Gospodarske stvari. Vez gorice. (Dalje.) Trsje v gorici papovezuj: b) na kolje. Velike stroške in skrbi dela gospodarju kolje; vendar pa najlepša gorica ima žalosten obraz brez zadostnega kolja. Dober vinogradnik bi moral kolja imeti za eno leto naprej pri- pravljenega, da se lepo posuši in da ga imaš drugo leto k redu pri kopi, ko ga najložje k trsu postaviš. Nekateri velijo na zimo iz gorice odnesti kolje, naj bi nepotrebno ne prhnelo v zemlji. Pa po naših mislih kolje najhujše trpi spomladi in jeseni v mokri zemlji ob deževju; ko je zemlja pa zmrznjena — po zimi pa ne. Trs tudi po zimi svojo podporo potrebuje, da ga sneg ali Ijudje ne polomijo; zato gospodar trgavcem zapoveduj, da ti kolje, če treba, stavijo o trgatvi. Kolje iz gorice odnesti ali na kup v gorici naložiti bi lo tačas kazalo, ako si jeseni rez opravil. Da bo kolje dalje trpežno, ga v ognju opali ali s lerom nainoči; tako se ga mokrota manje prime, in bo trikrat trpežnejše, kakor siccr. Tudi je Ireba, da si dobro in trpežno kolje oskrbiš. V sili rabijo vinogradniki na ubožnih krajih vrbovo kolje. Vrba je puhlo in slabo drevo, zato tudi vrb,ov kol ne more kaj prida biti. Rad se sloči, zlomi in hitro zagnije. Pa boljše nekaj, kakor nič; zato si vrbe pod gorico okoli zvirenčine nasadi ali za potokom, da boš vsaj za silo podpreti mogel svoj trsek, ki težko drži velike grozde. — Boljše je kolje iz neroda ali akacije (trna). Ta trn rad in bujno raste, ima precej trd les, ki li vsako tretje leto daje dobro kolje. Ako imaš prostora, nasadi ga, pa ne blizu njive ali goriee, ker korenine dalcč poženejo, iz njih pa novo steblo sredi gorice ali njive priraste, ter se tako močno zaplodi, da ga težko kdaj več izkrčiš popolnoma. Sicer pa je prav dobro drevo: bučelicam daje cvet dobro pašo, kolarjem pa les pbilno denarja, in gospodinje tudi rade porabijo dišeče cvelje za okusno cvrtje. Navadno rabimo kolje iz smreke, kalano ali žagano. Žagano pa se rado prelomi, če ga nekoliko močneje hočeš v zemljo utrditi. Zato žaganega kolja radi ne kupujemo; tudi kalano ni vsako dobro ali trpežno; bolj ko je belo, slabejšc je, ker ima malo smole in brž sprhni. Tako je kolje iz hojke. Boljše je kolje iz bora, ki se na svoji rudeči barvi hitro spozna; samo da ga prelanko kalajo, kakor bi ga hoteli za špalice porabiti. Ob Dravi na koroški železnici je mnogo koljarjev, ki kolje delajo in ž njim barantajo ali tržijo. Nabašejo si splav ler se po Dravi premikajo raimo Maribora, Ptuja proti Zavrču in Bog ve, kam na tuiško mejo. Ti plavičarji nain veliko dobroto učinijo, ko nam kolje pred nos pripeljejo; sicer se nam drago dozdeva po 9—12 gld., pa njihov (rud in potroški še brž plačani niso. Po železnici pa je pošiljatev nekoliko dražja; ali pri velikem nakupu še le najcenja ali dober kup. Ako hočeš kolje imeti, obrni se do g. Martini v Marenbergu, g. Pahernika v Vuhredu, do g. J. Mecingerja v Vuzenici, do g. J. Pernala v Dravburgu, in mnogo drugib; oni ti bodo kolje poslali, če je treba v Ljutomer, Središče ali Brežice. Ge si ob Dravi, vzami celi splav za 120 gld.; kar eno leto ne porabiš, si za drugo prihrani ali pa mejašu prodaj. Prakolje ali kratko in odprhnelo kolje pa naj viničar porabi, ker rado gori. Močna podpora za z grozdjem obložen trsek je nadalje tudi kol iz starega hrasta. Hrasti so nedaj bili kinč naših logov; mnogoteri Ijudje so si to ime prisvojili za svoje rodovinsko ime ter so se zarad svoje moči začeli imenovati in pisati: Hrastnik. Le po krivem so si Nemci za svojo odliko zbrali hrast, hrastov list in pa želod, kakor da bi le na Nemškem svinje gonili v žir. Slovenci razločujemo dve vrsti hrastja: pravi hrast (cjuercus peduriculata ali pa qu. senili flora) in pa cer (([uercus ccrris). Pravi hrast ima svojo prednost po sadu in lesu. Hrasta ne podiraj, dokler je zdrav. Ko pa mu drobovina začne gniti, mu pokaži sekiro, jezer zobov — žago, drugače ga še podrl ne boš. Ge ga ne moreš prodati, naredi si kolja za svojo gorico, ki ti bo trsek podpiralo svojih 15 let. Mladega hrasta ali cera ne sekaj, ker ti da dobro naslelj, oziroma gnoj. In le želeli bi bilo, da bi gospodarji svoje golečine v logih zopet z želodom nasejali. Najžlahtnejši pa tudi najdražji kol je iz kostanja. Dober gospodar vse prej poseka, predno se zdravega rodnega kostanja loti. Sicer kostanj povsod ne raste m želi nekoliko višji prostor, da more črez druga drevesa gledati. Najdemo ga navadno na gorah blizu goric, katere Ijubi in ž njimi tekmuje. Kadar namreč gorice zelenijo, poganja tudi kostanj, kadar one cvetejo, ludi la omamljivo zadiši, ko one dozorijo, se tudi kostanjeva ježica razpoči. Kostanji so sploh priljubljena jed, ki se z moštom mora zaliti, dasiravno so težko prebavljivi; kuhani pa še celo škodljivi takim, kateri imajo prhka pljuča. Les pa je grozno trpežen. Jezerka takega kolja stane 17 gld., pa ga še dobiti ni. Le okoli Makolj še se v množini nahaja. Le kadar gorici senco dela ali prepir med mejašema, ali kedar je že votel ali slabe in pozne sorte, tedaj kostanj posekaj; drugače pa naj raste, ker daje dobro nastelj, masten žir in dragi promet. Naša dva kostaničarja razpošijeta tega sadu za 5—6 jezer goldinarjev vsako leto križem sveta. Posebno dragi so rani kostanji ali kvatršeki. Gospodarji, gojite jih! (Konec prih.) Sejmovi. Dne 1. junija v Poličanah (svinjski sejem), na Slatini in na Starih sv. gorah. Dne 4. junija v Ločah, Mozirju, Laškem trgu, Ljutomeru, Radgoni in Marenbergu. Dne 5. junija na Ptuju in v Imenem (svinjski sejem). Dne 6. junija pri Sv. Heleni na Slivnici, v Račah, pri Sv. Marjeti ob Pesnici, pri Mali Nedelji in na Bregu pri Ptuju. Dne 7. junija v Kapelah blizu Brežic in na Spod. Polskavi (svinjski sejem).