DR. TONE ZORN znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja NACIZEM IN SLOVENSKI VISOKOŠOLCI IZ GORENJSKE Oris odnosa nacistov do slovenskih visokošolcev iz Gorenjske po kapitu laciji stare Jugoslavije omogoča več dokumentov podružničnega urada nem škega državnega komisarja Heinricha Himmlerja za utrditev nemškega na roda, ki se je po aprilu 1941 preselil iz Celovca na Bled. Dokumente hrani aihiv inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Dejstvo je, da so Nemci že ob okupaciji opazili nasprotovanje tudi tistih slovenskih gorenjskih dijakov, ki so obiskovali šolo celo na nekdanjem avstrijskem ozemlju. Zanimiv je npr. v tej smeri pretres tistih 26 slovenskih maturantov, ki so v drugi polovici leta 1942 obiskovali beljaško gimnazijo. Po zapisu z dne 23. novembra je pre tres pokazal naravnost »katastrofalne« ugotovitve. Zapis podčrtuje, da name ravajo vsi tamkajšnji slovenski maturanti iz Gorenjske nadaljevati študij ter se po možnosti izogniti vojaški ali delovni službi. Omenja tudi, da ti prvi slo venski »letniki po letu 1919« niso nikakor primerni za akademske ali pa »vo dilne« poklice. In dalje: »Prav pri njih je najti najmanjše razumevanje za nemški svetovni nazor in zdi se, da se ne morejo ibrez drugega vanj vživeti«. Poleti 1942 so nacisti tudi ugotovili, da obiskuje razne visoke šole v Nem čiji ali v »tujini« (npr. v Ljubljani) večje število gorenjskih visokošolcev. Po nacistični cenitvi jih je bilo 120 do 140. Razumljivo je, da ta ugotovitev ni bila v skladu z nacistično politiko o dokončnem ponemčenju Gorenjske, po sebej še, ker so bili mladi slovenski visokošolci stalna in potencialna nevarnost za uresničenje nacističnih razmer. Zato je razvunljivo, da je blejski Himmlerjev urad pričel pozorno zasledovati tudi to vprašanje. Zal ni dostopna celotna dokumentacija (več znakov je, da je shranjena nekje na avstrijskem Koro škem), vendar dostopni dokumenti kažejo, kakšno pozornost so polagali nacisti »ureditvi« »vprašanja« o slovenskih visokošolcih. V tej smeri je posebno zani mivo poročilo z dne 23. septembra 1942 o ureditvi študijskih dovoljenj za Go renjce in ureditvi njihovega študija v »tujini«, se pravi v Ljubljani. Poročilo uvodoma podaja pregled vloge slovenske inteligence pri formiranju slovenske ga narodnostnega gibanja, podan seveda z nemškega stališča in skozi naci stična očala. Poročilo pravi, da je bila »slovenska inteligenca že od leta 1880 v stari monarhiji vodilni sloj, ki je uspel organizirati slovensko prebivalstvo in ga napolniti in združiti s šovinističnimi panslavističnimi idejami«. Omenja tudi, da je slovenska inteligenca v letih prve svetovne vojne prispevala k raz padu habsburške monarhije. V nadaljevanju poročilo ne pozabi podčrtati vlogo gorenjske inteligence v bojih za Koroško po prvi svetovni vojni. Ko poročilo govori o letu 1941, pravi, da je bil tega leta v prvem izselitvenem valu izseljen velik del slovenskih inteligenčnih poklicev, vendar pa so morale nacistične 125 oblasti ugotoviti, da so se »evakuiranci« (se pravi izseljeni Slovenci) vrnili iz Srbije v Ljubljansko pokrajino in od tod \ismerjali »zelo močno propagandno cbdelavo gorenjskega prebivalstva«. Pisec poročila je bil mnenja, da je bilo to dejstvo vzrok močne udeležbe slovenskih visokošolcev v slovenskem na rodnoosvobodilnem gibanju. Nakazano mnenje je poročilo povezalo z vprašanjem ureditve problema tike slovenskih gorenjskih visokošolcev. Kot rešitev sta se pri tem nudili na cistom dve možnosti. Po prvi naj bi bila poudarjena prepoved študija na sred njih in visokih šolah vse dotlej, dokler ne bi Gorenjci izpričali pripadnosti novemu redu. Druga rešitev pa bi bil strogo omejen izibor slovenskih kandi datov, sposobnih za germanizacijo in to ob »dobrem političnem vodstvu«. Predlagatelj poročila je v skladu s Himmlerjevimi smernicami omenjal kot izvedljivo drugo rešitev. Omenjal je tudi, da so se nacisti posluževali takega izbora slovenskih visokošolcev že poleti 1942. Očitno je, da so se Gorenjci izognili takemu izboru z vpisi na razne nem ške visokošolske zavode. Več jih je bilo všolanih tudi v Ljubljani in v Zagrebu in to po nacistični oceni »brez kakršnegakoli zagotovila, v kolikšni meri se bodo vključili v nemški narod«. Ce pa se upošteva še dejstvo — nadaljuje poročilo — da je gorenjska mladina med 16. in 17. leti starosti ne glede na izo brazbo »skorajda brez izjem usmerjena proti nemškemu ljudstvu in rajhu«, mora to z gotovostjo veljati tudi za starejše letnike. Dalje izvemo, da pokrajin ska vodstva nacistične študentske organizacije niso imela izkušenj z narodnost- nopHDlitičnim delom; izjema je bilo očitno le štajersko pokrajinsko vodstvo te organizacije, ki je združilo vse visokošolce z območja SjKKinje Štajerske v po sebno skupnost pod vodstvom posebnih in primernih voditeljev. Nasprotno pa so bili po nacističnih ugotovitvah gorenjski visokošolci prepuščeni sami sebi in to brez nacističnega političnega vodstva. Se več, zaradi številnih slovenskih de lavcev v tretjem rajhu so celo lahko našli plodna tla za protinemško delovanje. Kot edino možno rešitev so nacisti ocenjevali smernice, sprejete julija 1942 v Gradcu, na sestanku vrste narodnostnopralitičnih delavcev iz Gorenjske in predstavnikov štajerske študentske organizacije. Med drugimi je bil od blej skega Himmlerjevega urada navzoč tudi koroškim Slovencem dobro znani vojni zločinec Alois Maier-Kaibitsch. Na sestanku so sklenili, da bo prevzelo vodstvo štajerske študentske organizacije »zaradi izkušenj« »administrativno vodstvo« tudi nad Gorenjci. Nemško državno vodstvo študentske organizacije naj bi po sprejetih smernicah izdalo odredbo podrejenim študentskim zvezam, da bi te sporočile imena gorenjskih študentov, ki študirajo na njihovem ob močju. Na podlagi sprejetih obvestil bi Gradec izdelal spisek ter ga poslal uradu državnega komisarja za utrditev nemštva na Bledu v dokončno obde lavo in odločitev. S posebno odredbo naj bi se slovenskim »državljanom na preklic« prepovedal študij v »tujini«. Posebno zanimive pa so smernice, ki naj bi v bodoče veljale pri izboru gorenjskih visokošolcev. Kot pogoj izbora bi bila nadrobna ocena družine kandidata in to po možnosti skupaj s točno in obsežno politično oceno. To bi pripravil okrožni vodja nacistične stranke. Tej oceni bi sledila podobna karakteristika o državnopolitični zanesljivosti; pripravil bi jo komandant varnostne policije in varnostne sliižbe. S tem pa smernice še niso bile izčrpane: rasna ocena kandidata bi bila skrb urada dr žavnega komisarja za utrditev nemštva na Bledu. In šele na podlagi vseh izpolnjenih pogojev bi se moglo izdati dovoljenje za vpis na visoko šolo, ven dar le za en semester. Vzporedno s tem bi dobilo vse zadevne podatke šta- 126 jersko pokrajinsko vodstvo študentske organizacije, da bi mogli izbranca usmeriti na ustrezno visoko šolo; prav tako pa naj bi štajersko študentsko vodstvo obvestilo o izbranem slovenskem visokošolcu odgovarjajoči oddelek varnostne službe. S tem pa vse ovire, ki bi stale pred slovenskim visokošolcem, še ne bi bile premagane, kajti nadaljnji študij bi bil odvisen od njegovega zadržanja med dovoljenim študijskim semestrom. Dokončno oceno, sprejeto na podlagi poročila ustreznega pokrajinskega študentskega vodje in varnostne službe, bi kot zadnji izdal blejski urad. Ce bi se kandidat primemo zadržal, bi se najmanj po letu dni končala njegova trnova pot, seveda pa to ne bi pomenilo, da se ne bi izognil »pravilni politični usmeritvi in vodstvu« v okvi ru nacistične študentske zveze. Nacisti so poudarjali nujnost sprejetja nakazanih smernic, saj bi neustrez ni akademsko izobraženi Slovenci — zlasti tisti v svobodnih poklicih — po menili nevarnost za režim in nemštvo. Kot ustrezni primer reševanja takega vprašanja so pri tem omenjali zadevno ureditev za spodnještajerske študente. Za te je veljalo tudi opozorilo, da je treba tiste študente, ki ne zadovoljijo pretresa, takoj odstraniti z univerze ter jih na podlagi vojaške obveze pre staviti v notranjost Nemčije in to v tiste poklice, »ki jih lahko opravljajo na podlagi lastnega znanja in ki jim zagotavljajo potrebno življenjsko eksisten co«. — Da bi nacisti preprečili študij na ljubljanskih in zagrebških srednjih in visokih šolah, so s 30. septembrom 1942 prepovedali vsak »izvoz« denarja za študijske in druge podpore. Blejski urad je celo prosil koroškega gauleiterja dr. Friedricha Rainerja za ureditev te, »posebej nujno in politično potrebne ureditve vprašanja študija Gorenjcev na nemških visokih šolah«, skupaj s prepovedjo »študija v tujini« na podlagi nakazanih smernic in predlogov. Kot vse kaže, so bile nakazane smernice sprejete. Zdi pa se, da nacisti vendarle niso uspeli dobiti pregleda nad vsemi slovenskimi visokošolci na nemških univerzah. Zal pa manjkajo dokumenti, ki bi omogočali oris rešeta- nja vsakega gorenjskega študenta posebej ter njihovo nadaljnjo usodo. Zusammenf assung DER NAZISMUS UND DIE SLOWENISCHEN HOCHSCHULER AUS OBERKRAIN Himmlers Fillalamt fiir die Festigung des Deutschtums in Bled legte eine be- sondere Evidenzliste iiber die slowenischen Hochschuler aus dem okkupierten Ober- krain an. Es stellte fest, daB die Jugend Oberkrains antinazistisch eingestellt ist und daB eine strenge Auslese junger Leute notig sei, die sich »unter guter politischer Fiihrung« fiir die Germanisierung eignen vviirden, so daC man ihnen das Studium an den Mittel- und Hochschulen erlauben werde. Auf einer im Juli 1942 in Graz abgehaltenen Versamnilung faBten die Nazisten den BeschIuB, daB die steirische Studentenorganisation auch die Fiihrung der Oberkrainer Studenten zu ubernehmen babe. Das Studium »in der Fremde«, d. h. in Ljubljana und Zagreb, wird verboten. Bei der Auswahl der fiir das Studium in Betracht kommenden Bewerber hat der Kreisfiihrer der nazistischen Partei ein politisches Gutachten iiber die Familie des Bewerbers abzugeben, der Kommandant des Sicherheitsdienstes stellt die politische VerlaClichkeit des Bewerbers fest und schlieBIich priift der Kommissar fiir die Festigung des Deutschtums noch seine Rassenzugehorigkeit. Erst aufgrund dieser positiv ausgefallenen Beurteilungen wird dem Bewerber das Studiimi erlaubt, jedoch bloB fiir ein Semester. Die Leitung der steirischen Studentenorganisation hat den 127 Bewerber aus Oberkrain der entsprechenden Hochschule zuzufiihren und fiir die Kontrolle seines Verhaltens zu sorgen, •Kroven die Erlaubnis fiir die Fortsetzung des Studiums abhangt. In Ubereinstimmung mit dem Verbot des Studiums »in der Fremde« untersagte das erwahnte Amt in Bled am 30. 9. 1942 auch die »Ausfuhr« von Geldmitteln fiir Studien- und andere BeihUfen, um damit das Studium der Oberkrainer Jugend auf den Schulen in Ljubljana und Zagreb zu verhindem. 128