• PO ŠTIRIDESETIH LETIH SPET V DOBRNIČU
SUHA KRAJINA JE OŽIVELA
Danes le še malokdo ve, da so se v majhni dolenjski vasid Dobrnič pred štirimi desetletji dogajale stvari, ki se zdijo danes omembc vredne le še zgodovinskim kronikam. Obidejo jih celo šulski učbeniki, ki govore o zgodovini NOB, kaj šele napisi na cesti
Torej: pred štirideselimi lcti, 16. in 17. oktobra 1943, kmalu po legendarnem zboru odposlancev slovenskega na-roda v Kočevju,-so se na tre-nutno osvobojenem ozemlju v Suhi krajini zbrale napredne slovenske ženske in sklenile, da se bodo z ramo ob rami z možmi bojevale za mir, za svobodo in za boljšo prihod-nost mladih rodov.
Tako so sklenile in besedo so držale. Saj, kaj pa naj bi storila mati, ki je imela sinove v partizanih, kaj mlada žena,
ki ji je okupator ubil moža in požgal domačijo.
Da pa ne bo pomote, prvi kongres Slovenske protifaši-stične ženske zveze ni bil zbor užaloščenih vdov in uničenih mater; bil je tudi to, še bolj pa zbor brezkompromisnih in odločnih žensk, ki niso pre-mlevale tako imenovane žen-ske problematike, ampak so se dogovorile in se opredelile za skupni boj za svobodo.
Od 180, kolikor jih je tiste oktobrske dni pred 40 leti prišlo v Dobrnič, se jih je danes tja pripeljalo le še pri-bližno sto. Nekaj jih je še pred koncem vojne pobil okupa-tor, mnogo jih je umrlo takoj po osvoboditvi zaradi bolezni in izčrpanosti. Pa tudi štiri de-setletja so storila svoje.
Moščanka Francka Slak-Vilfan pripoveduje
»Sem priseljena Moščanka, sicer pa domačinka iz okolice Dobrniča. Naši kraji so bili pred drugo svetovno vojno zelo revni in zaostali. Toda čeprav Ijudje velikokrat še sami nisoimeli kaj jesti,sovse svoje nesebično delili s parti-zani. Še danes imam pred očmi neutrudno aktivistko OF Minko Zupančičevo, po domače Smolinko, ki so ji Ita-lijani ubili moža, jo zaprli, otroke   pa   pretepli.   Ko   je
prišla v Vapčo vas, kjer je bila doma, skupina partizanov, jih je poklicala: »Fantje. pridite, kruh jemljem iz peči!« Spo-minjam se tudi Minke La-vriha z Dolenjega vrha. Tudi ona je bila predana aktivistka OF in nobena pot ji ni bila predolga, nobena noč prete-mna, če je morala s pošto h kurirjem. Visoko nosečoso jo belogardisti na eni takih poti zasačili, jo zbrcali in pretepli, a ni ničesar izdala!
Dobrničarke in Dobrničani smo bili zavedni. Njive smo
obdelovali tudi zato, da bi na njih pridelali čimveč hrane tudi za partizane. Pri tem je vneto sodelovala še mladina, saj so za ranjcne partizane in partizanke nabirali celo zdra-vilna zelišča. Zato ni čudno, da smo bili zelo počaščeni, da je bil prav naš kraj izbran za ta zgodovinski dogodek.
Ko so pričele prihajati prve delegatke v okrašeno dvora-no, ki je dišala po smrekovih vencih, sem še zadnjič pred kongresom brisala prah. Hitro smo šle na galerijo, kjer smo bili zbrani domačini — gostitelji delegatk. Potem se je začelo. kulturnemu pro-gramu (spominjam se recita-cije igralke Alenke Svetelo-ve) je drugi dan sledil kon-gres. Natančno še vem, da je kongres odprla Angelca Oce-pek, prva predsednica SPZZ, ki je med drugim izrekla tudi tele zgodovinske besede: »Zbrale smo se prvič v zgodo-1 vini slovenskega naroda ena-kopravne na osvobojenem ozemlju, in sicer kmetice, de-lavke in intelektualke.« Uvodne govore so imele še Mara Rupena, prva sekre-tarka SPŽZ, Mica Šlandrova in Helena Puhar.
Naj še povem, da sta v dvorani viseli na steni dve sliki: Titova in slika Kate Pejnovičeve, prve predsednice AFŽ Jugoslavije. Najbolj pretresljive so bile pripo-vedi žena in mater, ki so izgubile svoje najbližje. Tako se spomi-njam pripovedi Tončkc Majcno-ve. Becelelove in Ivančičeve mame, ki so vse veliko pretrpele.
Med povabljenimi v dvorani je bil tudi angleški major Jones kot predstavnik zavczniko.v. Marija Vilfanova mu je vse sproti preva-jala, nakar se je oglasil in dejal: »Narod, ki ima take ženske, ne more propasti!« Občudoval jc namreč to. da delegatke niso ob-jokovale svoje nesreče, pač pa so prisegle, da se bodo bojevale. Najbolj značilno pa je bilo to, da na tcm ženskem kongresu spioh ni bil govor o tako imenovanih ' ženskih problemih, pač pa predv* scm o skupnem boju za svobo-do,« je končala Francka Siak-Vil-fan, sestra naroUnega heroja Franca Slaka.
Besedilo in siika
ALENKA LOBNIK-ZORKO