Günter VVallraff: Cisto na dnu, Mladinska knjiga, Ljubljana 1986
Na avtobusu sem bil priča zabavljanju skupinice ljudi na račun t.i. "čifurjev"-
vpričo vseh je bil izrečen tudi tisti, bojim se, da skorajda že ponarodeli, "vic",
da je "najboljši čifur - mrtev čifur" (isti "vic", seveda na temo Turkov, nava-
ja tudi Wallraff)... Znanka iz Srbije, ki dela v celjski bolnišnici kot medicinska
sestra, mi je pravila, kako je zanjo frustracija zaradi bolnikove zamere, ker ga
med nego slučajno nagovori v svojem jeziku, ne pa v čisti slovenščini, precej
hujša kot zaradi nizkega GD. Ali pa npr. izkušnja iz vlaka: komu se še ni zgo-
dilo, da ne bi videl, kako ljudje rajši stojijo, kot da bi se usedli poleg Roma
ali Bosanca, ki mogoče celo diši po čebuli... Vem za primer, ki je tudi men-
da povsem običajen, da so tisti, ki so npr. med prestajanjem kazni razporeje-
ni na delo izven zaporniškega obzidja, v novem okolju kljub vsemu manj stig-
matizirani kot pa sezonski imigranti iz juga... Celo tisti grafit, ki je naveden v
Waliraffovi knjigi in prepisan iz nemškega stranišča - "DFIEK NA METLI =
TUREK Z LESENG NGGO" - je bil z enakimi besedami že dolgo prej poznan
pri nas, seveda na temo Bosancev.
2e zgolj ti drobci (čeprav domači, a očitno prebanalni, da bi se o njih resneje
razpravljalo) kažejo na aktualnost Wallraffove knjige tudi za naše razmere. Knji-
ga v nakladi dveh milijonov izvodov je v enem letu (od izida v oktobru 1985)
razburila nemško javnost do te mere, da se zdi celo analogija med današnjim
nacionalističnim protiturškim rasizmom in tistim, ki se je še včeraj usmerjal
proti 2idom, povsem smiselna. Je pač tako, da se vsaki oblasti, katere instin-
ktivni materializem narekuje uvoz cenene delovne sile iz nerazvitih področij,
takšna gospodarska pragmatičnost vedno obrestuje v dvojnem smislu: v stvarnem
(kapitalnem) in psihološkem (nacionalističnem). Zgleda, da je to vsaj kratko-
ročno res - gospodarstvo namreč pod takšno politiko prosperira (tudi če je
ekstenzivno), z njim pa tudi trdnost oblasti, saj ima vzpostavljen ventil za vso
tisto energijo nezadovoljstva, ki se utegne množično pojaviti ob vsakršni diskon-
tinuitetni rasti življenjskega standarda, zaposlovanja itd. Kaj lahko se zgodi, da
se tista zdrava agresivnost, ki v obliki nezadovoljstva vznika znotraj nacije, na
ta način kanalizira navzven (do vsega tujega) in hkrati manifestira znotraj nje
(do najnižjih slojev imigrantov); s tem je, nasprotno, nevarnost nacionalne agre-
sije navznoter in navzgor do lastnih oblastvenih vrhov - bistveno zmanjšana. Ce
gre za nacionalna čustva, se ta način izkoriščanja ljudi imenuje nacionalizem.
Ko v zvezi z njim odmislimo materialne pogoje in oblastvene razloge tovrstne
izprijenosti, potem nacionalizem izpade kot nekaj pozitivnega, če pa gledamo,
iz česa se hrani, se pravi, da zremo koren(ine) tega pojava (in ne gledamo
zgolj v cvetove, tj. v narodovo kulturo), potem vidimo nasilje in primitivizem.
- 7! -
Wallraffova knjiga govori ravno o tem. Pravzaprav je Gunter Wallraff šel še
dlje; ne le da je tovrstno razClovečenje opisal pri koreninah, kjer se stvari
običajno izmikajo očem, ampak je vse to tudi (do)živel, in sicer ClSTO NA
DNU. Novinar, družbeno angažiran intelektualec (pred nekaj leti se je "vti-
hotapil" v uredništvo Springerjevega Bilda in razkrinkal njihovo časnikarsko
početje), znana osebnost torej, se je zamaskiral v anonimnega in konformis-
tičnega manualnega delavca s turškim imenom Ali Levent. Pot pretresljive
kalvarije večinoma ilegalnega dela (tj. brez socialnega in zdravstvenega zava-
rovanja, bre7 minimalne zaščite pri delu, z minimalno mezdo ali brez nje, z
delom v več izmenah zapored itd.) je začel zelo preprosto - s tipičnim og-
lasom v časopisu ("Tujec, močan, išče kakršnokoli delo, tudi najtežje, najbolj
umazano, tudi za malo denarja."), s katerim je stopil v mehanizem brutalne-
ga izkoriščanja, nacionalistične mržnje in uničevanja zdravja, na čemer te-
melji sicer zavidljiva raven nemškega življenjskega standarda. "Ni se mi bilo
treba posebno naprezati, da sem se podal na stranski tir, da sem pripadel
izrinjeni manjšini, da sem pristal čisto na dnu," pravi Wallraff (str. 9). In
res, to je knjiga o tem, kako lahko je pristati na dnu in kako brezupna je
misel na to, da bi se dvignil kam drugam, če si prisiljen začeti in živeti tu -
še zlasti, če si tujec. V tem smislu gre za nazorno in jedrnato kritiko družbe,
ki se ima za demokratično in ki hkrati temelji na maksimiranju profita:
"Kos apartheida se dogaja med nami - v naši demokraciji. Doživetja so pre-
segla vsa moja pričakovanja. V slabem smislu. Sredi Zvezne republike sem do-
živel razmere, ki jih sicer pravzaprav opisujejo samo zgodovinske knjige o de-
vetnajstem stoletju," pravi v uvodu (str. 10).
Knjiga popisuje različne delovne izkušnje: od dela v konjušnici, hlapčevanja na
kmetiji, dela v industriji do strežnika hamburgerjev v eni Mc Donaldovih res-
tavracij, znanih po visokih prehrambenih standardih, hitri postrežbi itd. ("De-
lam z dvema krpama, ena je za mize, druga za pepelnike. V zaukazani nagli-
ci pa se velikokrat zgodi, da krp ne razločuješ več. Toda to nikogar ne moti,
saj moraš dostikrat z istima krpama čistiti še stranišče. Prehranitveni krog
se tako spet sklene. Meni se gabi. Ko hočem imeti še eno krpo, me osorno
zavrnejo, da mi morata zadostovati tisti dve, ki ju že imam. Nekoč pošlje
upravnik kolega, ki dela pri žaru, naravnost v zamašeno stranišče. Da bi čim
hitreje in vestneje izpolnil naročilo, je vzel za pomoč kar strgalo za žar... Na
čistočo pred vhodom pa strogo pazijo. Petdeset metrov levo in desno od vhod-
nih vrat je treba nenehno pospravljati." (Str. 27). Podrobno so prikazane raz-
mere na življenjsko nevarnih deloviščih v gradbeništvu in industriji, kjer so bili
ilegalni delavci prek posrednikov na "črno" (zaposlovanje, ki tudi našim raz-
meram ni neznano) prisiljeni delati, večkrat brez plačila, tudi po 350 ur me-
sečno (!), naveden pa je celo primer, ko so morali delavci brez prekinitve
'tíelati v jašku pod zemljo 72 ur, s skrajšanimi odmori " (str. 79). Mogoče so
še najbolj srhljivi popisi tistih (pre)izkušenj, ki jih je Wallraff doživel kot člo-
veški poskusni zajec v farmacevtski industriji, saj so na njem (proti plačilu)
testirali razna zdravila. Za te poskuse je namreč največje povpraševanje prav
po Turkih in drugih tujcih (Indonezijcih, latinskoameriških emigrantih, Pakis-
tancih), čeprav je na tovrstnih klinikah Wallraff srečal tudi nekaj "pankerjev,
ki so že stalni gostje," in "nekaj brezposelnih mladostnikov" (str. 115). Torej
celo farmacevtska industrija izkorišča gospodarsko krizo in brezposelnost, za-
radi katere ima na razpolago "vedno več ljudi. Odgovorni ljudje se izgovarjajo
na tako imenovane 'etične komisije', v katerih sedijo znanstveniki in celo du-
hovniki... Etika je v takšni povezavi ciničen pojem. "(Str. 123.) Grozovitost
Wallraffovih izkušenj, ki ponekod prekašajo najčrnogledejše fikcije orwellovske-
- 72 -
ga tipa, se končuje z ilustracijo trgovine z ljudmi v jedrski elektrarni (Wür-
gassen), kjer se Turke - človeško blago - uporablja za "kurjenje", in sicer
v tem smislu, da jih (zlo)rabijo za čiščenje in popravila na mestih, življenjsko
nevarnih zaradi sevanja.
Knjiga je, kot rečeno, dokumentiran popis izkustva, ki govori samo po sebi in
ne rabi nobene dodatne utemeljitve (gradivo je uporabno v nekaterih primerih
celo kot dokazni material na sodišču - na tej podlagi je država vložila precej
tožb proti nekaterim podjetnikom). Je brezobzirna kritika brezobzirne prakse,
ki takorekoč na čisto empirični ravni privede do sklepa, zgoščenega v zadnjih
besedah na zadnji strani, da gre namreč za prikaz "neskončnega izkoriščanja
in preziranja človeka". Do tega izrazitega zaključka, ki izhaja iz vsake strani
posebej, pride avtor, kar je zanimivo, brez slehernega teoretiziranja (edini sta-
vek, ki bi ga pogojno lahko imeli za teoretičnega, je Marxov citat na 16Д.
strani, ki je uporabljen kot moto ob začetku poglavja); "tudi ne zasledimo ni-
kakršnih posebnih metodoloških razpletanj o tej vrsti raziskovanja, saj prepros-
to ni potrebe po tem; knjiga res govori zgolj skozi opisano izkustvo in ne po-
trebuje nikakršne dodatne utemeljitve.
Ce rečemo, da je odsotnost sleherne teoretične refleksije hvalevredna zanimi-
vost, je to mišljeno seveda zgolj v tem in takšnem kontekstu, kakršnega pred-
stavlja Wallraffovo delo. Tu mislim zlasti na dve stvari: prvič - gre za ber-
ljivost in razumljivost tudi na tistih mestih, kjer je govor o tako zapletenih
kategorijah, kot je npr. človekova odtujitev:
"Cim bolj umazano in ubijalsko je bilo delo, ki je izsesavalo zadnje moči, tem
bolj sem občutil prezir do človeka in ponižanje: to me ni samo žalilo, na neki
drug način me je tudi psihično povzdignilo. V tovarnah in na gradbišču sem si
-	nasprotno kot med delom v uredništvu časopisa Bild - pridobil prijatelje in
spoznal solidarnost..." (Str. 10.)
Drugo prednost zgolj empiričnega in akcijskega spoznavanja pa vidim v samem
raziskovalnem početju, ki ga lahko imenujemo akcijsko raziskovanje (oz. teren-
sko raziskovanje, tudi opazovanje z udeležbo ipd.). Nedvomno gre za nazoren
primer raziskovanja, in sicer povsem v Gillijevem smislu, kjer gre za takšno
dejavnost:
-	ki prinaša neka spoznanja,
-	ki se odvija v praksi
-	katere problem je povsem stvaren in praktičen,
-	ki ni sama sebi namen, pač pa iz tega sledijo določeni posegi v stvarnost
(sodni postopki in varstvo ogroženih itd.).
Poleg tega gre za izrazito kvalitativno metodologijo brez uporabe kakršnekoli
kvantifikacije, kar se še vedno smatra za precej sporno početje. Wallraffov
pristop prav tako pokaže nazorno rešitev glede vloge raziskovalcev - kjer gre
za problem vzpostavitve oz. ukinitve distance do "objekta" raziskovanja: teža-
va je namreč v tem, da če se vztraja pri distanci, vednost o teh stvareh, ki
so v knjigi razkrite, gotovo ne bi bila možna - če gre za njeno ukinitev, pa
se postavlja vprašanje kontroliranja subjektivne percepcije. Günter Wallraff re-
ši ta problem enostavno tako, da se "prelevi" v Ali Leventa, da ga živi. Ne
odloči se torej ne za eno ne za drugo, pač pa dilemo enostavno ukine, postane
subjekt in objekt obenem. Takšno raziskovanje je seveda (v tem primeru) nujno
zakrito oz. tajno. Sele na takšen način lahko pride do potrebnega izkustva, ki
- 73 -
mu omogoča, da v uvodu postavi tole trditev:
"Se zmeraj ne vem, kako zmore tujec požirati vsakdanja ponižanja, sovražnosti
in sovraštvo. Toda vem, kaj mora zdržati in kako daleč lahko seže v tej deželi
preziranje človeka." (Str. 10.)
- Je sploh mogoče najti ustreznejši odgovor na zgornjo dilemo okrog "distance"?
Je ta pojem sploh mogoče misliti drugače kot pa v narekovajih, če si dejansko
v položaju, ko si še vedno raziskovalec (čeprav zamaskiran v tujca, kar pa je
zgolj prevara; v resnici nisi tujec ne razmišljaš in ne doživljaš kot tujec), hkra-
ti pa deliš povsem enako usodo s tistimi, ki jih raziskuješ? Wallraffova izkuš-
nja sugerira misel, da v resnici ne gre za odpravo distance med raziskovalcem
in njegovim "objektom" - kaj takega, tudi če bi bilo mogoče, bi bilo škodlji-
vo (to je v vsakem primeru lahko zgolj maskiranje in nič več). Nasprotno je
res - gre za ohranitev vlog raziskovalca in "objekta" raziskave, saj je razisko-
vanje prav interakcija med temi vlogami (celo uspešnost t.i. introspekcije za-
visi od vzpostavitve te distance). Ukinitev distance je torej možna zgolj v smis-
lu ukinitve neenakosti v polc^aju (moči, pogojih, okolju), v katerem se ta in-
terakcija vzpostavlja. Vrsta situacij v knjigi npr. kaže, kako se je bil Wallraff
vseskozi prisiljen zavedati, da je v vlogi raziskovalca, da pa je v tej vlogi lah-
ko deloval, mu je omogočilo maskiranje:
"Moje pretvarjanje je učinkovalo tako, da so mi dali naravnost in pošteno ra-
zumeti, kaj si mislijo o meni. Igrana neumnost me je naredila zvitega, odprla
mi je pogled v omejenost in ledeno hladnost družbe, ki meni o sebi, da je ta-
ko zelo pametna, suverena, dokončna in pravična. Bil sem norec, ki mu govo-
rijo resnico, ne da bi se pretvarjali" (Str. 10.) Hkrati je namreč Wallraffu
jasno, da ne more postati tujec, pa če se še tako temeljito pretvarja; to tudi
ni njegov namen: "Seveda nisem bil pravi Turek. Toda človek se mora zakrin-
kati, da bi razkrinkal družbo..." (Ibid.) Ne gre torej, kot rečeno, za izenačenje
raziskovalca z raziskovanim, pač pa za izenačitev položaja, v katerem se kot
taka vzpostavljata. Pravilnost takega početja je v knjigi dovolj nazorna, pri če-
mer razlog za to ni le v demokratičnosti kot vrednoti samega raziskovalnega po-
stopka, pač pa je takšna usmeritev potrebna zaradi veljavnosti dobljenih rezultatov.
"Zaostritev pravice do azila, sovraštvo do tujcev, vse bolj pogosto zapiranje v
gete - vse to mi je bilo znano, vendar tega še nisem izkusil." (Str. 9.)
Tu velja opozoriti, da celotna knjiga nedvoumno kaže na razumevanje zgornje
trditve v dobesednem smislu. Nekaj, kar je sicer splošno znano in se da teo-
retično utemeljiti (da npr. proklamirana demokracija ni dejanska demokracija,
da obstaja izkoriščanje itd.), dobi v precejšnji meri znanstveno valiAiost prav
skozi stvarno izkičnjo (čeprav seveda ne zgolj z njo). Zato Wallraffove težnje
k izkustvu (in ne zgolj k vedenju), ne moremo imeti za nagnjenost k avantu-
rizmu, lastni publiciteti ipd., pač za raziskovanje v smislu strategije uvajanja
sprememb v socialni prostor.
Po G.A.Gilliju bi celo veljalo, da se raziskovalec, "če je znanstvenik, mora
uvrščati na stran razreda, ki je tvorec in protagonist bodočega zgodovinskega
razvoja" (in pri tem gre za to, da "je ta razred proletariat..."). V skladu s
tem pa velja, da "znanstvenik, ki se uvršča na stran razreda, ki je zgodovin-
sko v vzponu, ne glede na osebne motive, zaradi katerih to počne (npr. sim-
patije do izkoriščenih...), deluje prav iz znanstvenih pozicij" (G.A.Gilli: Kako
se istražuje. šK, 1974, str. 23-24, podč. SD). Pri Wallraffu je seveda povsem
- Ik -
jasno, kam se s svojim početjem uvršča - med tiste, ki so CISTO NA DNU. S
tem pa ne mislim, da bi bil, sodeč po Gillijevi poenostavitvi, že to zadosten
kriterij znanstvenosti; nasprotno. Wallraff prav preko doslednega uvrščanja med
tiste, ki so "Brez domovine" (str. 9; tj. tipična značilnost proletariata - po
Marxovi terminologiji, seveda), torej prav z doslednim akcijskim pristopam, po-
stavlja razumevanje znanstvenosti v Gillijevem smislu pod vprašaj. Knjiga po-
sredno, a povsem jasno kaže na to, v kolikšni meri lahko inozemski imigrant-
ski proletariat predstavlja tvorca in protagonista "bodočega zgodovinskega raz-
voja" (Gilli) oziroma kaj je s tistimi predstavami, ki so pred več kot sto le-
ti mogoče zgledale kolikor toliko resnične in po katerih "družbene produktiv-
ne sile, ki so zrasle burzoaziji čez glavo, samo čakajo, da si jih prisvoji zdru-
ženi proletariat" (F.Engels, MEID IV,CZ, 1979, str. 543) Kaj je s tem, "zdru-
ženim proletariatom", ki očitno že sto let čaka praznih rok, in kaj je z bur-
žoazijo, ki da ji je razvoj zrasel "čez glavo"? Knjiga, ki prikazuje proletariat
(celo prav takšnega v smislu devetnajstega stoletja), na.m pove, da gre za ti-
pično marginalno skupino, ki nima nikakršnega vpliva na osvnovne družbene
procese in je seveda daleč od tega, da bi bila njihov "protagonist"; buržoazi-
ja pa se vozi v mercedesih, razpolaga z jedrsko energijo in dela, kar hoče.
Ti proletarci so v tolikšni meri deklasirani, da se npr. celo "zavestno nočejo
izpopolnjevati v nemščini", samo da bi se izognili tudi najmanjšim, čisto ver-
balnim konfliktom; gre za življenje, v katerem lahko manj boleče preživiš le,
če ničesar ne veš in ne razumeš:
"Ne dobro, da mi naučili in razume nemški. Vedno le jeza. Bolje, da nič ne
razume," svetuje neki Tunizijec Wallraffu (str. 81). Za ilustracijo problema-
tičnosti Gillijeve razredne dihotomije kot kriterija znanstvenosti imamo lahko
tudi tisto, kar se zgodi z Wallraffovim predmetom raziskovanja in ki nikakor
ni zgolj slušaj - na začetku je namreč videti, kot da knjiga govori predvsem
o "izrinjeni manjšini", o tistih "čisto na dnu" itd., potem pa se nam z vsako
stranjo posebej razgrinja prepričljiva podoba nemškega srednjega razreda, ki
ima po eni strani kapitalni profit od imigrantskega proletariata, po drugi pa
se mu v nacionalističnih halucinacijah pridružuje tudi nemško delavstvo. Ce to-
rej gledamo izkoriščani ter izkoriščevalski razred nasploh (vsakega od njiju
kot monolit), pri tem pa v proletariatu vidimo a priori protagonista prihod-
nosti, potem je tako gledano - vsaj z vidika Wallraffovih izkušenj - iluzorno
početje. Pa tudi če predpostavimo, da se bodo ti marginalci nekoč organizira-
li v nekakšen "združeni proletariat", potem je še vedno aktualna tista Engel-
sova misel, ki pravi, "da mora priti prej na vrsto malomeščanska demokraci-
ja, preden more pričakovati komunistični delavski razred, da si bo trajno os-
vojil oblast in uničil sistem mezdnega suženjstva" (MEID III, CZ, 1979, str.
439). In Wallraff nazorno prikaže, kako je s tem v Nemčiji kot eni najrazvitej-
ših dežel - demokracija ne funkcionira, pač pa se zgolj deklarira: v resnici
gre za "kos apartheida", ki "se dogaja med nami".
Tisto, kar Wallraffovemu raziskovanju "od spodaj" daje pečat znanstvenosti,
torej ni "uvrščanje" med proletariat oz. delovanje njemu v prid. Mislim, da
največja (metodološka) vrednost te knjige predvsem v objektivnosti raz(od)-
kritega, in to ob raziskovalčevi izrecni pristranskosti; ne kljub tej pristran-
skosti, pač pa zaradi nje. In v tem je največja stičnost z Gillijem. Gre pre-
prosto za to, da nevtralni pristop ni možen, če hočemo, da rezultati razisko-
valnega početja komu koristijo, jasno je tudi, da ne moremo govoriti o razis-
kovalnemu postopku, vsaj ne v Gillijevem smislu, če ti rezultati nikomur ne
koristijo. In Wallraffova knjiga je odlična potrditev tega.
- 75 -
Knjiga je seveda aktualna za naše razmere ne zgolj z metodološkega vidika,
pač pa zato, ker govori o izkoriščanju. Ker nazorno razkrije realnost "družbe,
ki meni o sebi, da je tako zelo pametna, suverena, dokončna in pravična". In
če stvar zaostrimo - kateri politični sistem misli o sebi drugače? Katera in-
dustrijska družba si še dela utvaro, da si lahko mimo kapitalsko-mezdnih od-
nosov poišče bližnjico v raj? Sporočilo Wallraffove knjige se torej ne omeju-
je zgolj na nemški prostor, pač pa ima univerzalni pomen. Posebno še, če se
spomnimo tistih, sicer suhoparnih številk, ki jih npr. navaja V.Arzenšek o od-
tujitvi jugoslovanskih delavcev: kar krepka polovica jih izjavlja, da občutijo de-
lo kot "NUJNC ZLO" (V.Arzenšek: Struktura i pokret, Bg. 1984)! Zato bi bi-
lo dobro, da bi se ob knjigi zamislili in bi tudi za nas veljale besede, s kate-
rimi je G.Wallraff meril na svoje bralce (str. 10):
"Razumeli so me in tudi provokacije, ki jih je porajala moja vloga, začutili
kot osvobajajoče."
Srečo Dragoš