznava, po sinu oče in po mleku krava. Od dne do dne vsi molimo proseč: »se božja volja zgodi«, živimo pa tako, da nas navadno naša volja vodi. Stari človek — zreli sad: sam 7. drevesa pade rad, ali rahlo ga potresi, pa ga ni več na drevesi. V veselju in nenadni sreči nikar preveč se ne raduj, v otožnosti in dneh nesreče nikar preveč pa ne tuguj! Trpiš? Ne godi in ne toži, nositi mora vsak svoj križ, trpljenje, vedi, je brezmejno, najhuje morda ne trpiš! JULIJ - MRLI SRPAN, Nanašajo si mravlje nenavadno kup visok, bo mraz prihodnje zime tudi nenavadno strog. Čepijo pajki leno v sredini svojih mrež, da bliža se neurje, po tem prav lahko veš. So grozdi v juliju dorasli in začno že kaj zoreti, jeseni vina sladkega bo cela vrsta sodov v kleti. Meseca če tega velika je vročina, da nam zrelo sadje in dobra sladka vina. Kdor rajše zgodaj je kosil nikdar se kesal ni še, ' prepozno pa — da slamo je kosil, naj si zapiše. Ko muhe hudo pikajo, kdor časa dobro ne porabi, bo skrinja prazna in senik, naj tega nauka ne pozabi. 2. Je prišla v dežju Marija na poset, bo deževalo še celih dni deset. 8. Nam dežja ni treba o sveti Marjeti, da bode po poljih in brdih kaj žeti. 23. So pasji dnevi jasni od jutra do večera, jeseni bode žita in vina polna mera. 25. Z vremenom predpoldanskim Jakob kaže vreme predbožično, nam s popoldanskim pa naznanja, pobožično da bo slično. HUGUST - VELIKI SRPHN. Kakor prve dni avgusta se je vreme pokazalo, tako bo do konca tega meseca ostalo. V avgustu če grozdje se ni še zmehčalo, v septembru bo skoraj prav tako ostalo. V tem mesecu če cvetc osat velikocvetno, veseli up to daje nam za jesen prijetno. So gor visokih glave poleti v megli skrite, to znamenje prihodnje nam zime je srdite. Zarja rudeča jutranja slabo nam vreme naznanja. Zarja večerna rudeča lepo nam vreme obeča. 10. Svetega Lovrenca vreme lepo, jasno rado nam obeta jesen toplo, krasno. 10. Da trt in drevja sad in poljski pridelki bodo dozoreli, naj z dnevom svetega Lovrenca neurje neha po deželi. 18. Kakršno nam vreme daje Kasijan, tako bo ostalo marsikteri dan. 24. Po vremenu dneva svetega Jerneja vreme se septembra meseca nareja. ISKRICE. Mnog po letih je že star, po modrosti pa nikar, saj starost prav kot mladost prepogosto je — norost. Nikar preveč ne trudi se in muči, če se ne de, kar si želiš doseči, prihodnost te učila bo, če nisi dosegel tega, da je k tvoji sreči. SEPTEMBER = KIMHVEC. Topli, lepi dnevi jeseni — dolgo zimo rado pomeni. V tem času je za trto in tudi za semena, če kdaj pa kdaj dežuje, -le dobrega pomena. V meseca septembra jasnem obrazi rad se mesec majnik večkrat opazi. 1. Je Tilen vlažen in meglen, enaka tudi bo jesen. 8. Kakršno je vreme na Gospojnico malo, štiri cele tedne tako bo ostalo. 21. Če joka se Matej namesto da se smeje, nam v sodih kis vselej namesto vina vreje. 29. Od severa in vzhoda močan če veter piha, naznanja ostro zimo nam nadangel Miha. 29. Če tiči se selili še niso ob Miheli, ne bomo pred Božičem še mrzlih dni imeli. 29. Kolikor že pred Mihelom poljane je pokrival sneg, toliko bo po Valburgi (25. II.) odeval polje, log in breg. 29. Nadangel Mihael navadno luč prižiga, Marije oznanjenje (25. III.) se zanjo več ne briga. ISKRICE. Si hišni gospodar, ne bodi kakor lev razkačen sred družine vzgojiš si hčere za hijene, za nevarne tigre svoje sine. A tudi plaha, krotka ovca ne bodi, da te z metlo v roci pod noge in pod hišno mizo ne spravi žena in otroci. Gorje največje tu na zemlji, nesreča najgroznejša naša s tolažbo se izdatno zmanjša, če ne, vsaj lažje se prenaša. Brez težave, brez napor a dovršiš najtežje delo, če opravljaš z dobro voljo, če opravljaš je veselo. OKTOBER - VINOTOK. Lepi, vedri dnevi še vinotoka, kmalu tu je zima, so glas preroka. Ko žerjav leti na tuje, zima se žc približuje. Na jug če se selijo divje race in žerjavi, tedaj sc zima kmalu v naših pokrajinah javi. Okoli srede vinotoka, kar mnogim je že znano, nastopa skoraj leto vsako »poletje pozno« zvano. Čeprav v oktobru mnogokrat že jako mrzlo in žc led je, nastopa sredi meseca navadno »babje še poletje«. Je vinotok že oster bil, prosinec bo in svečan mil. Je gorek mesec bil oktober, v svečanu bode kožuh dober. 2. Z dreves če perje pada že dne Leodegarja, jc znamenje veselo za kmeta — gospodarja. 21. Kakor je devica Uršula pričela, slična dnevu temu bode zima cela. 31. Dne Volfganga če dežuje, leto dobro oznanjuje. ISKRICE. Če zlo protivi se, ne sili ti v zakon svojega otroka, preklinjal da ne bode tebe in dne, ko bila je poroka. Noben ne sprejme staršev v sili od treh poročenih sinov, le hči edina se jih vsmili in sprejme jih pod hišni krov. So tistih starišev otroci navadno cenjeni le malo, kateri le od njih edino dobivajo obilno hvalo. Do naroda in naše vere dolžnosti so nam mnogotere, oboje skupaj gre to dvoje, kot duša in telo gre tvoje. NOVEMBER - LISTOPHD. Če perje še novembra drži se trdno vej, prav huda zima rada bo po deželi vsej. Jc jesen gorkotna, je lepa. prijetna, navadno bogata bo žetev poletna. Grmenje pogosto listopada za leto bodoče lepa nada. Čimprej sta mraz in zima, temprej spomlad za njima. Stika kraljič sokoli hiš in poje, drugo vreme naznanja nam po svoje. So trte dozorele dobro in so čile, nam bodo k letu grozdje sladko obrodile. 1. Je Vseh svetih jasen nebni svit vinski sod do vrha bo nalit. I. Na praznik Vseh svetnikov je hud že zimski mraz, II. nam sveti Martin dade pa popoletja čas. 11. Ob dnevih svetega Martina na ogenj pazi naj družina. 30. Sneg apostola Andreja žitu slaba jc odeja. ISKRICE. Ko pride v hišo ti nevesta, je krotka, skrbna, pridna žena, a j kmalu, kmalu pa postane pogosto grozna ti hijena. Le bolj, kot jež lisico, v kot jo potiska »staro, grdo taščo«, dokler iz hiše je ne pahne, ali pa gor v razdrto kaščo. Je zakon tu na zemlji pravi raj, kjer vlada božji strah, ljubav in mir; pa tudi pravega je pekla kraj, kjer strast kraljuje, jeza, greh, prepir. Imaš, prijatelj moj, sorodnike? dobrot, če moreš le, jim sto izkazi, a jedne ne, pozabljene so vse, povrh te vsak črti še in sovraži. DECEMBER = GRUDEN. V decembru sneg in mraz, bo polen žitni klas. Mraz v adventu prvi teden, celo zimo bode reden. Jc vreme v decembru vlažno, deževno, le malo bo vina, to še bo — revno. Je nenavadni svit in žar zvezda dokaz, nastopil da povsod je pravi zimski mraz. Sneg če pada v božični noči, bodo dnevi poletni vroči. V mcsecu decembru zeleni Božič, 0 Veliki noči ledeni rožič. Božiči če imamo deževne, neprijazne, 1 žitnice i vinske kleti nam bodo prazne. Je zemlja s snegom dobro odeta, se dobro leto zdaj že obeta. Decembcr mokroten je zdravju nasproten. Če suh je bil decembra mraz, bo suha tudi nam spomlad, po suhi pa spomladi čas poletni v obče suh je rad. ISKRICE. Da si zdravja ne pokvariš in ne padeš še v bolezen, uri se v zatajevanju, bodi zmeren, bodi trezen! Otrokom blagor, trikrat blagor, kojim je mati tudi njih roditeljica; gorje pa onim, kojim je soproga očeta njih samo — rediteljica. Je grd lenuh, je grd skopuh, ki ne privošči vode niti kanca, posebno grd je oderuh, a ni ga gršega ti od pijanca. Že davno spe otroci, žena čuva, že zarja dneva svita se rumena, napit se komaj mož domov priziblje obupno pa vzdihuje uboga žena. SKLEP. Zemlje cele in neba vladar z besedo svojo vsa vremena vodi; ogenj, točo, sneg in led, vihar; le Njemu večna čast in slava bodi. (Ps.. 148.) • ■ BOŽ]E KRALJESTVO. DR. EGIDIJ. pežem, ki je edini resnico govoril. Celo Italija, ki je papeštvo pred 50 leti »uničila« in ki je papeža v londonskem paktu izključila od mi* rovnih pogodb, se je sedaj v vsej ponižnosti vrgla pred truplo papeža — tega izvržka člo* veštva, kakor so še nedavno pisali italijanski Papež Pij XI. vanske želje po staroslovenskem liturgičnem jeziku, kar bi se bilo tudi zgodilo, ko bi ne bi* lo mej Slovani toliko »malih« ljudi. Pokazalo se je znova, da je krščanska pravičnost in lju* bežen bolj narodna in narodom bolj naklo* njena ko narodi sami sebi! Zato kličemo: Slava papežu Benediktu XV.! Slava očetu vseh narodov! Slava brani* telju resnice in pravice! * =s liberalni listi. Sedaj so gospodje celega sveta spoznali, da je mir brez večnih načel pravičnosti in ljubezni, ki jih zastopa papež, ničev. Edina oblast na zemlji, ki se je v vojski pra* vilno obnašala, ki se je unala povedati mo> gočnim vladam resnico, je papeška oblast. To je tudi edina oblast, ki se je upala javno ob* soditi tiste, ki so prelivali mej istrskim ljud* stvom nedolžno kri, ki so hrvatsko in sloven* sko duhovščino preganjali in skrunili, ne da bi se bil kdo v Italiji proti temu vzdignil. E* dini papež Benedikt XV. jim je zabrusil v obraz: Sramota! To je edina res internacional* na pravična oblast, ki je vsem narodom ena* ko naklonjena, ki je hotela izpolniti tudi slo* APEŽ Benedikt XV. je umrl dne 22. ja* nuarja 1922. Doča* kal je uresničbo svo* jih besedi, ki jih je bil izrekel vsem vo* jujočim se drža* vam: Vojska je ne* potrebna, nekoristna in nezmiselna. Via* de, ki so ga mej voj* sko prezirale, so se v veliki ponižnosti in skesanosti zbrale okolu Njegovih zemskih ostankov in so hitele iz* ražat svoje globoko sožalje nad velikim pa* Umrl je Benedikt XV., toda papež t. j. oče katoliške cerkve ni umrl. Njegov nasled« nik Pij XI. že dviga glas večne resnice. Pape« ži se menjajo v sedanjih burnih časih naglo, kakor da bi božja previdnost zahtevala vedno nove, močne roke v teh prežalostnih razme« rah. Sedaj ni časa za omahovanje sv. Stolice.... sedaj potrebujemo neprestano svežih, krep« kih rok v obrambo resnice in pravice nasproti hinavskim in zločinskim vladam. Previdnost je izbrala moža, ki je se svojim štirdesetlet« nim delovanjem dokazal neomajno in neu« strašno značaj nost in gorečnost za sv. vero. Prejšnji nadškof in kardinal v Milanu Ahilej Ratti, sedanji papež Pij XI., združuje učenost in junaštvo. Zato gledajo z zaupanjem nanj vsi krščanski narodjc celega sveta. Pij XI. bodi Ahilej t. j. neustrašen junak' in vojskovodja zoper vso hudobijo, hinav|či«# no, nemoralnost, zoper brezverstvo in zoper razdivjanost! Kot zvesti katoličani hočemo Njim hoditi, Njemu pokorni biti, Njega' lju* biti, spoštovati in braniti. Prepričani smo, da je naša rešitev le v zvezi ž Njim! Sprejmi, sv. Oče, čestitke in voščila, ki Ti j jih pošilja trdo poskušano slovensko ljudstvo v Julijski Krajini! Vladaj dolgo, vladaj krep« ko in neustrašno v slavo božjo, v prospeh sv. cerkve, v zveličanje vseh narodov, a v strah brezverstvu, zločinstvu in hinavščini! Vsemo« gočni naj blagovoslovi trude sv. Stolice, da bi mogla razkolne Slovane: Ruse, Bolgare in Srbe privesti v katoliško cerkev, da bo en hlev in en pastir. — Bodi Ahilej — fides intrepida! DOBRODELNOST. SOCIALNI NAUKI ZA NAŠO DOBO. DR. EGIDIJ. eRAVIMO, da bi ob, čirtski možje morali biti le taki, ki imajo razum in voljo ko« ristiti ljudstvu. Kdor tega nima, ni za ta Toda to načelo ne velja le za občino, ampak za vso našo organizacijo. Vse nase delovanje mo« ra biti v prid bližnjemu, v prid ljudstvu. Kdor nima volje in namena koristiti ljudstvu, naj se nikar ne dotika naših organizacij. Še pred 40 leti je bilo vse naše delovanje mej ljudstvom le budilno. Budili smo narod k zavednosti. Zato smo ustanavljali Čitalnice. In narod naš se je prebudil, je vstal in kmalu stopil v mladeniško in moško dobo svojega narodnega življenja. Zgodovina slovenskega ljudstva se je naglo razvijala. Dosegli in pre« segli smo v ljudski omiki in izobrazbi druge narode, ki imajo tisočletno narodno zaveda nost za seboj. V tej dobi nam je previdnost bo« žja poslala Dr. Kreka, Dr. Gregorčiča in ne« kaj drugih mož, ki so nam ustvarili novo so« cialno organizacijo, ki naj bi dala našemu ljudstvu moč, da se vzdrži na doseženi stop« nji omike in izobrazbe. Vsa ta velika gospo« darska organizacija našega Kreka in tovari« šev je izrastla iz njihovih src, iz njihove ne« sebične ljubezni do slovenskega ljudstva. Ta« ko jo moramo razumeti. Vse naše organizacije: zadruge, posojil« niče, konsumna društva, izobraževalna dru« štva, zavodi itd. bi morali služiti velikemu na« menu, ki so ga imeli ustanovniki pred očmi. Ako temu dobrodelnemu namenu ne služijo, niso več upravičeni in je celo bolje, da jih ni« mamo. Dobrodelnost je ko vrt, ki je poln blagoslova, usmiljenje ostane na večne čase. Sirah 40, 17. ... ne krati miloščine ubožcu in nikar ne odvračaj oči od siromaka. Sirah 4, L Dobrodelnost jc v vsakem narodu nad vse potrebna. Narod, ki ne goji dobrodelno« sti1), ki ne skrbi za svoje siromake in sirote, ni vreden, da živi in da se imenuje narod. Naj pojasnim to z zgledom o družini! Kaj bi rekli o družini, o očetu in materi, ki ne skrbita za svoje otroke, ki jih zapuščata, da se začnejo že v zgodnji mladosti klatiti okrog, da strada* *) Socialisti so kaj radi zabavljali proti krščanski dobrodelnosti, češ, vsakemu naj se da, kar mu tiče, pa ne bo treba miloščine deliti. Miloščina je sramotna. No zgodovina boljševiške države jih je lahko sedaj dobro podučila. Zgodovina ne pozna naroda, v katerem bi bila miloščina tako potrebna, kot je sedaj ruski narod. Cel svet je pokonci, da se ruski milijoni stradajočih rešijo. Tako se je ta socialistični nauk slabo izkazal. Doba, ko bo miloščina nepotrebna, jc menda še silno daleč, čeprav je v teoriji mogoča. Hkrati pa se je pokazalo, da je zgrešen glavni nauk boljševiških komunistov, ki so učili, da je treba vso ka« pitalistično organizacijo produkcije do tal porušiti in novo zgraditi. Nasproti tem uče drugi in zlasti reformi« sti, da je treba Marx«a tako razumeti, da se bo sociali« stična oblika rodila iz najvišjega razvoja kapitalistične produkcije in ne iz njenih razvalin. Boljševiki se morajo sedaj sramotno vračati h kapitalističnim oblikam v pro« dukciji, katere so prej podrli, ker razvaline niso pod« laga socializmu. Omenjeni boljševiški nauk je v prvi vrsti zakrivil rusko bedo. Boljševiki so le uničevali, do« čim niso imeli nič boljšega pripravljenega. Ako se vza« me veleposestnikom zemljišče, je pač treba poskrbeti, da se na enak ali na boljši način obdela. Isto velja o tvornicah. Od samih teorij in filozofij ni mogoče živeti. Glede dobrodelnosti ne potrebujemo katoličani naukov od socialistov, ker imamo dovolj jasne besede nebeškega Učitelja, ki neskončno presegajo vse socia« listične teorije, kar priznavajo sedaj tudi nepristranski -socialisti sami. Naj navedem tu nekaj stavkov iz socia« listično«reformistične revije Critica Sociale 1922 str. 101: Da se prepreči izkoriščanje proletariata po kapitalistih, »postavlja socializem ponos proti ponosu, nasilje proti nasilju, organizacijo proti organizaciji, stvarno moč proti stvarni moči, krščanstvo pa odpira ljudem na pod« jo in trpijo mraz, da podivjujejo? Taka dru« žina ni vredna, da živi in bi bilo bolje, da je ni, kajti kolikor otrok, toliko siromakov, ki vse življenje trpe in toliko zločincev, ki se nobe« nega zločina ne ustrašijo. Taka družina, ki svojo deco zapušča, ni olikana krščanska dru« žina, ampak ciganska in divja družina. Kaj pa je narod? Narod je zjedinba so« rodnih si družin v eno telo, v eno veliko dru« žino — narodno družino. Kar velja o posa« meznih družinah, velja tudi o veliki narodni družini. Taka narodna družina ni vredna, da živi, ako ne skrbi za svoje siromake in sirote. To je ciganska družba, ne olikan in izobražen narod. lagi hebrejskih prerokb in grškega modroslovja duhovni svet resnice in dobrote, pri katerem zbledijo vse nccna« kosti in go^>odarske ter politične tekme. Krščanstvo od« vrača s svojimi nauki pozornost tlačenih in mučenih ljudi od boja za pridobitev prostosti in pospešuje delo na« silnih in zvitih izkoriščevalcev čedalje bolj. Zato je kr« ščanstvo reakcionarno in je za stopnjo niže nesle od so« cializma, ampak celo niže od demokracije ali formalne« ga ekualitarizma ali »rožne vode« meščanske revolucije. Ker pa skuša z druge strani krščanstvo odtrgati človeško srce od vprašanj, ki so zgolj materialna, ker skuša dvig« niti človeško dostojanstvo in je to višja stopnja izo« brazbe človeškega duha, prav radi tega je krščanstvo, ako ne gledamo na vsakdanje in zgodovinske pojave, bolj plemenito in večno ko socializem.« V teh besedah je neresnica združena z resnico. Res je, da ima krščanstvo nad vse plemenite nauke »hebrej« skih prerokb« in grškega modroslovja, da je stališče kr« ščanskih strank vse drugo ko socialističnih in da se krščanstvo poslužuje vse drugačnih sredstev ko socia« lizem, a krivo je povsem, ako kdo misli, da se krščan« stvo omejuje le na vzvišene nauke in da zanemarja stvarno organizacijo ljudstva proti izkoriščevalcem. Kr« ščanstvo je tudi glede stvarne organizacije bolj pleme« nito in večno od socializma. Socialisti se morajo na vsak način vrniti h krščanstvu, ako hočejo biti plemeniti in resnicoljubni. Kar ni krščansko, je le zmota. Taka družba, ki svoje otroke zapušča in zameta, se tudi ne more množiti, kajti nara* ščaj družbe je v otrocih. V taki družbi priha* ja naraščaj le iz premožnih in srečnih družin, dočim se otroci v siromašnih in nesrečnih družinah večinoma izgubljajo po tujih mestih. Jasen dokaz za to trditev smo bili skoraj do zadnjega časa primorski Slovenci, dokler se nismo zavedeli svoje nesreče in propasti, v katero smo drvili. Gorica, Trst in druga pri= morska mesta so narastla, pa s čigavo krvjo? Čigava kri teče po žilah vseh, ki so pristni Gos ričani, pristni Tržačani in pristni Primorci? To je naša kri! Preglejte volivne imenike v Gorici! Skoraj vsa imena mož, ki so stare gos riške rodovine, so slovenska imena, sami iči, čiči, skiti itd., kar priča, da so bili prvotni pre* bivalci Slovenci. V Trstu je skoraj še slabše ko v Gorici. Na tisoče je družin, ki so po krvi pristni Slovenci, po jeziku pa tujci in nasproti niki slovenskega naroda. Tako smo izgubli le= Zavod šolskih sester v Tomaju. pa primorska mesta in smo se umaknili na deželo. Kaj je bilo temu krivo? Kriva je bila vse« kako naša nezavednost, naša otroška doba, nedostaja narodnih šol v mestih, pa krivo je bilo tudi žalostno dejstvo, da nismo imeli in nimamo organizirane dobrodelnosti. V Gorici nismo imeli nobenega dobrodelnega zavoda in imamo danes šesle majhen začetek sirotišča, ki le životari, dočim so imeli Italijani že iz davnih časov v Gorici več dobro uspevajočih sirotišč. V Trstu nimamo niti enega sloven« skega sirotišča in v celem Primorju niti enega hrvatskega sirotišča, dočim jih imajo Italijani vse polno, v čemer jih treba hvaliti. V kakšni zvezi so bila sirotišča z našim narodnim propadanjem v primorskih mestih? Pred 29 leti sem bral v ital. listu Corriere di Gorizia poročilo o nekem ital. sirotišču. Poro? čevalec je po pravici poudarjal, da je to siros rotišče ponos in slava občine in velik steber italijanske kulture. Ker smo imeli po mestih le ital. sirotišča, so vanje sprejemali otroke vseh osirotelih in nesrečnih družin iz mesta in z dežele. Otroci so se kajpada v teh zavodih po« tujčevali in so bili izgubljeni za slovenski na« rod. Iz teh zavodov je drugorodni živelj dobi« val ogromnega naraščaja za rokodelski in os brtni stan v mestu. Tako se je mesto množilo s slovensko krvjo, a postajalo nam čedalje bolj tuje, čeprav so imena mestnih prebivalcev sko* raj izključno slovenska. To je velik čudež v primorski deželi, nad katerim so se čudili v Parizu delegat je celega sveta, da je namreč mesto italijansko, a vsa okolica izključno slo« venska. To je bilo mogoče le, ker smo Sloven* ci v narodnem oziru še spali, ker nismo imeli šol in ker ni bila mej nami organizirana do* brodelnost. Italijanska inteligenca je bila za* vedna, italijansko ljudstvo je bilo dobrodelno in si je o pravem času ustvarilo zavode, ki so imeli postranski uspeh, da so slovensko ljud* stvo potujčevali. Da smo v primorskih mestih Mons. Urban Golmajcr, ustanovnik zavoda šolskih sester v Tomaju. v narodnem oziru tako strašno propali, so ze= lo pripomogla sirotišča s postranskim uspe? hom. Slovenci nismo imeli v mestih sirotišč in jih še danes nimamo. Sirotišča so v resnici ponos in slava občinam in velik steber narod« ni kulturi. Mnogi otroci ubožnih beneških Slovens cev se sprejemajo v zavode italijanskih mest, kjer dobe brezplačno hrano in se hodijo učit v razne mestne delavnice rokodelstva in obrti. Ti postanejo dobri, samostojni delavci, roko* delci in obrtniki, se naselijo v mestih, kjer pomnožujejo mestni živelj, ali pa se naselijo v domači vasi, kjer pomagajo potujčevati naše ljudstvo. Tak rokodelec se ne čuti Slovenca in deluje tudi mej ljudstvom v tem zmislu. Ko bi presojali dobrodelnost le po tem postranskem uspehu ne glede na krščanske nagibe, bi jo morali nad vse priporočati in jo čvrsto gojiti. Dobrodelnost ima na vse strani veliko moč. Če hočemo, da poj de ljudstvo z nami, moramo organizirati dobrodelnost. Ljudstvo gre za tistimi, ki mu dobro delajo, ki mu dobrote delijo. Ako ljudstvo uvidi, da nimamo skrbi zanje, da naše organizacije, naše zadruge, naši konsumi, naša društva in zavodi služijo le žepom nekaterih posamezni* kov, se bo prej ali slej odvrnilo od nas. V teh okoliščinah, v katerih je sedaj Juli; ska Krajina, se sploh naš narod, naša narod* nost ne da ohraniti, ako ne organiziramo do* brodelnosti, da bomo lahko nudili ljudstvu vsaj to, kar nudijo drugi. Živimo v državi, ki je glede dobrodelnosti na prvem mestu. Tu je brez števila zavodov, ki jih je ustvarila italijanska dobrodelnost, tu je domovina sv. Frančiška, _____'' '"'V. "J Marijin dom v Trstu. sv. Alfonza, sv. Karola Boromejskega, Don Bosca itd., ki so bili poosebljena dobrodel; nost. V sedanjih okoliščinah tudi ni mogoče za dolgo in trajno dobo vzdrževati narodnega navdušenja, narodne zavesti in ljubezni do naroda, ako ne bomo skrbeli za dobrodelnost. V mislih imamo dobrodelnost v najširšem pomenu. Dobrodelnost obsega socialno, šob sko in politično pomoč. V vseh naših organi* zacijah se mora kazati caritas t. j. ljubezen do bližnjega. Le ta caritas je zmožna, da vz; drži mej nami ljubezen do domovine. Le ta* ka ljubezen do domovine je trajna in nepre; magljiva, ki jo neti dobrodelnost. Kdo naj ljubi domovino sebičnih, skopih, pijanih, po« žrešnih in brezsrčnih rojakov? Kdo naj ljubi narod nemoralnih ljudi, pijancev, skopuhov in sebičnikov? V nobenem narodu na svetu ni take ljubezni do domovine ko v italijan; skem. To treba priznati. Toda te ljubezni ni vzgojil moderni italijanski kapitalizem, am; pak italijanska katoliška dobrodelnost. V naj* novejšem času so Italijani s samo dobrodel; nost j o otvorili celo katoliško univerzo v Mi* lanu. Delavci, kmetje, služabniki in služab; niče so prispevali za vseučilišče zadnjo liro, kardinal Ferrari iz Milana je daroval svoje premoženje, grof Lombardo je dal na razpo; lago milijone. V času štirih let so nabrali o; gormnih svot in otvorili dne 8. dec. 1921 ka; toliško vseučilišče z velikim sijajem. To je požrtvovalna dobrodelnost italijanska, ki edi; na dela ta narod res velik. V tem zaslužijo Italijani, da jih Slovenci z navdušenjem po* snemamo. Italija je vsa poškropljena z do* brodelnostjo. Ognjišče te dobrodelnosti ie katoliška cerkev, je papeštvo, ki ima tu svoj večni sedež. Primimo torej za pravo orožje, aKo hočemo v ljudstvu ohraniti ljubezen do domovine za trajno dobo! Tudi ni mogoče v ljudstvu zatreti slabih nas vad in nemoralnosti, Ki so grob za narodnost, ako se hkrati ne posiužimo dobrodelnosti. Zato so se vsi sveti možje, ki so hoteli narod dvigniti iz nemoralnosti, iz strankarstva, iz sebičnosti, iz nevere, posluževali dobrodel; nosti in sicer v prvi vrsti dobrodelnosti. Naj* večji dobrotniki človeštva na pr. sv. Vincen; cij Pavelski, sv. Peter Klaver, sv. Frančišek Ksaverski, sv. Karol Boromejski, sv. Alfonz Ligvorijanski, Don Bosco itd. so največ dose; gli z dobrodelnostjo. Pritožujemo se na sploh, da je vsled voj; ske ljudstvo in zlasti nasa mladina podivjala, da ni mladini nič več svetega, da se je mej nami zajedlo divje boljševištvo in strašna nemo* ralnost. L. 1918 in 1919 je mladina.kar zdivjala po plesiščih. To je bilo v tistih prežalostnih časih najžalostnejše dejstvo! Kdo naj nam v tem pomaga? Kdo naj privede našo mladino spet na pot prave za* vednosti, omike in izobrazbe? Človeška sred; stva ne zadostujejo, le Bog, le božja sredstva zamorejo spet oplemenititi divje razmere. Mej božjimi sredstvi zavzema prvo mesto caritas t. j. ljubezen do bližnjega ali dobro; delnost. Vrzimo mej ljudstvo ogenj dobro; delnosti, ki bo požgal vse, kar je mej nami surovega, divjega, neplemenitega in slabega. Vse strankarstvo, tudi socialistične in komu; nistične zdražbe se razbijejo ob Kristusovi besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Izkušnja uči, da postane ljudstvo, ki goji dobrodelnost in ki rado pomaga siroma; kom, plemenito, dobrosrčno in polno sv. čednosti. Če se bomo potegovali za dobrodel* nost, bo izginila izmed nas tista razdivjanost, ki jo je provzročila vojska, kakor izgine mr* zel sneg, ko prisije toplo solnce. Naš narod bo na ta način postal narod vrlih mož, vrlih mladeničev, vrlih gospodinj in deklet, da bo nanj lahko vsakdo ponosom. Dobrodelnost moramo organizirati po vseh naših občinah. V Marijinem Koledarju, ki ga je izdala letos Misijonska zveza v Ljub* ljani, je v Marijinih družbah v Sloveniji žabe* leženih že 5U dobrodelnih odsekov v raznih občinah. Ta praktični način dobrodelne orga* nizacije je zelo priporočljiv. Za tak odsek je treba poskrbeti v vsaki občini. Ni potrebno, da je ta odsek nujno združen z Marijino druž* bo, toda kjer je Marijina družba, naj ta druž* ba vzame v roke dobrodelnost, ker je tej družbi najsvetejša naloga posnemati prevzvi* šeno Devico, ki je sama o sebi rekla: »Moj duh se veseli v bogu... ker njegovo usmiljenje je od roda do roda njim, ki se ga boje.... Lač* ne je z dobrim napolnil, bogate pa prazne odpustil.« Smatrajmo za svojo dolžnost, da poskr* bimo prav gotovo za tak dobrodelni odsek v vsaki občini. Kako društvo je v vsaki občini, v tem društvu naj se osnuje dobrodelni od* sek. Bodimo prepričani, da ni nobeno delo tako dobro ko to in da nobeno delo ne rodi tako vsestranskih sadov ko to. Ko osnujete v vašem društvu dobrodelni odsek in začne ta odsek delovati in pomagati v dejanju — nesle z veselicami — tedaj še*le ste na pravi poti do trajnih uspehov. To velja tudi za za« druge in posojilnice. Iz lastne izkušnje vem, kako pogrešeno je, če začnejo zadruge kupo* vati sijajne hiše in domove. S tem se zadrgne* jo za več desetletij, da ne morejo ljudstvu prav nič koristiti. Ko bi prišli odborniki naših organizacij le za en teden v sirotišče in bi sli* šali mile prošnje: tu bolne matere z več otro* ci, katerim je oče umrl, ki prosijo za sprejem v zavod in ki so tako medli, da se skozi nje vidi in da s težavo pokonci stoje, tam spet bolnega očeta, ki bi vsaj otročiče rad spravil pod streho, tam druge, ki so prisiljeni poslati otroke v tuje zavode, da se le prežive itd., bi spoznali, da je v našem času nujno potrebno, da storimo kaj uspešnega za organizacijo do* brodelnosti. Ne izgovarjajte se, da ni pripravnih oseb. Dovolj je, da ste vi tu! En sam dober mlade nič ali mož v občini jih lahko osreči na tiso če. Nič se ne zanašajte na druge! Sami osnuj te dobrodelne odseke. Tak odsek je lahko en sam mož ali mladenič, ki ima bister razum in dobro srce. Ko bo dobrodelnost po občinah organizirana in bomo dobili potrebnih sred* stev, se ne bo več ponavljala stara sramotna pesem: »Kaj ti da Slovenec?!« Kolikokrat sli* simo take besede! Če se dobro organiziramo, bo Slovenec lahko dal svojim ljudem toliko, kolikor dajejo drugi narodje svojim. Na ta način bo mej ljudstvom narastla ljubezen do domovine, do slovenske narodnosti in ni je sile, ki bi mogla uničiti narod, v katerem je dobrodelnost doma. Socialisti in komunisti nimajo toliko or--ganizacij, kolikor jih imamo mi: bralnih dru* štev, posojilnic, konsumov itd., a vendar ko* liko naberejo ti ljudje za svoje namene za čas štrajkov in drugih podjetij. Ko bi mi le polo* vico tega nabrali, bi dobro krili stroške za po* litično delo in za dobrodelnost. In oni žrtvu* jejo vse to za gmotne namene brez krščanskih nagibov. Koliko več bi morali mi storiti, ki nas gibljejo krščanski vzori. Prazna je vera, prazna torej tudi kultura vsakega posameznika brez dobrodelnosti. Sv. Pavel pravi, da prava vera je: obiskovati ubo* ge, pomagati vdovam in sirotam! To velja za vsakega posameznika, pa velja tudi za cele narode. Narod, v katerem je sama sebičnost, samo oderuštvo in bodi še tako sijajen, je brez prave vere in torej tudi brez prave kul* ture. Podoben je lepi svetilki, ki je lahko od srebra ali od zlata, pa nima olja in torej ne more svetiti. Tak narod je v temi, četudi bi bila njegova industrija, njegova kupčija in trgovina, njegove železnice, njegove tvornice, njegov svetni napredek na najvišji stopnji. Praktični sklep tega razmotrivanja bodi: Z ozirom na dejstvo, da je vsled vojske mej slovenskim ljudstvom posebno v mestih nastalo veliko siromaštvo in da se je število osirotelih otrok, ki trpe lakoto in nimajo pra* ve vzgoje, zelo pomnožilo, naj se v vsaki ob* čini, kjer imamo kako društvo, zlasti Marijino družbo, nemudoma osnuje dobrodelni odsek, ki naj skrbi, da bo vse ljudstvo po možnosti prispevalo za dobrodelne namene v domačem kraju in za dobrodelne zavode, zlasti za tiste zavode, v katerih se vzgajajo osiroteli otroci. Na razpotju križ stoji, na križu Bogzčlovek visi in iz prebodenih rok SLIKA. JOŽA LOVRENČIČ. in iz prebodenih nog in iz prebodene desne strani kaplja rdeča rešnja kri. Pod križem sipek se pne — Šipek bledo, bledo cvete ... TRI BOŽIČNE POVESTICE. ALOJZIJ REMEC. 1. BOŽJEiDETE. OŽJE dete je prišlo na svet tisti dan pred svetim veče* rom. V revni obleki nedorastlega dečka je stopalo po ulicah našega mesta in nih* če ni slutil božan* stva v njem, samo iz njegovih velikih oči je sijala nadze* meljska luč. Pred veliko kamenito palačo se je ustavil avtomobil, iz njega je stopil gospod, zavit v kožuh, z zlatimi naočniki na nosu, z rokami v toplih rokavicah. »Gospod, ali naj pridem nocoj k Vam?« ga je nagovorilo božje dete. Gospod ga je pogledal strogo skozi bru* šena stekla svojih naočnikov in stisnil torbi* co za akte nervozno pod pazduho. »Ali veš s kom govoriš?« je vprašal s hladnim glasom. »Jaz sem minister in nimam časa.« »Gospod, ali naj pridem nocoj k Vam?« ga je vprašalo vdrugič božje dete. Z gospo* dom ministrom je stopilo pod visoki portal, pred njima je sluga odprl steklena vrata in se nizko priklonil pred gospodom ministrom. »Peter, primite tega fantiča, ki se mi vsi* ljuje! To vendar ne gre!« se je jezil minister. Nenadoma se je nečesa domislil, segel v žep in vzel denarnico iz njega. S pokroviteljskim nasmehom je ponudil božjemu detetu bankovec. Dete pa denarja ni hotelo vzeti, marveč je tretjič vprašalo: »Ali naj pridem nocoj k Vam?« Gospod minister se je razjezil: »Beraška napihnjenost, še denarja noče!« Vtaknil je bankovec v denarnico in de* narnico v žep. »Ljudje imajo preveč denarja. Za blagor ljudstva se trudim in mučim in doživim kaj ta* kega! — Peter!« se je obrnil na vratarja: »Pri* mite fanta in telefonirajte na policijo, naj «a spravi domov. Če ima stariše, naj se kaznuje« jo, ker puste otroka beračiti. Če pa nima ni« kogar, naj se dečko spravi v zavod!« Odhitel je po stopnicah in mrmral sam s seboj: »Zanemarjena mladina! Čemu so po* stave? Ministru za socialno skrbstvo omenim o prvi priliki ta slučaj ...« Portir Peter pa je ostal tačas v prazni ve* in si ni vedel razlagati, kdaj in kam je izgi* nil deček, ki bi moral radi njega telefonirati na policijo. Popraskal se je pod zlatoobšito kapo in sklenil: »Nič ne bom telefoniral... Gospod mi? nister se itak ne bo spomnil... Saj ni tako ka* kor včasih!« Božje dete je tačas stopalo že daleč proč od vladnega poslopja po astaltovani ulici. Dohitelo je slokega človeka s sokoljim nosom in s trdimi potezami krog ust. Ta člo* vek je hodil počasi in se oziral na vse strani, pozdravil tega in onega sebi enakega, ki je v elegantni suKnji in v lepih čevljih z rokami v žepu hitel mimo po svojih opravilih. Božje dete je nagovorilo človeka s soko* ijim nosom: »An naj pridem nocoj k Tebi?« Človek se je zdrznil iz svojega mira, po* gledal božje dete in lokavo zasepetal: »Ali imaš valute?« Božje dete ga je vdrugič vprašalo: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« Verižnik pa je odgovoril: »Ali imaš kje kaj blaga skritega? Kdo Te je poslal k meni?« Dete je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k T ebi?« »Pojdi k vragu!« je pokazal tisti človek, ki je bil še nedavno postopač brez groša v žepu, svojo pravo naturo in pozdravil gospodično, ki je tisti hip pnsia mimo. »Servus, Mirko! Kam pa?« se mu je pri* družila tista gospodična, potegnila iz muta v glace*rokavice oblečeno roko in jo podala ve* rižniku. »Po opravkih, Helena. Obročev za avto* mobile iščem. Imenitna kupčija. Zdravko mi je obljubil celo garnituro.« Gospodična si je popravila visoki klobuk, dvignila pajčolan spred obraza, tesneje pripe* la boo okrog vratu in vtaknila roko verižniku pod pazduho. Božje dete jo je tedaj nagovorilo: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« Gospodična se je zasmejala, da jo je spremljevalec kar pogledal: »Mirko, ali si sli* šal? Imenitno!____Tak*le in me kaj takega vpraša!« »Pusti ga! Nadlegoval je že mene!« je de* jal verižnik in vlekel spremljevalko na drugo stran. »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« je vpra* šalo božje dete gospodično vdrugič. »Premajhen si, ne potrebujem Te ...« se je vedro smejala gospodična. »Lepe oči ima... Le poglej!« je še pripomnila spremljevalcu. Božje dete jo jc prašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« »Ne bo me doma. S tem gospodom bom nocoj. Adijo!« se. je smejala gospodična. »Veš, Helena, nocoj bomo imeli sijajen božični večer pri Elefantu. Naročili smo že sobo. Božično drevo, muzika, izborna večerja, šampanjec, likerji — kar Ti srce poželi. Cela družba nas bo ...« S temi besedami sta izginila oba v kavar* no na vogalu, kjer je bilo mnogo tistih, o ka* terih sta govorila. Božje dete je pa šlo dalje po ulicah. V bližini mestnega parka mu je prišla nasproti starejša dama ponosnega stasa, s prezirljivo? svet ne izpametuje, so moja vrata zaprta. Idi k tistim, ki te puste tako stradati in tako oble* čenega zmrzovati po ulicah!« Spustila je lornjeto in ponosno odšla z u* žaljenostjo padle veličine in dobrodelnosti. Božje dete je šlo dalje in prišlo na trg, kjer so se gnetli ljudje v valovečih gručah med stojnicami in kupovali za nraznike. Ob stojnici, kjer se je prodajalo meso, se je božje dete ustavilo in nagovorilo ogromne* ga človeka, ki je s sekiro v roki stal za mizo: »Ali naj pridem nocoj k Vam?« »Stran, pobalin!« je zakričal mesar. Božje dete se pa ni ustrašilo in vprašalo vdrugič: »Ali naj pridem nocoj k Vam?« Dekliška Marijina družba v Grgarju. stjo padle veličine na licu, v kožuhu iz bo* brovih kož. Božje dete jo je nagovorilo: »Ali naj pri* dem nocoj k Vam?« Gospa se je ustavila, dvignila lornjeto k očem in vprašala: »Ali te zebe, dečko? Prej med vojno je bilo boljše nego sedaj. Ali ti ni mama pravila? Prej smo me gospe imele do* brodelne večere, božičnice za otroke. Zdaj vsega tega več ni...« »Ali naj pridem nocoj k Vam?« je vpra* šalo božje dete. »Zdaj je slabo za vse. Čudim se, da ta* ko trpite, ljudje neumni. Še nikoli ni bilo tako slabo na svetu ...« Božje dete jo je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Vam?« »Zdaj ni pri nas ničesar več. Dokler se »Če ne greš, te napodim!« se je jezil me* sar. »Še ukrade ti kaj, le pazi, Tone!« je kli* cala debela, v velikansko ruto zavita ženska, ki je z nožem rezala meso in ga metala na tehtnico. »Ali naj pridem nocoj k Vam?« je vpra* šalo božje dete tretjič. »Če te je mati poslala, da kaj kupiš, ku* pi! Drugače se pa takoj poberi!« je zavpil me* sar in dvignil sekiro, da preseka goveje be* dro, ki je ležalo pred njim. Božje dete je izginilo. Na pragu svoje hiše je stal gostilničar predmestne krčme pri Zlati lipi. Nekdaj je bil konjski hlapec pri svojem predniku. Z ro* ko njegove vdove je priženil gostilno in pro* dajalno. S cigaro v ustih, z gorkoto predpoldni* ce in pol litra vina v telesu je ogromen in tolst stal na pragu in gledal v svet. Na desni sta dva vajenca stregla ljudi, ki so prihajali in odhajali. Vsak, ki je prišel mi« mo, je pozdravil gospoda Brenčeta, ki je mi« lostljivo in malomarno odkimaval. Na levi v gostilniški sobi sta poskušala dva zgodnja pivca peti, a sta bila hripava. Ko je božje dete prišlo do Zlate lipe, je nagovorilo gospoda Brenčeta: »Ali naj pridem nocoj k Vam?« Krčmar ni rekel ničesar, vzel smotko iz ust in pljunil na cesto. »Ali naj pridem nocoj k Vam?« je vpra« šalo božje dete vdrugič. Gospod Brenče se je vdrugič naredil glu« hega, ker se mu je zamalo zdelo odgovarjati beraču, ki se je bogvedi odkod vzel. »Tretjič je vprašalo božje dete: »Ali naj pridem nocoj k Vam?« Takrat je krčmarja minila potrpežljivost. »Ali se mi takoj pobereš? Berači, pa neče s pravo besedo na dan. Če bi mi rekel: Dajte mi krono, gospod! — bi ti dal. Tako pa nalašč ne. Zdaj so minuli tisti časi, ko se je za Bog plačaj še kaj dobilo!« Gospod Brenče se je obrnil in izginil med vrati v sobo za goste. Vrata so bila skoraj premajhna za njegovo ogromnost. Božje dete je pa šlo dalje. Dohitelo je mladega človeka, ki je bil oči« vidno delavec, zakaj v roki je nesel kovinasto škatlo z orodjem in na rami velik bat. »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« ga je na« govorilo božje dete. »Ali si organiziran, fant?« »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« je vpra« šalo božje dete delavca vdrugič. Ta pa je preslišal vprašanje in nadalje« val: »Organizirati se moraš, postati sodrug. Kaj si prav za prav, fant?« Božje dete ga je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« Delavec pa je odgovoril: »Nisi organizi« ran, ker ne daš odgovora! S takimi se jaz ne menim...« Božje dete je šlo dalje in pred cerkvijo nagovorilo berača, ki je s klobukom v roki stal tresoč se pred vrati. »Ali naj pridem nocoj k tebi?« ga je vpra« šalo. Berač je odgovoril: »Tukaj je moj pro« stor!« Božje dete ga je nagovorilo vdrugič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« »Tukaj je moj prostor, pravim. Od gr« bave Maruše sem ga dobil in nihče nima do njega pravice kakor jaz sam.« Božje dete ga je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« Berač pa je dejal: »Nocoj bom pri pol« nočnici zadaj za vrati v cerkvi. Ljudje dajajo radi nocoj vbogajme. Gorje ti, če prideš blizu!« Vzdignil je palico, a božje dete je že iz« ginilo. Pod zasneženimi drevesi v predmestnem drevoredu je hitel mlad človek. Zeblo ga je v tanki suknji vkljub zavihanemu ovratniku, pod širokim ponošenim klobukom se je ble« sčalo nezadovoljno par globokih oči. »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« ga je na« govorilo božje dete. »Kam, ljuba duša? Moja soba je mrzla in prazna in temna...« je odgovoril človek, ki je bil pesnik, in pogledal božje dete neza« upno v obraz. »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« je vpra« šalo božje dete vdrugič. »Nekdaj smo praznovali ta praznik v ti« hi sreči in v veselju doma. Zdaj ne več, ljudje niso za to.« Božje dete ga je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?« Pesnik pa je odgovoril: »Zaman vprašu« ješ. Nocoj bom v kavarni v najtemnejšem ko« tu, dokler bo odprta. Kaj bi Ti pri meni? Lju« dje in razmere so me ubile. Pust sem in ne« zadovoljen. Srečnih bitij tvojih let pa ne ma« ram pohujševati. Dolgčas je na svetu. Ko bi bil ti jaz, bi mi verjel...« Kakor bi se nečesa ustrašil, se je človek s širokim klobukom nenadoma obrnil in odhitel, skoraj zbežal nazaj po drevoredu. Božje dete pa je šlo dalje. Za polomljeno ograjo tik ceste daleč od mesta so stali na železniških tirih tovorni va« goni v dolgi vrsti. Eden je bil napol odprt in iz njega se je culo petje troje otroških grl: — Pastirčki vi, kaj se vam zdi, ali ste kaj slišali... — Božje dete se je po treh stopnicah vspelo do vrat v vagon, jih odmaknilo in vstopilo. Na tleh krog bornih papirnatih jaslic je sedelo troje otrok, desetleten deček, osemlet« na deklica in petleten otrok — begunska deca. Ko je božje dete zasijalo pred njimi, so umolknili. »Ali naj pridem nocoj med vas?« je vpra« šalo. »Ne vem. Mama je šla po kruh, a mora dolgo čakati. Zebe nas, zato pojemo ...« je odgovoril deček. »Ali naj pridem nocoj med vas?« je vpra« šalo božje dete vdrugič. »Ne vem, če bodo ata pustili. Šli so iskat dela, kruha, kakor pravijo. Do večera jih ne bo ...« »Ali naj pridem nocoj med vas?« je vpra« šalo božje dete tretjič. »Pridi, pridi! Ata prinese drv in zaku« rimo. Mama nam je obljubila orehov, če ne bomo jokali. Jezušček tudi pride...« je od« govorilo najmanjše dete. 2. VILA V Pustil jo je samo v vili ob jezeru. Opravki, kupčije, trgovske zveze, vse to ga je klicalo na dolga pota v razna mesta. Ni ga udržalo niti to, da bi bil to prvi božič, ki bi ga bil praznoval z njo, ki mu je bila še«Ie šest mesecev žena. Tako je ostala sama. Kuharica Rezika jo je prosila, naj jo pusti za praznike domov, in gospa Ela je bila predobra, da bi tej prošnji ne ugodila. Opoludne je Rezika odšla, zdaj se mra« či. Prvič v življenju je bila gospa Ela od pol« dne do večera sama, ne da bi imela človeka v hiši. Na sveti večer, v nemirni kipeči mla« dosti dvajsetih let, v zapuščenosti mlade že« ne, ki je še kakor nevesta, je samota bridka. In v razkošni vili z devetimi sobami, kjer ni« kogar ni, je samota dvakrat tako bridka. Jezero zmrzuje. Izpod belih zasneženih gora se kade megle v mrak. Vsake pol ure grmi v daljavi. Plazovi se trgajo s strmin v planinah. V megli se zasliši včasih krik di« v jih gosi, ki jim v bičju zmrzujejo skriva« lišča. Gospa Ela leži na divanu v najsvetlejši sobi, kjer so okna obrnjena na jezero. Oči jo pečejo od solz, ki jih ne more jokati, iz upor« nosti ne. Iz upornosti je pustila božično dre« vesce v veži pod stopnicami, kamor ga je bil pred tremi dnevi postavil voznik Matija, ka« kor mu je bil naročil gospod. Iz upornosti ni odprla niti ene izmed vseh škatel in škatlic, ki jih je bil prinesel njen mož z zadnjega svojega potovanja z darili za praznike. Iz u« pornosti ni povabila nikogar, da bi praznoval ž njo sveti večer. Zdaj je sama in posluša skrito žitje za« puščene vile. Kako je daleč od sveta! Do sosednje vile, kjer bivajo ljudje, je četrt ure in to je ne« skončno daleč. Pred dvema urama so cinglja« le mimo po cesti zadnje sani. Srečen človek, ki se je peljal k svojim, da praznuje ž njimi božični večer! Gospa Ela pa je ločena od sveta, od ljudi in od življenja. Le trepetajoči odsvit ognja skozi vratca pri peči ji dela družbo. Včasih se utr« ga sneg s strehe in zgrmi na vrt, da se v stra« hu vsa strese. Doli v veži se dotakne za hip kroglica zvončka pri telefonu. Samo kratek To je bilo prvo bitje, ki je povabilo božje dete k sebi tisti večer. Zato je božje dete razprostrlo roke in iz« pregovorilo: »Blagoslovljeni, vi mali, ubogi! Pri vas bom nocoj, pri vas edinih v tem veli« kem, sijajnem, šumečem mestu ...« SNEGU. plašen zvok, kakor bi jo hotelo klicati iz dalj« nega sveta vse lepo svetlo življenje božične« ga večera. Že ves popoldan čaka, da jo telefon res pokliče. Saj ji je mož obljubil, da ji bo voščil, naj bo koderkoli. Poslušala bi ga, a niti bese« dice bi ne odvrnila, obesila bi slušalo in šla zopet v sobo. Da bi iz njenega molka videl, ka« ko ji je hudo ... Čemu jo je Alfonz zaprl v to vilo! Poleti jo je pregovoril, da sta se preselila vanjo, ko je bilo letovišče še polno ljudi. Govoril ji je o izborni kupčiji, o dobičku, ko na jesen vilo spet proda. Alfonz sploh ne govori o drugem kakor o kupčijah, o opravkih, o vagonih in fakturah in valutah. Na vse lepe besede lju« bežni, s katerimi si je pridobil njeno mlado srce, je pozabil štirinajst dni po poroki, ko je celo njeno doto vtaknil v prvo kupčijo. Zadnje čase je sploh slabe volje, skrita skrb ga tare, v večni zadregi je. Zaupa ji ne niti besedice, kaj ga teži, na vsa njena vpra« šanja ji ponavlja odgovor: — Ti tega ne ra« zumeš! — Denar, dobiček mu je vse. Želja po njem ga ji je odtrgala prvi božični večer, ki ga je doživela kot njegova žena. Ta misel jo tako boli, ko se vzbudi v njej, da premaga vso upornost in da se ji usujejo tako dolgo zadržane solze iz oči. In niti voščil ji ni in ji ne bo! Kako kup« čijo sklepa in je na svojo ženo pozabil. Gospa Ela vstane in odvre električno luč. Izpod stropa se usuje iz žarnice blesteča luč, kakor iz dalje stopijo krog nje s tulipani po« slikane stene, slike ožive na njih, toplo, než« no, kakor bi jo hotelo tolažiti, se uvrsti krog nje belo rokoko«pohištvo. Gospa Ela stoji sredi sobe. V velikem ogledalu s pozlačenim okvirjem se vidi vsa lepa in bela. A se ne gleda, obrne se, stisne pesti, da jo členki zabole. — Sovražim te! Nocoj na sveti večer te sovražim! — Tedaj je v resnici zabrnel zvonček pri telefonu. Gospa Ela hiti v pritličje in vsa drgeta« joča v temi komaj najde slušalo. — Odpusti, odpusti! — vpije vse njeno srce, ki je hip prej bilo polno sovraštva. »Halo! Gospa Ela?« vprašuje moški glas. »Da! Prosim, kdo tam?« »Adjunkt Vrančič, na postaji. Veliko sit* nost imamo, morda nam Vi pomorete!« »Prosim!« odgovori gospa Ela in v nje* nem glasu zveni razočaranost. »Neka begunka je tu. Sirota z dvema otro* koma, in tretji, oprostite gospa, radi tega Vas kličem. Njena težka ura je prišla, zato ni mog* la z vlakom naprej. Klical sem župana in ta meni, da naj to damo v Vašo vilo. Naj pri* kladnejše je, dvajset minut vožnje s postaje. Sani so že naprežene. Da bi videli to siroma* štvo, bi se Vam gotovo ljudje smilili.« »Prosim, gospod adjunkt, rada poma* gam. Sama sem. Recite ženski, naj bo brez skrbi! Tako sem bila sama, da me je že bilo strah. Tako bom imela vsaj družbo!« V Elinem glasu ni nič več razočaranosti, samo skrb in usmiljenje trepeta v njem. »Hvala, gospa! Ne veste, kako sem bil v skrbeh. Tu sem sam in mi moški smo v takih slučajih brez pametne misli. Vesel božič, dasi boste morda imeli nemirno noč!« Gospa Ela tolaži adjunkta, naj se nikar ne opravičuje. Smeji se in mu je hvaležna, da je izbral ravno njo, da pomore nesrečnici v sili. Ko telefon odzvoni, je gospa Ela vsa druga. V pritlični sobi zakuri peč, ob rdzka* vem polenu si v naglici obdrgne prst, da kr* vavi, a ona ne čuti ničesar. Vse luči v pritličju odvre, posteljo odgrne in pripravi vse za prijazen sprejem. Samo da ne bo sama na sveti božični večer! Ko se pred vrati sani ustavijo, hiti odpi* rat. Sama pomaga begunki s sani in jo pelje v sobo. Začudene strme vanjo plašne, trpeče oči. Mrzle, koščene roke se oklepajo njenih 3. NA Po ulici stopa med visokimi hišami inva* lid Anton Podlogar s svojo družino. Po sredi ulice gredo: spredaj žena, ki po* tiska pred seboj otroški voziček z luknja* stim, razcefranim in umazanim košem, polnim vlažnega vejevja, ki so ga nabrali v logu za mestom. V vozičku leži na vrhu v veliko ruto zavito najmanjše dete. Matere se drži za kri* lo triletni sinček Tonček, za njim stopata pet* letna Francka in osemletna Ivanka, za njimi vsemi Anton Podlogar, ki mu škriplje lesena noga v kolenu in ga zebe v stari vojaški suk* nji, ki jo je še rešil iz vojske. Med belino snega se vidi daleč na vse strani ta siva revščina kakor žalni sprevod, prstov in jih hočejo nesti k ustnam, da jih poljubijo, čez bleda, vela lica sta zdrknili dve solzi. »Gospa, gospa, nikoli Vas ne pozabim...« šepeče ženska. »Pri meni boste kakor doma. Vašima otrokoma naredim božično drevesce. Vi bo* ste tu v miru, nič se ne bojte!« Voznik Matija je spravil s sani še oba otroka. V veži stojita preplašena, deklica za* vita v veliko ruto, fant v raztrgani dolgi suk* nji, ki mu sega do členkov na nogah. Gospa Ela ju boža po mrzlih licih. »Mraz vama je. Kako se zoveta?« »Franček!« pravi deček in gleda v luč mimo Ele. »Pepca!« šepeče deklica in poveša oči. Voznik Matija je privlekel v vežo še bor* no begunsko prtljago, dve culi in s pasom prevezano košaro. Ko ugleda božično drevo pod stopnicami, se začudi: »Gospa, ali ne bo* ste nič praznovali?« »Sedaj bom praznovala, ker nisem sama. Drugače bi ne bila ...« »Čudno družbo ste dobili. Kaj se hoče — taki so časi...« govori Matija in si poprav* lja kučmo. »Ali bi se peljal še po Maruško?« vpraša Matija nekako v zadregi. »Takoj se peljite, Matija. Hitite!« odgo* vori gospa Ela. Ko Matija odcinglja s sanmi, pelje Ela otroka v zgornje prostore. V jedilnici ju po* sadi k mizi, jima nareže potice in ju boža po licih, da ju mine ves strah in čudenje. Smeji se ž njima in jima pripoveduje o božjem de* tetu, ki bo prišlo nocoj tudi v njeno hišo, da ju obdaruje. V selu za jezerom zvoni in srebrni glas objemlje z božično milino vilo v snegu. - ULICI. ki moti prelepo božično razpoloženje popol* dneva pred svetim večerom. Trgovci so izložili v okna najlepše, kar premorejo njih prodajalne. Med zelenimi smrečjimi vršički se svetijo pisane igračke, konjički, vojaki, železnice, punčke, medvedi in zajčki in vse, kar si le more izmisliti otro* ška duša. Izpred takih izložb mora Podlogar poditi svoje tri otroke s palico, da gredo na* prej. On in žena se ozirata po oknih, kjer je nakopičeno toplo blago, suknje, obleke, rute, odeje. Nič manj si ne želita vsega tega kakor otroci vabečih igračk, ki jih ne bodo nikoli imeli. Tista okna, kjer se košatijo potice, ko* lači, rozine, slaščice, so najnevarnejša. Že od daleč jih pozna Anton Podlogar in vpije nad deco: »Veselo naprej, otročiči! Ene* mu bom kupil čevlje. Tistemu, ki bo najprid* nejši. Kje so čevlji? Kje jih prodajajo?« Tako se otroci premotijo in iščejo, kate* ri mož prodaja čevlje, in ne gledajo v okna, ki bi jih spomnila, da so lačni. Tako gredo naprej, mimo njih se preliva množica ljudi, za njimi zvoni tramvaj, umi* kajo se na levo in desno, kakor nanese. — Kateremu bi kupil čevlje? — premiš* ljuje Podlogar. — Ali bi jih kupil Tončku, fantku mojega srca? —- Podlogar gleda sinčka, ki se drži matere za krilo. Na levem čevlju ni več pete, zato šepa, siromaček. In spredaj so čevlji prebiti, da se vidijo prstki. Še v snegu se poznajo, če stopi na celo. — Ni čuda, dvoje deklet je že nosilo te čevlje pred njim,—- premišljuje Podlogar. — In nogavic bi potreboval, siromak, — si pra* vi sam s seboj, ko vidi od mraza rdeče gole nožice med čeveljčki in kratkimi zakrpanimi hlačicami. — In suknjiče in tople kapice, da bi ga v ušesa ne zeblo, in hlačk in vsega — vsega..... — kriči v njem. Sunkoma odtrga pogled od Tončka in gleda Francko, svojo drugo hčerko. — Tej ne kupim ničesar. Pred tednom je obula čevlje za Ivanko ... — si pravi. — Tudi zebe je ne tako kakor Tončka. — Zavila se je v veliko ruto, ki ji sega od* zadaj z vogalom skoraj do tal, tako da je po* dobna okrogli kepi, ki se živahno kotali po snegu, kjer je najvišji in skače čez največje luže. — Ta si bo znala pomagati v svetu! — si pravi Podlogar sam s seboj. »Ali si veverica ali kaj?« grmi nad njo, ko je tisti hip uskočila od vozička in stekla k oknu, iz katerega se je smehljalo cele police malih in velikih punčk. Deklica je na njegov klic odskočila zopet od okna in sč mu pridobrikala na sredo ulice, kjer je bil obstal. » S palico te bom, nepridiprav!« godrnja Podlogar in jo prime za roko. Pogledal je zopet Tončka, ki je zaostajal in omahoval s težavo za ženo. Ves je bil vi* deti otrpel in zmrzel. Če bi se ne držal za kri* lo, bi padel v sneg. »Vzemi fanta na roke!« je zaklical Pod* logar ženi. Ona se je zdrznila in za hip obstala. Vsa je bila zaverovana v najmanjše dete pred sa* bo, ki je spalo v vsej svoji nedolžnosti pred njo na vozičku. Tako se je bila zagledala va* nje, da je pozabila, da gre po ulici skozi mrz* lo kamenito mesto, da caplja za njo še troje otrok in da bo nocoj sveti večer. Vzdignila je Tončka. »Ali te zebe?« ga je vprašala in z levico zopet potisnila voziček. Otrok ni odgovoril, samo pogledal jo je z velikimi očmi in ji nagnil glavo na ramo. Šli so dalje. Podlogar je gledal svojo najstarejšo hčer Ivanko, bledo, sloko dekletce. Obula je bila stare materine čevlje, ki so bili preveliki in pretežki za njene drobne nožice. S težavo je stopala ob vozičku, ki ga je pomagala materi Marijina družba žena v Grgarju. potiskati in ob vsakem koraku se ji je videlo, da se boji, da ji čevelj obtiči v snegu. — Njej kupim čevlje! — se je odločil Podlogar. — Kakor druga mati je sestricama in bratcu, največ poti ima in v šolo mora ho* diti. Ne bo ji dobro na svetu ... —• »Glej, tam so čevlji!« je vzkliknila tisti hip Francka in ga povlekla proti levi. »Čakaj, tu bomo kupili!« je zaklical ženi. Ona je zapeljala voziček v stran pred ve* liko hišo, kjer je v veži ob vhodu prodajala stara ženska čevlje in prezebala. »Ata bo kupil meni čevlje!« je zavrisnila Francka in pokazala na rumene čeveljčke, ki so ji bili najbližji. »Meni!« se je vzdramil Tonček, pogledal očeta in iztegnil roko. »Za to*le par čevljev!« je pokazal Podlo* gar Ivanko prodajalki. »Trpežni morajo biti in ne predragi. Invalid sem!« ji je razlagal. Žena je postavila Tončka na tlak. Tresel se je od mraza in v očeh imel solze. Francka je hip nato zajokala, za njo Ton* ček, v vozičku se je zbudil najmaljši in tudi začel jokati. Žena ga je vzela na roke, da ga utolaži, a zaman. »Meni čevlje!« je med jokom vpila Francka. »Čele ...« je ihtel Tonček. Ivanka pa je sedla na prag in se sezula, da si pomeri čevlje, ki jih ji je bila izbrala prodajalka. Podlogar ni vedel, kako bi utolažil otroka. »Vsi so potrebni čevljev in vsega druge* ga. A ta, najstarejša, najbolj ....« se je opra* vičeval prodajalki. »Ne jokajta! Vidva še ne hodita v šolo. Ivanka mora vsak dan po kruh, po čaj, po sladkor ...« je tolažil Francko in Tončka in otepal sneg z lesene noge. Še v to ga je zeblo. In ta neutolažjivi jok ga je rezal v srce. Izza vogala je prišel stražnik, se ustavil in nemo gledal Podlogarja in njegovo dru* žino. »Ta gospod vaju vzame, če bosta tulila...« je izkušal Podlogar biti hud nad Francko in Tončkom. Zaman. »Čevlje ...« je ihtela Francka. »Čele ...« je vekal Tonček. In jok je bil še hujši, ko sta se umaknila pred stražnikom za voziček. Na nasprotni strani ulice je stopil iz šta* cune na vrata gologlav gospod trgovec, se poigraval z zlato verižico nad telovnikom, vtaknil nato oba palca v luknji pod pazduha* mi in začel prebirati s prsti po telovniku, ka* kor da igra klavir. »To je koncert, kaj!« je zaklical preko ulice sosedu gostilničarju, ki ga je bil tudi pri* vabil otročji jok pod zeleno vejico njegove gostilne. »Za take bi moralo skrbeti mesto, drža* va ...« ie odgovoril gospod krčmar. Ta hip je pridrvel po ulici eleganten av* tomobil in prekinil pogovor obeh gospodov. Trgovec se je poklonil gospodu industrijalcu in njegovi gospe, ki ju je bil še pravočasno spoznal v mehkih sedežih, in izginil med vrati. Ob stražniku in Podlogarju so se začeli zbirati ljudje. »Zakaj otroka jočeta?« je vprašala lju* domila gospa, do nosa zavita v mehko krzno, z obema rokama v dragocenem kožuhu. »Prašajte jih!« je odgovoril trpko Podlo* gar, ki si ni vedel več pomagati. Gospa se je pogreznila do oči v svojo boo in užaljena odšla. Prodajalka pa je povezovala čevlje, ki so bili Ivanki prav, in se ozirala s hudimi pogle* di po ljudeh, ki so se zbirali pred pragom. »Koliko bo?« je vpraševal Podlogar in segel v žep ob leseni nogi. »Nič... Tu imate in pojdite v božjem imenu!« je dejala prodajalka skoraj jezno. »Saj plačam ... Nisem tak ...« se je obo* tavljal Podlogar in vlekel denar iz žepa. »Saj vidim, kako je . . .« je dejala proda* jalka, vtaknila zavitek v voziček in si začela natikati sive težke rokavice na prezeble prste. Francka in Tonček sta še jokala. Podlogar je prijel Tončka za roko, Ivanka pa Francko. »Bog povrni!« se je zahvalil Podlogar in v grlu ga je davilo. Njegova žena je zavila najmanjšega otro* ka tesneje v ruto in ni videla, kam bi pogle* dala. Kar skozi ljudi je zapeljala voziček na sredo ceste in za njo so se odpravili vsi drugi. Ko so bili sami sredi ulice, da se je slišalo samo škripanje Podlogarjeve lesene noge, je začel on pripovedovati Tončku, ki je še ih* tel: »Jaslice ti bom kupil, Tonček, pastirčke, ovčke, hlevček, zlato zvezdo, svetega Jožefa, Marijo in Jezuščka. In bomo prižgali lučke, mama bo zakurila, da bo toplo ... Ivanka poj de po belega kruha in zate in za Francko po sladkih prestic ... In boste veseli, otro* čiči...« Otroci so poslušali in v mislih bili že do* ma. Doma med štirimi stenami kleti v pred* mestju. VELIKA ZDRAVNICA. DR. IVO ŠORLI. ISTO leto se pom> lfld kar ni mogla na« praviti, da je ozele« nelo do sredi aprila, kar je ozelenelo, bolj po pratiki, nego da bi bilo priganjalo solnce. Potem pa je božja roka črnosivo zaveso tam gori v trenutku mogočno razgrnila, in nebo se je zasvetilo v tako živi modrini, da se ti je duša topila od miline pod njim. Ni bilo še pastirjev po brdih, a vendar je švig« nil zdaj s tega holmca, zdaj iz one do« linice vesel vrisk navzgor — tako je bilo lju« dem pri srcu. Ah, ali ne ubogemu Jerneju Podmejarju, ki se je ta hip z levico oprl na toporišče svoje motike, sklonil glavo in skrivil hrbet, kakor da mu je le preveč težko to breme, desnico pa si je nehote položil na prsi, ker ga je hotela skoraj zadušiti ta strašna grenkost tam notri. In čudno: kakor da jo je nekaj poklicalo, se ie ustavila zdai tudi njegova mlada žena, ki je korakala nekoliko brazd nad njim čez. njivo in metala seme široko okrog sebe; usta« vila se je. se za trenutek ozrla nanj, gledala potem nekaj časa strmo v tla ter na to počasi prišla proti njemu. In ko je dospela do njega, se je molče naslonila nanj. »Kaj ne, tudi ti misliš tako: sejeva že si« romaka. a Bog ve, kdo bo žel,« je izpregovo« rila in glas se ji je trgal. Nikoli še ni storila kaj takega. Celo s hudimi besedami ga je često trpinčila, kakor Ha je on sam kriv vse nesreče; čeprav ne to« liko iz hudobnosti in s premislekom, to je ve« del, ampak iz potrebe nerazumnim ljudem, da se znesejo nad kom, če jim je samim hudo. Morebiti jo je tudi dražilo, ker ni tožil, pa je razumela tako, da naposled niti ne trpi. Zdaj pa, ko ni bilo več upanja, jo ie zlomilo u« smilienje in spoznanje, da sta le oba eno. Nepremično ie stal Jernej. Potem pa se je počasi vzravnal in je rekel: »Bo že kako. Živih naju ne ponesejo v grob.« »Mica pravi, da bi prišla k njej, če ne bi bilo drugače. To se pravi, če bo treba«, ie počasi izpregovorila. »Tisto bi skupaj delali, kar ima: potem bi bila ena izmed naiu pri o« trocih, druga pa in ti bi hodila ljudem poma« gat. Prej ti nisem hotela praviti o tem, ko si f?% včasih čuden; ampak zdaj, ko je res že vse izgubljeno....... Molče je gledal v tla. Zopet eno teh ne« štetih, neusmiljeno drugo za drugim prihaja« jočih žalitev! On, Podmejar, doslej tolik, če« prav zadolžen posestnik bo hodil na dnine! In ta načrt ste ženski — žena in njena sestra, kočariCa, skoraj beračica s štirimi lačnimi otroci! — razpravljali morda že lani, že pred« lanskim, ko je on še smel upati, da se izkop« lje. Toda razumel je tudi, da je žena še največ trpela sama, če je s siromašno sestro govorila take reči, in da je bilo v vsem le skrb, kaj bo, če bosta morala vsak z majhno culico z grunta, ko odbije strašna ura. Vendar pa je mračno odgovoril: »Če pride do tega, pojdem jaz po svetu. Rajši bom vam od tam pošiljal, kar zaslu« žim.« »In nas pustiš tu same? Ali ti ne bo hu« do.....vsaj po otrocih?« Ozrl se ji je v oči, ki so bile tako mile in solzne. In spet ga je nepopisno presunilo. In isti hin ga je obšlo še spoznanje, da morda ne bi bil nikdar izvedel, kako ga ima vendar rada. če ne bi bila prišla nesreča. Že io je hotel objeti okrog vratu, toda ni mogel. Silil se je, da bi ji del roko vsaj okrog pasu, potem vsaj okrog ramena, toda težka in kakor mrtva mu je obvisela ob telesu. Le preveč žalostna se mu je zdela ura in preveč se je bal, da ne bi je napravil še žalostnejše. Tako se je samo rahlo dotaknil njenega ramena in je rekel: »Bomo že videli, kako bo, pravim. Zdai rajši delajva! Vsaj ne porečejo, da sva pustila ko dva cigana!« In ona je počasi pobrala gosto pleteno košaro s semenom in se vrnila med brazde, on pa je ljuto obkopaval spodnji rob njive, kjer oralo radi strmine ni moglo prijeti. II. Vse to se je godilo nekje na Tolminskem, v vasi Smrečje. Prav isti čas pa se je na ču« den način snovala Podmejarjeva usoda v me« stu Gorici; ali bolje rečeno: snoval se je pre« obrat njegove usode. Tam je živel profesor Premšek. Mož še ni bil star in manjkalo mu je še pet let do po« polne pokojnine, pa je vendar že nekaj let sem govoril o tem, da bo »izpregel«, kakor je rekel. »Kak zmisel pa ima vse to moje delo?« je govoril. »Da spravljam kmetske fante, ki so potrebni na polju ali pa bi bili vsaj koristni 3 rici ali pa se preselil v kako drugo mesto; pre* več jih je sovražil »te grde prašne grobi je s sleparji po luknjah spodaj pri tleh, gori pa z lenuhi ali tepci, ki ves dan mažejo papir, pa mislijo Bog ve kaj so napravili,« kakor je go* voril. Tudi v rojstne kraje gori nekje na Sta* jerskem ga ni mikalo; preveč da se čuti tam tujčeva pest in njegovi priganjači ti prežene* jo vsako dobro voljo. Prijazna Brda in ljubka vipavska dolina sta mu bili preveč »osladni« — skratka zagrizen, kakor je bil, je zvrgel ves svet; kar ga je bilo drugim ljudem posebno lepega že celo. Edino še Gorenjska in Tolmin* ska sta ostali. Tu mu je bil rod še trden in pošten, zemlja močna in zdrava. Toda tudi Gorenjec mu je bil pri vsem tem nekoliko le preveč bahav in ošaben, in odločil se je za rokodelci, s prave poti; to je, da pomagam iz njih napravljati gospode, ki to nikoli ne bodo in ki zato tudi niso nikdar srečni v svojih po* klicih, kakor ne uspeva tolminska tisa, če jo presadiš v gosposki goriški vrt. Kvečemu če se fant kot duhovnik vrne med kmete in po* stane tam v petih letih spet kmet. Drugače pa imam med bivšimi svojimi učenci advokate, ki odirajo ljudstvo huje od svojih židovskih laških tekmecev, zdravnike, ki sleparijo s slad* kimi in še rajši grenkimi vodami, ali pa urad* nike, ki vpijejo na kmeta grše od Nemca, ker se šleve boje, da jih ne zapode. Vsemu bom obrnil hrbet in vsaj sleparil več ne bom!« Zaman mu je bilo ugovarjati, da ima ven* dar domač človek v prvi vrsti na domači zem* lji pravico do belega kruha, če si ga pribori, Marijina družba in da tudi s tisto nezadovoljnostjo v srcu kmetskih sinov v gosposkem stanu ni tako hu* do, ko jim je življenje le nekaj laže nego njih očetom in bratom doma, pa da je naposled le bolje, če dele ljudstvu pravico lastni ljudje, ki ga razumejo vsaj po jeziku, neredko pa vendar tudi po srcu — kratkovidne oči nje* govega srca mu niso dale videti nič svetlega in veselega v življenju. In to mu je napravilo bolno vso dušo. In ker so izvedele oblasti, da s temi mrač* nimi nazori ne muči samo svojih tovarišev, ampak jih širi tudi med mladino, so ugodili njegovi prošnji za upokojitev, ki jo je bil sko* roda nepremišljeno vložil v neki taki strupeni svoji uri, mnogo prej, nego je sam pričakoval, namreč kar sredi šolskega leta. Kam zdaj? Še na um mu ni prišlo, da bi ostal v Go* otrok v Grgarju Tolminca, »tega okornega in včasih robatega, a vseskozi bistroumega in odkritosrčnega medveda.« Pa spet ne, da bi šel v kak trg ali večjo vas — uprav pri Smrečju se mu je naj* bolj ustavljala in naposled ustavila misel. Vstran od sveta in od glavnih cest, pa vendar zvezana ž njimi s še dovolj ugodno vozno potjo, če bi bilo le treba kdaj kam; s pošto, da dobiš svoj časopis že drugi dan; in kar je glavno: s čedno gostilno, kjer ga je sta* ra Gašparica sprejemala že kakor dobrega znanca, če je vsake počitnice prikolovratil s planin pod njen krov, in ga za kmetske razme* re naravnost izvrstno postregla. Skoraj še mi* sliti ni, da ne bi ga vzela za stalno pod streho, če bo prosil. In ko svoje prej skromne pokoj* nine tako gotovo vse ne porabi, bo tem več za knjige, ki jih bo potreboval. Zakaj nameravala je iz lastnih skušenj in iz že nabrane stare u* čenosti napisati veliko delo, ki naj bi bilo vsaj po njegovi smrti komu na korist. Človek, če na dnu vsaj. kjer je srce, ni hudoben, ie pač tak, da tudi če noče, le misli na to, da bi storil kaj dobrega tudi še za druge na svetu. III. Gotovo, da ie ljubezen vsaj do rodnega kraja, če že do domovine v širšem smislu ne. človeku vsajena na dno srca. Drugače ne bi se naši ljudje vračali iz Amerike in drugih krajev, kjer se jim celo bolie godi, nego se jim doma. Če imajo kaj človeškega čuta v sebi seveda. Vendar na ta ljubezen pride do zavesti in prave moči obično šele pod toplim solncem omike, ki ni treba, da ie visoka, nego je je v to že toliko dovolj, koPkor je je danes mnogo posebno po naši. zdaj od bratov odre« zani zemlji. Brez te omike, torej sam na sebi, pa je naš človek tak, da skoraj rajši snoštuie tuie neeo svoie, čeprav se ne more reči, da te tuje tudi ljubi. Potemtakem ni čudno, da je v tist'h časih ne samo stara Gašparica, ampak vse Smrečie ostrmelo, kak človek mora to biti. ki si je njih krai izbral za bodoče svoje bivališče. In nikar da bi se jim zdela njih vas, če jo je tako no« častil učen mestni človek, zato kaj več vredna, ie zgubil nasprotno v njih očeh na svoji ve« ljavi on, ta mož. In tako je dobil v Smrečju profesor Premšek že prvi dan ime »čudnega profesos ria«; zakai huišega priimka mu za sedaj še ni hotela dati liudska modrost. Toda daleč ni do takega hujšega priimka, če bo mož vztraial na poti, kakor jo je začel! Gospod župnik je pričakoval, da se oglasi pri njem in se seznanita, radi družbe bi mu bil ce« 1o prostor pri svoji mizi ponudil — toda n;č! Tudi v cerkev ga v nedelio ni bilo, ampak kakor vsak dan jo ie zavil tia ven po cesti med njive in travnike ter splezal po hostah na hrib. Po večernicah na ie sedel pri Gašnar« iu med kmete. O. bilo bi seveda imenitno, kako ie povzdigoval kmetiiski stan in zasme« hoval gospodo: in tudi dobro bi se iim bilo zdelo, če ne bi bili čutili, da drugi študirani ljudje — ta in nrešnji žunnik, učiteli. Strešni« kov gospod, ki je zdai dekan, in Kendov, ki je sodnik — niso govorili in ne govoriio tako. »Eno kolesce preveč ali pa premalo!« je b*1a končna sodba, ko so se razhajali po vijugastih poteh. Pa sploh — da ponovimo — človek, ki ni bil kak orožnik ali financar, amnak kar profesor na latinskih šolah in se zmisli, da bo v kakem Smrečju jedel svojo pokojnino — kam naj ga človek dene, če ne med nekoliko pritrknjene?! Vendar pa so mu spoštljivo izkazovali časti, ki gredo njegovemu stanu. In tudi naš Podmejar se mu je spodobno odkril, ko je čudni profesor tisto popoldne dosnel do nje« govih njiv in te njive, odkar se je bil prikazal iz gozda nad njimi, posebno pozorno ogle« doval. »Dober dan!« se je zahvalil Premšek. »Veste, kaj vam bom povedal, prijatelj? Da tako skrbno obdelanih njiv nisem virlel še pri nobenem drugem gospodarju. Pravijo, da kmet propada — če bi vsak imel svoie stvari tako v redu, kakor vi, ne bi propadal!« Podmejariu je šinila vsa kri v glavo. O tem kajpak ni dvomil, da ga nrofesor ni po« znal in da se seveda ni hotel le nekako roga« ti njegovi žalostni usodi; toda srce se mu je stisnilo zato, ker je bilo prebridko, da ie mož nanravil ta poklon uprav niemu, ki bo po dolgem času v vsi fari prvi, ki mora z grunta. In zdai je Porlmeiar pomislil, ali hi pove« dal. kako je ž njim ali ne bi. Težko je, toda nrofesor ga naibrže pohvali še kje in potem bi mu kak prijatelj onisal stvar še veliko slab« še nego ie. Sicer pa je li on kriv, če je prišlo do tesa?! »Hvala vam lepa, gospod, da ste me po« hvalili; toda tudi če sem videti dober gospo« Har. bom le moral vse pustiti,« je rekel po« časi in povesil glavo. »Kako to?« se je začudil profesor. »Ker je unnikov nreveč in me že vsi sku« pai preganjajo. Sai jih nisem nanravil jaz dolgov, ampak to je vseeno. Mislil sem, da se bom z rlelom in trudom le izkopal, ko sem prevzel od rajnkega očeta. Čim sta mi o bo« žiču noginili pa še obe kravi, sem videl, da sem izgubljen. Na sodišču so mi rekli, da bo tam kdai v septembru prodaja, če ne nairlem denaria. Pa ga še iščem ne, ker bi ga bilo tre« ba toliko, kolikor ie c.enieno vse premoženje, da bi vse izplačal. Toliko pa nihče ne Ha.« »Pa ste vendar tako lepo vse obdelali!« je vzkliknil Premšek. »Eh, ko sem na vaien tako. Sai pravim: če breme ne bi bilo le pretežko in bi posebno še nesreče ne bilo zraven, bi jo bila z ženo vsaj vlekla. Sicer ie pa že tako: če človeka ta« rejo prav hude skrbi, mora še bolj gibati, da malo nozabi. In v posteljo že celo moraš priti z udi kakor križanimi, da te takoj omami sna« nec; zakaj drugače se ti zariiejo skrbi pod ko« žo, da ni več pokoja vso noč.« V tem trenutku ie prišla čez brdo Pod« mejarica; enega otroka je nosila na rokah, enega vodila za roko, svetlolas deček pa je stopal za nio. Od osunlosti se je za hip usta« vila in gledala že od daleč sem. »To je vaša žena?« ie notegnil Premšek. »Hud;man. ie to lepa, čvrsta ženska!« »Pa pridna je, da nima para take,« se je radi te pohvale nekoliko v zadregi nasmehnil Podmejar. »Toda, kaj pomaga!...« »I, kaj! Nič ni treba še obupavati. Vse se lahko še uredi ta čas!« je skoraj osorno za« kričal profesor in gledal jezno v tla. Potem je naglo stresel z glavo, nekaj zamrmral, se do« taknil s prstom klobuka ter se naglo spustil po strmini navzdol. Zakaj Podmejarjevo po« sestvo z lepo, belo hišo je ležalo na holmcu kakih dvajset minut nad Smrečjem. A prav to, da je bila hiša preveč lepa in velika, je mladi gospodar tako bridko plače« val. Njegovega očeta se je bila namreč skoraj že na stare dni polotila bolezen zidanja. Dom pa mora biti kmetu v skladu z drugim njego« vim premoženjem. Kakor zdrava rastlina naj ima svoje korenine v travnikih, njivah in ho« stah okrog, in ti travniki, njive in hoste naj so ga takorekoč same pognale iz sebe. Če pa je dom prevelik in bahast, žre 011 iz njih in j'!h osuši. IV. • Za tisti dan se je Premšku zdelo že nre« pozno, drugo jutro pa je takoj po maši stopil v župnišče. Komaj je bil povedal svoje ime in sedel, ko je že vprašal: »Kak človek je Podmejar?« »Hm, eden izmed najpridnejših gospo« darjev je,« je odgovoril župnik. »Tudi žena, da malo takih. Sploh sta oba poštena in bo« gaboječa. Samo posestvo je preveč zadolže« no, in že pred jesenjo da bo vse prodano.« »Pa zakaj jima ne pomagate?« Kaj se je prišel kregat, si je rekel župnik, tako oster je bil gostov glas in neprijazen nje« gov pogled. Toda mirno je vprašal: »Kako, gospod profesor?« »Ali nimate posojilnice?« »Posojilnica tu ne more več pomagati. Iz posojilnice pomagamo tam, kjer ;;e začne si« cer trdna tkanina kakega posestva šele neka« ko prati, šele nekako na komolcih trgati, bi rekel... »Iz posojilnice pomagate ljudem lesti v dolgove!« ga je nevljudno prekinil Premšek, »Tam pa, kjer je resnična sila in potreba, sto« jite ob strani in pustite, da zapuste grudo lju« dje, ki jo ljubijo še potem, ko ni več njihova. Kaj, prav potem pokažejo, kako jo ljubijo, ko jim jo vaši krivični paragrafi že izpodmikajo izpod nog, pa se je še oprijemajo s krvavimi nohti.« »Jaz nimam s paragrafi ničesar opraviti.« je že nekoliko nejevoljen odgovoril žunnik. »Toda pri posojilnicah delamo s tujim denar« jem in smo liudem zanj odgovorni! Sam sem tudi že mislil na to, da bi možu pomagali s posojilom na podpise. Toda, kakor je sicer Podmejar ne samo vsega spoštovanja, ampak tudi vsega zaupanja vreden mož, bi bilo treba le kake take nesreče, kakor lani s kravami, pa bi morali poroki sami plačevati. V take ne« varnosti pa jim ne more nihče prigovarjati. Oprostite, gospod, meni se sploh zdi, da vi teh stvari ne razumete; in zato govorite tako! Ako bi---« »Jih tudi nočem razumeti!« ga je Prem« šek spet trdo prekinil, skočil na noge, pograbil klobuk in z osornim pozdravom odšel skozi vrata, ne da bi tam ne bil še zakričal: »Vrag naj vzame vso to gnusobo, ki se ji pravi svet in živjjenje!« Zamišljen je gledal župnik za njim. Vedel je sicer, da stoji kot upravitelj tujega imetja na edino pravilnem stališču, toda trpko mu je bilo pri srcu, ko je moral spet sedaj spozna« ti, kako na dnu prav imajo često ravno oni, ki najmanj poznajo svet in življenje in ki nje« gove trdote zato tudi najmanj razumejo. Premšek pa si je dal komaj še toliko časa. da je stopil h Gašparici in ji povedal, da se ne vrne pred večerom, pa je že z dolgimi ko« raki stopal po cesti proti trgu, tri ure dolgi za povprečne hodce. Tam je potem že kmalu po enajsti stopil v pisarno svojega bivšega učenca dr. Vrabiča. Ta je bil nenadnega posetnika tako vesel, da mu je opetovano stisnil roko. »Je že prav, je že prav!« je zarenčal Prem« šek. »Saj če ne bi bil ohranil tudi jaz tebi do« brih spominov, bi me zdaj ne bilo k tebi in tudi tega ne bi ti pravil. Upam namreč vsaj, da še nisi postal tak slepar, kakor vsi drugi, posebno vi paragrafisti. Toda to se bo kmalu pokazalo. Ali mi lahko izračuniš, koliko de« narja je treba, da se reši posestnik Podmejar iz krempljev svojih upnikov? Baje se vse to najde na sodniji. Stopi tja in poglej, ampak zastonj, če hočeš!« »Podmejar? Jernej Podmejar? Saj tega prav jaz pregmjam. To bo hitro izračunje« no,« je rekel Vrabič ter stopil k omari, iz ka« tere je vzel precej debel akt. »Pa te ni sram, da preganjaš poštene lju« di? Vrabič se je nasmehnil. »Ej, gospod profesor, vi ste vedno stari! To je vendar moj poklic! Sicer pa prav nič ni« sem vedel, ali je Podmejar poštenjak ali ne, ker ga niti ne poznam. Dvakrat sem ga tožil za dva njegovih upnikov pa se niti ni prika« zal na sodnijo. No, če ni imel s čim plačati, si je vsaj pot prihranil. Če pa je zdaj dobil de« nar, da poravna, me bo res iz srca veselilo, to mi lahko verjamete. Posebno, če ste vi moža vzeli v svojo zaščito. Pa kdo mu da toliko, da r-;> v ........ ; • 1 ■' • ■,.■■ • Vse izplača, ko zadnji upnik celo izgubi, če sam ne prevzame? »Boš že videl. Zdaj izračunaj!« Vrabič je naglo zapisoval številko pod številko, potegnil potem črto, seštel in pove* dal. ' 4 »In zdaj prištej še toliko, kolikor je treba, da dobi mož dve kravi v hlev, ki ste mu po zimi poginili!« Vrabič je prištel in povedal potem vso svoto. »Pa ne da posodite vi sami, gospod profesor?« je v naglici pogledal gosta. »Ne, ker n'mam; ampak ti boš nosodil, ki imaš!« drugega, je sleparska modrost! Toda kaj zem* ljišče — glavno je človek! Kdo drugi bi v ta* kem položaju del roke križem in pustil, da na njivi raste plevel; ta pa ti obdela polja in nji* ve, kakor da imajo iti na razstavo, ne na draž* bo! Kaj se pri takem človeku bojiš izgube? Sicer pa dobiš tudi moj podpis. Ni veliko vreden, ker nimam ničesar razen svoje pokoj* nine, par cap in nekaj knjig; toda zapišem se ti z vsem, kar sem in kar imam, z dušo in s te* lesom. Takoj, ko to uredim, se preselim k njemu in bom sam pomagal od jutra do ve* čera. Pokojnina poj.ie lahko skoraj vsa za dolg. Deset let boš nima dal, toda odpraviva Pevsko društvo »Slava«, Sv. M. Magd. sp. — Trst. — Ustanovljeno je bilo to društvo dne 24. aprila 1892. Kako neomajna pa je bila vztrajnost med ustanovitelji, sklepamo lahko iz tega, da je ed^n od teh, gosp. Anton Miklavec, kar 28 let zaporedoma predsedoval in vodil društveno ladjo in da je četvero drugih: gg. Jos. Pregare, Jos. šušelj, Ant. Cok in Ivan Pošega nepretrgoma aktivno sodelovalo, tako da so ti pevci dne 25. junija 1922, ko je društvo slavilo svojo 30 letnico, navdušeno prepevali naše ubrane pesmi ter ponosno zrli na sijajni razvoj tako srečno započetega dela. Za njih izredno požrtvovalnost in zasluge je društvo iz= kazalo svojo neminljivo hvaležnost s tem, da je imenovalo te pijonirje častne člane. Z zadovoljstvom bodi povedano, da je društvo tekom svojega delovanja neštetokrat nastopilo pri raznih veselicah, koncertih, pev« skih zabavah, pogrebih in drugih prireditvah. »Jaz?« je ostrmel Vrabič in debelo gledal profesorja. »Da, ti! Če si še to namreč, kar si bil in za kar sem te vedno imel! Toda poslušaj najprej!« In Premšek je začel pripovedovati, kako je prišel v Smrečje, kako je našel Podmejarja in kaj mu je rekel. Kako je potem ljudi iz* praševal o mladem možu in kako ga vse hva* li z župnikom vred. »Torej prav!« je nadaljeval potem z ved* no večjo vzhičenostjo. »Nič ne bi rekel, če bi vi vsi skupaj trdili, da je dolgov več ali celo veliko več, nego je vredno premoženje. Toda vrag vas vzemi, saj sami pravite, da ga je za toliko, kolikor je dolga. Če je hruška vredna novčič, mi jo boš dal za novčič celo in ne boš ponujal samo polovice. Nič se ne smeji — če pravi vaša modrost pri dražbi zemljišč kaj te gotovo že v petih. Hotel sem začeti pisati neko knjigo in trositi denar za vire; a kaj je to oreti temu, kar lahko tu storim?! Neum* nost! Vsaj bom vedel, zakaj in čemu živim! Vrag vzemi še tebe, če nočeš!« Vrabič je molčal. Preveč je bil osupel. Ne zato, ker hoče profesor denarja od njega, am* pak da ga je pograbila ta čudna misel, nave* zati svojo usodo na življenje človeka, ki ga je videl prvič in do danes vsega skupaj še samo enkrat na svetu. Toda posebnež je bil mož vedno in v tem načrtu je bilo res nekaj, kar je njegovemu življenju moglo dati neki na* men in por-en, vsekakor večji, nego da bi bil napisal tiste knjigo, o kateri je Vrabič dobro vedel, da bi čudak spravil vanjo nazore, ki ne bi vzdržale sodbe treznih in hladnih ocenje* valcev in bi tako ostala brez koristi za ljudi. Da, imela bi najbrže edino ta uspeh, da bi si* romaku zagrenila zadnje dni njegovega živ* ljenja. In tega res ni zaslužil! Saj je bil vendar tako iskren prijatelj svojim dijakom, njim po* sebej, ki so jih sovražili in preganjali mrzli tujci. Da, skozi leta jim je bil edini resnični, ker vedno pogumni m brezobzirni zaščitnik — do sebe samega in svojih koristi že celo brezobzirni zaščitnik. Ne, temu možu ne bi mogel odreči celo težje usluge, če bi ga pro* sil zanjo! Tu pa, če mirno premisli, res ni bilo dobičKa, a nevarnosti najbrže tudi ne. In če« prav je bilo to, kar mora dati, skoraj vse, kar si je bil doslej prihrani, ne bi bil mogel onra* vičiti pred svojo vestjo, da razočara gotovo do dna duše, skoraj bi rekel smrtno razoča* ra blagega moža, kateremu je bil tako odkrito* srčno hvaležen. Počasi je torej vstal in iztegnil gostu roko. »Velja, gospod profesor! Vam ne mo* rem odreči, čeprav je to vse, kar imam. Še danes pisem vsem upnikom, naj pridejo po svoje, Podmejar pa naj se oglasi potem drugi teden kdaj pri meni!« »Saj sem rekel! Saj sem rekel!« je krik* nil Premšek, in skoraj mu je sapa zastajala od radosti. Zakaj, naj se je delal se tako pogum* nega; čim je prestopil ta prag in je gledalo to* liko teh mrzlih aktov nanj, pa je še videl, kako njega mladi prijatelj trezno računa in go* vori, ga je bila le obšla mučna zavest, da je opravek, po katerem je bil prišel, pravzaprav velik opravek. In tisti »ti boš posodil!« je bil že skoraj obupen vzklik, ki mu je prišel iz ust le, ker ga je uprav sunil ven. Zdaj pa ta kras* ni Vrabič niti ničesar dalje ne izprašuje, se ne pogaja in ne kriči, ampak kar udari v roko in pravi: »Velja!« Je, je še nekaj dobrih in po* štenih ljudi na svetu; in torej tudi njegovo u* čiteljevanje ni bilo popolnoma zaman! V. Profesor Premšek je seveda vedel, kaj se pravi dobrote deliti, naj so ga imeli še za ta* kega čudaka. To je bila vendar dobrota, če je pri premožnih ljudeh temu siromašnemu di* jaku * rojaku, a često tudi tujcu, preskrbel obed, onemu pa zaslužek s poučevanjem; posebno pa tudi še, če je nepremišljenemu mladeniču, ki bi ga bili nenaklonjeni sever* njaki hoteli radi kake neumnosti kar na ce* sto pognati, z gorečo besedo izposloval priza* nesljivost ter mu tako rešil bodočnost. Toda, čeprav je bil dobrodelnosti tako vajen, vendar še nikoli v srcu ni občutil take zadovoljnosti, kakor danes, ko je že na vse zgodaj hitel proti Podmejarjevemu domu. Podmejar je bil na klopi pred hišo prav« kar použil svoj zajutrek in uprav hotel na nji* vo, ko je zagledal tam doli pod hišo »čudnega ■' profesorja«. In nehote se je zganil; zakaj srce mu je reklo, da gre mož k njemu, kakor je bilo sicer čudno, kaj bi mu imel povedati. Še ženo je poklical ven, in oba sta gledala Premšku naproti. »Saprabolt! Ali bosta delala ali bosta zijala prodajala, vidva postopača!« ju je pozdravil ta, ko je dospel do njiju in si obri* sal pot z obraza. »I, tako se je nama nekako zdelo, kakor da greste k nam, gospod profesor,« se je na* smehnil gospodar. »Saj sem tudi prišel. Pa še zore sem ko* maj dočakal, tako reč vama prinašam!« S tem se je široko postavil pred nju, ju nekoliko ča* sa gledal in naposled vrgel svojo bombo, ka* kor si je rekel v mislih: »Denar sem vama našel!« »Kak denar?« je zajecljal Podmejar. »Kak denar? lak denar, da poplačata vse upnike in bosta imela samo enega; pa ta* kega, da si lahko oblizneta vse prste obeh rok!« »Jezus, Marija!« je vzkliknila Podmejari* ca in tako so se ji začele tresti noge, da je mo* rala sesti. Premšek pa jima je razložil zdaj vse po vrsti. In pojutršnjem, torej v pondeljek, pojdeš z menoj v trg, da Vrabiču podpišeš tisti pa* pir!« je dokončal, začenši Podmejar j a tikati, kakor vse, s katerimi je v življenju stopil v ožje stike in mu niso bili več tujci. »Na*ak — tistega pa že ne!« je naglo pri* stavil, ko sta prišla mož in žena zdaj spet k sebi in se mu začela burno zahvaljevati. »Za* hvaljevala se mi pa prav nič ne bosta, če ho* četa, da ostanemo prijatelji; in take besede si kar iz glave izbijta! Pa tudi nisem napravil zaradi vaju, ampak zaradi sebe! Pokažita mi rajši, če imata kako čumnato, kjer bom lahko spal! Zakaj že v pondeljek se preselim tu gori k vama. Tudi jedel bom pri vaju. In sicer to, kar vidva. Če bom pa videl, da je res, kar go* bezdajo nekatere čenče, češ, da želodec, ki se navadi, ne more biti čisto brez takih reči, kakor so tiste pomije, ki jim pravijo ju* ha, si bom pa preskrbel. Saj pojde tako prav za prav iz vajinega, in več ko bom moral tro* siti, slabše bo tudi za vaju. Vsa moja pokojni* na, kolikor mi je ostane, pojde namreč za dolg, ker podpišem tudi jaz. Tako, če je vama prav! Drugače, si najdita drugega!« Moj Bog, če jima je bilo prav! Samo se mlada žena le ni mogla premagati, da ne bi bila izrazila bojazni, ali bo znala postreči ta* kemu gospodu. Toda že jo je profesor skoraj osorno spet ustavil in oba sta spoznala, da bo bolje, če se potrudita, nego da bi nepričakova* nega pomočnika dražila s pomisleki. Kar se pa stanovanja tiče, je bilo v hiši itak še preveč prostora, in tudi prav čednega pohištva sta imela. In tako sta že drugi dan pripravila lepo svetlo sobo v nadstropju, pred katero se je poganjal ogromen oreh visoko v zrak, da je bila od njegovih širokih listov vsa polna ze* lenkastega pokoja in duhtečega hladu. In ko se je profesor naslednji dan proti večeru vrnil s Podmerjajem iz trga in stopil v to sobo, pa našel svojo obleko in perilo že lepo pospravljeno po omarah, knjige po sto* jalih in policah, je počasi sedel pred snežno* belo mizo in se globoko oddahnil, kakor člo* vek, ki je prišel z daljne daljne poti nekam, kjer bo zdaj užival sladek, topel mir..... lje in guga več zemlja pod nogami, ampak da zdaj stojita na trdnih, svojih tleh. S profesorjem pa je bilo tako, da bi ga bila vesela celo, če bi jima ne bil napravil to* like dobrote. Ne samo, da je bil z vsem za* dovoljen, kar sta mu dala, je nasprotno več* krat zarenčal, da sta mu s svojo postrežljivo* stjo že kar nadležna, ko nočeta razumeti, da hoče biti kmet, kakor sta onadva in nič dru* gega. Toda predobro in bolje od njega sta raz* umela, da kakor ne moreš meni nič tebi nič iz kmeta postati gospod, tudi narobe ne gre kar od danes do jutri. In če sta zdaj molčala, ka* dar je stopil poleg njiju v razor in začel ma* hati s pikonom ali motiko, ali pa si je naložil težko breme sena ter ž njim opletal proti se* Mogočna nisi; nc prostorna In slavil te umetnik ni, Bolj kot bogata si uborna, Preprosta selska hiša ti! In vendar ne palač ogromnih Iri njih blesku ne bom*siavil: A tebi, dom, »»(jakov skromnih, Nesmrten venec rad bt z vil. VI. »Pa res ni pravice na svetu! Nam, ki smo se sami in so se naši stariši in starišev stariši ubijali na svojih gruntih, se ne dogodi kaj ta* kega; temu pa, ki je imel ravno pojesti, kar mu je skuhal njegov bahaški oče, prikolovrati nekega lepega dne čudak mimo njiv in mu na* suje denarja v naročje. Še več: ne samo da mu pomaga plačevati dolgove, tudi za hlapca mu je zastonj pri hiši!« Tako je govorila človeška zavist v Smreč* ju, ki je bila tem bolj grda, ko ji Podmejarjeva sreča ni bila prav nič na poti. No, čeprav pa je prišla kdaj katera teh govoric njemu in ženi celo do ušes, se nista veliko žalostila radi tega. Zakaj preveč sta bila pretrpela prej in preveč sladka jima je bila zavest, da se jima ne zib* niku, sta molčala le zato, ker je bil preveč hud, če sta ga svarila, naj vendar misli na svo* je zdravje. Pa je res prišel dan, ko je sam spoznal, da se tako le uničuje. »To vražje lenuhanje skozi vse življenje je krivo, da nisem za nič več!« se je jezil. »Potem te seveda bolijo ko* sti, če vzdigneš le par kil, da vso noč ne mo* reš zaspati!« In se je zdaj loteval le lažjega dela: da je obračal kako krmo, pobiral snoplje, spravljal sadje ali pokladal živini. In tudi kakega pri* boljška, ki mu ga je pripravila mlada gospo* dinja, se zdaj ni več tako branil. Toda nekega dne proti jeseni se je kar naglo odpravil v mesto in ga ves teden ni bilo nazaj. S seboj pa je prinesel cel kovčeg knjig o umnem kmetovanju, posebno o sadjarstvu. »Vidiš, vse to bo treba preštudirati,« je pokazal Podmejarju. »Res, da tudi ti veš mno* go in sem se marsičesa naučil od tebe; toda zdi se mi le, kakor da delamo nekako na sle* po, dokler ne poznamo stvari do dna. Vse te dni sem bil pri svojem bivšem učencu Boži* ču, učitelju na kmetijski šoli, vrlem dečku, pa sem še bolj izvedel, koliko mi manjka. Zakaj, če nisi zoper, bova ves tisti vrt pod njivami in nad travniki posadila s sadnim drevjem. Drevesca in vse drugo dobim od tega Božiča — sva se že zmenila. In ko sem mu razložil le* go rebra nad stogom, je bil tudi on mnenja, da bi se dala tam pridelati prav dobra kapljica, solnčno in napeto kakor je. No, le nič me ta* ko ne glej! Če raste tod sama kislica, je to tudi zato, ker samo kislico sadite. Jaz pa dobim drugačen trs, čeprav seveda vem, da ne pride* lam briške rebule. Sicer pa pride dečko v krat* kem sam pogledati, da bo videl, kaj se da na* praviti. Me imajo namreč nekateri teh šmr* kavcev le radi, čeprav sem jih v šoli pestil, da so bili črni!« se je zadovoljno zasmejal. In čim je skopnel sneg, je Podmejar že moral s profesorjem v njuno bodočo gorico. »Saj si sam videl, da lahko prestajam tudi brez tega; toda če bom imel na stare dni kupico prave domače pijače, se bo prilegla!« je rekel, ko je prvič zapel pikon v trda tla. Čim pa je prišel čas za druga »pametnejša dela«, kakor je rekel, je odslovil Podmejarja in sam nada* ljeval to kopanje, a se je tudi sam lotil sajenja sadnih drevesc. In če so se potem ljudje norčevali, da hodi čudni profesor poslušat, kako ta drevesca ra* ste j o, je bilo nekaj resnice na tem: vsak dan je obšel vsa stebelca in opazoval njih zdravje in napredek. A je prevzel vso skrb tudi za prejšnja drevesa; in ni je bilo suhe veje ali bolne bule, ki bi bila ušla njegovemu čim bolj veščemu očesu. Ljudje pa so navzlic vsemu čakali le eno: kdaj se bo naveličal. Zakaj naj ga je Bog u* stvaril še tako čudnega, to le ni mogoče, da bi do konca svojih dni garal na tujem gruntu in še plačeval, da sme garati. Bo, dokler bo, potem pa vrže lopato vstran in poreče: z Bogom! Ali pa sede široko za mizo in poreče Podmejarju: »Zdaj me pa redi, anti sem si za* služil!« Zakaj zdravemu kmetskemu razumu kar ni bilo razumljivo, da bi kdo zastonj kar il vse žive dni, če ni bil že toliko zmešan, kakor Breginčev Luka ali Škoderčev Jaka, kar pa profesor vendar ni bil. VIL Zato je bilo vsem takim kakor nekaka odrešitev, ko je počila velika novica: profe* sor je gnal Podmejarja k svojemu doktorju v trg in si tam dal velik del grunta prepisati na svoje ime! Zdaj so razumeli vse: kolikor bosta oba skupaj plačala dolga, toliko bo ta lepi dobrot* nik pograbil Podmejarjeve zemlje v svojo malho. Z onim v trgu sta se gotovo že naprej tako domenila, zakaj vrana vrani oči ne iz* kljuje; in če se gosposki človek približa kme* tu, se mu zato, da mu sede za vrat. In sam žu* pan je takoj hitel tja dolu, da bi izvedel kaj več. Napravil se je, kakor da je prišel po dru* gem opravku in začel Vrabiča od daleč sku* sati. Ta pa mu je pogledal naravnost v oči in je rekel: »Kaj pa spet iščete, ljudje božji? Profesor si je zaželel, da bi bila vsaj ped zem* lje res njegova, Podmejar pa mu je z največ* jim veseljem odstopil tistega pol orala vino* grada, ki je vendar ves samo Premškovo delo. Pa še te malenkosti ni hotel drugače nego ta* ko, da po njegovi smrti pripade spet Podme* jarju ali njegovim otrokom. A kar se tiče dol* ga, vam lahko povem, da je imel Fodmejar deset let časa, izplačano pa bo od sedaj vse najpozneje že v dveh. In potem bo mož e* den najtrdnejših v vasi, tudi če ne bi bilo e* nega žlahtnega drevesa poleg drugega na nje* govem posestvu. »Naj bo, kakor hoče!« so rekli nekateri, ko jim je župan zvečer to povedal. »Ti in še marsikdo drugi bi dedca le ne trpel v hiši, ko ga ves ta čas niti enkrat ni bilo v cerkev in živi kakor pagan!« Pa je bilo, kakor da je Premšek prav sli* šal te besede: že drugo nedeljo se je na sploš* no strmenje vseh ustavil pod korom. Ustnic sicer ni premikal, toda ves čas je gledal na ol* tar, roke je imel sklenjene in pri povzdigova* nju in obhajilu je pokleknil ter se trkal na prsi. »Šment vedi!« se je nagloma ustavil in se zasmejal, ko sta po maši s Podmejar jem ko* rakala vkreber proti domu. »Sto misijonar^ jev ne bi me bilo izpreobrnilo, zemlja me pa je. To ti pridiga iz nje dan na dan, da se ne moreš ustavljati in se naposled vdaš! Kmet brez vere je cigan, to ti rečeni! Z delavcem v tovarni je lahko drugače; ljubezen do zemlje in vera v njo ti je pa že kar vera in ljubezen do Boga. Tu tisto prvo zelenje na drevju, tam zrelo zlato žito, zdaj grom in blisk nad teboj, zdaj škrjanček nad njivo — vse to in vse dru* go skupaj ti je ena sama pesem o Stvarniku, ki je vse napravil in vse vlada. Saj pravim —■ čisto me bo pozdravilo, čisto me bo pozdra* vilo! To ti je res velika zdravnica ta naša žemljica. Saj sem zmerom nekako čutil, a ni* koli ne bi verjel, da je tako!« Zadnje besede je zamrmral bolj sam za* se in stresel z glavo, kakor da ga jezi, ker je toliko povedal, ko je bila še vedno močna stara sitnoba v njem. Tudi je tako pospešil korake, kakor bi hotel, da bi bilo s tem ko« nec tega pogovora. A že naslednjo nedeljo je spet napravil nekaj, česar ves ta čas, odkar je bil tam gori na holmcu še nikoli ni: pridružil se je Podme« jarju tudi na poti k večernicam in po njih ga je povabil s seboj v gostilno ter ž njim vred sedel med možake. Ti so v prvem hipu ostrmeli, in pogovor se jim je ustavil na sredi. Toda Premšek jim ni dal, da bi bila ta zadrega trajna. Glasno se je zasmejal in dejal: »No, kaj smo trapisti, da bomo molčali? Pa se vendar menda še vedno mene ne bojite, ko zdaj že toliko časa ongavim med vami? Ali sem danes manj kmet od vas? In mi res ne morete odpustiti, da sem bil prej gospod?« , To njegovo govorjenje ljudem ni bilo previsoko, aa ne bi ga bili razumeli; toda za' odgovor so se jim besede zdele pa le pre«' več čudno položene. Zato jim je sledil še bolj ' mučen molk, — najbolj mučen Podmejarju, kij mu je bil profesor že tako svoj človek, da bi'' bil želel, naj bi ga imeli vsi radi kar tako sami;' od sebe in ne da bi bilo treba kakin besed,8 posebno pa še ne takih. In prav kar je iskali z vsem naporom, kaj bi zdaj rekel, da bi vsej obrnil na šaljivo stran, a je samo topo gledal pred se. Vse to je občutil tudi Premšek in vedno bolj ga je razgrevalo. Ze je hotel odpreti usta in jim povedati, da so vsi skupaj zabiti, ko so« dijo človeka po preteklosti in ne po tem, kar je zdaj. In kaj prav za prav še zahtevajo od njega? Vstaja, kakor oni, hodi spat, kakor oni, dela kakor oni, celo oblači se prav za prav, kakor oni, saj si je zadnjič to svojo obleko dal napraviti pri domačem krojaču, čevlje, podko« vane čevlje pri domačem čevljarju, klobuk pa si je kupil na sejmu. Res ne bi vedel, kaj naj še stori, da ga ne bodo gledali kakor kako e« giptovsko čudo! Toda v tem hipu ga je obšlo čudno spoz« nanje. Ce so ti ljudje drugače ž njim, nego si on želi, potem bo morda krivda le na njem in ne na njih. Večkrat v gledišču je spoznal, če so se preprosti ljudje tam gori na zadnji gale« riji zasmejali, ko bi se jim bilo moralo stisniti srce in priti solze v oči, je to zakrivil igralec in ne oni, ker je ali preveč glasno vzdihnil in zastokal, ah preveč nenaravno skremžil obraz, dočim je resničen umetnik le znal ukrotiti tu« di najbolj neuko množico. Ali ni tudi on zdaj ulogo »kmeta« samo nerodno igral? Ali bolje: kaj ni bilo vse njegovo kmetovstvo še vedno samo nekaka gledališka uloga in on sam še daleč proč od tega, da bi bil resničen kmet? Ne, ni dvoma: če bi znal s temi ljudmi občevati res kakor eden izmed njih, ne bi bilo ne te zadrege ne tega molka sedaj! In v tem hipu se je začutil čisto majhnega, nerodnega, nebogljenega, in vsa tista prejšnja ošabnost, ki si je ni mogel utajiti, ga je v hi« pu zapustila. Res, da si je v srcu vedno želel, na' bi jim bil enak; a pri vsem tem je le obču« til, da je prvi med njimi in več od njih. Zdaj je hipoma razumel, da je zadnji, ker je bil iz« med vseh najmanj resničen. Nagrobni spomenik S. Gregorčiča pri Sv. Lovrencu na Libušnjem. Toda premočna je bila želja v njem, naj bi ga res sprejeli med se, da bi bil obupal. Sa* mo vdano je sklonil glavo in sklenil, da bo ča« kal, dokler se ne nauči tudi še te zadnje ve« like modrosti, kako bi bil res, kakor so oni, sklenil, da bo kakor šolarček v zadnji klopi poslušal, česa mu je še treba, da pade tudi zad« nja stena med njim in njimi. In ko se je čez nekaj časa oglasil eden iz« med mož z neko gospodarsko stvarjo: ali bi kazalo, da bi že ta teden začel s košnjo, in se je na to razvnel neprisiljen pogovor o vre« menskih znakih, se je res Premšku posrečilo n#kaj opazk, ki so bile kakor da jih je izrekel eden izmed njih in ki so se naravno pritak« nile med razgovor, da se ni nihče več posebej ozrl nanj. In ko so se razšli, pa je stopal zraven Podmejarja proti domu, je imel občutek, da je napravil že dober korak v tisto smer, kamor je hotel dospeti. »Ni lahka ta stvar!« je pri« Kimal molče pred se. »Toda zdaj, ko sem jo razumel, se mi zdi, da pojde!« VIII. Pa je prešlo menda še dve leti, predno je res dosegel to umetnost. Imel je sicer občutek, da jih je nekako prevanl; zakaj vsega tega, kar je imel v glavi, naj se je bil naučil iz Knjig ali na svetu videl več od njin, seveda ni mogel in tudi ni hotel izbrisati; toda zavest je imel, da je bila ta prevara samo njim na korist. Se«le zdaj so ime« li pravo zaupanje do njegovih besedi in tudi koliKor je bilo nauKa v njin, bodisi da jim je dal nasvet v gospodarskih stvareh ali se bolj v različnin poiozajih življenja. Kajti pri nje« govin žuljavih roKah in od solnca ogorelem o« brazu ter sKromnem oblačilu ga je od njih na zunaj razločevala samo se njegova bolj ugla« jena govorica, Ki pa bi jo bil lahKo imel tudi KmetsKi priseljenec iz dolinskih krajev. In na« posled je celo dosegel, da so njegovo modrost pripisovali ne več toliko njegovim knjigam, temveč njegovi glavi — zdaj že sivi glavi. Najbolj pa jim ga je približala njegova vedra šegavost, Ki jo Kmet tako ljubi. Naj je srečal človeka na cesti ali govoril ž njimi pod streho, je znal vse in vsakega spraviti v dobro voljo, oni pa so mu jo dajali nazaj, kakor so bili vajeni od očetov očetov. Pa je tisto nedeljo popoludne del vivček v usta — tudi tega se je bil oprijel, ker bi bilo preveč nespametno videti človeka s smotko v ustih na njivi in je to kvečemu za nedeljo, ko greš od maše — del vivček v usta, pomignil Podmejarju in njegovemu že sedemnajstlet« nemu vrlemu sinu Ivanu, ter še gruči prijate« ljev iz vasi, ki so bili prišli po večernicah na prijazno povabilo sem gori. Potem je počasi odkorakal proti svojemu vinogradu, kjer je dobil vsakdo od vsake vrste po par grozdov, tako sladkih, da bi nekdaj ne bili nikoli ver« jeli. Pa tudi s prekrasnimi breskvami, jabol« kami in hruškami so se posladkali; a gostje ne samo iz sladkosnednosti, ampak da si že zdaj izberejo cepiče za svoje sadovnjake, ki pri« dejo potem ponje, ko bo čas. »Da, kdor zna pa zna!« so govorili posest* niki in skoraj z zavistjo gledali po gladkih travnikih in napetih njivah. V Premškovih očeh pa se je iskrila glo« boka ljubezen, ko je ž njimi božal ves ta bk« goslov božji, nakopičen pred njim, kakor na širokem prtu. In naglo se je obrnil k ljudem in se za« smejal: »Ali se še spominjate, kak sitnež sem bil takrat, ko sem prišel v te kraje? Pa šele prej, ko sem robantil po mestu in med šolarji! Vsa« ka malenkost me je razburila, naj je kak deč« ko preglasno kihnil ali če v svoji sobi nisem našel knjige, kamor sem jo bil položil. Ce pa mi gumb ni hotel v preveč trdo poiikan ovrat« nik, sem skakal po eni nogi kakor norec. Po« učevanje mi že mlademu človeku ni delalo nobenega pravega veselja; sčasoma pa mi je postalo, Ko sem moral leto ja letom premle« vati iste stvari, resnična muka. Pa veste, za« kaj vse to? Jaz sem si sicer trobil, dokler na« posled nisem sam verjel, da me moj poklic ne zadovoljuje, ker spravljam, kakor sem rekel, posebno kmetsKe smove s prave poti, to je v stanove, za Katere so dobri tudi otroci me« ščansKih jetiKavcev in Kjer bodo morali biti, kar jih je težke kmetske krvi, po mojem takratnem mnenju nesrečni, kakor sem bil jaz v svojem stanu. Toda vse to mi je danes dokaz, da sem bil le jaz izgrešil svoj pravi po« klic, ker me je bil Bog ustvaril za kmeta in so me samo ljudje napravili ali bolje hoteli na« praviti za gospoda. Takrat sem bil pa šele to resnico spoznal — ne, rajši bom rekel zaslutil, ker res z razumom sem bil vse to spoznal šele veliko pozneje — takrat šele pravim, sem bil to resnico zaslutil, ko sem se po tolikih blod« njah v svojem življenju prvič zopet z motiko dotaknil zemlje, in je tako močno zadišala, da me je kar omamil njen sladkotrpki duh. Pa je že prej moralo nekaj takega gomazeti po me« ni, ko sem se bil zaljubil v tega mojega Pod« mejarja, da sem na mestu sklenil, pomagati mu, če bom mogel. Videl in spoznal sem takoj njegovo veliko ljubezen do zemlje, ko ji je z vso močjo stregel še potem, ko ga je bila ona že izdala, ker se ni mogel odtrgati od nje — kakor se ne moreš odtrgati od žene, če si jo res rad imel, še če ti je bila nezvesta. In ra skupna ljubezen do grude naju je bila nehote združila — navezala mene nanj. Ah, in ko sva se potem tisti dan vrnila s trga, kjer je bil pre« pi al to ped zemlje na moje ime, kako sem jo gledal! Materi se ne more bolj topiti srce, če ji ozdravljeni otrok spet iztega mehke ročice v objem!« Tu mu je zastala beseda, tako ga je bilo prevzelo. Možje pa so ga gledali s prijaznim nasmeškom, in prav nič se jim ni zdel sme« šen, kakor bi se jim bil. če bi bil pred nekaj leti tako živo govoril. »Seveda je bilo mnogo zmote v tem, kar sem mislil nekdaj«, je povzel čez nekaj časa. »Kakor da ne bi smel noben kmetski otrok študirati! Seveda sme in še sreča je, da se spravi z zemlje tudi na ta način vsaj nekaj ta« kih, ki niso zanjo. Tukaj seveda ni rečeno, da ima vsakdo, ki je rojen pod kmetsko streho, tudi že poklic za kmeta. Sto in sto jih je, ki jih le navada drži na grudi ali pa, ker ne vedo, kaj naj bi drugače, pa potem z nejevolio o« pravljajo svoje njim dvakrat in trikrat tako trdo delo, kakor sem jaz godrnjaje učitelje« val. Veliko jih je namreč tudi tu poklicanih, le malo izvoljenih. Toda ti, ki so izvoljeni, so kakor gnoj na njivi, da obrodi tudi tisto, kar bi iz sebe ne imelo moči, in so vsem za dober vzgled.« »Takrat, ko nisem vedel, kaj naj bi, sem premišljeval, da bi šel za delavca v kako tvor« nico,« se je oglasil zdaj Podmejar. »Pa sem že naprej vedel, da bi me smrad že drugi dan zadušil, če ne bi me prej pregnal, da bi bil šel rajši tudi za dninarja na polje. Saj je prav, da so tudi taki, ki morejo opravljati fabriš« ko delo, in mogoče, če bi bil prav moral, bi bil tudi jaz; toda težko, da bi potem danes še stopal po belem svetu.« Vračali so se že proti domu in so dospeli do brda, od koder se je v padajočem mraku lepo videlo do bele farne cerkve globoko doli v dolini s pokopališčem na holmcu nekoliko nad njo. In kakor da so ga spomnile zadnje Pod« mejarjeve besede na to, se je Premšek naglo ustavil in pokazal tja doli. »Poglejte, tam doli bom kmalu počival tudi jaz,« je rekel. »Pa ali veste, da sem se bil v mestu vpisal v društvo za sežiganje mrli« čev? Pravijo namreč taki, da je grdo, če nas po smrti razjedajo črvi in da je lepše, če se damo ognju, ki takoj napravi pepel iz nas. Če govore tako meščani, bi še razumel; a jaz, kmetski človek, sin zemlje, sem ponavljal to za njimi! Zdaj, ko me je žemljica vsega o« zdravila in sva si taka prijatelja, da niti ne moreva biti več drug brez drugega, se mi zdi, da bom legel vanjo, kakor bi legel v posteljo. In ko bo padala prst na me, mi bo kakor ko me je pokrivala rajnka mati z mehko odejo že v polusnu.« V zvoniku tam doli je zapelo avemarijo, in možje so se počasi odkrili. Pevski zbor v Biljah. ZVONIK. JOŽA LOVRENCIČ: Sredi vasi visok stoji zvonik in kliče čas v vse štiri strani in enega ne izgreši njegov glas. Otrok zamišljeno je vanj strmel, poslušal bronasti zvok in štel — bil mu je uganka, ki ni je umel. Sredi vasi visok stoji zvonik in kliče čas, ko vanj zro oči, srce drhti in čaka: zdaj zdaj zglasi zadnjo uro votli glas ... Prišla so leta in leta so šla. Bil je v svetu in se je povrnil, pokoren nemirnemu klicu srca. Glas iz zvonika na cesto je bil, obstal je, poslušal in se zasolzil in trudne oči je strnil... ZA TA IN ONI SVET. DR. EGIDIJ. 1. Božja podoba. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi.... Iz tega je razvidno, da je naša čast, da skušamo vedno čisto ohraniti podobnost bož* je resnice, dobrote in lepote in da je naša dolžnost, da se skušamo čedalje bolj bližati popolnosti božje resnice, dobrote in lepote. 2. Svetilka. Da je svetilka tudi od srebra ali zlata, če nima olja, ne more svetiti... Tako ne koristi človeku zunanja sijajnost in bogastvo, ako nima olja dobrega in usmilje* nega srca. 3. Mlado drevje. Kjer raste mlado drevje, napravi plot, ker ti živina lahko vse pohodi in pohlasta ... Tako čuvajmo mladino, da je neumna ži* vina hudobnega sveta ne pohodi in ne uniči. 4. Molj. Molj prihaja iz oblačil.... Tako prihaja moralna pa tudi gmotna po* guba iz nesramnih in nespodobnih oblačil. Proti temu zelo opasnemu molju so nastopile že večkrat merodajne osebe in oblasti, toda golazen se je vse preveč razlegla in razlezla, da jo je težko zatreti. 5. Podla nagnjenost. Ako pustiš toku vode od spodaj najmanj* šo odprtino, ti polagoma izteče vsa ... Ako daš podli nagnjenosti najmanjšo prostost, te polagoma popolnoma izprazni in ukonča. 6. Modri kot kača. Kača sleče od časa do časa staro kožo in se olevi, da obleče spet novo, bolj svitlo ... Bodimo modri kot kača in slecimo od ča* sa do časa starega človeka, kakor kliče sv. Pa* vel: Slecite starega človeka z njegovimi deli in oblecite novega! (Kol. 3, 10.) 7. Slabo srce. Ubita posoda ne more držati tekočine ... Tako ne more slabo srce držati modrosti. 8. Veriga. Ako primeš za en sam obroček na verigi, potegneš nase celo verigo ... Ako se okleneš ene same čednosti, poteg* neš za sabo celo vrsto dobrodejnosti; ako se pa okleneš ene same razvade, potegneš za sa* bo celo vrsto hudobij. 9. Božje razpelo. Ko te nadloge stiskajo in gonijo v obup, ko te obrekovanje in krivice silijo k naglim dejanjem in k hitremu maščevanju, ko te jeza lomi, da bi vse pokončal, glej na božje raz* pelo! Kristus je na križu miren in se vkljub najzlobnejšemu obrekovanju, vkljub največ* jim krivicam in najhujšim nadlogam ne ga* ne ... in še moli zanje. 11. Naš vsakdanji kruh. Obilnost ne pozna ne molitve ne hvalež* nosti. Ne pozna molitve, ker ima vsega pre* več, ne pozna hvaležnosti, ker je to, kar je preveč, še nadležno. Nikar si torej ne želimo obilnosti, ker bi nam bila v največjo nesrečo, da bi pozabili na molitev in hvaležnost. Bodimo zadovoljni z vsakdanjim kruhom, kakor nas je učil Kristus moliti: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! 12. Zebelj. Čim večkrat udariš na žebelj, tem globlje se zadere, tem bolj drži. Tako je z dobrimi sklepi. Čim večkrat jih ponoviš, tembolj drže. 13. Biser. Čimbolj se biser brusi, tem lepši in svit* lejši postaja. Biser je tvoje srce. Čimbolj se brusi v skušnjavah in nadlogah, tem lepše in boljše postaja. 14. Čakajmo potrpljivo! Ako sadno drevo letos ne rodi sadu, ga pameten kmet ne bo naglo posekal in iztrebil iz svojega zemljišča. Pride drugo, tretje, četrto in morda še*le peto leto, ko bo obilno poplača* lo kmetovo potrpljivost. Tako ne smemo pri svojem delovanju ni* kogar naglo obsojati, izključevati in pobijati, češ da ne rodi sadu dobrih del in čednosti. Pride drugo, tretje, četrto in morda peto leto in imeli bomo v njem najboljšega prijatelja in pomočnika. Čakajmo torej potrpljivo! 15. Surovo železo. Sv. Krizostom piše: »Surovo železo smo, še*le trpljenje in bolečine napravijo iz njega oster meč, koristno orodje.« CERKVICA SV. JERNEJA IN SV. DUHA NA GRADU V GORICI. DR. EGIDIJ. AJ podamo tu čita* teljem par ljubkih spominov iz lepe sta* rodavnosti goriškega gradu in mesta! Iz rokopisa, ki nam ga je dal na razpolago g. Anton Jacobi, ki se bavi z domačo zgodovino, posne* mamo sledeče po* datke: Dne 28. aprila 1. 1001 je cesar Oton III. iz* dal odlok iz Ravene, s katerim je daroval po* lovico Solkana in polovico vasi Gorice oglej* skemu patriarhu Ivanu IV., drugo polovico Solkana in polovico vasi Gorice pa grofu Vue* rihen=u (Variandu, Variantu), ki je bil grof Furlanije in Istre. Le*ta se je iz Solkana pre* selil v Gorico in sezidal na goriškem hribčku stavbo' nadevši si naslov: grof goriški. Od ta* krat govori zgodovina o goriški grofiji. Gorica je takrat postala glavno mesto dežele. Ko so grofje prišli v Gorico, so se vanjo začele nase* ljevati razne plemenite in bogate družine, nemške in italijanske, ki so tu delale dobre kupčije in dobičke. Tako je Gorica postajala tuja domačemu prebivalstvu in deželi, v ka* teri se je nahajala. Ko bi bili grofje ostali v Solkanu, bi danes Solkan bil v narodnem ozi* ru, kar je Gorica t. j. po večini italijansko mesto. Po smrti Vuerihenovi je grofijo pode* dovala njegova hči Hedvika. ki se je poročila z Meinhardom III. iz hiše Eppenstein, ki je vladal grofijo od 1031*1090. Goriška grofija i'e kasneje prešla — najbrže po porokah — na družino pusterskih grofov (Pusterthal). Zad* nji grof goriški Leonhard je umrl 1. 1500 in ta* krat je bila goriška grofija pridružena Habs* buržanom. V prvotnem gradu v Gorici, ki ga je dal zidati že Vuerihen, je bila tudi cerkvica sv. Jerneja (Bartolomeja).1) Ta cerkvica ie brez dvojbe naistarejša cerkvica v Gorici. Od tod imamo v Gorici že od starodavnih časov naj* večji semenj sv. Jerneja, ki traja 14 dni. V raznih zgodovinskih knjigah in tudi v Morelovi beremo, da je bila do 15. stoletja tu* di za Goričane župna cerkev v Solkanu, kier so morali sprejemati sv. sakramente, leta 1398 *) R. Coronini: Tentamen Gencalogieum. pa da sta Mihael in Ivan Rabatta dobila od papeža Bonifacija VIII. dovoljenje zidati jav* no cerkev sv. Duha v spodnjem delu Gradu. Toda v tem sporočilu je gotova zmota, kajti Bonifacij VIII. ni živel 1. 1398, ampak sto let prej. Zato pišejo nekateri zgodovinarji, da je bila cerkvica sv. Duha na Gradu sezidana pod Bonifacijem IX., ki je res živel . 1398.2) Drugi pa pišejo, da je bila cerkvica sv. Duha zgraje* na že 1. 1299'') in sicer pod Bonifacijem VIII. V Morelovem sporočilu pa je še drug po* grešek. Piše, da so morali Goričani do 15. sto* letja hoditi v solkansko cerkev in tam spreje* mati sv. sakramente. Toda v Coroninijevem Tentamen Genealogicum beremo, da je češki Cerkvica sv. Duha na Gradu v Gorici kralj Friderik, varuh goriškega grofa Ivana Henrika, 1. 1325 prezentiral župnika Ulrika Waldenbach*skega za Gorico in sicer za žup* no cerkev sv. Vida, mučenika, kjer je zdaj stolna cerkev.4) 2e od 1. 1225 je bil v Schonhaus*u v Go* rici tudi minoritski samostan s cerkvijo. Ta samostan je baje ustanovil sv. Anton v spo* razumu z grofom Meinhardom II.1) 2) Czornig st. 716 itd. :l) Tako baron Formentini. 4) Sedanja stolna cerkev sv. Hilarija in Tacijana je bila otvorjena 1. 1399. na mestu, kjer je bila prej cerkev sv. Vida. V prvotni cerkvi sv. Vida se omenjajo kapela sv. Ahacija in kapeli sv. Ane in sv. Leonarda, kateri je dala napraviti grofinja Katarina, soproga goriškega grofa Albrehta VI. 1. 1365. Te kapele so bile tam, kjer je sedaj sakristija stolne oerkve. Minoriti so hodili maševat po dvakrat na teden v notranjo grajsko cerkvico sv. Jerneja in so za to dobi« vali posebno plačo. Minoritski samostan jc bil na seda* njem trgu sv. Antona blizu stolne cerkve. Za spodnjo vas Gorico je bilo torej pre* skrbljeno glede cerkva že davno pred 1. 1398. Zelo verjetno je torej, da je bila cerkvica sv. Duha za prebivalce na Gradu že davno pred 1. 1398. Morda sta jo Janez in Mihael Rabatta le popravila in takrat dobila patronat. Ta pa* tronat je družini Rabatta znova potrdil 1. 1496 zadnji goriški grof Leonhard. Družina Rabat* ta, ki je prišla 1. 1330 iz Florence, si je v Gorici sezidala hišo v beneškem slogu, cerkvica sv. Duha pa je zgrajena v gotskem slogu, kar bi utegnilo pričati, da je nista onadva sezidala. Gorica t. j. gornji del mesta, je imela že od 1. 1210 svoj pečat in že od 1. 1307 pravico mesta. Goriški grofje so že od 1. 1200 kovali svoj denar. Ni verjetno torej, da bi bili gornji del mesta v tedanjih časih in v tedanjih raz* merah tako zanemarjali, da ne bi bili imeli niti javne cerkve. DAROVI. PRIPOVEDKA IZ DAVNOSTI. FRAN TRATNIK. RISTUS in Peter sta hodila po svetu in sta na potu srečava* -la različne ljudi. Od težkih nadlog obu* pan, mlad človek jima je prišel napro* ti. Zadnja iskrica ve* re je vžgala njegovo srce, da je zaprosilo Gospoda: »Pomagaj!« Gospod je vzdignil obraz proti nebu, Nje* gove ustne so vzkliknile tujcu: »Zaupaj!« In že je razprostrl Svoje nežnobele roke, da ga blagoslovi. Tedaj je pristopil tujec in je govoril pro* silcu ošabne besede: »Njegove pomoči bi rad, nesrečnež, in vendar vidiš, da je s praznimi rokami pred teboj. — Jaz ti bom pomagal.« In nasul je polno perišče zlatih denarjev potrebnemu. Ta je zadovoljen spravil zlatni* ke in žvižgaje odšel svojo pot in se ni več ozrl po Gospodu. V veselju je premišljal svojo ne* nadno srečo. Kakor da mu je iz temne noči zasvetil dan: jasno in veselo življenje se mu je smijalo naproti. V svojih sladkih mislih se je približal selu, pred vasjo so igrali otroci, ožar* jeni v luči večernega solnca. Poklical je igra* joče in zgrnili so se okoli njega. Prešerna je bila njegova misel: pokazati otrokom del svo* je sreče. Med palcem in kazalcem je držal zlatnik in pravil otrokom, če morejo vedeti ali vsaj slutiti, česa vsega bi dobili za zlato. Tesneje so se ovili k bogatemu tujcu, da jim je večerno solnce sijalo le še v hrbte, nji* hovi obrazi pa so bili v senci. »Ali bi hoteli imeti zlatnik?« »Dajte ga meni, dajte ga meni!« so Klicali otroci in visoko dvigali roke k tujcu. »Kdor je bolj gibčen, kdor je bolj prebri* san, ga dobi!« Visoko je švignil izmed tujčevih prstov blesteči zlatnik. Obrazi otrok so se dvignili k nebu in tedaj je že padal zlatnik mednje... Njegov sijaj je ugasnil v cestnem prahu, ka= kor da se je potopila žerjavica v pepel... Med glasnim vriščem so popadali otroci po tleh, z rokami in z obrazi so rili po cestnem prahu. Izpodrivali so drug drugega, premetavali se — m že se je med krič mešal jok ... Bajtarjeve* mu otroku se je zazdelo, da se je v perišču, ki je bil zagrabil vanje cestnega f>rahu, zasvetil zlat. »Moj je ...« je vzkliknil. Ali nagloma je iztresel prah z zakladom: njegov silnejši drug ga je bil vgriznil v zapestje, da je zakri* čal od bolečine... »Moj bo in ne tvoj, siromaščina!« je za* vpil nad njim deček bogatega gostilničarja. Iz kupa glav se je dvignil čez hrbte in legel čez* nje z uprtimi komolci zopet drug deček, ki je mislil spustiti iz rok suh prah, in je viknil pro* ti krčmarjevemu: »Ti ga imaš? Na!« Obe pesti je odprl, ko se je bil približal njegovemu obrazu. »Joj, oslepil si me!« »Da boš vedel, zlat je moj!« Naglo se je dvignil in stekel z zlatnikom v roki proti do* mu. In vsa gruča se je vzdignila in hitela za njim ... »Tat, tat,« so kričali otroci. — Ves večer in dolgo v noč ni bilo miru v ti* sti vasi. Jezno so loputala vrata po hišah so* sedov. Očetje in matere so vodili seboj otroke iz hiše v hišo in so si jih kazali: »Vaš ničvredni otrok je našega opraskal po licih; poglejte, ni se mu še ustavila kri.« »Našemu pa je vaš raztrgal suknjič, pla* čali ga boste.« »Govori otrok, kdo te je pahnil v lužo!« »Za našega smo poslali po zdravnika. Pla* čali ga boste vi!« »Fej, tak oče, taka mati, potuho mu dajete. Sodnik bo sodil.« Med udarjanjem ob mize in preklinjeva* njem so si sosedje odpovedovali med seboj u* služnosti, ki so si jih menjavali doslej po po* trebi in iz prijaznosti. — Na široko in vljudno je govoril bogati tujec v tistem večeru za mizo v krčmi sosed* nje vasi. Zabavno je pripovedoval pivcem in domačim, ki so sloneli na vratih v kuhinjo, o živahnem pretepu otrok... Še pozorneje so ga poslušali, ko jim je ukazal pijače na svoj račun, ki ga je plačal z zlatim denarjem. »Dober človek,« so si šepetali pivci. »Bogat mladenič,« je polglasno izgovoril krčmar svoji ženi v kuhinji in ji je kazal zlato. »Marina, poprašaj bogatega tujca, morda bo prenočil pri nas,« je pošepetala krčmarica najlepši izmed hčera. Pivci so se bili polagoma razšli, domači so posedli okoli tujčeve mize, na njegovi desni je sedela lepa Marina. Ogenj vina mu je vnemal misli, ki so se mu naglo prelivale v goste besede, in te so se spletale v lepo bajko, da krčmarjevi niso obr* nili vsled samega občudovanja pogleda od njega. Mladi Marini je slikala domišljija ču* do vito lepo podobo tujčevega doma v bo* gatem, velikem kraju ... V konec svojega prijetnega pripovedo* vanja je privezal zanko: » ... naveličal sem se potovanja, vrnem se domov, poiskal si bom nevesto in se bom oženil. Kot kraljica bo živela moja«... Marinin pogled se je utrnil ob njegovem, njegova roka je padla v njeno ... »Lepa Marina, ali bi šla ti z menoj?« Besedo njeno je ustavil krčmar: »Pozno je že... gremo počivat; jutri ostanete naš gost, dragi.« Marina je hitela v kuhinjo po svečnik, prižgala je svečo in je posvetila bogatemu tujcu v vežo ter mu z belo roko pokazala vrata v sobo ... Ponudila mu je luč in mu že* lela sladek počitek. Bogati tujec ji je šepetaje odzdravil. Niso ga klicali v jutru. »Naj se naspi. utrujen je od dolgega po* tovanja,« je velel krčmar ženskam v kuhinji, ki so pripravljale za vreden obed bogatemu in prijaznemu tujcu. Lepa Marina je imela prvo besedo, z doslej neznano ljubeznivostjo jo je ubogala mati... Često je poprašal krč* mar v kuhinji: »Še ni vstal?« Pa so mu odkimale ženske, in se je vrnil v sobo k pivcem zadovoljen ob pridnosti žen* skih rok. V gostilniški sobi se ni hotel danes mešati v pogovor s pivci, vzel je računsko knjigo in sedel k prazni mizi v kotu. Ali niso ga zanimali upniki, dasi je listal, le svojo za* mišljenost je hotel prikriti gostom. Kako naj bi pričel z bogatim tujcem pogovor tam, kjer ga je bil ta sinoči sam načel... Morda bo na* daljeval sam, saj ni bil toliko vinjen, da bi se ne spominjal, da mu je ostala Marina dolžna odgovora. V teh mislih ga je zmotila Marina, Spomenik palim vojakom^domačinom na Ponikvah. naslonila se mu je čez ramo in nestrpno za* šepetala: »Zdaj ga moramo poklicati!« »Dobro, dekle, že storim sam to. Ti glej, da bo v kuhinji vse v redu, kakor gre za tako reč!« Krčmar je odšel v vežo proti tujčevi spal* niči. Najprej rahlo, potem krepkeje potrka na duri. »Gospod, obed bo, vstanite!« Ali odgovora ni pričakal potrpežljivi krčmar. Stopil je v kuhinjo in povedal žen« skam: »Ne Oglasi se, čudovito trdno spanje mora imeti.« »Odprite in vstopite v sobo,« je želela Marina. Krčmar se je vrnil v vežo, potrkal je še enkrat, dvakrat močno na vrata, potem pa je padla njegova težka roka na ključavnico in na stežaj so se odprle duri začudenemu hiš« nemu gospodarju, kajti soba je bila prazna. Skozi odprto okno na jutrovo stran so sijali žarki na mizo .,. »Marina!« je poklical oče hčerko in zaprl vrata za prihitelo. »Kaj naj to pomeni: ni ga — in ta list z dvema zlatoma: »Lepi in dobri Marini.« Za« jokala je Marina, ni si upala pogledati v oči očetu, Ust z zlatnikoma je vrgla na tla; oče se je prestopil k odprtemu oknu in gledal na cesto, če bi uzrl kje na nji potujočega boga« tega tujca ... Daleč na beli poti je bil že tistikrat mla« denič, ozrl se je nazaj: kakor dolga, bela nit se mu je zdela bela, ravna cesta med zelenimi polji in le še kakor temen vozel koncem te niti je bilo videti vas. In je pomisli! dogodkov včerajšnjega dne: kamor pridem — dovolj zabave, to je življenje! Drugega dne proti večeru je dospel v svoj kraj. V krčmo je povabil svoje tovariše, da jim razodene svojo srečo. In prišli so vsi do zadnjega. Krčmar je točil najbojše vino iz kleti in ga menjaval za suho zlato, ki se je bahal ž njim iz tujine dospeli mladenič. In fantom « tovarišem je bahato govoril, da je prišel, iz čudovite dežele, samo obiskati jih je prišel komaj toliko, da jim pokaže zlati odsev bogatije, ki jo ima v daljni, čarobni tujini... Vrnil se bo brž nazaj. Fantje tovariši so mu navdušeno pritrje« vali, žvenkljali so kozarci; vsi so se nagibali čez mizo k bogatemu tovarišu, njihove oči so bile polne čudenja. »Katera pot pelje tja?« »Tudi jaz grem s teboj ...« »Vsi, vsi gremo .,. Živio!« »In dekleta vzamemo sabo . ..« »Čemu bi tisto, tam so lepše in boga« tejše,« jih je zavrnil. Fantje«tovariši so posedli nazaj, spogle« dali se in zamrmrali... Mejtem pa je krčmar pridno stregel omiz« ju bogatega gosta. Čim več je ta pil, tembolj je rastla iz njegovih besed podoba bogate, v zlatu lesketajoče se tujine. Čim bolj so pili fantje«tovariši, tem glasnejše je bilo njihovo mrmranje. »Če si naš pravi tovariš, povej naifl v raz« ločni besedi: kje je tista dežela? Vsaka dežela ima svoje ime, tudi tvoja bogata tujina je mora imeti... Zdaj govori!« Prvi izmed fan« tov se je drznil, da mu je postavil vprašanje iz oči v oči... In trdno je bilo to vprašanje, saj ga je pribil ob mizni rob z močno pestjo svoje desnice. »Tako je, govori!« so pritrdili prvemu fantu vsi in so se nagnili spet čez mizo proti bogatemu tovarišu. »Imena ne vem, ali pokažem vam jo z lastno roko tisto deželo.« »Imena ne veš?! Lažeš!« je siknil prvi fant. Tedaj je zrastel gostitelj iz svoje niče« murnosti, vstal je, desnica mu je planila v žep ... Tri cekine je vrgel no mizi : »Ne vem imena deželi, berite, če je pi« sana na denarju!« Grabežljive roke fantov so padale in se drenjale po mizi za zlatniki, vino iz prevr« njenih kozarcev je lilo po mizi in na tla... Zakričal je prvi fant: »Samo jaz imam pravico, cekine meni, da spoznam deželo!« »Kako, samo ti — vsi imamo pravico!« V očeh tovarišev ni sijala več jasna začu« denost, omeglele so oči, iz njih sta se iskrila srd in togota. »Ne dam cekina!« je zarobantil fant, ki ga je tiščal v pesti. »Fantalin, ti nimaš fantovske časti, cekin sem!« je zakričal nad njim prvak. Krepko je bil stisnih pest in v silnem loku jo je zavihtel nad fantovo glavo, ki se je bila naglo potuh« nila na mizo. Tedaj je spet mogočno izgovoril fan« tovski gostitelj: »Koliko vas je?« Ni čakal, da bi se prešteli in mu odgo« vorili. Iz pesti so mu zapeli nad mizo zlat« niki, trdo so pali na mokro mizo, da so oškro« pile vinske kapljice obraze tovarišev. Ali niso se stegnile roke opijanienih fantov po cekinih, v trde pesti so se skrčile ... In kakor eden so kričali fantje za svojim pr« vakom, ki je bil z levico popadel čez mizo ramo bogatega tovariša: »Ti se nam boš bahal! Ali te ne poznamo, kdo si?! Ne prosimo te vbogajme. Enako pra« vico s teboj imamo do bogate dežele. O še večjo pravico, tebi je že dala, nam še le mora dati zlata. Povej mi in govori, kako ii je ime!« »Ne ve povedati!« se je oglasila piiana beseda. »Noče ...« je zavpil hujskajoč glas. »Lagal si...« je sunil prvak besedo iz« med škripajočih zob ... »Kradel si, ronal si...« so nadaljevali pijani tovariši. »Kdo...« — je kriknil fant gostitelj in zamahnil z obema rokama r>o zraku, da ste se odbili od trdih pesti drugov. »Ti. . i.. i..«, je zažvižgalo čez mizo ... »Tovariši, norčeval se je z nami...« je poudaril prvi fant, ko je z desnico krepko oplazil bogatinovo lice. »Ti boš bil — mene!« je zaškrtal in v ti* stem trenutku je udaril, da se je razbil vrč ob čelu prvega fanta ... $ $ * Bos in raztrgan je šel pred roko pravice, ki mu je kazala v ječo... Vse po resnici je povedal svoj dogodek pred sodnikom: nena* doma je bil obogatel. Ali sodnik mu ni hotel verjeti, ker je imel popisan papir pred seboj na mizi. Težke obtožbe so bile v tistih napi* sanih besedah: tat, zapeljivec, ubijalec ... — Močno okovana vrata so se zaprla za njim, dvakrat je zapela ključavnica — in bT je sam v mračni jetniški celici. V vratih je bilo oken* ce komaj za dvoje oči, v steni vzdolž ceste je gledalo edino v mreže udelano okno nanj z viška, da ga ni mogel doseči... Legel je na trdo ležišče ob steni: ni bil utrujen od poti, izmučile so ga bile misli... Mrak in mir v ce* lici sta ga potolažila... Kakor da mu je omamljiva kaplja pala s stropa na čelo, so mu zasnule misli v spancu . .., ali kratki so bili ti hipi... Groza se je bila pridružila njegovim sanjam in mu ie vedno in vedno naglo, s silo odprla oči.. . Planil je z ležišča, begal po ječi, pritiskal je obraz k mrzli sten\ In kakor otrok se je vrnil vdan k ležišču, ko je ugledal čuva* jevo oko v linici vrat. .. Vsakikrat se mu je zazdelo, da je njegov pogled očetov spomin iz davnosti — z onega sveta: vselej ga je tako ostro pogledal otroka nepokornika ... — in moral se je pokoriti... In so mu bili v plačilo lepi trenutki: očetovi pogledi so bili topli in njegova beseda je bila zadovoljna. Tudi danes je kakor otrok iz davnosti... in tisto oko v linici vrat naj bi bilo očetovo. Čuvaj je odpahnil vrata, na ležišče mu je vrgel nekaj obleke . »Preobleči se, da boš podoben našim lju* dem!« Mladi jetnik je hotel skočiti k njemu, da bi ga prosil lepše besede, aH ie bilo prepozno: že so se stresla vrata, zaškripala je ključav* niča, rožljanje ključev in previdne jetničar* jeve stopinje so odmevale po hodniku kaznil* niče. Med preoblačenjem so se mu vrstile mi* sli: nisem bil doslej še sprejet v to družino, zato čuvajevo oko še ni moglo dati toplega pogleda in niso se še smele njegove besede iz trdote nreliti v mehkobo. V mislih je postal otrok, ki bo rad vse ubogal, in ni več taval po mračni celici, miren je ostal na ležišču in gledal v linico, kedaj se prikaže v njej oko, ki bo zapovedalo. Spet so prizvonili ključi k njegovim vratom, da mu je postalo priietno, kakor da prihaja tolažba v njegovo čudno samoto. Jetničar je odprl in vstopil: »Daj sem svoje cape!« Mejtem je postavil k ležišču vrč vode: »Kadar boš žejen, imaš tu pijačo, ta te ne bo upijanila, da bi napravil neumnost!« Fantu se je zazdelo, da čuti v teh be* sedah skrito dobrohotnost... »Nikoli več je ne storim,« je izgovoril skoraj proseč... »No, zdaj si preskrbljen!« je skrbno po* udaril čuvaj in odnesel fantove reči... »Zdaj sem njegov ...« je premišljal fant in se ogledoval v jetniškem oblačilu. Kakor otrok, kadar mu pomerijo novo obleko, se je prestopal od ležišča do vrat. Okorne so mu bile stopnje, trdo in ohlapno mu je stala ta čudna obleka. Če bi imel svoje ljudi, očeta, mater, brata ali sestro, si je mislil, da bi ga bilo močno sram pred njimi. Prav, da nima nikogar ... V tujo, čudno družino ga je pri* vedlo življenje ... In tudi v tej družini je sam, samo čuvaja pozna, ali kako bi imenoval tega starega, že nekoliko upognjenega moža, naj* raje bi mu rekel: oče ... Po nekaterih dneh fantove ječe je govoril jetničar z gospodom sodnikom o njem: »Gospod sodnik, če smem reči, meni se zdi, da je ta fant po čudnem potu zašel v to našo hišo .. .« »Kako?« je nevoljno zamrmia 1 sodnik ... »Taki hudodelci, ki jih hranimo po takih luknjah, kakor je njegova, so vse drugačni. Ta pa je otrok ... Skrito znamenje mi pravi, da še ni nič poskušal z oknom, ni za las se ni premaknilo znamenje ... Drugi tički pa bi radi že ušli, predno so se razgledali v kletki.« »Jetničar, značaji so različni, počakaj« mo!« Sodnik se je posmehnil možu, zamahnil je z roko, kakor da je odrezal ta pogovor. In fantu so se enakomerno vrstili dnevi v ječi, svoj čas je uravnal po obiskih čuvaja; tesen dolgčas ga je davil, če ga ni bilo o pra« vem času in se je zamudil s svojim obiskom. Znova mu je zaplalo v srcu, ko je slišal, da rožljajo ključi in se odpirajo vrata pri njego« vili sosedih bliže k njemu ... Ali kakor v obu« pu je planil z ležišča, če so se zaprla vrata tik pri njegovem sosedu in so se obrnili koraki nazaj in je zamrlo rožljanje v daljavi neznan« sko dolgega hodnika. Stopil je k vratom, gle« dal skozi linico na hodnik: kedaj bo prišla od« rešitev njegovi mučni nestrpnosti... Pri tem gledanju se je često tako utrudil, da je moral leči na ležišče in je trdno zaspal... V spanju je pogosto živel svoje že odbeglo življenje. Govoril je z očetom, z drobno roko je pobo« žal mater po licih — le njen obraz z lepimi oč« mi mu je bil v spominu, drugega ni imel od nje ... In kadar se je prebudil iz teh sanj, mu je bilo mokro v očeh in cel dan je trpel ne« znane muke in si ni znal samemu sebi pove« dati zakaj... Tisti dan ni užil jedi, dasi.ga je čuvaj skoraj prosil... Zmajal je z glavo jetni« čar, ko se je obrnil iz njegove celice. Fant ga ni ustavil z besedico, ker se je bal, da bi mu bil odgovor težak kot svinec na duši in bi po« stala njegova bolest še večja. Tak dan je bil rad sam s svojimi neumni mislimi... Tedaj je mislil na mater... Ali sam obraz njen je gledal pred seboj — vse drugo njeno telo je bilo za« krito: z odejo zakrito na postelji in on je stal ob zglavju in božal njen izmučeni, od bole« čin bledi obraz. In čez noč so mu ukradli še to obličje..., da ga ni več videl pozneje in se mu je povrnilo komaj še le sem v samoto... v tolažbo in v muko obenem.... S tem obra« zom je blodil v sanjah, in neštetokrat je že ob« hodil vsa nekdanja pota svojega življenja, na slednji poti pa se mu je kaj spremenilo ali še celo nov, nikoli doživi j en dogodek je vstal pred njim. Na istem kraju kakor prvič je dohitel Gospoda, ki je imel spremljevalca seboj. Sko« raj se Mu je hotel izogniti, ali v tistem hipu je ugledal pred seboj od žalosti obledeli ma« terin obraz in hkrati se je spomnil besede Gospodove o prvem srečanju: »Zaupaj!« Ustavil je Gospoda in prosil: »Le Ti mi moreš pomoči!« Gospod je izgovoril: »Ti si se vrnil!« In ga je nadalje vprašal: »Kaj ti je ostalo še na tvojem potu?« »Samo Tvoja beseda, Gospod, ki Si mi jo bil dal takrat...« Komaj Mu je bil odgovoril, že je stal pri njem neznanec, poln napuha, ki mu je rekel: »Spet prosiš pomoči, prijatelj; hitro si porabil moje darove! Nastavi perišče!« Kakor zlate kaplje so se mu točili cekini na sklenjene dlani, ki jih je bil skoro nevede naprožil tujcu ... Obdarjen pa se je nenadoma zgrozil, za« pri pesti in z obema hkrati zamahnil s silno kretnjo proti ošabnežu, da je padal po njego« vem obrazu zlati denar ... »Nazaj vzemi, tu imaš svoje darove!« In v tistem trenutku ni bilo več tujca ni« kjer, in koder so padali po tleh cekini, so se pokazali črni madeži na beli cesti... Gospod pa je tedaj blagoslovil s svojimi belimi rokami mladeniča in ga odslovil s pri« srčno besedo: »Hodi z ljubeznijo!« Nova pomlad je bila tistikrat. Mladi jet« nik jo je čutil v svojem srcu in tudi njegove oči so jo malo opazile: vejice lipe, ki so se ka« kor drobni prsti stegale v zamreženo okno ječe, so pokazale sveže zelenje in v jutrih ali v mraku je priskakljal do okna ptič in s pes« mijo tolažil jetnika ... Čez dan pa so ga obis« kovali sveži solnčni žarki kakor ravnokar zbujene zlate misli... Ko se je bil v tistem jutru zbudil iz svo« jega dolgega pota, so že pozvanjali ključi v vratih njegove celice. »Pojdi z menoj!« Čuvaj ga je čakal na vratih in ko je fant stopil na hodnik, je zaprl vrata. Vedel ga je na vrt in tam ga je izročil staremu vrtnarju: »Matevž, tega je določil gospod sodnik, da ti bo v pomoč.« »Prav,« je zamrmral vrtnar in pokazal jetniku lopato ... »Če boš pameten, utegneš biti njegov na« slednik. Matevž je že star,« je izgovoril jetni« čar in se vrnil... Fant je zasadil prvo lopato v dehtečo vrt« no zemljo. Najraji bi bil zavriskal, tako ga je prevzela toplota solnčnih žarkov ... Ozrl se je v molčečega starca, ki je bil vi« deti zadovoljen ž njim. In fant je pomislil: »Hočem, kakor da je moj oče!« SV. VINCENCIJ PAVELSKI, DOBROTNIK ČLOVEŠTVA. FRANC PIRC C. M. N če bi danes živel, sveti Vincencij, v našem toliko graja* nem, tako razburka* nem, nestalnem ča* su, česa bi se lotil? Odgovor tvoj mi je znan: »Ravno isto bi storil, za kar sem deloval svojih osem* deset let na zemlji: svojega božjega U* čenika bi posnemal, ki je hodil po deželi in dobrote delil.« Spoznal si, da je dobro delo najsilnejša moč, velesila, ki zagospoduje vsem, še tako trdim srcem, najpotrebnejši do* kaz, da smo Kristusovi spoznavavci. Z mirno vestjo lahko imenujemo svetega Vincencij a Pavelskega enega največjih do* brotnikov celega človeštva. Rodil se je dne 24. aprila 1576. v revni va* si Ranquines na južnem Francoskem. Ta* kratne družabne razmere so b!le prav žalost* ne. Duhovščina je silila v mesto in je bila tu* di v duhovskih znanostih premalo poučena, ljudstvo radi tega nevedno.1) Bližal se je re* šitelj v Vincencijevi osebi. Svoja mlada leta je preživel kot pastir očetove črede. Oče je imel pri razvalinah nekdanje božjepotne cerkve Matere božje svoje pašnike. Lahko si mislimo, da je Vincencij že takrat molil in delal — dobrote delil. Svoj borni vsakdanji kruhek je delil med uboge, zamenjeval obleko z drugimi še ubož* Vojske so pustošile lepo Francijo, v državi sami neprestani nemiri; zraven tega se je krivoverstvo raz« paslo po deželi. Polastil se je ljudstva obup radi ne* stalnih razmer, ki so bile slične današnjim razmeram mej vojno in po vojni. nejšimi dečki, delil zvrhano prgišče moke med uboge, ko je nosil iz mlina. Stariši so radi gle* dali to darežljivost svojega sina, se niso bali zgubiti premoženja radi miloščine, kot dela to današnji egoistični svet; z milodari, ki jih Prizor s šolskega odra v Lokavcu: Sv. Miklavž prihaja. je delil deček Vincencij jim je zelo narastlo imetje, da so dali svojega sina lahko študirat. Učil se je v Saragosi in Tuluzu. Bil je že maš* nik, ko so ga ob neki priliki ujeli morski roparji in prodali v Tunis za sužnja. Rešen po posre* dovanju Matere božje spon jetništva, je obi* skal Rim in prišel potem na dvor francoskega kralja Lodovika XIII., kjer je spoznal razmere in moralno propalost visoke aristokracijo. Zapustivši življenje na dvoru, je hodil rajši po mestu in obiskoval bolnike, dokler ni po* stal župnik v vasi Clichy, kjer je dobil vpo* gled v siromašno stanje kmečkega ljudstva. Kmalu pa je na povabilo vstopil v družino Fili* pa Turanuela de Gondys*a, admirala kraljev* ske mornarice. A zopet se mu je spolnila srč* na želja, da je deloval med ljudstvom, ko je dobil župnijo v mestu Chatillon, kjer se mu je v kratkem posrečilo, da je poboljšal me* ščane, ki so bili razvpiti po svoji verski in mo= ralni razbrzdanosti. Tu je spreobrnil tudi dve plemeniti dami, ki sta se po njegovem navodilu posvetili obiskovanju in postrežbi osiro* telih družin in bolnikov; tu je položil temelj svojim poznejšim dobrodelnim napravam, s katerimi je donesel več tolažbe in veselja, kot vsa druga francoska kultura. Iz tega skromnega početka so se razvile tri njegove največje ustanove socialno*karitativnega zna* čaja: Misijonarji, Usmiljenke in pozneje v njegovem duhu Vincencijeva družba. Prevzel je vodstvo Misijonske družbe in je do svoje smrti vsestransko plodonosno deloval. Umrl je dne 27. septembra 1660, poln zaslug, ki si jih je splel v teku osemdesetletnega dela v slavo božjo in blagor bližnjemu. Leon XIII. ga je proglasil leta 1885 za nebeškega patro* na vseh naprav krščanske ljubezni. Iz življenja svetega Vincencija razvidimo čudovita pota božje previdnosti. Bog ga je tako vodil in vzgajal, da je imel v vse razme* re tedanjega družabnega življenja globok vpogled, da je bil torej sposoben prav sveto* vati povsodi, povsodi prilično priskočiti na pomoč. Milost božja se je združila z njegovim usmiljenim srcem, z njegovo velikansko ener* gi'o in z organizacijskim talentom. Vidimo ga idočega preko vseh težav nemoteno, mirno k cilju. Težko je označiti tu popolni pomen svetnika, ki je toliko deloval v človeški druž* bi, ki je tako zelo vplival na tedanjo dobo, in čigar delo se še danes nadaljuje po vsem kul* turnem svetu. S svoio dobrodelnostjo je ču* dovito vplival na duše, pridobil jih je za Bo-ga. Vsem stanovom je prinesel pomoči. Skr* bel je za uboge družine, zanuščene bolnike, si* rote, olajševal stanie jetnikov in sužnjev na galejah, pošiljal podporo po vojski onustoše* nim deželam, pomagal beračem, obubožanim plemičem, prirejal misijone po deželi, duhov* ne vaje za duhovnike in lajike, uvedel me< sečna zborovanja za duhovnike, pomagal in svetoval pri uravnavi semenišč, skratka: sko* raj ni bilo podietia, potrebe, kamor ne bi bila posegla z uspehom njegova roka. Vse niego* vo de^vanje pa je očividno spremljal božji blagoslov. Pomenljivo je življenje svetega Vincen* cija tudi raditega, ker je živel v podobnih so* cialnih razmerah, kot so dandanašnji". Z last* no skušnjo si je pridobil svetnik globoko spo* znavanje socialnih razmer in teženj posa* meznih stanov, in je zato povsod uspešno nas stopil. Poudarjal je prav v našem zmislu prak* tično vrednost in delavnost individua, njegov vo osebno prostost, zraven pa moč organiza* cije, ki šele daje — združena z molitvijo — delu pečat trajnosti in stanovitnosti. Socialni delavci naj študirajo ta vzor ... Sv. Vincencij je umrl. Ni pa preminul sad njegovega truda, njegov duh še živi v števil* nih napravah, ki temelje na njegovih načelih. »Non omnis moriar«, pravi pesnik o sebi. Isto velja o sv. Vincenciju, ki nam je v svojem življenju živo pokazal iznajdljivost svetnika, ki ljubi svet zavoljo Kristusa, in podal dokaz za praktično uporabljivost Kristusovega na* uka. Skoraj nemogoče je, natanko določiti, kje, kako in v koliki meri je sv. Vincencij olajšes val zemeljsko bedo. Računajo, da je šlo 52 milijonov frankov skozi njegove roke v pomoč revežem in ponesrečenim.. Ker smo rav= no prestali svetovno vojsko in vse nje gorje, nam bo najlaže razumeti Vincencijevo po? moč tistim deželam, ki so bile po vojski opu* stošene in porušene. To so bile posebno Lota: ringija, Pikardija, šampanjska provincija. Poljska, Angleška, Irska, severna Afrika ... vsem ie sv. Vincencij bil angel miru in po? moči. Pošiljal jim je denarja, obleke, jedila, duhovnikov. Begunce je sprejemal kar v svoji hiši v Parizu, jim stregel z vsem mogo* čim, jim tako lajšal gorje, ki jim ga je priza; dela vojska. Posebno je v tem ozfru mnogo pomagal irskim beguncem plemenitega rodu, ki so morali zapustiti domovino radi svoje ka* toliške vere. Razume se, da ie bila tudi v Parizu, glav* nem mestu Francoske, velikanska beda v voj* nih letih 1635, skoro nepretrgoma do leta 1654. Več armad je bivalo v mestu in v oko* lici. Splošna negotovost in strah je ustavila vsako delo, zaslužka ni bilo, uboštvo v vseh slojih brez primere. Ze so iz Lorene, Pikardije, Šampanje in od drugod pribegnili begunci v Pariz, upajoč, da dobijo tu najprej pomoči; nagloma pa prihrumi roi beguncev še iz pa* riške okolice v mesto, misleč, da imajo neka* ko prav;co, v mestu dobiti izdatne pomoči. Zmešnjava je bila velikanska, organizacije nobene. Tu nastopi zopet angel ljubezni, sv. Vincencij. Hitro zbere okoli sebe ljudi, ki so bili voljni in zmožni pomagati edinole iz lju* bežni do Kristusa. Hitro je našel in seštel tiste družine, ki so najmani zamogle same sebi po* magati, in kjer je uuo največ otrok. Te so do* bile prvo pomoč. Na raznih krajih mesta in predmestja je ustanovil ljudske kuhinje. De* la zmožno mladino je preskrbel pri dobrih družinah, kjer je bilo preskrbljeno za njih časno in večno blaginjo. Nekatere hiše so bi* le napolnjene z mrliči. Nihče ni pokopaval. Tu je bila potrebna organizacija, ki je preskr* bela to delo usmiljenja. In za vse to delo? No* bene pohvale ali odlikovanja od francoskega kralja? Ne! Včasih je bil poklican na dvor, kjer je kralj z zadovoljstvom poslušal o delo* vanju moža ljubezni: 10.000 revnih ljudi je vsak dan hranil, 1200—1300 bolnikom zastonj stregel. Bolniki, ki so prihiteli že vsi napol mrtvi iz bližnje okolice v mesto, so prejeli vsaj svete sakramente in mirno umrli. Du* hovniki, ki jih je sv. Vincencij razpošiljal po mestu, so našli te uboge bolnike v podstrešju, v kleteh na gnili slami; ležali so v taki nesnagi, da so jih morah po smrti najprej umiti in po* tem šele pokopati. Vse je poskusil sv. Vin* cencij, da bi jih rešil smrti, vendar so umirali eden za drugim, tako da je v letu 1652 umrlo v Parizu 10.000 oseb na dan. Kako strašna beda! Vse to poročilo je kralj dobrovoljno poslušal in Vincencija potem dobrohotno od* slovil. Pa sv. Vincencij, ti angelj ljubezni, saj si služil nebeškemu kralju, ki hoče vsak ko* zarec mrzle vode obilo z nebeškim kralje* stvom poplačati. Govoril je nekoč k misijo* narjem takole: »V tem času siromaštva me skrbi Misijonska družba, toda v resnici je moja skrb radi ubogih še večja. Mi lahko gre* mo v kako drugo hišo, če v tej ali oni ni kru* ha, ali na župnije po deželi. Kaj pa naj storijo ubogi? Kam naj se podajo ti? Priznam odkri* to, to je, kar me peče, kar me boli! Slišal sem govoriti ljudi na deželi, da dokler imajo še kaj pridelka, zamorejo še živeti, ko pa ne bodo nič več imeli, jim ne ostane drugega ko izko* pati si grob in se vleči vanj. O moj Bog, kako neizmerno siromaštvo, kako naj odporno* rem?« In ta mož ni mogel drugače govoriti, on, h kateremu so se zatekali vsi s popolnim za* upanjem in katere je sprejemal, kot bi bili njegovi. Občeval je z ubogimi spoštljivo in ljubeznivo. Če jih je srečal, jih je pozdravil prvi in je obdržal klobuk v roki, dokler je govoril ž njimi in jim miloščino delil. Imel jih je za svoje gospodarje. Pretrpel je krivico rajši sam, pretrpela jo je Misijonska družba, pretrpeli drugi, samo da krivice niso trpeli u* bogi. Krasno, zlato, res Kristusovo načelo! Prepojimo današnji svet z ljubeznijo do bljižnjega, vzgajajmo že v otrocih čut do pra* vičnosti in ljubezni, čut spoštovanja do člo* veka trpina, do reveža in dorastla bo mladina, ki se ji bo socialna preuredba gotovo brez te* žave posrečila. Tako pa imamo danes vse, kar bi sicer lahko naredilo ljudi srečne, pa sreča beži s sveta, ker je ljubezen, njena sestra, tep* tana v tla in zaničevana mej ljudmi. Človeška srca so mrzla, brez ljubezni, železni stroji po tovarnah oznanjajo bedo, so brez ljubezni, de* nar dobičkarij in verižništva leži na kupih, pri* dobljen s krvjo drugih — brez ljubezni, imamo milijonarje, ki mrzlo gledajo v človeka*trpina in so brez ljubezni; dandanašnji ljubimo le denar, zabave, veselice, ljubimo sovraštvo, prepir, ljubimo trpljenje bljižnjega, o svet, kako se oddaljuješ od socialne sreče. Edinole ljubezen do Kristusa, in sveta ljubezen v Kristusu te bo rešila! Veruješ v to? Zapomni si: Edinole ljubezen v Kristusu bo prenovila obličje zemlje. MISIJONI KATOLIŠKE CERKVE. IVAN REŠČIČ. ETOS se je sloves* no oohajal tristoletni jubilej rimske Pro* pagande za sv. mi* sijone po vsem sve* tu. Sveti oče Gregor XV. je namreč dne 22. rožnika leta 1622 ustanovil sv. kongregacijo za raz? širjanje krščanskega imena (Congrega* tio de Propaganda fide). Koliko sijajnih do* brot je prejemal ves svet po tej sv. kongre* gaciji za razširjanje vere, koliko milijonov ljudi je zadobilo katoliško vero in omiko; to* Prebivalcev Katoličanov Duhovnikov Iz te pregledne tabele spoznamo, koliko dela čaka vsakega posameznega misijonarja, posebno še v razsežmh pokrajinah, in koliko truda bo še treba, da dospe križ Kristusov do vseh narodov. 2. V Afriki je leta 190516 bilo število katoličanov domačinov 741.000, v zadnjih 14 letih se je podvojilo. Vseh katoličanov s priseljenci je zdaj okolu 4 milijone in pol. Glavni misijonarji Afrike so očetje sv. Duha, potem Beli očetje, jezuit je in mi* sijonarji sv. Vincencija Pavelskega (la* zaristi). Najbolj cvetoče misijonske po* kraj ne so Uganda, Madagaskar, Kongo in Gornji Nil. V deželah gornjega Nila, v Madagaskar* ju in v državi Kongo, imajo misijonske druž* be semenišča za domače duhovnike. Kakor apostoli, ki so v svojih misijonskih pokraji* nah posvečevali domačine za mašnike in na* stavljali domače škofe, obrača tudi sedaj sv. Cerkev vso skrb na vzgojo domačega duhov* ništva. Sveti Oče Benedikt XV. je v zname* nitem apostolskem pismu dne 30. novembra 1919: Maximum illud priporočil ustanovo družbe »Sv. Petra apostola« za vzgojo do* mačega duhovništva na misijonih. Vodstvo te družbe je podrejeno Propagandi. da še ostaja neizmerna žetev; velike, razsež* ne pokrajine so še neobdelane, neštete ljud* ske množice sede še v temi in v smrtni senci, čakajoč luči sv. evangelija. Žetev je obilna, a delavcev je malo. Velikokrat morajo poslu* šati misijonarji tolažilne a hkrati žalostne be* sede: »Zakaj nam ne pošljete katehistov? Kdaj pridejo k nam misijonarji? Saj veste, da smo polni slabosti in bomo kmalu zabredli v stare grehe, ako ne bo nobenega duhovni* ka, ki bi nas utrjeval v dobrem. Ne moremo se spovedati, ne prejeti sv. obhajila; zato se lahko pritožujete, ko pridete k nam.« Zanimiv je pregled o številu prebivalcev in katoličanov v misijonskih deželah od leta 1906: Indokitajsko Indija Afrika Otoki v Tihem morju 42,000.000 294,000.000 157,000.000 4,000.000 1,035.000 2,400.000 750.000 130.000 1.081 2.800 1.903 360 Ustanovniki te družbe postanejo vsi, ki darujejo, da se vzgaja en gojenec v seme* nišču. Dobrotniki, ki vsako leto darujejo, da se vzgaja en bogoslovec. Družbeniki so vsi, ki kaj darujejo, ven* dar ne manj kot 1 liro. Udje so deležni mnogih odpustkov in vseh sv. maš do* mačih duhovnikov. Domači novomašniki pa morajo za dobrotnike darovati, ko so posvečeni, tri sv. maše in potem vsako leto eno za žive in pet sv. maš za rajnke do* brotnike. Prihodnost sv. misijonov je popolnoma odvisna od številnega domačega duhovni* škega naraščaja, zato imajo vse večje misij on* ske pokrajine svoja semenišča. Te so velike važnosti, kajti le domačin obvladuje popol* noma jezik dotične dežele, pozna dobro vse običaje ljudstva, prihaja lahko v najožjo do* tiko z ljudstvom, je vajen na domače podneb* je, pozna natančno domišljijo in verske predsodke domačinov in je tako najbolj spo* soben svetiti z lučjo sv. vere v temo zmote. 3. Dne 6. julija 1922 zjutraj je mirno v Go* spodu zaspala grofica Marija Terezija Ledo* chowska, ustanoviteljica in vrhovna voditelji* ca Družbe Sv. Petra Klaverja za afriške mi* Japonsko Kitajsko 62,000.000 420,000 000 162.000 1,820.000 282 2.830 sijonc in za odkup sužnjev. Rojena 29. IV. 1863 iz plemenite poljske družine je v Solno* gradu dala predstaviti dramo za odkup suž* njev ter ustanovila družbo za pobiranje milo* darov misijonarjem. Prehodila je Avstr., Nem* ško, Franc.. Švico in Poljsko ter povsod usta* navijala odbore ter z živo besedo družila tudi apostolat tiska, kateri je v zadnjem letu z li* stom »Odmev iz Afrike« dosegel 100.000 izti* sov v vseh evropskih jezikih in z listom »Za* morček« 140.000 iztisov. Dne 27. aprila 1897. je kardinal Haller potrdil pravila nove družbe narodna lastnina. Komaj so boljševiki za* vladali, so takoj že 23. januarja 1918 lo= čili cerkev od države in šolo od cerkve, oropa* li vsa svetišča in preganjali duhovnike in ško* fe, zapirali v ječe ali postavljali »k zidu«, ka* kor pravijo boljševiki (streljali pri zidu). Ko so leta 1920. zaprli nadškofa v Mohylevu monsig. Roppa in škofa v Minsku Lozinskega in ko je odpotoval škof iz Saratova monsig. Kessler in škof iz Kamjenjenca monsig. Man* kovvski, ni ostal v neizmerni ruski državi no* ben katoliški škof razen enega in še ta po* Dekliška Marijina družba v Batujah. za afriške misijone in papeži od Leona XIII. do sedanjega Pija XI. so jo blagoslavljali, jo priporočali in ji podelili mnogo odpustkov, kajti namen te družbe je podpirati vse afriške misijone s tem, da na dobro urejen in trajen način skrbe za potrebna sredstva v razširjanje katoliške vere v Afriki. 4. Na Ruskem, kjer trpi za lakoto še 36 milijonov ljudi po statistiki sovjetske vlade, se preganja versko življenje pod krinko prosto* sti. Tako prepoveduje člen 9. verski pouk v katerem*koli zavodu, javnem ali zasebnem. Člen 13. se glasi, da so cerkvena posestva močnik v Mohylevu, mons. nadškof Cieplak, ki so ga boljševiki večkrat že zaprli. Rusko ljudstvo je zelo verno, toda boljševiški vodi* telji so brezverci in judje, da se katoliška ve* ra le počasi razširja. Pravoslavni škofje so iz* razili željo, da bi se združili s katoliško Cer* vijo, da bi se v bran postavili boljševizmu. »Naš led se taja«, je rekel eden izmed pravo* slavnih škofov, »in naša ruska cerkev bo v strašnem preganjanju otajala naša srca, da bodo deležna luči in edinosti prave matere katoliške cerkve.« Padel mrak na žitno polje. Zena v klasje se sklonila: zanje, zanje--Na zahodu zarja davno se je skrila. 2ENJICA. DOMEN. Žitno polje — si življenje, žena — smrt je v tebe skrita: žanje, zanje--V prvi noči, moja moč bo v snopku žita. VZROKI NALEZLJIVIH BOLEZNI IN KAKO SE TEM BOLEZNIM UBRANITI. DR. J. BAČAR. grozo se spominja« mo onih časov, ko so nalezljive bolezni ziasti Kuga in kolera morile po bvropi in Aziji in so v malo mesecih pokončale skoro tretjino prebi« valstva. JtSili smo proti tem morilcem brez moči, ker ni« smo znali, kako na« šajo od bolnega na zdravega. Šele odkritja in sajo od bornega na zdravega. Sele ouKntja 111 iznajdbe v zaanjin desetletjih so nam odprle oči in pokazale pravo pot, Kako se moremo uspesno boriti proti tem starim sovražnikom človeštva. V tej borbi, ki se je izcimila iz omenjenih odkritij in ki je ena najlepših ljud« skih pridobitev v zadnjem stoletju, morejo sodelovati vsi, revni in bogati, učeni in ne« učeni, za to ni potrebna nobena visoka šoia, ampak le nekaj dobre volje in človeškega čuta za skupnost. Vsi moramo pričeti spoz« navati bistvo nalezljivih bolezni, kako se pri« jemljejo in kako se jih uspesno branimo, da moremo živeti brez onih grozot, ki so v pro« šlosti pretresale cel svet. Vsi približno dobro vemo, kaj je srčna bolezen, vsi vemo, da ni nobene nevarnosti biti v bližini nesrečnega, čigar srce slabo de« luje. Ljudstvo pravi, srčna bolezen se ne na« leze, ve pa dobro, da je velika nevarnost biti v bližini bolnega na tifusu ali na koleri, kajti bolezen se prime. Vemo tudi, da ne nudi za« strupljeni človek nikake nevarnosti za druge, nasprotno pa pojmimo z naravnim razumom bolezni, ki se lahko prenesejo. V prejšnjih časih nismo imeli pravega pojma, zakaj se prenese bolezen od bolnega na zdravega. Ljudstvo se je zadovoljilo z eno« stavnim pojmovanjem, da so nalezljive bo« lezni šiba božja, neizogibna nesreča člo« veštva. Našel pa se je nazadnje mož, ki je začel natančneje opazovati naravne pojave, kateri so pripomogli razvijati pojem nalezljivosti. Ta mož se imenuje Pasteur. On je začel razisko« vati vzroke, zakaj se skisa mleko, ako ga pu« stimo nekaj časa na prostem zraku. To je vsakdanji pojav in človek ga pozna že tisoč« letja, a ni se zadosti trudil, da bi ga bolj na« tanko raziskoval. Pasteur je dokazal, da se ne skisa vsako - - mleko. Ako ga pomolzemo z največjo snaž« nostjo in shranimo v popolnoma čisti posodi na svežem prostoru, ostane nespremenjeno. Kavno taivO se mleko ne SKisa, ako ga zavremo in se vrelega oobro zapremo. Ce ga pa zopet odpremo in pustimo nekaj časa na prostem zraKu, se to mleko skisa. rasteur je opazoval mleko skozi drobno« gled in videl v njem nebroj migijajočih malih bitij. Ta mala b.tja se množijo pred našimi očmi in so vzrok kisanju mieKa, kajti brez njih ali če jih s preKuhanjem uničimo, se mleko ne skisa. Posrečilo se je tudi ta mala bitja, glivice ali baKter.je, od mleKa ločiti in jin presaditi — Kuitivirati kot rastline, kjer so se mogia opazovati njin svojstva in živ« ljenske navade. To odkritje je postalo važno za prouče« vanje nalezljivih bolezni, obenem pa tudi za proizvajanje sira in drugih mlečnih izdelkov. Isto KaKor pri mleku se je dognalo pri vinu. Ze stoletja proizvaja človek in p.je vino, ve dobro, da iz grozdja nastane sladKi most, ki se sele polagoma spremeni v vmo. Ninče se pa ni vprašal, zakaj most zavre in postane vino. Tudi vretje mosta t. j. nastajanje špirita iz sladkorja je aelo malih glivic ah bakterije v, ki se nahajajo povsod po trtnem lesu in listju, po jagodah in torej gotovo tudi vedno v mo« štu, katerega spremenijo v vino, če je toplota ugodna za njih razvoj. Pasteur in drugi so začeli ugibati, ne tiči«li morda isti vzrok pri človeških in živalskih nalezljivih boleznih kot pri kisanju mleka, vretju mošta in vstajanju kruha? Preiskovali so kri Ijudij in živali obolelih na vraničnem prisadu, torej na bolezni, ki jo poljedelci do« bro poznajo in ugotovili so, da je to domne« vanje pravo. Opazili so v krvi krave, obolele na vraničnem prisadu, mala živa bitja, po« dobna paličicam. (Odtod ime bacili = pali« čice). Te bacile je Pasteur presadil in ko so se v 1—2 dneh razmnožili in vzrastli, jih je vce« pil pod kožo drugi zdravi kravi. Ta je obolela v par dneh na isti bolezni. Polagoma so se preiskale še druge bolezni in dognali so se vzroki nalezljivih bolezni. Niso se našle kali vedno v krvi, ampak včasih v pljučih, v črevih, v možganih in tudi drugod. S tem se je dokazalo, da povzročajo vse na« lezljive bolezni mala, živa bitja t. j. bakteriji. Bakterije delimo v tri vrste in sicer po njih obliki: v okrogle koke, v podolgaste, pa« ličicam podobne bacile in v vijačaste špirile Gasilno društvo v Cerknem. in spirohete. Po obliki bi se dali bakteriji po* sameznih vrst primerjati slivi, banami in vi* jaku. Z ozirom na zelo veliko število bakterijev sploh je število škodjivih bakterijev primerno majhno. Kakor dobimo med bolj razvitimi rastlinami mnoge, ki so koristne in le manjši del izmed njih, ki so škodljive, opazimo isto pri manj razvitih bakterijih. Koristni bak> teriji so n. pr., ki nam služijo za proizvajanje kruha, sira, vina in piva. Škodljive bakterije imenujemo tudi parasite t. j. bitja, ki se hranijo na škodo človeškega in živalskega telesa. Bakteriji, ki povzročajo nalezljive bolez* okrog nas, bomo zabranili širjenje nalezljivih bolezni. Če tiči n. pr. vzrok j etike v pljunku jetičnega, moremo zabraniti, da ne pridejo bolezenske kali iz pljunka do nas, ako kali v pljunku uničimo ali pa sploh prepovemo plju* vati. Istotako, ako je resnica, da je vzrok kolere bacil in ako je tudi res, da se nahajajo bolezenske kali v bolniku in ne zunaj njega, bomo lahko zabranili širjenje kolere, če bol* nika osamimo in uničimo kali v vseh nje* govih odpadkih. Če so pa prišli bolniki z nalezljivo boleznijo iz daljnih krajev po morju, omejimo kolero, ako ustavimo in osa* mimo bolnike v kraju, kamor so pristali. Tako zabranimo postanek kolere po deželi. ni, se ne dobijo povsod, ampak le tam, kjer se nahajajo taki bolniki. Kjer ni nobenega na koleri bolnega, se tudi ne najde bacilov ko* lere. Ni jih ne v vodi, ne v zemlji in ne na ze* lenjavi. Dobimo jih le tam, kjer leži v bližini kdo, ki je na koleri bolan, ki zamore okužiti okrog sebe zemljo, vodo in vrtove. Isto velja o tifusu in jetiki, brez bolnega na tifusu in brez jetičnega se ne dobijo v naravi kali ne ene ne druge bolezni. Dasi se zdijo ta odkritja jako enostavna, so povzročila vendar velikanski preobrat v naziranju o nalezljivih boleznih in v borbi proti njim. Nalezljive bolezni torej niso neizogibna nesreča, ki dežuje na revno človeško bitje, ampak so naravni pojavi, povzročeni po ma* lih živih bitjih, po parasitih človeškega telesa. Iz tega sledi, da se moremo tudi uspešno bo* riti proti nalezljivim boleznim, ker poznamo njih provzročitelje. Ako uničimo nalezljive kali v nas in Vse to se je zdelo ob prvem začetku tako enostavno, da se ni moglo verjeti, da se na* lezljive bolezni lahko zabranijo na tako na* vaden način. Ali konkretna dejstva so nas uverila. Od tukaj izvira cela vrsta odredb in predpisov proti nalezljivim boleznim. Ne smemo pa biti prepričani, da vsled teh odredb prav noben več ne zboli na nalez* Ijivih boleznih. Zdravniki, ki verujejo v hi* gijeno, delujejo slično kot inženirji pri želez* nicah, ki hočejo onemogočiti trčenje vlakov. Vpeljali so v železniško službo telefon, brzo-jav, pomnožili in spopolnili so signale, na* pravili celo dvojne tire, kljub temu se še vedno dogodi, da vlaki skupaj trčijo, kajti člo* vek je podvržen zmotam. Z neprestanim spopolnjevanjem železniškega ustroja se jim je vendar posrečilo železniške nesreče izdatno omejiti. Isto velja o nalezljivih boleznih. Bolne prej izoliramo t. j. osamimo in s tem omogo* čimo, da se zdravi od njih ne okužijo. Z raz« kužbo uničimo večino bolezenskih kali in na ta način zmanjšamo možnost razširjanja bo« lezni. Nazadnje, če poskrbimo za ugodne živ« ljenske pogoje, dobro hrano, snažnost in krepljenje telesa, nam bolezenske kali ne mo« rejo toliko škodovati, tudi če pridejo kljub varnostnim odredbam do nas. Bakteriji so v splošnem precej občutljiva telesca. Pomorijo jih hitro solnčni žarki in razkuževalna sredstva, nekoliko bolj počasi pa dnevna svetloba. Uničiti bolezenske kali se pravi razkužiti. Snovi, ki nam služijo v ta na« men, imenujemo razkužila. Sterilizirati pa se pravi pomoriti vsa mala bitja, škodljiva in neškodljiva. Razkužbo uporabljamo v borbi proti nalezljivim boleznim, steriliziranje pa po večini v industriji, posebno v svrho kon« serviranja živil. V rabi so navadno naslednia razkužila: Karbolna kislina, subilmat, lizol, soda, živo apno, toplota. Omeniti moramo še naravna razkužila kot so solnčni žarki, svet« loba in izsuševanje. Pozabiti ne smemo, da je nositelj bole« ženskih kali skoro vedno le človek. Če pa naletimo na bakterije v zraku, v vodi, v živi« lih, je gotovo, da jih je zanesel tja človek. Ako bi bil na splošno zrak nositelj bole« ženskih kali, bi bila vsa borba proti nalezlji« vim boleznim silno težavna, kajti razkužba zraka je praktično nemogoča. Že način, kako lahko prihaja zrak do naših dihal, dela vsa razkužilna sredstva brezuspešna. K sreči je zrak le v redkih slučajih prenašalec bolezen« skih kali, uniči jih v njem solnce in svetloba. Po zraku se prenašajo koze, škrlatica, oš« pice, kuga in jetika. Pri prvih treh boleznih se lušči koža in lahke kožne luske polne bakte« rijev plapolajo po zraku ter prenašajo bole« zen. Kuga in jetika so pa pljučne bolezni in njih bacili se pri kašljanju razpršijo po zraku ter okužijo vsakega, ki pride ž njimi v dotiko. Borba zoper te bolezni je zelo težavna. Ne preostane nič drugega nego takoj in strogo osamiti bolnika. Druga splošna pot širjenja nalezljivih bolezni je voda. Voda sama zase ne vsebuje nikakih bolezenskih kali, okuži pa jo lahko človek s svojimi odpadki. Voda se steka na površini zemlje in odnaša razne umazane tva« rine, v katerih se nahajajo odpadki obolelih na legarju, ali ki so to bolezen preboleli. Na ta način se voda okuži in postane opasna za celo okolico. Po slabi vodi se širi tifus, ko« lera, krvava griža in druge želodčne in čre« vesne bolezni. Iz tega sledi, da moramo biti j ako strogi v izberi pitne vode. Posluževati se moramo le vode, ki je po svoji naravi in po svojih dotokih brez napak, ki ima izvir više od človeških bivališč in v katero ne pronicajo tekočine iz stranišč ali gnojnih greznic. Ne smemo zaupati vodi, ki izvira blizu hiš, zlasti pa ne taki, ki ima izvir niže od človeških bi« vališč, kajti nje dotoki so večinoma v zvezi z žilami iz stranišč in greznic. Sumljivo vodo moramo prekuhati, preden jo pijemo. Dalje se širijo nalezljive bolezni po suro« vi zelenjavi in po sadju. Ne sme se takoj mi« sliti, da so zdravniki osebni sovražniki suro« ve zelenjave. Če ni nevarnosti v gnojilih, s katerimi se polivajo vrtovi, nimamo ničesar proti zelenjavi, katere vrednost in dobroto radi priznavamo. Previdni pa moramo biti zlasti kadar razsajajo epidemije legarja, ko« lere in krvave griže. Če se že ne moremo vz« držati, se mora zelenjava pred uporabo teme« ljito oprati, da se odstrani iz nje vsak košček zemlje. Pozabiti pa ne smemo, da je najboljše sredstvo zoper nevarnost, ki nam preti od ze« lenjave, da je ne jemo surove. Izmed jedil, ki prenašajo nalezljive bo« lezni, naj omenim še mleko. Vsaka gospodinja mora smatrati za svojo dolžnost, da uporablja le prekuhano mleko. Med občinstvom obstoji jako grda razvada, da se dotikajo z rokami kruha, sadja in drugih živil, preden jih kupijo. Koliko nesnage z bolezenskimi kalmi ostane na teh jestvinah, si lahko vsak predstavlja. Posteljno in telesno perilo, kuhinjsko o« vodje služi večkrat kot prenašalec nalezljivih bolezni. Pozabiti ne smemo še mnogih žuželk, zlasti muh, ki posedajo na najbolj umazanih krajih in prenašajo bolezenske kali na jestvi« ne, na naše roke, usta itd. Socialna družba je premotrila vsa pota, po katerih se zanašajo nalezljive bolezni ter je prišla do zaključka, kako jih pobijati. Najprej je treba spoznati nalezljive bo« lezni in jih naznaniti oblasti. Nato se odredi, da se bolniki izolirajo ali osamijo, zlasti bol« niki s takimi boleznimi, ki se z lahkoto pre« našajo. Pri nekaterih boleznih kakor pri ko« zah, pegavcu, koleri in kugi se ne osamijo sa« mo bolniki, ampak tudi vsi oni, ki so prišli v dotiko z bolnikom. To ni le nepotrebno trpin« čenje, ampak je le dosledna obramba, ker se zna z gotovostjo, po kakih poteh se zlo raz« širja. Izoliranje ima veliko vrednost, če se od« redi o pravem času. V slučaju kolere, koz in kuge odreže hitra osamitev takoj epidemijo, ker se ji zapre pot širjenja. Vsled tega oblasti jako zaupajo temu obrambnemu sredstvu. Med ljudstvom naletimo večkrat na težkoče, ali človek treznega razuma bo umel, da je izo« liranje najbolj gotovo sredstvo preprečiti e« pidemije. Razen izoliranja skrbi socialna družba tudi za razkužitev, da pomori kali nalezljivih bolezni, ki se nahajajo v bolnikovi sobi na od« padkih bolnikovih ali na predmetih, ki so pri* šli v dotiko ž njim. Razkužuje se na različen način. To določi zdravnik, kakor se mu zdi najbolj prikladno z ozirom na nalezljivo bo* lezen. Obramba zoper nalezljive bolezni je pre* cej enostavna in zahteva več dobre volje nego znanosti. Vedeti je treba le, po kakih poteh prihajajo bolezenske kali do nas. Ko nam je to znano, postane obramba čisto naravna. Kdor ve, da so razpršene bolezenske kali tifu* sa po bolnikovi postelji, po jedilni posodi, ce* lo po tleh, ne bo dovolil, da vstopi kdo v bob nikovo sobo, razven kdor je neobhodno po* treben za bolnikovo postrežbo. Ne smemo si v tem predstavljati krutosti, ampak le narav* no obrambo zdravih oseb. Dalje, kdor po* zna naravo bolezni, ne bo zapustil bolnikove sobe, dokler si ne bo umil rok. Če se slučajno držijo rok bolezenske kali, naj ostanejo v sobi. Kdor streže bolnikom in je razumen člo* vek, ne bo vstopil v bolnikovo sobo brez pla* šča ali predpasnika in bo vestno skrbel, da razkuži vsebino nočnih posod, ki vsebujejo najbolj nevarne tvarine. Razkužilno sredstvo bo nasvetoval zdravnik od slučaja do slučaja. Pri tifusu, krvavi griži in koleri je jako pri* pravno živo apno. Treba je zagrniti okna s tkanino (gazo), da ne pridejo muhe, kar je ko* ristno za bolnika, ki na ta način ni več žrtev sitnega mrčesa in v korist zdravim, ki niso več izpostavljeni okuževanju po muhah. Pa* meten strežnik bo skrbel dobro za zračenje sobe, za snaženje podov in bo napojil umaza* no perilo z razkužilnimi sredstvi (lizol ali su* blimat). Mnogi seveda se ne menijo za obrambna sredstva in se jim zdi bolj primerno vse to prepustiti usodi. Ampak ravno ta obrambna sredstva so premagala in še premagujejo le* gar, krvavo grižo, davico itd. V ostalem skrbi za obrambo nalezljivih bolezni socialna druž* ba. Država je vpeljala cepljenje proti kozam, nadzoruje prometna sredstva, ki lahko zane* sejo bolezni iz kraja v kraj. Ladje z okuže* nimi bolniki se ustavijo in izolirajo toliko ča* sa, dokler ne preneha nevarnost. Najboljše obrambno sredstvo zoper na* lezljive bolezni za posameznika je osebna snaga. 2e stari zdravniki so pridigovali, da bi se morale prodajati v lekarnah solnce in zrak. K tem velevažnim zdravilom bi mi dodali še snago. Bolj ko proučujemo nalezljive bolezni, tembolj se prepričujemo o resničnosti teh be* sed. Snažnost je najbolje orožje in najbolj gotovo zdravilo zoper nalezljive bolezni, ka* koršnega ne more nuditi noben lekarnar. Vprašamo se večkrat, kaj ščiti zdravnike, ki se tako brezskrbno šetajo med okuženimi bolniki, za kaj tako redko naletimo na žrtve med higijeniki, ki živijo po laboratorijih v ne* prestanem stiku z nevarnimi bakteriji. Edino, kar jih ščiti, je snažnost. Snažnost je skrivnost zdravilstva. Sloviti nemški znanstvenik in zdravnik Robert Koch je rekel, da se zdravil* stvo more označiti s tremi besedami: voda, metla in milo. V obče je razširjeno mnenje, da so revni ljudje bolj izpostavljeni boleznim kakor pre* možni. Nekaj je resnice na tem, pravi vzrok bolezni pa ni uboštvo, ampak umazanost. Rev.-ni nima toliko časa in prilike, da bi se več* krat umil in svoje telo okopal, tudi ni toliko izobražen, da bi pojmil važnost osebne in so* Zasebna slov. ljudska šola pri sv. Jakobu v Trstu. cialne snage; ne ve, da je voda in milo najbo* lje zdravilo pri nalezljivih boleznih. Revež, ki stanuje v mali kajžici, se revno hrani in skromno oblači, ne zboli na nalezlji* vih boleznih, če dobro pazi na osebno snago. Navedimo nekaj zgledov. V Rusiji in po Balkanu je razširjena med revnimi sloji bolezen, ki se imenuje povrač* niča ali povračni tifus. Smatrala se je ta bo* lezen izključno za privilegij revnih. Dognalo pa se je, da jo prenašajo od bolnega na zdra* vega uši. Brez uši je širjenje te bolezni nemo* goče. Vzrok celih epidemij pri tej bolezni ni uboštvo, ampak uši. Tudi če smo revni, ni nam treba imeti uši. Vzrok povračnice torej ne tiči v uboštvu, ampak v nesnagi. Isto opa* zujemo pri pegavcu, bolezni, ki je poleg kuge najbolj nalezljiva in najbolj nevarna. Ta bo* lezen, ki pomori ob času epidemij na tisoče in tisoče ljudij, napade po večini le revne kroge — ljudi, ki stanujejo v večjih skupinah v umazanih in mrzlih stanovanjih. Prenašajo jo tudi uši. Mrčes, ki se je nasrkal krvi na bolni* ku, preide na zdravega ter mu vcepi v kožo s svojim vgrizom kali pegavca. V snažnih sta* novanjih, kjer ne najdemo ne posteljnega ne telesnega mrčesa, ne naletimo na to bolezen. Pegavec torej ni bolezen uboštva, ampak spremljevalec nesnage. Širi se med ljudmi, ka* terih telo se že več časa ni doteknilo ne vode ne mila. Če zboli v revni kmečki družini ena ose* ba, opazimo mnogokrat, da predno ta oseba ozdravi, obolijo še mnogi člani družine na isti bolezni. Kdor je pazljivo čital prejšnje od* stavke, bo sam uganil, da v tem slučaju nima uboštvo nikake uloge, ampak le nesnaga in pomanjkljivo pojmovanje kužnih bolezni. Drugi, tretji in četrti član družine se je okužil na ta način, da je prejšnjemu bolniku stregel, ni se pa temeljito umival ali pa ni razkuževal bolnikovih odpadkov in predmetov, ki so pri* šli ž njim v dotiko. Vsled tega so se razprši; le bolezenske kali in povzročile nadaljnje bo* lezni. Enakih zgledov bi mogli še mnogo na; vesti, iz katerih se da z gotovostjo sklepati, da ni uboštvo vzrok bolezni, ampak le nesnaga. Seveda zasledimo v vsakem slučaju na* lezljivih bolezni tudi gospodarski vpliv, ki je po svoje pripomogel pospešiti zlo. Tvorniški delavec, ki je obolel na jetiki, bi najbrž ne obolel, če bi mogel živeti namesto z delom v tvornici z udobnim potovanjem in občudova* njem naravnih lepot. Še bolj gotovo je, da bi strojar ne obolel na vraničnem prisadu, ka* terega se je nalezel pri strojenju kož, ako bi ne strojil, ampak le upravljal svoja po očetu ali stricu podedovana posestva. Ne le v teh slučajih, ampak pri vseh nalezljivih boleznih je gospodarska beda zmožna povzročiti ali pa vsaj pospešiti bolezni. Razumljivo je, da najdemo med revnimi več nesnage nego med premožnimi, in sicer vsled pomanjkanja časa ali vsled nedostatne izobrazbe. Vse to se da z dobro voljo in s poukom premagati. Vsakdo naj bi vedel, da so nalezljive bolezni posledica nesnage. Poleg tega tvega še življenje. Umivati si roke pred vsako jedjo in po vsaki stolici, ni le čednostna navada osebne sna^e, ampak tudi neobhodno obrambno sredstvo zoper nalezljive bolezni. Zdravila sicer vplivajo, kolikor morejo, vča; sih več včasih manj; ne smemo pa pozabiti, da je mnogo bolj enostavno in manj nevarno bolezni preprečati nego jih lečiti. Kdor je na splošno čist in ima vedno snažne roke ter jih ne nosi v usta, ni v nevar; nosti, da naleze kolero, legar ali krvavo grižo. Tudi če je prišel v dotiko z nalezljivimi bolniki ali njih strežniki. Bolezenske kali ko; lere, legarja in krvave griže pridejo namreč v naše telo le skozi usta. S čistimi rokami je nemogoče se okužiti. Marsikdo bo rekel, da pretiravamo in si mislil, kdor dobro je in pije, se lahko smeje umazanim podovom. Temu ni težko dokazati, da je v zmoti. Vsako leto umre na jetiki nri; bližno 3 milijone ljudi. Večina teh nesreč; nežev se je okužila vsled pljuvanja na tla. Pljunki, ki vsebujejo tudi jetične bacile, se posušijo, spremenijo v prah in preidejo v zrak, katerega ljudje vdihavajo ter na ta na; čin nalezejo j etiko. Snaga je torej obramba proti jetiki. To obrambo moramo seveda pomnožiti in razši* riti, ker jetičnih kali se nalezemo tudi od ne* snažnih rok, od poljuba in nekaterih jestvin n. pr. od neprekuhanega mleka. Obramba pro* ti vsemu temu ni težka, nje temelj pa je in o; stane snaga. Poleg snage moramo skrbeti za svetla, zračna in solnčna stanovanja. V spalnici naj bo eno okno noč in dan odprto. Tudi bolni; kove sobe je treba vsak dan pridno zračiti. Solnce je zdravilo. Kamor ne prihaja solnce, tja hodi zdravnik. Zato naj se postavljajo hi* še na solnčne kraje, sobe naj bodo obrnjene proti solnčni strani. Hiša more biti skromna, mora pa biti zdrava t. j. solnčna, zračna in su* ha. Hiša je merilo zdravja. Naletimo večkrat na hiše, kjer razsajajo vedno iste bolezni, ka; tere nazivljemo tudi hišne bolezni. Te hiše so umazane, temne in vlažne. Snaga, luč, zrak solnce, dobra voda in mi; lo so predpogoji zdravja in imajo večjo vred* nost kot zdravila. Čist človek, ki ljubi snažno hišo, pije dobro vodo in se raduje zraka in solnca, bo redko kdaj obolel, tudi če skromno živi in se varčno hrani. ŠKRJANEC. DOMEN. V pobeljeno njivo od ajde cvetoče škrjanec je pal in v ajdi cvetoči prav tiho s perutmi je gnezdo objel. V srce od želja razboljeno en up je ž njim pal: tam misel o domu nesrečnem je tiho objel. PORAVNAVE IN RAZSODIŠČA. SPISAL , * , AZUMNI ljudje so se od nekdaj ogibali dragim pravdam. No, odkar je pred petindvajsetimi leti (1. januarja 1898) dobil veljavo novi civilno pravdni red, ni bila več pravda huda in usodepolna stvar. Na mesto prejšnjega skrajno nepraktičnega, silno počasnega in dragega po« slovanja, ki je onemogočalo pravilno in pra= vično razsodbo (ako je po letih in letih moglo sploh še priti do sodbe), je nastopilo hitro, nepredrago, ob enem temeljito in pravično poslovanje. Novi pravdni red je bila sijajna pridobitev človeškega duha in je pomenil ve= iikanski napredek. Stranka, ki se je podala v pravdo, ni več tvegala svojega obstanka, le še kakemu posebno strastnemu pravdarju se je moglo pripetiti, da je gospodarsko propadel, ako se je preveč pravdal in je mnogo pravd izgubil. Izza vojne so se razmere zopet izpreme= nile, pravde so danes neznansko drage. Stro« ški pravdanja se niso zvišali v istem razmerju kakor cene vseh drugih stvari, niso narastli samo sorazmerno, kakor so se zvišali iztoženi zneski, temveč veliko bolj. Ako vsled tega v pravdi ne zmagaš v ce« loti in moraš d e 1 stroškov sam plačati, bo del navadno tolik, da bo presegal vsoto, s ka* tero si zmagal. Ako docela propadeš v količ« kaj obsežni pravdi in nisi dovolj premožen, uničiš sebe s silnimi stroški, ki j:h moraš plačati. Ako popolnoma zmagaš, ugonobiš na. sprotnika. Vkljub temu je v našem malem narodu še vedno preveč ničevih zdražb, prepirov in pravd. Dasi se ljudstvo ničesar nima tako bati kakor gospodarske propasti, se vendar včasih pravda brez prave potrebe. V drami »Veriga« nam Finžgar presunljivo slika po« gubonosno pravdarsko zagrizenost; s smešne strani prikazuje trmaste pravdarje enodejan« ka »Kje je meja?« ali burka »Pred sodnikom«. Marsikedaj bi si mogle stranke pravdo prihraniti. Razumen in skrben gospodar ravna že vnaprej na način da ne zabrede poslej v pravde. So pa žal ljudje, ki pri važnih opra* vilih puščajo v nemar potrebno premišljenost in skrbnost. Marsikdo, ki ima mnogo kupčij in opravkov, si nikoli ničesar ne zapiše, ne izdatkov ne prejemkov in sploh nobenih važnih stvari in podatkov, zanašajoč se na spomin, pa nastane iz take nemarnosti navad« no mnogo pravd. Naj omenimo nadalje skle-panje pogodb pri pijači. Kolikokrat je že kmetič prodal v krčmi živino ali zemljišče ali celo hišo in dom? Doma obupuje bedna dru--žina, ko izve, kaj se je zgodilo. Vname se pravda, ker se neprevidni skesani prodajalec poslej izgovarja, da je bil pijan. Pripetil se je Spomenik na Krnu, ki ga je strela poškodovala. slučaj, da je gospodar v krčmi testament napravil! Po njegovi smrti se je seveda vnela pravda zaradi neveljavnosti testamenta. Niti ni prav, če kdo odlaša z oporoko do dne, ko bo na smrtni postelji. Mnogo pravd nastane zaradi dediščine češ, da oporočnik ni bil več pri čisti pameti in popolni zavesti. Včasih se pa oporočnik in priče iz nevednosti ne drže povsem oblik, predpisanih za veljavnost opo« roke; tudi iz tega se rodi še vedno precej obilo oporok, katerih veljavnost je dvomljiva in daje povod za pravde. Večkrat se zgodi, da naši ljudje kaj podpišejo, česar niti ne razumejo. Tudi iz takih podpisov se izcimi veliko pravd. Splošno pravilo ti bodi: Sklepaj prav* na opravila preudarno, trezno, jasno, ne prenagli se, kedar treba, pokliči priče, ali za* htevaj pismeno potrdilo, — bodi pa tudi do pičice mož beseda, tedaj tudi nasprotna stranka ti ne bo kratila, kar ti gre. Kedar gre za nepremičnine, glej, da spra* viš kupno pogodbo, zastavo (dolžno pismo), pobotnico čimprej v zemljiško knjigo, nikar ne misli: »čemu naj plačujem stroške za vknjižbo saj imam pismo.« Kdor zanemari vknjižbo, ga kaj lahko zadene izguba do* tične pravice, ne da bi kaj o tem slutil; tudi iz takih slučajev poganjajo pravde. Skratka: s pravilnim in premišljenim rav* nanjem se dajo mnogi spori že vnaprej pre* prečiti. Ako pa vendar pride do spora, naj se stranki najprej skušate z lepa poravnati. Bolj* ša je kratka sprava kot dolga pravda. V nekaterih občinah naše dežele, na pr. v Sv. Križu pri Ajdovščini, v Mavhinjah in Šebreljah, so na podlagi državnega zakona z dne 27. februarja 1907 osnovani občinski po* sredovalni uradi, pred katerimi smejo stranke poskusiti poravnavo skoraj v vseh civilnih stvareh ter imajo dosežene poravnave izvr* šilno moč. Ti uradi bi mogli poslovati z uspe* hom, prihraniti obilo stroškov strankam in tudi državi ter s poravnavami izlepa pripo* moči k boljšim medsebojnim odnošajem med sosedi in domačini. Želeti je, naj bi se ti uradi pri nas pomnožili (to je odvisno od občin) in naj bi se ljudje posredovalnih uradov vedno bolj oklepali. Kedar se pa ljudje ne morejo poravnati, naj se ne zatekajo takoj k sodniji, temveč naj se pismeno (pismena oblika je potrebna) zjedinijo »na može«, na primer v sledeči obliki: »A. A. in N. N., ki imata spor zaradi ........(na pr. kupčije, posojila), se pod* vržeta odločbi razsodišča. A. A. imenuje za razsodnika . . . ., N. N. imenuje za razsod* nika......Razsodnika si bosta imenovala načelnika. Zoper odločbo razsodišča ne bo pritožbe.« A. A. lastnoročno. N. N. lastnoročno. Stranki se tudi lahko zjedinite na enega samega razsodnika, ki naj stvar presodi in razsodi. Razsodniki (trije ali eden sam) zaslišijo stranki, ugotovijo dejanski stan, v to svrho lahko sprejmejo dokaze, razsodijo ter izdajo pismeno razsodbo, ki naj jo podpišejo. Raz* sodba je pravomočna in izvršljiva Hitro in z malimi stroški bi se na ta na* čin končal marsikateri spor. Dobri domači možje, pošteni in sposobni, bi izrekli po zdravem razumu pravično sodbo. Blagodejno bi vplivalo, ako bi se razsodišča udomačila. Naši ljudje ne bi več brez največje po* trebe trosili denarja po sodnijah, kjer pone* kod našega jezika nočejo več priznavati, kjer ti lahko kroji pravico sodnik, ki te slabo ra* zume ali sploh ne razume, ki hoče govoriti s teboj na tvoji domači zemlji po tolmaču. Čim manj bi naše ljudstvo prihajalo v dot:ko z justico, ki se ne zgane ob najhujših zločinih zoper naše prebivalstvo, ki dovoljuje, da se ljudje, ki so požigali hiše in domove ter mo* rili naše ljudi, mirno sprehajajo in se s tem še ponašajo — čim manj, pravim, bo naše ljudstvo prihajalo v dotiko s tako justico — tem bolje zanje!1 Nove razmere zahtevajo od nas novih pripomočkov. 1 Naj ob tej priliki navedemo uredbo italijanskega sodstva, ki je sedaj raztegnjena tudi na Julijsko Kra* jino: 1. Okrajno sodnijo imenujejo: Kraljevo preturo. 2. Okrožno sodnijo v Gorici imenujejo: Civilno in ka« žensko sodnijo (Tribunale civile e penale). 3. Istotako imenujejo deželno sodnijo v Trstu. 4. Višjo deželno sodnijo v Trstu imenujejo: Apelacijski dvor (Corte d'ap* pello) 5. Najvišji sodni dvor v Rimu imenujejo: Ka« sacijski dvor (Corte di cassazione). Najvišje upravne sodnije, ki bi razsojala o sporih, ki jih imajo stranke z vlado, zlasti z ministrstvi, italijanska postava ne pozna. O takih rečeh razsoja konečno le ministrstvo. V tem zaostaja italijansko sodstvo za avstrijskim. VEČER. JOŽA LO /RENCIC. V drevo strmim, ki lista ne gane v prihajajoči večer, in rastem z njim in v dalje neznane gledam, kjer cvete ljubezen in mir. V prijetno ugodje zvezda se vtrne, rana v ozračju me zaboli, iz dalje neznane misel se vrne in ob cerkvi na griču obstoji. Vsa plaha, pregnana iz bajnih kraljestev, vdano posluša pesem zvonov in vidi rasti biserno lestev k zvezdam in gre upokojena domov ... ZAGORSKIM ZVONOVOM. IVAN BALOH. »Zagorski zonovi prav milo poje«... M. Vilhar.* Ni vas več, zvonovi mili.... V miru in ljubezni ste se porodili, med topov grmenjem vmolknil je vaš glas, bojni hrum je vzel vas proč od nas . . . In vsa radost, ki v vas je vrela, ki vriskala je in kipela tja do neba; bolest otožna, ki ihtela, tolažba, ki nam je donela, je z vami šla — ---- in ko je tiha noč se dnevu umeknila se vaša pesem spet je oglasila — Tedaj je djal vsakdo: Samo pri njih tako! A ni vas več ... Tužno poje samotar: Kje ste, moji drugi? Z bojnih pa poljan vihar odgovarja: Vtonili smo v tugi! A čuj! Naš skromni rod smo v sreči mi vodili, dokler nas stri prežalostni ni dan; a znova srečo bomo in ljubav glasili, ko v bratstvu svet objemal bo — Slovan. Vilhar se tedaj vzbudi: »Čujte, gore in bregovi/« Čujte, hčere in sinovi, kaj vam prerok govori! nebo, Ob zgodnji zlati zarji pretajna harmonija, ob temnem pa viharji pretužna melodija..... Ko zlatih zvezd nebroj je venčalo kako ste peli nam ljubo, lepo; Vilharjev spomenik v Postojni. Nad morjem žarijo čarobe noči, nam srca gorijo, ko zvezde plamtijo. A ladjice gibke, ki sanjam so zibke, na morje hitijo, ki sanje rodi. . . NOČ NA ADRIJI. (Barcarola.) Krepke je tu bije slovansko srce in mesec nam sije Čolnički hitite, ob vetru bežite, zdaj sreča nam so jadra želje! klije, Dr. Egidij. *) Pesnik Miroslav Vilhar, lastnik vom«, ki je znana po vsej Sloveniji. gradu Kaleč pri Zagorju na Pivki, je zložil pesem »Zagorskim zvone KAJ MORA VSAK VOJNI OŠKODOVANEC ZNATI. ARH. ANTON RADOVIČ. NOGO vojnih o* škodovancev si še danes ni na jasnem glede vojne odškod* nine, zato čutim po* trebo, da dam neko* liko pojasnil, da se oškodovanci izogne* jo neprilikam in iz* koriščanju. Vsak oškodova* nec je moral pred* ložiti prošnjo po davčnem uradu ali fi* nančni intendanci vladi, spremliano s po* trebnimi dokumenti in cenitvijo. Finančna in* tendanca ima tehnične oddelke v raznih kra* jih. Ta pošilja inženerje ali geometre okoli, ki si s cenitvijo v roki ogledajo škodo in jo pre* cenijo po vladnih navodilih. Na ta način ima oškodovanec dve cenitvi, ki ste glede zneska lahko daleč navzkriž. Eno je sam predložil, ki jo je izvršil sod* ni cenilec, drugo je izvršil vladni inžener. Da se doseže poravnava, povabi davčni urad voj* nega oškodovanca h konkordatu. Če znesek presega K. 25.000.—, ga finančna intendanca povabi v urad, da se tam pogodi za pravi zne* sek škode. Tu je postopanje vladnih funkcijo* narjev različno. Nekateri navedejo svoto, ki jo priznava vladni cenilec in barantajo, da se določi znesek, drugi zopet imenujejo znesek in skušajo oškodovanca, ali je zadovoljen ali ne. Če se morejo poravnati, to je, če se oško* dovancu zdi, da bo svota zadostovala za ob* novitev, podpiše konkordat, v nasprotnem slučaju mora iziaviti in potrditi, da konkorda* ta ne sprejme (mancato concordato). Sprejeti konkordati se nato odpošljejo komisij1' za lik* vidacijo in ugotovitev vojne škode. Ta komi* sija doda svoje potrdilo, kar se pravi, da je konkordat bomologiran. Ko se oškodovanec javi za konkordat, si mora bit1' v svesti, da je ta korak zanj zelo va* žen, odločilen. Radi tega je potrebno, da po* sveti tej zadevi vso pozornost. Nekateri gredo h konkordatu popolnoma nepripravlieni. da še celo tega ne vedo, koliko ie znašala sodna cenitev niihovega poslopja. To je skrajno ne* varno. Nikakor ni ^ovoVj, Ha oškodovanec ve, kakšno škodo je prijavil v kronah, temveč mo* ra tudi znat\ kakšen znesek je danes potre* ben, da zopet postavi svoj dom. Vsak naj pri* bližno izračuna, koliko treba zidu, koliko lesu, podov, strešnikov itd. itd. Če sam tega ne more izračunati, naj se o* brne do voditeljev zadruge vojnih oškodo* vancev ali stavbne zadruge, da mu povedo, kakšna svota bi bila potrebna za vzpostavo njegovih ruševin in kaj ima zahtevati pri skle* panju konkordata. V slučaju, da je hiša že sezidana, naj navede stavbna zadruga ali pod* jetnik znesek, ki je bil izdan za njegovo hišo. Sicer je pa pripomniti, da ima oškodovanec v slučaju, da si ne zna pomagati, pravico, pri* peljati s seboj k sklepanju konkordata osebo, ki pozna njegove razmere in ki lahko mesto oškodovanca v njegovi navzočnosti razprav* lja z oblastjo o konkordatu. Podpiše ga pa le oškodovanec sam. Vsled tega je namen za* druge vojnih oškodovancev, da se zavzamejo za svoje člane, ker ti po svojem tehničnem osobju bolje vedo, kakšen znesek je potreben za obnovitev hiše. Pri tem je opozarjati na ze* lo važno dejstvo: oškodovanec bi morda — vsled tistega barantanja zapeljan — podpisal neugoden konkordat. Morda bi sprejel nižji znesek, kakor je bil v resnici porabljen za ob- Duhovnišče v Drežnici, ki so je fašisti požgali. novo hiše. Za to razliko, za znesek, ki ga je izdal več, kot konkordat določa, ni vlada od* govorna. Ta znesek mora sam plačati — ali pa se mu vknjižijo na stavbo. S tem, da naše stavbne zadruge skrbijo za korist vojnih o* škodovancev, pridobe na zaupanju, kar je velikega pomena, ker prejmejo na ta način več stavb za vzpostavo. Pri dobro urejenem vodstvu zadrug in natančnem pojmovanju vojnoodškodninskega zakona se izključi po* sredovanje nezanesljivih in tujih advokatov ter zadrug, katerim je vseeno, ali ima vojni oškodovanec vknjižbo na hišo ali ne. Naj omenim drugo postopanje, ki nima nič opraviti z vlado t. j. financiranje s pre* dujmi pri raznih denarnih zavodih, kakor pri našem Hipotečnem zavodu v Gorici, Zvez* nem kreditnem zavodu v Benetkah in pri raz* nih sekcijah. Ker vlada oziroma finančna in* tendanca ne izplačuje v potrebni meri škode na stavbah, so v to pooblaščeni v njenem ime* nu izplačati v predujmih omenjeni zavodi. Naj razložim prvo financiranje, to je po Hipotečnem zavodu v Gorici. — Da ne bi vsak oškodovanec hodil v Gorico in imel stroškov ter zamude časa, so se v raznih krajih ustanovile zadruge vojnih oškodovancev. Po teh se skupno predlagajo prošnje. Te zadruge skrbijo za hitro rešitev prošenj in dvigajo tu« di predujme. Eden v imenu vseh ima to skrb in s tem je umljivo, da nosi stroške cela za« druga; na vsakega posameznega člana zadru« ge odpade neznatna svota. Ko je nakazan prvi predujem, je že vsakemu oškodovancu zna« stroški za zidavo previsoki, je oškodovanec vedno v nevarnosti. Najbolj priporočljivo je, da si vojni oškodovanec zida sam. Zato je treba, da si da izvršiti po kakem tehniku načrt in proračun, da ve, koliko bode stala vz« postava. Ker mu je znan znesek, katerega mu je odobril Hipotečni zavod, lahko uravna iz« datke pri zidanju tako, da lahko izhaja. Do« bro je, če more zidati s 75 odstotki odobrene« ga zneska, ker pri tem ne potrebuje zadnje« ga predujma na vknjižbo. Ali to ni povsod mogoče. Sicer se pa teh vknjižb ni treba bati, Italijanski kralj in kraljica na Kalvariji dne 22. maja 1922. Župan občine Podgora v pogovoru s kraljico Jeleno. Št. 1 kraljična Jolanda. Št. 2 župan podgorski g. Dominko. Št. 3 kraljica Jelena, Št. 4 kralj Viktor Emanuel III. no, kakšno svoto je odobril Hipotečni zavod in v kolikih predujmih. Zadnji predujem, to je okoli 25?o je na vknjižbo, kar je umljivo, ker hoče biti zavod zavarovan za slučaj slabe« ga konkordata. Omenjeni zavod zahteva sledeče obresti za nakazane predujme: do 10.000 ni treba pla« čati nikakih obresti, od 10.000 do 50.000 ra« čunajo za prvo leto 2 odstotka in za naslednja leta nič, od 50.000 nadalje je treba plačati za prvo leto 2 odstotka in za naslednja leta 1 od« stotek, vendar pa samo do tega dne, ko se konkordat homologira. Važno je tudi, komu vojni oškodovanec odda zidavo svojega poslopja, ker ako so če je gotovo, da bode država prispevala to; liko, da bo konkordirani znesek pokril onega, ki ga je odobril Hipotečni zavod. Ta vknjižba se pri likvidaciji izbriše. Omeniti je, da zidajo oškodovanci hi; še tam, kjer gre samo za poprave ali kjer se oškodovancu ne delajo težkoče, zidati v lastni režiji. Pri hišah, ki so do tal porušene, je po« trebna vedno tehnična pomoč. V tem slučaju je najbolje in je tudi dolžnost, da odda oško« dovanec zidanje poslopij domačim stavbnim zadrugam, in to direktno s pooblastilom ali pa po zadrugi vojnih oškodovancev. Te po« slednje morajo gledati, da se odda vzpostava le domačim stavbnim zadrugam. Obžalovati moramo, da niso oškodovanci povsod ustano« vili svojih zadrug. Oddali so delo komurbodi. Pa se bodo žal kesali. Izgovarjajo se, češ, da se tudi na domačine včasih ni mogoče zane« sti. Res je to, zato se pa tem izognite in po« menite se z zanesljivim našim človekom. Ker je pa naš narod zdrav in še pošten, je hvala Bogu le malo takih, ki izkoriščajo nesrečo svojega bližnjega. Vsak naj se zaveda, da so prišli tujci v deželo z namenom, da kar naj« več odnesejo. In kar je enemu v korist, mora biti drugemu v škodo. Naše stavbne zadruge pa obstojijo iz domačinov in ostanejo še tu. Težko da bodo škodovali vojnim oškodovan« cem, ker so člani teh zadrug tudi sami oško« dovanci, ki si ne bodo škodovali sami sebi. Naj navedem še, kakšno je stališče oško« dovanca, ko odda pooblastilo stavbni zadru« gi, da ista v njegovem imenu izvrši vse potrebne korake, da se stavba vzposta« vi. Tako postopanje je oškodovancu naj« bolj prikladno, ker izdela zadruga načrt in proračun za vspostavitev ter izroči oškodo« vancu dogotovljeno hišo. Financiranje pri stavbnih zadrugah ni kar sto od sto, kar bi bi« lo nevarno. Denarni zavodi ne razsipajo de« narja, marveč zahtevajo tudi jamstev in na« kažejo zadrugi le skrajno potreben znesek za vzpostavo. Kakor povsod, je tudi tu najvaž« nejše, kakšen je konkordat, ki je prava podla« ga vsemu. Zato naj bo pravilo pri vsaki stavb« ni zadrugi, da oškodovanec, kateremu je za« druga zidala hišo, obvesti voditelja zadruge, kedaj je klican h konkordatu, da ga ta pouči, kakšno svoto sme zahtevati in kakšen kon« kordat naj sprejme oziroma zavrne. Kadar je oškodovanec končal obnovitve« no delo, napravi po županstvu prošnjo na fi« nančno intendanco za likvidacijo. Vladni teh« nik pregleda vzpostavljeno poslopje ter likvi« dira in potrdi, da je oškodovančeva za« deva z vlado rešena. Pri likvidiranju mora po« vedati, pri kateri banki so se dvigali preduj« mi, da se izbriše vknjižba. Imamo že slučaje pri naših stavbnih zadrugah, da je denarni zavod uničil menice in vknjižbene izjave. Opozarjam h koncu vse vojne oškodo« vance, da se vprašanje o vzpostavi ne sme ob« ravnavati tako površno, kakor mnogi delajo. Ne zaupajte posebno tistim, ki vas podplaču« jejo, da bi dobili zidavo, ker boste morali pla« čati ta podplačila vi sami. S tem vas hočeio le preslepiti. Ne zaupajte jim, ki vam obljublja« jo palačo in neupravičeno popravljajo cenit« ve. Pri tem se le sami okoristijo. Posvetujte se le vedno pri domačih zanesljivih in razum« nih ljudeh in ne delajte nepremišljenih kora« kov. Da si oškodovanec zapomni vsaj ta v glavnem navedena pojasnila, je lahko gotov, da se mu ne more zgoditi krivica. STRAH. JERKIČ. Ravnokar jednajst je križka1) ura bila, v Zabljah sem od znancev se ločil, polna luna jasno je z neba svetila; lep večer poleten je to bil. Z urnimi koraki stopam prek dobrave. skoraj sem do mosta že prispel, slikalo se že ?umljanje ie Vipave, čuk v bližini pa je glasno pel. Kar v trenotku, glej, pred mano se prikaže bela žena med drevesjem tam; fant, si dem, tu treba bode ti koraže, kaj, ko tukaj zdaj ne bil bi sam! S kamenjem napolnil sem si žepe urno, palico pa kvišku sem držal, a srce nabivalo tako je burno, da sem komaj še na nogah stal. Z glave zmuznil mi je še klobuk slamneni, ker zježili so se mi lasje, udje pa postali so mi vsi kamneni, ker je strašen bil obraz žene. Par korakov še približam se prikazni ter zavpijem: »Žena, zdaj povej, zloba si peklenska ali duh prijazni?« — Nepremično tam stoji kot prej. Morda človek je, ki hoče me jeziti, moram se prepričati o tem: »Hočešsli, če bitje si, se oglasiti, ker drugače s kamenjem pričnem.« Tudi ta poziv ostal je brezuspešen. — Nisem vedel, kaj naj bi počel; ker sem želel biti tega zla odrešen, v ženo kamnje sem metati jel. Kot granate v boju kamnje je frčalo, a neustrašno tam je spaček stal. Nisem ga zadel, le v stran je kamnje palo. Zdaj še4e sem se pošteno zbal. S palico, ki bila je kot drog debela, belo ženo udaril sem z močjo . . . Palica od debla pa je odletela .. . bilo je — olupi j eno drevo. ') Mesto Sv. Križ na Vipavskem. PRITRKAVANJE IN ZVONJENJE. IVAN MERCINA. ki že izza prvih časov krščanstva tako rekoč vzgojila in v času nad dvanajst stoletij do sedanje dovršenosti izpopolnila glasbeni predmet, ki naj vse, kar se vrši ali kar sc ima vršiti v cerkvi v božjo čast, razglaša zuna« njemu svetu, po vseh hišah obsežne cerkvene občine in šc dalje, ki naj spominja ljudstvo verskih dolžnosti tudi tačas, ko ni v cerkvi službe božje, ki naj oznanja ver« nikom prihod Gospodovih dni, nedelj in praznikov, ter jih pripravlja na njih vredni sprejem, ki naj svari in vabi verske mlačneže in zanikarneže k izpoznanju njih pogubnega življenja, ki naj vzbuja in množi v srcih nas božna čuvstva, čute veselja in žalosti, kakor je učinku« jejo svečani časi, slovesne prilike in razpoloženost po« slušavčeva. — Ta skrbno negovani gojenec naše kato« liške cerkve, ta vzvišeni znanivec nadzemskega življe« nja je naš bronasti zvon. Kdor hoče vedeti, kaj je zvon naši cerkvi, naj le pomisli, kaj bi bili brez zvonov naši najvo . in najlepši prazniki: Božič, Velika noč, sv. Reš« nje telo! to je le neko izkoriščanje zvonov, neko nasilje, ki poni« žuje zvonovom vzvišeno nalogo. Naravnost grešna zlo« raba in prava verska zaslepljenost je pa, ako se pritrka« vanje uporablja za oznanjanje plesov, fantovskih ve« selic itd. To uvažujoč uvidevamo, da je svrha pritrkavanja nekaj vzvišenega in da nimamo predmeta niti glasbila, ki bi je mogli postaviti v to službo cerkvenih zvonov. Pred vsem je uveljavljati, da ima zvon po glasov« nem svojstvu posebno stališče, ki ga ne more doseči no« beno drugo glasbilo; edino«le zvon je slišen v velike daljave. Noben drug enoten instrument se ne more v moči glasu kosati z zvonom. To možnost daje zvonu iz« redno velika množina tresljajoče snovi, in je nje tres« ljanje tako silno, da izslišuje vešče uho iz glavnega glasu celo nekatere postranske glasove. Orgle res da imenu« jem® kraljico glasbil, ali ta častni naslov imajo orgle zahvaliti le svoji sestavi iz stotin piščali in dejstvu, da se glasijo v zaprtem prostoru (cerkvi), kjer jim izdatno okrepčuje glasovno moč resonanca. Ako bi bile orgle postavljene v odptem zvoniku kot so zvonovi, bi se raz« blinila moč njih glasu v odprtem ozračju, da bi njih slišnost daleč zaostajala za slišnostjo zvonov. Jasno je torej, da je naša katoliška cerkev z napor« nim trudom, brezštevilnimi poizkusi in ogromnimi stroš« Gospa Antonija dr. Slavikova v Trstu, predsednica organizacije za vojne sirote in dobrotnica naših sirot. Zvon ima nenavadno moč, da se z veselimi raduje, z žalostnimi joče. Cerkev mu je to moč še povečala z načinom zvonjenja in iz tega izvirajočih zvonskih melo« dij. Imamo pa tri načine: 1. neumerjeno zvonjenje; 2. umerjeno zvonjenje; 3. pritrkavanje. Prva dva načina imata mnogo skupnega: vsi zvo« novi kolebajo, zvoni se pod zvonikom z vrvmi. Razlika je lc v neredu in redu udarjanja kembljev ob zvonove. Po prvem načinu udarjajo kemblji različno hitro, manjši hitreje, večji redkeje, zdaj pa zdaj tudi dva in kakšen« krat celo vsi trije hkratu. Nekdaj je bil le ta način zvonjenja v navadi ter je v inozemstvu še dandanes. Zvonoslovci ga priporočajo, trdeč, da tvori tako neumerjeno zvonjenje mnogo raz« nih melodij, dočim ima umerjeno zvonjenje le eno, hkratni udarci pa da so dissonance diatoničnih zvonil, v glasbi priljubljene. V naših krajih vedno bolj gineva neumerjeno zvonjenje; izdelujejo se pri manjših zvono« Dr. Josip Wilfan, državni poslanec in predsednik društva »Edinost« v Trstu. pritrkavanju na zvono« ve ima katoliška cerkev mogočno in nenadomest« no sredstvo za razgla« šanje cerkvenih sloves« nosti, za praznovanje veličastnih in veselih verskih dogodkov, za vz« bujanjc primerne razpo« loženosti v srcih verni« / kov, da se uspešneje ^(rrTrfiOS^^*? vsaj začasno otresejo < (£) V vsakdanjih duhomornih skrbi in misli ter se la« že vglobijo v razmišlje« vanje verskega dogodka, ki mu je praznik posvečen. Res je, da se zdaj pa zdaj uporablja pritrkavanje za praz« novanje tudi čisto posvetnih dogodkov, izvolitve žu« pana. pohoda državnih oblastnikov, vladarjev itd., ali vih jarmi s podaljškom, da je daljava od roba krila do vrtišča jarma pri vseh zvonovih enaka. Pa tudi pri tako montiranih zvonovih je neumerjeno zvonjenje še vedno mogoče, treba je le manjša zvonova nekoliko šibkeje kolebati, večjega pa v kolebanju ne zadrževati. Jaz bi tako neumerjeno zvonjenje priporočal za žalostne pri« godke: pogrebe, sv. maše zadušnice, postni čas. Nered rodi nezadovoljnost, nezadovoljnost pa žalost. Tudi se neumerjeno zvonjenje bolj oddaljuje od veselega pri« trkavanja. Umerjeno zvonjenje se bolje prienačuje figuralni glasbi, ki je zmožnejša izražati veselje. Red nam je Učitelj Janko Leban iz Kanala, mladinski pisatelj in prevajalec. Sedaj v Škofji Loki. priljubljen in nas dela zadovoljne in vesele. Ali v redu umerjenega zvonjenja je za glasbeno uho premalo raz« ličnosti, ker je zaporednost glasov vedno ista, melodija le ena, ker se navadno vrstijo glasovi po velikosti zvo« nov. Podlaga temu redu je tridelni štetek (takt), saj je ogromna večina naših zvonil triglasna. Mnogo bolj priljubljeno in veselejše je pritrkavanje, ki se razlikuje od zvonjenja bistveno po tem, da kole« ba le en zvon ali pa nobeden, da se glasovi izvajajo z udarjanjem kemblja ob zvon z rokami. Ritmično pod« lago tvori štiridelni takt, ki omogočuje mnogo več me« lodičnih izprememb in kombinacij. Vzorec starega in preprostega pritrkavanja je: Na 1 udarec kolebajočega zvonu — in če nobeden ne koleba, udarec kemblja z roko — na 3 udarce drugega, na 2 in 4 tretjega zvonu ali pa med zadnjima zvonovoma narobe. V novejšem času si zadnja zvonova menjujeta ulogi (vipavski na« čin): v enem taktu drugi zvon na 3, tretji na 2 in 4, v naslednjem taktu drugi zvon na 2 in 4, tretji na 3, ali pa ta menjava po dva takta zaporedoma. Drugi vzorec: podlaga šestdelni takt. Na 1 vodilni zvon — kolebajoč ali ne — na 3 in 5 drugi, na 2, 4 in 6 tretji zvon ali menjavanje teh dveh zvonov in sicer stal« no ali v vsakem drugem ali tretjem taktu kot v prvem vzorcu. Tretji vzorec: podlaga osemdelni takt. Noben zvon ne koleba, vodilni zvon na 1 in 3, drugi na 5 in 7, tretji na 2, 4, 6 in 8. Tako pritrkavanje je v splošni rabi v naših krajih. O drugih vzorcih ne govorim, ker se nahajajo sporadič« no ali pa so le malenkostne variacije gorenjih vzorcev. Prav tako ne o pritrkavanju na štiri zvonove, ki omo« gočujejo seveda mnogo več kombinacij, vrhu tega še izpremembe z izpuščanjem enega zvonu. Toda med pritrkavanjem in pritrkavanjem je lahko velika razlika kakor med glasbo in glasbo. So »glasbe« niki«, ki na klavir mlatijo, na godala drgnejo, na trobila tulijo. Za glasbo je treba poleg drugega ritmičnega čuvstva in dobrega okusa, pa tudi za pritrkavanje. Prvo se pri naših pritrkovavcih še dobi — brez njega še mlatiti ni možno — a zadnjega malo da ne nikjer ni. Manjka pred vsem okus za spretno in večkratno menjavanje pri« trkovalnih vzorcev, manjka tudi zavest, da zahteva iz« prememba vzorca tudi menjavo uloge zvonu, da ne dobi isti zvon v novem vzorcu zopet največ udarcev v taktu kot jih je imel v prejšnjem vzorcu. Variatio delcctat — sveto pravilo v vsaki glasbi! Tudi v pritrkavanju je treba uveljavljati — ko ne koleba noben zvon — piano, forte, mezzo forte, fortis« simo, pianissimo, cresccndo, decrescendo, accelerando, ritardando itd. Kdaj se zavedo naši pritrkovavci teh za« htev? Pri nas se žal bolj mlati kot pritrkujc. Kakor nam pa daje pravilno pritrkavanje krasen glasbeni užitek, tako spravlja nevednost in ne« spretnost pritrkovavčeva zvon v veliko nevarnost in tudi v — »smrt«. Treba bi bilo otresti se nezmiselnega pode« želnega bahaštva, ki povsod le škod.ije. Pritrkovavci « bahači hočejo kazati sosednjim občinam svoje zvonove večje in močnejše kot so in zato jih zlorabijo z nasil« nim vihtenjem in udarjanjem. Ko zavihtevajo zvon, ne puste kemblju istočasnega naravnega zavihtevanja, am« pak eden vihti zvon, drugi pa prime za kembelj, ga drži, dokler ne doseže zvon največjega razmaha, takrat iz« pusti kembelj, da trešči z največjo silovitostjo ob zvon. In ta nenaravni, odurni tresk naj imponira sosedom!? Imponira pač, a le ubogemu zvonu, ki ga spravlja v smrtno nevarnost, osobito, ako je kembelj ob straneh vsled rabe že razcefran ter ne trešči z licem ob udarno mesto zvonu, ampak z ostrim robom na stran in tisoč sreč jc, da ga ne prekolje. Druga nevarnost je razvada, da se s kembljem rie pritrkujc ob udarno lice krila, ampak zaporedoma bolj na levo ali desno stran, tako da se kembelj ne premika navpično proti piitrkovavcu, ampak v polkrogu, da ne u« Andrej Marušič, nekdanji prof. verstva na goriški gimnaziji, pi« satelj itd. Umrl. 1. 1894. Monsignor Ivan Slavec, pred« sednik Dobrodelnosti v Trstu, prvi urednik »Primorskega Ii« sta«, generalni vikar itd. Dr. Franc Žigon, profesor bogo« slovja v Gorici, modroslovec, ki sc je s svojimi spisi proslavil tudi mej Nemci in Italijani. darja, temveč drgne ob zvon, izvablja stlačene glasove, prekinja zvonu naravno tresljanje ter mu prav lahko povzroči ubitje. Novo nevarnost je prinesla zvonu vojna. V marši« katerem zvoniku samuje zvon sam samcat, tovariša so mu uropali avstro s madžarski židje pod pretvezo vojne potrebe. Razposajena mladina hoče pritrkavati in nado« mešča odnesena zvonova z razbijanjem po nadkrilju e« dinega ostalega zvonu. Tako pritrkavanje — osobito z ostrim železom — je ubilo že mnogo zvonov. Bil sem na Gorenjskem sam priča mnogih takih žalostnih slučajev in te dni mi je pisal neki g. župnik iz idrijske okolice, da so mu fantje pritrkovaje ubili edini zvon. Ker je pri velikih zvonovih prenaporno držati tež« ke kcmblje blizu krila zvonu, si jih približajo pri« trkovavci z vrvmi, privezanimi k tramu ter pritrkujejo upogibaje z roko napete vrvi. Pri tem se lahko zgodi, da je vrv prekratko privezana, da se kembelj po udarcu naglo in zadostno ne odmika od zvonu, da kdo zavihti zvon, vsled česar obleži kembelj na zvonu in ga lahko ubije. Najbolje je, da imajo težki kemblji privezane kratke vrvi, za katere držeč, udarjajo pritrkovavci s kemblji v ravni črti na uglajeno mesto krila. Ta mini« pulacija je varnejša, ker teža kembljev izključuje njih obležanje na zvonu. Vendar pa je treba za to okretne roke in posebne spretnosti. Vešča, elastična roka iz« vablja klavirju lepe, zvonke glasove, neizurjena, neo« kretna roka tega ne zmore. Tudi pritrkujoč udarec mo« ra biti elastičen in kratek, naraven in ne nasilen. Izurjen pevec ne prenapenja svojega glasu, ko poje najglasneje, si more reči: pel bi lahko še močnejše, če bi ne bilo £r« do. Z nasilniki ne v zvonik, ampak v kamenolomc! Razen teh krivd bahaštva in nasilja so izpostav« ljeni zvonovi še drugim neprilikam. Te zakrivljajo o« troci. Tudi otroci nikdar v zvonik, ne med pritrkava« njem, ne za navadno zvonjenje, ki naj se vrši vedno pod zvonikom, ne za navijanje ure! Otroku ni nobena reč sveta, nobena nedostojna, vsaka dobrodošla za igranje in zabavo. Otrok v zvoniku pritrkavanja ne posluša, med tem ne miruje, brska po vseh kotih, igra z kladi« vom ure, trka po tresljajočem zvonu, ga tiplje, stre« sa nanj pesek, smeti, da mu z njega odskakujejo, snloh škoduje zvonu, morda nehote, a gotovo. Otrok ve do« bro, da ga med pritrkavanjem nikdo ne nadzoruje. Sij ni še tega dolgo, da so otroci nekje na Notranjskem za« žgali zvonik. Zato pozor gg. cerkv. predstojniki in cer« kovniki: Otroci, pijanci in nasilneži nikdar v zvonik! Iz vsega uvidevamo, da vlada pri nas v vsem, kar spada k lepemu pritrkavanju in varnosti zvonov, uprav primitivno stanje. Dandanes se vse organizuje, zakaj bi se ne tudi opravilstvo z zvonovi? Seveda bi moralo pasti to delo v glavnem na rame naše čast. duhovščine, naših cerkv. predstojnikov, ki imajo že doslej v oskrbi /so cerkv. upravo, iniciativa bi pa morala iziti iz preč. kn.« nadškof, ordinariata. Osnoval naj bi se pred vsem odbor iz cerkv. predstojnikov, ki so se izkazali kot spretni cerkv. upravitelji. Ta odbor naj bi kooptiral še nekaj zvonskih veščakov, izdelal in dal natisniti pravilnik za racionalno upravo zvonikov. Vestno izvrševati ta pra« vilnik bi bili obvezani vsi cerkv. predstojniki in ccrkov« niki. Ta pravilnik naj bi zahteval za vsako, cerkev in nje podružnice ustanovo cerkv. pritrkovavcev. Te bi domače cerkv. predstojništvo izbralo iz občinarjev, stanujočih blizu cerkve, je — z njih zadovoljstvom — predlagalo v imenovanje nadškof, oblasti. Pri izbiri bi se upošte« vala vernost, treznost, mirna narav, nekoliko nadar« jenosti za glasbo in ritmično čuvstvo. Malo plačilo v biri ali denarju bi preskrbela cerkv. občina. Za te urad« no poverjene pritrkovavce naj bi ustanovni odbor izdal poljudno spisano navodilo o pritrkavanju. V tem navo« dilu naj bi se racionalno obdelali gori navedeni pritr« kovalni vzorci, veščaki v odboru naj bi sestavili še no« ve bolj komplicirane z nazorno razlago njih izvedbe. Nova naloga, novo delo, a za božjo čast nikdar do» volj, kam li preveč. Dekliška Marijina družba v črničah. O PRIDELOVANJU GNOJA IN O GNOJENJU. JUST UŠAJ. eNOJ je za kmeta zlata vreden. Ž njim vrača zemlji, kar mu je s pridelkom dala. Zato pameten gospodar skrbno ravna z gnojem in ga umno uporablja. Njemu je pridelova* nje dobrega in obil* nega gnoja, razum* no ravnanje ž njim in gnojenje najvažnejše kmetijsko delo. Tako pa, žal, pri nas ni! Zato smatram potrebno, da o tej važni reči kaj napišem, čeravno se je že mnogo pisalo o tem. Mnogim kmetom bo Jos. Pipan, trtorejec na Preserjah pri Komnu. Josip Štrekelj, nadučitclj v Komnu, velezaslužen mož za kmetijstvo na Krasu. Ivan Forčič, trtorejec na Preserjah pri Komnu. tudi to, kar bom napisal več ali manj znano, ali kljub temu se ne ravnajo po tem. Tem naj bode ta članek v izpodbudo — drugim pa, ki se ne veao, v poduk! Gnoj pridelujemo v prvi vrsti v hlevu, v straniščih, z zbiranjem gospodarskih odpad* kov in na polju samem. Najvažnejši je hlev* ski gnoj, ki je lahko goveji, konjski, svinjski, ovčji i. t. d. Med temi je zopet goveji najvaž* nejši, ker ga pridelujemo največ. Ta gnoj je v sredi med jako vročim konjskim in mrzlim, ter vodenim svinjskim. Ta razlika je posledi* ca različne hrane in prebave. V glavnem velja pravilo, da dobra hrana daje dober gnoj. Dobrota gnoja pa ni odvisna samo od dobrote krme, ampak še več od dob* re stelje, pravilnega in neprepustljivega le* žišča in gnojišča. Najboljša stelja je na debe* lo sekana žitna slama in šota. Prve nimamo, ker pridelujemo le malo žita, druga bi bila zdaj vsled prevoza predraga. haja tik za živaljo. S tem dosežemo suho leži* šče in štedimo s steljo, kar je neprecenljive vrednosti. Kakšno pa naj bo gnojišče? Biti mora pri roki v bližini hleva, ne pregloboko, rajši bolj obširno in bolj plitvo. Za vsako od* rastlo živinče računano 3 m2 prostora v gnoji* šču. Najbolj priporočljiva je globokost od 35 cm v zemlji in 35 cm zida nad zemljo. Torej gnojišče naj ne bo več kakor 70 cm globoko. Dno gnojišča bodi malo nagnjeno proti oni strani, kjer je jama za gnojnico. Ta jama mo* ra biti seveda tudi dobro cementirana, dovolj velika in globoka, da se gnojnica skozi luknje ne razlije nazaj v gnoj, ker zelo slabo je, če gnoj leži v gnojnici. Tak gnoj vsled pomanj* kanja zraka ne dozori in ne sprhne. Za dolo* čitev obsežnosti jame za gnojnico naj se ra* čuna na vsakih 5 glav odrastle goveje živine 3 m3 prostornine. Tudi naj bode jama za gnoj* nico rajši bolj globoka, kakor pa široka, ker iz plitvih in obširnih gnojničnih jam izpuhti Šoto kopajo na ljubljanskem barju. Zato si pomagamo v sili z gozdnim list* jem in praprotom. Ta stelja ima to slabo last* nost, da le malo vpija gnojnico in da z grab* ljenjem listja leto za letom pustošimo gozdo* ve, ki so naš največji zaklad. Ponekod se uno* rablja za steljo tudi žaganje, ali je slabo, ker povzročuje plesnivost v zemlji. Od pravilnega ležišča in gnojišča — ka* kor že rečeno — je odvisna kakovost gnoja v veliki meri. Kakšno naj bo torej ležišče in gnojišče? Ležišče in gnojišče bodi neprepust*^ ljivo za gnojnico in med seboj spojeno z jar*j| kom za odtok gnojnice iz ležišča v gnojišče®* oziroma v jamo. Tudi je potrebno, da je le=^i žišče komaj vidno nagnjeno k jarku, ki se na* Načrt gnojišča MERILO r. 50 oi o GNOJNICNA, JAMA -1-50- 1 « O H gw h; GN03ISCE TLAK VISI NA VSAK METER 2 cm prav mnogo amonijaka, ki jc tako dragocena rastlinska redilna snov. Gnojišče bodi nadalje tako, da se vanje ne stekajo cestne, vaške in strešne vode. Naj ne bode torej tam, kjer se stekajo vode in ne pod strešno kapjo, kakor jih je, žal, mnogo pri nas. Potrebno je tudi, da gnojišče leži v zavetju in v senci. Zato zasadi okoli gnojišča nekaj dreves, najbolje murve! Jama za gnojnico pa naj bo tudi pokrita z močnim pokrovom, da ne bo uhajal iz nje a* monijak. Kako je napraviti nadalje gnojišče, je dobro razvidno iz priloženega načrta za gnojišče za 5 glav goveje živine. Kako ravnamo z gnojem? Ko gnoj iz hle* va izvozimo na gnojišče, moramo paziti, da ga lepo poravnamo in dobro stlačimo. Ob su* ši je potrebno, da ga večkrat polivamo z gnoj* nico iz jame. Ta gnojnica se potem zopet sa* Jožef Faganel, mnogoletni župan občine OseksVitovlje in bivši deželni poslanec goriški. Umrl 16. aprila 1908. ma scedi v jamo. Za to delo nam služi sesal* ka, ali štrcalka in tudi večji korec na dolgem roču je dober. Gnoj na dobrem gnojišču v treh mesecih dozori in je goden za uporabo. Več kakor tri mesece ni dobro da imamo gnoj na gnojišču, ker preveč sprhne in zgubi potem dokaj redil* nih snovi. Vedno so dolnje plasti gnoja bolj stare in bolj sprhnele kakor zgornje, kjer je še svež. Zato moramo vedno, kadar vozimo gnoj na polje, zajemati ga s kraja do dna in ne po površini. S tem dosežemo gnoj ene ka* kovosti, ker pomešamo še sveži in mladi gnoj s sprhnelim, zrelim, starim gnojem. To je zelo važno, le žal da se pri nas to ne upošteva! V vsakem gospodarstvu je zelo važno, da spravimo vse v prid, kar se le količkaj da. Tako mora seveda storiti tudi kmet. V kme* tijskem gospodarstvu marsikaj odpade, kar se da uporabiti — če ne za drugo — pa za gnoj, ali pa za pridelovanje gnoja. Tako je prav dober gnoj pepel, ki vsebuje povprečno 15% kalija in 7% fosforne kisline. Drugi od* padki: kosti, parklji, volovska kri, cunje, stari čevlji, že prežgane tropine, cestno blato, ple* ve, hišne smeti in poljski plevel itd. pa dobro služijo za pridelovanje gnoja*mešanca ali z drugo besedo komposta. Ta kompost ne smemo delati na gnojišču, kjer je hlevski gnoj, ker je za pridelovanje te vrste gnoja tre* ba mnogo časa, da sprhne. Če bi take odpad* ke metali kar na gnoj, kar se pri nas po na* vadi dela, bi ti nesprhneli prišli na njivo in plevelno seme bi bilo še živo in kaljivo. S tem si sejemo sami plevel. Isto delajo tudi oni nespametni in površni gospodarji, ki kr* mijo živmo s plevelom, ki je že v semenu. Plevelno seme je namreč tako trdoživo, da brez škode prepotuje živinski želodec in čre* va. Za pridelovanje komposta si zberimo po* sebno, bolj skrito mesto, kjer nosimo take od* padke na kup. Da nam kompost prej in bolje sprhne, ga moramo večkrat z lopato preme* sati, politi z gnojnico in končno pokriti ga z dobro zemljo ali cestnim blatom. V dveh letih je navadno tak kompost gotov, ker se spre* meni v črno zemljo, ki je posebno dobro gno* jilo za travnike. Rabimo ga tudi zeio uspešno pri zasajanju trt in mladih sadnih dreves. Po* primite se torej pridelovanja komposta, ker ž njim boste lahko gnojili travnike! Ti so gnoja posebno potrebni, ker leto za letom na njih kosimo, ali gnoji jih le malokdo, pri nas skoraj nihče. Travnik je prava »mati« njive, ali človek mu je krivični »očim«, ker mu ne vrača, kar mu jemlje. Na zemljiščih samih — kakor rečeno — tudi lahko pridelujemo gnoj. Tu pridejo v poštev rastline — stročnice, ki imajo to last* nost, da črpajo iz zraka velike množine du* šika, ki je zares važno gnojilo in ki ga v umet* nih gnojilih drago plačujemo. Take rastline moramo, ko so dorastle, cele preorati. Ta na* čin gnojenja je pri nas le malo znan, ali v kra* jih, kakor v južni Italiji, kjer imajo mnogo vinogradov, a živine malo, si prav pogosto-ma gnojijo na ta način vinograde. Najbolj priporočljive rastline za to »zeleno gnojenje« so za bolj težka tla grahovina, bob in rdeča ali laška deteljica. Gnojenje te vrste prav do* bro nadomesti gnojenje s hlevskim gnoje* njem in je še boljše kakor gnojenje z umet* nimi gnojili, ki zemlje nič ne zrahlajo, pač pa jo še bolj strdijo. Za umno gnojenje in umno unorabljanje gnoja veljajo pa ta*le glavna načela: Rahla zemljišča gnoji rajši bolj po gosto in bolj po malo, ker pride gnoj v rahli in lahki zemlji hi* tro do veljave, a le malo traja! Težke zemlje gnoji bolj po redko, pa bolj obilno, ker tu gnoj dolgo traja in dolgo vpliva. Na lahkih in peščenih zemljiščih podorji gnoj bolj gk» boko, da ti bode dalje časa trajal, v težkih zemljah pa bolj plitvo, ker če bi ga pregloboi Gojenci kmetijske šole v Gorici 1. 1914. ko zakopal, bi ostal tam tak, kakršen je bil. Konjski gnoj uporabljaj le za težke zemlje, ker v rahlih bi pridelek zgorel. Če pa nimaš drugega gnoja, podorji konjski gnoj v rahlih zemljiščih bolj globoko da preprečiš njegov hitri razkroj. Kadar si izvozil potrebni gnoj na njivo, ne puščaj ga v kupih ležati, ampak raztrosi ga čimprej. Zlasti je to važno pri gnojenju žitnih njiv, ker na takih mestih, kjer je ležal dalje časa kup gnoja, žito potem pre* visoko zraste in poleže. Gnojnica je najbolj* še gnojilo za travnike, kamor naj se dovaža v starih sodih. Da je mogoče gnojnico enako* merno po travniku razliti, je potrebno, da se pribije pod čepom soda mala deščica, na ka* teri se potem gnojnica razpršuje. Kakor že omenjeno, je govedo najboljši pridelovalec gnoja. Zato pa nobena prava kmetija ne more biti brez živine. Navadno se računa, da se mora rediti na vsak ha zemlje eno odrastlo govedo, ki daje okoli 100 stotov gnoja na leto. Ta množina gnoja zadostuje za gnojenje zemljišča, če se tudi gnojnica skrbno uporablja. Če bi kmet vedel, koliko je vreden dober domači gnoj in gnojnica v primeri z današ* njo visoko ceno umetnih gnojil, bi ga mnogo bolj cenil in bolje ravnal ž njim. Stroške, ka* tere bi imel z napravo dobrega gnojišča in le* žišča v hlevu, mu kmalu povrne povečani skupni pridelek. Tudi je denar, uporabljen v to svrho od . trajne koristi, dočim umetna gnojila povečajo pridelek le za par let, če jih leto za letom ne uporabljamo. S tem nočem reči, da umetna gnojila niso potrebna, ampak le, da je denar, ki ga izdamo za zgradbo do* brega cementiranega gnojišča mnogo bolje o* brnjen, kakor pa za nakup kateregakoli umet* nega gnojila. Tudi umetna gnojila so potreb* na in zelo koristna, a smatrati jih moramo vedno le kot nadomestek ob pomanjkanju dobrega hlevskega gnoja, ali pa v posebnih slučajih, kakor dodatek h gnoju. Le v tem slučaju, ko imamo gnojišče že v redu in z gno* jem pravilno ravnamo, naj se kupujejo umet* na gnojila; ne pa tedaj, če se doma zametuje lastni pridelek. Kmetje, zdramite se in zgra* dite si taka gnojišča, kakor vam slika kaže, ker s tem si napravite osnovni temelj nove* mu in naprednemu gospodarstvu! DESET ZAPOVEDI ZA CEPLJENJE SADNIH DREVES. JUST UŠAJ. Prva zapoved: Nareži potrebnih cepičev že po zimi in hrani jih v kleti v pesku, ker cepič mora biti manj sočen, kot divjaka Druga zapoved: Pri izberi cepičev ne glej Samo na dobro vrsto; ampak nareži jih samo od starejših in rodovitnih dreves. Tretja zapoved: Pri izberi vrste, glej da cepiš samo priporočljive vrste in več dreves ene in iste vrste, da boš imel večje količine istovrstnega pridelka. Četrta zapoved: Hruško cepi na divjako, ako hočeš imeti veliko drevo, ki bode dolgo živelo, mnogo rodilo; četudi še«le v kasnejši dobi. Peta zapoved: Hruško cepi na kutino, če hočeš imeti nizko drevo, ki bode kmalu za« čelo roditi; četudi le malo časa. Šesta zapoved: Jablano cepi le na divja« ke, ker na kutini ne uspeva. Sedma zapoved: Črešnjo cepi na divjako in na višnjo, ali pa na kršeliko, če hočeš imeti manjše drevo. Osma zapoved: Breskev cepi na mandelj, na češpljo ali slivo, ker na breskvi sicer več rodi, ali prav malo traja. Deveta zapoved: Češplje in marelice cepi na češpljo ali slivo, ker marelica na marelici ne uspeva dobro. Deseta zapoved: Pri cepljenju ne uporab« Ijaj cunje, mahu in ilovice, ampak maži samo s cepilnim voskom. KAKO NAPRAVIMO CEPILNi VOSEK. J UST UŠAJ. Cepilnih voskov razločujemo v glavnem dvoje vrst. Eni so mrzlotekoči, drugi so toplo« tekoči. Prvih ni potreba pred uporabo segre« vati, druge pa moramo nekoliko segreti. Mrzlotekoči vosek napravimo tako«le: Stopimo v loncu 600 gr. čiste precej ene jelove ali smrekove smole in 50 gr. črne smole (pegle), 40 gr. prekuhanega ovčjega loja in ravno toliko čebelnega voska. Ko se je vse dobro stopilo, pridamo še 70 gr. presejanega pepela in končno 200 gr. čistega špirita in ce« pilni vosek je gotov. Gorkotekoči vosek napravimo pa tako«le: Stopimo v loncu 800 gr. čiste jelove ali smrekove smole in 50 gr. črne smole in ravno« toliko čistega prekuhanega ovčjega loja in če« belnega voska. Ko se je to stopilo, dodajmo še 70 gr. dobro presejanega pepela. Na ta način pripravljeni cepilni vosek se mora — kakor rečeno — pred uporabo po« novno malo segreti. Kmetje, uporabljajte pri cepljenju vosek in prihranili boste mnogo na delu in cepljenje bo imelo boljši uspeh, kakor z ilovico, s cunjo in z mahom! Cepilnega vos« ka se le malo porabi in hranite ga lahko čez leto. Dekliška Marijina družba v Oseku. HRENOVICE PRI POSTOJNI." RENOVSKA cer« kev stoji na holmu, raz katerega je lep razgled po pivški ravnini. Ta holm daje prostor župni cerkvi, z veliko lino od spredaj, obširne« mu župnišču in ne« katerim hišam. Tu gori »nri Fari« ima svoj sedež »Hranil« niča in posojilnica«, »Kmetijsko društvo«, »Katol. izobraž. društvo« in »Kmetijska po« družnica«. Poleg cerkve se nahaja tudi dvo« razredna ljudska šola. Enorazredne ljudske šole so: v Hruševju, Šmihelu, Razdrtem in v Orehku; na Velikem Ubeljskem pa dvoraz« rednica. Dve vasi so pa všolani v Postojno, ena vas v Bukovje. Farna cerkev ni po slogu ali velikosti ni« kaka posebnost. Dasi je bila v Hrenovicah župnija že pred letom 1316, vendar ni cerkev tako stara. Najstarši del je prezbiterij, ki je bil prvotno zidan v gotiškem slogu. Lepi, vitki stebriči iz lehnjaka so podpirali obok, katerega je krasilo rebrovje. Obok je bil pi« sano barvan ali polihromiran, kar se je po« kazalo 1. 1891, ko so nad zakristijo prebili za« zidano gotiško okno. Sedaj vsega tega ni; le stebriča za velikim oltarjem pričata, kako je bilo nekdaj. Veliki oltar je v celoti nekako neroden, še bolj nerodno se prilega nizkemu oboku, vidi se, da oltar ni bil narejen za to cerkev. Zve« del sem, da je bil oltar nekdaj višji, pa so ga skrajšali, da so ga spravili v nizko cerkev. A posameznosti na oltarju so umetnine, zlasti šestero kipov, po trije na vsaki strani taber« nakelja. To so podobe! Kdo bi se nadejal takih kipov v taki samoti! Ogledal sem jih složno in mirno, kakor je treba za umetniško uživanje. Kaj je prav za prav s temi kipi in s tem oltarjem? Znano je, da so bivali do 1. 1784 v seda« njem ljubljanskem licejskem ali gimnazij« skem poslopju oo. frančiškani in so imeli tu svojo cerkev. Za to frančiškansko cerkev je dal napraviti veliki dobrotnik Jakob Schellen« burg lep oltar, ki je bil posvečen sv. Križu. Na obeh straneh križa sta stali podobi žalostne Ta odlomek objavljamo iz obširnega potopisa, ki smo ga prijeli od prijatelja Goriške Matice. Ker ga ne moremo objaviti letos v celoti, podajemo iz njega le zanimive podatke o Hrenovicah. Matere božje in sv. Janeza apostola. Nadalje je bila na vsaki strani podoba žalostnega an« gela, naposled pa še podobi sv. Jakoba in sv. Katarine. Kdo je izdelal te kipe, ne morem reči. Kakor vse kaže, jih je izvršil slavni kipar Robba, kateri je zapustil beli Ljubljani še druge spomenike svoje divne umetnosti. A ta frančiškanski samostan je odpravil cesar Jo« žef II. in frančiškane preselil v tedanjo av« guštinsko cerkev Marijinega oznanjenja pred mostom, kjer so še dandanes. Cerkev so po« drli in oltar prodali. Kupil ga je tedanji hre« novski župnik Andrej Semen baje za 600 gld. Ker je bil oltar za hrenovski prezbiterij previsok, so ga znižali in postavili nanj sv. Martina, patrona te cerkve. Toliko o zgodovini tega oltarja. Žal, da ne morem biti porok za vse podrobnosti. Iz« rekam pa iskreno željo, naj bi vendar kdo take podatke zbral in natanko preiskal. Mor« da se nam pojasni vsa stvar s primerjanjem teh in drugih Robbovih umotvorov. Kipi so pač že mnogo trpeli in nekoliko izgubili svoje lepote. Beli marmor je dobil-temne lise in proge; posebno škoda pa je, da imajo nekateri kipi odbite prste na rokah. Pred nekaj leti namreč je priletel v cerkev in k oltarju slaboumen človek ter je poškodoval nekaj kipov s tem, da jim je odbil prste. Res sreča, da so ga hitro opazili in umotvore "rešili večje škode. Vendar pa se blešči s hladnega marmorja še dan danes čudovita lepota. Umetnik se je oziral na lepoto telesa, na raz« vidnost udov, na sorazmerje in na idealni izraz ob enem. Kako resnično je izraženo telo s svojimi deli! Kako dostojno in rahlo ob enem se ovija obleka postave! In izrazi na obrazih! Najlepše je zvršena brez dvoma po« doba žalostne Matere božje. Tolika bridkost stiska materino srce, da jej sili tožba in vzdih na dan, ki jej je odprl nekoliko usta. Ne vem, ali sem videl kje tako določno izraženo srčno žalost. Mladeniško lep je sveti Janez na drugi strani. Kip nam jasno kaže učenca ljubezni. Prav vzorno lepa sta tudi dva angela. Sv. Ja« kob ni ponujal umetniku toliko prilike, da bi bil na njem upodobil kaj posebnega; toliko večjo skrb pa je imel za kip sv. Katarine, mu« čenice. Karkoli pogledaš, vse je dovršeno. Po« doba kaže mučenico v onem trenutku, ko se je kolo, namenjeno jej za mučenje, zdrobilo poleg nje. Mirni, skoro smehljajoči se obraz kaže pogumnost in zmagoslavje, pa tudi nje« no deviško nedolžnost, njena usta se zde zgo« vorna, kakor da hoče braniti pred modrijani krščansko vero. ČASOPIS. DR. ECID1J. onferenca v Wat shingtonu se je za« čela dne 12. de?. 1921. Države, ki o pobasale plen, bi ra« de imele sedaj mir. Zato govore o razo« rožitvi O pravi pod« lagi za mir t. j. o pravičnosti in o vra« čilu plena se go« spodje niso razgo« varjali. Vrgli so le nekoliko pepela na žerja« vico in se potem dne 7. febr. 1922 tiho razšli vsak na svoj dom. Splošen št raj k v Julijski Krajini smo ime« li od 21. nov. 1921 do 27. nov., le tiskarji so štrajkali vsled umora tovariša Miillerja, ki so f f Z *mm"< O. Stanislav Škrabcc, slavni jeziko« sloveč. Umrl 6. okt. 1918. ga fašisti ustrelili ob belem dnevu, do 29. nov. Tiskar Miiller je bil prav na živinski način u« morjen. Na Dunaju so bile dne 1. in 2. dec. 1921 velike demonstracije delavcev zavoljo velike draginje. Delavstvo je plenilo po vsem mestu, zlasti po notranjem delu. Škode je bilo več milijard. Dne 7. dec. 1923 je bil sklenjen sporazum mej Anglijo in Irsko. Imenuje se: pogodba mej Anglijo in Irsko. Miru pa vendar«le ni prinesla ta pogodba. Irski radikalci hočejo popolno ločitev od Anglije. Anglija, Amerika, Japonska in Francija so sklenile na waschingtonski konferenci spo« razum glede Tihega oceana. Sporazum se ne tiče obal, ampak le otokov. Sporazum naj ve« lja za 10 let. V veljavi mora v tem času ostati status quo. Ako bi kdo izmed zaveznikov ali izmed drugih držav hotel motiti posestno stanje, bodo proti njemu nastopili vsi skup« no. V Barkovljah pri Trstu so fašisti požgali dne 12. dec. 1921 Narodni dom. Plebiscit v Burgenlandu dne 14. dec. 1921 je bil za Nemško Avstrijo neugoden. Večina jc glasovala za združitev z Mažarsko. Dne 30. dec. 1921 je pretresel vso Italijo velik dogodek: Največja ital. banka Banca di sconto d'Italia je morala ustaviti pošlo« vanje vsled velikanskih izgub in goljufij, ki jih je pretrpela. Koncem decembra 1921 so v Šibeniku na« padli Hrvatje vinjene ital. mornarje, ki so iz« živali. Mornarji so se umaknili na ladije, )d koder so začeli streljati na Šibenik s strojni« cami. Pri tem je bil en Hrvat ubit, eden pa O. Frančišek Ambrož, varuh sveto« gorskega svetišča. Umrl od granate dne 11. aprila 1916. lahko ranjen. Nastalo je politično vprašanje, ki je zamrlo v komisiji, kateri je bilo pover« jeno preiskovanje. Zastopniki zavezniških držav, so se zbra« li dne 7. januarja 1922 v Cannes-u na Fran« coskem, da bi si zagotovili odškodnino za voj« ne škode. Sklenili so, naj se imenujete dve ko« misiji, ena za odškodnino, a druga za gospo« darsko konferenco. Te gospodarske konfe« renče naj bi se udeležili vsi ministrski pred« sedniki in ministri za vnanje reči. K tej kon« ferenci naj se povabijo tudi premagane drža« ve in zlasti Rusija in Nemčija. Gospodarska konferenca naj bi se bavila z vprašanjem, ka« ko obnoviti Evropo v gospodarskem oziru. Ta poslednja konferenca naj bi bila v Genovi. Na devetem kongresu vseruskih sovje* tov koncem decembra 1921 v Moskvi je Le« nin v svojem govoru poudarjal, da je šla ko> f Prof. Matko Mandič, prvoboritelj za hrvatske pravice v Istri. munistična oziroma boljševiška stranka pre« daleč in da se mora glede trgovine, zasebnih podjetij, zasebne lastnine in financ vrniti k starim oblikam. Na kongres so prišli odposlanci iz vseh sovjetskih republik. Današnja Rusija je nam* reč razdeljena v približno štirdeset samostoj« nih republik, toda vse pripoznavajo Moskvo za središče, imajo skupno armado in med po« samnimi republikami ni državnih in ne carin« skih mej. Dne 15. in 22. januarja smo imeil v Julij« ski Krajini občinske volitve. Na slovenski strani je povsod zmagala slovenska stranka. V Gorici je dne 22. januarja zmagala stranka: Gruppo d'azione s pomočjo slovenskih gla« sov. Dne 2. februarja je nenadoma odstopilo italijansko ministrstvo Bonomi. Povod je bil, ker je socialistična stranka izstopila iz vladne večine. Socialisti niso bili zadovoljni z vlado, ki je premehko nastopala proti fašistom. Kri« za je trajala en mesec, slednjič je vlado spre« jel Giolittijev pristaš advokat De Facta. Po smrti papeža Benedikta XV, ki o njej poročamo na drugem mestu, so se kardinali « volivci podali dne 2. febr. v konklave, da bi izvolili novega poglavarja katoliški cerkvi. Kardinali so bili v konklavu do 6. febr. Ta dan je bil pri predpoldanskem glasovanju izvoljen kardinal in nadškof milanski Ahilei Ratti, ki je prevzel ime Pij XI. Papež Pij XI je bil rojen v kraju Desio v Lombardiji dne 31. marca 1875. Služboval je v Milanu in v-Ri« mu v velikih cerkvenih knjižnicah. Od junija 1918 dalje pa je bil tri leta v Varšavi zastop« nik sv. stolice v poljski državi. Meseca junija 1. 1921 je bil imenovan za nadškofa v Milanu in hkratu za kardinala. Kronanje novega po« glavarja sv. Cerkve je bilo dne 12. feb. v va« tikanski baziliki. Največji dogodek letošnjega leta bi uteg« nila biti ustvaritev Male entente. Italijanski listi so ob tej priliki pisali, da ima za to delo največ zaslug Italija, ki da nobene pogodbe ne drži. Italija je v Rapallu podpisala pogodbo z Jugoslavijo, pa je ne drži, je podpisala pogo .1« bo z Grčijo glede Dodekaneza, pa pogodbe ne drži itd., pač pa je Italija podpirala Mažar« sko in to je vzbudilo v Čehih, Jugoslovanih in Rumunih resno misel na obrambo proti..... Mažarski. Češko « slovenska republika, Ju« goslavija, Rumunija in Poljska so se že pogo« dile in pričakujejo, da pristopi k Mali ententi tudi Grčija in Bolgarija. Dne 9. marca so se ti zavezniki prvikrat skupno posvetovali v Belgradu in določili smeri nasproti Veliki en« tenti pri genovski konferenci. Začetkom marca je zadivjala na Reki fa« šistovska revolucija »proti« vladi. Fašisti, ki so poklicali na pomoč tudi Tržačane, so se pola« stili vlade. Streljali so od morja tudi s topovi. Predsednik reške vlade Zanella je moral od« dati vlado fašistom, ki so poklicali na Reko ital. vojake. Fašistovski odbor je izdal nro« glas, v katerem pravi, da oddaja Reko Italiii. V teh bojih so bili ubiti triie fašisti in orož« niški brigadir Rossi. Dne 6. marca so na stra« šen način ustrelili še enega uradnika bivše kvesture. Zanella in večina odbornikov reške države je pobegnila v Jugoslavijo in sicer v Karlovac. Pomnoženi deželni odbor goriški je sklenil v seji dne 27. febr. resolucijo, naj se v goriški deželi ohrani autonomija. Naši autonomiji je posebno nasprotovala videmska dežela. Na predlog predsednika Dr. Pettarina so tudi sklenili, naj se napravi na mestu deželne u« mobolnice deželna bolnica in naj se zemljišče za novo umobolnico kupi. Kupili so vse po« sestvo družine Fogar onstran Soče. Sprejeli so tudi resolucijo, naj se obnovi« jo šolski sveti, kakor smo jih imeli v stari Avstriji. Anglija je morala izpustiti iz svojih im« perialističnih krempljev veliki plen — Egipt. Odpovedati se je morala »očetovskemu« pro« tektoratu. Dne 15. marca je sultan Faad pro« glasil Egipt svobodno državo. On sam je prev« zel naslov kralja. Dne 10. aprila je ital. ministrski pred« sednik De Facta otvoril mednarodno konfe* renco v Genovi. Izvolili so štiri komisije: 1. Za politične reči. 2. Za finančna vprašanja. 3. Za gospodarsko obnovo in 4. Za prometna vprašanja. Mej genovsko konferenco pa je bila v Rapallu posebna konferenca mej Italijo in Ju« goslavijo. Prva seja je bila dne 7. aprila. Po dolgotrajnih pogajanjih se je dne 23. maja do« segel nekak sporazum na papirju. Jugoslo« vanski odposlanec. Dr. Rybar je dosegel ob tej priliki izmenjavo denarja Ljubljanske kreditne banke in Jadranske banke, dočim se za naše zadruge v Istri to ni še doseglo. V Istri so v pomnoženi deželni odbor iz« volili le šitri slovanske poslance, v ožji ali izvr« ševalni odbor pa nobenega. Vsled tega je če« tvorica slovanskih poslancev izdala izjavo, ki jo je poslala deželnemu predsedniku, da ne more več sodelovati razen od slučaja do slučaja. Tudi v istrskem deželnem odboru je re« lativna večina glasovala za popolno autono« mijo. Podoben sklep je napravila tucb osred« nja posvetovalna komisija za Julijsko Kras jino. Prav kakor goriški deželni odbor se je iz« rekel tudi tridentinski za popolno autono« mijo. Dne 16. aprila ste Rusija in Nemčija pod* pisali v Rapallu pogodbo, da si vzajemno od* puščate vse dolgove in obnovite prijateljsko razmerje v političnem in trgovskem pogledu. Nemčija je s tem priznala sovjetsko Rusijo in obnovila vse diplomatske in trgovske zveze. ltal. sodniki v Trstu so sklenili to*le po* stavo, katera naj bi veljala od 1. maja t. 1. dalje: 1. Od 1. maja dalje se na sodnijah v Trstu, Piranu in Kopru ne bodo več spre* jemali spisi v slovenščini in hrvaščini. 2. V Voloski se bodo sicer sprejemali še slovanski spisi, a izdajali se bodo le v italijanščini. V Voloski mora slovanska stranka napraviti prestavo, ako je nasprotna stranka Italijan. To je testo unico! Proti tem brezvestnim sodnikom se je novi s sovjetsko vlado dogovor, po katerem se je Rusija zavezala: 1. da da prostost ka* toliški cerkvi in 2. da dovoli vstop v Rusijo salezijancem, ki se nastanijo na severu, nem* škim bratom iz Steyla, ki se nastanijo na jugu in jezuitom, ki se naselijo v Moskvi. Po* godba govori zgolj o karitativnem delu, kar je nad vse modra poteza v sedanjih okolno* stih, kajti za zjedinbo pravoslavne cer* kve s katoliško je pred vsem potreb* na caritas na obeh straneh. Ako bi hoteli j katoliški misijonarji v Rusiji sedanjo bedo iz*| rabiti proti pravoslavnim škofom in duhov*! nikom, bi to ne imelo uspeha. Način sprave' mej obema cerkvama mora biti odkrit, zdru*' žen z ljubeznijo in kolikor mogoče naravnost s škofi in z duhovščino. Pravoslavna duhov* ščina je v sedanjih zmedah na Ruskem veliko f Dvorni svetnik Matej Trnovcc, jezikoslovec in prcvajalcc. f Učitelj Evgen Jezeršček, načelnik telovadcev pri sv. Jakobu v Trstu. Učitelj Vinko Engelman, starosta telovadcev pri sv. Jakobu v Trstu. Umrl 10. februarja 1918. vzdignil od slovanske strani cel vihar, ki je postavo kraljevskih sodnikov preprečil. Od 2. aprila dalje so zborovale v Berolinu vse tri internacionale: komunistična ali bolj* ševiška, reformistična in posredovalna ali pol* tretja (dunajska, v Italiji Serratijeva). Glavni namen je bil dogovor glede enotnega nasto* panja mednarodnega proletariata ali enotne fronte. Po dolgih in strastnih debatah so dne 5. aprila sklenili: Enotno nastopanje proleta* riata v konkretnih slučajih je potrebno. Usta* novi se skupen odbor devetih članov za na* daljnje konference. Dne 19. maja so naglo završili konferenco v Genovi, ker ni bilo mogoče ž njo na* prej. Napravili so edini sklep, da hočejo od 26. junija dalje zborovati v Haag*u, kjer bi radi rešili rusko vprašanje glede dolgov, glede škode, ki so jo vsled novega sistema pretrpeli lastniki v Rusiji, glede zasebne lastnine in glede kreditov, ki naj se dovole Rusiji. Delegat rimskega papeža je sklenil v Ge* trpela in zasluži našo posebno ljubezen in podporo. Kralj Viktor Emanuel III. je obiskal s kraljico Jeleno in hčerjo Jolando dne 21. maja Trst, dne 22. maja Gorico, dne 23. maja Sežano in Postojno in dne 24. maja Poreč in Pulj. Povsod je bil slovesno sprejet. Kraljica Jelena je govorila s slovenskim ljudstvom in s slov. poslanci v srbsko*hrvatskem narečju. Kralj je ponovno poudarjal na pritožbe naših poslancev, da Italija ne sme nikomur delati krivice in ne sme nikogar tlačiti. Fašisti so koncem maja in začetkom ju* ni j a v Bologni »nastopili« proti vladi. Prišlo jih je v mesto okoli 50.000. Mesto je bilo skoraj popolnoma v njih rokah. Razume se, da ni hotelo orožništvo in vojaštvo nastopiti proti njim. Vlada se je »morala« ž njimi po* gajati in jih prositi, naj bi odnehali. Dobri prijatelji so se sporazumeli. Od 20. maja dalje so bili v novih italijan* skih provincijah vojaški nabori. Tudi tu je od* ločala zgrešena politika. Potrdili so povpreč* no od 80—95% vseh slovanskih mladeničev, dočim jih v italijanskih provincijah potrdijo k večjemu 40—50%. Od 24. do 29. maja je bil v Rimu mej-narodni evharistični shod, ki se je obhajal z vsem s:jajen. Dne 8. junija je bila v Beogradu poroka kralja Aleksandra 1. z romunsko princezinjo Marijo. Poroka se je izvršila s sijajnimi slo* vestnostmi. Dne 11. junija so fašisti v Opatiji požgali kavarno »Central« in prostore »Zore«. V či* talnici so razbili tudi klavir. Razume se, da ni bil nihče arefran. Na Ogrskem je vlada razpisala nove vo* litve za državni zbor. Pri volitvah meseca ju* nija je vladna stranka dobila 166 mandatov, opozicija pa le 76. misija. Tako so doživeli fašisti in vlada na Krnu strašno blamažo. Čedalje bolj se po* trjuje prerokba iz Lovrenčičevega »Trentar* skega študenta«: »a Krna, Krna ne kopajte! Če kdaj bo razkopan, potem znajte, da nadenj bliža se pregrozen dan: iz njega ognjenosmodre kače bodo sikale in v naglo smrt vse pikale! — Konferenca v Haagu je začela s pred* sejami dne 15. junija, s pravimi sejami pa dne 26. junija, ko so došli ruski delegati. Kakor ni mogla genovska konferenca nič uspešnega skleniti, prav tako je bila tudi haaška konfe* renca brezuspešna. Rusi niso hoteli odjenjati od svojega stališča glede zasebne lasti. Zato so dne 21. julija zaključili brezplodne seje. Časnikar Anton Ekar. Prof. Vazilij Mirk, glasbenik v Trstu. Dne 15. junija so odkrili Italijani na Krnu spomenik palim vojakom. Spomenik pa je bil takoj na to pokvarjen in Italijani so osumili kot krivce Slovence. Vsled tega je prišlo dne 22. in 23. junija na Kobariško kakih 150—200 fašistov, ki so razbili Volaričev spomenik v Kobaridu, požgali duhovsko hišo in en hlev v Drežnici, oropali duhovsko hišo v Starem selu, kjer so tudi vse polomili in razbili. V Kobaridu so ljudem odstranili vse napise, jih znesli na trg pod lipo, kjer so jih zažgali. Zgo* rela je tudi lipa. Dele te lipe so odnesli v Ita* lijo za spomin. Orožniki se niso nasproti fa* šistom niti ganili. V resnici niso nikogar ujeli. Vladi se ne zdi potrebno niti preisko* vati. »Zveza slovenskih županov«, društvo »Edinost« in druge naše organizacije so sto* rile vse mogoče, da se ta sramota laških fa* šistov primerno osvetli. To se je tudi zgodilo. Inženir Furst z Dunaja, ki so ga poklicali v ta namen, je na licu mesta dognal, da je škodo napravila strela. Isto je dognal tudi slovenski inženir Pegan in isto potem tudi vladna ko* Silvester Škerlj, član mariborskega gledališča. Dne 19. julija je dobilo ministrstvo De Facta v rimskem parlamentu nezaupnico in je sklenilo odstopiti. Sploh se dogodki v Italiji naglo razvijajo, ministrstva zaporedoma od* stopajo in fašistovska nasilstva tako narašča* jo, da preti revolucija na vseh koncih. Razkol v ruski cerkvi je ponoln. Kaže se vedno bolj, da je pravoslavje največja ne* sreča za Rusijo in za vse slovanstvo. Pravo* slavni škof Antonin je prestopil k boljševi* kom, je začel odpravljati sv. podobe po cerk* vah, uvajati boljševiške govore, preminiati litrugijo in posvečevati boljševiške pristaše za škofe. Antonin, ki je postal poglavar »rdeče cerkve«, je izobčil iz cerkve druge ruske škofe. Drugi škofi so pa škofa Antonina pro* glasili za odpadnika. Boljševiška vlada pod* pira z vsemi sredstvi boljševiško cerkev, ker upa, da razpade na ta način moč krščanstva, ki nasprotuje boljševiškim nasilstvom in zlo* činstvom. Rimski papež Pij XI. je izdal koncem ju* lija okrožnico na patriarhe, nadškofe in škofe, v kateri poziva, naj se zbirajo prispevki za stradajoče rusko ljudstvo. V ta namen je dal papež dva milijona in pol lir. V okrožnici spo* roča ruskemu ljudstvu tolažbo in vročo željo, naj bi se Rusi končno udeležili dobrot kato* liške vere. Splošen štrajk po celi Italiji, ki so ga proglasili socialisti začetkom avgusta, je imel hude posledice. Fašisti so morili in nožigali. Istotako so tudi socialisti povračali. Škoda je ogromna. V prvi polovici meseca avgusta so zbo* rovali zastopniki zavezniških velevlasti v Londonu, kjer so se hoteli zjediniti glede voj* ne odškodnine, ki jo mora plačati Nemčija. Zborovanje ni obrodilo pravega uspeha. Vojska mej Grčijo in Turčijo se je za^ četkom meseca septembra odločila na korist Turčiji. Grki so bili v Mali Aziji popolnoma poraženi in so morali zapustiti Smirno in vso Malo Azijo. Turki so ulovili mnogo tisoč grških vojakov, več divizijsk h in kornih šta= bov in samega vrhovnega poveljnika. Ves vojni material je v rokah turške vojske. Po* raz je strahovit. Anglija je spočetka zahtevala, naj bi za? vezniki Francija, Italija in Anglija z orožjem prisilili Turčijo, da bi spoštovala mirovno po, godbo, toda premislila se je in skupno z za* vezniki zahtevala konferenco, na kateri naj se reši turško vprašanje. Ta poslednji sklep je bil storjen iz strahu, da bi se Rusija ne začela vtikati v dardanelsko vprašanje. V Grčiji je nastala revolucija, ki je za« htevala odpoved kralja Konstantina. Le*ta je že odpotoval iz Grčije z družino in prepustil prestol svojemu sinu Juriju. Da bi se preprečil spopad mej Anglijo, ki straži Carigrad in neutralno ozemlje in mej Turki, so sklicali v Mudanijo ob marmar* skem morju konferenco, na kateri so se spo= razumeli tako=le: Turčija dobi Carigrad in vzhodno Tracijo. Grki morajo zapustiti v 45 dneh Tracijo, katero zasedejo Turki. Ne* utralci ostanejo v Carigradu in v neutralnem pasu do končne sklenitve miru. Turki so se zavezali, da ne bodo do takrat prekoračili neutralnega ozemlja. Fašisti so dne 30. sept. in 1. oktobra za* sedli nemško mesto Bočen na južnem Tirol* skem. Župan in ves občinski svet je moral odstopiti in vlada je »morala« občini dati ital. komisarja. Dne 4. oktobra pa so fašisti za* sedli tudi Trident in poslopje tirolskega de* želnega odbora, ki se je bil izjavil za autono* mijo. Vlada je »morala« dati fašistom ob* ljube, ki se najbrže tičejo odprave autono* mije. Le tako so fašisti odnehali. Velik dogodek v Italiji je bil socialistični kongres začetkom oktobra v Rimu. Pri gla* sovanju so dobili boljševiki 32.106 glasov, unitarci oziroma reformisti pa 29.119 glasov. S tem je bila reformistična unitarna stranka izključena iz socialistične stranke. Refor= misti in unitarci so potem zapustili zborovanje in boljševiški voditelj Serrati jc predložil re* solucijo: Po izključitvi reformističnega in cen* trističnega bloka obnavlja italijanska socia* listična stranka svoje soglašanje s tretjo in-ternacionalo. Ta resolucija je bila sprejeta z velikim navdušenjem. Mons. Matija Sila, dekan v Tomaju. Fašisti so zasedli dne 9. oktobra okrajno bolniško blagajno v Trstu. Vlada je na za* htevo fašistov »morala« imenovati komisarja, kateremu se je izročila bolniška blagajna. Dne 11. oktobra so zasedli tudi bolniško blagajno v Gorici. Istega dne so zasedli tudi komisar riat za stanovanja v Rimu. Ministrski svet v Rimu je sklenil, dne 10. oktobra, da se takoj odpravi centralni urad za nove pokrajine, da se takoj odpravita oba generalna komisariata v Trstu in Tridentu in da se imenujejo mesto teh prefekti, kakor jih imajo stare ital. pokrajine. Ta sklep je ministrstvo moralo storiti, ker so tako zahtevali fašisti. S tem se je zač;l odločilni boj italijanskih kapitalistov proti autonomiji Tridentinske in Julijske Krajine. Benetke in Genova so preprečile svobodno luko v Trstu in s tem vso lepo bodočnost tega mesta. Sedaj pa se še Videm poteguje, da bi postal glavno mesto tudi goriške dežele. S tem bi hkratu bila pokopana autonomija naše dežele. Proti tej kapitalistični gonji ne prj* testirajo samo Slovenci, ampak tudi naš de* preide v področje dotičnih ministrstev, kar mora biti urejeno najdalje do 31. dec. 1922. Proti temu odloku bi ne bilo nič ugovar* jati, ko bi v členu 1. ne bila vratca odprta za nove zločine proti našemu narodu. V tem členu se namreč naznanjajo novi odloki o raz* mejitvi naših pokrajin in o končni uredbi naše uprave. Iz tega člena je razvidno, da je dala vlada nacionalistom še druge obljube, ki se tičejo odprave naše autonomije, da je torej pripravljena izneveriti se vsem danim oblju* bam, aneksijskemu zakonu in vsem njegovim določbam. Dne 20. okt. je odstopil angleški minister liberalec Lloyd George. Ob sklepu Časopisa nam je došla vest, da je ministrstvo De Facta dne 27. okt. odstopilo in da so fašisti začeli po celi Italiji odločno akcijo, da prevzamejo vlado. Zasedli so pre* fekture po vseh večjih mestih in se priprav* Ijajo, da zasedejo Rim. Vest ni prišla ne* nadno. Do tega je v sedanjih razmerah mo* ralo priti in čimpreje, tembolje. Prejšnja vlada je morala odstopiti, če se je hotela iz* nebiti nekaterih obveznosti, zlasti rapallske, kateri nasprotujejo fašisti. Mi se v svojih sodbah nočemo prenagliti, kajti tudi fašisti obljubljajo Slovencem pravice in sloboščine. Kralj je poveril Mussolini*ju, vodji fa* šistovske stranke, naj sestavi novo ministr* stvo. Mussolini je takoj drugi dan t. j. 30. okt. popoludne predložil kralju imena novih mož, ki jih je kralj potrdil. Mussolini je prevzel predsedstvo in notranje ministrstvo ter za* časno tudi zunanje. Dva ministra sta iz liud* ske stranke, dva iz demokratsko*socialne, dva iz nacionalistične, en giolittijanec, en li* beralec, dalje vrhovni poveljnik italijanske vojske Diaz in admiral italijanske mornarice Thaon de Revel Paolo. Pet ministrstev so dobili fašisti. Dekliška Marijina družba v Gorici. f Ciril Metod Vuga, naš sotrudnik. Umrl dne 13. jul. 1922. v Gorici v bolnici usmiljenih bratov. želni odbor, starašinski svet goriškega mesta in pa goriška Furlanija. V odloku, ki ga je ministrstvo izdalo v zmislu tega sklepa se določa, da dobi Trst, Trident in Zader prefekta. Poleg prefekta v Trstu bomo imeli v Gorici in v Poreču na* mestnika prefektovega. Vsi dosedanji civilni komisarji dobe naslov podprefektov. Razdeli* tev Julijske Krajine na tri dele ostane kakor do sedaj, prav tako ostane tudi sedanj a razdelitev v politične okraje. Tudi deželne posvetovalne komisije in osrednja posvetovalna komisija v Rimu bodo še nadalje obstajale. Ves delo* krog osrednjega urada za nove pokrajine pa SVETA GORA. Naš'a lepa dežela je dne 2. oktobra t. 1. videla spet vso sijajnost in veličastvo, s katerim je ovenčana Sv. gora že 400 let. Vsak, ki se je udeležil dne 2. okt. t. 1. procesije, je moral spoznati, da Sv. gora ni človeško delo. Cenijo, da se je te slovesnosti udeležilo iz furlanske in slovenske dežele do 100.000 ljudi. Pro« cesije so se udeležile z zastavami kat. organizacije iz cele dežele. Ob 7. uri je v stolnici maševal prevzvišeni knez in nadškof Dr. Frančišek Sedej, potem je imel dekan Kren lep nagovor v slovo. Točno ob 8. uri se je procesija začela pomikati iz stolnice. Pred podobo je stopal prevzvišeni knez in nadškof s številno duhov« ščino. Ljudstva je bilp toliko, da je duhovščina prišla s podobo komaj ob 11. uri v Solkan. V Solkanu je imel lep nagovor g. Dr. Mirko Brumat. Na Prevalu je čakala ogromna množica in so pevci zapeli lepo pe« sem M. Elizabete, ki jo je krasno uglasbil naš Vinko Vodopivec. Na Sv. goro je duhovščina prišla s podobo šele okolu 3K>. Tu sta govorila g. stolni vikar Jos. Ma« rold v italijanščini, g. dekan Jakob Rejec pa v sloven« ščini. Vso slovesnost je završila zahvalna pesem: Te Deum. Marijin vrtec v Gorici. Prenos podobe stvetogorske M. B. iz stolnice na Sv. goro. Prizor na Travniku v Gorici. Špediter Gašpar Hvalic vozi s 16 konji veliki, 45 kvintalov težki zvon na Sv. goro. SEJMI V JULIJSKI KRAJINI. Ajdovščina: 10. marca, 10. aprila, 25. maja, 24. ju* nija, 10. avgusta in 15. okt. — Avče: nedelja po 5. avg. — Bol junec: 24. dan vsakega meseca in 1. septembra. — Breginj: prvi četrtek aprila in prvi četrtek oktobra. — Brezovica: 28. aprila, 3. jul. in 17. okt. — Buje v Istri: 17. jan. in 8. sept. — Buzet v Istri: pondeljek po sv. imenu Mar. — Cerkno: sredpostni pondeljek, 23. aprila, 14. sept. in 4. nov. — Cres: 1. do 8. avg. — Čepovan: 15. sept. vsako leto. — Červinjan: pondeljek po sv. Mar« tinu tri dni. — črniče: prvo nedeljo po sv. Vidu. — Črni vrh: sv. Jurija dan, nedelja po sv. Marjeti, pond. po Malem Šmarnu in nedelja po sv. Martinu. — Devin: 24. jun. konjski sejem. — Dekani: 9. marca, 9 .jun., 9. sept. in 9. dec., ki so hkrati živ. sejmi. — Divača: 26. dan vsakega meseca. — Dolina: 4. jul. — DoUOtlica: prvo nedeljo v sept. — Dornberg: 15. sept. — Dutovlje: 3. febr. in 1. avg. — Gorica: vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu, 16. marca osem dni, 24. avg. 14 dni, 1. okt. osem dni in pond. po sv. Andreju 14 dni. — Goče: dan sv. Andreja kram. sejem in sejem za praščiče. — Gorjansko: na dan sv. Mohorja. — Gradiška: 25. marca, 1. in 26. okt. — Herpelje: vsak drugi dan v mesecu. — lirastovlje: na praznik sv. 3 kraljev. — Idrija: veliko« nočno sredo kram. sejem, 16. maja kram. in živ. sejem, 15. okt. kram. in živ. sejem, 5. in 21. dec. kram. sejem. — Ilirska Bistrica: prvi pond. meseca jun., pond. po sv. Juriju, prvi pond. po Malem Šmarnu in pond. po sv. Martinu. — Jelšane: 1. aprila. — Kanal: pond. po sv. Martinu. — Klana v Istri: na dan sv. Roka 16. avg. in na dan sv. Jeronima 30. sept. — Kobarid: 9. marca, 13. jun., dan po rojstvu M. D. in pond. po zahvalni ned. — Kojsko: pond. po sv. Juriju in pond. po posveč. cerkva. — Komen: Sv. Jurija, sv. Tilha (v Svetem), Mali Šma« ren v Tomaževici, sv. Ivana v Volčjem gradu in sv. Križa v Ivanjemgradu. — Koper v Istri: 21. sept. in 21. okt. — Krmin: 25. jun., 4. sept. po tri dni, vsak prvi pondeljek v mesecu živ. trg. — Kubed v Istri: drugi pond. po rož. ned. in pond. po sv. Martinu. — Labin (Albona): 30. jun. in 7. okt. — Log pod Mangartom: na dan sv. Štefana in prvo nedeljo v avg. — Lokev: veliki pond. in 9. nov. — Lokovec: dan sv. Petra in Pavla. — Lož: 15. marca. — Monfalcone (Tržič): 20. marca in 6. dec. po 2 dni. — Nabrežina: 5. aprila, 17. sept. in 27. okt. — Naborjet: pond. pred Vsemi Svetimi. — Oglej: 26. do 28. marca, 11. do 13. jul., 19. do 21. dec. — Osp: zadnjo nedeljo junija in prvo nedeljo nov. — Pazin: 2. avg. — Piran: 24. aprila in 15. sept. po dva dni. — Podgrad v Istri: vsak mesec dne 8., le v nov. dne 27. Ko je praznik na poti, prvi delavnik. — Podraga: Na dan cerkv. »žegnanja«, v ned. po sv. Andreju in For« tunatu, okrog 15. jul. vsako leto. — Poreč: 21. nov. — Pontabelj: 8. sept. — Postojna: pond. po Vnebohodu, sv. Luke dan, 24. avg., 3. dec. in prvi dan vsakega me« seca. — Povirje: pond. po sv. Antonu Pad. in po sv. Franč. Ksav. — Prem: pond. po sv. Gregorju, pond. pred Malim Šmarnom in pond. po sv. Uršuli. — Prosek: na god sv. Martina, ako je ta dan nedelja, dan poprej. — Renče: prvi pondeljek v sept. — Rihenberk: nedelja po sv. Ulrihu in vsako kvatrno nedeljo. — Ročinj: 30. nov. — Rovinj v Istri: 11. do 20. nov. — Senožeče: četrtek po Bink., pond. po kvatrni nedelji v sept. — Sežana: dne 12. vsakega meseca, ako je ta dan nedelja ali praznik, je sejem naslednji dan. — Slivje: 15. aprila in 26. sept. — Slap pri Vipavi: pond. vel. tedna, 22. nov. in sv. Lucije dan. — Slavina * Prestranek: 24. jun. v Ma« tenji vasi. — Spodnja Idrija: 16. avg. za živ., pond. po ned. rož. venca, 11. nov., 17. marca in 3. maja. — Sv. Anton poleg Kopra: pond. po sv. Antonu Pad., 20. okt. — Sv. Križ: 5. febr., 14. sept., 5. nov. in pond. po sv. Rešnjem Telesu kram. in živ. sejmi, 2. avg., 26., 27. in 28. dec. kram. sejmi. — Sv. Lucija ob Soči: 14. febr., prvo nedeljo po sv. Jakobu, prvo nedeljo po sv. Simonu, god sv. Lucije. — Sv. Mihael p. Nadanje selo: 30. nov. — Šmarje: v tednu po jesenskih kvatrah, 3. febr. in 22. nov. — Šmarje pri Kopru: pond. po prvi ned. meseca okt. — Štanjel: 7. jan., 21. maja, 30. jun. in 22. avg. — Šturje: 1. febr., pond. po Beli ned. in v sredo po ned. rož. venca. — Št. Peter na Krasu: 15. febr. za živ. in bla« go, 17. marca in 18. aprila kram. in živ. sejem, pond. po sv. Rešnjem T., 9. avg. in četrtek po ned. rož. venca. Od sedaj naprej bo najbrže sejem dne 10. vsakega meseca. — Št. Vid pri Vipavi: 14. marca, sv. Vida dan in 20. jun. — Št. Viška gora: sv. Jožef, sv. Vid, 15. junija in na dan sv. Petra in Pavla. — Tolmin: 23. apfila, 31. sept. in nedelja po sv. R. T. — Tomaj: 29. junija — Trbiž: prvo soboto v aprilu, 30. jun., 16 okt. in prvo soboto v okt. — Trebuša Dolenja: sv. Jakob. — Trenta: sv. Ana, in 8. sept. — Trnovo na Notranjskem: pond. po sv. 3 Kraljih, 24. jun., pond. po. sv Petru in Pavlu in 19. okt. — Trst: tržni teden po jesenskih kvatrah in prvi teden v nov. — Ukve: Zadnji pond. meseca marca in sept. — Unec: prvi pond. meseca marca za živino in blago. — Vipava: pustni pond, torek po Vel. noči, prvi pondeljek po Vel. Šmarnu in sv. Simon in Juda. — Vodnjan: 10. avg. in 13. dec. — Volosko: 16. maia. — Vremski Britof: 15. avg. — Vrhpolje pri Vipavi: 22. jan. in 9. jun. — Vrh (idrijski okraj): pond. po 3. ned. po Vel. noči, 27. julija in 9. sept. — Zagorje: 10. marca, torek po Bink., 17. sept. in kvatrni pond. pred Božičem. V Istri so 1. 1921 ob času volitev naši bratje Hrvatje strašno trpeli. Na naše volivce so ital. nacionalisti streljali, metali bombe, pretepali ljudi, zažigali jim domove in tudi cele vasi. Tu podajemo sliko požganih hiš v vasi Segoti pri Krnici. POŠTNE DOLOČBE. KSIST HROVATIN. V notranjem prometu Italije: 1. Navadna pisma vsakih 15 g ali ulomek v kraju samem 20 st. — iz kraja v kraj 40 st. Za pisma na« slovljena na vojake oziroma odposlana od vojakov 20 st. 2. Dopisnice v kraju 15 st. — izven kraja 25 st. Vojaki v vsakem slučaju 15 st. 3. Dopisnice, razglednice (razen označbe kraja, dneva in podpisa) samo s petimi besedami v kraju 10 st. — izven kraja 15 st. 4. Dopisnice, razglednice samo z označbo kraja, dneva in podpisa 5 st. V vsakem slučaju morajo biti dopisnice, razgled« niče pravilno znamkovane. Pomanjkljivih ali celo ne« znamkovanih dopisnic ali razglednic pošta ne odpošlje. 5. Za posetnicc, obvestila rojstva, poroke, smrti in druge v vsakem slučaju 15 st. 6. Navadne tiskovine (tudi trgovski računi) vsakih 50 g = 10 st. 7. Rokopisi do 200 g = 40 st., vsakih nadaljnih 50 g ali ulomek 10 st. 8. Vzorci vsakih 50 g — 10 st., vendar najnižja pri« stojbina 20 st. Najvišja dovoljena teža je 2 kg. 9. Priporočanje (rekomandiranje) stane 50 st. 10. Stalna pristojbina za povzetje pisem 30 st. 11. Zavarovanje (denarnih) pisem za prvih 200 lir 75 st. — vsakih naslednjih 100 ali ulomek 30 st. 12. Povratnice in reklamacije 40 st. 13. Najvišje dovoljeno povzetje pri vzorcih je 15 lir. 14. Pisma, ekspresi, brzojavke in dr. poštno=le« žeče doplačajo 20 st.; v nasprotnem slučaju kazen 30 st. 15. Ekspresna pristojbina za pisma, dopisnice, vzorce, tiskovine in nakaznice znaša 60 st. V prometu s tujimi državami: 1. Pisma v Nemško Avstrijo, Čehoslovaško, Romu« nijo in Poljsko do 20 g = 60 st., vsakih naslednjih 20 g 40 st. 2. Dopisnice v te države 40 st. 3. V vse druge države, tudi v Jugoslavijo — pisma do 20 g — 80 st. — za vsakih naslednjih 20 g = 40 st. 4. Dopisnice ali razglednice v te države 50 st. 5. Dopisnice v inozemstvo s samim podpisom 15 st. 6. Vzorci za 100 g — 30 st. vsakih naslednjih 50 g ali ulomek = 15 st. 7. Tiskovine — vsakih 50 g ali ulomek = 15 st. 8. Priporočanje (rekomandiranje) = 80 st. 9. Povratnice = 80 st. 10. Reklamacije — 1'60 lir. 11. Ekspresna pristojbina 1'60 lir. 12. Zavarovalnina (denarnih) pisem za vsakih 300 lir ali ulomek — 80 st. Poštne nakaznice v Italiji. 1. Tiskovina stane 10 st. za zneske do 10 lir = —'20 st. v znamkah; za zneske do 25 lir = 40 st. v znamkah; za zneske do 50 lir = 80 st. v znamkah; za zneske do 75 lir = 1'— liro v znamkah; za zneske do 100 lir = 1'20 liro v znamkah; za zneske do 200 lir = 2'— liri v znamkah; za zneske do 300 lir = 2'50 liri v znamkah; za zneske do 400 lir = 3'— lire v znamkah; za zneske do 500 lir - 3'50 lire v znamkah; za zneske do 600 lir = 4'— lire v znamkah; za zneske do 700 lir = 4'50 lir v znamkah; za zneske do 800 lir = 5'— lir v znamkah; za zneske do 900 lir = 5'50 lir v znamkah; za zneske do 1000 lir = 6'— lir v znamkah; 3. Za ekspresne ali brzojavne nakaznice je doplačati njih pristojbina. Poštno čekovni promet: 1. Za vplačila na lasten račun: do 1000 lir - 20 st. nad 1000 lir = 40 st. 2. Za vplačila na tuj račun: do 50 lir - 25 st. do 100 lir = 50 st.; do 200 lir - 70 st.; do 300 lir = 90 st.; do 400 lir = 1'10 lir; do 500 lir - 1'50 lir; nad 500 lir = 2'— liri. 3. Za izplačila je stalna pristojbina 20 st. in poleg te za: a) izplačila na lasten račun za vsakih 200 lir ali ulomek — 5 st. b) za izplačila na druge osebe: do 10 lir = 15 st.; do 25 lir = 30 st.; do 50 lir - 60 st.; do 75 lir — 75 st.; do 100 lir = 90 st. za vsakih nadaljnjih 100 lir = 30 st. Brzojavni promet v Italiji. 1. Za navadne brzojavke 25 st. za vsako besedo ali število (do 5 številk) — vendar najmanj 2 liri. 2. Za nujne (silne) brzojavke plačamo trikratni znesek. Brzojavni promet v tujino je obnovljen skoraj v vse države kakor pred vojno. Pri« stojbine so odvisne od oddaljenosti držav. Za obmejne države se računa 18 st. v zlatu za vsako besedo in poleg tega še stalno pristojbino. Telefonski promet. 1. Iz telefonske javne govorilnice v kraju samem plačamo 60 st. za vsake 3 minute ko govorimo. 2. Iz kraja v kraj so po oddaljenosti razmerno višje pristojbine. Vozna pošta. Zavoji ali paketi ne smejo tehtati več nego 5 kg. Priporočajo se primerni ovitki in razločni napisi. Za« voje z navedeno vrednostjo (tudi najmanjšo) treba za« pečatiti. Pristojbine v prometu Italije so te: 1. tiskovina spremnice. = 15 st. 2. za zavoje do teže 1 kg — 2'50 lir; 3. za zavoje do teže 3 kg 5'—- lir; 4. za zavoje do teže 50 kg = 8'— lir; 5. vračanje praznih posod = 3'— lire; 6. za zavoje izvanredne obsežnosti polovično do« plačilo; 7. stalna pristojbina za povzetje = 60 st.; 8. za navedeno vrednost do 200 lir = 1 liro in za vsakih naslednjih ali delnih 100 lir = 50 st. Tudi v nekatere tuje države je promet z zavoji ob« novljen. Označbe krajev priporočam pisati tudi v italijan« ščini; isto velja tudi o navedenem vrednostnem znesku na nakaznicah, pismih in zavojih. Mesto denarnih pisem imamo v Italiji pisma, katere zavarujemo. Pristojbine so iste kakor za vsako drugo priporočeno pismo — več zavarovalnina. PRISTOJBINE. FRANC SIRK, DAVČNI UPRAVITELJ. Na vloge se prilepi predpisani kolek na prvo stran Vloge za vpis v trgovinski register pri od zgoraj (če ni taka vloga prosta kolka) in ni treba, da trgovinskih sodiščih: a) ene tvrdke ali spre« ga popišemo, ker udari dotični urad nanj uradni pečat. membe vže vpisane tvrdke ali spremembe i« Kolek Prilepljeni kolek na listino pa je treba popisati, da metnikov tvrdke, ki nima podružnice za prvo 2 doklado: gre prva vrsta pisave črez spodnji del kolka. Kaznivo polo ...............L 18'— je prilepiti predpisani kolek na že spisano listino. Taka b) v drugih slučajih za prvo polo ... L 24'— listina se smatra po predpisih nekolkovana. V tobakar« Prošnje naslovljene: a) na centralna o« nah se dobijo sedaj tudi uradno kolkovani papirji. Za blastva, glavni civilni komisarijat, četudi se te ne velja to, kar smo povedali predloži po nižjih uradih treba kolkovati in Za sodnijske vloge velja odredba 15. 9. 1915 štev. sicer za vsako polo ' L 279 drž. zak. b) na druge urade in oblastva .... L Sodnijske vloge za vpis lastninske, zastavne ah „ . . , ... , ,. služnostne pravice v zemljiško knjigo, Kolek P!osn{e ^ dovolitev izvrševanja obrti a) če vrednost pravice nc presega 100 L 2 doklado; . f). v krajih (mestih) z nad 50.000 pre« 7« vsako noln T i 'on bivalci za prvo polo..........L b)^Te vrednost' pravice presega L 100 do b) v krajih (mestih) z 10.000 do 50.000 200 L za prvo polo ....... L 2'40 Prebivalci za prvo polo ••••••• • L c) če vrednost pravice presega 200 L do , . ,c). v kra^,h (mfstlh^ s 5000 do 10-000 Pre* T 500 L za prvo polo . ....... L 3'60 blval« za prvo polo ..... L č) če vrednost pravice presega 500 L do ^ v vs,eh drugih krajih za prvo polo . L innn t « ___i„ ' t ,>0« Za uradno dovolitev znaša kolek z do« 1000 L za prvo polo..........L 4 80 , , , r d) če vrednost pravice presega 1000 L za " a o ............. prvo polo .............L 6'— Prošnja za prireditev veselic, predstav in Ce vrednost pravice ni cenljiva in v vseh dr. z vstopnino in prošnja, da sme kdo imeti slučajih, v kojih se prosi vpis zaznambe za odprto gostilno (krčmo) po policijski uri za prvo polo..............L 3'60 prvo polo .............L Za drugo in vsako nadaljnjo polo takih Vloge (pritožbe) proti odmeri pristojbin vlog znaša kolek z doklado po 1 L 20 st. in osebne dohodnine, če se predložijo v dolo« Ako se prosi vpis v javne knjige raz« čenem roku, so kolka proste, ličnih zemljcknjižnih uradov z eno vlogo, je Pritožbe proti odločbi na take vloge: treba kolkovati to vlogo na zgornji način (pod a) če pristojbina ne presega 100 L za a) b) c) č) d) tolikokrat, kolikor je takih vsako polo ................L uradov. b) če presega 100 L za vsako polo ... L 2'40 1'20 9'60 7'20 4'80 3'60 3'60 3'60 0'50 1*20 Nesodnijske pritožbe (utoki) proti ociloč« Kolek: bi nižjega urada na višji za vsako polo ... L 2'40 Priloge pridejane nesodnijskim vlogam za vsako polo............L 0'50 LESTVICA I. LESTVICA III. PODLAGA ODMERE Kolek 20% doki. Skupna pristojbina L. st. L. st. il L. st. Do 100 Lir .... 10 10 Nad 100 „ 150 „ ... . 20 20 „ 150 „ 300 » 40 40 n 300 „ 600 n .... 80 , • 80 „ 600 900 n • 1 20 20 1 40 „ 900 „ 1200 n .... l 60 20 1 80 n 1200 n 1500 „ ... . 2 40 2 40 n 1500 „ 1800 „ ... . 2 40 40 2 80 „ 1800 „ 2400 n • • • • 3 20 60 3 80 „ "2400 3000 „ ... . 4 — 80 4 80 » 3000 „ 4500 „ ... . 6 — 1 20 7 20 n 4500 „ 6000 „ ... . 8 — 1 60 9 60 „ 6000 n 9000 „ ... . 12 — 2 40 14 40 n 9000 „ 12000 „ ... . 16 — 3 20 19 20 „ 12000 » 15000 „ .... 20 — 4 — 24 — „ 15000 „ 18000 „ ... . 24 — 4 80 28 80 itd. od vsakih 3000 L, 4 L kolka in 80 st. doklade več. Po tej lestvici plačujejo pristojbine pridobitne in gospodarske zadruge od deležev, ki se po pravilih vl.u gajo in izplačujejo ter od deležev dobička. (Zak. 21. ma« ja 1873. št. 87 drž. zak.) LESTVICA II. PODLAGA ODMERE Nad Do 40 SO 120 200 400 600 300 1600 2400 3200 4000 4800 6400 8000 9600 112H0 12800 14400 16000 17600 40 Lir 80 120 , 200 , 400 600 S00 1600 2400 , 3200 4000 4800 6400' 8000 9600 11200 12800 14400 16000 17600 19200 Kolek L. I st. | 20 I 40 : 60 20% ]l Skupna doki. i pristojbina TTTstjI L. | Bt. 1 2 3 4 9 14 19 24 28 38 48 57 67 76 86 96 105 115 20 40 60 20 40 60 80 6D 40 20 80 40 60 20 80 40 60 20 itd. od vsakih 1600 lir 8 L pristojbine in 1 L 60 st. do« klade več. Po tej lestvici (II) se plačujejo pristojbine od za« kupnih (najemnih) pogodb, odstopnih pisem za terjatve, od zadolžnic, začasnih službenih pogodb, izbrisnih po« botnic in pobotnic, ki se nanašajo na pismene poooaoe, razsodbe itd., od hipotečnih zapisov, od poravnav (iz* vensodnih) itd. VIZITKA. (DOMEN.) KATRICA MOG1ŠA Katero kulturno društvo podpira ta gospodična? PODLAGA ODMERE Kolek "20% doki. Skup pristojb na ina 8tr L. st. L. 1 «t. L Do 20 Lir .... 20 20 Nad 20 40 40 40 40 „ 60 w .... 60 60 60 „ 100 w .... 1 20 1 20 100 „ 200 » .... 2 40 2 40 200 „ 300 w • 3 60 3 60 300 „ 400 M .... 4 80 4 80 400 n 800 „ .... 8 1 60 9 60 SOO „ 1200 „ .... 12 2 40 14 40 1200 1600 „ .... 16 3 20 19 20 1600 „ 2000 n .... 20 4 — 24 — „ 2000 „ 2400 n .... 24 4 80 28 80 „ 2400 „ 3200 » «... 32 6 40 38 40 „ 3200 n 4000 n .... 40 8 — 48 — „ 4000 „ 4800 48 9 60 .57 60 „ 4800 n 5600 56 11 20 67 20 „ 5600 „ 6400 » .... 64 12 80 76 80 itd. od vsakih 800 lir 8 L kolka in 1 L 60 st. doklade več. Po tej lestvici (III), se plačujejo pristojbine od služ« benih pogodb, kupnih (za premičnine), menjalnih (glede premičnin) in dobavnih pogodb itd. NOVE PRISTOJBINE. Od prvega julija 1921 je v veljavi kr. dekret 15. junija 1921 št. 795 glede pristojbin na luksus, za kupno« prodajne račune med trgovci, za račune v hotelih, restav« racijah, gostilnah itd., za navadne račune in pobot« niče itd. med zasebniki in za prevoz oseb in blača na avtomobilih. 1.) Pristojbine na luksus se plačajo za razkošno (luksus) blago, ki ga trgovci prodajajo odjemalcem -a lastno uporabo. Vsak trgovec je dolžan vpisovati v po« sebno knjigo prodano blago, ki spada med luksus n. or. privatne avtomobile za prevažanje oseb, bicikle nad ce« no 600 L, motocikle, kočije, lovske puške, pištole, kli« virje, ure z nihalom nad ceno 200 L, budilnice nad ceno 80 L, čokolato, sladčice, likerje v posodah nad 5 1, čaj v zabojih in škatlah, vino po 10 L za liter, platneno in svilnato perilo, svilnate nogavice, obleke, ki presegajo določene cenc, rokavice, ki presegajo cene označene v omenjenem dekretu, kakor tudi pohištvo iz trdega lesa in druge predmete v zmislu omenjenega dekreta. Pristoj« bina se plača s kolki in sicer se del kolka prilepi n6 pri davčnih uradih. Prodajna cena (skupna) pod 5 L je prosta pristoj> bine. Pristojbina (kolek) znaša: Za prodajno ceno 5 lir do 30 lir za vsako liro ali odlomek lire.............10 st. Za prodajno ceno nad 30 lir do 100 lir za vsakih 5 lir ali odlomke 5 lir...........50 st. Za prodajno ceno nad 100 lir do 1000 lir za vsakih 10 lir ali odlomke 10 lir..........1 L — Za prodajno ceno nad 1000 lir do 5000 lir za vsakih 50 lir ali odlomke 50 lir..........5 L — Za prodajno ceno nad 5000 lir za vsakih 100 lir ali odlomke 100 lir............10 L —< Pristojbine plača kupec. 2.) Na račune za prodajo blaga med trgovci in o« brtniki med seboj znaša pristojbina (kolek) 30 st. za vsakih 100 lir. Kolek se porabi na isti način kakor pod 1.). Doklade za vojne invalide in sirote znaša za vsako liro pristojbine 20 stotink. 3.) Navadne pobotnice, ki se ne nanašajo na pisa« ne listine, note, račune je treba kolkovati: IK ZNESEK Kolek 2o°7T doki. Skupaj L. st. L. st. L. JL Nad 5 Lir do 10 Lir . . . 05 05 „ 10 « » 100 n • ' 10 10 M 100 „ „ 200 » 20 20 200 „ „ 300 n • • • 30 30 „ 300 „ „ 400 n 40 40 400 » n 500 n • 50 50 500 n n 600 „ . . . 60 60 „ 600 H » 700 n 70 70 700 „ SOO n 80 80 800 „ n 900 „ 90 90 900 n >i 1000 n — 20 1 20 1000 „ „ 1100 2 20 40 2 60 1100 „ „ 1200 n 2 40 40 2 80 n 1200 » „ 1300 n 2 60 40 3 - 1300 „ 1400 „ . . . 2 80 40 3 20 „ 1400 » 1500 v • • • 3 — . ; 60 3 60 itd. za vsakih 100 ali odlomke 100 lir 20 st. več. Doklada za vojne sirote znaša za vsako liro kolka (pristojbine) 20 st. več. Kolki so navadni in se prepišejo kakor do sedaj. PRISTOJBINE (kolki) za menice plačljive v času šestih mesecev (kr. dekret od 16/8 1921 št. 1522). PODLAGA ODMERE OD ZNESKOV MENICE Nad 100 Lir 200 „ 300 „ 400 „ 500 „ 600 „ 700 „ 800 „ „ 000 „ „ 1000 „ „ 1500 „ „ 2000 „ „ 2500 „ „ 3000 „ „ 3500 „ „ 4000 „ „ 4500 „ „ 5000 „ Do 100 Lir do 200 „ 300 „ 400 „ 500 „ 600 „ 700 „ 8u0 „ 900 „ „ 1000 „ * 1500 „ „ 2000 „ „ 2500 „ „ 3000 „ „ 3500 „ „ 4000 „ „ 4500 „ „ 5000 „ „ 6000 „ Pristojbina (Kolek) stalni L. I Bt. postopni 20»/,, doki. L. | st. I| L. | st. Skupaj L. | st. 30 50 70 90 30 50 70 90 10 50 70 90 10 30 50 70 90 10 50 SKRIT PREGOVOR. (DOMEN). Mate de Benini jurist DOHODNINA (osebna) z vojno doklado in drugimi državnimi dokla« dami po § 172 in 172 a zak. 25/10 1896 št. 220 dfž. zak., novele od 23/1 1914 št. 13. drž. zak. in odredbe 28/8 1916 št. 280 drž. zak. itd. za vsakih 1000 lir ali za odlomke od 1000 lir 2 liri 40 st. več razen stalne pristojbine 10 st. in postopne pri« stojbine 12 lir in doklade 2 L 40 st. Za menice plačljive po šestih mesecih znaša pristojbina 10 st. in dvojno gorioznačeno postopno pristoj« bino in doklado. Veljavne so le uradne menice. ✓—V LETNI DAVEK Stopinja avčni postave Letni dohodki v lirah a osebe sam-kega stanu ali vdovce] vdove brez otrok l poročene brez rok ali vdovce edove] z enim otrokom za poročene enim ali več otroci nad do 00 1 H O1- M -o L. st. L. ! st. L. st. 1 1600 1700 13 60 13 60 13 60 2 1700 1800 15 20 15 20 15 20 3 1800 1900 17 — 17 — 17 — 4 1900 2000 18 70 18 70 18 70 5 2000 2200 20 40 20 40 20 40 6 2200 2400 24 40 24 40 24 40 7 2400 2600 i 28 271 50 j 31 35 28 50 S 2600 2800 4 32 891 601 35 86 32 60 9 2800 3000 5 36 50 j 70( 96 40 37 36 70 10 3000 3200 53 51 61 46 92 11 3200 3400 59 37 56 80 51 63 12 3400 3600 64 80 61 98 56 35 13 3600 3800 72 86 69 70 63 36 14 3800 4000 SI 06 77 54 70 49 15 4000 4400 91 91 87 92 79 92 16 4400 4800 105 13 100 57 91 42 17 4800 5200 119 02 113 85 103 50 18 5200 5600 138 68 132 66 120 60 19 5600 6000 155 24 148 50 135 — 20 6000 6600 175 26 167 64 152 40 21 6600 7200 200 78 192 06 174 60 22 7200 7800 235 75 225 50 205 — 23 7800 S400 265 21 253 69 230 62 24 8400 9200 297 56 2S4 62 258 75 25 9200 10000 336 37 321 75 292 50 26 10000 11000 408 13 390 39 354 90 27 11000 12000 461 95 441 87 401 70 28 12000 13000 520 26 497 64 452 40 29 13000 14000 578 56 553 41 503 10 30 14000 15000 664 47 635 58 577 80 31 15000 16000 728 12 696 46 633 15 32 16000 17000 791 77 757 35 688 50 33 17000 18000 856 98 819 72 745 20 34 18000 19000 926 84 886 54 805 95 35 19000 20000 998 26 954 85 868 05 36 20000 22000 1136 66 1087 24 988 40 37 22000 24000 1276 73 1221 22 1110 20 38 24000 26000 1426 46 1364 44 1240 40 39 26000 28000 1630 81 1559 91 1418 10 40 28000 300u0 1785 89 1708 24 1552 95 41 30000 32000 1949 31 1S64 55 1695 05 42 32000 34000 2185 57 2090 55 1900 50 43 34000 36000 2354 62 2252 25 2047 50 44 36000 38000 2523 67 2413 95 2194 50 45 38000 40000 2692 72 2575 65 2341 50 46 40000 44000 3039 1 16 2907 02 2642 75 Zraven se odmeri tudi 20% doklada za vojne in« valide i dr. Olajšave za pripadnike hišnega gospodarstva in c« kolščine, katere dajo pravico do znižanja davčnega po« stavka, so omenjene v § 172, § 173 in 174 gori označene« ga zakona. NA ZNANJE. Vsak naročnik dobi letos za 4 L tri knjige: 1. Ve* liki Koledar, 2. Zlata srca in 3. Sirahove bukve. Vse tri knjige je odobril preč. kn.«nadškofijski ordinariat. Uredništvo se prav toplo zahvaljuje vsem pisateljem in Sotrudnikom. Rokopise za prihodnje leto bi radi imeli v rokah vsaj do konca maja 1. 1923. Letos smo izdali knjige z geslom dobrodelnesti, dru« go leto pa jih izdamo z geslom: Zdrav duh v zdravem narodu. To veliko idejo, ki naj jo blagovolijo upoštevati ce« njeni pisatelji in sotrudniki, nam podaje Sirah XXX, 15: Dušno zdravje v svetosti in pravici je boljše ko vse zlato in srebro in krepko telo nad vse bogastvo. Najvišje bogastvo je telesno zdravje in veselje srca čez vse veselje. Čvrsto nastopaj pri vseh svojih delih in nobena bolezen ne pride nad te! Poseben književni dar za leto 1923 bo antologija go« riških pesnikov, ki bo glasno govorila o zdravem in •krepkem duhu našega naroda v Julijski Krajini. Knjigo jc priredil naš pesnik Joža Lovrenčič. Obljubljene imamo tudi druge spise naših najboljših pisateljev in pesnikov za Zabavno knjižico in za Kole« dar. Dr. Alojzij Gradnik bo čitateljem podal prihodnje leto novo darilo, ki ga bodo veseli. Fr. Starovaški bo nadaljeval Spomine na Zagreb itd. Vsi spisi bodo kazali našemu ljudstvu junaške čine in vzore in je bodo bodrili k junaštvu in k vztrajnemu, neustrašnemu a hkratu mo« dremu delu v težkih časih, v katerih živimo in trpimo. Razen Koledarja in drugih dveh knjig izdamo drugo leto tudi ličen, trdo vezan molitvenik. Neizmerne važnosti je, da se Slovenci in Hrvatje v Italiji postavimo na lastne noge, ker živimo sedaj v po« vsem drugačnih razmerah ko prej. Ko bi bili beneški Slovenci imeli pred 50 leti v svoji lepi deželici le eno samo majhno tiskarno in le en sam lasten listič, ne bi bili toliko nazadovali. Ko odpravljamo letošnje knjige mej ljudstvo, želi« mo, naj bi našle povsod odprta vrata in blag sprejem, naj bi obrodile po naših družinah obilo sadu in naj bi vzbudile po vsej Julijski Krajini živo zanimanje za Go« riško Matico, da bi se drugo leto število naročnikov podvojilo. Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud nam nebo blagoslovi! Uredništvo Goriške Matice. V završitev Koledarja. Vprašanje. DR. H. Z. Ako bi do konca tega leta preteklo od zadnje Go« spodove večerje celih 2000 let in bi bili začeli apostoli in Kristus že pri ti večerji menjavati svoje sedeže in bi jih menjavali od tistega večera naprej neprestano Vsako minuto, brez presledka, noč in dan, leto in zimo; vpraša se, koliko let t. j. koliko tisoč let (stotice in kar je ma« nje se tu ne upoštevajo) bi še potrebovali, da bi dovršili vse mogoče načine medsebojnega razmerja teh trinaj« stih sedežev. Kdor prvi in prav reši to vprašanje dobi Koledar za leto 1923 z dvema prilogama v dar. UGANKA V SLIKAH. DOMEN. Kdor prvi in prav reši to uganko, dobi Koledar z dve« ma prilogama v dar. PIRAMIDA. a a a a a a a a a a b c g g i c e e DOMEN. soglasnik zemlja kmetsko orodje poljska cvetica dva dela telesa del morskega brega žen. krstno ime redovnik vas na Krasu Po sredi bereš knjigo, katero je izdala „Gor. Matica". Kdor prvi in prav razloži to piramido, dobi isto« tako Koledar z obema prilogama v dar. i J j n o k k 1 1 m n n n o o p r r r s t t t t v c i i r r z z r s TISKOVNI POGREŠKI. Na str. 17. v tretjem stebriču, v vrsti 33. od zgoraj čitaj: uspeva mesto vzpeva. Na str. 49. je pod podobo izostal podpis: Rojstna hiša f Dr. Franca Močnik«a v Cerknem. : P0BR0ZNANA TRGOVINA in velika izbira šivalnih sirojev za krojače, šivilje in čevljarje ter dvokolesa iz najboljših nemških tovarn in vsi zraven spadajoči predmeti. - Izjemno prodaja tudi na obroke. - Ceniki na zahtevo poštnine prosti. - Lastna mehanična delavnica. Priporoča se: Tvrdka FR. SAUNIG, Gorica VIA CARDUCCI Št. 25 (prej Gosp. ulica) blizu Korna. i ■ - -a mT kron SO MILIJONOV. L J1SBL j AN A 64 MILIJONOV. Podružnice: Brežice, Borovlje, Meikovič, Celje, Maribor, Novi Sad, Ptuj, Sarajevo, Split,Trst. Obrestuje vloge na knjižice po 4 °/o. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. Nakup In prodaja vsakovrstnega tujega denarja. :-: Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. :-: Uradne ure za občinstvo S -12 In od 3-5. :-: Ob sobotah popoldne, ob nedeljah in praznikih se ne uraduje. Mlroctllnica v zvezi z lastno E. Grapulin - Gorica (nasproti Ljudskemu vrtu) Na drobno. - Cene brez vsake konkurence. - Na debelo. -----_—----- ----------------------- --■ ■ ' — -—m Trgovina manufakturnega blaga > izgotovljenih oblek Andrej Mavric GORICA - - Via Carducci št. 3 - - GORICA Zgoraj imenovana tvrdka poroča cenj. občinstvu, da ima v zalogi največjo izbiro moškega in ženskega blaga, platno, perilo vsake vrste, svilo, žamet, volno, žimo, ter sploh vse stvari za neveste. Ima tudi največjo izbiro moških oblek. Kar se pa v slučaju v zalogi ne vdobi, preskrbi takoj po meri, kajti ime= novana trgovina ima lastno krojačnico. Za obilen obisk se priporoča A. Mavrič. Mizarska delavnica s strojnim obratom Fran Vaiič - Šfiurje-Ajdovščina Prevzema vsa mizarska dela za stavbe in pohištvo ter jih izvršuje solidno in pod ugodnimi pogoji. Cene zmerne. Delo najboljše. ISS E32 Butkovič-Bostjancič in tovariši, reg. mizarska delavnica s strojnim obratom v Mirnu pri Gorici Prevzema vsa mizarska stavbarska dela pod ugodnimi pogoji. Izvršuje: kuhinjsko In sobno opravo. Delo trdno. Les suh. Cene solidne. Domača tvrdka. Postrežba najboljša. Delavci najboljši. i! ZALOGA vipavskega, istrskega, briškega, dalmatinskega in italijanskega VINA in vsakovrstnega žganja in špirita (tudi na drobno), vermoutha in maršale na debelo. Cene brez konkurence L FOGAR (dediči) SOLKANSKA CESTA. PRVOVRSTNA MANUFAKTURNA TRGOVINA JOSIP DEL PIERO - MM GOSPOSKA ULICA (VIA CARDUCCI) ŠT. 8 USTANOVLJENA LETA 1874. USTANOVLJENA LETA 1874. Bogata izber domačega in tujega blaga za obleke za gospode in gospe. POZOR! CENE STALNE ! POZORI CENE STALNE ! POSEBNOST! Perilo za neveste, raznovrstno izgotovljeno perilo, blazine, preproge, lahke in težke, odeje, zavese in tapeti. Domač u. r a r In zlatar Jakob Sulicjoj v GORICI, Gosposka ulica št. 17. Bogata zaloga najboljših zlatih, srebrnih in nikeljnatih švicarskih ur, budilk, salonskih ur z nihal., ur za birmance. Zaloga zlatih in srebrnih verižic, uhanov, privezkov, poročnih prstanov, obročkov i n sploh vse zlatnine. Zaloga vseh optičnih predmetov. Fanny Drašcek Gorica, Via Rastello štev. 1. Trgovina s kolonijalnim in mešanim blagom na drobno in na debelo. Dobra moka bela in koruzna, fižol, ječmen itd. Prodaja vsakovrstnih semen. Blago sveže. - Priporoča se za obilen obisk. Postrežba dobra. H Cene zmerne. Frid. Maraš & C. v Gorici, na Travniku št. 17. Trgovina z manufakturnim blagom in vsakovrstno tkanino, perilom, svilo, baržunom, flanelo, volno in volnenim blagom, rutami, robci - za zimsko, jesensko, spomladansko in poletno sez. Cene zmerne. i-I Domača tvrdka. pozor i POZOR! !!Y| « 99 lil Gorica, Tržaška cesta (Via Trieste) št. 21. Gostilna z izbornim domačim belim in črnim vinom ter z najboljšo kuhinjo. Postreže najboljše in hitro. — Snaga uzorna. — Na razpolago so konjski hlevi in dvorišče. — — — —-- Za obilen obisk se priporoča IVANKA ČUBEJ gostilničarka. Cene zmerne. Delo najboljše. LEOPOLD KH1LJ - * GORICA - Via Cappuccini št. 9 - GORICA Izdeluje vsakovrstne vinske sode, čebre, „lodrice", brente, škafe. V zalogi ima veliko število vsakovrstnih posod i. t. d. Cene zmerne. Delo najboljše. Brata Suttner GORICA - v Raštelu št. 7 - GORICA trgovina z železnino, stavbnim okovjem, traverzami, z vsakovrstnimi žeblji, cevmi za peči, železnimi pečmi. Železo za okovje iz najboljših livarn. Verige za voli, vozove, žica za vinogradnike, itd. itd. Stavbeniki, kovaški in ključavničarski mojstri dobe v naši trgovini najboljšo postrežbo. FRANC KRALJ, GORICA * Via Cappuccini št. 9. priporoča svojim cenj. odjemalcem najboljše vrste kisa. V zalogi se dobijo najboljši vinski in drugi kisi. Cene solidne, najnižje. :•: i in pili TEODOR TUTA V TOLMINU * ¥ V TOLMINU izdeluje vsa v njegovo stroko spadajoča dela. Napeljuje strelovode, pokriva zvonike, inštalira hišne kopelji i. t. d. :: Priporoča se rojakom na Tolminskem in po celem Goriškem. IS V O J I CENE ZMERNE. K SVOJIMI DELO TRDNO. ZOBOZDRHVNJSKI H TEL JE JE ODPRT VSflK D FIN OD 8. URE ZJUTRAJ DO 6. URE ZVEČER OB NEDELJHH OD 8. URE DO 12. URE DOP. v Gorici, Corso Vitt. Eman. 14. KHMNOSESKH MOJSTRA Valantic in Koklic Gorica • Via Trieste št. 11 - Gorica Izdelujeta krasne nagrobne spomenike, oltarje iz mramorja in iz kamena po vsakem štilu, kakor tudi ornamente in podobe za nagrobne spomenike in cerkve. — — V zalogi imata veliko izbiro krasnih navadnih in dragocenih spomenikov. CENE ZMERNE. CENE ZMERNE. -Klementina Pregl- klobučarna • ■ • • v Gorici v Raštelu št. 28. Velika in staroznana trgovina z moškini klobuki, trdimi, mehkimi, s slamniki, kapami od pri-proste do najfinejše vrste. Postrežba solidna. Cene zmerne. --O. Bruggnaller--v GORICI, Nunska ulica štev. 3-5 Prodajalna predmetov za pogrebe Velika zaloga lepotičja za rakve vsake vrste. — Lastna delavnica za rakve in vence iz suhih cvetlic. — Žalni predmeti, pajčolani, venci, šopki za neveste, bir-mance in za prvo sv. obhajilo. Pivo „TRIESTE" -::- Pivo „S. GIUSTO" iz znane pivovarne DREHER v TRST U. ZALOGA v GORICI Via Rastello št. 10. !! AVGUST PALUDETTO V GORICI ^ 1 v 11 Šolska ulica Št. 6. (Poprej FILIP STRUCHEL Via S. Chiara). Vsaka konkurenca je Izključena. TRGOVINA Z MANUFAKTURNIM BLAGOM, PERILOM, MAJAMI. Lasi krojatnica z izpilili oblekami za gospe in dečke. S Fr. Princič Stekarjos Gorica, Piazza Catterirti št. 2 Izvršuje vsakovrstno cementno delo, kakor tudi delo iz umetnega Ua= mena.= Zaloga cementnih cevi, plošč, dimnikov, strešnikov, itd. itd. Izvrši vsakovrstno delo iz cementa po načrtu. Velika zaloga cementa Portland nove vrste. - Cene najnižje. sedlar v Gorici, Via Ascoli 31 Izdeluje konjske komate, vajeti, pasove sploh vso konjsko vprego, kovčege, nagobčnike za pse, prevleke za kočije. Zaloga izgotovljenih omenjenih predmetov. — — — — — — — — Cene zmerne. Velika trgovina s steklom in porcelanom ^J A N-T O-N M E N O T T I fj v Gorici, na Travniku štev. 6. Zaloga svetilk, krožnikov, šalic, kozarcev, loncev, skled, vsakovrstnega stekla. Bogata izber kuhinjskih potrebščin iz železa, aluminija in stekla. ::::::::: -A M. SUSSI6 - GORICA V RAŠTELU ŠT. 16 trgovina z lastno mehanično Udi l| delavnico vsakovrstnih drob- lVU|f| nih in debelih MT V l\ 11 If / * (špagata in štrikov) Velika zaloga moških klobukov. ANTON JARC-KROJAČ GORICA - VIA PEL CORNO ŠT. 13. Najfinejša krojaška delavnica, ki izdeluje moške obleke po najmodernejših krojih. V. BOMBIG Gorica na Travniku št. 14. Zaloga stavbenega železja in okovja, orodje za stavbnike in druge rokodelce, železa za kovače, cina, železnih in pocinjenih plošč, železnih verig, žice, medenih kljuk, pip, žebljev in sploh vseh v železnarsko stroko spadajočih predmetov. — Sesalke, ekonomični štedilniki in tehtnice. Zaloga vseh kmetijskih strojev. Velika izber kuhinjskih potrebščin, svetilk, lovskih predmetov, mišnikov vseh vrst i. t. d. i. t. d. Cene ugodne :: Cene ugodne A. KRUSIC & SIN Odlikovana krojačnica (prej S. Rosanz) GORIC A, Piazza C. Battisti (prej Telovadni trg). Izdeluje -vsakovrstna dela in se toplo priporoča starini in novim odjemalcem v mestu in na deželi asa obisk. (Ustanov. 1. 1875). it ■ : O. PASCUL & C. GORICA - Corso Verdi 24. - GORICA v Trgovskem domu :-: v Trgovskem domu Krasna in bogata trgovina z ma-nufakturnim in modnim blagom vseh vrst.:: Zaloga izgotovljenih AV-AV-AV-AV-AV oblek. AV-AV-AV-AV-AV LASTNA KROJAČNICA : m S m m m Viti*?! m m m \'J/) 7,\'S/) M m m p m 7,\'J/) m Dobroznan domač steklar Ant. Koren v GORICI * Gosposka ulica štev. 4 - v GORICI Velika zaloga steklenic, kozarcev, krožnikov, sklfcd, petrolejk, šalic, zrcal, nožev, vilic, stekel, naloženih porcelanastih predmetov, sploh vseh steklenih in porcelanastih izdelkov. Bogata izbira okvirjev za podobe od preprostih do najfinejših. Lastna steklarska delavnica :-: Postrežba točna. m m . / _ i j* Mfjr. 355 7i\ijh gSR viKi mpm m J® ŠSR m m Bul §2 m sai ti • . faLiin 99LBiiuai v „CENTRALNE POSOJILNICE" Corso Verdi 32. :-: Izborna kuhinja, najboljša vina — Krasni saloni za goste — Za obilen obisk se priporoča restavracija Andrej Podgornik i. MHg i [«.-1111 prodaja orožje in strelivo. Popravlja vsakovrstno orožje in napravlja novo. Gorica, pred nadškofijo št. 5. Felberbaum & Rolich preje Hedzet Koritnik, Gorica, Corso Verdi št. 7, vogal Šolske ulice. Trgovina manufakturnega blaga, specialiteta moških in damskih oblek, velika izbira moškega in ženskega perila, vse potrebščine za - - neveste, kakor tudi za birmance - - NA DEBELO I 2SSC22 NA DROBNO I P. n. lastnika se priporočata slavnemu občinstvu na deželi in v mestu. Tapetnik in dekorater MARIJ MUČIČ izdeluje vsakovrstne divane, otomane, fotelje, zavese za sobe in salone itd. po naročilu. — Vložke (šušte) in blazine. Predeluje vse v to stroko spadajoče predmete točno in solidno. Priporoča se novoporočencem. Naročila z dežele se izvrše hitro. fiOPiGB, Ulica Z*, maja (poprej Tre m št. 18. MIRODILNICA KARO L VOLPIS Gorica, Via Carducci štev. 15 Zaloga na debelo in na drobno: droži, oljnatih in navadnih barv, zdravil, firnižev, čopičev, karbolineja, katrama, špiritov itd. itd. — Zaloga svetih podob in okvirjev. — B. PICH - mirodilničar v Gorici Via S. Chiara št. 4. Zaloga špiritov, barv, čoplčev, firnežev, olja, ščelk, pip, bencine, petroleja, vitrf-jola, žvepla, sode, sploh vseh predmetov, spadajočih v mirodilniško stroko. Cene: zmerne. Blago najboljše. G. Pagnacco & C- trgovina z vinom na debelo v Gorici, Corso Vitt. Em. št. 3S. Velika izber briških, vipavskih, istrskih, dalmatinskih, tirolskih in italijanskih vin. — Žganje, vermouth, maršala, finejša vina in likerji v steklenicah. — Cene zelo nizke tako da se lastnik vsled bogate zaloge ne boji konkurence. ZALOGA USNJA A. Oolledarti GORICA (pri Milosti) GORICA Riva Castello št. 4 - na vogalu Starega Trga Postrežba najboljša. Restavracija „Pri zlatem jelenu" v GORICI, Pred nadškofi j o. Shajališče meščanov in okoličanov. — Toži najboljša črna in bela vina in pivo. Izborna kuhinja. Sobe za prenočišča. Snaga vzorna. Postajališče automobilov, ki vozijo v Bovec, Cerkno, Tolmin, Idrijo. Za obilen obisk se priporoča ALOJZIJ VIDA, restavrater. Zobozdravniški Atelje usianovljen leia 1892 RUDOLF KOLL odlikovan z najvišjimi odlikovanji iz Londona, Pariza, Dunaja, Gorice, Vidina in St. Louisa. Sprejema od 9-12 in od 14-17. Gorica - Semeniška ulica št. 3 Zobozdravniški Atelje usianovljen leta 1900 Pavel Netzbandt Sprejema od 9-12, 14-17. Gorica, ulica Dante 12-PT. strogo sortirane, prvovrstne za belo in črno grozdje. - Dvoletne in triletne z a dvorišča, ame= rikanske bilfe in rezanice raznih vrst. Sadna in drugo drevesa po konkurenčnih cenah dobite pri Trtnici IVAN-a FORČIČ Preserje - p. Komen. Glavni zastopi in zaloge : Rojan pri Trstu, v Sežani, v Jurdanib in v Matuljab. Cenik na zahtevo franko. TRST, Corso Vittorio Emanuele III. 47. H! Prevoz mrličev v druge kraje, TUDI V INOZEMSTVO. Vrši vse razredne pogrebe. Zaloga vseh pogrebnih predmetov j j na debelo in drobno. Primerne cene. - Točna postrežba. - Nočna inšpekcija v IH' lastnih prostorih, zaloge ulica Tesa št. 31. Telefon 1402. ;o2. || ■■51 ARTUR DE ROSSI v Gorici, Corso Gius. Verdi štev. 1 nasproti velikemu semenišču. Tapeti in pogrinjala ob posteljnjakib, (edina zaloga iz Čeboslovaške), zaloga manufaktur-nega blaga na debelo in na drobno. BLAGO NAJBOLJŠE. CENE SKRAJNO NIZKE. Moderna Ma in skladišče cerkveni^predmetov. L EB AN FRANC Gorica - Via Duomo 7 - Gorica Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor svečnike, svetilke, kelibe. mošt* ranče, srebrne in kovinaste i. t. d. i. t. d. "^p® Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju. Delo solidno, cene brez konkurence. Plača se lahko v delnih obrokih - : Trgovina šivalnih strojev, dvokolcs, : : Slamoreznic, stiskalnic, plugov in gramofonov ELIJA CUK, -: sodno zapriseženi izvedenec :-GORICA, Stolni trg št. 9, na levo priporoča svojo zalogo slavnemu občinstvu zagotavljaje najtočnejšo ___ postrežbo po konkurenčnih cenah. — Sprejema vsa v to stroko spadajoča popravila — V zalogi ima vedno vse nadomestne dele za šivalne stroje, dvokolesa itd. od proizvodov vseh boljših tovaren. — Popravila se točno in ceno izvršujejo. Ivan Kacin-Gorica Via [aria Favetti 6, ex Vetturini nasproti „Goriški Straži" Izdeluje in popravlja orgle in harmonije, uglaša klavirje, tamburice, violine itd. - V zalogi ima vedno izdelane harmonije, kia-klavirje, violine, kitare, mandoline, jezike za harmonije ter furnir za mizarje. Strune za 'vse inštrumente. Oddaja tudi na obroke. Karel Bonnes v Gorici, v Semeniški ulici št 8 dobroznan tapetnik in dekorater PRIPOROČA SE ZLASTI NOVOPOROČENtEM ZA IZDELOVANJE BLAZIN, ŠTRAMACEV, DIVAN0V, NASLO-: : : : NJAČEV I. T. D. :::::: DELO LEPO IN TRAJNO -: CEME NAJNIŽJE :- J. STOKA - TRST ULICA MILANO ŠTEV. 37 Knjigarna in trgovina s papirjem in vsemi pisar-===== niškimi potrebščinami = se uljudno priporoča si. občinskim in župnim uradom, gg. trgovcem, uglednemu učiteljstvu in sploh vsemu slavnemu občinstvu v mestu, okolici in na deželi. Na drobno ! Na debelo ! Anton Terpin in Comp. NOVA ZALOGA MANUFAKTURNEGA BLAGA : V GORICI VIA RASTELLO ŠTEV. 10 : se priporoča slav. občinstvu v mestu in na deželi za mnogobrojen - - - obisk - - - CENE BREZ KONKURENCE Nadrobno! Na debelo I I ZALOGA PIVA ** adria Priznano najboljše pivo v Julijski Benečiji Zaloga v Gorici, Via Silvio Pellico št. 10 Za obilna naročila od strani gg. gostilničarjev se priporoča FRANC BARZELLINI - - zalagatelj - - Zobozdravniški atelje Adolf Koli Gorica, Corso Vitt. Eman. št. 11 posluje od 9 do 12 dop. In „2 „5 pop. i JOSIP ŠTRUKELJ GORICA, PIAZZA CRISTO št. 1 PRIPOROČA SL. OBČINSTVU V MESTU IN NA DEŽELI SVOJO STAVBNO KLJUČAVNIČARSKO mrn^M^ IZVRŠUJEM VSA V STROKO SPADAJOČA DELA NAJSOLID-NEJŠE IN PO NAJNIŽJIH CENAH. TOVARNA SODOVKE BRATA COSSOVEL GORICA - Viale XXIV. Maggio št. 19. GOSTILNA Josip in Pavla Kamenšček v GORICI >: na Komu št. S streže z izbornim belim briškim, vipavskim in črnim vinom. — Kuhinja domača. — Gorka jedila ob vsakem času na razpolago. Snaga vzorna. — Prenočišče za tujce. — Sobe in postelje snažne. Zbirališče rojakov iz Gorice in iz naših hribov. Največja nanifaktima trgovina v Gorici. Največja manutalturna trgovina v Gorici. VELIKA ZALOGA MANUFAKTURE RUGER VENUTI gorica - corso g.verdi št. 15 Bogata zaloga volne, domače in inozemske, tkanine, bombaževine za gospode in gospe, velika zaloga platna, perila vsake vrste. — Svila, žamet, perkal, batist, šifon, kreton itd. - Tepihi, linoleum, preproge, zavese, lana. — Volna, žima in perje za štramace, sploh vse blago za neveste. — Cene zelo ugodne! 1L Cene zelo ugodne! G. Culot Gorica trgovina z galanterijo in igračami v Rašielu št- 2 Specialitete: Nožne žoge, sandali in potrebščine za turiste. | i Klobučar 11 L. Larise | | Piazza Cavour št. 2 (prej Piazza Duomo). ? j Bogata zaloga navadnih in najfinejših f 'I klobukov, mehkih in trdih, kap in slam* f5 ? nikov. Š? «5r S 4 Cene nizke. - Postrežba točna. ^Zadružna zvezal -vpisana zadruga z omejeno zavezo je osrednja organizacija vseh goriških zadrug. Pisarna v Gorici Corso Verdi št. 32, I. nadstropje. L. Uraduje ob delavnikih od 8. do 12. predpoidne in od 3. do 5. popoldne. - Ob sobotah in dnevih pred prazniki je urad popoldne zaprt. J Kuštrin & Marmolja - Gorica lika n\m ltnlfi[|j Na debelo! - Gosposka ulica 25 - Na drobno! Blago vedno sveže vsled velikega prometa. Pošilja po železnici. — Domača solidna tvrdka. — Trgovci na deželi dobe znaten popust. ____ Slovenska slikarja BRATA CEJ v Gorici, Via Ascoli štev. 5- Prevzemata vsa slikarska dela z oljem in firnižem. Slikata spalne sobe, kuhinje, šolske zgradbe, cerkve itd. itd. Delo krasno in okusno. POZOf V pošIje naPreJ 1 L 50 st., dobi po pošti 9 lepo knjigo s slikami žepnih in drugih ur z jako potrebnim podučnim urarskim navodilom. — Prodajam tudi 20—30—40 let trajne ure. — Podrobnosti in cene se na željo pismeno naznanijo. Zagotavljajoč pošteno postrežbo se priporočam vdani Ignacij Lapanja, urar, pošta Podmelec St, 39. TVRDKA A. Drufovka v Gorici - - - - V RAŠTELU ŠT. 3. Zaloga usnja in čevljarskih potrebščin. i»lllln < Vrnili Illlll|l|!ll4lll|l|i|l|i|i|!|i|i|l|i|l|l|l|l|!|!|:|lllllili|i|:illil i i i i i i i i • • •i| | |i|,| | |l| | |i| milil lllir :-: Zobozdravniški atelje :-: j Robert Berka ] mnogoletni asistent pri preznanem \ — zobozdravniku dr. PIKLU — i sprejema v svojem ateljeju v Gorici, Via j Dante 4 v jutranjih in popoldanskih urah. j l|l|lll|lllllll|l|lll|ll!|l|l|l|l|l|l|l|l|l|l|||l||||||||| I IIIIIIII1IIIIIIIH llllllIlIlIlIlllllllllllilllllllllllllUlIllT | STAVBENI MOJSTER I Izidor Nanut j v Gorici, Via Trieste 91. : Gradi nove hiše, kmetske in meščanske, ; cerkve, šole; popravlja stare hiše - - - : PRESKRBUJE NAČRTE IN PRORAČUNE. | - - - - DELO TRDNO IN LEPO. Uslužbeni najboljši domači zidarji. 1 i i Sfaroznana goria knjigarna in papirnica L ■■■■LAT 8 [oran. iorso Vittorio Em III. št. 9 na vogalu ul. Barzelini). Zaloga vseh pisarniških in fotografskih potrebščin, APARATI KODAK po tovarniških cenah. — Prodaja slovenske, italijanske, nemške in francoske časopise. KAVARNA JDRIATKO ' v Golili na Travniku tik cerkve Sv. Ignacija Postrežba z izvrstno kavo in likerji. Dnevno najnovejši časopisi. Biljard, šah, tarok itd. id. ZBIRALIŠČE UČITELJEV.----- Za obilen obisk se priporočata Nordig - Pečenko lastnika. J. Kersevani v Gorici, Piazza Cavour 9, desno (prej Piazza Duomo) / Vh Največja zaloga dvokoles, šivalnih strojev, lovskih pušk, samokresov, streliva. Zaloga kmetijskih strojev, slamoreznic, plugov, stiskalnic, bran itd. iz najboljših čeških tovaren. Cene najnižje. Lastna delavnica in popravljavnica. A 9 ■8 (8 fc : BRUNO SAUNIG - GORICA : Via Carducci 3 (nasproti Monlu) Via Carducci 3 Usnje, čevljarske in sedlarske potrebščine. Vrvi IT v vi • l • v • i . v • 1 • i . I rzaski bici, bicevniki! Glavno zastopstvo Ca-valier-Crema. Sveče-ka-- - dila - vosek - - Tovarniška zalega podpetnikov JRELII" « Uštelo. Nakupuje četelni vosek po dnevnih cenah Z S) a H 0 9 3 0 Staroznana trgovina s klobuki Josip Fort ::: Gorica, Semeniško ulita (Via Semioario) itn. 6 ::: Bogata izber navadnih in najfinejših - klobukov za dečke in odrastle - - - mehkih slamnikov in kap - - Domača solidna tvrdka. »GOSTILNA PRI KRANCU" : v Gorici, na Senenem trgu : Domača gostilna z izvrstnim domačim belim in črnim vinom in izborno kuhinjo Postrežba domača — Snaga uzorna Na razpolago so konjski hlevi z ve-— — — likim dvoriščem. Za obilen obisk se priporoča rojakom v mestu in na deželi Lojzka Kranc, gostilničarka. ^GOSTILNA "PRI BELEM ZAJCU,, V GORIcT^j Shajališče okoličanov in meščanov. Postrežba s svežimi domačimi mrzlimi in gorkimi jedili ter z izvrstnim vipav-cem, bricem, teranom in zelencem. :: Na razpolago je tudi = hlev za konje in shramba koles. = Za obilen obisk se priporoča JOSIP MOLAR, RESTAVRATER Velika zaloga Mnoga in drugega lesa, sni i VALENTIN RUDOLF v GORICI Svoji k svojim! I VIA TRIESTE št. 15 NT Svoji k svojim! solidna tvrdka! EDINO DOMAČE PODJETJE TE STROKE IZDELUJE ..ADRIA" ČEVLJE „ADRIAW ADRIA" *» t* »ADRIA „ADRIA" ,,ADRIA" „ADRIA" VABSTVENA|ZNAMKA. čevlji so lični in trpežni. Za izdelovanje čevljev seuporablja samo dobro, prvovrstno usnje po predvojnem načinu, čevlji so zbiti z lesenimi klinci in vsled tega trajni. čevlji so delani na kopito po novejšem običaju, vendar tako, da odgovarja širina in dolžina tukajšnjim potrebam. Čevljarska zadruga vMIRNU izdeluje nad ISO vrst čevljev za vsak stan in vsako starost, od najkrasnejših po najnovejšem običaju, do najmočnejših za delo v mokroti, čevlji so delani iz samega usnja, ter imajo usnjate pete. V Gorici SI! mUŠ Corso Verdi 32 U v i; edino v zadružni prodajalni