Mojca Grafenauer
2VP AN CiCEV »RITEM IN METRUM«
Leta 1917 je Oton Zupančič objavil v Ljubljanskem zvonu literarnoteore-tični esej »Ritem in metrum«. V njem se je uprl naziranju, da bi bila stroga metrika temelj za presojanje kakovosti pesmi.^ Zoper metrum je postavil načelo ritma, ki je hkrati poglavitna podlaga »svobodnega verza«. S tem je odprl tudi pri nas razpravo o pesniški obliki. Ta se je začela v drugi polovici 19. stoletja najprej v francoski književnosti,^ že od zadnjega desetletja 19. stoletja pa praktično vplivala tudi na pesnike naše moderne, ki so tedaj začenjali s svojim delom.
V Franciji se je pojavilo svobodnejše oblikovanje pesmi nasproti togemu »parnasovskemu« že okrog leta 1870 in se razvijalo postopno od Ghila (nastop zoper aleksandrince) preko Laforgua do Verlaina; ta je v svoji »Art poetique« (spisano 1871—1873, objavljeno 1884) za novo pesniško obliko prvi uporabil ime »svobodni verz«. Bistvo te pesniške oblike pa je leta 1897 zelo jasno opredelil Gustave Kahn v predgovoru k novi izdaji dela »Palais nomades«: Verz se ne sme oblikovati po že vnaprej obstoječem modelu pesmi, marveč mora slediti samo emocijam in poletu pesnikove misli. Vsak pesnik si bo torej ustvaril v vsaki pesmi, v vsakem delu pesmi svoj poseben ritem. Sama čustvena razgibanost (»emocija«) z vsemi čustvenimi predstavami (»asociacijami«), ki jih more vsiliti, ter z njo povezani poudarek bosta dala enotnost verzu, kitici ali pesmi. To teorijo pesniških oblik sta v Zupančičevem času razvijala še naprej Claudel in
1 str. 277—279; prlm. še Dela Otona Zupančiča IV, Ljubljana 1938, 66—71. ' Gl. Philippe,van Tleghem, Veliki literarni tokovi v Franciji od plejade do nadrealizma, orig. 1963, prev. Ljubljana 1965, 227—276.
U
Valery. Teoretiki »svobodnega verza« poudarjajo kot njeno prednost zlasti enotnost oblike in vsebine.*
Pri Slovencih se matrična shema začne razkrajati v nekaterih pesmih že pri Prešernu, Gregorčiču in Aškercu. Najbolj pa uveljavljajo svobodnejše oblike — vse do svobodnega verza — pesniki »moderne«, Kete, Murn, Zupančič in Cankar, ki so vsi nasprotovali poetiki Stritarjeve formalistično klasicistične šole.''
Največji revolucionar med njimi •— in edini, ki mu je bilo dano prehoditi pot do konca — je bil prav Zupančič, saj že v njegovi prvi zbirki (Caša opojnosti, 1899) ne najdemo skoraj nič več stalnih oblik. Tu prevladuje sproščeno valujoči ritem namesto klasicističnega metra, ki ga je v kritiki Bučarjeve »Biserojle« (Slov. narod 1898) posrečeno označil takole: »jednakomerno tinkanje ti bije dosadno na uho«. Ta ritem pomagajo soustvarjati številne stavčne figure (podvojitve, refreni, mnogovezja itd.). Ritmično muzikalno bogastvo doseže svoj višek v »Samogovorih«. Ritem se krepi še z notranjimi rimami, asonancami in z razkošnim slikanjem z glasovi (tj. z muziko izbranih vokalov in konzonantov) itd. Vse te značilnosti — dozorele so prvič v »Pesmi mladine« in v ciklu »Manom Josipa Murna« ¦— se kažejo najbolj jasno v »Dumi«. »To je docela nov pesniški jezik, pravzaprav med Slovenci prvi nov pesniški izraz po Prešernu« (J. Vidmar)
Prikriti napad dr. Andreja Pavlice na slovensko moderno v obliki članka »Naša metrika v luči hebrejske« (Cas, letnik XI, 1917, 90—98) s poznejšim dodatkom »Prepir za ritem in metrum« (prav tam, 298—303) je dal Zupančiču — tedanjemu uredniku Ljubljanskega zvona — priložnost, da tudi teoretično izpove in opredeli eno izmed osnovnih načel svojega pesniškega dela.
Pavlica je izšel v svojem članku od ugotovitev Ivana Grafenauerja v razpravi »Iz zgodovine slovenske metrike« (Cas 1916, 299—319). Tu je Grafenauer poskusil ocrtati metrični razvoj slovenske ljudske, cerkvene in umetne pesmi »do Vodnikovih časov«. Ko je primerjal napev (muzikalno recitacijo) z besednimi naglasi v navadni recitaciji, je ugotovil, da se mesto naglasov lahko me-njuje. Obe obliki pa vendarle povezuje načelo, da mora biti v vsaki polovici verza določeno število zlogov (navadno po dva) smiselno naglašenih. V recitaciji ponazarja gibljivost naglasa s primeroma dveh kolednic:
Ura enajsta bije i
ali
Za njim gre tud' ena
Žc noseča žena
ali
Analiza protestantskih napevov je I. Grafenauerju pokazala, da se je v slovenski umetni pesmi od tega časa naprej uveljavil princip silabičnosti (dolžina in kračina zlogov), ki je ostal — če izvzamemo katoliške cerkvene in posebej ljudske pesmi — v veljavi prav do Pohlina. Avtorji »Pisanic«, posebej Vodnik, so se ravnali tudi že po naglasnem načelu, načelno pa je princip silabičnosti za slovensko umetno pesem zavrgel šele Cop v svojem dodatku k prevodu Celakov-skega ocene »Kranjske Cbelice« ter v pismu Celakovskemu 14. marca 1833."
' A. M. Schmidt, La litterature symboliste, Paris 1960, 59—62. < Gl. D. Pirjevec, Ivan Cankar in evropska književnost, Ljubljana 1964, 273 si.' ' J. Vidmar, Oton Zupančič. Letopis SAZU III, 1948—1949, 230—235, in Naša sodobnost 1962, 97—110; J. Mahnič, Oton Zupančič, Maribor 1955, 21, 43—46.
• Matija Cop, Izbrano delo, ur. Av. Pirjevec, Celje 1935, 39 in 56—58.
15
Pavlica je Grafenauerjeve izsledke primerjal s hebrejsko biblijsko poezijo
— s psalmi. Tudi tam je našel dokaj ustaljeno število naglasov v verzu (4—5), toda stopice z različnim številom zlogOv. Da bi to pisano sliko ukrotil, se je oprl na obredno petje, ki je dajalo vsaki stopici enake čase, in sicer ne glede na število nenaglašenih zlogov. S tem je prevrgel težišče kakovosti pesmi na strogo metriko, ki jo je gradil na načelu »eiusdem temporis« za vsako stopico. Ker je proglasil to načelo za edino pravilno v poeziji na sploh,^ je s takega togega me-tričnega stališča bral tudi Prešerna in Jenka in dokazoval nesmiselne naglase v njunih verzih, češ kdo ne čuti, da je nedostaten ritem v Prešernovih verzih kot »Mož in oblakov vojsko je obojno« . .. »Pred ko greš v Oglej, čez goio zeleno« ... »Ze Črtomir, je treba se ločiti« .. . »Beg je moj up, gozd je moj dom«. Ali pri Jenku: »Zaslužim si cekin — k zlatarju se podam itd. »Enakomeren ritem, ki se ne ozira na kratčino in dolžino zlogov, ki postavlja celo enklitike med vzdige, ni pravi ritem. V tem bi si morali izprašati vest tudi naši moderni« (Cas 1917, 97).
Na retorično vprašanje o »nedostatnosti ritma v Prešernovih verzih« je napisal Župančič odgovor v obliki literarnokritičnega eseja, ki je hkrati oblika literature ter znanstvenega razpravljanja, razbremenjena pretiranega razumar-skega analitičnega postopka. »Opira se bolj na intuitivne sposobnosti esejista kakor na racionalni analitični postopek, bolj na sugestivnost umetniškega, zelo dognanega oblikovanja kakor na jasnost in natančnost znanstvene misli in besede ... S tem se lahko tako rekoč izogne napakam, v katere bi zašel, ko bi hotel biti eksakten v reševanju vprašanj, ki jih še ni mogoče dokončno rešiti... Velika privlačnost esejističnega razpravljanja je v lahkotnosti, s katero se obravnavajo posamezna vprašanja s srečnimi in predrznimi domnevami.«^
Prav takšna, lahkotna in vendar globoka, je oblika Zupančičevega odgovora. Pavlici odgovarja najprej posredno, s fiktivnim ali resničnim spominom na svoj razgovor s »prijateljem Draganom« na Dunaju. Glede na sogovornika gre
— če je razgovor resničen — za drugo dobo Zupančičevega študija, ko se je v letih 1906 do 1910 večkrat mudil na Dunaju. »Prijatelj Dragan« je namreč klasicistični pesnik in esejist dr. Dragan Šanda, ki je po letu 1907 živel na Dunaju kot profesor klasičnih jezikov in francoščine. Leta 1905 je v razpravi o »Moderni francoski liriki« (Dom in svet 1905, posebej str. 615 si.) zavračal simbolistično francosko liriko in njeno pesniško formo.' »Prijatelj Dragan« se je •— po Zupančičevem pripovedovanju •— spotikal ob ritmu neke francoske pesmi, objavljene v prevodu v Ljubljanskem zvonu," medtem ko se je zdel Zupančiču ritem opravičen. Tako je nanesla beseda na Prešerna in Zupančič je zavračal Draganovo klasicistično pojmovanje pesmi s klasičnim primerom iz Prešerna:
Ko svojo moč vihar najbolj razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, da mož za možem pada.
' »Dragocena ugotovitev tega razislcovanja je, da se moramo v vseh jezikih, ne le v latinskem in grškem, ozirati tudi na dolžino in kratčino zlogov ... V luči tega nauka razpade ritem nebroj stihov naže umetne poezije v nič.« Cas XI, 1917, 96.
• J. Toporišič, Kritika i povijest književnosti, v delu Uvod u književnost, red. Fr. Petre i Z. Skreb, Zagreb 1961, 573 si.
» Gl. o njem Iv. Grafenauer, NE IV, 1929, 625 si.
" Ce je razgovor resničen, prihajajo v poštev le ätlrl pesmi, gl. LZ 1897, 261; 1911, 113; 1913, 261 in 317.
16
Začetek drugega verza je Zupančiču primer najsijajnejše zmage bujnega naravnega ritma nad abstraktno metrično shemo. Nabiti naglasi, samoglasniki in soglasniki ne samo da ponazarjajo vsebino, marveč so že vsebina sama. Za zagozdene poudarke ¦— vsakemu vokalu sledi zapornik ali afrikata •—, ki tako sijajno ponazarjajo vso situacijo ¦— zmeden hrup, trenutek nenadnega nočnega naskoka, hrambe in klicev na pomoč — Zupa;nčič pravi, da se »gneto, pno, tarejo — kakor možje tam okrog vrat«. Ze Prešernove besede same zase vsebujejo vso napetost in nabitost ozkih o-jev in zaustavljajočih zapornikov, ki jo je Zupančič v svoji označbi neposredno posnemal. Prešernov verz namenoma ni gladek, ne sme peti, mora hreščati, morajo ga ustavljati številni zaporniki; če bi pel, bi bil šibak in neizrazit.
Pozneje je prišel ob teh verzih do podobnega zaključka tudi Tine Orel. Po njem se v prvem delu drugega verza krepki akcenti združijo v težak »molos-sos«, ki zraste v tribrahični crescendo z vrhom na dolgem naglašenem o-ju, da kar slišimo krik »na pomooč«, ki ga še podpre prelom s svetlim i-jem. Temni napeti vokali v prvem delu verza ponazarjajo zamolklost udarcev in zategnje-nost zadnjega krika na pomoč:
V naslednjem stihu pa se situacija s porazom pomiri, ritem preide v umerjen metrum, vrsta šumevcev ponazarja padanje bojevnikov.
Čeprav Zupančič teh verzov ni tako analiziral kot Zigon in pozneje Orel, je v njih po pravici čutil že uresničeno svoje temeljno načelo pesniškega dela: »da je dosežen oni tesni, najtesnejši spoj, popolno sozvočje med vsebino in obliko, da ju ne moreš ločiti drugače nego umetno, suho znanstveno ...«
Orel je res pokazal, da izražajo v Uvodu Krsta pri Savici skoraj vse zmage ritma nad metrom, skoraj vsi akcentski zagoni kljubovalnost, moč in upor, voljo mladega Črtomirovega duha po svobodi, medtem ko se ritmični zagon poleže ob opisu stvarnosti, težkega položaja v trdnjavi: »Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva«; »neproste dni živet nočem enake«; »vas, kterih rama se ukloniti noče«; »največ sveta otrokom sliši Slave« itd.
Ko je z lagodnim razgovorom s »prijateljem Draganom« Zupančič že razodel svoje poglavitne nazore o pesništvu in jih ponazoril z imenitno analizo navedenih treh Prešernovih verzov, hitro in določno obračuna s Pavlico. Najprej ga zavrne kar na sploh s svežo, humoristično primero: Če bi kateri od »neokretnih šolarčkov« v gimnaziji bral po Pavličino verz iz Sonetov nesreče »Hrast, ki vihar na tla ga zimski tresne«, bi bil doživel »homerski krohot« iz študentskih ust. Tako ob tem verzu kot tudi ob Pavličinem razkladanju, da je skupina so-glasnikov v Prešernovem stihu »Gorjancev naših jezik poptujcvavši« »voz težkega kamenja, ki skoro ne more naprej«, ker bi morala biti o in u zaradi sledečih skupin težkih soglasnikov poldžajno dolga (kot trdi že Pohlin in zavrača že Čop!), Zupančič preprosto ugotovi, da postavlja tako drvarsko sekanje in žaganje Prešernovih verzov Pavličino pisanje na raven neokretnega šolarskega deklamiranja. Dokazuje samo, da Pavlica pesmi sploh ne razume, ker bi rad izmeril njeno lepoto le od zunaj, z umetnim metričnim vatlom. Pa je Pavlica pozneje res še vnovič dokazal, da je to resnično. V svojem odgovoru je znal
" GI. T. Orel, Ritem pri Prešernu, Slovenski Jezik III, 1940, 156—167.
17
Zupančiča le naivno vprašati, kaj se »gnete in tare« v stihih, ki jih je bil navedel v svoji prejšnji razpravi (Cas 1917, 299).
Pavlici je odgovoril že Avgust 2igon tudi znanstveno učeno; najprej na kratko, po njegovi repliki pa tudi na dolgo s posebno razpravo prav o njegovih primerih in mu svetoval, kako naj bere in uživa tiste Prešernove verze sebi na veselje in pesniku na čast:^^
Mož II in oblakov vojsko / je obojno (končala temna noč)
Že II Črtomir II je treba se ločiti.
Čoln vstavi, II kjer je gosta senc // temiüca
Beg je moj up, // göjzd je moj dom II pričjoči
Pred,. II ko greš v Oglej, 11 čez goro zeleno
Te ritemske posebnosti je ponazoril Zigon tudi s primeri iz italijanske poezije (Petrarka in Dante). Prešernovo opombo, da je verza »Dva jesna Keruba s mezham ognjenim« ter »Deb' ne rasshälil je v vednem trepeti« »izmeril in iskal« ob Dantejevem verzu (Pekel V, 100) »Amorich' al cor gentilliatto s'apprende«, pa je porabil za neposreden dokaz, da je Prešeren odkril nestalnost v mestu zareze v enajstercu tudi pri Danteju.
A. Isačenko'^ je sicer s formalno analizo Prešernovega verza nakazal v nekaterih vprašanjih drugačne rešitve kot 2igon (tako glede razmerja metričnega ritma verza pri Prešernu, Schillerju ter Petrarki, kot tudi z ugotovitvijo, da »za Prešernovo verzno tehniko .. . kvantiteta vokalov ni bila povsem brezpomembna«), v poglavitnem vprašanju pa je njegova analiza vendarle povsem potrdila Zupančičeve trditve. Cim bolj je Prešeren umetniško rasel, tem manj je upošteval obveznost metričnih naglasov v verzu in tem pogosteje jih je kršil (v »Krstu« je takšnih primerov že 27 "/a, med 400 verzi 108 verzov z nemetričnim naglaša-njem!).
Zupančiču pa ta učena pot dokazovanja zoper Pavlico seveda ni bila potrebna. Polemiko zoper njega zaključuje povsem drugače — s postavitvijo svojega načelnega stališča o razmerju ritma in metra pri razumevanju pesmi in pri pesnikovem delu: Lepote pesmi ni mogoče doumeti samo s pomočjo teoretičnih metričnih shem, se pravi, z zunanjimi merili. Razumeti jo je mogoče samo od znotraj, z intuitivnim spoznanjem pesnikove misli, ki narekuje pesmi tudi njeno obliko. S tem je Zupančič popolnoma posnel bistvene točke tedaj moderne teorije o pesništvu.
Josip Vidmar in Joža Mahnič" sodita, da je veliki pesnik tu izrazil načela, po katerih se je ravnal pri svojem delu. Vprašanje, v kakšnem realnem razmerju
" A. 2igon, Slovan 1917, 86-^88, 141 si., 196—198; 287—299.
" Slovenski verz, Ljubljana 1939, 104 str., posebej 43—45 in 48—53.
" J. Vidmar, Oton Zupančič, Kritična portretna študija, Ljubljana 1935, in Literarne kritike, Ljubljana 1951, 222—249; J. Mahnič, Problem baudlairizmov pri Župančiču, Slavistična revija 1948, 221—268; gl. še op. 5.
18 4
sta si ritem in metrum v njegovih pesmih, v kolikšnem deležu verzov je ritem ] zahteval nemetrično naglašanje in kako je ritem povzročal menjavanje metruma ; v pesmih, pa v formalni analizi slovenskega verza še ni rešeno. Isačenko ga je | v svojem delu šele nakazal kot nalogo. i
Pavlica je poskušal Zupančiču in Zigonu — na njegovo prvo, kratko kritiko j — še odgovarjati. Toda Zupančiču se je v bistvu vdal, celo tako daleč, da je ¦ umaknil svojo trditev o obveznosti pravil hebrejske za slovensko metriko, češ , da tega sploh ni trdil. Braniti se skuša le v kaki podrobnosti in ponekod trmasto, ] ponavlja, namesto da bi dokazoval; tako še vedno ostro odklanja »moderno poe- | zijo .. ., ki je iz dežele lune« in — sam brez moči — kliče na pomoč »strokov- i njaka, ki bi. . . razgnal pesnike enklitikarje« (Cas 1917, 299 si.). Proti Zigonu je j z več uspeha branil drugačno razlago obeh ob Dantejevem verzu »izmerjenih« i slovenskih, pri čemer mu je priskočil na pomoč tudi Aleš Ušeničnik, ki je po- I pravil Zigonovo branje zabrisanega Prešernovega zapiska (Cas 1917, 300—303, ; Ušeničnikova opomba 302 si.). Toda zoper Zigonovo zavrnitev v posebni razpravi ; sta ostala oba brez besed.
Z obema nasprotnikoma pa je bil Pavlica posebej nezadovoljen svetovnonazorsko. Zupančič da se »žal, žal... ne more dvigniti do krščanske višine«, ! Zigonu pa očita, da z retoričnim vprašanjem Pavlici — »Ali si morda Bleiweisov? ! Ali Jeranov?« — ta dva »za naš narod velezaslužna moža. . . brezsmiselno vlači ] po časopisih«. »Svarilo« Zigonu je le stranski odcep tedanje žolčne polemike o ; Jeranu in jeranovstvu v slovenski književnosti,»ukor« Zupančiču pa je bistve- i no povezan z Zupančičevim pojmovanjem razmerja ritma in metruma, ki sta bila -i za Zupančiča hkrati dve strani celotnega življenja in izraza različnih pogledov . na svet. j
Ritem je namreč Zupančiču — po tem eseju — hkrati simbol spoznavanja ; in simbol življenja: »samo z intuicijo, v sočutju in sožitju z ritmom, moreš poto- \ vati skozi stvari in tuje duše in značaje«. Tu in v poudarjanju ritma kot »rasti« ' se je Zupančič teoretično morda najbolj jasno približal Bergsonovi filozofiji, ki ^ je bila v prvih desetletjih našega stoletja tako moderna in vplivna. Tudi po njej ; je intuicija — »tista vrsta miselne sorodnosti, po kateri se preneseš prav v no- i tranjost objekta in se zliješ s tistim, kar ima on (objekt) enkratnega in z bese- ; dami neizraznega« (Bergson) — tj. poglavni način spoznavanja. Zanika vplive ' okolice na odločilno oblikovanje človeškega značaja, zavrača pa tudi čisto ded- i nostno teorijo in trdi, da rojeva življenje vedno novo bogastvo in novo ' energijo, ki jo imenuje »elan vital«; ta energija je racionalno nedoumljiva, zato ] jo je mogoče odkrivati le intuitivno v svoji zavesti in vesoljstvu.
S temi pogledi je Zupančič ponazoril spor med ritmom in metrom ob za- j ključku z močnimi pesniškimi primerami kot »izraz dvojnega svetovnega nazi- i ranja« in »dvojnega duševnega ustroja«. Ritem mu je simbol živega kipenja in i prerajanja, neprestanega gibanja stvari in duha, plavanja nad prepadi (lastno : iskanje resnice, zvezano z nevarnostjo zmote), borbe za lastne ideje, iskanja i resnice »skozi blodnje in zmote«, torej tudi skozi prepovedane stvari; upogibanje I določeni metriki pa mu pomeni uklanjanje okorelim dogmam, uboganje spošto- ] vanih avtoritet, omejevanje lastnega spoznavanja s poslušnim učenjem njihovih : »na bregu« zavarovanih naukov, materialno sebičnost in vdano čakanje »štirih ; poslednjih stvari«. Ni čuda, da je prav ta odstavek zbudil na drugi strani naj- '
z ene strani A. Ušeničnilc v obrambi Jerana in njegovih stališč, z druge Iz. Cankar, j P. Bohinjec in Iv. Grafenauer v borbi zoper njega: gl. Dom in svet 1916 in 1917 ter Cas 1916 in 1917. j
19^
hitrejši odgovor. Aleš Ušeničnik (Ritem in metrum, Cas 1917, 243) je namreč prenesel spor iz področja teorije v vsakdanje življenje in pokazal, da vsakdanje življenje ni tako preprosto, da bi mogel biti ritem značilen le za življenje ne-kristjana, metrika za življenje kristjana. Noben človek, s takimi ali drugačnimi nazori, postavljen v svet, ne more uresničevati svojih idealov ¦— takšne ali drugačne vrste — brez »kipenja, tudi plavanja nad prepadi, tudi hrepenenja skozi blodnje in zmote«, brez »borbe človeka z nagoni. . . samoljubja, lagodnosti in ^idobnosti, častihlepnosti in uživaželjnosti« itd. Po njegovem gre tu predvsem za dve vrsti ljudi, čeprav je res, da bi presojanje teoretičnih konceptov pokazalo drugačen rezultat.
Seveda pa tudi ob teh Župančičevih filozofskih primerjavah ostane odprto vprašanje, koliko je njegov pogled na svet res le izraz sodobnih tokov evropske filozofije, Bergsonove in drugih. Čeprav sta zlasti Josip Vidmar in Joža Mahnič v njegovih pesmih ugotavljala vplive te vrste, se jima je vendar pokazalo, da je Župančičev pogled na svet rasel v veliki meri iz težkega ogroženega položaja slovenskega naroda. Ob njem so postajale filozofske komponente v njegovih pesmih celo vse manj in manj izrazite.