Katrica v spomladi
^tlLa dolgočasiia ziina jc vender le pobrala svoja kopita.  Pač je tudi po zimi v^^l časih prijetno. ali Katrici je presedala vže čez in eez. Kdo bo vedno tičal za pečjo ali pri pcči,  kdo bo  vedno stopal po tesnej izbi in gledal čme-rikave obraze doniačih ?  Tega vsega je bila Katrica sita do grla.
In zdaj se je vsula prelepa spomlad po zemlji. Oj. to je veselje! Kako se Katrici smeje obrazek pod milim neboni, kako jej utriplje srce v zelenej naravi! Kamor pogleda sama svežest, saina krasota, samo življenje! Oj to so vse druge podobe nego v belej. mrzlej zimi! Zelenjo in cvetje se izkušata, vedro uebo se smeje zemlji i« gorko solnčice trosi in rosi leskeče se žarke.
In Katriea vidi vse to z očmi, čuje ptieev petje iz gnnovja in duha cvetic vonjavo iu slast. Košavico drži v roci in tako lalino napravljena stopa eez travnike

in steze. Lasee pa jej pveveva južen veterc in hladi vroče solnčne žarkc. A sama nt' hodi. Zvestega spremljevak-n ima. Kodrasti Belinček jej prestriže vse korake in skače in leta. kakor bi bil nor.
Pa glej vrabea! Kdo bi si mislil. da ima Belin tako piko na petelina? Kakor bi trenol. skupaj sta. Katrica še opazila ni. kdaj jo zginil Belin za ogrado. Vžt sta sp spoprijela — petelin in pes. Belin sknbe petelina, petelin pa Belina. Pa dnig dnigcmu ne pridota do /ivega. Petelin je bil skoro hujši. Kar priint; Belin petelina za rožo. Takrat pa bi so bila huda godila petelinu. da ni pritekla Katrica na pomou. Belin takoj odstopi, uglpdavši Katrico. A nc tako petelin. >Se precej ("asa godo po svoje in misliti je bilo. da se še cdo Katrico loti. Tako hudih petelinov je pač malo.
Zdajci se Katrica ojunači in zavpije: Ša-ša! A peteliu je ne uboga takoj. Ne-   . kako ponosno zre' na-njo.  poč-asi  odhajaje.  Belin pa moli jezik tja v zeleni svet. ves upehau iu razjarjen. Hudo je niorala Katrica pogledati zdaj petelina. zdaj Bo-lina, ila jc k-.vj ixdalo.—]>. poglej jo. čitatflj! kako hudo se drži!                   — c.
—»¦« »¦—