Priloga 106. štv. ..Edinosti" „SLOVENKA" Glasilo slovenskega ženstva. Izhaja v Trstu kakor priloga „Edinosti vsako drugo soboto. Naročnina znaša za vse leto 3 gld. ; za naročnike »Edinosti« pa 2 gld. ; posamezne številke se dobivajo v Trstu v tobakarni g. Lavrenčiča na trgu della Caserma po 12 kr. — Rokopisi naj se po- šiljajo uredništvu »Slovenke«, naročnina pa upravništvu »Edi- nosti«, ul. Molino piccolo št. 3. Vsebina 9. zvezka: Mokriška : O Veliki noči — pesem. — Zagor- ska : Pesem — pesem. — »Z« : Telegrafistka.— Češki spisal S. Cech : Signorina Gioventu. — Kristina : Pozna je ura — pesem. — Ljuba : Nekoliko besedi o na- rodni nosi. — Feodora : Resurrexit. — E. K. : Izza plesa. — Zorana : V zimi — pesem. — Književnost in umetnost. — Razno. — Doma. SLOVENKA GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Zvezek 9 V Trstu, 9. maja 1899). Letnik III. O Veliki noči. Ka dar Veliko noč zvonovi oznanjajo mi po stolpéh : tedaj so njihovi glasovi poslanci mi o davnih dneh. V spomin mi kličejo svečano radostne dni detinskih let, ko je zvonenje to ubrano donelo prek gora mi v svet ! Ko sem tam v daljnej gorskej vasi poslušala ta divni spev, in so srebrno-čisti glasi budili v duši mi odmev. Da-si iz mesta zdaj zvonenje donaša vetrec mi mehko : vendar nekdanje nidonenje, kar z dalje bije na uho... Je pač zvonenje kakor včasi, drugačno le je to srce... zato pa ti milobni glasi mi zvabljajo samó solze. .. In ko Veliko noč zvonovi oznanjajo mi po stolpéh: tedaj so njihovi glasovi poslanci mi o davnih dneh Mokriška. Pesem. V pozni noči — v sobi tihi s tabo govorila sem, — Med tožbami in med vzdihi ti srce odkrila sem . . . Zdaj pa osamela plakam Tožim, vzdišem — a zaman ; Tebe dragi — ne dočakam . . . preje svita v gôri dan. — Zagorska. 196 „Z" : Telegrafistka. Telegrafistka. Piše „Z". (Dalje) Liza se ni več tako jezila nad osodo, ki je tako krivična vsemu ženskemu spolu, bila je vedno zopet ona stara nagajiva in živa Liza, kakoršno so jo poznale Milka in njene tovar- šice. — — O le nič misliti, nič misliti ! — klicala je med smehom, na- brala ustna in zažvižgala podjetno kako poskočno poulično popevko. In tako so jo hotele imeti njene tovaršice. Milka je bila zadnje dni pred poroko jako razburjena. —i Morda mu bode žal, morda se me naveliča — ponavljala si je vedno z nova in se trpinčila z raznimi temnimi slutnjami. Večer pred poroko sprehajala sta se skupaj v drevoredu. Bilo je že tamno in zvezde so se bliščale skozi gosto vejevje košatih dreves. Zrak je bil mil in dehteč, vse krog je bilo zavito v neko mirno sanj avo molčečnost. Njej je postajalo tožno v duši. Bilo ji je, kakor, da ga mora zgubiti zdaj zadnji trenotek, njega, svojega Viljka. Zaplakala je. — Zakaj jočeš, zlatuška moja ? — jo je vpraševal nežno in jo privil k sebi. — Tako mi je hudo, tako me srce boli — tožila je tiho in se stisnila k njemu. — Zakaj, duša? Odslej, jutri že bodeš moja — je dejal in pri zvoku svojega lastnega glasu, spreletela ga je taka sreča, da je še enkrat pridušeno zašepetal : jutri že! — ter jo je tako strastno pri- tisnil k sebi, da jo je zabolelo. Molčala sta nekaj časa in potem ga je ona vprašala, komaj slišno : — Imaš me Ii res rad ? — Njena mehka usta so se skoro dotikala njegovih ušes in njena gorka sapa mu je laskajoče obvevala obraz. — Ali me imaš res rad?—je ponavljala še enkrat skoro boječe. — Kako bi te ne imel, ti zlata moja dušica, — je dejal nežno in prisrčno. — Kaj ne čutiš, da te ljubim, kaj res ne čutiš ? — Da, da.....toda bojim se. — — Cesa, dragic* ? — „Z" : Telegrafista. 197 — Prihodnjosti se bojim. Glej, meni je vedno, kakor da sem premalo zate. Jaz sem tako priprosta in najivna, a ti mi vedno pri- poveduješ, da si misliš ženo napredno, nevstrašljivo, podjetno in energično. Jaz nisem taka, glej. Ah jaz bi bila tako rada duševno močna in velika, razumna in premišljena, za te in zaradi tebe. Trudim se mnogokrat, da bi si prisvojila neko bogastvo misli, neko krepkost volje, tako, da bi vedno z razumom vladala sebe, da bi s kritičnim očesom motrila svojo dušo, ali kar nikakor se mi ne po- sreči. Vedno sem in ostanem otrok momenta, jaz ne vladam srca, ampak ono vlada mene. — — In zato se bojiš, da .... ? — Da, zato se bojim, da ti postanem sčasoma dolgočasna, da se me naveličaš. —¦ — Ah, molči mi, molči mi — je dejal skoro nejevoljno in pri- tisnil svoja vroča usta na njena. •— Kako si me vendar napak ra- zumela. Kaka bi bila vendar ženska, ki čuti z razumom in ne se srcem. Ne, ženska mora imeti srce, nežno, čuteče srce. Se srcem naj bo ona močna, s čustvi duhovita. O ženska je duševno vedno bolj krepka, bolj naobražena, nege mi možki. Mi možki mislimo z razu- mom, ženska sé srcem in zato je ona finejša v svojih čustvih nego možki. In ti ? Ti se niti ne poznaš ! Jaz sem prepričan, da bi bil moj Miličko ravno tako odločen, neustrašljiv in pogumen, če bi prišlo dc kaj pomenljivega, kolikor katera izmed onih naprednih, energičnih ženskih nove literature, ki mi tako dopadejo in imponirajo, četudi sc morda le duševni plod kakega nadarjenega pisca. O jaz te imam tako neizrekljivo rad kljub tvojemu velikemu srcu, ki je itak same moje, ne ? — — Da, da. — In potem sta molčala oba. Velika sreča nima besed. Krog njih je vstajala noč tiha, skrivnostna. Veter je šuštel \ drevju, »na visokem nebu so se iskrile .zvezde v zraku je plaval mir Sedela sta tesno tik druzega, v duši sta mislila, da za to svežo, upa polno poletno nočjo, pride svitla rožasta jutranja zora, da se zasvet tamkaj na vzhodu krasen, gorak dan. — Jutri že, jutri .... III. Milka je postala Viljkova žena. Včasih, ko je bila sama, se ji je zazdelo, da je vsa njena sreča samo izrodek fantazije in vselej ji je bojazen spreletela srce, da bi se h kratu zbudila iz tega krasnega solnčnega sna. 198 „Z" : Telegrafistka. Hodila je po komodno s eleganco opremljenih sobah in se vedno vpraševala, je li to res, da je zdaj vse to njeno. Večkrat je zamišljeno slonela pri oknu in po cele ure vrtela mali priprosti po- ročni prstan med prsti. Zdelo se ji je skoro smešno, da je omožena. — Gospa Digničevka — to se je giasilo tako dostojanstveno. Nehote se je zasmejala vselej, kadar se je spomnila, da je po- ročena zakonska žena. Postavila se je včasih pred ogledalo, poklonila se resno in počasno in povdarkom dejala: — Klanjam se, gospa Dignić! — Ah in potem se je smejala, smejala, da so jo solze polile. Njena tašča se je morala sama večkrat smejati njeni naivnosti, Viljko pa ji je vedno dejal, da je njegova dobra, mala mačica. Liza je večkrat zahajala k njim in naposled je bila v svojem slobodnem času več pri njih, nego doma. Milka jo je rada imela in zvečer je kar nikakor ni pustila domov. — Ah bodi še malo, saj se ti vendar nikakor ne mudi. Viljko te že spremi. Liza se je dala preprositi in potem sta z Viljkotom igrala šah, Milka pa je sedela zraven, smejala se in nagajala zdaj jednemu zdaj drugemu. » — Sama ne igram, gledati vaju je mnogo zanimivejše — je trdila in zadovoljno stisnila svojo drobno osebico v divanov kot. Bilo je v jeseni, ko se je poročila z Viljkom in zdaj je po- stala zima. Zunaj je brila burja, v sobi pa je prijetna gorkota prihajala od peči. Z zelenim čipkastim ščitilom zastrta svetilka dajala je sobi nekaj domačega in udobnega in fini sivkasto - modrikasti dim, ki se je vil iz Digničeve cigaretke proti stropu je ta prijetni čut še spo- polnjeval in večal. Na jednem koncu mize igrala sta Liza in Viljko šah, na drugem je Mika kuhala čaj in njena tašča je poleg nje plela z nemirno mar- ljivostjo nogavice, če ni že prej odšla v svojo sobo. Milka je včasih povlekla Viljka tako prav lehno in tihotapno. — Ti Viljko? — — Kaj ? — — Nič! — — Zakaj me pa kličeš ? — In ona je na to prav tesno se privila k njemu ter mu prav tiho, tiho šepnila na uho : „Z':: Telegrafistka. 199 — Zato, ker te imam rada! — Liza je navadno šaljivo zapretila s prstom: — Pst! Svetovati je prepovedano! — — Povedati pa ne! — je rekla Milka in potem je bil zopet nekaj časa mir. — Ti, kako bi bila vidva fin parček — rekla je nekoč Milka in vesela svoje ideje, poredno tlesknila z rokama. Liza je zardela, Viljko pa je mirno dalje prestavljal svoje figure. — Pa res bi bila fina vidva, — je nadaljevala Milka. — Ti si velik, ona je velika, ti si moderna še bolj, lepa sta oba, pametna, da je naravnost groza in značaje imata tudi čudovito podobne. Veš, Viljko, meni se kar čudno zdi, da si mene vzel. Tak le majhen škrpindeljček, brez vsake figure, raztresen, površen in lakkomišljen, da je kar groza. Veš Liza . ... — Pojdi, pojdi, ti klepetulja — jezil se je Viljko, dvignil jo kvišku in zaplesal ž njo po sobi. — Ti, pusti me, pusti me — je proslila Milka visoko v zraku. — Kaj te ni nič sram, kaj bode dejala Liza ! — Oh, kaj naj reče, meniš, da je res tako neumna, kakor si ti ! — se je smejal Viljko, dvignil jo še enkrut prav visoko in jo potem kakor kacega otroka posadil na divan. Liza se je smejala, Viljko pa je bil rdeč.v obraz, ko je zopet sel k šahu. Z Milko ni bil več tako zadovoljen, kakor v začetku. Bila mu je preotročja, prerazposajena. Včasih je navel pogovor na kake resne stvari in ona je s komično- ustrašenim obrazom povpraševala, če se mu res tako malo smili, da jo hoče mučiti s takim dolgočasjem. — Ti pomisli, danes sem citai v nekem listu imenitno statistiko o moči ženstva, ki nastopa v javnosti in v obrtu — je začel n. pr. a Mika je nakremžila obraz in klubovaljno trdila, da ji ni prav do kraja nič do nikake statistike. ¦ — Oh, pojdi no, to me ne zanima ! — — In kaj bi te zanimalo ? — — Da mi poveš, da me imaš rad, grozno rad. — — A to ti pravim vsak dan petdesetkrat ! — — Jaz bi rada slišala stokrat ! — — Ah, pojdi mi ti neumnica — je vzdihnil naposled, sicer še nekoliko nejevoljen, a vendar že utolažen. Kaj je pač hotel, bila je vendar predražesten otrok! 200 Z" : Telegrafistka. Milka je postala skoro malce gizdava. Posebno doma se je oblačila vedno v take matineje in halje, ki so bile z uprav rafinira- nim okusom kakor vstvarjene za njo. In potem je nje majhna živa osebica kar neprenehoma frčala iz jedne sobe v drugo, skakala, pela, nagajala zdaj tašči v kuhinji, zdaj se lovila z Viljkom krog miz in stolov. — Du mein Zuckerpüppehen, du — ji je dejal včasih Viljko in z občudovanjem gledal v svojo malo živo igračico. — Ti danes se bomo učili, — je rekel nekoč. — Česa pa ? — = Ruščine. — — Oh, kako imenitno! Takoj začnem. — In res sta začela. A kaj, Milki ni kar nič tako ugajala slovnica, kakor je mislila prej. Bilo je vse tako suho in prav počasi, počasi se je prišlo dalje. — Nič ne paziš ! To sem ti razlagal vendar že več nego dvaj- setkrat ! — Jaz pa si ne morem zapomniti ! Čemu tudi ! ? Saj ne potre- bujem ruščine tako silovito. — — Seveda ne, ali meni bi bilo drago. — — O ne jezi se, saj je konečno vse jedno. Da te imam rada, tako zelo, zelo rada, to ti lahko tudi slovensko povem, kaj ne, ti hudi mož til In potem mu je splezala na kolena, moledovala in prosila tako dolgo, da je zopet svečano izjavil, da jo ima vsejedno rad, četudi ne zna ruščine in ne mara za statistiko in za druge take učene stvark Rad jo je imel, res zelo rad, ali zadovoljen vendar ni bil. — Zakaj je pa Liza drugačna ? — — Liza ?! Oh moj Bog, ta je že na svet prinesla celo kopo talentov za ves tvoj oni »Weissheitskram«. Jaz ne morem, pa ne morem biti taka. Misliš, da se res nisem nič trudila ? ! Ali kar ne gre, pa ne gre ! Zdaj sem že docela obupala, da postane iz mene še kedaj kaka učenost, kak tak ideal ženske popolnosti, kakoršnega razvijaš in slikaš ti, kadar si sladke volje. — — To mi ni prav nič všeč ! — — Ah, kaj bi se jezil ! Zvečer pride Liza pa se lahko pomeniš ž njo o vsem, kar ti pride v glavo, vsaj to bi bilo itak predol- gočasno, da sva obe, jaz in Liza tako nad vse resni in pametni. Jaz Lizo kar nič ne zavidam. Srečna pa vendar ni vkljub svoji modrosti in duhovitosti ! Viljka je neprijetno dirnil ta Milkin izrek. „Z" : Telegrafistka. 201 Zvečer je prišla Liza. Bila je dobre volje in kadar je bila dobre volje, bila je vselej duhovita, sicer malo sarkastična a morda prav zato še bolj zabavna. — Glej Liza, Viljko hoče, naj bodem taka, kakor si ti. — — Res ? No potem bi mu pač ne bila všeči — Rekla je to nekako trdo, skoro osorno. — Kako smo danes pusti — se je pritoževala razvajena Milka, Viljko pa ji je nehote pozorno pogledal v obraz. Bil je nek čuden, zagoneten izraz v tem temnem, lepem inte- resantnem obrazu. Nek velik neizražen ponos in ob jednem neka tiha obupna resignacija. Nikdar prej še ni opazil, da je ta Liza tako zanimiva in lepa. Oči so ji gledale strogo, a vendar je njih intenzivni svit izdajal ves vroči priduševni žar njene duše. Nehote je pogledal Milko. — Tam otrok in tu žena — mu je hipno šinilo v misli in skoro fizično bolestjo je občutil ves razloček teh dveh bitij. Da, Milka je bila otrok. Dražesten, pikanten, dober otrok, a vendar - le otrok. Pogledal ju jo še enkrat, kritično in strogo. Da, bilo je res. Ona mala, drobna osebica na divanu, kateri je veselost sijala z obraza in ta ponosno vklonjena postava z izrazitim obličjem, kateri je resnoba gledala iz oči: tam otrok in tu žena. — Li ne bode nocoj nič iz našega šaha gospod Dignič — je vprašala Liza in on se je streznil. — Kako ste zamišljen — je dejala skoro porogljivo, kakor, da bi bila uganila njegove misli. Seli so. Viljko je privil z levo roko Milko k sebi. Čutil je nekako po- trebo, da se ščiti njeno prisotnostjo vsem neprijetnim mislim. Ona je naslonila svojo glavo na njegova prsa, mu hudomušno pihala v obraz, ščipala ga v roko ali pa mu poredno namežikovala. — Veš, zakaj živim ? — je vprašala nakrat tiho in nežno. — Zakaj ? — — Zato, da imam tebe rada. — — To je pa res duhovito ! —¦ — Kaj duhovito, samo da je resnično! — Dignič se je moral smejati. Objel jo je in vroče poljubil. 202 „Z" : Telegrafistka. O, imel je vendar z vso dušo rad tega veselega, dobrega otroka ! Liza je bila oni večer jako redkobesedna. Od časa do časa se je vzdramila iz svoje molčečnosti, razvila na hip vso svojo živahnost in zgovornost in na to zopet utihnila. Bilo je videti, da je nezado- voljna se seboj in z vsemi. Konečno je vzdihnila, vstala in pahnila igro nekako jezno od sebe. — Kaj ti je Liza ? — — Migreno imam. — — Čakaj, jaz ti dam kak prašek. — — Ne, hvala. Domov moram. —¦ — Pa vsaj malo čaja izpij. — — No, da, prosim. Mogoče me malo ogreje. Nekako v dušo me zebe. — V dušo in pri nas!? To je vendar nemogoče! Glej, kako sva srečna ! — In Milka je stopila pred svojim možem na prste, položila mu roke na ramo in mu naglo poljubila oči in usta. —¦ Ali nismo res srečni? — je vprašala potem skoro z neko otroško bahatostjo. — Seveda ! — — In te res nič ne skomina, ti Lizinka ? — — Ne, nič ! — je odgovorila Liza trdo in skoro malo hripavo. — Kaj ti nisem dejala, da ima ravno tako resno in mrzlo srce, kakor je vsa ona ? — je rekla Milka Viljemu, a ta jo je nejevoljno odrinil od sebe in ji rekel strogo, naj molči. (Dalje prih.) Pozna je ura .. . Pozna je ura ... v snu bedim, zlati smehljaji trepečejo ..., zt ognjem čarobnim se v spečo zemljo z neba uprlo je božje oko. Pozna je ura ... v snu bedim — gledam ta ogenj, nasmeh zvezda — lepše ah, ljubeč, tvoj sije nasmeh, divnejši ogenj zrem v tvojih očeh. Kristina. Spisal S. Čech : Signorina Gioventu. 203 Signorina Gioventu. Ceški spisal S. Čech ; preložil B. (Dalje). Po kratki vožnji se je ustavil voz na jasno razsvetljenem dvo- rišču, in čez nekaj trenotkov je stal pisar oslepljen, omam- ljen v bujnej zmesi tisočerih mask. Šele čez dolgo časa je začel razločevati v tej gomazeči pisani množici posamezne postave, a te so nadkriljivale po smelosti svojih oblik, po bogastvu svoje oprave najbujnejši vzlet njegove domišljije. Zdelo se mu je, ka- kor da bi se bilo celo skladišče Abrahama Faitelesa, oživljeno po slobodnem dihu pusta, razbežalo po nezmerni dvorani, po marmor nati kolonadi, po stranskih galerijah. Da, skladišče Abrahamovo bi se bilo zgubilo kakor kaplja v tem pisanem vrtincu. Resni domino, razbrzdani debardér, sramežljiva Marjetica, polunaga boginja, mračni inkvizitor, veseli pierot, vitki gondolier, trebušasti kapucinec — s kratka, vse te slalne prikazni maškerad so bile tu zastopane v naj- različnejših primernih opravah in poleg njih še stotero novih, izne- nađujućih te z okusom, z živahnostjo, z veselostjo in z rezko satiro. K. temu šumenje novih oblek, žvenkljanje neštevilnih zvončkov, še- petanje, pogovor, smeh in ognjevita, opojna godba, po koje taktih se je menjavala ustavljajoča se in hodeča skupina mask, kakor pri- zori v velikanskem kaleidoskopu ! S početka je zbujal pisar v svojej bizarnej obleki veliko pozor- nost: koder je hodil, so se ustavljale maske, pokazovale si nanj s prstom, delale radovedne gruče krog njega, nekatere bolj drzne so vtikale svoje dolge nosove, osedlane z mogočnimi naočniki, prav v gube in obrobke njegovega fantastičnega odeva, čitajoče na glas pomenljive besede, s katerimi je bil obsut od pete do glave. Cul je opazke: «Ziva reklama!« — e Misel ni neumna!« — «Nekaj novega je to vsekako!« — «Duhovit dečko, ta Abraham Faiteles ! « Toda, ko je prešel nekolikokrat dvorano, se je zgubil utis nje- gove pojave, in često se je začelo pojavljati njemu protivno mišljenje. Začul je, kako je seženj dolgi Don Quixote, sklonivši svoje razmr- šene brke do ušes malega Sanche Panse, glasno dejal: «Glej, židov- ske usiljivosti! Ne zadostujejo jim več ogli in novine, sedaj obešajo svoje kričeče plakate še na hrbet odiranega kristjanstva!« «No, na razne načine si človek kruha služi«, pripomnil je dobro- miselni Sancho Pansa. 204 Češki spisal S. Čech: Signorina Gioventu «Ali redarstvo bi moralo omejiti tako zlorabo!« pristavil je vitez ter zaničljivo pokazal pisarju hrbet svoje klaverne postave. Pisarju je začelo sitno postajati v kričečem našemljenju. Žal mu je bilo, da se je posodil za tako nedostojno ulogo. Zdelo se mu je, da zasmehljivo zre nanj tisoč oči in da se tisoč ust krivi k zaničlji- vim besedam: Glej, za malovredni denar se je prodal za reklamo židovske dobičkarije! Kakor žgoče oglje gaje začel peči ta kramar- ski napis, s katerim je bila tisočkrat napisana sramota na vsaki pedi njegovega telesa. In zmuznil se je iz bučne množice ter se priplazil ob steni do oddaljene vdolbine v dvorani, koja je bila prenarejena v umetno vi- lenico. Kakor kapniki so viseli z vrha prozorni keglji in piramide v različnih znamenitih obiikah, in nenavadne vodne rastline so dvi- gale in sklanjale svoja velikanska peresa nad globokim vodnjakom, v katerem so se blesketale zelene ribice ter švigale sem ter tje. V globoki senci listo vj a so se zibali na vitkih reci j ih čarokrasni ognjeni cvetovi ter napolnjevali vilenico z neobičajnim, sladko opoj- nim vonjem, a prijeten hlad se je širil iz vode ter hladil od bujnega plesnega rajanja razpaljena senca. — Tu je sel ubogi pisar. Sklonil je glavo med roke ter zrl s trpkim občutkom na pisano vrvenje v dvorani. Velik, širok list se je prigibal nad njegovo glavo ter se dotikal s hladnim, vlažnim robom njegovega razbeljenega čela. Po tem čelu se je vlekla vrsta trudnih misli. Glej, kako se tam vesele, šalijo, ljubakajo, kako se vtapajo v vrtinec razkošja — in njega bednega, utrujenega pisarja, s potrto in izsušeno dušo so pre- gnali se svojim zbadanjem v najzodnejši kot! Jedenkrat v svojem življenju se je hotel ogreti na tem veselem plamenu, okoli katerega se vrté oni v burnem rajanju, — toda po prvem poskusu je povesil opaljena krila. Za pečat sramote si je kupil vstop v to carstvo ve- selja, toda sramota je vstopila ž njim, migljala in frfotala je okrog njega, in oni so jo čitali jasno iz vsake gube, iz vsacega obrobka njegove obleke, ter so se s posmehom obrnili od njega. Vrača se nazaj v ta prah, iz katerega je prišel, v ta tužni pisarniški prah, kateri se zajeda globlje in globlje v njegovo veneče bitje. Kakošno življenje! Minulost — glad in potreba, vsakovrstna trpljenja, le redki utrinki blaženstva v neprijazni noči; bodočnost — gotovo število po- pisanih pol, razškripanih peres, strganih rokavov. S časom se postara in osivi, kakor ti stari omoti spisov v registraturi, in kakor oni po- stane tudi on na konec hrana mrčesom____ Globok vzdihljaj se mu je izvil iz prsij. Vzdignil je glavo. Toda kaj še je mahoma zabliščalo poleg njega? Je-li to sen, ali je istina? Spisal S. Čech : Signorina Gioventu. 205 Na jednem izmed velikih, zelenih listov je sedela deklica, čarobna kakor sylfida, obla, pa vender prožna, odeta v lahko oblačilo svetlih, veselih barv, s pisano pahljačo v nežni roki, obličje do polovice za- strto z rožnato krinko, toda milo lice odkrite polovice in mala, sveža usteca so dala slutiti, kake dražesti krije to obličje. Nad njim so se kodrali bogati lasje, prepleteni sé spomladanskimi cveticami. Neiz- rekljiv čar svežesti in mladosti je bil razlit po vitkem telescu, čegar spuščena nožica je poigravala se špico zlatega čevljička po vodni površini. V zimi. i. (Hrepenenje.) Mrje mi v zimi tej srce — a veste li za kaj, zakaj ? — — Zakaj mi duša hrepeni — tja v južnih krajev cvetni gaj ? Kjer lotos s palmo šepeta, in morje pluska v bajni svet — tam v duši moji bi sladko — — radosti čar se vzbudil spet ! . . II. (V rastlinjaku.) Kot ples duhov vrti se sneg, kot zmaj razsaja piš ; — tu notri cvetke pa brste kot majhen paradiž. — Ljubko limone sad rumen nad mano se smeji, grmovja tropičnega kras naslaja mi oči! Začarana kraljičina, se v rastlinjaku zdim, — kadar skoz steklo v mrtvi vrt in zimski svet strmin. Od zlih duhov obstražen kraj — a kje je vitez moj ? — — Ki me po zmagi vseh zaprek — pepelje v domek svoj ? — — III. (Pri vezenju.) Le vzcvetaj cvet mi pod roko, ki delam s svilo te drobno, kot v vesni si krasil ravan, zdaj diči mi baržun teman ! Urneje vbadam nit na nit, da pestri listek spet je zvit; a zunaj sneg se vsipa nov in burja hruje krog voglov. Ah, pestri cvet, umetni cvet, spomin se zdiš mi mladih let, ki starčku vskrili pred očmi, ko duh mu vhaja v davne dni. . . 206 Ljuba : Nekoliko besedi o narodni noši. IV. (Sličnost. Na travniku otroci zdaj snežene grude si vale, roké pa spretne jim iz grud možica belege store, A mrzel, mrzel mu je dih, gorkote v tem telesu ni — trd, brezobčuten, ponosit, med mlado množico stoji - Pač lep je, lep, ta snežni mož saj ima usta, brado, nos — — ne zebe ga v kožuhu nič, čeprav stoji tam v zimi bos. Oh, tudi v svetu čestokrat na pot nam pride mož snežen, ljubezen hlini mu obraz, a v duši nosi mraz loden . . . V. Ivje. Pogiej mi ljubeč zmrzlo ivje, v brezlistnih vrhih tam dreves ; kdo bi verjel, da so cvetele te gole veje kdaj zares ! A kadar pride nama zima in sneg pobeli te glave —, li pomnila še bova v duši, kar nama čuti zdaj srce ! Zorana. Nekoliko besedi o narodni noši. Spisala Ljuba. Ker ste velecenjena g. urednica pisali, da hočete v »Slovenko« sprejemati vse članke tikajoče se narodne noše, najsibodo pro ali contra, samo, da se zbistrijo pojmi, hočem o tem vprašanji zapisati nekaj besedi. Zal mi je, da sem v tej stvari Da- nici nasprotnih misli, ker se drugače vedno vjemam z njenimi nazori. Prepričana sem, da bi se dala narodna noša prav okusno urediti, žalibog, da ne morem najti nikakega smotra, ki naj bi jo utemelje- val. Da bi bila ceneja, nego so naše sedanje toalete, je pač jako dvomljivo. Saj nam tudi današnja moda (posebno angleška) dovoljuje, da se oblačimo priprosto in ceno. Dve, tri bluze, ki se dajo prati in recimo dve krili in vse poletje hodite lahko moderno in okusno oblečene. In narodna obleka ? ! Že tiste avbe, katere naj bi nosile pri svečanostih, stale bi nas več, nego danes nova modna obleka. Res je, da bi me učiteljice, telegrafistke, ekspeditorice itd. lahko imele imitacije, toda tako ponižale se ne bi nikdar one gospe, ki so dan- danes a jour v modi. One bi pač hotele imeti srebrno in zlato ve- zene. In kakor preklinjajo njih soprogi zdaj modo z njenimi toaletami in klobuki, tako bodo pozneje narodno nošo in avbe. Nikakor ne Ljuba : Nekoliko besedi o narodni noši. 207 zagovarjam modo sploh z njenimi, včasih groznimi neumnostmi, ven- dar ona vsikdar dopušča izbiro med priprostim in našemljenim. Vsikdar tudi dopušča, da si jo omisli ženska primerno svojemu ži- votu in svoji — individualnosti. Narodna noša tudi! vzkliknila bode marsikatera. Ne ! Narodna noša lahko dopušča svobodno izbiro barv in nakita, toda kroj mora biti stalen, sicer ni več narodna noša, in me bi v kratkem nastopale kot Poljakinje, Italjanke, Španjolke, Ru- sinje, ali pa bi bila naša obleka nekak konglomerat vseh teh noš. Pa tudi tistega časa, ki ga mnoge gospe potratijo pri studi- ranju mode, si iste težko prihranijo v eri narodne noše. Da bi kolikor možno zabranile enoličnost, tuhtale bi, kje bi se dalo kaj odrezati, izrezati ali pa prišiti, kje bi se dalo brez kvara kaj pridjati, da bi napravilo efekt itd. In ravno v obleki naj bi me ženske pokazale svojo narodnost in odločnost ? Saj nam že itak preveč predbacivajo moški, da so toalete naše največje zanimanje. Pustimo jih govoriti, v resnici pa se zanimajmo za vse, kar je zanimanja vredno. Posebno pa naj bi ne bilo nobene omikane (ali če hočete emancipirane) zavedne Slo- venke, ki bi se ne učila ruskega jezika. Začetek je res težak, a ruski pregovor pravi: »Kaplja po kaplje i kamen dolbit«. Še nekaj hočem povedati za svoj contra. Ne stremijo li že vsi treznejši, vsaj tam kjer ni lastni narodnosti v kvar, po neki interna- cijonalnosti ? Koliko se je že pisalo, da naj opustijo Rusi cirilico, Nemci špičaste gotske črke, ter se poslužujejo latinice ! In to gotovo le za to, da bi se zunanjostne razlike v jeziku posameznih narodov zmanjšale. In mislim, da bi se stremilo tudi po internacijonalni noši,- ko bi iste še ne bilo. In zdaj hočemo me Slovenke imeti svojo po- sebnost, ter si omisliti obleko, ki naj bi nas ločila od vseh, ki niso naše narodnosti ? Stem pa bi storile korak nazaj. Kajti dejstvo, da so se narodi že po obleki ločili, spada daleč nazaj v prošlost. Ne bodimo nazadnjaške ! Dandanes pričakuje vsak narod, naj se ta še tako taji, od svojih žena" pomoči in, skoro bi rekla, rešitve. Tudi Slovenke ne izostanemo, čeravno ne bodemo z narodno nošo kazale ljubezni do naroda. Pomagajmo mu z resnim delom na polji prosvete in človekoljubja. Ne zamerite mi, cenjene Slovenke, tega kratkega spisa. Odpu- stite mi ; saj je vsako besedo narekovalo za narod in napredek vneto srce. 208 Feodora : Resurrexit. Resurrexit. (Feodora.) Sedel je pri oknu, glavo naslonjeno ob desno roko. Silno je bil resen, kar ni bilo sicer njegova navada. — Ko je šel danes predpoludne mimo stolne cerkve, je vstopil bolj iz radovednosti, nego iz pobožnosti, poslušat slavnega propo- vednika. »Resurrexit«, to je velevažna beseda tudi za nas; ona pomenja tudi naše vstajenje.....« Te besede so se vcepile globoko v njegovo dušo. Razmišljeval je vsestransko. Nikdar se ni spuščal globokeje v to točko. Sedaj hipoma, kakor da ga je prešinila električna iskra, pričel je bolj natanko premišljevati. Vera mu je bila do sedaj bajka, katere smoter je, da ljudstvo ostane moralno in pokorno postavam. Z Darvinom se je popolnoma strinjal, pravil je vedno : »Človek je bolj popolna žival, katera živi nekaj časa, potem pa premine kakor vsako drugo bitje«, Danes ga je navdajala z grozo ta čudna definicija. Človek naj bi preminil brez sluha in duha kakor žival. Nekako vprašujoče se mu je rodila ta misel v glavi. Mislil je dalje: »Ako bi bilo Darvinovo razlaganje resnično, da seje človek razvil iz opice, moral bi se še dalje razvijati in spopolnjevati. Zakaj je mahoma obstal v svojem razvoju ? Stoletja in stoletja je ostal telesno jednako razvit. Svetovna zgodovina ni do sedaj zasledila nobene izpremembe. Človek je sicer venec stvarstva, vendar v teku stoletij moral bi biti še popolnejši. Stari dovršeni kipi slavnih grških umetnikov pričajo, da so bili ljudje že stoletja pr. Kr. telesno razviti tako, ka- kor so še dandanes. Tudi duševno so bili tako razviti. Aristotel, Sokrat, Fidijas, Pitagora, Horacij, Cicero itd. to so bili vendar du- ševni velikani in umetniki. Torej je Darvinovo dokazovanje le prazno besedičenje. Slovek umre, in s tem naj bi bilo vse končano ? Kako je danes pripovedoval duhovnik: »»Življenje je le popotovanje v boljše, po- polnejše življenje««. Te besede so mu bile sedaj pravi balzam. »Da in to je povsem pravično, da človek ne propade kakor vsaka druga životinja, on, cvet stvarstva. E. K. : Izza plesa. 209 Vse, za kar se je boril od rane mladosti, da je obogatel svoj duh, da bi hipoma izginilo žnjim vred ! ! Kako brezsmotreno bi bilo tako življenje. Človeštvo bi z obu- pom zrlo v svoj žalostni konec. Razdvajalo bi, upadel bi mu pogum, postalo bi popolnoma apatična za vse, za ves napredek. Sé strahom bi zrl v črno, zagonetno bodočnost, v to prazno ničlo. Zgodovina pripoveduje, da so imeli tudi stari narodi svoje bo- gove in so verovali v posmrtno življenje. Ko bi bilo to samo prazna, sicer lepa bajka, ali bi se mogla vzdržati tisočletja ? — Kako krčevito so se je držali in tudi stari narodi iskali tolažbe v tej misli. Nagnil se je črez okno in blag mir in zadovoljstvo mu je leglo v srce. Uprl je svoj pogled v večerno nebo, kjer je migljal nešte- vilni broj zvezdic. Otrok še zrl je rad tja gori, kjer so sveta nebesa, kakor mu je pripovedovala dobra mati. »Da tja gori, a ne v večno temo«, ponavljal si je poluglasno. Zazvonilo je Ave Marijo, mehki glasovi so se tako nežno vili skozi večerni mrak, nasičen z vonjem pestrega cvetja. Prvič je zopet po dolgih letih molil na pol pozabljeno — »Ave Marijo . . . .» Izza plesa. Črtica. Spisal E. K. Oj, kako je bilo lepo ! Bujna domišljija starih Grkov, ki je vstvarila neumljive, pozabljene olimpiške bogove, se je združila s cvetočimi bajkami vzhodnih narodov; božanske mitologije bi se lahko pomno- žile z novim elizijskim prizorom, lepa Šaharazada bi lahko pričela novo pripovedko — tisoč in drugo noč. Ona, ki je bila vedno tako praktična kakor kak trgovec, ka- teremu so vsi abstraktni pojmi tuja dežela, se je razgrela in razvnela liki šestletno dete ob božičnem drevescu, pod katerim leže njegove najsmelejše želje presegajoči darovi — in sedaj sloni v mehkih bla- zinah ude jej prelestno božajoče zofe ter sanja, pa sanja. — — — Kaj je bilo tam tako lepega, da je zbudilo vsa prej neznana čuvstva v njenem mladem srcu, nekdaj tako ledenem kakor visoki sever, kjer je rastla Heinejeva jela? Isto lepoto kakor sinoči je 210 E. K. : Izza plesa. našla že na mnogih plesih. Na veliki veselici »Rdečega križa« je bila dvorana z mnogo večjo potrato okinčana ; na plesu francozkega po- slanika se je zbralo mnogo več plemstva in odličnjaštva ; na cvet- lični slavnosti je bila oživljena pomlad in bajna vonjava je opajala duhove. Električna razsvetljava, visoka kristalna ogledala, krasne in elegantne toalete, ponosne uniforme, povznašajoča glazba: kje je tega nedostajalo ? In vendar se jej ni povračal spomin nikamor tako željno, tako živo, tako hrepeneče, kakor na sinoćnji ples književnikov; nikdar niso šumeli sladko ubrani akordi valčekov in mazurk ves dan po ušesih, kakor to pot, nikdar še ni sanjala — sanjala kakor danes. Loin du bal — — — ! Laa la la, laa la la, la — la — la — — — Oh ! Ta melodija ! Kako se je zibala po ljubkih ritmih v njegovem objetju. vrteč se do pijanosti, kako je plesala z vso dušo — ne da bi bila opazila, kako jej namiguje mama, ker je zaničevaje najprimitivnejše zahteve etikete že trikrat preplesala dvorano z istim plesalcem ! A on je ple- sal kakor kak predkristijanski bog, tako lahno, tako gracijozno in ritmično. In držal jo je kakor peresce, katero nosi pomladna sapica, po zračnih valčikih je zibaje, ona pa se ga je oklepala kakor vitki bršljan močnega hrastovega debla. Iz njegove roke so prebijale fine vroče iskre v njene prstiče in odtod se je prelivala žarka struja po vsem mladem telesu — do srca. A ko sta plesala zadnjo tramblanko, stiskal jej je čvrsteje ročico in šepetal jej je sladke, opojne besede, kakošnih ni še nikdar slišala, s tresočim glasom, s pesniškim vzle- tom, s plamtečim čustvom. Ona je poslušala njegove strastne izlive kakor angeljsko pesem, ki oznanjuje nesanjano srečo. Odgovoriti mu ni znala, muni mogla, a njena mala ročica mu je povedala več nego zamorejo najdoločnejše besede. Tudi s prsti se lahko govori in poje — cele simfonije. — — - Srdita skoči na noge in stopi brzih korakov k oknu. Ne ! Ona noče sanjariti. Kdo je ta človek, kaj je, da bi jej rušil srčni mir in uničeval njen ponos ? Mlad slikar, ki nima menda nič druzega, nego svoj kist, človak brez zvez, brez upliva, brez pomena v « družbi!« Kako predrzno se jej je približal ! Gledal jo je, kakor bi bila kak model za njegeve čudne slike — in ona je prenašala ta pogled. Zakaj ? E. K. : Izza plesa. 211 Zakaj se jej dozdeva, da se pokazuje njegova stasovita postava liki kaka sanjana prikazen v budvarje, da upira dvoje plamtečih črnih očij svoj pogled na — njo...? Zakaj? Ko je je prosil prvga valčeka, ko sta se vrtela po dvorani, ko je poslušala njegove besede, poe- zije, se ni vprašala, zakaj mu dovoljuje ples, zakaj sluša in posluša. — — Ona je morala! Stala je brez odporne moči pod njegovim uplivom, kateremu se še sedaj ne more odtrgniti. Ne ! Ne more. Volja in neznani upliv se borita v njeni duši z napetjem vseh moči, strastno, obupno, a volja peša, popušča — in konečno se umakne — — ona ne more — ne more ! Čudno! Čim jasneje čuti, da ne zmaga, tem čvrsteje objema čuvstvo neke neznane sreče njeno srce, njeno dušo, celo njeno bitje. In sedaj noče več nasprotovati — noče — noče ker bi bilo neumno, nesmiselno. Ne poje li odmev njegovih milih besed, ki zveni še vedno v njenih ušesih, nebeško pesem ljubke sreče. Oh, kaj so jej mar konvencijonalni obziri, s katerimi so jej pitali um in dušo, ko čuti, da je sreča tam — — tam, kjer je on? — — — Zgodil se je čudež. Če ne verujete v čudeže, pripuščam, da se je razvilo vse naravnim potom, toda z nekako brzino, ki vas osupne, ker na tem hitrem potu ne spoznate nobenih logičnih vezij, nobenega prehoda, nobenega umevnega izravnanja navidezno neizravnivih nas- protij. Ljubezen se je pojavila tu tako, kakor jo opevajo najbolj ide- alistični pesniki in izvršila je delo, vredno kakšnega Herakleja, du- ševni prevrat, katerega navaden prozaičen um jednostavno ne razume — s kratka čudež. Tradicije ponosnega doma, skrbno vcepljeni nauki iz penzijo- nata, strogo aristokratična vzgoja, splošno veljavni nazori «druzbe« — vse to se je prikazalo lepi mladi devojki v luči smešnosti in res se je morala glasno, glasno nasmejati. Potem jo je obšlo čustvo za- ničevanje za vse te puste, prazne reči, ki so imele še včeraj za njo isto veliko veljavo, kakor za ves svet, za njen svet namreč, ki je neizmerno udaljen od prostaškega sveta navadnih smrtnikov. Kakor bi se spremenile njene mišice v jeklo, je sprožila gibčne ude in v njenih očeh je zabliskala nepremagljiva odločnost. — — Moj mora biti, jaz pa njegova! To je sreča, to je blaženstvo. Vse drugo je prazno, ničevno kakor pena. Moj, moj, naj se zgodi karkoli. — — — — — — — — — — — — — — — — — Trkanje na vratih. — Svobodno. 212 Milka P. : Prve dni v šoli. V sobo vstopi njen oče in vladni svetnik pl. Rodenstein. Jako eleganten mož. Pravijo, da je tudi bogat. Prileten je že, a v mladih letih ne postane nihče svetnik. Življenje je užival, kakor poznavalec dobre kapljice sladko pivo. Zato se mu pa tudi dobro pozna. — Gospod svetnik izkazuje našemu domu čast, ' da prosi Tvoje roke. Čestitam tvoji sreči, hčerka. Podaj gospodu pl. Radensteinu roko ! Bleda, z velikimi očmi srpo zroč v prišleca kakor v kako prikazen iz Hada, z levico opiraje se na stol, ker se boji, da jo izdajo kolena, vzdigne se dekle počasi, počasi sproži desnico ter jo položi kakor kos lesa v rokovico elegantneža, ki se pokloni natanko po pravilih eti- kete in poljubi malo, belo roko, v kateri ne bi zasledil kapljice krvi... Nevesta! Tako mora biti. To je čast. Tam — tam je pa sreča — tam. — Sreča — ?! — — — pa naj se zgodi karkoli — — — Prve dni v šoli. (Priobčila Milka P.). Nastopila sem prvič kot učiteljica v zavodu L. — Malo nezaupnosti do učencev, — nekaj domomotožja sem prinesla s sabo... ko sem vstopila prvič čez šolski prag ! — Za- jedno sem pa imela v duši isto tiho hrepenenje, ki tako toži po svobodi ! — Ne morem za to ! — »In nič druzega nisi imela na srcu, nego hrepenenje po domu, — po svobodi, in pa ono nezaupnost do gojencev, ko si prvič na- stopila kot učiteljica?... Bore učiteljica to! —« Ne bom se izgovarjala, da bi nosila v srcu Bog vedi kake težnje po šoli, po pouku i t. d. Ne z radostjo — s strahom in bo- jaznijo sem nastopila novi stan ! — Vstopila sem v šolo ! Oko se mi je srečalo z očmi mojih učencev... Zazrla sem pred sabo ljubeznive, prijazne in domače obrazce ! — In radovedno so upirali vame oči, kot bi nemo popra- ševali, kaj bode pač danes ! — V šoli je bil molk — gluha tišina. Meni ni dalo govoriti, — nisem bila zmožna ni ene besede... »Sedite« — rečem naposled. A oči, .. njih oči so bile vprte vedno v me ! Milka P. : Prve dni v šoli. 213 Ta hip se mi je v duši uprizorila slika, — najlepša moje mla- dosti ! — Tako nekako sem zrla i jaz prvič v življenju učitelja oko. .. O lepi... o srečni spomini! Osrčila sem se,... minola me je nezaupnost in nisem čutila več domotožja v duši... Sklenili smo roke in molili. Učenci, vajeni mnogo moliti, ... so molili krepko in glasno. — — Meni se je pa zdela tačas molitev prekratka za tolikšen začetek. »Sedite« —, rečem — ko smo dokončali. Ta hip mi je spreletel dušo sladek čut, — vzbudila se mi je zavest — in oživel ponos, da sem učiteljica... Beseda je dala besedo, vprašanje mikaven odgovor. — »Kako ti je ime?« vprašam učenca, ki je sedel v prvi klopi meni najbliže. »Levstik Franc« — odgovori mi ponosno, kakor bi bil v svesti, da nosi tako, imenitno ime. Smehljaj mi je spreletel ustnice, morala sem misliti na neiz- rečno resne stvari, da se nisem glasno nasmejala mlademu junaku... Obrnila sem se k drugemu, ki je plaho in boječe upiral y me oči. — V njih je bila razlita neka milota, rekla bi skoraj pobožnost, — ki ni lastna svačemu očesu. »No dečko — povej, kako ti je ime?» Učenec me je pogledal še mileje in krog njegovih usten se je razlival nasmehljaj... A po- vedal mi ni besede. . . »Vstani dečko, stoj ravno in povej!« — Vstal je — a ni se osrčil toliko, da bi mi povedal ime... Tedaj grem k njemu, primem ga za roko ter ga pogledam v lepe, črne oči — Dečko, kako naj te pa kličem v šoli, če ne vem, kako ti je ime? — »Janezek« — Dobro ! To si že zapomnim ! Janezek, ali ne veš, kako se pišejo tvcj oče ? — Deček je prikimal! »No pa povej, dabodemo vsi vedeli!« »Jenko« — odgovori še dosti osrčen. — Se isti dan smo se seznamih — poznala sem učence po imenu... In med temi ni manjkalo historičnovažnih imen glede na naše slovstvo... Ostavili so učenci šolo i ja* sem ostala sama. In tedaj so se mi iz nova oglašala imena v polnih zvokih, kakor so jih učenci preje imenovali sami... V duhu sem zrla pred sabo nejasno bodočnost. — Podobe so se mi ustvarjale in izginjale... Zrla sem pred sabo učence — do rasle mladeniče, — neupogljivo krepke volje... značajne in odločne... 214 Književnost in umetnost. A tedaj je hipno stala med njimi usoda, ter paznim očesom motrila moje varovance... Zdrhtela sem... Videla sem, da jim je vzela knjige iz rok, ter posilila vanje težko orodje... In razšli so se tožno, in brez slovesa! — Vzdihnila sem: »Narod moj — zakaj si tako ubog? —« Književnost in umetnost. Čaša opojnosti. Pesmi Otona Zupančiča. Založil L. Schwentner v Ljubljani, iio stranij. Cena i for. V Slovencih je vsaka nova knjiga dogodek. A malo je v naši književnosti takih dogodkov, kakor pojav Zupančičevih pesnij, teh «hčerk trenotka, utrinkov plamena večnega«, teh nežnih, ljubkih, dehtečih cvetek, ki morajo razveseliti vsakega iskrenega prijatelja našega slovstva. Bil sem precej slabe volje, ko mi je prišla Zupan- čičeva knjiga v roke. In priznati moram, da ne bi bil lahko našel boljšega razvedrila nego je «Casa opojnosti*. Menim pa tudi, da do- kazuje že to dejstvo veliko vrednost teh velezanimivih poezij. Človek slabe volje ima prav malo okusa za pesništvo. Kritika postane v takih trenotkih zlobna, naš duh išče z unemo prilike graj, naš sarkazem se razvije do najvišje potence in gorje posebno vsemu než- nemu! Parodije in travestije se nam kar nevede porajajo v glavi, povsod vidimo anakronizme, vse se nam dozdeva deplacirano. Delo, katero premaga našo škodoljubnost in naše posmehovanje v takih časih, ter nas prisili, da mu posvetimo resno pozornost, je vsekakor nenavadne vrednosti in tako moramo tudi Zupančičevim poezijam priznati, da so izredne. Čaša opojnosti! Preden okusiš kapljice iz te čaše, bi dejal, daje naslov pretencijozen. A le pij, pij! Spoznal bodeš, da ti teče pravi, nepokvarjeni nektar skozi grlo. Srkaš ga in želiš si še več te opoj- nosti, več, več____ Toda — oglejmo si knjigo natančneje. Zunanje je dosti mo- derna, prav okusna. Modre platnice krasi jako lepa slika v secesijo- nističnem slogu, primerna naslovu zbirke. Zdelal jo je gospod Jager v Ljubljani. Papir lep, tisek čist, vsaj deloma vstrezajoč tudi zahte- vam «moderne«. Knjiga ima sedem oddelkov; Albertina — Zimski žarki — Steze brez cilja — Seguidille — Bolne rože — Jutro — Romance. Književnost in umetnost. 215 — Citai sem v neki oceni, da obsegata prva dva oddelka navadne ljubavne pesmi. Moja čuvstva se upirajo tej trditvi. Jaz menim, da so nekatere izmed teh ljubavnih pesmij res nenavadne, tako da se že iz njih izpozna vsa originalnost pesnikove duše. N. pr. Velikonočni so- neti. Take poezije, kakršno obsegajo te tri pesmice, je v svetovni literaturi razmerno malo. V teh sonetih je nekaj univerzalnega. Opis, ideja, čuvstvo — vsi pesniški elementi, ki zamorejo narediti vtis na um in na srce, so tukaj zbrani. Za situvacijo, za duševno razpolo- ženje, za hipne občutke — za vse najde pesnik prilike v skrajno te- žavni obliki soneta. Kakor skrivnostna roka viharja nam'poseže v prozaično dušo in razburka njene valove, pa jo sili, da čuti z nje- govo dušo. To je lirika, gotovo, a tudi mogočna dramatika, katero se čuti iz vsake vrstice in izmed vrstic____ Kako ljubka in vender kako pretresljiva je pesem «Premnogo noč sem objemal temo ! « Kako lepo izraža pesnik spomin mladostnih dnij : In vstajali so in rajali so pred mano dnevi minoli. Solnčne žarke v laseh, plamene v očeh so šli svojo svetlo pot. In kako divno izreka ves obup večne izgube : A odnekod je pritaval glas onemogel, pijan in teman : «Nikoli več, nikoli...« Ne, to niso navadne pesmi! Najlepšim pesmam je prišteti «Rožo mogoto«, to slavko, prav iz dna srca izvirajočo epopejo žarkega pesniškega hrepenenja. V « Zimskih žarkih« nam takoj prva pesem pograbi dušo z vso močjo onega bolestnega čustva, katerega je zmožno samo srce roje- nega pesnika: Ti verovala si v nebeški raj in v njega blaženost, v njega sijaj, nekdaj, nekdaj... A zdaj, a zdaj____ Nad mestom belim dremlje težek, oblačen dan, po ulicah se vpotekam jaz obupa pijan.... 216 Književnost in umetnost. Bolečine prevarjenih upov, muke ob raztrgani cvetki čuti tudi navadno srce; a tako, kakor jih Zupančič izraža, jih čuti le jako fina duša. Po tem elementarnem izbruhu obupa se nas neskončno blago dotakne zadnja pesmica tega oddelka s svojim nadepolnim, svetlim solncem : ... Srce, ti moje mlado srce, ne obupuj ! Dokler si lačno, dokler si žejno, vase veruj ! Nekaj posebnega so «Steze brez cilja«. V teh pesmih nam po- kazuje pesnik, kako obsežno je njegovo obzorje, kako mnog-o strun je napetih na njegovi liri. S svojimi idilami « Večer«, «Idila«, «Orania« nam pogladi nagubančeno čelo, kakor bi nam hotel dejati: Preženite skrbi, poglejte, kako lep je svet, kako veselo je mlado življenje! In vender — pod gladko površino, na kateri se igrajo solnčni žarki ln lehni valčki, po katerih se vozijo «parcki«, tako mirni, tako vsak- danji, kakor ta ravan, preže skrivnostne moči, rajajo globoke strasti.... «V galeriji slik«. Ali se vam ne zdi, da ste z njo obstali pred Ticijanovo sliko, da gledate njemu v obraz, v obraz krotak, miran, da čutite, kaj se godi v njeni duši, katero on vabi, tak ljubeče vabi? On ji teši srce, pa ji je tudi uteši in bolj poetično, bolje poin- tirano se to komaj pove, nego je povedal pesnik s priprostimi besedami: ____«Vi ste slabi, naj li vas spremim, gospodična?« — «Hvala«. Nobenega slavospeva, nobenih bombastičnih besed, a zavest, da je zmagala, se vrine čitatelju tako živo v srcé, kakor bi se vse to dotikalo neposredno njega samega. Kaj mična je pesmica «0 svetem duhu«. « Verzi«, na čast zloženi in posvečeni čč. gg. filistrom, ljubki, sarkastični, duhoviti in pri vsem priprosti, delujejo na dušo tako, kakor divja roža na oči. Prijatelji absolutne «pravilnosti« in «reda« se bodo kiselo držali, kajti njim ugajajo samo lepo vzgojene vrtnice, a prosti duh, ki razume od pokošenih trav puhtečo sladkost, razume tudi našega pesnika in — aplaudira, (Konec prihodnjič.) Razno. 217 Razno. Dve ruski ženski. Nedavno je prišla v Petrograd N. D. Sko- robogatova. O njej pišejo ruski časniki mnogo, in mislim, da bodo tudi one slovenske ženske, ki se zbirajo okolo »Slovenke«, z veseljem čitale o tej zanimivej Rusinji. Gospića Skorobogatova se je rodila v obitelji bogatega kupca. Ko je dovršila gimnazijo, od- pravila se je peš, s culico pod pazduho v nedaljno vas, kjer je usta- novila narodno šolo. Potrebna učna sredstva je kupovala večinoma sama za svoje denarje. Ko je naučila vse otroke, kateri so se hoteli učiti, pisati, citati in računati ter drugih najpotrebnejših naukov, od- pravila se je peš dalje, in potem zopet dalje od vasi do vasi. Zdaj ima nekaj nad 50 let, pa kdor jo vidi, jej bi gotovo ne pripisoval take starosti. V več ko 30 letih je prehodila peš okolo 2000 kilo- metrov. Pred nekaj leti nmrl ji je oče ter jej ostavil 50 tisoč rubljev. Ves ta denar uporablja ona za šole, katere sama ustanovlja in kjer uči sama, dokler ni naučila izvestnega števila uka željnih otrok. Zdaj se odpravlja v Vologodsko gubernijo, kjer so dremljoči gozdi in vasi raztresene daleč druga od druge. Podnebje te severne gubernije je surovo : jabolka, hruško in slive poznajo tam le nekateri — po imenu ! drevja pa nikoli niso videli. 5. sušca t. 1. je umrla v Moskvi ženska - zdravnica Vera Iva- novna Orlova v 37. letu svojega življenja. Pokojna zdravnica je dovršila medicinske nauke 1887. leta. Na povabilo znamenitega A. G. Rubinsteina je sprejela službo zdravnice v petrogradskej kon- servatoriji ; pa kmalu je zapustila to službo, in vsa ostala leta svo- jega kratkega življenja posvetila je bezplačnemu praktikovanju v samotnej provinciji. Ko je bila v 1892. v Rusiji strašna lakota, ustanovila je ljudske kuhinje v vasi Tomysevu, Sizranskega ujezda (okraja) v Simbirskej guberniji. Odpravljala se je tudi letos ravno tja, no ni jej bilo sojeno izpolniti svoj blagi namen. Smrt jo je po- kosila nepričakovano v cvetu let in v polnem razvoju nje fizičnih, nravstvenih in umstvenih sil. Kar je pokojno Vero Ivanovno posebno odlikovalo, to je bila njena neomajljiva energija, iskrena ljubav in nesebična samopožrtvovalnost v službi prostemu ljudu, kjer je ni* videl nihče in nihče ne hvalil in povzdigoval. Zato pa jo je tudi ta prosti ljud bogotvoril, kajti njemu jg prinesla v dar svojo blestečo karijero v stolici. V svojei oporoki je volila svojo lepo in veliko 218 Doma. hišo v omenjenej vasi za ljudsko šolo in je zapustila tudi vsoto, iz katere obrestij se bode plačeval učitelj. Izvestje o smrti svoje dobrot- nice je zadela vse prebivalce Tomiševa kakor strela z jasnega neba. Da, ne zastonj pravi v Turgenjevem romanu »Nakanunč« Bol- gar Iusarov: »Russkije! Zolotyja u vas serdca!« M. H-k Doma. Lepilo za predmete iz alabastra: Raztopi male koščeke celo- loida v etru (Aether), odlij za četrt ure tekočino ter vporabi goščo na dnu kot lepilo. To lepilo se suši kaj hitro ter se ne raztopi v vodi. Seme solčnih rož je izvrstna piča za perutnino. Kokoši neso kaj rade in njih perje se lepo sveti ako se jih s tam semenom krmi. Posebno gojijo to krmenje na Angležkem. Od čebule zamazane nože očistiš naglo, ako jih drgneš s suho kuhinjsko soljo, s tem drgnjenjem odpraviš tudi neprijetni duh čebule. Škafe za pranje in drugo „suho robo" obvarješ pred razsušit- vejo s tem, da jih večkrat obkladaš z mokrimi krpami. Namizni nakit. Napravi iz lepenke čolniče z dolžino precej ve- likega jajca. Zunaj pokri čolnič z belim papirjem, prilepi ga. Nariši sedaj na tega cvetlice, ptiče i t. d. Colnič napolni z mahom v kate- rega vtakneš šopek pomladanskih cvetlic. Spredaj pritrdiš zastavico. Ko si napravila mizo, dodaj vsakemu kak čolnič. To je celo priprost namizni okrasek, a napravi efekt. Maz za kolesa (šmir) se odpravi iz obleke na sledeči način : Madež namazi se žganjem, na to drgni z volneno krpo namočeno v bencini, slednjič izperi s čisto vodo. Ako še ne odpraviš madeža, ponavljaj. Listnica uredništva. Olga. Jako me veseli, da ste se oglasili. Ako tudi sedaj pesmi še niso godne za tisek, ne smete obupati; mlada ste še in jaz mislim, d« utegnete spisati še kaj dobrega. Le pridno se učite ! Ivo S orli. Prosim Vas, pošljite mi Svoj naslov, zakaj? povem Vam v pismu. Podlesnikov. Vi ste jako plodoviti. Prejšnih stvari ne morem vporabiti, zadnjo pa natisnem prihodnjič, ker je stvarica jako ljubka.