KATARINA KRIVIC LOS TUDI NA SORIŠKI PLANINI V razni poljudnoznanstveni literaturi bomo izvedeli, da spada rod Alces — los skupaj z nam bolj znanimi rodovi Cervus — jelen. Dama — damjek. Capreolus — srnjak. Rangifer — severni jelen in nekaterimi manj znanimi rodovi v družino Cervidae — jeleni. 2e na prvi pogled se med seboj ločijo predvsem po velikosti, po obliki rogovja, pri bolj natančnem ogledu pa opazimo seveda med rodovi tudi druge razlike. Ena bistvenih je na primer v zobni 0133 formuli, ki je za večino rodov družine jelenov . le damjek. močvirski 3133 jelen in los nimajo v zgornjih čeljustnieah podočnjakov (kaninov) in je nji hova zobna formula zato naslednja . pri srnah pa so podočnjaki lahko 3133 prisotni ali pa tudi ne. Los je med pripadniki družine jelenov največji. Odrasel samec tehta tudi preko 800 kg. značilno zanj je lopatasto rogovje, ki lahko doseže širino več kot dva metra. Kot ostali jeleni ga tudi los vsako leto odvrže. 93 Samice rogovja nimajo. Današnji evropski losi živijo v obsežnih listnatih in mešanih gozdovih, močvirjih, ter ob rekah in jezerih. Prehranjujejo se z mla dimi poganjki, z listi, lubjem, vodnimi rastlinami. So zelo dobri, vztrajni tekači in tudi plavalci. Danes živijo v skandinavskih deželah, severovzhodni Evropi. Sibiriji, severni Mongoliji in na skrajnem severnem delu Kitajske, pa tudi v severni Ameriki, in sicer v Kanadi in na Aljaski. Fosilni predstavniki tega rodu so znani iz Anglije že iz obdobja prve medledene dobe — interglaciala giinz-mindel. ki je trajalo približno od 530.000 do 475.000 let pred našim štetjem. Še vedno redke so najdbe fosilnih losov iz naslednjih hladnih in toplih obdobij pleistocena — ledene dobe. Pogosteje jih raziskovalci najdejo v plasteh vvlirmske starosti, to je v zadnjem gla- "«"" "-»AN. Skica načrta brezna iz zapisnika terenskih ogledov Društva za raziskovanje jam v Kranju — puščice označujejo najdišče losovega -okostja 94 cialu — poledenitvi. Tudi geografsko so bili losi v tem obdobju mnogo bolj razširjeni, saj poznamo najdišča njihovih ostankov tudi v srednji Evropi vse do severnega vznožja Pirenejev in Apeninov ter sredine Balkanskega polotoka. Južneje od te meje losi verjetno niso prebivali. V omenjenih pre delih so se ohranili različno dolgo. Različni viri literature omenjajo, da so v severni Italiji izginili v dobi Etruščanov. ki je trajala nekako od desetega do četrtega stoletja pred našim štetjem. Glede na njihovo plašno naravo lahko sklepamo, da so se umaknili predvsem pred človekom ponovno v od daljene, mirnejše, za ljudi neprivlačne pokrajine severne poloble. Tudi na ozemlju Slovenije so bili losi proti koncu ledene dobe sorazmerno pogosti. O tem nam pričajo številne najdbe njihovih fosilnih ostankov. Naj deni so bili predvsem v paleolitskih postajah, to je prebivališčih in zatočiščih ledenodobnih lovcev, kar nam govori tudi o tem. da je bil los lovna žival tudi v predzgodovinski dobi. Slika razprostranjenosti najdišč njegovih ostankov nam seveda ne da popolne podobe razširjenosti tega rodu jelenov, saj vemo. da še vedno niso odkrite in raziskane vse paleolitske postaje in da se živali niso gibale le v okolici le-teh, marveč so se ljudem celo izogibale. Ze bežen pogled na zemlje vid Slovenije nam pove, da je večina najdišč na primorsko-kra.škem območju. To so Risovec in Betalov spodmol pri Postojni, Parska golobina pri Pivki, Zupanov spodmol pri Sajevčah. Tomažkova jama pri Sežani, Sečovlje in Losova jama pri Gabrovcu na italijanski strani meje. Posamezna najdišča so znana tudi z Dolenjske, tako na primer jama pri Glažuti blizu Ribnice in Dno Losovega brezna na Soriški planini s kostnimi ostanki 95 Losovo rogovje. Foto K. Krivic Lukenjska jama pri Novem mestu. Na Gorenjskem je bil los najden v Matja ževih kamrah v Poljanski dolini in Losovem breznu na Soriški planini ter v osrednji Sloveniji v Babji jami pri Dobu pri Domžalah. Bregu pri Škofljici in na Ljubljanskem barju. Večinoma gre le za najdbe odlomkov kosti, posameznih zob ali dele rogovja, razen v jami pri Glažuti in v breznu na Soriški planini, kjer sta bila najdena skoraj popolna skeleta losov. Časovno so te najdbe uvrščene od medledene dobe — interglaciala mindel-riss (350.000 do 260.000 let pred našim štetjem) v paleolitski postaji Risovec, v medledeno dobo — interglacial riss-wurm (150.000 do 75.000 let pred našim štetjem), večinoma pa v glacial — wurmsko poledenitev (75.000 do 8000 let pred našim štetjem), ter v postglacial oziroma holocen — geološko sedanjost. Zadnjo najdbo so odkrili v letošnjem poletju v enem od brezen na So riški planini. Sreča se je nasmehnila članom Društva za raziskovanje jam iz Kranja. Ob spustu v približno 22 m globoko brezno so na dnu male dvorane opazili med grobim jamskim gruščem dva parožka. S pazljivim odstranjeva njem kamenja so prišli do obeh lopat rogovja in zgornjega dela lobanje losa ter nekaj dolgih kosti. Zaradi zanimivosti in pomembnosti so spust v brezno ponovili skupaj s sodelavci Prirodoslovnega muzeja Slovenije iz Ljubljane. Tokrat je bil rezultat izkopavanja skoraj popolno okostje odraslega losa. Manjka le ena nadlahtnica, nekaj vretenc in nekaj drobnih kosti okončin. Primerjava in izmere kosti so pokazale, da je bil omenjeni los s Soriške planine precej večji od losa, ki so ga našli v jami pri Glažuti. Kemične analize nam bodo pokazale, iz katerega obdobja okostje izvira. 96 Los (Alces alces). Perorisba Janez Plestenjak Pri tej najdbi je potrebno poudariti, da je to do sedaj najvišje ležeče naj dišče losa v Sloveniji, saj leži na nadmorski višini okoli 1300 m, sama Soriška planina pa je z več strani obdana s strmimi bregovi. V tem primeru tudi ne gre za paleolitsko postajo, marveč za naravno past, v katero je žival padla in v njej poginila. Vsa ostala slovenska najdišča losov so v dostopnejših, rav ninskih predelih, kar se ujema tudi s podatki o današnjem življenjskem pro storu in načinu življenja losov. Zusammenfassung DER ELCH AUCH AUF SORIŠKA PLANINA Im Sommer 1985 fanden Mitglieder des Hohlenvereins aus Kranj im Hohlen- schutt des Losovo brezno (Elch-Schachts) auf Soriška planina ein fast vollig erhaltenes Knochengeriist eines Elches (Alces alces). Das ist bis jetzt erst der zvveite derartige Fund in Slowenien. Das erste gleichfalls fast vollkommene Knochengerippe fanden Hohlenforscher im Jahre 1913 in der Hohle bei Glažuta, sudwestlich von Ribnica in Unterkrain. In beiden Fallen handelt es sich fast sicher um Knochengeriiste des Holozan-EIches. Einzelne Gerippenteile dieser Tiere, ihr Geweih oder Zahne wurden in verschiedenen palaolithischen Stationen im Kustenland und Karst gefunden, sowie in Unter- und Oberkrain und in Mittelslowenien. Die meisten weisen ein spatpleistozanisches Alter auf. 7 Loški razgledi 97