244
Narodopisje.
Rezijani.
Stari ljudje pravijo, da so Rezijani iz Rusovskega prišli v svoje današnje kraje. Ob časih hudih vojsk so neki Rusi v to dolino pribegnili, kjer ni do tistih dob še nobeden prebival; tu so se ustavili, hiše zidali in v miru živeli, in po njih se je ta kraj klicati jel Resija ali Rezija. Rezijanski jezik je zares tudi zlo podoben rusovskemu; zakaj ko so Rusi se po teh straneh nazaj pomikali, je neki Rus tudi na Rezijansko prišel, in ko je s starejšimi Rezijani govoril, kteri svoj domači jezik bolj čisto govore, je dobro nmei njih govorjenje, in tudi Rezijani so njega razumeli. Verjetno je tadaj, da je jezik rezijanski prav za prav rusovsko pod narečje, ali sedaj je zlo popačen zavoljo tega, ker žive Rezijani v sredi Lahov in hodijo po svetu, kjer morajo mnogo družili jezikov saj za silo govoriti. Je tedaj rezijansko narečje zmes slavjanskih, menda rusovskih, nemških in laških ali furlanskih besed, kterim dajejo slav-janske končnice in slavjansko sklanjanje. Ker pa kupčujejo z Nemci in Lahi, govore, kakor smo že omenili, tudi za silo nemško in laško.
Rezijansko se naslanja proti izhodu na bovške planine, in se dotika Bovca in Žage; proti jugu na Lusevero; proti zahodu jo meji Rešijuta  (ali Rezijuta,
Resciutta), proti polnočni strani Rakoiansko in Klavže (Chiusa). Dolga je rezijanska deželica, od izhoda do za-pada, blizo dvajset talijanskih milj, to je, skoraj 5 ali 6 ur hoda; široka pa je od severja do juga, blizo osem milj ali dve uri. Cela deželica je le dolina okoli in okoli obkrožena od visokih stermih gor, samo na zahodni strani je soteska, kjer se rezijanska pot poleg potoka Rezije zvija in vodi do Rešijuta na veliko cesto. Naj višja gora na Rezijanskem je Kanin (Canino), ki se na izhodni strani čez oblake vzdiguje. Imenuje se tako od latinskega canus-a-um (siv), ker od polovice gor je vedno sivkasto-bela. Pozimi se beli, ker je vsa s snegom pokrita; poleti pa, ker nima nič drugega kakor samo golo skalovje. Na nji ne raste nobena travica, noben germ , nobeno drevo; na nji ni nič živega opaziti. Ta gora je tako visoka, da bi ji človek komaj do verha prišel v šestih urah. Do pol visokosti se še lahko pride, potem naprej je pa tako sterma, da bi bilo malo komu mogoče, ji do verha dospeti, ker je plazenje po nji silno težavno in nevarno. Od tod so babjoverni ljudje raztresli prazno govorico, da Bog tiste grešnike, ki umerjejo nespo-korjeni, obsodi, na tej gori stanovati in terpeti. — Druge rezijanske gore niso tako visoke, in tudi ne tako puste in nerodovitne; na njih se vidijo med golim skalovjem tudi se-nožeti in hoste. — Planjava rezijanske doline je široka eno miljo, dolga pa šest; po sredi teče potok, ki mu tudi Rezija pravijo. Cez potok je sred doline lesen most postavljen, ki veže obe strani.
Vse stanovališča Rezijanov razun Volčja (Uccea) so v planjavi, in se dele v štiri velike vasi. Perva vas se kliče Sv. Juri (S. Giorgio), ki ima 115 ognjišč in šteje okoli 670 duš. Druga vas je Njiva (Gniva), ki šteje okoli 250 prebivavcov in ima 89 hiš. Tretja vas se kiče Ožjak (Oseacco), in šteje hiš 152 in 880 duš. Volčji terg (Uccea), leži na južno-izhodni strani, ima samo 24 hiš, in šteje 130 duš. Po tem takem živi na Rezijanskem okoli 2900 duš v 500 hišah.
Skoraj na sredi deželice stoji samotna vasica, ki ne šteje čez šest hiš, in se kliče Travnik (Prato di Resia). Tu je farna cerkev, ktera ima pet lepih oltarjev iz belega marmeljna, in nove orgle postavljene leta 1849. Pa tudi vsaka tu zgoraj omenjenih vasi ima svojo poddružno cer-* kev; vsaka teh cerkev ima po tri oltarje iz marmeljna, in v St. Jurski cerkvi se Jiranuje tudi sv. rešnje Telo.
Rezijani imajo fajmoštra in dva kaplana; vsi trije duhovni stanujejo na Travniku pri farni cerkvi. Od tod morajo za duhovni blagor svojih faranov skerbeti, ki okoli raztreseni žive; posebno jim je težavna služba duhovna zavoljo Volčje vasi, do ktere imajo skoraj 15 milj deleč. Vsi Rezijani morajo v farno cerkev k službi božji se shajati, kjer se berejo tri sv. maše vsako nedeljo in vsak praznik čez leto. Kadar pa je god posvečevanja ali pa pa-trona ene ali druge poddružne cerkve, se berete v farni cerkvi zgodaj dve tihi sv. maši, peta farna maša pa je ob enajsti uri v poddružnici, kjer je ravno posebni praznik.
Središče cele rezijanske deželice, kakor smo zgoraj rekli, kjer stoji farna cerkev z nekterimi hišami, je Travnik. Ta kraj je obzidan okoli in okoli; zid, ki vasico obdaja, je blizo štiri čevlje visok; od ene strani do druge meri ves ozidani kraj 75 korakov. V tem zidu so štiri vrata proti štirim oddelkom fare.
Rezijanske hiše so terdno zidane, in imajo po dva, ne-ktere tudi po tri nadstropja. Vse shrambe in sobe pri tleh so obokane ali velbane, zato dim ne more lahko do gorejnih sob, pa tudi hiše so po tem takem bolj terdne. Dimnik se vidi pri malokteri hiši. Nektere hiše so s slamo krite, večidel pa so pokrite z opekami.
Žive pa Rezijani od svojih zemljišč, ki jih pridno obdelujejo, od živine in od kupčije. Pridelujejo reži, turšice, krompirja, repe in ajde. Ali malo družin je, da bi za svoje potrebe dovolj pridelali na svojem zemljišču; skoraj vsi morajo turšico od Furlanov kupovati.    Rezijanski svet je tako
248
Narodopisje.
Režijaiii.   (Dalje.)
Cela rezijanska dolina z Volčjo vasjo vred je ena sama občina aH komun; na sredi pri farni cerkvi je njih občinska uradnija. Vsi trije občinski možje, in pa srenjski hlapec, znajo pisati in brati. Srenj s ki župan je skoraj vsak dan skozi celo leto v svoji uradnii.
Razun te uradnije imajo Rezijani tukaj tudi šolo, ki jo obiskujejo otroci iz vseh rezijanskih vasi. V tej šoli se uče otroci brati, pisati, računiti itd. v rezijanskem in v talijan-skem jeziku, tako, da se vadijo v obeh, in umejo, govore in pišejo v obeh jezikih.
Razun ključarjev (fabbricieri), ki nimajo dovolj cerkvenih dohodkov, da bi z njimi svojim cerkvam potrebnih stvari omišljevaii, imajo tudi cerkvenega starašina (cameraro), ki je dolžen po nasvetu ključarjev skerbeti za vse cerkvene potrebe. Vsaka zgoraj omenjenih pet cerkev ima svojega lastnega starašina, ki konec leta odstopi, da se nov starašina izvoli. Dan volitve novega starašina je za njegov oddelek fare vesel in prazničen dan. Ali naj večje veselje in praznovanje je, kadar volijo starašina farne cerkve. Vsako leto se zberejo namreč 25. mesca aprila zvečer pred farno cerkev fajmošter s kaplanoma, kjučarji, srenjski uradniki in drugi pošteni možje cele fare; tu poda pričujočim starašina pisan račun čez vse, kar je čez leto za cerkev potegnil in izdal. Kadar pričujoči možje račun pregledajo in najdejo, da je vse prav, starašina svojo mošnjo ven potegne in podari iz svojega lepo število dnarja cerkvi, po navadi tavžent benečanskih liber *). Na to se podajo vsi v cerkev, in zapojejo zahvalno pesem. Potem stopijo zopet iz cerkve, starašina in drugi možje; starašina pa stopi med mnogobrojno zbrano ljudstvo, ki čaka, željno zvediti, kako se je važno opravilo   končalo.    Tu  jamejo  govoriti  gospod
*) Benecanska libra velja 11 '/., krajcarjev.    Tavžent liber je blezo 188 fl. 55 kr.
fajmošter, oznanijo zbranemu ljudstvu izid letnega računa, in kolikanj je starašina cerkvi podaril. Skoraj vsako leto znaša ostanek cerkvene dnarnice s starašinovim darom vred okoli 2500 benečanskih liber. Ljudstvo na to veselo za-vriska , vsi hvalijo z enim glasom dobrodušnega starašina, in mu z dobrim belim vinom zdravice napivajo, da je kaj. Pol ure po tem ko že vse nekako bolj omolkne, sam bivši starašina ustane, in na glas, da ga lahko vsi slišijo, oznani ljudstvu ime novega starašina, ki je že poprej v to volitev dal svoje privoljenje, in se iz ponižnosti še v kakem bližnjem kotu skriva. Dva duhovna se na to vzdigneta ga poiskat, in ko ga najdeta, ga seboj vzameta in sprejmeta do zdo-lejnih stopnic mesta, kjer stoji dozdajšni starašina v sredi med srenjskimi možmi. Novi starašina poklekne, enmalo tihoma pomoli, pa prejme iz rok dosedanjega starašina z velikim spoštovanjem veliko sreberno škatlo, ki je skoraj eno libro težka, in je znamenje njegove nove službe. Potem se vzdigne, vstane, se zahvali možem in vsemu zbranemu ljudstvu za čast, da so njega izvolili starašina, in se pripo-ročuje njih darljivosti. Na to se vsi razidejo. — Novi starašina pa hodi koj po vsem Rezijanskem, po vseh hišah in potih, in bere milodare v dnarji, ki mu jih vsakter rado-voljno podaja, ki ga sreča. Tisti večer po volitvi novega starašina se napravi vselej obilna večerja, h kteri se povabijo vsi srenjski uradniki in drugi zgorej imenovani pervaki, stari in novi starašina, sorodniki obojih, in še kter drug možak iz raznih farnih oddelkov. Po večerji vzame novi starašina v roke sreberno škatlo, in jo nosi okoli mize k vsem povabljenim, in dobi va-njo od vsakega kak srebernak. Ravno to dela on vselej, kadar je pri kaki gostii pričujoč. Starašina se jemlje vselej izmed pervih in premožniših rezijanskih hiš. Njegova dolžnost je, večkrat čez leto vso srenjo obhoditi, in naberati sira, masla in tudi dnarja. zato da si zamorejo oskerbeti vse v cerkvi potrebne reči. K vsem diplomatiškim gostijam je tudi on vselej povabljen, ki se v Rezii napravijajo, in je v časti pervi za duhovnimi. Tudi v cerkvi ima on in njegova družina poseben časten stol. Da v kratkem povem, starašina je povsod in v vsem pervi za duhovnimi in med vsimi naj bolj spoštovan.    (Dalje si.)
252
Narodopisje.
Rezijani.   (Dalje.)
Ker Rezijani vedno po svetu hodijo in v razne kraje zahajajo, imajo tudi raznoverstne šege v noši in obleki. Večidel posnemajo v tem ljudi tistih dežel, v ktere bolj po-gostoma zahajajo: zato se nekteri nosijo po Ogersko, drugi se oblačijo kakor Poljaki, drugi posnemajo Avstrijance, drugi nosijo Furlanske pisane oblačila , in zopet drugi se nosijo kakor Parci. Same ženske se vse derže svoje domače re-zijanske šege, s tem samim razločkom, da se nektere lepše in dražje oblačijo, nektere pa revniše, kakor jim premoženje dopušča. Sploh pa ljubijo svilnate oblačila, ki jih obilno nosijo.
Vsi Rezijani nosijo svoje otroke v farno cerkev k svetemu kerstu; ravno tako nosijo k farni cerkvi tudi svoje merliče , in jih tam zakopujejo, se ve da se tudi samo v tej cerkvi poročujejo. Novorojene otroke donašajo h kerstu v opertnem košu. Kadar je dete keršeno, moli duhoven med tem , ko se vračajo od kerstnega kamna k velikemu oltarju, začetek evangelija sv. Janeza, in ko pride do velikega oltarja, se tamkej ustavi in da poljubej mini deteto-vemu očetu, kumu ali botru, botri in babi, in dobi od vsakega kak dar v dnarji, ki ga na oltar polože. — Potem gredo vsi skupej, z duhovnim vred, v kerčmo k južini, ktero Rezijani karstinje (Carstigne) imenujejo.
Porodnice ostanejo ene tedne po porodu doma; po tem pa jih spremlja baba do cerkve k navadnemu blagoslovu. Tu pokleknejo pred cerkvenimi vrati ogernjene od glave do pet z rijuho ali pa kakim dolgim kosom platna, in nektere imajo na glavi tudi klobuk. Tako ostanejo ondi celi čas, ko duhoven sveti blagoslov čez nje govori, kakor stoji v rimskem obredniku; na zadnje poda duhovnik porodnici in babi poljubej mini pri velikem oltarji; tu porodnica rijuho od sebe dene, in se poda na svoje opravila. Zvečer tistega
dne potem napravi  na svojem domu večerjo, h kteri povabi botra,  botro in pa babo.
Kadar se ženijo premožniši, pridejo na dan poroke do cerkve v velikem števila svatov. Kar je možkih , gredo v lepem redu po dva in dva, eden za drugim , in na zadnje ženin na desni svojega druga; za njimi gredo kar jih je ženskih, v ravno takem redu; ali nevesta pred vsemi, s svojo družico na levi. Kakšenkrat imajo tudi godce, ki jim celo pot do cerkve, in potem iz cerkve nazaj na dom godejo. Po svetem opravilu v cerkvi, pri kterem gredo ženin, nevesta in vsi svatje k poljubeju mini ali, kakor sploh pravimo, „k ofru", kjer vsakter kak dnar na oltar položi, se poje sveta maša, da bi Bog novi zakon blagoslovil, in po maši pojejo sred cerkve „Miserereu in ,,De profundis", in še neke druge molitve za rajnke ženina in neveste , in zopet pri tem daruje vsakdo izmed pričujočih kaj malega duhovniku. Kadar pridejo iz cerkve, obsujejo vsi ženina in nevesto, da jima srečo voščijo, potem pa se vernejo na svoj dom v ravno tistem redu, v kterem so prišli. Tu se napravi vesela ženitnina, in se pleše.
Kadar kdo umerje, ga vselej eden ali več duhovnov spremlja, bodi si ubog ali premožen , in to se godi vselej pred poldnem. Kadar vzdignejo merliča, da bi ga iz hiše nesli, začnejo na ves glas jokati in žalovati vsi njegovi sorodniki in znanci, da je joj , in to terpi celo pot noter do cerkve; v cerkvi se ta jok enmalo utolaži med svetim opravilom, začne se pa zopet potem in še z večim krikom, kadar merliča v jamo spuščajo. Ni je pogrebščine na Rezijanskem, pri kteri bi se ne slišal tak jok in stok , in sicer je to žalovanje mnogokrat prisiljeno , ker je taka navada. Na dan pogrebščine napravi hiša, iz ktere je bil merlič, v kaki kerčmi obed vsem tistim, ki so merliča do groba spremili, in kadar je obed h koncu, molijo še vsi skupej za rajncega. Zavoljo tega se zbere k pogrebu vselej dosti ljudi, čez dve sto, tri sto, do pet sto oseb. Kakšenkrat je ta gostija še precej obilna; je se in pije tako, da se nekteri tudi upijanijo, in tako se prigodi kakšenkrat, da tisti, ki so zjutrej plakali in na glas jokali za mertvaško trugo, zvečer veseli domu gredo iii si po poti vriskajo in pojejo. To, kar tu pravim, ni izmišljeno, ampak resnično. — Rezijani svojih rajnkih ne za-bijo, in radi in zvesto za nje molijo: na dan pogreba plačajo za peto mašo po rajnkem, ravno tako tretji dan po pogrebu , sedmi in trideseti, in pa ob obletnici; zraven tega denejo vsakokrat kak dnar v to namenjeno cerkveno tružico, kadar se molitve po njih mertvih v cerkvi opravljajo. Ce je bil rajnki iz premožne hiše, se pete maše po njem še z večjo slovesnostjo opravljajo.
Vse cerkvene svete opravila so o praznikih lepe in slovesne. Velika maša se vsako nedeljo poje in še posebno takrat, kadar so večji prazniki, ker je tedaj peta maša z leviti. Tudi v poddružnicah se pojejo maše z leviti o njih posebnih godovih in praznikih. Naj pa se poje maša z leviti v farni cerkvi ali v kaki poddružni, vselej je ofer, kjer vsakdo kaj malega na oltar dene. In zato, da se svete opravila v cerkvi lepše in z večjo slovesnostjo opravljajo, ima vsaka cerkev po šest pevcov, tadaj je vseh pevcov štiri in dvajset. Kadar kteri teh pevcov umerje, se koj drug poišče; ali nobeden ne more biti pevec, kterega pevci sami ne izvolijo, in potem mora še fajmošter v njegovo volitev privoliti. Ta volitev in to privoljenje se godi vselej tisti dan leta, ko vseh 24 pevcov vkup pride, kar se vsako leto enkrat zgodi. Ta dan povabita vse pevce fajmošter in starašina k obedu, kterega ona dva plačata.    (Dalje sledi.)
253
Narodopisje.
Režijam. (Dalje in konec.j To kar sem sedaj povedal, so besede rezijanskega faj-moštra, pisane v italijanskem jeziku v letu 1849. Jaz sem jih le preoblekel, in za naše slovenske bravce poslovenil. Pristavljam pa še to, kar je bilo temu izvirnemu spisu na koncu pridjano, s tem samim razločkom, da rezijanske besede in stavke s pristavljenimi slovenskimi razložim. Dialoga  fra un Resiano ed una         Pogovor med Rezijanom in
Resiana,                                            Rezijanko.
M a r i a. Laudato Jesu Cristo,     Marija. Hvaljen bodi Jezus
hotar.                                         Kristus! boter.
Zuan.   Sempre  sia laudato,     Janez.   Vekoma   bodi hva-
hotra.                                         ljen! botra.
M.   Ja   man  a  ehiar di vas     M. Prav ljubo mi je, da vas
videt, hotar.                              vidim, boter.
Z. Sahualen: pa ja vas, hotra.     J. Hvala! pa jaz vas, botra. M. Sahualen, hotar.                  M. Hvala! boter.
Z. Zhi vi ste kei sdrava, ho-     J. Ali ste kaj zdrava, botra?
tra? M. Gio ninchei. x4bai vi, ho-     M. Enmalo. Kako pa vi, bo-
tar? pa vi!                                ter?
Z. Pa ja ninchei, hotra.            J. Jaz tudi malo, botra.
M. Ja, vas saludavan, hotar.     M. Jaz vas pozdravljam, boter. Z. Pa ja vas, hotra.                 J. Tudi jaz vas, botra.
M. S bichom, hotar.                  M. Z Bogom, boter.
Z. Boho ime, hotra.                   J. V ime božje, botra.
M. Poite lepu, hotar.                 M. Pojdite lepo, boter.
Z. Sahualen.   Poite  lepu  pa     J. Hvala!  Pojdite   lepo   tudi
vi hotra.                                     vi, botra.
M. Sahualen, hotar.                   M. Hvala! boter.
So pa od Rezijanov tudi še drugi pisali, ki jih hočem tukaj saj v kratkem omeniti, kolikor sem za nje zvedil. Naj pred najdem Dobrovskega („Slavina. Herausgegeben vou W. Hanka. Prag 1834. S. 118—124.), ki je od Rezijanov nekaj povedal. Njegove besede tu sem stavim, pa poslovenjene, ker utegnejo kterega bravca zanimati, in pa ker omenjenega Dobrovskovega dela nima vsak pri rokah. On govori torej tako-le: „V listu od dne 14. aprila 1801. leta je napisal moj ljubi Slavin (A. Pišelv) nekaj slovenskih besed, ki si jih je nabral v rezijanski dolini, pri potoku, ki mu je Rezija ime, v vasi Ruš tis Ta dolina spada pod Bene-čansko, petnajst italijanskih milj deleč od Vidma (Udine), in šteje 7000 ljudi, kteri žive od poljodelstva in od živinoreje. Tisti izmed prebivavcov te doline, ki govore slovensko, so prav za prav oddelk tistega slovenskega stebla, ki seje od šestega stoletja sem razširil po Krajnskem in po Koroškem , kakor priča njih jezik, ki je poln slovenskih besed".
257
Potem Dobrovski v zgorej omenjeni knigi tako daiej govori: „Prebivavci te doline imenujejo svojo domačijo ,,dum Rezija". Vasi v tej dolini so: R usti s *)•, Ose a k, Ni v a, Sto Ivi ca in P o vi je j, kjer se govori furlansko. Reke in potoki so: Rezija, naj večja voda v dolini; Čer ni potok, Risatik, Puto. Imena gorrPosgost nad vasjo Stolvica imenovano; Kanin nad Št. Jurjem, Bru-mand nad Brumandom. Posebne imena nekterih strani Rezijanskega so: Piananica, Stolac, Žlebac".
„Pri poslovljenji so Rezijani, s kterimi je moj Slavin govoril, navadno pravili: a vi s tuj te zdrav. Slavjani si voščijo povsod eden drugemu zdravje, in kaj si zamorejo res boljega želeti? Kaj je več vredno, kakor men s sana in corpore sano? kakor govori Ho raci".
„Da bi pač moj prijatel Rezijane bil poprašal, kakor oni sami sebe imenujejo, kadar se hočejo ločiti od Nemcov in Talijanov, in kako imenujejo svoj jezik! Jaz menim, da bi mu bili odgovorili, da so Slo vin ci, in njih jezik s lovi n-ski jezik. Morebiti bo kdo drugi enkrat nam kaj bolj gotovega od tega povedal".
Tako Dobrovski. Ce te besede s pervim popisom Rezijanov primerimo, najdemo koj neke razločke med obema. Dobrovski šteje tu 7000 Rezijanov, uni le 2900. Imena vasi tudi si niso kaj podobne. Ali jaz bi rekel, da Dobrovskova vas A u š t i s *W) «i druga, kot U c c e a, ali, kakor sem zgorej jo poslovenil, Volčje — Vučje; Oseak je Oseacco, ali kakor sem jaz jo poslovenil Ožja k (morebiti tudi Osja k?), Stolvica je menda Št. Juri. Povijej pa je furlansko, zato se v pervem popisu ne omenja, in od tod pride menda tudi, da Dobrovski 7000, naš fajmošter rezijanski pa samo le malo manj ko 3000 duš šteje. V drugem ne najdemo nobene težave.
Tudi slavni Kol ar v svojem slovutnem delu „Staro-italia slovanska (dil I. hlava II. članek II. §. 2. stran 209—212) govori od teh naših Rezijanov. On izpeljuje ime Rezijanov od starih Etruskov tako-le: „Prebivavci Etrurije so imeli tri imena , dve, da tako rečem , zunajne, namreč: Turi, Turii, Turanje, Tursci, Tusci od tur — vol, ogenj; in Etrusci ali častivci v a t r e, ognja pod podobo tura ali vola; tretje ime znotrajno in domače, to je: Raseni, Razeni, to je Rodjeni" itd. Ti Razen i so bili v poznejših časih od nekterih severnih narodov, posebno od Iberov in Galov, ravno tako tlačeni in preganjani, kakor prebivavci južne Italije, Sabini, Latini, Brutii in drugi od Gerkov . . . Divji in silni Gali so planili nad krotki, z gospodarstvenjem, naboženstvom in umetnostmi se pečajoči, in zato iz vojniškega ogleda oslabeli narod etruški; so mu vzeli njegove cveteče mesta, in potisnili njegove pre-bivavce iz obdelanih in rodovitnih etruških dolin in ravnin do severnih gor in planin retiških, tiroljskih in helvetiških. To spričujejo Livi 5, 33. Justin 20, 5. Plini 3, 20 in Štefan Byzant. pod nadpisom: ,.Rhaetii populus Etruscus". Te spričevanja starorimskih pisateljev o ti historiški prigodbi podperajo pa tudi živi dokazi in do sedanjega dne obstoječi unuki tistih starih Slavo-Etruskov, raztresenih še sadaj po dolinah in gorah helvetiških, tiroljskih in retiških. Moja misel je, da Rezijani (od kterih pišejo A. Pišeli in Dobrovski v„Slavinu". Prag 1808 str. 120—127, in Stanko Vraz v „Danici Ilirski" 1841 štev. 29^, v naj novejši dobi pa J. Sreznevski in P. Preis, v „Časopisu musejnem" 1841, 3, 341), so potomci teh etruških Razenov, ki so pred Gali semkaj pribežali ... Kakor je bila v Etrurii reka in dežela Razena (amnis Rasenus, regio Rasenen-sis blizo Vetulonije), tako je tukaj v Rezii reka in dolina Rezija. ... Sreznevski pa piše na omenjenem mestu: „Zlasti to je spomina  vredno   od   dvora Gospodnice,   da je
*) Tu stoji Auštis, jaz sem Ruštis zapisal, ker pervic izdani „Slavin" tako piše. Mogoče pa, da mora biti tu, in kjer je zgorej že ta vas omenjena le Auštis, kar bi se nekako ujemalo. z italijanskim imenom vasi Uccea.                                      Pis.
*) Glej poprejšno opazko.
živel tukaj, kakor pravi ustno sporočilo, pervi začetnik Rezijanov, ki je prišel iz Rusije, to je, iz Rusije, kakor to razlaga reverendissimus dominus Odorico Buttolo". — To sporočilo Rezijanov od Rusije se nanaša ne na Ruse, Rusijane v severji, ampak brez dvoma na Raze, Razen e v Etrurii in v Italii. Vidov god se obhaja, poleg omenjenega Sreznevskega str. 343, tudi v Rezii s plesom in petjem tako, kakor smo to sami vidili tudi pri drugih Italii sosednih Slavjanih itd."
Tako Kol ar, iz čigar besed tudi zvemo, kteri so še kaj od Rezijanov pisali. Akoravno pa je njegovo mnenje od začetka Rezijanov vredno, da se še bolj pretuhta in po mogočosti razjasni, bi vendar jaz, opiraje se na zgorej iz „Slavinau navedene rezijanske besede in njih veliko podobo z našimi slovenskimi, se raji poprijel mnenja Dobrovskega, ki terdi, da so Rezijani oddelk krajnskih in koroških Slo-vencov, kterih jezik se je le enmalo bolj popačil. Ravno te misli je tudi slavnoznani Safarik „Slavische Alterthiimer" Leipzig 1844, 2. Band. Seite 344.             „SIov. Prijatel".
Odgovorni vrednik: Dr. Janez 61eiweiS. — Natiskar in založnik : Jožef Blaznit
258