fFranc Štefančič. Pričakoval sem, da Ti bo, dragi prija'telj, kdo izmed mnogoštevilnih tovarišev v Rib= nici ali bližnji okolici napisal nekaj vrstic v spomin; toda pričakoval sem mesec dni za« stonj. Zato naj Ti postavim jaz skromen spomenik, ki si ga gotovo zaslužil s svojim več kot 301etnim vestnim delovanjem. FrancŠtefančič seje rodil 1. Ig68. v Šmarju pod Ljubljano. Obiskoval je nekaj razredov gimnazije ter učitcljišče v Ljublja* ni, kjer je napravil zrelostni izpit leta 1890. Služboval je kot učitelj v Črnomlju in v Ribs nici, kot nadučitelj v Velikih Laščah in na* posled kot nadučitelj, oziroma šolski upravi? telj v Ribnici, kjer je bil pred dvema letoma stalno upokojen. 9. oktobra 1930. je dokončal svoje življenje. Štefančič je bil pravi učitelj; učitelj iz ljubezni do mladine. Vedel je, da ni do» volj, na natrpa mlade glavice le s suhopar^ nimi pravili, s praznimi imeni in z opisi, ki naj jih znajo učenci zdrdrati na pamet; ves njegov pouk je bil praktično usmerjen, pris krojen iz življenja za življenje. Veselje ip in pravi užitek je bilo prisostvovati njegove* mu pouku, kjer je ves razred z zanimanjem sodeloval in ga ni bilo zaspanca ali nepaz* ljivca med njegovimi učenci. Ko je bil zadnja leta zaradi zadostnega števila razredov opro* ščen pouka, je bil to zanj pač zaslužen od= dih; velika škoda pa je bila za mladino, ki je s tem izgubila vzornega učitelja. Štefančič je bil iskren tovariš svojim tovarišem in tovarišicam ter natančen in ob» enem ljubezniv voditelj mlajšim močem, ki so službovale na njegovi šoli. Bil je dolgo vrsto let tudi zastopnik učiteljstva v okraj« nem šolskem svetu v Kočevju, kjer je vedno možato in neustrašeno zastopal koristi uči' teljstva svojega okraja. Posebno vneto je vsikdar branil in zagovarjal nesrečmka, ki je zašel po nesreči ali po lastni krivdi v disci» plinarno preiskavo. Štefančič je bil dober soprog svoji družici, ki si jo je izbral v Črnomlju, ter skr« ben o č e svoji hčerki--edinki. V besedah »naš stari«, kakor ga je navadno nazivala njegova blaga soproga, ni bilo nič zaničevalnega ali poniževalnega, ampak iz njih je zvenelo pra« vo prijateljstvo in soglasje, iskrena ljubezen, ki vlada le med dobrimi zakonci. Štefančič je bil tudi spoštovan družab« nik; v vsaki družbi je bil priljubljen in cb slan. Tudi tarokisti so ga radi dobili v svojo sredo, ker je bil dober igralec. Pošten tarok mu je bil v zabavo, a strasten igralec ni bil nikdar. Mnogo bolj kakor igro je ljubil iz« prehod v prosto naravo; najrajši je hodil po smrekovih gozdih ter vdihaval njih zdravilni vonj. Mimogrede pa je nabiral gozdne sade* že: gobe, jagode, lešnike, ki jih je z velikim notranjih zadovoljstvom donašal domov. Ko bi pe ležal pred menoj Tvoj mrtvaški list, ne bi mogel skoro verjeti, da si moral umreti Ti, dragi prijatelj, ki si bil tako na« tančen v jedi in pijači, ki si bolj ljubil sko^ delico mlečne kave za malico kakor kozarec vina, ki si se ob prostem času toliko in tako rad gibal v svežem zraku. Zgodila se je pač volja Tistega, ki Ti je dal življenje in Ti je že ob rojstvu določil pjega konec. Njegovi neomajni volji se mgramo vsi ukloniti. Upa* mo pa trdno, da si ob prihodu pred nebeškega sodnika zaslišal: »Pridi zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, te ibom čez veliko posta« vil!« Spoštovani gospe-vdovi ip gospodični hčerki pa najiskreneje sožalje! Josip Novak, višji šolski nadzornik v pok.