To in ono izza preteklih i. X. Mojo serijo spominov sem nameraval prekiniti dotlej, da napočijo spet boljši, normalni časi. A ker bi tega morebiti niti ne dočakal, hočem jo tu in tam še nadaljevati, ako Vam drago.*) Sicer mi je to težavno. V sedanjosti radi živimo ob spominih, a teh vsekdar izražati — ne smemo.. In ravno to mi povzročuje težkoče ob tem spisovanju. Marsikaj bi lahko povedal, kar bi drastično osvetlilo razmere, v katerih je bilo pred leti nam učiteljem živeti in boriti se. Pa kaj; vsaj tudi danes ni mnogo bolje ... Zato pa raje k čemu drugemu. Najraje se zamislim v čase zborovanj naših društev in drugili organizacijskih shodov. Ne bodem tu povdarjal velike važnosti, ki jo imajo naša društva, niti ne boderrt omenjal dalekosežnega njili pomena za povzdigo našega ugleda, zlasti v socialnem oziru. *Ob vojnem hrušču molče muze, a tudi zborovanj naših ni, pač zaradi lahko umljivih ozirov. Zato se pa lahko malo pomudimo pri enem takih sestankov pred leti. — Bilo je 1888. leta spomladi enkrat. Tačas je v znamenitern kraju naše Slove- •) Vedno drago! Le nadaljnjte s svojimi .gpomnlki", ki so prav zanimivi in jih vsakoo rad bere. (Prip. ured.) nije imelo svoje zborovanje eno najaglednejših slovenskih učiteljskih društev. Skoraj polnoštevilno so došli člani k temu sestanku, pa tudi imenitnih gostov ni manjkalo. Vzpored se je zvršil povsem redno, parlamentarno in zadovoljivo. Po izčrpljenem dnevnem redu je sledil neoficialni del, — skupni obed. Niti eden zborovalcev ni izostal, vsi so se znašli ob krasno opremljenem omizju ... Prično se obligatne napitnice in sledile so tudi — druge. Izmej slednjih sem si notiral eno. Naj jo podam po svojih beležkah. Sermon se je glasil prilično tako-le: »Dragi tovariši! Mile tovarišice! Cenjeni gostje! Sešli smo se danes tu v prijaznem N., da se malo razgovorimo, poučimo in — razveselimo. Zadnje posebno naglašam. Kot po solncu izsušena zemlja nujno potrebuje okrepčevalne moče, tako hrepeni po napornem delu izmučen učitelj tudi po razvedrilu. To ga spet osveži in okrepi, in s tem večjo vnemo se loti potem spet svojega zvanja. — Gospoda, kar me ob današnjem sestanku najbolj veseli, je to, da je našo družbo počastilo tolikanj gostov iz raznih slojev naše javnosti s svojo navzočnostjo. To dejstvo kaže, da se nas učitelje jame uvaževati kot činitelja, ki stori svojo dolžnost — da še več! — tudi izven šole. Upam, da mi ne bodete očitali prenapetosti ali celo domišljavosti, ako tu izjavim, da je ljudski učitelj danes tako vsestransko odvažen delavec v slovenski naši domovini, da bi ga ta absolutno ne raogla več pogrešati. Ako bi odreklo naše učiteljstvo svojemu narodu sopomoč pri raznih njegovih poslih, nastala bi opasna stagnacija vsepovsod ... Da ste pa cenjeni gg. gostje nas danes toli številno počastili, spričuje, da priznavate naše izvenšolsko delo, da pa bodete tudi zastavili svoje sile na merodajnih mestih za zboljšanje gmotnega našega položaja, kadarkoli se vam bode nudila prilika v to. Le gmotno dobro podprt učitelj zamore veselo in učinkovito opravljati težak svoj posel v šoli, ter tudi prost svoj čas žrtvovati v prid svojega naroda. Da bi se to kmalu dogodilo širom ljubljene naše slovenske domovine! — V to ime povzdignem čašo, kličoč: Bog živi naše častite goste!« (Glasno pritrjevanje.) In preteklo je od tistih dob že blizu do 30 let... Pač se nam je malce med tem stanje zboljšalo, a nikakor tako, kakor je opravičeno upal citirani govormk. — Učiteljstvo je vedno upalo in upalo, delalo in delalo, a dočakalo je le — malo. Trpka usoda! In zdaj?! Kaj nas še doleti?? Čakajmo.... XI. »Steirischer Lehrerbund« je danes združba v s e g a štajerskega ljudskošolskega učiteljstva. Tvorita pa ta »Bund« nemški »Verband der deutschen Lehrer und Lehrerinnen in Steiermark« ter slo- venska »Zveza slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem«. Staj. »Lehrerbund« nastopa vselej kot zastopnik vesoljnega Ijudskošolskega učiteljstva štajerskega kedar gre sploh za interese, ki se tičejo vseh učiteljev in učiteljic na Štajerskem ne glede na njih narodnost ali politično prepričanje. In to velja! — A da je prišlo do tega, ni bila kaj lahk? stvar. L e t a j e trebalovtotrdegadelainmars i k o j i h b o j e v. Jaz sam sem bil sobojevnik ob sestavi te organizacijske ceiot& ter svedok marsikateri politični praski in hudi debati. Poseben odbor (Einigvmgsausschuss) je bil v svrho zedinjenja štaj. učiteljstva permanenten ter je imel mncH go sej in posvetovanj, skoro vedno v dež.; stolnem mestu Gradcu. To pa je stala mnogo truda, časa, samozatajevanja ii; denarja. A vstrajnost in konsekveistremljenje po nameravanem smoi.i premagata vse. Tako je bilo tudi ob .-j snovitvi. Često me obidejo reminiscence na to delo sklopljenja in zedinjenja (»Einigung«) štaj. učiteljstva. V že omenjenem toza-! devnem odboru so bili zastopani z večine nemškl kolegi, ki so bili treznega mišljenja uvidljivi in spravljivi. A par je bilo po-i leg hudih zagrizencev, nedostopnih mirnim, stvarnim razpravani. Le slepa nacionalna strast jih je obvladala in zgolj iz sovraštva do slovanstva postajali so včasih brez stvarnih vzrokov izzivajoči. Potemtakem je pač umljivo, da so takc lastnosti teh »odbornikov« morale vzbuditi večkrat ostre debate, burne prizore. Prišlo je celo do osebnih napadov in drugih nedelikatnosti zaradi nacionalnega fanatizma teh nekaternikov. Med temi se je posebno odlikoval nek VelikonemecWolfianec. Ta je delal ob vsaki najnedolžnejši priliki zgago. Pikre je često moral slišati od Nemcev samih, a ni se zmenil kaj za to. Ob neki debati — šlo se je za občevalni jezik ob »Bundovih« sejah — se je možiček tolikanj spozabil, da je naš jezik in Slovence proglasil za »minderwertig«. No, tačas sem si ga pa pošteno sposodil jaz. (2e dolgo sem ga mirno, a pazljivo motril, zabeleževal sem si več značilnih stavkov iz njegovih govorov i. dr.) Predsednik mi na željo podeli besedo. Na kratko, a odločno sem, ob glasnem pritrjevanju večine nemških kolegov — pariral napad na nas Slovence ter ob tem h koncu pribil, da bi tisti, ki nam očita manjvrednost, nam, ki minio svojega materinega jezika govorimo in pišemo še tudi kak drugi jezik — nemški jezik obvlada itak vsak inteligentni Slovenec! — vsaj moral znati — svoj jezik! A tega on ne zna!! (Senzacija.) In drastično sem dokazal to svojo trditev na podlagi zabeleženih citatov iz njegovih govorov... To bi ga bili videli junaka, kako je besnel togote. A niliče se ni našel, ki bi bil zastavil le besedico njemu v Prilog.. Kako neki?! — Posledica: Slavni Vsenemec odložil j* odborništvo ter ostavil — zborova- lišče! Nemci pa so bili zadovoljni, da so se znebili nadležnega razgrajača. — In odslej ni bilo več ob naših »edinstvenih« sejah nobene neljube ali žaleče epizode ter je šlo vse mirno od rok. — Meni pa je še danes v zadoščenje, da sem kolikortoliko tudi pripomogel k pravilni dograji štaj. učit. »Bunda«. — Kolegialno pozdravlja stari Slamoštev.