Književna poročila. 247 duševno in telesno nezdrave ali vsaj lene, uničuje energiji plodonosne kali, a na njih mesto stavi površno govoričenje in razne sofizme, s katerimi se nekako obožava —¦ svoja leno s t. Ta pesimizem je brez dvojbe poguben, in jaz mislim, da ga nima noben narod, ako ni samega sebe obsodil na — smrt. Nima ga niti slovenski, ker ni len in ga prešinja ter greje blagi duh vere. Pa tudi Dolnikov pesimizem je takšen, da gine brez sledu, ko življenje meče na dnevni red žive svoje interese ter razganja filistersko meglo, ki v navadnem življenji okrožuje Dolnika. Tedaj se gubi tudi hipnotizem in pravo je takb. Ne da se sicer tajiti, da je hipnoza že predmet strogih znanstvenih poskušenj in da ima neke pojave, katerih si znanost ne more še dobro pojasniti: vender je škoda očitna in dokazana, ako hipnoza ljudi uspavlja v neproduktiven misticizem ter jim kvari živce. Devinov optimizem pa je podoben svežemu gorskemu zraku in blagi solnčni toplini: vse okoli bujno raste in cvete, veselo raste in cvete človek in v njem najplemenitejše težnje prave človečnosti, katera je polna vere in energije pa se ne boji življenja, ne boji se borbe, ampak uživa največje, najslajše radosti v borbi za dobro v obče in za srečo svojega naroda še posebe. To je praktičen idealizem, ki v6, za čim teži, zna si najti potrebnih sredstev, zna si odstraniti ovire, katere mu stavljajo na pot človeška kratkovidnost ali pa zloba in sebičnost. Bori se z ljudmi, katerim smo mi čeda ovžc, katero je dragi Bog ustvaril samo zato, da jih pastirji strižejo, volk i pa jedo. On dobro ve, kako rad sčda človek človeku na vrat ter mu gospoduje, ne po zaslugi, ampak ker je prebrisa-nejši in brezvestnejši, pa se zna dobro prikrivati z raznimi capami »deco-ruma«, izza katerih se lepč mirno smeje lokavo lice — igralčevo. Ta idealizem vse to dobro vč, pa ve" tudi to, da je licemerec od nekdaj bil in je gorji od javnega sovražnika in se brez strahu bori ž njim, ker je prepričan, da iz te borbe klije najlepše, najdragocenejše, najstalnejše cvetje človeškega uma in srca. — Dr. Fr. Celestin. V. O zvlastnostech češtiny ve starijch rukupisech moravskijch. PHspevek k dejindtn jazyka Češkeho. Sepsal Josef Jireček. V Praze 1888, /p>, 84.. Sep. odt. iz Rozpr. k. čes. společ. nauk VII, 2. Pokojni g. J. Jireček, kateri se je nad dvajset let neumorno in vsestransko pečal s preiskavanjem starejše češ. literature in staročeškega jezika in kateri si je s svojimi lepimi zgodovinsko-literarnimi razpravami nedvojbeno — kajti to mora priznavati vsak objektiven opazovalec — pridobil velike zasluge, ker so one > 248 Književna poročila. v nekaterih stvareh ugladile pot poznejšim preiskavanjem, izdal je kratko pred smrtjo svojo zgoraj omenjeno razpravo. Kakor kaže že naslov, razpravlja v nji pisatelj o vplivu in sledih moravskega narečja v staročeških spomenikih, in teh ni malo, ker je češka literatura bila v XIV.—XV. stol. najbogatejša med vsemi slovanskimi. Pri tako ogromnem materijalu in velikem številu spomenikov, četudi večinoma samo fragmentaričnih, je gotovo težko delo, najti in zasledovati dialektične pojave. To je tudi prvo delo te vrste in v tem oziru je gotovo znanost g pisatelju hvaležna, da se je lotil tudi tega vprašanja, če se morda tudi ne bodo mogli sprejeti vsi resultati njegovi. Nikoli pri tem ni smeti pozabljati, da je takšno delo jako odvisno od potrebnih osnovnih preiskavanj, na katera se mora opirati vsaka taka razprava, v prvi vrsti sploh od našega sedanjega znanja staročeškega jezika. Vprašati se moramo tedaj najprej, v kaki meri so izpolnjeni ti potrebni pogoji, od kterih je odvisno takšno preiskovanje? Res je sicer, da je poznavanje staročeškega jezika v zadnjih desetih letih silno napredovalo — mi tudi dobro vemo, kateremu možu gre za to hvala — da se niso sam6 staročeški spomeniki pridno, in kar je prvo, tudi kritično izdavali, nego da zdaj v resnici poznavamo staročeščino razven leksikalne strani, že dovolj dobro, toda tudi reči smemo, da so dialektične študije v mnogem zelo zaostale. Razven lepe knjige Bartoševe (Dialekt, mor.), Semberovih Zaklad., nekaj kratkih razpravic v CCM. in List. filologick. in Kostmfchove študije v Sborniku vSdeck. nimamo na tem polji skoraj ničesar. In baš od sedanjega stanja dialektičnih študij in od poznavanja raznih čeških narečij je popolnoma odvisna vsaka razprava, katera hoče govoriti o dialekt, sledih v staročeških spomenikih. Ce ni naše znanje o čeških narečjih in njenih posebnostih dovolj popolno, torej tudi omenjene vrste razprava ne more soditi o vseh pojavih s popolno gotovostjo in ji manjka zanesljive podlage. Mi sicer vemo, da Jireček dobro poznava češka narečja, saj je to pokazal v svoji razpravi o iztočnih čeških narečjih, ipak bi bilo najnovejše njegovo delo v marsičem dobilo drugo lice in bi bil prišel pisatelj pri nekaterih točkah do drugega resultata, če bi mu bil na razpolaganje dovolj obširen dialektičen materijal, če bilo naše znanje o čeških narečjih popolnejše. Pri takih razmerah se mnogokrat ne da določiti, je li res ta ali ona posebnost kakega spomenika moravizem, ker se ne da vedno z gotovostjo trditi, da je ne pozna kakšno češko (v kraljevini Češki) narečje, in zato je tudi samo po sebi razumevno, da je v Jirečkovi razpravi marsikaj hipotetično in drugo celo dvojbeno. K temu se pridruži še to, da ni starih čeških spomenikov, v katerih bi bilo izrecno povedano, kje so pisani kakor je to n. pr. pri nekterih staroruskih in bolgarskih rokopisih, Na takšen način nam manjka važen ter-minus a quo pri določilu, y katerem narečji je pisan ta ali dni spomenik, Književna poročila. 249 Kakor vidimo iz »doslova^ na str. 79, nastala je Jirečkova razprava polagoma. Že 1. 1857., ko je staro slovnico Blahoslava pripravljal za tisek, zanimal se je za to vprašanje in nekoliko pozneje je v to svrho preiskal Olomucko evang.; ostale rokopise je šele mnogo let pozneje predelal, tako da je res to delo narastalo le počasi in ni nastalo kar na enkrat. Zdaj je nam tudi razumevno, da ni ta razprava celotna in da ni najti v nji prave metode in razvrstitve gradiva, da je precej nepregledna in neko-likokrat tudi nejasna. Na nekaterih mestih se ne ve, kaj hoče reči prav za prav pisatelj, ali smatra kaki pojav za moravizem ali ne, marsikaj se tudi ponavlja. Bolehnost ni pisatelju dopuščala, da bi bil svojo razpravo še je-denkrat predelal in ji dal celotnejše lice. Vsa razprava razpada v 12. poglavij. V prvih osmih poglavjih (str. 4—33) govori dovolj natančno o jezikovnih posebnostih psalt. Klementin-skega, o legendi o sv. Katarini, o evangel. Dunajskem, o rokopisu imenovanem Bohemarii dialogi, o Sequentionariju, o prevodu Milliona, o evang. Olomuckem; v devetem poglavji razpravlja o ostalih moravskih spomenikih, v desetem (str. 35 — 62) je dodal obširen slovar iz vseh omenjenih spomenikov, jednajsto poglavje je odmenjeno čnim pojavom, v kterih se strinjata češčina in poljščina, in zadnje poglavje, kateremu je dodan kratek slovarček, ima naslov: razmerje denašnjega govora moravskega in književnega nasproti govoru omenjenih rokopisov. Pisatelj smatra za moravske rokopise vse že zgoraj omenjene in je našel v nekaterih dragih nekaj vpliva moravskega narečja in sicer v Aleksan-dreidi (Alx H., Alx B., Alx B. M.), v prevodu Hugonovega spisa de prae-paratione cordis in še v nekaterih poznejših in manjših. Na str. 7 7 pozvemo celo natančno, v katerem narečji so pisani omenjeni spomeniki. Evang. Dunajski je pisan v slovaškem narečji, o čem svedoči 1. sgl. som, legenda sv. Katarine in prevod rimskih gest v zlinskem narečji, Bohemarius je pisan od moravskega Slovaka, jednako tudi Sequentionarius, v Millionu je letoviško narečje, v evang. Olomuckem dolsko narečje. Vidimo tedaj, da se je pisatelj trudil, da določi prav natančno ožjo domovino omenjenih spomenikov in če se hočemo prepričati, je li to določilo res stoji na trdni podlagi, moramo se ozreti na pisateljeve razloge. Pričakovali bi, da nam pove" takoj v uvodu kriterije moravskega narečja v staročešk. spomenikih v slovnici in grafiki in da se potem po njih ravna. Toda tega ni storil; on ni nikjer navedel vseh jezikovnih posebnostij, katere so po njegovem mnenji moravizmi, nego se naslanja v uvodu samo na ne-ktere malenkosti, katere je našel v Blahoslavovi slovnici z 1. 1571. Da niso vsi staročeški spomeniki iz češke domovine, nego da jih je nekaj iz Moravskega in Slovaškega n. pr. dial. Bohemar. Secjuention. in morda tudi Alx 250 Književna poročila. H se je že dolgo znalo, toda da jih je toliko, to se ni dozdaj mislilo. Nasprotno je pa vender pozabil pisatelj omeniti onih malih fragmentov, katere je objavil Al. Miiller v Arch. ftir slav. Phil. I. in II., kateri gotovo niso postali na Češkem. Za glavne kriterije moravskega vpliva v stčešk. spomenikih smemo med drugim gotovo smatrati a m. preglašenega e, nekontrahirane oblike mojego, svojem etc. v poznejših spomenikih tudi u m. preglašenega i, in v grafiki pisavo u m. yu, iu, cf. Gebauer, Ueber die weichen a-, o- und z/-Silben im Altbohm. Sitzungsb. d. Wien. Acad. XCIII, 345. Po mnenji pisateljevem je psalt. Klementinski moravski rokopis. Poglejmo natančneje nekatere njegovih razlogov, s katerimi podpira svoj nazor. Na str. 5. omenja, da je loc. sgl. mehkih •bjo deb. dvakrat na i: nebi, obi-zenstzvi (prim. tudi str. 65). To ne more biti nobeden moravizem, kajti kakor sam pisatelj pravi (str. 64) najdemo to končnico tudi v drugih najstarejših staročeških spomenikih, katerih tudi on ne prišteva samo radi te končnice k staromoravskim, tako v Ahc M., Ahc B., v legendi o sv. Duhu, v slovu o stvarjenju sveta, v kod. Kunh. v glosah Opat. Razven v teh od Jirečka navedenih spomenikov nahaja se ta končnica še v drugih: morsi Ap. S. piti Tiil. vbezuodi ZGloss. wzdychany Jid. (Gebauer, Staročeš. sklon. subst. km. — O 38, 41). Ce bi bilo tudi res, kar se pa zdaj še ne da trditi, da dandanes pri mehkih \>/o — deb. poznajo to končnico samo mo-ravska narečja, tako je ipak prav lahko mogoče, da je bila v starejšem času razširjenejša; o tern nam svedočijo omenjeni spomeniki in tudi primerjajoča slovnica slovan. jezikov. Ta oblika je lahko v sedanjosti kriterij moravskega narečja, toda ne v XIII. in XIV. stol. Na str. 15 prišteva tudi loc. sgl. na i pri besedah na s in s {časi, lesi) k takim posebnostim, toda iz Šembere, Zakladove dialekt. 22 razvidimo, da te oblike poznajo tudi češka narečja n. pr. v časi, v lesi, na pafezi. Pisatelj hoče tudi —- če ga prav razumem — tiusiuc, katero se nahaja štirikrat v psalt. Kliment. m. navadnega tisiuc smatrati za moravizem. Tudi to ne stoji, če pomislimo, da to pisavo nahajamo tudi v ŽWittb. (tussyczie, tyusicz), v Ahc V. (tyusycz, 163 b, 164 a), tedaj spomenikih, kateri vender niso moravski; nasprotno pa imajo ravno oni spomeniki, katere prišteva pisatelj k moravskim tisk n. pr. dwa tifficz, dwie tifficz, čtifi tiffiecz Mili. ffeft tifycze, defiet tifycse etc. 01. (Gebauer, Staroč. skl. sub. km. — O. 32). Sploh je več nego dvojbeno, da bi se bile te oblike kdaj govorile, one so sam6 neki grafičen pojav: pisatelj, kateri je že govoril preglasen! i a našel v svojem originalu na njegovem mestu obično iu, dal se je zapeljati tudi na nepravem mestu pisati nekolikokrat iu, za kar imamo tudi pri te in ou analoga (cf. Gebauer, Ueb. die weich. a-, o- und u-Silb. 349—350). (Konec prihodnjič.) V. Oblah Književna poročila. 36c) VIII. O zvl&Štnostech češtiny ve stanjch rukupiseck moravskych. Prispevek k dejindm jazyka českeho. Sepsal Josef Jireček. V Praze 1888, 4% 84. Sep. odt. iz Rozpr. k. čes. společ. nauk VII, 2. (Konec.) V psalt. Klement. je mnogo part. praes. act. glagolov III. 2 in IV. na iuc m. na iec\ to je tudi po pisateljevem mnenju moravizem, pa ne samo to, on na str. 66 celo trdi, da je to vpliv poljski, kteri se je pojavil naj-poprej v laškem narečju. Da bi bil to poljski vpliv, se ne da nikakor verjeti, ker je nemogoče, da bi bil poljski vpliv segal tako daleč, da bi se našel v tako velikem številu stčeških spomenikov, Zakaj bi se ta analogija po glagolih I. vrste ne mogla v češkem neodvisno razviti od poljščine, saj najdemo take oblike tvorjene po analogiji pekoč, pekuc tudi v drugih Slovan. jezikih n. pr. v slovenščini, v srbohrv. (Danic. Istor. 367—369), kar nam vendar svedoči, da je to bil neki splošni nagon slovan. jezikov. Res je sicer, da najdemo v Sušim Morav. narod. pis. str. 186, 206 nekaj takih oblik, vendar radi tega še niso izključljiva posebnost morav-skega narečja, posebno ne v XIII. in XIV. stol. Nektere teh oblik so v stčeških spomenikih morda samo grafična posebnost, pa če tudi ne, tako se ne sme pozabiti, da najdemo te part. na iuc v mnogih staro čeških spomenikih, kteri gotovo niso moravske provencije n. pr. v ZVVittb. bogyczy, bogyucemy, boyczich, chozuczy, rozrazycy, hrzief(uczym, zvierzaizie, qui-luczij, horuczie, bidlyuczich, honuczich, zapoyuczie; ZBrn. boyczym: ZGloss. unj7nluzvyucze, Hod. horuczy, Kat. Brn. hontczy, Pil. horuczie, Abb. hotuczye, Por. Dan. hontczye> Pass. horuczie(fym (Gebauer, Ueb. die weich. a-, o- und u-Silb. 328, 329, List. filol. XI. 449 sqq. XIII. 287, XIV. 367—372). Nekolikokrat govori pisatelj o ie m. i ter smatra tudi to za posebnost moravskega narečja. Ta fonetičen pojav se res danes nahaja v moravskih narečjih, pa radi tega še ne mora biti tudi v stčeških spomenikih znak tega narečja, in kdor hoče to trditi, mora najpoprej dokazati, da ta pisava sta-ročeških spomenikov ni samo grafična posebnost, nego da se res osniva na starem ljudskem govoru. Tega ni storil pisatelj. Mi vemo, da se je v mnogih starih spomenikih pisalo ie a govorilo 1, i. Ta grafična posebnost izvira od tod, da je pisatelj v svojem originalu našel in tedaj tudi pisal te, a govoril že i in to ga je zavedlo, da je nekolikokrat tudi za etvmol. 1 po svoji navadi pisal ie (Arch. ftir slav. Ph. VI, 100). Taki primeri se nahajajo tudix) v ŽWittb. Dal. C. Pass. Hrad. Čt. Evgl. Modi. etc. prim. Gebauer *) Primere, katere nahajamo v starejših spomenikih ne smemo staviti v isto vrsto z onimi, katere najdemo v XV. ali na koncu XIV. stol., zadnji so grafična posebnost. 24 370 Književna poročila. v List. filol. VI. 238 — 239, V, 237. Če bi ie m. i res bil znak moravskega narečja v stčeščini, potem .bi tudi Hus bil pisal v tem narečju. Semkaj spadajo tudi dat. pl. sestavljene sklanje (str. 21) in gen. pl. i-deb. (str. 21). Isto tako najdemo nadomeščevanje y z e-]em tudi v čeških narečjih, v v v Sembera 10, 20, v severnočeškem narečju kakor nam poroča Kouble (CCM. 1864, 49); to velja tudi za izhodna češka narečja, kakor razvidim iz razprave samega Jirečeka v CCM. 1863, 331. Tudi 1. plur. na m n. pr. hudem, padnem ni nič specielno moravskega, kajti to najdemo tudi v Pass. gotovo ne moravskem spomeniku, in tudi sedaj ne poznajo te oblike brez e ali y ne samo moravska, nego tudi češka narečja, Sembera 12, CCM. 1863, 333- Da je dat. in loc. sgl. pronominal. in sestavljene sklanje na iej posebnost starega moravskega narečja, o tem se da zelo dvomiti, kajti mi najdemo te oblike jako pogostem tudi v Pass. n. pr. niey, nyey, nyeyzto, nas-syey, nassiei, ivssie, wssieczky, druziey, weliciey, kacieysi, wysocyey etc. (Gebauer Ueber die weichen e-Silben im Altbdhm. 29—35), tako tudi v Alb., Modi. Dal J. (List filol. V. 53, 196). Navadno se smatra r m. f za posebnost slovaškega narečja, to je tudi, vendar se sporadično r m. f najde tudi v čeških narečjih (Sembera 17), kar pa ima v tem slučaju v tem vzrok, da se jezik hoče izogniti dvema f ali z zaporedoma, zato režat in ne režat etc. Zato bi bilo potrebno, da bi nam pisatelj na str. 7 navedel primere za t m r, da bi vedeli v ktero vrsto spadajo. Nadomeščevanje s z h ni nobeno svojstvo moravskega narečja, ker se najde tudi v češkem narečju ČČM. 1863, 336. V psalt. Kliment. ostane d' nekolikokrat nespremenjeno, toda t in d' ostaneta sporadično — kajti to so vendar le redke izjeme — tudi v drugih spomenikih nespremenjena n. pr. poradiena, pohltieni) Kruml. offlechtiena Troj. pahtyenye Štit. zapeczetyeny Pror. Jer. etc. — Jaz tedaj ne morem najti nobenih prepričevalnih razlogov, da bi bil psalt. Klement. res moravski rokopis. — Pisatelj pri drugih prilikah navaja še marsiktero posebnost, ktera je po njegovem nazoru dokaz moravske domovine, toda tudi to je precej dvomljivo. Tako n. pr. dat. loc. instr. pl. nekterih ženskih i-deb. po analogiji a-deb. Take nove tvorbe se nahajajo manj ali več tudi v drugih stčeških spomenikih, toda nikjer ne prevagujejo in nikjer se ne morejo smatrati za moravizem. Tako ima Stit. uč. chytrofftyem, lybofftyech, v Kat. mylof-czemy, v Pass. radofcziemi, radoftiemi Brig. F. (Gebauer, Staročeske" sklon. substant. km. ¦— A, 23, List. filol. IX. 121 —122). Ce na str. 65 pravi pisatelj: »Jina važna shoda stare" češtinv se starou polštinou jevi se pri i-kmenech, kterč se v obou jazvcfch pfevrhuji pod mčkkč a-kmeny«, tako je pri tem pozabil, da v tem obziru ne stojita češčina in poljščina osamljeni, Književna poročila. 371 nego da je take oblike najti v vseh slovan. jezikih. V ruščini so v dat. plur. te oblike navadne, tako tudi v maloruščini (Ogonowski, Studien 126, Stockij Arch. VIII. 43) in beloruščini (Karskij, Obzona zvukovb i formio be-loruss. reči 123), v sorbščini (Jordan 123, 126, Schmaler 14) in tudi v srbohrv. je nekaj, dasi malo, takih oblik najti (Danic. Istor. 101). Kar se tiče slovenščine tako moramo reči, da je tudi ona dobro poznavala take oblike. Mi najdemo že precej primerov v Truberju, kjer se seveda dat. plur. kakor pri ženskih a-debl. končuje na om n. pr. v Catechif. (1550) bolefnom 25, [apuuidom 109, v Abecedarium (1550) fapuuidom 16, v Ta pervi deil t. nov. test. miffelliom II 68, mi f lom III 125, sapuuidom II 66, 68, 134, 156; v Krelju ftvarom 42 b; Dalmat. zapuvidam Dev. 28, datiram Rih. 9 d, Est. 5 a etc; Kast. Nebesh, Zyl zhednoftam 11, 247, mi-flani 168, Rogerius shivalam 76; v loc. plur. (apuuidah Trub. Catech. 5, prikasnah Trub. Ta pervi d. t. n. t. saptmidah II 66, 90, 97; Luc. I a, peisnah II 168; Dalmat. zapovidah Pr. Dev. 11 etc. Hren sapuvidah 125, tako tndi v Staplet. Kast. Brat. Bvq. fkerbak 26, miflah 109, J. Bapt. bolez?iah I 21, zupuvidah I m; v instr. plur. Trub. Ta p. d. t. n. t. perpuuidami II 3, fapiiuidami II 89, 135, bolenfami II 146; Krelj fkerbami 19 b, Kast. Neb. Z. mi f lami 14. Tudi pridejani h v začetku besede pred samoglasnikom (str. 18) ni posebnost moravskih narečij, nego bas isto najdemo v nekterih čeških narečjih n. pr. v Domažlickem (Šembera 17), v srednječeškem (Šembera 21), v izhodnem (Šembera 26) in sporadično tudi v severnočeškem (CCM. 1864, 50). Nekolikokrat govori pisatelj o nadomeščevanju t in d s č in dz, kar vedno smatra za moravizem. V tem se strinja z zdaj občnim mnenjem, kajti ta pojav nekterih stčeških spomenikov se že dolgo prišteva morav- v skim posebnostim (prim. Gebauer, Ueb. die weich. a-, o- und u-Silb. 345). Ce se pri tem naslanjamo na sedanja narečja, tako pridemo v malo zadrego, ker med moravskimi narečji pozna to posebnost razven onih narečij, ktera meje na poljska (Šembera 55, Bartoš 105—108) in kjer je to lahko poljski vpliv — kolikor sem se jaz mogel prepričati — samo jedno dosledno in to je hrozenkovsko podnarečje, ktero prispada ogersko-slovenskim (Bartoš, Dialekt, moravska 40), v suchovskem podnarečju najdemo samo tis ar. In vendar ne moremo lahko dvojiti, da je c, dz, m. t, d v stčeških spomenikih res vpliv moravski, toda samo tam, kjer je nekaj nedvojbenih primerov, kajti nikoli se ne sme pozabiti, da je razloček med t in c v grafiki jako minimalen, tako da se lahko pri čitanju motimo. Toda, kjer mimo cz=.t tudi dz najdemo, tam se lahko z gotovostjo odločimo tudi za c = t. Mogoče, da je bila ta posebnost (c, dz) nekdaj bolj razširjena med moravskimi narečji, mogoče je pa tudi, da je nekdaj v nekterih krajih bil raz- 24* 372 Književna poročila. loček med t in c, d' in dz tako minimalen, da je grafično bilo najbolje izraziti ta glas s c in z. Naj si bode temu kakor hoče, c in dz m. /' in d' se smeta smatrati za moravski (deloma tudi slovaški) vpliv. Še marsikaj bi se dalo o tej važni razpravi češkega učenjaka omeniti in opozoriti posebno na ono, kjer se moramo ž njim strinjati, toda za to mi ne preostaja tukaj prostora. Na Dunaji 15. XI. 1888. Vatroslav Oblak. IX. Janežičeva slovenska slovnica.1) Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdaja. Cena 1 gld, 30 kr. V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu, Cestiti čitatelji naj ne pričakujejo znanstvene ocene na čelu imenovane knjige; prepuščam to spretnejšemu in veljavnejšemu peresu, nego je moje. Priobčiti hočem le skromne svoje opazke, ki sem si jih naredil čitajCč to knjigo, želeč, da jezikoslovci slovenski in čestiti tovariši moji popravijo, kar bo krivega, in dopolnijo, česar bi jaz ne omenjal. Tako se bomo najlože zjedinili gledč dvomljivih stvarij in olajšali delo možii, ki bo pisal prihodnjo slovnico.2) Začnimo koj z naslovom: A. (Anton) Janežičeva Slovenska slovnica. Rabiti svojilni pridevnik od osebnih imen, ki imajo kako pojasnilo pred ali za seboj, je dandanes sicer navada; na pr. »Valentin Orožnovi spisi,* »Dr. Valentin Zarnikovih zbranih spisov I. zvezek« itd. Ta navada (bolje razvada) premotila je tudi pisatelja, da se ni držal pravila, ki ga sam navaja v § 258. a) pišoč: »Pesni Simona Jenka (ne Simon Jenkove)*. »Anton Janežičeva3) slovnica* je germanizem, ki odgovarja izrazom: Graf Anton Auersperg'sche Giiter, Fiirst Liechtenstein'scher Antrag itd. V § 4. a-b, in v § 5 naj se doda slovenskemu povsod tudi latinsko ime. Sploh bi bilo umestno, da se povsod pristavijo slovenskim tudi latinski termini; tako se bodo učenci najlažje naučili slovenske in latinske terminologije. ') Pridržujemo si, pozneje o janežičevi slovnici in o tej oceni dodati nekatere opazke. Uredn. 2) Da bo ta slovnica ustrezala vsestranskim potrebam in željam, naj izvolijo jezikoslovci in pisatelji slovenski objaviti misli svoje. Qui tacet, consentire videtur. n) Pisati bi morali Antonjanežičeva slovnica, Valentinorožnovi spisi, Doktorvalentin-zarnikovi spisi, kakor pišemo novomeški župan.