Ure ni
(Prizor na Miklavževo jutro.)
(Kmetiška soba. Zadaj vrata v izbo. Na mizi 4 košarice z Miklavževimi darili). (Osebe: Babiea; Jožek, Ciril, Tonek. Milka — vnuki.)
Jožek:
(prišedši skozi izbina vrata babici, ki kleei pri pe5i.)
Nikari ne klečite, Ijuba mati, Tako neznansko dolgo. Dovolite, Da vsaj nekoliko pogledamo Na noizo.
Babica: Jožek, mir in naglo v postelj!
(Jožek smukne skozi vrata v izbo, pa se kmalu zopet prikaže.)
Jožek:
Lepo vas prosim, mati, dovolite, Da grem pogledat, če zares prinesel Miklavž mi uro je z verižico. Potem pa zopet pod odejo smuknem.
Babica:
Kaj res bom dvakrat morala veleti? Takoj! in čakaj mirno, da pokličem.
(Za se.)
Ti ljubi Bog, kako so ti nateeni! Sicer bi trebalo navora, da
—¦¦< 304 >¦•
Privzdigal bi zaspance. Ali danes Za rana rorgole in vpijejo. Vže vidim, prej ne bodo mirovali, Da sJjo si ugase.
(Vstane od peei in se prekriža. Potem gre k vratoin nesoo otroojo obleko.)
Sedaj pa le
Na noge! Vsak pokrižaj se lepo In dan Bogu izroči. Angelčke Poprosi vsak zaupno, da vas bodo Branili, varovali in vodili.
Ciril:
Vže davno vsi bedirao. čakajou, Kedaj zagledamo Miklavževe Darove.
Milka:
(ki iina posteljieo v pristenku )
Bogeka seru vže hvalila Iu trikrat sem se pokrižala.
Jožek:
^                                            Za uro
Se enkrat prosil sem Miklavža verno. Bog ve, če sem uslišan. Težko čakam
Tonek:
In jaz sem radoveden, 5e mi bo Prinesel konjca, ki ga jezdee jaše. Piščalko belo nosi konjee v repkn, Pero vojaku s čepke frfota.
Cipil:
Za nožie jaz posebno sem ga prosil, Za tak, ki pisan rog ima: i rdeč I belo pasast. V rezi nosi pa Zamorca, ki.rožičke ostre kaže. Dolenčev Mihelj, ki prodaja sam Nožiče take, trdil je resnobno, Da oster nožič bo, če v rezi nosi Zaraorea, ki rožičke ostre kaže.
Babiea:
Oglejte &i svetnikove dari,
In vsak hvaležen mora biti zauje,
Oeprav, kar želel, ne dobi.
(Vsi se vsujejo skozi vrata k mizi.)
Ciril:
Aha
Poglejte nožič! Ali ni krasan! Zamorca nosi v rezi. Oster bo!
Milka:
Kako je lepo punieo prinesel. Vsa nova krila ima, bel predpasnik, Klobuček nosi in rokavce — glej! Nabrano je po novi šegi.
Tonek:
Kaj bo
Gmerljiva punčika! Koujiča glej! Tifi! Tifi! Kako doni piščal! Vojaku s čepke se pero priklanja, Višnjevo se mu jopič izpreminja Ia hlače rdeče nosi kakor Turek. Po konci v roki sabljico drži Kot mlinar bič, če z vranci moko pelje.
Babica:
Miklavž je vsem ustregel, kakor vidim. Le, Jožek, ti držiš se nejevoljno; Morda ti niso všec darovi.
Jožek:
Ure
Miklavža prosil sem goreče veduo. Pa ure ni v košari med darovi. Nikoli več ne bom Miklavžu raolil! (5e diugim je Iehko ustregel vsem, Zakaj pa meni ne bi?
Milka:
Ure ni?
Ciril:
Glej, Jožku ure b» prinesel!
Tonek:
Ni je!
Babiea:
Ti, Jožek, "glej da se ne pregrešiš! Oemu si se razsrdil in obJjubljal, Da raolil več ne boš, ker ure ni?
Milka:
Saj še bo raolil, mati ljubezniva!
205 >¦—
Ciril:
Beveek je!
Tonek:
Zakaj je revček, jaz po?em vam, mati! Saj veste, kdaj orehe ste sušili, Taiste, ki jih miš nam kradla je Pod streho. Polno teme ste nasuli, Da hitro bi se dobro presusili, Pred raiško varui bili v vaši skrinji. Tedaj ste mati trdo nam veleli: BOtroei, kdor orehov se pritakne, Na Božič kruh bo jedel, ne potice!" Krog temena zvečer srao mi klečali, Miklavžu smo molili za darove, Ko Jožek skrivši stare tii orehe In sladko jedrce pozoblje — snedež! Vže takrat sam pri sebi sem dejal: ,,Miklavž zato zameril bode Jožku." In danes vidim. da se nisem motil.
Babica:
Ti Tonek, Tonek, kaj tožeč ponavljaš, Kar pravil trikrat si gotovo vže. Zato ker Jožek je ukaz prelomil, Pokaran in pokaznjen bil je resno. Miklavž se tndi več ne srdi nanj. A tebe je začrtal v knjigo črno. Veš, kaj pomeni šiba pod košaro? 1 Kdor škodošeljno večkrat toži bratca, Zapre Miklavž nebes mu sveta vratea!
Milka:
Saj Tonek ne sovraži Jožka vec! Ni dolgo tega, kar ga je poljubil, Oelo za sanke sta menjala.
Babica:
Prav
Imaš, če se za bratca poteguješ. Ne smeš pa pi-ikrivati, če zavist — Strupeua zel — poganja v srci brata. i Plevel se mora izruvati vsak, Oeprav boli, ko puliš korenine.
(Jožku.)
A meni, Jožek, se tako dozdeva, Da druga stvar Miklavža je nagnila, Ker ure ni prinesel.
Jožek:
Jaz ne vera! Ueil sem se in pridno v šoli pazil.
Babiea:
Oemu imel bi uro?
Jožek:
Na telovnik
Verižico pripel bi srebrno, Lepo sijala bi na črni barvi. Po strani bi me dečki gledali, Ko v eerkev bi gredoč se z njo ponašal.
Babiea:
Poglejte, da Miklavž je dobro vedel. Zakaj ti ni prinesel ure. Napuh Gojil bi z njo, Boga z napuhora žalil.
Jožek:
Potem odpel verižico bi gvetlo In vam bi jo skesano spravit dal. Le uro bi imel in nanjo gledal, Da vedel bi, kdaj sluga pozvoni, Naznanit konec uka.
Babiea:
Lepa reč!
Lenuh in nepazljivec težko čaka, Da konec je koristnega pouka. Kdor pazi in učitelja posluša, Prehitro mine njemu vsaka ura.
Ciriir       " 'J (Jožku. ki se solzi.)
Ne jokaj, Jožek! Kaj, če ure ni!
če hočeš, dam ti svojo jaz — strdeno.
Se boljša je kot zlata — le pokusi.
Milka:
In jaz sladkornih jagodic ti dam. Na nitko so nabrane, le poglej! Verižiea za uro. kot nalašč. Oe nosiš te, ne boš grešil z napuhom.
Babiea:
Tako je prav! Sočutje morate Imeti z bratom, ker je žalosten.
—•¦< 206 >¦•
Nalašč je rekel. Sram ga je; poglejte, Kako oči poveša?
Jožek:
Saj nisem vee! Vesel sem, ljuba mati! Le žal mi je, kar sem poprej govoril.
Babiea:
Oe žal ti je in to priznaš očito, Odpustil Bog ti bo, Miklavž pa tudi.
Tonek:
Kaj ne, da meni tudi bo odpustil. Nič več ne bom zatožil zlobno brata.
Babiea:
Le glejta, da ne bo beseda prazna, Kar zdaj oba slovesno govorita. Vsi dobro pa zaponmite resnico: Če Bog nc daje včasih nam darov, Ljubezen dela to, ne srd njegov.
Basnigoj