pogled Globalni Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 17 izmenjavi. Mladi se ozirajo na besede in zglede odraslih, pa tudi sami veliko prispevajo s svojo zavzetostjo in žejo po resnici. Osrednja vloga osebe v vsakem vzgojnem procesu pa od nas zahteva, da odpremo oči za revščino in trpljenje mnogih otrok ter smo pripravljeni kon- kretno delovati za preseganje tega. • S vet s e lahko sp r emeni Še eno temeljno načelo bi morali posta- viti v središče vzgoje, in sicer načelo, da se svet lahko spremeni. Mladi so ob od- prtju svetovnega dneva mladih v Krako- vu na papeževo vprašanje »Ali lahko kaj spremenimo?« vzkliknili: »Da!« »Danes je to povabilo namenjeno vsem, ki imajo politično, upravno, versko in izobraže- valno odgovornost: čas je, da prisluhne- mo kriku, ki se dviga iz globin src naših mladih.« (Gradivo pobude …, 2021: 10) To je klic po miru, pravičnosti, bratstvu, ogorčenju, »odgovornosti in zavezanosti k spremembam glede vseh slabih sadov, ki jih ustvarja sedanja kultura odmeta- vanja. Prav v moči tega klica, ki prihaja od mladih /.../ morajo vsi, zlasti tisti, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, najti moč, da bodo negovali to revolucijo nežnosti, ki bo rešila naš svet s preštevilnimi rana- mi.« (prav tam) Poslanstvo Papež Frančišek je v poslanici za vzpostavi- tev Svetovnega vzgojnega zavezništva pou- daril nujnost vzpostavitve 'vzgojne vasi', za kar pa je potreben trojni pogum: pogum, da postavimo v središče osebo, pogum, da vlo- žimo v vzgojo najboljšo energijo z ustvar- jalnostjo in odgovornostjo, ter pogum, da oblikujemo osebe, ki bodo razpoložljive za služenje skupnosti. V zvezi s prvo točko je zapisal: »Pri razvoju celostne ekologije je treba osrednje mesto nameniti vrednosti, ki jo ima vsako bitje v odnosu do ljudi in stvarnosti, ki ga obda- jajo, ter načinu življenja, ki zavrača kulturo odmetavanja.« (n. d.: 2) Papež vabi k pogumnemu koraku, da bi vzgoji namenili najboljše razpoložljive moči, ki jih imamo kot družba, cerkvena in politična skupnost. »Pravzaprav se po- trošniška ideologija hrani z individualiz- mom in nesposobnostjo samoupravljanja, saj smo zunaj skupnosti najbolj krhki in se prav v nesposobnosti jasnega razmišljanja ubogljivo odzivamo na propagandne dra- žljaje.« (n. d.: 12) Le z vzgojo lahko upamo na pozitivno spremembo z dolgoročnim načrtovanjem. »Vse, kar bo v prihodnosti, mora temeljiti na najboljšem, kar imamo danes.« (prav tam) Odločilno v vzgoji pa je, ali bomo v otro- cih in mladih »oblikovali in gojili resnič- no in polno odprtost za služenje drugim, vsem drugim, celotni človeški skupnosti, začenši s tistimi v najbolj zahtevnih raz- merah.« (prav tam) Vzgoja opravi svoje poslanstvo, če vzgaja za služenje. »Vzgoja je trenutek, ki odloča, ali imamo dovolj radi svet, da prevzamemo odgovor- nost zanj in ga tako rešimo pred propadom, ki se mu ne moremo izogniti brez prenove in brez prihoda novih bitij ter mladih. V vzgoji se prav tako odloča, ali imamo svo- je otroke tako radi, da jih ne izključujemo iz svojega sveta, jih prepuščamo samim sebi ter jim s tem ugrabimo priložnost, da se lotijo nečesa novega, nečesa za nas ne- predvidljivega; namesto tega jih pripravimo na nalogo, da obnovijo svet, ki bo skupen vsem.« (Garzanti, 1999: 255) Viri in literatura • Garzanti (1999, orig. 1961): Tra passato e futuro – Med prete- klostjo in prihodnostjo. Torino. • Gradivo pobude papeža Frančiška za Svetovno vzgojno zave- zništvo (2021). Pridobljeno s spletne strani: https://solstvo. rkc.si/wp-content/uploads/2021/09/Svetovno-vzgojno-zave- zništvo.pdf. • Papež Frančišek (2015): Hvaljen, moj Gospod. Okrožnica o skrbi za skupni dom. Ljubljana: Družina. • Patto educativo globale. Instrumentum laboris. Pridobljeno s spletne strani: https://www.educationglobalcompact.org/re- sources/Risorse/instrumentum-laboris-it.pdf. Besedo zavezništvo uporabljam z majhnim zadržkom zaradi njenega vojaškega prizvoka. To potrdi tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer lahko preberemo, da se beseda zavezništvo pojavlja predvsem v zvezi s pridevnikoma vojaško ali politično; zavezništvo je tvorjeno iz besede zaveza, ki pa je med drugim tudi svetopisemski termin. Vzgojno zavezništvo Duhovno-teološki vidik Matevž Vidmar, teolog, bloger, pisec, direktor Rahelinega vrtca – hiše otrok Montessori in podpredsednik DKPS.  Zaveza Zaveza, podobno kot pogodba, ureja odno- se med dvema, pri čemer lahko rečemo, da zaveza presega izraz pogodba. Če ima sle- dnja zgolj neke pravne osnove, zaveza ure- ja odnose na globlji ravni. Zavezo namreč Bog večkrat sklene z različnimi posamezni- ki v Stari zavezi, višek pa je zaveza z izrael- skim ljudstvom na Sinaju. Prav zanimivo je, da je Mojzes dvakrat sklenil zavezo (2 Mz 31–34). Druga je bila potrebna, ker je v svo- ji jezi razbil prvi plošči z zapovedmi, ko je videl ljudstvo malikovati. Ker pa more Bog pisati ravno po krivih črtah človeka, se nam od 32. do 34. poglavja odkrije eno lepših pogled Globalni 18 Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 starozaveznih besedil, ki je pomembno tudi za sodobno razumevanje vzgoje. Mojzes in Bog si 'podajata žogico', čigavo je izraelsko ljudstvo. Mojzes pravi, da ga vodi Bog, da je torej Božje, medtem ko Bog vztraja, da je ljudstvo Mojzesovo. Ker je v ozadju tudi vzgoja tega 'trdovratnega' ljudstva (tako so Izraelci namreč večkrat imenovani), ni zanemarljivo dejstvo, da je za vzgojo po- memben tako človeški kot božji faktor. V okviru Stare zaveze lahko zaključimo, da gre v celoti za vzgojo. Jezus v Novi zavezi pride dopolnit to starozavezno zavezo: do- polni jo z brezpogojno ljubeznijo na križu. Jezusova zaveza ima tako globlje temelje. Če je bila prva zaveza – Postava – zapisana na trd kamen (dve kamniti plošči), je nova zaveza vpisana v srce. Kot pravi pismo He- brejcem: »Svoje postave bom dal v njihova srca« (Heb 10,16). Ko vstopamo v proces vzgojnega zavezništva, se mi zdi ta element ključen. Da pristopamo s srcem. To je prav- zaprav pogoj. Če bomo srčno pristopili, bo proces obrodil sadove. Dejstvo je, da Stara in Nova zaveza pri- kažeta ničkoliko odklonov od zaveze s strani človeka. Značilnost svetopisemske zaveze je ta, da Bog od nje ne odstopa. In če smo že na začetku izpostavili raz- liko med zavezo in pogodbo, lahko na tem mestu nadaljujemo. Pri pogodbi so navadno opredeljene posledice odstopa ene ali druge stranke, prav tako so ome- njeni morebitni spori. Zaveza to presega, vsaj svetopisemska, saj ne daje nobenega vzvoda, da bi ena ali druga stran od zaveze odstopila; sploh takrat, ko zaveza temelji na brezpogojni ljubezni. Na njej pa teme- lji tudi vzgoja sama. Celjski škof dr. Ma- ksimilijan Matjaž v svoji knjigi Iz besede pod geslom vzgoja zapiše: »Vzgaja lahko samo tisti, ki ljubi brez pogojev. Ljubiti pa pomeni ostati zvest tudi v trpljenju in raz- očaranju.« (Matjaž, 2021: 194) Od vstopa posameznika v vzgojno-izobraževalni proces, navadno v vrtcu, pa vse do zadnje minute tega procesa naj bi se ta posame- znik srečeval z učitelji in vzgojitelji, ki ga ne le izobražujejo, pač pa tudi vzgajajo. Če proces vzgoje poteka z ljubeznijo do tega posameznika, ne glede na to, kakšen je, potem tudi izobraževalni del ne ostane zgolj podajanje suhoparnih dejstev. Ker pa ljudje nismo popolni kot Bog, je včasih težko ostati zvest tudi v trpljenju in razo- čaranju, zapiše škof Matjaž. A ljubezen je dar, ki ga moremo izprositi od Boga. Trenutno stanje Ko govorimo o Svetovnem vzgojnem za- vezništvu, ne vidim smisla v podpisovanju dokumentov. Ne trdim, da niso pomembni, a zaživijo lahko le, kot smo zgoraj prikaza- li, če so zapisani v srca. Zaveza nas more in mora spreminjati. Naše odnose, naš način delovanja. Pri tem pa je pomemben realen pristop: da najprej ubesedimo stanje, ki ga živimo. O vzgojnem zavezništvu trenutno obstaja delovni dokument (Gradivo pobu- de papeža Frančiška za Svetovno vzgojno zavezništvo, 2021), ki je že preveden v slo- venščino in dostopen na spletni strani Ka- toliško šolstvo. Dejstvo, da še nismo prejeli končnega dokumenta, kaže kompleksnost povezave, ki so med stvarmi, za široko ob- zorje, za smisel, ki postane nepomemben.« (LS 110) A ko gledamo celostno, se papež kot sta- rostnik zaveda omejenosti. V govoru ver- nikom v Pietralcini 17. marca 2018 je na- mreč dejal: »Naj se starejši naučijo govoriti z mladimi in mladi naj se naučijo govoriti s starejšimi.« (Gradivo pobude papeža Fran- čiška za Svetovno vzgojno zavezništvo, 2021: 8) Ker so starejši praviloma bolj po- vezani z naravo, bi nas lahko naučili, kako pristopati do okolja. Ta izziv je morebiti največji. Postali smo namreč družba ne- skončnosti, družba preobilja. Če zavrtimo čas za 20 let nazaj, ko smo ravno vstopali v obdobje neomejenih možnosti, si zgolj v nekaterih trgovinah 'dobil vse'. Danes v vseh trgovinah 'dobiš vse'. Zaradi tega dnevno na tone hrane vržemo v smeti. Nič bolj 'ekološki' nismo pri predajanju infor- macij. 'Na tone' le-teh se prenese preko interneta. Če smo pred 20 leti bili pozorni na količino podatkov, ki smo jih prenesli, imamo danes 'neomejene' pakete. To je problem. Človek za svobodo namreč po- trebuje meje, pa naj se sliši še tako čudno. Končno pa je paradoks dejstvo, da živimo v času možnosti neomejene komunikacije, a govorimo o krizi odnosov. Ko Svetovno vzgojno zavezništvo opozarja na te proble- me, nas spodbuja, da bi bili na področju odnosov še bolj pozorni. Kar je bilo namreč pred 20 leti samoumevno, danes ni več. Vizija Če sem uporabil realizem, da sem opisal stanje, v katerem se nahaja svet, pa sem, v duhu delovnega gradiva, glede vizije in od- govora na trenutno stanje pravzaprav opti- mističen. T o je v bistvu evangeljska drža. Ko v evangelijih beremo o klavrni podobi Od- rešenika na križu, pisci dajejo vedno znova slutiti, da se zgodba tu ne konča. Četudi bi prvič brali te odlomke in ne bi poznali za- ključka zgodbe, so v zgodbi o križanju moč- ni indici upanja. In četudi Pavel pravi, da je od vere, upanja in ljubezni najmočnejša ljubezen (1 Kor 13,13), tudi upanje in vera nista zanemarljiva. Vizija, ki jo prinaša Svetovno vzgojno za- vezništvo, nas najprej usmerja k 'enotnosti v različnosti'. To je zelo težka pot svobode. Sprejemati drugega v tem in s tem, kar je. Človek za svobodo namreč potrebuje meje, pa naj se sliši še tako čudno. procesa. Dokument izpostavi pet okoli- ščin: zlom medgeneracijske solidarnosti, čase vzgoje in čase tehnologije, 'e-vzgojo' za prevpraševanje, ponovno izgradnjo lastne identitete in okoljsko krizo kot krizo odno- sov. Na kratko pokomentirajmo vsako od njih. Četudi je bila medgeneracijska solidarnost venomer problem, 'stari' so namreč vedno tožili, kako 'nevzgojena je mladež', se zdi, da se je razkorak vendarle poglobil. Starejši nam imajo mnogo povedati. 'Ustno izroči- lo', ki se je v preteklosti mnogokrat prena- šalo po sili razmer (zaprti ob peči v istem prostoru), se izgublja tudi zaradi drugega dejstva, ki ga prinaša delovni dokument. Čas tehnologije. Neskončna možnost do- stopa do najrazličnejših 'vsebin', ki so bolj zanimive kot 'ustno izročilo', vsebinsko pa so dejansko prazne, torej 'nevsebinske', krni ta proces. To izpostavlja delovni dokument tudi v tretji točki, kjer se sprašuje o e-vzgoji, citira pa papeža Frančiška in njegovo okro- žnico Laudato si. »Specializiranost tehnolo- gije pa posledično pripelje do ovire, in sicer, da nima več pogleda na celoto. Drobljenje znanja doseže svoj namen z dejansko upo- rabo, a marsikdaj izgubi občutek za celoto, pogled Globalni Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 19 Z danostmi in omejitvami. Teološko je to pot križa, ki edina lahko pripelje do nove, bolj kakovostne ravni življenja: do odreše- nja. Zato ni čudno, da delovni dokument v ostalih dveh poglavjih vizije prinaša po- glavji o odnosu in upanju z naslovoma »Odnos v središču« in »Svet se lahko spre- meni«. Če povežem oba: 'svet se lahko spremeni', če je 'odnos v središču'. Tako bi verjetno najbolje opisali proces, ki mu reče- mo vzgoja. Vzgajamo namreč zato, da bi se svet spremenil; in lahko se, če bo v središču odnos. Kot sem že napisal, odnos ljubezni. Ne samoljubja, ki se tako hitro prikrade v vzgojno-izobraževalni proces, pač pa lju- bezni. Zato pedagoški delavci potrebujemo nekoga, ki nam nastavlja ogledalo, nekega 'supervizorja', ki nas spremlja in nam na poti vzgoje pomaga. Nekoga, ki nam v od- nosu pomaga rasti, in to kljub marsikdaj bolečim procesom. Poslanstvo Sprva sem to podpoglavje naslovil 'Odgo- vor'. Nato sem ugotovil, da je to pomanj- kljivo. Kot teolog se vedno znova ujamem v zanko, da imam odgovor na vse. Jobova knjiga in skrivnost križanja mi vedno zno- va dajeta vedeti, da odgovora na vse ni. Tudi tega se moramo zavedati v procesu vzgoje. Vzgoja ni izpolnjevanje kazenskih in zakonskih določb, kot bi nekateri želeli. Vzgoja to presega. Je proces, ki živi v svo- bodi in ljubezni, kar pomeni, da prinaša svoje 'omejitve', ki pa so v svojem bistvu razširitve. Zato ne odgovor, pač pa po- slanstvo. Odgovor je omejen, poslanstvo pa prinaša paleto različnih možnosti za udejanjanje vzgojnega procesa. Pri tem se, končno, obregnem ob afriški rek, ki je zelo ljub papežu Frančišku: da je »za vzgo- jo potrebna cela vas«. Temu reku sem se izogibal, ker je v svoji simpatičnosti veli- kokrat izkoriščan. Vaško življenje, bolj kot mestno, prinaša raznobarvnost odnosov. Pri tem je vsak element pomemben. Vsa- ka odločitev, vsako dejanje, vsaka beseda šteje. In ker tu kaj hitro zapademo v pe- simizem (vsak se namreč zaveda svojih omejitev), nam križanje spet daje odgovor. Zmaga Jezusa ni bila v njegovih nadpov- prečnih sposobnostih, da je lahko ozdra- vljal ljudi itd. Ne, njegova zmaga je bila v nemoči, ki jo je izkazal na križu. V vzgoj- nem procesu, kjer se velikokrat počutimo nemočne, nam je ta zgled lahko še posebej pomemben. To je tudi povzetek delovnega dokumen- ta v naslovih »Jutri zahteva najbolje, kar imamo danes« in »Vzgajati za služenje, vzgoja za služenje«. Naše osnovno člove- ško, predvsem pa krščansko poslanstvo je, da ljubimo. Dostojevski to tako preprosto in sila realistično zapiše v delu Bratje Ka- ramazovi. Največja grešnica (to pove že njeno ime v prevodu: Grušenjka) izreče besede: »Ljubi za nič, tako kot ljubi Aljo- ša.« (Dostojevski, 1929: 511) Služenje je ljubezen za nič. In končno, noben plačni razred ne more poplačati brezpogojne lju- bezni in služenja v procesu vzgoje. Vzgo- ja za služenje pa se prične pri zgledu. Da, trpke besede, ampak tudi vzgojno-izobra- ževalni delavci moramo (do)živeti križ. Da bomo ljubili v vsej polnosti. Zaključek Vzgojno zavezništvo je torej tudi zaveza, da nam bo Bog pomagal na duhovnem po- dročju, v ljubezni do bližnjega. V ljubezni do vsakega posameznika, vpetega v vzgoj- no-izobraževalni proces, vpetega v vzgojo samo. Je velika zaveza, ki prinaša ogromne premike, v katere verjamem. Končno na- mreč v vzgojnih procesih deluje Bog. Če je zaživel in premaknil izraelsko ljudstvo iz Egipta preko puščave v obljubljeno deželo in če je Jezus preko smrti pokazal pot od- rešenja, potem verjamem, da bo deloval v Svetovnem vzgojnem zavezništvu. Preko vseh nas, (katoliških) pedagogov, ki smo se v pobudi prepoznali in jo bomo tudi ure- sničevali. V javnih in zasebnih vzgojnih ustanovah. Literatura • Dostojevski, Fjodor Mihajlovič (1929): Bratje Karamazovi. Prvi zvezek. Prev. Vladimir Levstik. Ljubljana: Svet. • Gradivo pobude papeža Frančiška za Svetovno vzgojno zave- zništvo (2021). Pridobljeno s spletne strani: http://solstvo. rkc.si/wp-content/uploads/2021/09/Svetovno-vzgojno- zavezni%C5%A1tvo.pdf. • Matjaž, Maksimilijan (2021): Iz Besede: Biblični slovarček. Lju- bljana: Družina. • Papež Frančišek (2015): Hvaljen, moj Gospod – Laudato si: okrožnica o skrbi za skupni dom. Ljubljana: Družina. • Sveto pismo Stare in Nove zaveze (1996). Ljubljana: Svetopi- semska družba Slovenije. Foto: Petra Duhannoy