»Danijel!« »Vladimir!«
Danijel; godalo, ki se ga še ni dotaknila roka virtuoza.
Vladimir: igralec na klavir, ki mu je bila glasba zabava.
Osmošolec Vladimir Tesar je odložil Odi-sejo na mizico kraj vaze z ovenelimi vrtnicami in vrgel gost val črnih las nazaj. Sunkovito je segel prijatelju v drhtečo roko in se zavzel:
»Danijel, kaj ti je vendar, tak si, kakor . . .«
». . . da sem ušel iz levnjaka, kajne?« se je Bohorič trpko nasmehnil, »— da, iz levnjaka sem ušel. Še zdaj rjove v meni. Reši me, reši me!«
»Govori, govori,« se je Tesar pohiteval in mu ponudil stol pri peči. »Ne, o tem pozneje, Vladimir. Zdaj pa godbe, godbe, godbe, da si izlečim to pekočo rano, to strašno rano . . . godbe . . . godbe!«
In Danijel je odprl star klavir in izbral fantazijo ob Berliozovi Fantastični simfoniji.
Skoro nasilno je zapovedal Vladimirju, naj igra.
In Vladimir je sedel h klavirju in udaril na tipke.
Kličejo me. Iz motnih daljav me kličejo . . . Kdo ste, vešče1? Kdo ste, duhovi! Kličejo me, kličejo me! Kdo ste, vranci? Kdo ste, belci? Kličejo me!! Korenine ječe . . . zemlja me ne izpusti. . i-korenine ječe . . . zemlja kriči . . . Zemlja je vonjiva kot ženski lasje. . . zemlja je godba trav in zarij, zvezd in voda . . .
Kličejo me . . . kličejo me . . . Kaj je z menoj. . . Kdo sem jaz! Kdo sem jaz? Vihre, požari, nevihte, oviharite me, opo-žarite me, razstrelite moje besneče rjoveče srce! Srce! Srce!
Nenadoma je Danijel ves bled in drhteč po vsem telesu z majavim korakom stopil k smehljajočemu se sviraču in zaklical z vročičnim glasom: »Stoj, zdaj bom igral jaz! . . .« Vladimir je začuden odstopil in prepustil sedež razviharjencu.
In ta je udaril na tipke . . . udaril trdo, kot da zabija žeblje na rakev . . . kot da hoče prebiti strašno steno ... ali roke so mu omahnile in zastrmel je prazno predse. Ko se je porazgubil poslednji razzvok v votlino duhovne razklanosti, je Danijel zaklical:
»O, da bi bil jaz Ti!« »Jaz?« se je Vladimir zavzel. »Da bi bil svirač! Razumeš? To je tisto, to je tisto, zdaj, zdaj vem . . . Lahko noč, lahko noč, lahko noč, zdravstvuj . . .« Vladimir  je  plašno  zrl   za  odhajajočim. Videl ga je v luninem svitu: ziblje se kot val, kot zvoki . . .  tenak je in vitek kot glasbena črta . . . saj to je živa melodija! Gledal ga je in zgrozila ga je zavest: ta ne bo nikoli svirač, ker je že sam viharno godalo . . .
Danijela je neslo, neslo, čez pota, čez trate in polja, vse delj, vse globlje ... za pesmijo, ki sta jo peli luna in voda . . . neslo ga je vse niže, odkoder je vel topel hlad valov ... in ni več ločil valov mesečine od reke ali od misli in vse se je pre-tapljalo v godbo, v kateri je izginjal on sam . . .
DREVO.
STANKO MAJCEN.
Drevo,
kot da je v muki okamenelo,
na tla se zgrudilo
telo . . .
daljine strašne preletelo,
izgorelo, ugasnilo
drevo.
In zdaj
z medlečimi sokovi,
ihtečimi mrakovi
ne more nazaj,
naprej ne more in čaka,
da kdo ga strese iz mraka:
. . . Kaj?
Otiplje tla,
vsrkne sok zeleni,
počasi se pretegne
do neba —
in v sijajini iskreni,
v sam zrak zveneči, medeni
prebudi se kot... iz sna . . .
62