Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	... L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
i
Leto XXIV. - Štev. 15 (1197)
Gorica - četrtek, 13. aprila 1972 - Trst
Posamezna številka L 80
nm irtti ioiei mm *imtur»? prezjr do človeškega življenja
Med narodi, ki so sorazmerno največ žrtvovali v spopadu z nacizmom in fašizmom, smo bili Slovenci tisti, ki smo po vojni zadihali res novo življenje. Vzdrhtela je od veselja Primorska, ki jo je fašizem tlačil celih petindvajset let. Bilo je konec streljanja na bazoviški gmajni, na openskem strelišču, bilo je konec obešanja na Proseku in v ulici Ghega v Trstu. Nič več nam ne bodo lovili naših najboljših ljudi v Gorici ter jim dajali piti strojnega olja, nič več se ne bo sestajalo posebno sodišče v Trstu in v Rimu, da bi delilo vnaprej določene kazni ter desetletja zapornega trpljenja našim kmečkim fantom in možem, našim delavcem, našim razumnikom, naši mladini, ki se je odzvala klicu naroda in svojega srca.
Od tistega dne do danes je preteklo že skoro trideset let, vendar svobode še niso okusili vsi narodi; pravega demokratičnega reda ne pozna še kopica držav in narodov, ki morajo skozi kalvarijo komunizma oz. še živega fašizma v Španiji, Grčiji, Portugalski.
KAJ BODO PRINESLE VOLITVE?
V	Italiji smo pred državnozborskimi volitvami, ki so res izrednega pomena. Stalno se vprašujemo: bomo še nadaljnjih trideset let živeli v miru in svobodi ter demokratičnem redu?
To so vprašanja, ki niso tako brez vsake podlage, saj vidimo, da se določeni pripadniki države, v kateri živimo danes zamejski Slovenci, kar poigravajo z ognjem. Neredi, uboji, spopadi, atentati: vse to vodi le v diktaturo.
Ljudje, ki težijo k skrajnostim, ki si želijo prevrata in diktature, operirajo z ideologijo tako kot jun pride prav. To smo videli tudi pri zadevi Feltrinelli in ostalih žalostnih dogodkih, ko so si — vsaj tako smo brali — marsikje pripadniki skrajno levičarskih in desničarskih struj podali roko v želji po zrušitvi demokratičnega sistema pri nas.
FAŠIZEM ŠE NI MRTEV
Zato se danes vprašamo: ima fašizem res možnosti, da pride na oblast? Da je v Italiji fašizem še vedno dokajšnja nevarnost, je jasno vsakomur, ki sledi dogajanjem v državi. Njihovi glasovi so nevarno porasli pri lanskih junijskih volitvah na Siciliji; njihovi privrženci nesramno dvigajo glave in izzivajo ter tudi napadajo demokratične državljane.
Dejstvo pa je tudi, da hočejo zaradi tega pojava nekateri (mislimo levičarje) osre-
dotočiti ves politični in predvsem volilni boj samo na fašizem in antifašizem, kar je povsem škodljivo, ker se tako daje fašizmu pomembno vlogo enega bloka (fašističnega) proti drugemu bloku (antifašističnemu). Nevarnost tiči v tem, da se družbo razpolovi in da se pri tem pozabi na bistveno, to je na demokratični red, na pluralizem, ki je proti vsaki diktaturi, proti vsakemu totalitarizmu, črne in rdeče barve, na resnično antifašistično zavzetost.
Ce bi danes v Italiji ne bilo močnih sredinskih strank, bi se ta dva bloka najbrž že spopadla in spravila morda v smrtno nevarnost naše demokratične svoboščine in mir. Če bi ne bilo danes v Italiji močne stranke, kot je recimo Krščanska demokracija, bi takšna nevarnost bila prav realna.
SLOVENCI FAŠIZEM ODLOČNO ODKLANJAMO
Slovenci smo kot narod šli skozi obdobje fašističnega in nacističnega jarma ter skozi nič manj težki jarem stalinizma. Mi v zamejstvu imamo še danes pred očmi fašistična nasilstva in umore. Še danes nas beseda fašizem strese do mozga in to iz številnih razlogov: ker nočemo iti še enkrat kot narod skozi fašistično zatiranje; ker nočemo kot posamezniki umirati v ječah ali pod svinčenkami; ker hočemo delati in graditi v svobodi svojo bodočnost, svoj gospodarski napredek; ker hočemo doseči tisto razvojno stopnjo družbe, v kateri živimo, da bomo res vsi enakovredni njeni člani, da bomo res deležni takšnih socialnih reform, ki bodo omogočile dostojno življenje vsakemu delavcu, vsakemu kmetu, vsakemu uradniku, vsakomur, ld se trudi zase in za svojo družino.
Želimo si, da bi nam majske volitve dale predvsem možnost, da bi naša mladina, ki tako energično in brez vsake hinavske krinke stopa v družbo, živela v miru in boljših življenjskih pogojih, želimo si, da bi vprašanja, ki nas tarejo kot pripadnike slovenskega naroda, prišla do pravnega reševanja tako kot se je zgodilo z drugimi manjšinami v Evropi in tudi v Italiji.
Danes se Slovenci v zamejstvu lahko neovirano razvijamo, naše šole se polnijo, naša kulturna društva postajajo vse bolj živa, športne organizacije so vse živahnejše. Prizadevajmo si vsi za napredek v to smer, ko bomo kot slovenska narodnostna skupnost res popolnoma enakopravno zaživeli v svojih pravicah. To pa se bo zgodilo le, če bomo še dalje živeli v miru, svobodi in resnični demokraciji.
S. M.
POZDRAV GORIŠKEGA NADŠKOFA OB SOMAŠEVANJU V OGLEJU
Dobrodošli bratje škofje in božje ljudstvo v Ogleju, materi naših Cerkva! Goriško občestvo, dedič in hranitelj pomnikov preteklosti ter živa priča krščanske vere svojega časa, vas prisrčno in bratsko pozdravlja.
Pastirji raznih skupnosti, različnih po jeziku, narodnosti in kulturi, se bodo znova srečali na častitljivem tlaku, po katerem so stopali Teodor, Gerolamo, Hromacij, Valerijan in ki danes prav tako kot nekdaj v svoji umetniški gradnji poveličuje velikonočno skrivnost ter z njo vstalega Kristusa, Dobrega pastirja in evharistično zmago.
Srečanje furlanskega, beneškega, lombardijskega, slovenskega, avstrijskega in nemškega ljudstva v znamenju Kristusovega občestva v Ogleju ni samo zgodovinski poziv, ampak omogoča v tem okolju razkritje smisla, ki ga imata škofovska skupnost in povezanost božjega ljudstva: kot sad evharistije, zakramenta bratske edinosti v Kristusu.
Naša iskrena gostoljubnost hoče biti prispevek k pripravi na narodni evharistični kongres, ki ga pripravlja sestrska škofija v Vidmu z vso resno prizadevnostjo in odprtostjo, katero mora danes uresničevati vsaka krajevna Cerkev v odnosu do drugih Cerkva v znamenju svoje vesoljstvenosti.
Naša misel gre zato nujno k sv. očetu, znamenju edinosti za vse Cerkve, ki bo navzoč med nami po obcestvenem srečanju škofov ter številno navzočnostjo Cerkva različnih narodov.
Naše somaševanje bo zato znak tiste edinosti, ki jo sv. evharistija uresničuje kljub vsem človeškim različnostim ter bo istočasno obveza za Cerkev, ki naj bo za vse človeštvo orodje in znamenje rešitve ter miru.
•j- PETER COCOLIN, nadškof
Umberto Agnelli, upravnik znanega avtomobilskega velepodjetja Fiat v Turinu, je ob umoru Ober-dana Sallustra, glavnega direktorja avtomobilske družbe Fiat-Con-cord v Buenos Airesu dal sledečo izjavo:
»Res, položaj v Argentini je zelo težaven, toda nihče si ni mogel predstavljati, da bo prišlo do nečesa sličnega kot nedavno v Turčiji. Ob teh nesmiselnih umorih želim le to, da bi ljudje spoznali, da je to navadno barbarstvo in da se ga ne sme posnemati.«
Tudi predsednik italijanske republike Giovanni Leone je v sožal-ni brzojavki Sallustrovi ženi obsodil brezdušno dejanje tako imenovanih argentinskih revolucionarjev. »To dejanje — pravi Leone — globoko žali vest človeštva, saj pomeni teptanje najbolj svetih zakonov sožitja v družbi.«
Dejansko postajajo umori raznih vplivnih osebnosti iz političnih nagibov in z namenom izsiljevanja oblasti povratek v čase barbarstva, ko je bilo človeško življenje za nasprotnika brez vsake vrednosti. Zanimivo je, da so nosilci tega novega barbarstva skoro vedno pristaši skrajne levice, ki je brez vsakih moralnih predsodkov in se ne pomišlja pred nobenim zločinom, če hodi prav zastavljenim ciljem. In ta cilj je zruše-nje sedanjega družbenega reda, vzpostavitev novega načina življenja ter prezir do posameznika in njegove osebnosti.
Umori skrajne levice se s strahotno pogostnostjo pojavljajo zadnje čase v Turčiji in Argentini. Značilno za obe državi so vojaški režimi z izrazito protikomunistično ostjo, neurejene gospodarske razmere in splošno nezadovoljstvo z oblastmi. V takem vzdušju levičarska gverila, ki se je z dežele preselila v mesto, kaj lahko uspeva. Mnogi celo z njo simpatizirajo, češ da je očitek vesti za današnjo krivično družbo in njene oblasti.
STRELI V GORAH
17. maja 1971 je osem zakrinkanih oboroženih ljudi vdrlo v stanovanje izraelskega konzula Efrai-ma Elroma v eni najbolj prometnih carigrajskih ulic in ga nasilno odvedlo. Ugrabitelji so bili člani skrajno leve turške osvobodilne fronte. Ko jim je policija prišla na sled, so gverilci izraelskega konzula ubili s strelom v tilnik. Kasneje so vojaški oddelki večino teh morilcev v raznih spopadih po ulicah Carigrada ujeli ali pobili, prvaka fronte Cajana so pa ranjenega ujeli. Komaj je ozdravel, je ušel iz vojaškega zapora.
In ta Cajan je letos konec marca organiziral novo ugrabitev. To pot so bili žrtev trije britanski tehniki, ki so bili uslužbeni v vojaškem oporišču Unye ob Črnem morju. Toda podeželski kraj ni velemesto. Turška vojska jih je že po štirih dneh obkolila v gorski vasi Kizil-dere 95 km proč od oporišča. Ko so gverilci spoznali, da ni zanje več izhoda, so najprej trem tehnikom zvezali roke na hrbtu, potem pa jih ustrelili v glavo. Nato so hišo, v kateri so se skrivali, z dinamitom poslali v zrak. Pri tem je Cajan z devetimi soborci prišel ob življenje. Nasilje je sejal, nasilno je bil pokončan.
UBOJ BREZ SMISLA
V Argentini je že nekaj let delavna »Ljudska republikanska voj-
ska« (ERP). Proslavila se je z mnogimi drznimi napadi na policijske stražnice, z napadi na banke in atentati na vojaške osebnosti.
Prvič je njeno ime dobilo krvav prizvok, ko so njeni člani spomladi leta 1970 ugrabili in nato ubili bivšega argentinskega državnega predsednika Aramburuja.
21. marca letos so ugrabili Ober-dana Sallustra. Za osvoboditev so zahtevali milijon dolarjev in spu-stitev 50 političnih jetnikov na svobodo. Vojaška vlada generala Lanusseja se z gverilci ni hotela pogajati, saj bi vsako popuščanje vodilo samo do novega nasilja gverilcev. Sprožila je odločno policijsko akcijo, pri čemer ji je uspelo zajeti nekaj ugrabiteljev in tudi najti stanovanje, v katerem je bil Sallustro zaprt.
Obroč se je vedno bolj zoževal in končno je 10. aprila vojaška patrulja v opoldanskih urah v predmestju Buenos Airesa v Villa Lugano pri načrtnem preiskovanju hiš naletela na oborožen odpor. Še preden se je prav zavedela, je že bil eden od vojakov težko ranjen. Nevede so tako vojaki našli skrivališče Sallustra. Dvema gverilcema se je posrečilo zbežati v džipu, ostala je le ena ženska. Toda preden sta stražarja pobegnila, je eden izmed njiju še utegnil s tremi streli Sallustra ubiti. S tem je pokazal, da mu človeško življenje ničesar ne pomeni. In vendar se bodo našli taki, ki bodo tudi to dejanje skušali opravičiti ali celo poveličevati.
Medtem pa se je istočasno dogodila druga slična tragedija v mestu Rosario, 320 km severno od Buenos Airesa. Tam je postal žrtev atentata Juan Carlos Sanchez, poveljnik 2. armadnega zbora. Bil je star 52 let in eden pristašev trde roke. Rdeči gverilci v Rosa-riu so imeli pod njim težko življenje. Zelo odločno jih je preganjal, kar mu je sedaj prineslo smrt. Leta 1970 je bil med tistimi, ki so strmoglavili generala Ongama, češ da ni znal onemogočiti delovanja »Ljudske republikanske vojske«. Veljal je za enega možnih novih
predsednikov Argentine, če bi prišlo do novega vojaškega udara.
Industrialca Sallustra so položili na mrtvaški oder v cerkvi Marije, Kraljice izseljencev v mestnem okolišu Boca. On ima namreč največ zaslug, da je prišlo do gradnje te mogočne cerkve. Veliko je tudi sam finančno prispeval k njeni dovršitvi. Sv. oče je poslal svojcem družine Sallustro, ki je po rodu iz Neaplja, globoko občutene izraze sožalja, Sallustrova žena Ida pa je naprosila vse, ki z njo sočustvujejo, naj »molijo za moževo dušo, njegova žrtev pa naj služi pomirjenju Argentine, ki jo je tako zelo ljubil.«
Volilni posvet v Gorici
V	ponedeljek se je sestal širši svet Slovenskega ljudskega gibanja v Gorka, da bi razpravljal o aktualnih vprašanj ih in še posebej o bližnjih parlamentarnih volitvah. Po poročilu predsednika o delovanju in stikih med krovno politično organizacijo (SDZ) in raznimi demokratskimi strankami v deželi se je razvila živahna debata. SDZ v Gorici in Slovenska skupnost v Trstu kakor tudi tržaška SDZ so po daljših posvetovanjih in poglobljenih stikih prišle do zaključka, da v aktualnem trenutku ne kaže predstavljati samostojne liste za parlamentarne volitve, saj -bi to pomenilo le razpršitev glasov', v praksi pa bi itak ne mogli računati na izvolitev svojega parlamentarca. Zato so se omenjene organizacije odločile, da bodo pri zares demokratičnih strankah, iki so tudi občutljive za probleme slovenske manjšine, iskale vsa potrebna in možna jamstva za podporo naših bistvenih zahtev. Faza stikov ni še zaključena, zato tudi ni še prav dokončno ustaljenega mnenja o podpori tej ali oni sili pri bližnjih volitvah.
Prav zato se bo svet SLG še enkrat sestal prihodnji teden ter nadaljeval s prouči tvijo položaja, medtem pa bo sama SDZ tudi že izbrala svoje somišljenike na razgovor o isti tami.
Vsekakor pa lahko rečemo, da je tudi SLG na splošno naklonjena neki širši podpori odločno demokratskim silam, ki zavračajo tako marksizem kot fašizem in ki bodo resnično pripravljene zavzeti se za pravice slovenske manjšine.
Andreotti sprejel predstavnike demokratičnih Slovencev
V	TRSTU. V ‘ponedeljek 10. aprila zvečer je v hotelu Adriatico v Grljanu ministrski predsednik Andreotti sprejel predstavništvo Slovenske skupnosti. Politični tajnik Slovenske skupnosti idr. Štoka ter član izvršnega odbora dr. Legiša sta ministrskemu predsedniku govorila o vprašanjih slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Predsedniku Andreottiju sta izročila daljšo spomenico, v kateri je Slovenska skupnost nakazala problematiko Slovencev v deželi Furlanija-Julijska krajina in izrazila upanje v rešitev še odprtih vprašanj tudi v smislu zakonskega predloga, ki so ga naše slovenske demokratične politične organizacije poslale lansko jesen v odobritev rimskemu parlamentu v obliki peticije, letos spomladi pa deželnemu svetu na podlagi člena 26 deželnega statuta.
Andreotti je v odgovoru predstavnikoma Slovenske skupnosti dejal, da točno pozna problematiko slovenske manjšine in da je zato zadovoljen, da je prišlo do živega sbika s to manjšino ob njegovem prihodu v Trst. Na koncu pa je zagotovil, da bo napravil vse, da bi novi parlament takoj izglasoval zakonski osnutek, ki ureja stanje slovenskega šolstva v Italiji. Raz-
govoru je prisostvoval tudi podtajnik vlade Belci.
V	GORICI. Med svojim kratkim obiskom v Gorici je zadnji torek predsednik vlade Giulio Andreotti na sedežu KD sprejel predstavnike Slovanske demokratske zveze v Gorici. Srečanja z ministrskim predsednikom so se udeležili člani vodstva SDZ Bratuž, Paulin, Sfiligoj in Terpin. Predsedniku vlade so prikazali nujnost ukrepov v korist slovenske manjšine v Italiji, zlasti vprašanje šolstva in zadevo zaščitnega zakona. Predsednik Andreotti je zagotovil, da obstoji politična volja za uresničenje perečih zadev slovanske manjšine. Predsednik vlade je še poudaril, da ima manjšina svoje pravice in jih bo država zato spoštovala. Razgovoru sta prisostvovala tudi oba goriška kandidata RD za senat in parlament Martina in Marocco.
Ministrski predsednik je pred tem obiskal goriškega prefekta, nato pa je še govoril v centru »Stella Matutina« o sedanjem političnem položaju. Predsednika Andreottija so spremljali tudi deželni predsednik Beirzanti ter parlamentarci KD iz Vidma in Gorice.
srn jih pmm"?
BESEDE ŽIVLJENJA
MOLIMO ZA DUHOVNIŠKE POKLICE
»Silila sta ga: "Ostani z nama...!” Ko pa je sedel z njima, je vzel kruh, ga blagoslovil in jima dal.« (Lk 24, 29-30)
V vseh časih so se ljudje bali, a si tudi želeli božje bližine. Človeku je težnja po verski tajnosti skoraj prirojena.
Tako tudi emavska učenca:
podzavestno slutita v »tujcu« nekaj božanskega.
Hočeta ga zadržati.
Bog v svoji neskončni popolnosti
ne more pustiti neizpolnjeno človekovo hrepenenje po božjem. Njegovo učlovečenje je dokaz!
Toda Bog je med nami najraje tako, da "vzame kruh, ga blagoslovi in razlomi”.
To je Evharistija!
Toda Evharistije ni brez duhovnika!
Zato le ponavljajmo z učencema vsak dan:
Ostani z nami, Gospod, v svojih duhovnikih!
Ne nehajmo moliti tudi za duhovniške poklice na Primorskem!
Z. I.
IIIIIIIUIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllIlllllllllllllllllllllllIllIlllllllllllllllllllllllllIllIllllIllllllllllllllllllllllllMllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIMlIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIllIllllll
S TRŽAŠKEGA
Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije se je sestala 21. marca 1.1. v Ljubljani. (Konferenca pomeni »sestanek« in v »samoupravni« Sloveniji se sedaj lahko sestajajo tudi sestanki sami in seveda samo v Ljubljani, niti za spremembo ne kje drugje.) Toda ta konferenca konference SZDL je bila tokrat bolj pomembna, ker je zajela širši narodni prostor. Poudarili so (vedno kaj poudarjajo), da »kultura ne sme biti strogo ločena od ostalih družbenih dejavnosti, ampak se mora vanje enakopravno vključevati.«
ZADNJO BESEDO IMA PARTIJA Ta stavek lahko mnogo pove, ali pa tudi nič. Tudi sama SZDL lahko mnogo sklepa, ali pa tudi nič. Uspeh je končno odvisen edino le od vladajoče Zveze komunistov Slovenije (ZKS), ki po zatonu Rankoviče-ve dobe sicer ni več tako prestrašena pred Belgradom in je zaradi tega bolj sproščena pri reševanju slovenskih narodnih vprašanj; toda do odločilnih premikov v njenih stališčih tudi sedaj še ni prišlo. To zato, ker je vse odvisno le od osebnega gledanja nekdanjih in sedanjih vodilnih tovarišev kot so Andrej Marinc in Franc Popit ali kaka Vida Tomšič, ki pa baje ni več tako priljubljena, dasi se glasila SZDL, ki jim je ona dolgo načelovala, zgledno trudijo vzgojiti slovensko mladino v svobodnih ljubeznih (po švedskih vzorih, kot to dela tednik »Mladina« — uvoženo je gotovo boljše) in podobnih »naprednih« nazorih.
če bodo ti vodilni tovariši (in ne kakšne konference) začutili večjo odgovornost in skrb do težavnega položaja rojakov v zamejstvu in svetu (pa tudi doma), edino potem bo nekaj narejenega. Potem bodo lahko ustanovljeni organi, ki bodo za rojake v svetu prevzeli stalno skrb in ne bo vse skupaj le v znamenju neke mode ali pa odkrivanja rojakov na ljubljanski RTV in tisku, tvarina, ki je vir zaslužkarstva ljubljanskih poročevalcev itd.
OZKOST MARKSISTIČNIH BREZBOžCEV Enotni prostor naj bi bil kulturni, toda še ta ne v celoti. Enoten je samo v toliko, kolikor hodi prav vladajočemu razredu v Sloveniji in njegovemu uradnemu brezbo-štvu. To brezboštvo označujejo kot »idejno«, ki da ga je utemeljila sama znanost (znanost na tisti stopnji v prejšnjem stoletju, ko je živel utemeljitelj komunizma Karl Marks; toda znanost je danes nare-
V	Mariboru je izšel slovenski prevod znamenite verske knjige, ki ima v izvirniku naslov »Novi katekizem«, znana pa je tudi pod imenom »Holandski katekizem«.
Slovenskemu prevodu je napisal uvodno besedo mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič.
G. škof piše -takole: Gotovo spada Holandski katekizem med tiste verske (knjige, ki so v času po 2. vatikanskem koncilu sprožite najmočnejši odmev v katoliški Cerkvi in celo zunaj nje, ki so mnoge vernike vznemirile, ki pa so tudi poskušale na sodoben način spregovoriti o krščanstvu. Zato ni čudno, da so to knjigo takoj začeli prevajati v različne jezike in da so se dvignili glasovi zanjo in proti njej. V Rimu se je celo sestala posebna kardinalska komisija in opozorila na nekatere nejasnosti in netočnosti, ki naj bi bile v knjigi. Na kancu slovenskega prevoda je dodan prevod popravkov, ki jih je predlagala ta komisija. Član komisije kardinal Joseph Lefebre kljub svoji kritični oceni izjavlja: »Toda — to -poudarjam še enkrat — kardinali so enodušno izjavili, da pozitivno bogastvo, katero katekizem prinaša, v mnogočam prekaša tisto, kar bi bilo treba obsojati ali, bolje rečeno, kritizirati, ugotoviti, da je nezadostno ali vznemirjajoče.«
Kljub viharju, ki ga je dvignil, .uživa Holandski katekizem še danes velik ugled med trezno mislečimi predstavniki Cerkve in žanje priznanje vseh, ki jim gre resnično za takšno oznanjevanje verskega nauka, da bi ta nauk tudi za človeka našega časa mogel biti odrešenjski in mu kazal tisto pot skozi življenje, ki jo je oznanjal Kristus.
Vsekakor pa moramo reči, da Holandski katekizem ni katekizem v običajnem pomenu besede, kakor jo splošno .uporabljamo, temveč je bolj uvod v krščansko verovanje, in sicer uvod, ki je namenjen predvsem izobražencem, vernikom oziroma
dila ogromen korak naprej, tako da so ljudje spoznali mnoge, tudi »znanstvene« zmote). Komunistična brezbožnost je danes tako naivna, da ne zahteva le brezbožne politike, pač pa tudi tehniko, tudi kulturo, skratka vse, kar leze ino gre.
In tako ljubljanski propagandni stroj v svojem poročanju o zamejstvu »znanstveno« namerno prezira kulturne prireditve, ki jih prirejajo krščansko usmerjeni slovenski ljudje. Popolnoma zamolči npr. go-riško »Cecilijanko« ali tržaški božični koncert pri Sv. Antonu Novem (ponovljen tudi v ljubljanski stolnici). Ni si mogoče misliti, da bi ta poročila in druga podobna izostala v ljubljanskem propagandnem stroju zaradi premajhne razgledanosti pol in četrtinteligence, ki pisari v ljubljansko časopisje.
ZAMEJSTVO NI SAMO KULTURNI PROSTOR
In končno ni zamejstvo samo kulturni prostor, ampak ima tudi druge dejavnike, trgovske tvrdke, gospodarska podjetja, denarne zavode in še kaj. Te bi bile lahko uspešen posrednik pri sodelovanju med slovenskimi in jugoslovanskimi podjetji ter poslovnimi krogi sosednjih dežel. V vseh slovenskih podjetjih in drugih organizacijah so celice ZKS, ki dejansko usmerjajo poslovanje podjetij preko delavskih svetov, upravnih odborov, direktorjev in sindikatov. In zato ne SZDL ali kako drugo društvo, ampak predvsem ZKS je tisti naslov, ki kaj odloča. Ta pa še naprej vztraja v svoji ozkosti, ker je tako najbolj lahkotno.
V—IČ
Papeška ustanova za gradnjo novih cerkva
V	Rimu deluje posebna papeška ustanova, ki skrbi za gradnjo cerkva v novo nastajajočih rimskih predmestjih. Župnijskim cerkvam so vedno pridruženi tudi ostali prostori, ki so danes nujno potrebni za uspešno pastoralno delo, zlasti med mladino. Lani je bilo zgrajenih troje novih župnijskih središč, pet župnijskih cerkva pa bodo posvetili v bližnji bodočnosti; pri treh cerkvah so dela v teku, za pet župnijskih cerkva pa so načrti odobreni in bodo začeli z delom. Za -tako številne gradnje je treba mnogo denarja. Zato imajo v Italiji vsako leto posebno nedeljo za zbiranje sredstev za gradnjo -novih cerkva v Rimu. Letos je bila ta nedelja 19. marca.
sploh ljudem, ki so zmožni o verskih resnicah samostojno razmišljati in se vanje poglabljati.
Knjiga tudi ne obravnava celotnega verskega nauka v vseh nadrobnostih, ampak samo najvažnejše resnice krščanske vere. Pa tudi tega ne stori tako, da bi jih vsestransko osvetlila, temveč poudari predvsem itisite vidike, ki so se zdeli avtorjem za življenje današnjega človeka posebno važnii, ki bi naj po njihovem prepričanju odgovarjali na vprašanja, ki si jih zastavlja današnj-i človek.
Tretjič je važno omeniti metodo, način, kako Holandski katekizem rešuje svojo nalogo. Izhaja namreč iz človeka, iz njegovega bivanja in prikazuje krščansko kot odgovor na človekova bivanjska vprašanja. Uporablja pa tudi zgodovinski način obravnavanja in razporejanja razodetega nauka.
Če upoštevamo vse, kar smo omenili, potem je razumljivo, da je v Holandskem katekizmu marsikaj povedano nejasno, da je marsikaj nedorečeno, da so v knjigi pomanjkljivosti, kakor to velja pač za vsako človeško delo, čeprav je pri sestavljanju te knjige sodelovalo še toliko strokovnjakov in so ob njenem -izidu holandski škofje izrazili še takšno zadovoljnost in pohvalo.
Prepričan pa sem, da je knjiga kljub nekaterim nujnim pomanjkljivostim naravnost odličen prikaz krščanstva za ljudi našega časa in da bo zato tudi slovenskim bravcem koristila An poglobila njihovo vernost, če jo bodo res počasi prebirali in o njeni vsebini razmišljali.
Marsikomu bo seveda potrebna -pomoč tistih, ki se še posebno poglabljajo v verski nauk, če bo hotel knjigo v celoti razumeti. Morda bo v tem ali onem bravcu povzročila celo nemir. A prav tako bo gotovo odstranila mnoge pomisleke in ugovore zoper vero pri tistih, ki so se od krščanstva oddaljili, kor so ga premalo poznali.
Robidnice
Ker je minil čas ledenih rož, ki jih je spomladansko sonce pregnalo do naslednje zime, sem se tudi jaz poslovil od njih. Ker pa nudi življenje zmeraj kaj zanimivega, ob čemer je vredno ustaviti kritično oko, bom sedaj nekaj časa hodil nabirat robidnice. Saj jih'vsi poznamo. Res je, da na Krasu robida šele poganja prve liste, a robidnice med nami ljudmi je zmeraj lahko nabirati. Če bo poleg robidnic kaj trnov, ne bo moja krivda: robidnice rastejo na robidi, ki ima trne. To ve vsak.
I.
Sredi meseca marca je skupina 33 katoliških teologov izdala v dnevnem časopisju Manifest, ki je o njem pisal tudi »Primorski dnevnik«. Podpisani teologi, to je bogoslovni učenjaki, so iz naslednjih dežel: Nemčija (12), Holandska (4), ZDA (4), Kanada (3), Švica (3), Španija (3), Avstrija (3). V svojem Manifestu podpisani teologi kritizirajo cerkveno avtoriteto, češ da je nesposobna. Zdi se jim, da ne smejo več ostati pasivni, neobčutljivi spričo molka, ki priča, da ni mogoče več obvladali krize v Cerkvi, ki je vsak dan bolj grozeča, in posebno še spričo cerkvene avtoritete, ki se krčevito drži nekaterih dušečih oblik oblasti in ki je povrhu vsa v rokah nekaj maloštevilnih posameznikov. Zaradi tega meni omenjenih 33 teologov, da je potrebno mobilizirati molčeče množice v Cerkvi. Oni sami sicer nočejo stopiti na čelo temu množičnemu oporekanju, vendar dajejo nekaj nasvetov: nikar molčati, nastopati je treba posamezno in združeno, imeti pred očmi določene cilje, nikar vreči puške v koruzo itd. Pri tem postavljajo že nekaj takih določenih ciljev: odpravo duhovniškega celibata in povrnitev pravic oženjenim duhovnikom, da smejo naprej vršiti duhovniško službo.
Ob tem Manifestu in ob drugih sličnih nastopih sodobnih teologov se kot član katoliške Cerkve vprašujem: Kaj menijo ti teologi o samih sebi? Odgovor je verjetno v stavku, ki ga je napisal p. Karel Truhlar v knjigi Katolicizem v poglobitve-nem procesu. Tam piše v 8. poglavju: »Teologija hoče versko resnico tudi sama opredeljevati.« Po domače bi rekli: Teologi hočejo biti nezmotljivi učitelji v Cerkvi. Torej ni več papež vrhovni učitelj v Cerkvi, niso to škofje, zbrani na koncilu, ampak vrhovno učiteljstvo je pri teologih in po njih v božjem ljudstvu. Sv. Duh, ki vodi Cerkev, je sedaj odletel stran od papeža in hierarhije k teologom in božjemu ljudstvu. Papež in škofje bodo odslej ribiči, ki bodo metali trnke v ocean božjega ljudstva in zlasti med krdelo teologov, da bodo tam lovili verske resnice, ki naj jih servirajo sv. Cerkvi. Kako bo potem »luštno« v Cerkvi, se že kaže v nauku teh teologov. Nekateri namreč že učijo:
— Kristus ni bil pravi Bog.
— Sv. Duh ni prava božja oseba; zato ni več resnice o sv. Trojici.
— Sv. Evharistija ni zakrament, temveč samo spomin na zadnjo večerjo.
— Nečistost ni greh, kadar gre za mlade ljudi, ki se imajo radi.
— Splav ni zlo dejanje zoper človeško Življenje, ker z življenjem nerojenega otroka razpolaga mati.
— Kontracepcija je sama na sebi nekaj dobrega in koristnega. Zato je treba o tem učiti že dečke in deklice v osnovni šoli, da ne pridejo v nesrečo.
— Razporoko je treba čim bolj razširiti in olajšati, da bodo zakonci čim bolj srečni.
Vseh teh in še drugih pridobitev moderne teologije morajo postati deležni tudi
duhovniki. Zaradi tega je treba odpraviti celibat, omogočiti tudi duhovnikom razporoko, njihovim ženam splav in njihovim hčeram kontracepcijo.
Naj ne mislijo bralci, da je vse to le moja fantazija; vse to najdemo v knjigah »modernih« teologov ali pa moremo logično izvajati iz načel, ki jih zagovarjajo. Kdor ne verjame, naj pazljivo prebere zgoraj omenjeno Truhlarjevo knjigo ter govore Pavla VI. in razne dokumente Sv. sedeža v zadnjih letih.
Če bi pokoncilska Cerkev sledila tem holandskim in nemškim teologom, bi njen nauk postal čudovita mineštra Kristusovega evangelija, nemškega racionalizma, Freudovega panseksualizma in Marcuseje-ve kontestacije.
A mi vemo, da nad Cerkvijo bedi Sveti Duh v osebi sv. očeta Pavla VI., ki se zaveda, da je prva dolžnost Kristusove Cerkve ta, da varuje in razlaga pristen nauk božjega razodetja, v vsakem času, tudi v današnjem.	(r+r)
Bralci pišejo
Mladinska stran je vzbudila zanimanje
V velikonočni številki Katoliškega glasa me je zelo razveselila stran »Naša mladina piše in razmišlja«. Želel bi si, da vsaj enkrat na mesec organizirate tako mladinsko stran.
Mladina je danes res »izpostavljena raznim izigravanjem, zavajanju in raznarodovanju«, kot pravi Ciril Koršič. Zato nujno potrebuje več možnosti izražanja v našem tisku. Nič ne de, če nam bodo mladi povedali kako bridko na račun starejših. Važno je, da se zavemo svojih napak in da spoznamo mišljenje in probleme mladih. To seveda ne pomeni, da bo nujno vsaka njihova beseda »suho zlato«. A bomo vsaj vedeli, pri čem smo, oziroma, »koliko je ura«.
V članku »Naša družba pod drobnogledom« sem našel precej družbene — morda tudi narodne — prizadevnosti ali angažiranosti, kot temu pravijo v Sloveniji. Tako sem razumel besede, da ni važno »odkrivati Ameriko« ampak »osvetljevati našo stvarnost«.
O tej naši stvarnosti govori zanimiv članek Bernarda Špacapana »O duhovniških poklicih«. Mislim, da ste ga objavili predvsem. zato, da bi vzbudili zanimanje — nekoliko zdravega prepiha — o tem tako perečem vprašanju. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj drugi mladi mislijo o zadevi. Zelo bi bilo potrebno, da bi se še mnogi razpisali v KG o tem problemu. Toda predvsem mladi! Kajti mi starejši bi s svojimi pripombami samo pogasili zanimanje. Seveda, če pa se mladi ne bi oglasili k besedi, bo pa nujno, da uredništvo prihodnjič postavi »pike na i« nekaterim trditvam prijatelja Bernarda. Kaj se vam zdi?	Samo Glosar
Novi prevod sv. pisma na italijanski jezik
Italijanska škofovska konferenca je končno pripravila prevod sv. pisma na italijanski jezik. Italijanska Cerkev je ta prevod nestrpno pričakovala, saj je čakanje na prevod oviralo pripravo novih liturgičnih knjig. Pri prevajanju je sodelovalo veliko število strokovnjakov iz raznih področij. Celotno sv. pismo je natisnjeno v debeli knjigi velikega formata, ki ima skoraj 2000 strani. V -posebni knjigi istega formata na približno 300 straneh pa so pojasnila in opombe. Novi prevod bodo vpeljali po celi Italiji.
Nedeljski izletniki so postali velika škoda za Kras
Veliko negodovanja povzroča med fcra-škim prebivalstvom obnašanje nedeljskih izletnikov, ki vdirajo v ograde, teptajo travo, lomijo idrevje in puščajo za seboj vse mogoče odpadke.
Izletniki pa postanejo tudi nesramni in napadalni, ko jih zaloti gospodar parcele, ko mu delajo škodo. Tako se je zgodilo za veliko noč v Bazovici, da so neznanci fizično napadli dve ženski in ju ozmerjali s 'Staro fašistično psovko, samo ker sta jih opozorili, naj spoštujejo tujo lastnino.
Zato je deželni svetovalec LSS dr. Drago Štoka naslovil na deželni odbor posebno vprašanje, v katerem obvešča odbor o teh dogodkih in zahteva, da se odborništvo za kmetijstvo posebej zavzame za zaščito Krasa, — tudi pred gozdnimi požari —, in za razvoj kraškega kmetijstva tako v -go-riški kot tržaški pokrajini, ki mu hote ali nehote nedeljski izletniki delajo, škodo'.
Še o »katinarski varianti«
Sprememba k regulacijskemu načrtu Ka-tinare, po katerem bi se za potrebe medicinske fakultete tržaške univerze uporabilo obsežno področje zahodno od nove splošne bolnišnice v gradnji, je -pri prizadetem prebivalstvu naletela na splošno negodovanje in nasprotovanje. O tem je naš list obširno poročal v velikonočni številki. Omenjeni zapis tolmači upravičeno zaskrbljenost katinarskih rojakov ter njihove krajevne skupnosti glede na usodne posledice, ki bi jih povzročilo izvajanje omenjenega načrta.
O tem perečem problemu sta razpravljali kar dve rajonski -konzuiti: ona za Sv. Ivan-Lonjer in Katinara vas ter ko-n-zulta za področje naselja Sv. Sergija, kamor spada zahodno pobočje katinarskega hriba. Obe sta se zavzeli za pravično rešitev nastalega spora med občino in domačini.
Konzulta za področje Sv. Sergija v svojem poročilu ugotavlja, da ni bila predhodno vprašana za mnenje, zato je sedaj -tako težak -dialog med občino in prizadetimi prebivalai. Krajevna konzulta bi morala imeti besedo pri tako obsežnih spre rnembah okolja; zato paziva tržaškega župana, naj upošteva pripombe 80 lastnikov s Katinare.
Kot je torej razvidno, so prebivalci Katinare pripravljeni doprinesti svoj del žrtev za potrebe širše skupnosti, ne morejo pa pristati, da se resno ogroža njihova skupnost.
Onesnaženje okolja v Bregu
Onesnaženje naravnega okolja je danes splošen problem industrializiranih dežel in potrošniške družbe. Poleg Krasa je ta problem pereč tudi v -Bregu, tj. v tako imenovanem dolinskem -kotu, kamor sega industrijsko področje. O tem je bilo precej govora na zadnji seji dolinskega občinskega sveta. Več svetovalcev se je v svojih nastopih dotaknilo raznih plati vprašanja, od prahu kamnolomov in tovarn pa do onesnaženja zraka in voda ter raznih smetišč, Tako je svetovalec Peta-ros naglasil potrebo odvažanja smeti v vseh vaseh v občini ter splošne čistoče tudi zunaj naselij. Bernard Žuljan iz Riomanj je ponovno opozoril na škodljive posledice prahu, ki ise iz kamnoloma nad vasjo spušča na hiše iki polja. Podobno se dogaja tudi z dimom tovarne Grandi Motori v Bo-ljuncu.
Končno naj v zvezi z onesnaženjem spodnjega toka Glinščice omenimo poseg svetovalca dr. Tula, -ki je poudaril nujno potrebo, da se problem odplak iz predelovalnice kosti ITLOC čimprej uredi, da se tako reši smradu prizadeto prebivalstvo.
Nazadovanje prebivalstva na Tržaškem
Po podatkih, ki jih je osrednji statistični urad posredoval deželnemu odborniš-tvu za načrtovanje, je stalno prebivalstvo v deželi v razdobju 1968-1970 naraslo za 6.535 oseb. Največ je naraslo prebivalstvo por-denonske pokrajine in sicer za 5,953 oseb. Sledi goriška pokrajina s prirastkom 2.040 in videmska 189 oseb.
Edinole v tržaški pokrajini se je število stalnega prebivalstva zmanjšalo in sicer za 1.647 oseb. To nazadovanje je treba pripisati predvsem večjemu številu smrti kot rojstev. V razdobju 1968-1970 je bilo 4.090 več smrtnih primerov' kot rojstev, če je razlika v številu -stalnega prebivalstva samo 1.647, je to pripisati priseljevanju od zunaj. Brez tega bi -padec naravnega prirastka prebivalstva na Tržaškem bil še mnogo bolj očiten. Leta 1970 je tržaška pokrajina imela 305.381 prebivalcev. Vse ostale pokrajine naše deželo pa izkazujejo naravni prhaš tok.
Hill III IHIIIIIIMIll II lilllllllllf III llllllllll iti lili Itll [lllllllll lil llllllll lil MII lllllllllllll Iti III lllllll IIIIII IIIIIHlltllllllllllllll III llllllllltl IIIII MII lllltlllllllllllllll lil lil lllllllllllllllllll 1111
^Krščansko oznanilo44
(Holandski katekizem)
Potovanje po Kaliforniji
To nedeljo 16. aprila popoldne bo v Katoliškem domu predaval g. Vinko Zaletel, ki nam bo posredoval svoje popotne vtise, katere si je nabral ob lanskem obisku ZDA. Danes objavljamo iz Zaletelo ve potne torbe njegov opis Kalifornije, ki bo gotovo zanimal naše bralce.
Kalifornijo sem si na hitro ogledal že leta 1955, lani sem ji pa mogel posvetiti več časa.
Razteza se ob tihomorski obali Severne Amerike do Mehike in ima 22 milijonov prebivalcev, pa je le ena izmed 50 severnoameriških držav. Tako raznolika in zanimiva je, da ne vem, kje naj sploh začnem.
Naj opisujem milijonska mesta San Francisco, Los Angeles, San Diego? Predolgo bi bilo. Los Angeles je vsaj 100 km dolgo mesto in ob obali se eno mesto preliva v drugega, vse raste in se razvija hitro. Kdaj se bo sploh ustavilo?
Ko primerjam Los Angeles od sedaj in iz leta 1955, ko sem obiskal svojega strica, največjega popotnika (opisal sem ga v knjigi »Po Daljnem vzhodu«), občudujem napredek. Naj pišem o prometu in nešte-vilnih novih »avtocestah«, po katerih lahko drviš brez prestanka skozi vso Ameriko in mimo in skozi milijonska mesta? Ali o tisočih letališčih, saj jih ima že vsako mesto? Ali ob tisoč km dolgi obali se nahajajočih »beach« (izg. bič), kopališčih, kjer uživajo bogataši raj na zemlji, pa imajo tudi navadni zemljani počitnice?
Tudi mene je povabila Miss Hribar, ki si je napravila hišo v Šmihelu na Koroškem, na počitnice v vilo ob morju, pa si >-podjunski srotej« ni mogel privoščiti tako potrebnih počitnic, ker ima preveč letanja. V San Cletnentu ob morju ima letovišče predsednik Nixon. Ta me pa ni nič povabil in zato pri prihodnjih volitvah ne bo več izvoljen.
Če se tujec vozi po Kaliforniji, ima vtis, da je Kalifornija najbolj pobožna dežela na svetu. Mesta in kraji imajo imena po svetnikih. Navedem le nekaj imen največjih mest: San Francisco, San Jose (Sv. Jožef), Santa Maria, Santa Cruz (Sv. križ), Sacramento (Zakrament), San Diego (Sv. Didak), Los Angeles (Angeli), Santa Paula, Santa Barbara itd. če bi vsa imena navedel, bi bile predolge litanije vseh svetnikov.
Imena so dajali verni Španci, ki so prvi odkrili in zasedli Kalifornijo, spreobračali Indijance in gradili cerkve. Najstarejše cerkve so zato v španskem slogu. Ohranjene zgodovinske cerkve so npr. San Diego iz l. 1769 ali sv. Janeza Kapistrana iz leta 1776. Za naše evropske cerkve so to mlade cerkve, za ameriške pa stare in jih ohranjajo zaradi bogatega okrasja kot muzeje in jih obiskujejo tujci. Prvi in najbolj znani misijonar je bil redovnik Junnipero Serra. Videl sem več njegovih spomenikov: povsod s križem v roki oznanja evangelij.
Čim bolj gremo proti jugu Kalifornije, bolj ima špatiski značaj, več slišimo španščine. Sploh živi v južnih predelih Amerike mnogo Špancev in zato morajo tudi moji sobratje, slovenski duhovniki, ki so župniki na jugu, znati špansko. Zadnja leta pa prihaja vedno več špansko govorečih iz sosednje Mehike po dovoljenih in prepovedanih poteh v Ameriko, da si prislužijo boljši kruh; doma živijo zelo revno, zlasti Indijanci. Kjerkoli sem se vozil, sem videl na farmah, kjer pridelujejo sadje, zelenjavo ali katere koli pridelke, le mehi-kanske delavce. Trumoma prihajajo na sezonsko delo zlasti ob času trgatve.
Ker pa je življenje v Sev. Ameriki mno-
go boljše, se skušajo tam naseliti, četudi brez dovoljenja. Država navadno zatisne oko in jih pusti. Mehikanci pa niso priljubljeni, ker so bolj leni, niso snažni, versko so zelo površni. Župniki jih poznajo, ker nič ne darujejo za cerkev, hočejo pa vse imeti.
Omeniti moram, da ima Kalifornija naj-slarejše živo bitje na svetu. V Sierri, ki ga je država napravila za zaščiteni park, rastejo namreč posebni borovci še iz časa očakov in so še tri živa drevesa, stara nad 4000 let. Najstarejše drevo, imenovano »Očak Matuzalem«, ima po znanstveni ugotovitvi 4600 let. Vogrško župnišče se ponaša, da ima že nad sto let stare borovce in »tolstemu borovem na Vogrski gori prisojamo okoli 130 let, pa kaj je to v primerjavi s temi borovci-patriarhi. Tam so tudi najdebelejša tako imenovana »rdeča d.revesa«. Najbolj znano je tisto »rdeče drevo« (ima rdeč les), skozi katerega pelje avtomobilska cesta.
Tudi v Kaliforniji so se naseljevali Slovenci in so skupine ustanovile slovenska društva. Videl sem v Kaliforniji dva »Slovenska domova«, v San Franciscu in v Fontani blizu (Los Angelesa, kjer je ta slovenski dom sploh največji v mestu, okrog doma pa veliko prostora za igre, piknike in parkiranje. Slovenska župnija je še v San Franciscu, kjer župnikuje g. Vital Vodušek in pri njem gostuje koroški patriarh, 101-letnik g. Jurij Trunk.
Včasih so bili Slovenci bolj strnjeni v skupinah, sedaj so raztreseni po vsej Kaliforniji, pa prav povsod. V San Franciscu sem srečal dr. Ehrlacha, doma na Koroškem, blizu tam pa smo se sestali advokat dr. Lojze Vogrič, zdravnik dr. Vrčon in prof. dr. Ravnik. Skupaj smo prišli tudi vsi slovenski duhovniki, kar jih je v Kaliforniji — 10 jih je tam, med njimi moj zadnji župnik v Tržiču in zadnji sokaplan istotam, g. Jože Snoj.
Naj omenim še to, kar sem pisal obširneje v »Nedelji«, da je v Etivvandi, kjer je Župnik moj bivši tovariš g. Snoj, farna šola z imenom: »Slomškova šola«. Vodijo jo slovenske šolske sestre in so to šolo obiskali že škofje dr. Rožman, dr. Držečnik, dr. Pogačnik in dr. Lenič.
Lani sem v Vogrčah poročil industrialca Franca Koltererja, čigar mati živi v Celovcu in je Naš tednik poročal o »internacionalni poroki«. Zato sem izrabil priložnost in obiskal njegovo družino. Z župnikom Mirkom Kozino sva se peljala skozi San Francisco in San Jose v Los Altos nekoliko v hribih, kjer je izredno lepo in si tam morejo privoščiti take vile z vrtovi le bogatejši. G. Kolterer je namreč iznašel nekatere tehnične stvari in napravil tovarno »Micro Science«, kjer izdeluje izredno majhne nove dele za komputerje in transi-storje, kar potrebujejo tudi rakete za polete na Luno.
Doživel sem lep večer v slovenski druščini, ko so prišli še sorodniki. Naenkrat smo bili kot stari znanci. Obujali smo spomine na Koroško in doživetja po vojni.
G. Kolterer je prav sedaj prodal tovarno in misli napraviti novo tovarno v Švici ali v Avstriji, ker prav v Evropi njegove izdelke vedno bolj kupujejo. Ima tudi svoje letalo in me je povabil, da me popelje po Kaliforniji.
Njegova ljubka žena, ki nam je pripravila večerjo in njena mati sta večkrat omenili, kako lepo je bilo v Vogrčah, zlasti kako lepo cerkev imamo. O, saj pravim: ne le v Kaliforniji, tudi v Vogrčah je lepo ali pa še lepše! Zato sem se tudi jaz kar rad iz Kalifornije vrnil v V ogrce.
Šentjakobsko kulturno društvo
V nedeljo 9. aprila po sv. maši so pri Sv. Jakobu v Trstu odprli prostore »Šentjakobskega kulturnega društva«. Prostori so v ulici Concordia 8, par korakov od župne cerkve; blagoslovil jih je msgr. Ivan Omersa.
Prijatelji, znanci in dobrotniki so napolnili vse štiri prostore, saj so s tem novim domom slovenski verniki pri Sv. Jakobu pridobili kotiček, v katerem se bodo lahko zbirali in v katerem bodo lahko veliko dobrega ustvarili.
Pri otvoritvi se je g. kaplan Silvo Šuligoj, ki je srce tega doma, zahvalil in priporočil za pomoč, otroci so pod vodstvom ge. Bernarde Slama Pahor zapeli nekaj priložnostnih pesmi; mlad fantek, prvi pomočnik g. kaplana, je pa prerezal trak.
Novemu »Domu« želimo številno, zdravo, delavno in veselo družino!
Odkritje kipa Franu Erjavcu v Rojanu
V sredo 29. marca je bila v rojanski enotni srednji šoli prisrčna slovesnost ob odkritju kipa Frana Erjavca, po katerem se šola imenuje, šolski ravnatelj dr. Ivan Baša je pozdravil goste, starše gojencev, gojence in dobrotnike, ki so prispevali za nakup kipa. Dijaki in dijakinje so pod vodstvom prof. Marice Zupančičeve ubrano zapeli dve zelo primerni pesmi. Dve dijakinji sta prečkali kratek opis Erjavčevega življenja in dela, prva v slovenščini, druga v italijanščini. Katehet Stanko Zorko je kratko razložil pomen blagoslova in izvršil blagoslov, šolski skrbnik je vidno zadovoljen pohvalil dijake in jim priporočil, naj pri učenju posnemajo Frana Erjavca. Svetoval jim je tudi, naj obiščejo Erjavčev grob, ki je na goriškam pokopališču.
Prireditev je ponovno pokazala lepo sodelovanje staršev s šolo, kar je pogoj za uspešno dalo šole.
Lepaki in napisi tudi v slov. jeziku
Na svoji redni seji dne 6. aprila 1972 je izvršni odbor Slovenske skupnosti obravnaval vprašanja v zvezi z bližnjimi državnozborskimi volitvami in med drugim vzel na znanje poročilo političnega tajnika dr. Štoke o stikih, ki jih je Slovenska skupnost imela tako s sorodnimi slovenskimi političnimi organizacijami v deželi kot z deželnimi tajništvi strank leve sredine, s katerimi sodeluje na upravni ravni. V tej zvezi se je Slovenska skupnost zanimala, v kolikšni meri bo v njihovih volilnih programih in izjavah prišla do izraza volja do stvarnega reševanja perečih slovenskih vprašanj.
Izvršni odbor Slovenske .skupnosti pa je v zvezi z volilno kampanjo žal ugotovil, da v mestu in predmestju ni videti lepakov tudi v slovenskem jeziku. Slovenska skupnost pričakuje, da se bodo stranke, ki imajo v svojih vrstah organizirane Slovence, pa todi tiste, ki se potegujejo za slovenske glasove, obrnile na .slovenske volivce v njihovem materinem jeziku.
Končno je .izvršni odbor Slovenske skupnosti vzel z zadovoljstvom na znanje, da je devinsko-nahrežinska občinska uprava, kateri načeluje župan iz vrst Slovenske skupnosti dr. Drago Legiša, izpolnila s postavitvijo dvojezičnih 'krajevnih napisov v vaseh občine eno izmed svojih važnih obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma s strankami leve sredine iz leta 1970.
Cepljenje proti črnim kozam
Pojav črnih koz v sosednji Jugoslaviji je prisilil zdravstvene oblasti v tržaškem področju, da so predpisale cepljenje za prehod meje. Zaradi tega je prvih deset dni bil pravi množični naval na vse zdravstvene urade v mestu in v okoliških občinah. Računajo, da je .sedaj cepljenega polovica tržaškega prebivalstva. Tako množičen odziv je treba pač pripisati dejstvu, da so se ljudje navadili ugodnih nakupov bencina in živil onstran meje. Ker se tem ugodnostim ne mara nihče odreči, so ljudje pripravljeni sprejeti vse zdravstvene predpise, samo da lahko prekoračijo mejo.
Da so odprte meje samo koristne, so pokazali letošnji velikonočni prazniki, ko so izletniki, ker niso mogli na jugoslovansko področje, dobesedno preplavili Kras in vso mestno okolioo.
Svetovni molitveni dan /a duhovne poklice
Bliža se svetovni molitveni dan za duhovne poklice, ki ga bomo letos obhajali na četrto velikonočno nedeljo 23. aprila.
Ta dan nas mora vse povezati, duhovnike in vernike, v skupni vedno bolj pereči skrbi za življenjsko važno zadevo Cerkve in nas ogreti za delo. Vsi moramo storiti vse, kar je v naših močeh in uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da bo Cerkev tudi v prihodnosti imela zadostno število dobrih in svetih duhovnikov, redovnikov in redovnic.
Ne smemo in ne moremo ostati ravnodušni, brezbrižni in nedelavni ob misli, da je na svetu in tudi pri nas vedno manj pastirjev, ki naj nadaljujejo Kristusovo odrešenjsko delo.
Molitveni dan mora biti dan skupnega osveščanja duhovnikov in vsega župnijskega občestva, zlasti pa družin in mladih. Biti mora dan molitve in dan prevzemanja obveznosti.
  H«...........................
»Katoliški glas** v vsako ; slovensko družino I
IIlilllillII!llliIil!IIIIilI!!IilllllIIIIIilllllllilll!!Ililllllillllllillllliilii!lllilllilllli!lllllllllllilillI!lllllllilil!illllIiillllllllllllllIllllllllllllIIIIIllllllllliilllilllllIllllllIi!l!!Illllllllll!!ill
Na glavo postavljeni pojmi
Takole je dejala gospa Kraševka svoji prijateljici: »Naš mali ima že osem let in hodi v drugi razred. Letos bo šel k prvemu sv. obhajilu. Kar smili se mi: že tako se mora veliko učiti, tudi klavir študira, sedaj pa bo moral še k nauku za prvo sv. obhajilo.«
Prijateljica: »Ja, ja, sedanji otroci so preobremenjeni. Kako pa je z birmo? Ne bi bilo pametno, če bi jo tudi letos prejel? Tako bi se hkrati rešili dveh skrbi in stroškov bi bilo manj.«
Gospa Kraševka: »O tem z župnikom še nisem govorila. Pa bom. Tvoja misel se mi zdi pametna.«
Prijateljica: »Duhovniki bi morali razumeti, da birme ne gre odlagati zlasti ko gre za deklice. Če birma ni isto leto kot prvo sv. obhajilo, je treba kupiti novo obleko in izdatki so dvojni.«
In je šla gospa Kraševka k župniku. Po dolgem moledovanju je uspela. Župnik je pristal na njeno prošnjo. Fantič naj bi šel po prvem sv. obhajilu še k sv. birmi.
Vse drugo je potem sledilo po že ustaljenem ceremonialu: fantiču nova obleka, za dan prvega sv. obhajila šopki rož, v gostilni po slovesnosti v cerkvi veliki shod vse žlahte in ostalih povabljencev. Ob dobri kapljici je pogovor vedno bolj hrupen. Otrok, ki naj bi bil glavni junak dneva, je postavljen v ozadje... Prvo sv. obhajilo prav tako. Bilo je samo povod za obilno kosilo. Prvoobhajanec je zmeden in utrujen. Je v tem prvo sv. obhajilo, da se je in pije, smeje in kriči?
Na večer se slavje konča. Na potu domov oče prvoobhajancu v vozilu strokovno razlaga: »Tako, zdaj si prost! Ne bo ti treba več hoditi k nauku in k nedeljski sv. maši. Dopoldne boš lahko spal, popoldne pa bomo šli kam na izlet. Ko boš velik, te čaka še poroka v cerkvi. Potem pa lahko delaš, kar hočeš.«
Otrok posluša z razprtimi očmi. Očka te stvari že razume. Torej: župnik ne bo smel več sitnariti, če ne bo hodil k maši. Po prvem sv. obhajilu in birmi to ni več potrebtio.
Naj k tej »modrosti« naših ljudi dostavimo svoja vprašanja še mi: Zakaj je ta otrok sploh šel k prvemu sv. obhajilu in sv. birmi? Ni bilo to zloraba in onečašče-nje obeh zakramentov? Si moremo pred-
stavljati večji nesmisel kot je mišljenje naših staršev, ki vidijo v prejemu prvega sv. obhajila in birme konec verskega življenja in udejstvovanja? Namesto da bi mu postala ta dva zakramenta vir novih milosti in začetek duhovne rasti, pa mu zapreta ves nadaljnji verski razvoj. So res nova obleka, birmanska ura in pojedina v gostilni edini učinek teh dveh zakramentov? Kdo je kriv temu stanju? Res samo starši? Mar ne tudi cerkveni krogi, ki to dopuščajo? Ni prišel tudi za naše kraje čas, ko bo treba uveljaviti smernice zadnjega koncila? In med njimi je tudi tista, ki pravi, da je treba sv. birmo, ki je zakrament potrjenja v veri, prejemati okrog dvanajstega leta. Šele takrat mlad človek doume njen pomen in zakrament vredno prejme. Toda če dušni pastirji tega iz obzira do staršev ne znajo uveljaviti, kdo nosi večjo krivdo?
Pogovor zapisal R. B.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 16. do 22. aprila 1972 Nedelja: 9.45 Po domače z ansamblom Dorka Škobemeta in pevcem Jurijem Rejo.
11.00 Otroška matineja. 11.45 Mestece Pey-ton. 16.30 Košarka RadničM : Lokomotiva.
18.00 Sedem rimskih gričev. 18.40 Prenos starta vesoljske ladje Apollo 16.
Ponedeljek: 17.55 Čiribu. 20.35 P. Adler: Heydrich v Pragi - tv drama. 22.05 Hokej ČSSR : Švedska.
Torek: 17.50 F. Bevk: Pestema. 18.35 Zbor »Tone Tomšič«. 19.30 Marketing. 20.35 Vozijo ponoči - ameriški film.
Sreda: 17.50 Don Kihot. 18.30 Po domače z ansamblom Vilija Petriča. 19.05 Na sedmi stezi. 19.30 Naš ekran.
Četrtek: 16.55 Hokej SZ : CSSR. 19.15 Čarni svet živali. 21.30 Bos skozi pekel - jap. nadalj. 22.05 Jazz na ekranu.
Petek: 17.45 Od tropskega pasu do snega.
19.00 Mestece Peyton. 20.30 Kviz 72. 21.40 Apollo 16 - sprehod po Luni.
Sobota: 13.30 Rotterdam: evropsko prvenstvo v namiznem tenisu. 14.55 Hokej SZ: švedska. 17.00 Rotterdam: evropsko prvenstvo v namiznem tenisu. 17.35 Po domače pod Poncami. 18.20 štirje tankisti ■in pes. 21.35 Tekmeca - film. 22.50 Hokej CSSR: Finska.
1......»"i"'"1.......m«...............................minili.....i.....n......m.......min......umu........................................................................  nun....minut.......................................................................imun......................................................................................................................................           i....
MARKO KREMŽAR
(3)
SIVI DNEVI
Ko je drugi dan zvedel, da je odšel Nande v gozd, mu je bilo, da bi z glavo folkei ob zid.
Bil je že na poti na naborni urad, da bi se vpisal med domobrance, pa se je spomnil Patra, pomislil na dekle in se vrnil.
Potem sta bila nekaj mesecev tiha tekmeca, dokler niso poklicali Petra v delovno službo in se je Niko le odločil in postal domobranski propagandist.
Tovariši so se ločili. Revolucija jih je raztepla in dekle je ostalo samo. Tu in tam se je oglasil s pozdravi Nande od bogve kod, včasih jo je obiskal Peter. Tudi Niko bi jo mogel — včasih —, pa je ni in vedel je, da je ne bo, dokler bo Nande v hribih.
Cas je divjal. Prišel je majnik in z njim smrt, svoboda, sužnost, vse hkrati.
Ni bežal. Skril se je in čakal, da se vse poleže. V skrivališču ga je ona večkrat
obiskala. Povedala mu je, da je šel Peter tik pred koncem v hribe k partizanom, da je Nande baje visoka živina nekje na Hrvaškem in da ga vsak čas pričakujejo v Ljubljano.
Sedela je pri njem, pripovedovala in ga bodrila. Ko se vrne Nande, bo že kaj ukrenil, da reši smrti nekdanjega sošolca, prijatelja.
A Niko je dvomil in nič prav si ni mogel želeti njegovega prihoda.
Neke noči so vdrli v skrivališče in ga odpeljali. Potem so ga zasliševali in zdaj sedi v celici in čaka. Nihče se ne zmeni zanj. čaka, čaka...
Bogve, kdo jo je dobil? Nande, Peter... ali nekdo drug, čisto tuj, nepoznan? Da bi čakala nanj, ni več mislil, četudi je tako rad sanjaril o tem.
* * *
Preden so odvedli zastavnika proti celici, mu je stražar še enkrat pretaknil žepe. Prazni so bili — že preiskani. Nič nevarnega.
Miličnik za mizo je pokimal in že sta stopala s stražarjem po temnem hodniku. Železna vrata so zarožljala za njim.
Roke je tiščal v žepih. V ustih je mečkal izprošeni črk in kadar je vsrknil dim, ga je zapeklo .pod nosom, da je nehote zamižal na desno oko.
Ko je paznik odklenil celico, je ogorek odletel kakor žareč pljunek v dolgem loku na tla. Jetnik v rjavi uniformi je pogledal za njim in vstopil preko globoke stop niče — v samico.
Modra mesečina je osvetljevala pol stene, kdt ob vratih in del sivih tal. Le tik pod oknom je bil pas teme, kamor oko n! moglo prodreti.
Zastaivnik se ni premaknil in ni potegnil rok iz žepov rjavih vojaških hlač, dokler ni slišal, kako se je izgubil odmev paznikovih 'korakov po mrtvem hodniku. Daleč nekje so treščila železna vrata, ključi iso zazvonili enkrat, dvakrat in potem — mar.
Tiho je bilo kakor na dnu kraške jame.
Desnica je zdrsela iz žepa in se zarila v goščavo las, pomela nemirne oči in se ustavila na predrznem nosu. Prav tedaj je bilo, ko se je oglasilo iz temnega kota ob oknu:
»Pozdravljen, Peter!«
Ni bilo v glasu ne presenečanja ne veselja ne nejevolje. Nobenega čustva ni razodeval glas, pa se je vendar zastavnik Peter zdrznil. Obsijan z mesečino je buljil v temo in bela roka mu je trepetala ob nosu.
Noge bi rade ušle proti zaklenjenim vratom, pa so mehka kolena odpovedala pokorščino. V 'temi se je nekaj zganilo. Najprej dvoje oči, potem ves suhi, prepadeni obraz, nato v teman površnik zavita postava.
»Kaj zijaš, strela, saj nisem smrt!«
Niko je vstal in se pretegnil. »Kdo bi si mislil, ‘da bodo tebe sneli, in še to, da te pošljejo meni v varstvo.« Čudil se je, kako da ga nenadno srečanje z nekdanjim prijateljem ne gane.
Slučaj, čuden slučaj, vendar — skoraj lepše je biti sam ali v družbi s kakim neznancem. Opazil je, da se je tovarišev obraz medtem umiril in iz pol odprtih ust je slišal hripavo vprašanje:
»Ti tukaj? Živ?«
Tisti hip je Niko začutil, da ta, ki mu stoji nasproti, ni več oni Peter, 'ki ga je miril z Nandetom, kadar sta se preveč
razvnela; ki je spremenil vsako idejno razliko v malenkost, še tako ostro debato v šaljivo besedičenje; prijatelj, 'ki je omogočil, da so prebili skoro tri leta revolucije kot dobri tovariši, kljub razlikam, ki so tlele v njihovih dušah.
Pred njim je stal drug človek.
»Nimaš odeje?«
»Ne.«
»Tu imaš konec, sedi.«
Potem sta sedela in molčala
Nikova kratko ostrižena, kakor lobanja izsušena glava se je naslanjala na mrzli omet, medtem ko je Peter podpiral brado s pestjo in pazil, da mu roka ne bi za-fcrina nasmeška, ki ga je s težavo 'priklical na obraz.
Sram ga je bilo, da se je bil prestrašil. On!
»Nisem vedel, da si postal — hm, narodni junak. Kakšen čin imaš?«
Peter je zmignil z rameni.
»Zakaj si notri? Te je pamet srečala ali si padel v nemilost pri kakem višjem tovarišu?«
(se nadaljuje)
je g. nadškof blagoslovil temeljni kamen
Pozdrav novega goriškega prefekta
8. aprila je prevzel službo goriškega prefekta dr. V-incenzo Molinari, ki je ob nastopu novega službenega položaja nastavil na oblasti, družbene ustanove, razne skupnosti in na vse prebivalstvo goriške pokrajine poseben poziv, v katerem prosi za razumevanje, sodelovanje in podporo v vršenju svoje službe, da se bo moglo na ta način s skupnimi napori reševati probleme naše skupnosti in prispevati k njenemu socialnemu in gospodarskemu napredku.
V	mali dvorani Katoliškega doma bo v sredo dne 19. aprila 1972 predaval dr. ARDUINO CREMONESI o temi
DRUŽBENO IN EVROPSKO POSLANSTVO PATRIARHALNE ŠKOFIJE OGLEJ
(Missione civile ed europea della diocesi patriarcale dl Aquileia)
Predavatelj je didaktični nadzornik v Gonarsu in je pred časom odgovarjal na vprašanja iz slovenske književnosti na televizijski oddaji »Rischiatutto«.
SKAD vljudno vabi rojake, da se predavanja polnoštevilno udeležijo.
Tristoletnica uršulink v Gorici
V	soboto 8. aprila so goriške uršulinke praznovale tristoletnico, odkar so 8. aprila 1672 prišle prve uršulinke v Gorico, da tu poskrbijo za vzgojo in šolanje ženske mladine. Prišle so z Dima j a in so si tu počasi zgradile lep samostan, ki je segal iz sedanje .ulice »delle Monache« do ulice Moreili. Prva svetovna vojna jim je vse porušila in tudi regulacijski načrti jim niso več dopustili, da bi na istem mestu pozidale samostan in zavod, zato so ga zgradile med Svetogorsko ulico in sedanjo ulico Palla-ciio, kjer imajo razne vrste šol za žensko mladino. V tri sto letih so veliko dobrega naredile za mesto in deželo in tudi mnogo hudega prestale -kot pač vsa naša dežela, ki je v teku zadnjih stoletij tolikokrat menjala gospodarje in doživela -marsikatero nevihto.
Zgodovinar Kamil Medeot je za to priložnost pripravil na podlagi samostanskih zapiskov in drugih zgodovinskih virov posebno knjigo, kjer na 320 straneh opisuje zgodovino in dogodivščine uršulink v go-riš-kem mestu. Knjiga, ki so jo založile uršulinke, je tudi lep del zgodovine goriškega mesta.
Proslave, ki se je vršila na prostem na samostanskem vrtu, se je udeležilo lepo število predstavnikov oblasti in prijateljev uršulink. Gojenke so zapele več pesmi, prednica je pozdravila goste, nadškof msgr. Cocolin je orisal duhovni lik ustanoviteljice uršulink sv. Angele Merici ter njene ustanove, msgr. G. VeJci pa je podal v glavnih obrisih pomembne dogodke tega samostana in okolja, v katerem je redovna družina delovala. Zlasti je podčrtal duh ljubezni, ki je vladal med uršulinka-mi, čeprav so bile treh narodnosti: nemške, italijanske in slovenske. Novi župan De Simone je v imenu mesta Gorice izrekel svoje čestitke in voščil obilo uspeha pri bodočem delu. Po končani slovesnosti
Letos praznuje vzgojni zavod Alojzijevišče v Gorici 80-letnico, odkar je bilo ustanovljeno društvo Alojzijevišče, ki naj bi bilo lastnik zavoda in bi zanj skrbelo. Nekaj fantičev so zbrali že leto -prej, a kot javna ustanova je začelo delovati 1. 1892.
Podati točno zgodovino Alojzijevišča je težka zadeva. Osemdeset let sicer ni dolga doba v življenju kake ustanove, vendar v primem Alojzijevišča to ni lahko, ker sta dve svetovni vojni in fašizem uničili mnogo stvari, ki so bile dragocen vir podatkov za ta vzgojni zavod. Vse, kar je ostalo, pa nam priča o žrtvah in -delu slovenskih duhovnikov in požrtvovalnih laikov na Goriškem za vzgojo naše mladine v krščanskem duhu.
Alojzijevišče je zrast lo iz -potreb časa.
V	Gorici so bile pred 80 leti srednje šole le nemške. Zaradi tega je bil vstop v te šole večini naših fantov nemogoč. Bili so in mesta in trgov, in to le sinovi premožnejših staršev, ki so lahko poseč ali srednje šole. Najbolj -nadarjeni fantje z dežele n-i-
nove kapele.
Uršulinkam čestitamo k njihovemu jubileju tudi mi z voščilom, da bi še v bodoče vzgajale žensko mladino zlasti v ekumenskem duhu, saj se prav na Goriškem srečujejo ljudstva različnih jezikov in kultur.
Podgora
V ponedeljek 17. aprila ob 20.30 bo v naši farni dvorani predaval in kazal skiop-tične slike o svojih vtisih s potovanja po Severni Ameriki g. Vinko Zaletel s Koroškega. Naj še omenimo, da -bo g. Zaletel prvič prišel predavat v Podgoro in se -tako seznanil z našo farno skupnostjo'.
Števerjan
Seja Kmečko-delavske zveze. Pretekli teden se je sestal odbor krajevne Kmečko-delavske zveze -pod predsedstvom Zdenka Terčiča. Seji je prisostvoval predsednik Slovenske 'demokratske zveze iz Gorice dr. Bratina. V glavnem je bilo govora o bližnjih parlamentarnih volitvah in o stališču, k; naj ga demokratični Števerjanci na njih zavzamemo v luči sedanjega političnega položaja in ne nazadnje v luči napredka, ki smo ga dosegli v Števerjanu.
Dr. Bratina je zbranim poročal o stališčih SDZ, ki se popolnoma strinjajo s stališči naše krajevne organizacije.
V naslednjem je župan Stanislav Klanjšček poročal o upravnih problemih naše občine in povabil zlasti občinske odbornike, da se še bolj zavzamejo za rešitev ostalih problemov naše skupnosti v smislu programa, -ki -ga je predstavila lista lipove vejice ob zadnjih občinskih volitvah.
Kulturni večer. V sredo 5. aprila je na povabilo prosvetnega društva »F. B. Sedej« gostoval v Števerjanu zdravnik dr. Andlovič, ki je z -izredno lepimi diapozitivi prikazal Mont Blanc in druge alpske vršace.
V	razgovoru pa je nato prikazal uspehe in napore zadnje slovenske odprave na Himalajo.
SKAD vabi na srečanje z -gledališkim umetnikom Stanetom Raztresenem
SLOVENSKE BRIDKE IN PIKASTE
Mala dvorana Katol. doma v Gorici v soboto 15. aprila ob 20.30
Rupa
»Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad, da bi zdrav vesel, lepe -pesmi pel...« Tako poje naša narodna pesem, tako pojejo iz roda v rod naši ljudje.
Zmagoslavje slovenske pesmi v Ru-pi pa bo še posebno prišlo do izraza na praznik farnega patrona sv. Marka. Možje in fantje iz Rupe so določili nedeljo 30. aprila za -tako imenovani »praznik frtalje svetega Marka«.
Na ta pomladni praznik opozarjamo že sedaj vse ljubitelje zborovskega petja, poskočnih melodij, pa tudi dobrega domačega vina in drugih dobrot, če nam Bog nakloni še lepo vreme, veselega razpoloženja res ne bo manjkalo.
Prihodnjič bomo objavili točen program, že sedaj pa kličemo: nasvidenje v prijazni R-upi!
so mogli v šole, ker starši niso imeli sredstev. Slovenske duhovnike je ta pojav bolel do dna duše, zlasti ker bi zaradi boljše vzgoje in bolj žive krščanske zavesti po deželi lahko vzgojili več duhovniškega naraščaja in več dobrih krščanskih laikov.
Iz te potrebe je zrastlo Alojzijevišče v Gorici pred 80 leti. Mnogo fantov je že sprejelo v svoje okrilje in kljub dvem svetovnim vojnam, katerih žrtev je zavod postal, še živi in skuša služiti namenu, ki so mu ga dali ustanovitelji.
V	nedeljo 23. aprila bomo na skromen način proslavili ta jubilej z zahvalno sv. mašo -v župnijski cerkvi na Placuti, kamor zavod -spada, in z akademijo v Katoliškem dom-u, kjer bodo sodelovali bivši in sedanji gojenci. Že vnaprej vabimo na to prireditev sedanje in bivše gojence, njihove družine in številne dobrotnike našega zavoda. Naj bo ta dan dan -priznanja in hvaležnosti vsem, -ki so skozi tri -rodove posvečali skrb naši -mladini.
SKPD »MIRKO FILEJ« IZ. GORICE
vabi na skioptično predavanje, ki ga bo imel v nedeljo 16. aprila ob 16.30 v
Katoliškem domu v Gorici g. Vinko Zaletel s Koroškega. Govoril bo
O VTISIH S POTOVANJA PO SEVERNI AMERIKI
Ime predavatelja je dovoljno jamstvo, da bo vsakdo, ki bo -prišel v Katoliški do-m, preživel prijetne trenutke ob gledanju in razlagi barvnih posnetkov z omenjenega potovanja.
G.	Vinko Zaletel bo isti večer predavanje ponovil ob 20. uri v Župnijskem domu v Štandrežu.
★
ZA KMETOVALCE
Kemični oplevki ali herbicidi
Kemični oplevki ali herbicidi (diserban-ti) -so sredstva za uničevanje plevela. V glavnem jih delimo v totalne in selektivne. Totalni služijo za uničenje vsega zelenja npr. po poteh, dvoriščih, robovih cest itd.
V	krpetijstvu rabimo le selektivne oplevke, ki so koristni le takrat, kadar uničijo plevel in ne poškodujejo kulturne -rastline. Uporaba oplevkov zahteva od kmeta največjo natančnost in pazljivost. Netočna uporaba ima lahko dve posledici: v premajhni koncentraciji ne uniči plevela, s premočno koncentracijo pa lahko uničimo poleg plevela tudi kulturno rastlino. Zato je natančnost nujno potrebna.
V tržaški pokrajini je uporaba kemičnih oplevkov šele pri prvih začetkih. Tudi trgovine so z njimi slabo založene in nimajo skoraj nobene izbire posebno med selektivnimi oplevki. Zato naj -se zaenkra-t pomudimo le pri izdelkih, ki so trenutno na razpolago. Med temi je Treflan.
Treflan je gosta tekočina oranžne barve, ki se prav dobro razprši v vodi in jo obarva rumeno. Deluje samo na kaleča semena tako, da uniči kalček, brž ko se pojavi. Ne deluje pa na rastline, ki so že vznikle, še manj pa -na odrasle rastline. Pri večji koncentraciji pa seveda uniči tudi odrasle rastline. Treflan se rabi predvsem proti enoletnim plevelom, ker se ti razmnožujejo le s semenom. Trajni pleveli, ki imajo v zemlji plazeče korenike, čebulčke ali gomolje, se za Treflan sploh ne zmenijo. Zato rabijo Treflan predvsem po vrtovih, kjer imamo zaradi pogostega obdelovanja največ enoletnih in prav malo trajnih plevelov.
Za uporabo je treba Treflan -najprej razredčiti z vodo, nato politi in najkasneje v teku -pol ure vdelati s frezo 5-10 cm globoko. Na zraku in soncu Treflan izhlapeva in zigubi barvo ter zato slabše -učinkuje. Tudi v vročini in suši -hitro izhlapeva in se tako izgublja. V poletnih mesecih se zadrži v zemlji do 3 mesecev, dočim pozimi do 5 mesecev. V lahki 'in peščeni zemlji se rabi 1 liter, v težki pa 2 litra na ha. Voda se primeša zato, da se teko-čina lažje in enakomerneje razdeli po celi površini. Za nahrbtne škropilnice -pripravimo 8-10 hi tekočine, za motorne škropilnice pa 4-5 hi na ha.
V posameznih primerih se -rabi takole:
Za paradižnik, korenje, -peteršilj, zeleno,
zelje, solato, -radič, fižol, grah, česen in čebulo ga polijemo 1-20 dni (ker je seme občutljivo) pred setvijo oz. saditvijo.
Za krompir se rabi po saditvi, toda treba je paziti, da se pri vkopavanju herbicida ne poškoduje krompirjevih gomoljev.
Za gladiole 1-20 dni pred saditvijo, le paziti je treba, da imajo čebulice najmanj
2.5 cm premera.
Za špinačo ga ne smemo rabiti, ker je njeno seme občutljivo za Treflan.
Stroški za rabo Treflana baje znašajo
1.5 lire na kv. meter. S Treflanom se prihrani približno ena tretjina dela.
Inž. Janko Košir
Prispevek za oljčno olje
Pridelovalci oljčnega olja imajo možnost, da vložijo prošnjo za državni prispevek 270 -lir za kg letos pridelanega olja. Potrebne so sledeče priloge: potrdilo o pristojnosti (certificato -di residenza), katastrski izvleček (estratto catast-ale) in potrdilo oljarne. Vse ostalo vam uredi Zveza neposrednih obdelovalcev v Trstu, -ulica Roma 20. Čas za vlaganje prošenj poteče 28. aprila. Zato pohitite.
★
Slovenska Prosvetna Matica v Trstu vabi na predavanje dr. Antona Kacina, ki bo v nedeljo 16. aprila ob 10.30 v društvenih prostorih v -ulici Machiavelli 22/11 o temi Pisatelj Joža Lovrenčič — pesnik slovenskega epa o Faustu. Dne 25. aprila ob 10.30 bo govoril v istih prostorih dr. Avgust Sfiligoj o terni: »Slovenci v Italiji terjamo priznanje svojih kulturnih, narodnih in socialnih pravic«.
OBVESTILA
Ekumensko srečanje v Ogleju bo prihodnjo nedeljo 16. aprila o-b 17. uri v starodavni oglejski baziliki. Somaševali bodo škofje vseh tistih dežel, ki so nekdaj spadale pod oglejski patriarhat: italijanskih, slovenskih, avstrijskih in nemških.
Roditeljski sestanek. Ravnateljstvo nižje srednje šole v Gorici, ul. Randaccio 10, sporoča, da bo v ponedeljek 17. aprila 1972 ob 18.30 v šolskih prostorih roditeljski sestanek. Vabljeni so starši in njihovi namestniki.
Občinska uprava v števerjanu sporoča, da je od 1. aprila njen urad odprt za občinstvo od ponedeljka do petka od 10. do 13. ure, ob sobotah pa o-d 10. do 12. ure.
Iz Argentine smo prejeli še nekaj izvodov vsebinsko zelo bogate knjige »Zbornik Svobodne Slovenije« za leto 1970. Cena izvodu 3.600 lir. Knjiga ima 328 strani velikega -formata.
»Pouk v materinščini — da ali ne?« je naslov brošure (136 strani), ki je v založbi Sij izšla nedavno v Buenos Airesu. Napisal jo je prof. Alojzij Geržinič in govori o delu za slovensko šolstvo na Tržaškem v zadnjih mesecih nemške okupacije. Knjiga je zanimiv doprinos k zgodovini polpretekle dobe in obsodba metod OF, ki je odklanjala celo slovensko šolstvo, če ni mogla -imeti pri tem prve besede. Knjigo lahko naročite na upravi našega lista. Poslali jo bomo, ko bomo vedeli, koliko je interesentov. Tedaj bomo sporočili tudi ceno, naročniki pa naj sporočijo svoj naslov, če ne bodo knjige dvignili naravnost na upravi.
Pesnica Irena Žerjal je izdala novo zbirko poezij »Topli gozdovi«. Mlado avtorico in njen ponovni pesniški dosežek bo predstavila prof. Zora Tavčar. Srečanje bo v petek 14. aprila ob 18. uri v Tržaški knjigarni, ul. sv. Frančiška 20, Trst.
Krstna predstava komedije Dušana Jovanoviča »Življenje podeželskih p-lejbo-jev po drugi svetovni vojni ali trije rogonosci« bo v Kulturnem domu v Trstu v petek 14. aprila ob 21. uri (red A -premierski). Naslednje predstave: v -soboto 15. aprila ob
20.30 (red B - sobota -po premieri); v nedeljo 16. aprila ob 16. uri (red C - I. nedelja po premieri); v sredo 19. aprila ob
20.30 (red D - mladinski v sredo) in v četrtek 20. aprila ob 20.30 (red E mladinski v četrtek).
DAROVI
Za Katoliški dom: U. Z. 3.000; M. M. 10.000; J. P. 10.000; Marijina družba 10.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 3.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N.
1.000 lir.
A. K. iz Gorice: za Zavod sv. Družine 10.000, za Katoliški dom in Alojzijevišče po 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina Durjava ob dvajseti obletnici smrti dragih staršev 5.000; B. T. 5.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu: Justina Barovina ob smrti moža Darija 2.000; -ofer na veliko noč 59.100 -lir.
Za Baragov dom v Ricmaujili: Franka Slapnik, Log, 5.000; -družina Josipa Mejak, Fulje, 5.000; Pepca Felicjan, Domjo, 5.000; Roža Zahar, Pulje, 2.000; Lidija Strnad, Domjo, 2.000; Celestin Malalan, Domjo, 15.000; Vera Turk, Trst, 20.000; Mira Sabadin, Domjo, 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Družina Celeste Daneu ob krstu malega Saška 10.000; Terezija Škerlavaj namesto cvetja na -grob pok. Dragice Škerlavaj 3.000; Silvestra Vremec 2.000; N. N. 2.000; Ključar vd. Savini v spomin moža Iva 6.000; Simič-Daneu Bernarda ob sinovi poroki 10.000; 1. in 2. priča ob poroki Simič-Janežič 3.000 + 10.000 SD; Vaclik Luči 2.000; družina Malalan v spomin očeta Karla 1.000; družina Sosič v spomin mame Jožefe Sosič-Fabjan 1.000; Jelislava Brandolin-Fučka 20.000; N. N. -P. A. 10.000; Marija Hollstein-Dolenc ob obletnici smrti moža in hčerke 20.000; Ivanka Dolenc-Grzančič 2.000; darovanje za veliko noč 97.725; Peter Vidau 10.000; Mila Sosič v spomin moža Iva -ob prvi obletnici smrti 3.000; Daneu-Gorkič v spomin Gina Lenisa 5.000; v cerkvi 25.470 lir.
Za cerkvico na Banah: Albina Ban 1.000; velikonočno darovanje 17.100 lir.
Za cerkvico na Ferlugah: Emilija Cavic-chioli namesto cvetja na grob pokojnih Živica in Vončine 1.000; -velikonočno darovanje in miloščina 8.450 lir.
Za teološko fakulteto v Ljubljani: B. T.
10.000 lir.
Za misijone: B. T. 5.000 lir.
Za cerkev v Bogdancih: A. G., Trst,
1.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Izlet dijakov gimnazije-liceja »Primož Trubar« v Lombardijo
V	tednu po velikonočnih počitnicah so šli -di jaki gimnazije-liceja »Primož Trubar« v Gorici na -tradicionalni šolski izlet. Letos so si izbrali -zgodovinska in umetniška mesta v Lombardiji in delno Emiliji. V spremstvu -in pod vodstvom svojih profesorjev so si oglodali Pavijo (kjer so med izletom stanovali), -staro longobardsko prestolnico, Mantovo, sedež dinastije Gonzaga z bogatimi umetniškimi spomeniki, Cremo-no z monumentalno stolnico, Parmo -in Mode-no, pomembni središči zlasti za renesančno obdobje. Dvakrat so tudi obiskali lombardsko prestolnico Milan, kjer so si ogledali cel-o vrsto spomenikov, -galerij -in cerkva z izrednim bogastvom kulture in polnih duhovne ustvarjalne sile. Izlet je potekel v prijetnem vzdušju in v splošno zadovoljstvo vseh udeležencev.
f RADIO
T R B T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 16. do 22. aprila 1972
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Volk in pravljice«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 N. V. Gogolj: »Plašč«. Novela. 16.45 Orkestri in zbori lahke glasbe. 17.30 Šport in glasba. 18.30 Popoldanski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za -mlade poslušav-ce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole (ponovitev). 19.10 Odvetnik za vsakogar.
20.30 Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 20.30 Lajovčevi samospevi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade -po-slušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Zagrebški kvartet. 19.10 »Juš Kozak«. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi, -glasba. 20.30 C. W. Gluck: Orfej in Evridika, trag. opera.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslu-šavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole (ponovitev). 18.50 Slovaški komorni orkester. 19.15 Higiena in zdravje. 19.25 Zbori -in folklora.
20.30 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Umetniki in občinstvo. 19.10 Catala-no: Zgodovina ital. pol. strank. 19.25 Pisa-n-i balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.30
H.	Ibsen: »Ko se mrtveci zbudimo«, igra v treh dejanjih.
Petek: 1-1.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Rad-io za šole (ponovitev).
18.30 Danilo Švara: Fantazija za oboo in klavir. 19.10 Liki iz naše preteklosti: »Angela Rakar«. 19.20 Zbori in folklora. -20.30 Gospodarstvo in -delo-. 20.50 Ko-ncert operne glasbe. 21.35 Plesi z vsega sveta.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Konoertisti naše dežele. 19.10 Pod farnim -zvonom župne cerkve na Repen!abru 19.40 Revija zborovskega petja. 20.30 Teden v Italiji. 20.50 Tončka Curk: »Smrt Pavla Rostosa«. Radijska drama.
★
Licenco za gostilno in bar, na
zelo -prometnem obrobju mesta Gorice, prodam zaradi bolezni. Informacije nudi vodstvo bolnišnice Usmiljenih bratov v ulici Diaz.
SG v Trstu, SPZ in Z S RP v Gorici v sodelovanju z ustanovo E MA C iz Gorice javljajo, da bo v torek 18. aprila ob 20.30 v gledališču Verdi v Gorici komedija Dušana Jovanoviča
ŽIVLJENJE PODEŽELSKIH PLEJBOJEV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Predstava je zadnje delo -iz letošnjega repertoarja Slovenskega gledališča in je namenjena abonentom reda A in B.
OGLASI
Za vsak m-m višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Ob 80-letnici zavoda Alojzijevišče