366
Anton Medved: Sen. — Ivo Danic: Na planino!
pa izracunimo prav lahko povečavo različnih objektivov z istim okularjem. Povečave so v nasprotnem razmerju s številom mikro-metrovih  črt  v obzorju  drobnogleda.   Ako
znaša premer obzorja pri enem objektu 1 mm pri drugem pa O 5 mm, je povečava drugega objektiva pri istem okularju za polovico večja.                                                (Dalje.)
Na travi poleg reke utrujen sem  zaspal. Zazibal me je v spanec ljubo šumeči val.
Priteknii se je skoro skrivnostno-grozen sen, da bil sem daleč nekam od reke preložen
na postelj Črnoruho
v preprosto hišo sam . .
Sijala mi je luna
skoz okno  v tihi hram.
Sen.
Bedel sem jadne duše, kar otlogromek jek začujem zunaj hiše : ,Končan  bo svet na vek!'
Na stolpu bližnje cerkve, obkoljene z grobmi, tedaj zapoje navček, ki mrtvecem zvoni.
Kot zmija me napade vsiljiva  misel  ta, da se je zadnji  človek poslovil od sveta,
Gorje mu, kdor bi živel na zemlji sam! — Ah, vem: ljudje so vse človeku, a človek nič ljudem — —
Na planino
da jaz edin ostal sem od drugih vseh ljudi, ki  nisem  Še  dopolnil usojenih mi dni.
Zavpijem, kakor ranjen, iz hiše planem  ven: ,Kje ste, ljudje, o, kje sle! ?' Zbeži od mene sen.
Iz trave znojen skočim. (Spreletal me je mraz.) O, kaj ljudje so  meni, o, kaj ljudem sem jaz!
Anton Medved.
Na planini, na"   planini tiha noč sloni, na planino, na planino duša hrepeni.
Tam po mestih, Šumnih mestih laž ima z resnico boj, na planini,  na planini vlada svet pokoj.
Da v bolestnih urah duša bi vzleteti mogla tja — tam bi morda pozabila, kar prebila je gorja . . .
Ivo Danic.