List 20
Opomin našim živinorejcem.
Skoraj splošno so uže spoznali kmetovalci, da je I rejšnje gospodarstvo zastarelo ter da mora sedaj živinoreja biti na prvem mestu. Zanimanje za napredek l\A,
154
vinoreje je splošno ia živahno, in občine 80, kolikor je nam znano, poskrbele prav zelo uže same, da jih novi zakon za povzdigo govedarstva prav nič ne bode izne-uadil.*) Tudi bojazen, da boao živinorejci nejevoljni zaradi nove postave, je ničeva, ker ogromna večina jih prav željno pričakuje njene zvršitve. Novi zason, kojega glavni namen je, živinorejce prisiliti, da bodo redili dovolj sposobnih bikov plemenjakov, pa ni nikaueršno čudodelno sredstvo, s katerim se bode naša živinoreja kar mahoma Bog vedi koliko zboljšala. Dober, čvrst in čil   plemenjak   res veliko   naredi,    a    vsega    pa vender
Y
ne    vzinore.      Živinorejec    mora    znati    iz    dobljenega teleta   vzgojiti   s   pravim   oskrbovanjem   in   krmljenjem lepo živinče   in   mora   neprestano na to delati, da hlev svoj napolni z lepo in rabno živino. To zadnje je zlasti, o čemer   smo   se   namenili   danes   pisati   in  opominjati naše živinorejce.
Kaj pomaga lep bik, če pa imamo v hlevu le slabe krave? Dober bik je le polovica sredstva, da si zboljšamo goveje pleme, druga polovica so dobre krave in pravo oskrbovanje. Vsak napreden živinorejec si mora zatorej prizadevati, da vzredi taka goveda v svojem hlevu, da jih lahko s ponosom vsakemu pokaže. So li nači živinorejci na pravem potu ? Nikakor ne! Lepa cena govedi premoti našega gospodarja, da da vsak rep iz svojega hleva, ako mu ga trgovec dobro plača, in tako se zgodi, da doma ostane najslabša živina, pa še nje ne dovolj. Te mesece ima živina res lepo ceno, in gospodarji si mislijo: sedaj je čas kaj zaslužiti, pozneje morebiti cena odjenja, torej proč z živino, dokler se kaj za njo dobo. Te misli so zelo napačne, in sicer iz mnogih vzrokov. Prvič proda gospodar iz svojega hleva najlepša goveda, ker tuji živinski trgovec le za temi sili, in tako se iz-nebi tistih krav in junic, od katerih se mu je nadejati najlepših telet za rejo. Drugič pa škoduje zmanjšano število govedi vsej kmetiji, ker se pridela premalo gnoja, in ta je nekaka os, okoli katere se suče vse gospodarstvo. Naj vas ne mamijo, živinorejci, visoke cene. Razmere so take, da bodo te cene ostale, in če bodo tudi enkrat za nekaj mesecev padle, šle bodo zopet na kvišku. Dober gospodar mora v sedanjih časih tako le ravnati: Naj-prvo naj izračuni, koliko govedi in druge živine more ua svojem posestvu s pridom rediti, koliko je lahko vsako leto proda in koliko je mora vsled prodaje vsako leto izpodrediti. Dokler tega števila ne doseže, ne sme mirovati, in za trdno naj sklene, da najlepša teleta in sploh plemeno živino mora imeti za dom. Ako z gnojem ravna pravilno in varčno, zboljša se zemlja, krme mu preostaje, in živino lahko pomnoži. Pri takem gospodarstvu bode imel kmetovalec redno vsako leto prodati nekaj lepe živine, dohodki bodo redni, na nje se sme zanašati, in hasnili mu bodo več, nego sedanji neredni dohodki. Sedaj je marsikateri gospodar dobil nekaj lepih
*) Novi zakon za povzdigo živinarstva bi se moral pričeti uže 15. aprila t. 1. zvrševati, ker je uže najviše potrjen in so zvršilne naredbe gotove, a te le leže uže tri mesece pri kmetijskem mihisterstvu na Dunaji, ne da bi se kaj ukrenilo.
stotakov, a ker je hlev čez mero izpraznil, čakal bo nekaj časa, da bo imel zopet kaj prodati, in poleg tega mu bode mankalo gnoja, in vsa kmetija bo trpela. Prav resno opominjamo naše gospodarja, naj ne hodijo dalje po tem nevarnem potu, ampak določeno število lepe govedi naj imajo vedno v hlevu, in aso govedo prodado, mora biti mlajše nadomestilo vedno uže pripravljeno. Oe bodo tako ravnali, boljšala se bo goved in boljšalo kmetijstvo sploh.