študentski list
Ljubljana,  26. oktobra  1966
Letnik XVII.
Številka 3
tribuna
IZJAVA UNIVERZITETNEGA ODBORA
Pravična vojna vietnamskega človeka zoper ameriško agresijo ne more vzbujati le simpatije, temveč tudi vzporedna nesebična prizadevanja posameznikov, da bi z močjo argumentov in z moralnim pritiskom pomagali razrešiti situacijo. Boj posa-meznikov zoper »očitno prekleti zakon človeške zgodovine« je sicer počasen subtilen, toda kljub temu vztrajen in uspešen. Svetovne dimenzije zadobivajo novo kvaliteto, ki daje možnost in hkrati zahteva opredeljevanje in opredelitev slehernega posa-meznika. To pa pomeni, da je zatiranje vietnamskega ljudstva obenem grožnja in potencialno omejevanje naše svobode. Prizadevanja Betranda Russela so plod racio-nalnega spoznanja te resnice, ki odseva v ustanovitvi »mednarodnega sodišča za vojne zločince«. Sodišče, ki se sicer ne naslanja na aparat fizičnega prisiljevanja, pomeni mobilizacijsko in moralno silo.
15. okt-obra je Josip Vidmar v Delu javno obvestil našo in s tem tudi svetovno javnost, da se odreka scdelovanju v odboru za podporo Russelovemu sodišču! Pri tem ne gre za' nikakršne osebne in objektivne ovire, temveč za svojevrstno politično logiko, ki je generaciji, katere del smo, tuja.
Poglejmo! »Obsojanje ameriških zločinov in protest zoper nje bi lahko bila neposredna zadeva naših množic, če bi se zato zavzele naše množične organizacije, npr. Zveza borcev ali SZDLJ po svojih organih.« Denimo, da tov. Vidmar ni prebiral dokuinentov VIII. kongresa ZKJ, državniških komunikejev in drugih dokumentov, toda tu 3e še zadnji kongres SZDLJ, SZDL Slovenije (tov. Vidmar je bil navzoč na tem kongresu, bil je celo član delavnega predsedstva), Zveze študentov Jugoslavije in Zveze sindikatov Jugoslavije, ki šo jasno opredelili svoje staUšče do Vietnama. Sicer pa se ne kaže skrivati za politične in državne institucije. Ali tov. Vidmar res ne more sodelovati samostojno, individualno? Kaže na prakso v socialističnih deže-lah, toda sovjetski pesnik Jevtušenko se je kot posameznik spustil v dialog s Stein-beckom zaradi vojne v Vietnamu. Vidmar piše o »divjaštvu ameriške soldateske v tej nesrečni deželi«, piše celo, da ogorčeno in z občutkom sramu obsoja ameriško banditstvo v Vietnamu«, a nadaljuje, da je vietnamska vojna epizoda v velikem zgo-dovinskejn procesu, ki že malone pol stoletja teče v svetu in vsepovsod pušča za seboj kri in razdejanje, prinaša pa človeštvu upanje. Ta proces ni nič drugega, kakor osvajanje sveta po socializmu, ki je v teku od oktobrske revolucije, ki je v tefeu trajno, se kdaj pa kdaj ustavi, ki ga nasprotne sile celo potisnejo nazaj, ki pa kljub temu nezadržno osvaja nove in nove pokrajine in narode sveta, pa naj se ta trditev sliši še tako propagandno banalna. Seveda se vse to dogaja s strašnimi žrtvami, s prelivanjem krvi, toda tak je očitno prekleti zakon človeške zgodovine. Drugače nista znala osvajati sveta niti krščanstvo niti Mohamedov nauk«. Vidmar je tako pristal na ameriško razlago ameriške agresije v Vietnamu, ki potemtakem varuje narode pred osvajanjem take vrste.
Toda to še ni vse. Ameriška apologija se spremeni v kitajsko. »Tako je bilo v II. svetovni vojni, tako se bo ponavljalo do tistega spopada, ki se mora končati s takšnim ali drugačnim socializmom, in da je cena za veliko osvoboditev še pre-nizka, da se je človeštvo še premalo namučilo, kajti vsak dosežek je treba plačati«. Ali je potrebno opomniti, da smo citirali Vidmarja in ne Mao Ce Tunga!
Univerzitetni odbor Zveze študentov, uredništvo Tribune in mednarodni odbor Zš ob tem javno postavljajo dvoje vprašanj: Prvič, kakšna je ocena Glavnega odbora SZDL, katerega član je tudi Josip VIDMAR, ob očitnem napadu načel miroljubne koeksistence? Drugo vprašanje je naslovljeno na glavnega urednika Dela Jožeta Smoleta. Glede na »določene« kriterije, ki veljajo za objavo prispelih člankov, spra-šujemo, na podlagi kakšnega kriterija in ocene je bil objavljen Vidmarjev prispevek?
Ne moremo mimo tega, da ne bi opozorili na tragično časovno koincidenco, do katere je prišlo s podelitvijo častnega doktorata Josipu Vidmarju. Ne mi, temveč Vidmar sam je dal svojstven pecat nazivu častnega doktorate. Preostane nam le še to, da s slovesnosti citiramo besede, ki nas ne morejo prepričati: »pot neustraš-nega in brezkcmproinisnega borca za pravice našega naroda, pa tudi velikega pacifi-sta, pobornika lepe ideje, mirnega sožitja med narodi...«                                          d
Tov. Vidmar! Tokrat ne bomo ploskali. Iz onemelosti prehajamo v začudenje. Komu služijo vaše besede in kdo žanje aplavz?
Univerzitetni odbor, uredništvo Tribune in mednarodni odbor vzjavljajo, da ob polni meri podpirajo tako načelna kakor tudi konkretna prizadevanja Bertranda Russela in njegovih sodelavcev, ki pomenijo močno oporo v prid legitimnih pravic vietnamskega narcda in koristim svetovnega miru nasploh. španska vojna je zahte-vala fizično prisotnost v španiji, medtem ko vietnamska omogoča opredeljevanje, pomoč in angažiranje, ki izhaja iz našega tukajšnjega bivanja. Kljub omejenim mož-nostim smo študentje pripravljeni v kakršnikoli obliki podpreti prizadevanja Jugo-slovanskega odbora za podporo Russelovemu sodišču.
Univeraitetni odbor Zveze študentov, uredništvo Tribune in MO ZŠ so ustanovili odbor za podporo Russelovemu sodišču za vojne zločince.
Menimo, da je moč svetovnega javnega mnenja za preaehanje agresije prav tako pomembna kot materialna pomoč vietnamskemu narodu, ki jo že dajemo. Vsak dinar, ki ga bomo dali študentje in profesorji na ljubljanskih visokošolskih zavodih, je mnogo pomembnejši kakor vsa druga sredstva že zato, ker dokazuje napredno usmerjenost večine slovenskih intelektualcev.
Prav tako pozivamo vse posameznike, gospodarske in družbenopolitične organi-zacije, naj prispevajo sredstva za to humano akcijo.
Vse prispevke bomo zbirali na tekoči račun Tribune 503-8-72, s priplsom: Za Russelovo sodiščc.
ODBOR ZA PODPORO RUSSELOVEMU SODISČU
2. STRAN TRIBUNA
ČUDNE BESEDE
Kdor je gledal torkovo Kulturno pano-raino (11. t. m.),mu gotovo ni ušel Čolni-kov intervju z znanim slovenskim publi-cistom Bogdanom Pogačnikom. Pogovarja-la sta se o prvem slovenskem televizij-skem sporedu v barvah, o naporih zanj, pri čemer ima velik deJež tudi Bogdan Pogačnik.
Vse lepo in prav, Bogdana Pogačnika tudi sicer cenim in že dolgo rad prebi-ram njegova pisanja, toda tokrat sem bil nemalo začuden nad nekaterimi njegovi-mi stavki.
Takole mislim: Prav nobene potrebe ni bilo govoriti o »tehničnih bedakih«, ki da ne razumejo sistema barvne TV. Ni dvoma, stvar je zares zapletena, vendar nikakor ne tako, da je ne bi mogel razu-meti tudi preprost človek, vsaj v obrisih. Ko bi bili res vsi tako bedasti, bi nema-ra še mislili, da itnamo čudeže v stano-vanjih; namreč TV sprejemnike. — To, da je Bogdan Pogačnik prav posiljeno po-udarjal, kako sploh ne more razumeti barvne televizije, je (meni vsaj) bolj zve-nelo kot prikrito babanje, češ, jaz sem strokovnjak za druge reči... Takih in po-dobnib izjav lahko od nekaterih strokov-njakov mnogo slišimo; moram reči, da so mi taka sprenevedatfja vselej prav aiiti-patična! Zmerom se mi zdijo kot nekakš na namigovanja, ki bi naj poslušalca spe-Ijala na to, da bi se zagledal v strokov-njakove poklicne sposobnosti.
Gotovo, nihče ne more poznati in ve-deti vsega. Toda v današnjem času ima vsak intelektualec ne samo možnost, am-pak tudi dolžnost poznati vsaj v grobem tehniko, ki mu služi malodane vsak dan ...
Krona vsega v omenjenem intervjuju pa je vsekakor bilo Pogačnikovo apraviče-vanje pred gledalci; nekako takole: naj-brž ste me že siti, ko ste me ta teden to-likokrat videli na ekranu; mogoče bi bilo bolje, ko bi »mojo glavo za spremembo videli na krožniku«.
----------? ? Čudne besede!
Vlado Henigman
V DUHU REFORME
V svojem neustavljivem aapredovanju je reforma zajela tudi zdravilišča za naše delovne ljudi in njihove otroke. Sem di-plomirani ekonomist s štirimi razredi osnovne šole in se kot tak, stoodstotno kvalificiran, pridružujem razpravam o fi-nansiranju našib zdravlliških domov.
Smatram, da je bil zadnji čas, da se resneje pošvetimo vprašanju obstoja zdra-vilišč. Skrite rezerve, ki jih ta zdravilišča nudijo, so neprecenljive vrednosti za ne-moten napredek gospodarske reforme. Go-voril bom tako b zdraviliščih, ki so name-njena odraslim ljudem, to so v glavnem termalna zdravilišča, kot o tistih, ki so jih doslej uporabljali otroci. Obe vrsti zdra-vilišč v bistvu nudita našemu gospodar-stvu enake možnosti, kajti gre za osnov-
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), MIHA JAZBINŠEK, VALENTIN KALAN, IVO MA RENK, MARKO POGAČNIK, RU-DI RIZMAN (ODGOVORNI UREDNIK),   HERMAN   VOGEL
TRIBUNA   -   IZDAJA   UO   ZSJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II      — TELEFON    21-280    -    TEKOCI RACUN    503-8-72    —    LETNA NAROČNINA    ZA    ŠTUDENTE DESET NDIN, ZAOSTALEPET-NAJST  NDIN   —   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO
—  TISKA ČP  DELO, LJUBLJA-NA,  TOMŠICEVA  1,  TELEFON 23-522  —  POŠTNINA  PLAČANA
V GOTOVINI
ni kapital, ki ga pomenijo sama, že obsto-ječa poslopja.
Znano je, da je šlo zdravljenje, tako v prvih kot v drugih, na račun socialnega zavarovanja (ki seveda nikakor ni ustano-va za kaj takega), posebno boleče pa je dej.stvo, da so bila zdravilišča popolnoma neproduktivna in da zlasti niso ustvarjala dobička v devizah. Glede na to mislim, da so nujno potrebni ukrepi pristojnih foru-mov, da se to nevzdržno stanje sanira. In zdaj, ko so zdravilišča na robu razpada, je najlepši čas za to! Vsi odločni in ta-kojšnji ukrepi bi bili prepotrebni naši de-vizni skupnosti. V teh zdraviliščih je bilo do zdaj vse preveč naših bohiih Ijudi, ki so živeli tam na stroške socialnega zavaro-vanja (ki, ponavljam, nikakor ni ustano-va za to) in odžirali državj za njen obstoj prepotrcbno konvertibilno valuto. Zato se torej pridružujem razpravam z nekaj kon-kretnimi predlogi.
Premalo je, da morajo naši bolniki pla-čevati le del stroškov za zdravljerije, kot je bilo to zmotno uvedeno zadnje čase. Predlagam, da imajo pravico do zdravlje-nja v zdraviliščih samo tisti, ki lahko pla-čajo celotno zdravljenje sami. Ostale zdra-viliške kapacitete pa posvetimo bolnim tujcem, ki bodo plačevali v devizah (seve-da pridejo v poštev samo tujci iz zahodnih držav). Ce tujci ne bd zasedli vseh kapaci-tet ali pa sploh ne bi bili zainteresirani za zdravljenje pri nas, pa spremenimo zdravilišča v hotele — gibanje v tej smeri se je pravzaprav že začelo. Za to bi bilo potrebno izredno malo sredstev, saj po-slopja že stojijo in bi bile potrebie samo določene preureditve — telefon in televi-zor v vsako sobo, uvedba barskega pro-grama itd. V tem primeru seveda tudi na-ši Ijudje, ki bi hoteli plačevatj oskrbo sa-mi, ne bii več smeli prebivati v teh hote-lih, razen če bi plačevali v devizah.
Podobno predlagam za otroška zdravi-lišča Debeli rtič, Gozd Martuljek, Rakit-na in druge. Naša devizna skupnost si v didiu reforme ne more privoščiti izgube, ki jo ima $ temi zdravilišči. Ne gre lC za izgubo, ker je treba domuve dotirati, am-pak več; treba je misliti na možnosti za devizni priliv, ki se nam s preuredi-tvijo teh dotnov ponuja. Predlagam hitre ukrepe, kajti tudi čas je deviza! Naši dr-žavljani naj si ne privoščijo bobiib otrok, če pa si jih, naj si jih na svoj račun. Stan-dard v naši deželi je že tako visok, da ni-kakor ni potrebna pomoč kakim »social-no« šibkim družinam. Poleg tega naša dr-žava potrebuje zdravih ljudi, kajti Nemci in Švedi bolnim in slabotnim ne dajo dela.
Nadaljnje razprave o abstoju otroške-ga zdravilišča Debeli rtič so po teh argu-mentih odveč. Jaz pravim: igralnico! Bli-žina Trsta in Kopra je idealna za ustano-vitev nove igralnice. Tujci se bodo v njej ustavljali, še preden bodo deset kilomet-rov globoko v naši deželi. Pokažimo jim že ob vstopu v našo deželo odprte karte! Poslopje zdravilišča je veliko in lepo, za-to naj bo v njem še motel, seveda menjal-nica, in nočni bar s privlačnim progra-mom. Slovensko Primorje bi s tem prido-bilo neslutene množine deviz naši devizni skupnosti. Pri tem je moralni pomislek, da so dom zgradili s pomočjo prostovolj-nih prispevkov občanov, odveč; haj se ljudje zavedajo, da naša devizna skupnost potrebuje devize bolj kot zdravljenje ne-kaj bolnih ljudi. (V zvezi s tem bi bilo kdaj pozneje  dobro   premisliti,   kako   bi
Zakaj tako?
Vasilij Komjakov umrl
MOSKVA,   16.   okt.   Agenci-
Madžarska delegaci-ja prispela v Moskvo
MOSKVA,   16.   okt.   (TASS)
Johnson poziva k rasni strpnosti
DOYLESTOWN,   16.   oktob-
Gostje iz Makedonije v Karlovcu
KARI/DVAC, 16- oktobra —
Proslava 400-letnice prihoda Židov v BiH
SARAJEVO,   16.   okt.   (Tan-
Mijalko Todorovič na beograjskem sejmu
BEOGRAD,   16.   okt.   (Tan. jug).  Sekretar  izvi«n*"T«
Glej »Delo«, št. 283, stran 10, 2. izdaja (17. X. 1966)
bolj koristno uporabili s prostovoljnimi prispevki zgrajeno novo ljubljansko bol-nišnico. Morda bi jo prodali Hiltonu).
Kar sem povedal o Debelem rtiču, ve-lja za vse ostale tovrstne ustanove, tudi za tiste, katerih obstoj še ni neposredno ogrožen. Tu bi morda pristojni forum po-segel vmes administrativno. V dubu refor-me je, da naši Ijudje žrtvujejo svoje ome-jene osebne jnterese v korist interesom naše široke, devizne skupnosti.
Moj prispevek je člen v nizu razprav o problematiki finansiranja zdravilišč. Gre za predloge, ki naj pomagajo k čim-hitrejši stabilizaciji našega gospodarstva v duhu reforme, v katero, kot rečeno, za-upamo.
Za konec naj dodam, da bi lahko ene-ga od zdravilišč poklonili kot počitniško hišico kateremu od naših najvišjih gospo-darskih funkcionarjev.
— mate
Občinsko sodišče I Ljubljana
Tožeča  stranka:   Inštitut za zgodo-vino del. gibanja Ljubljana, ki ga zastopata
Odvetnika:
Jože Kocjan,
Miloslav Miladinovič,
Ljubljana
Tožena  stranka:  Zveza  komunistov medicinske fakultete, Ljubljana
zaradi 236,00 Ndin
KAŽE, DA SO  NEKATERI  KRITI-KI KRITIKO VZELI DOBESEDNO!
UREDNIŠTVU  »TRIBUNE«
Distinktni kolegi!
Zahvalivši se ironično tragični koinci-denci, ki naju je konduktirala do strikt-no-preciznega vizuelnega perceptiranja Va-še (oz. naše) Tribune, sva se soočila z imi-nentnim pesimističnim futurom, ko ne bo-va več na nivoju, da bi zaobjela strukturo publiciranih elaboratov; iz nekompleksno-konkretnokontingentnega faktuma, da ni-sva tako prominentna ekzempla študen-tovskih kadrov in sva žal formirala najin mizerni kulturni nivo v slovenskih inštruk-cijskih institucijah, kjer je bil kategorični imperativ za vsakega sholarja študij slo-venske gramatike.
Anahronistično antikvatni profesor ne-ke učne baze je svoječasno preciziral: »Pr-va stopnja izobrazbe je napačna raba tujk, druga stopnja — pravilna raba tujk in tretja stopnja — pisanje in govorjenje brez tujk«. Najini modestni personi bi promptno deklarirali vso ekzorbitantno vzhičenost, ko bi vsaj nekateri Vaši per-manentni kolaboratorji bili v statusu pre-terieije (lat. praetereo, is — ire, ivi, itiun) od sekundarnega na terciarni štadij. Tudi če bi se zgoraj ekspektorirana peticija efi-kasno konkretizirala samo salktuarno bi bila midva (in z imenzno probabiliteto še marsikdo drugi) vseeno entuziastna.
Upajoč,  da ne bova dezavuirana in da bomo še kontaktirali pa čeprav ne direkt-no epistulamo Vas z rešpektom salutirava
Griša Mikuž Ivan Rubin
P. S. Pardonirajte nama, da sta zgoraj subskribirana nomena tako vulgarno slo-venska.
OPOMBA UREDNIŠTVA:
Ob neizbežnosti papirja, ob vsebini kot namenu ne smemo zanemariti tretje di-menzije časopisa — jezika. Zato se s pro-testom kolegov z medicinske fakultete stri-njamo. Velika večina prispevkov, ki jih pre-jemamo, je pač pisana v težje razumlji-vem jeziku.
Menimo pa, da je na medicinski fakul-teti veliko problemov, ki so v celoti nere-šeni in bili bi mnogo bolj zadovoljni, če bi študentsko javnost s prispevki študen« tov fakultete same seznanjali z njitni. Za-to smo prepričani, da bomo v prihodnje tudi od vaju prejeli vsebinsko bogate pri-
ŠTUDENTJE!
ČE ŽELITE POTOVATI UDOBNO ČE ŽELITE POTOVATI Z MODER-
NIMT MERCEDESOVIMI AVTO-BUSI
CE ŽELITE SPOZNATI SVET
CE HOČETE PREPEVATI SVOJIM
KOLEGOM POTEM POTUJTE
Z AKADEMIKOM ŠTUDENTSKIM KULTURNO UMETNIŠKIM DRUŠTVOM
spevke o problemih študija in o  odnosih na fakulteti.
Menimo namreč, da je zelo neprijetno, da pade na časopis očitek neobjektivnega obveščanja (kot se je to zgodilo lani), štu-dentje sami pa niso pripravljeni razčišče-vati preko svojega časopisa odnosov, za katerib razčiščevanje so sami najbolj za-interesirani. Dejstvo je namreč, da o od-nosih na medicinski fakulteti lani nismo dobili (in tudtletos še ne) objektivnih in kritičnih sestavkov iz vrst študentov.
UREDNIŠTVO
UREDNIŠTVU »TRIBUNE«
V prvi številki Tribune z dne 12. okto-bra je Krištof Janežič ostro napadel ured-ništvo Dela (očita mu »prepad med pro-klamiranim in prakso« itd.) s trditvijo, da Delo »ni objavilo prispevkov članov SZDL in ZK dr. Franca Cerneta, dr. Vojana Ru-sa (članov GO SZDL), Viljema Merhar. ja tov. Bučarja.«
Od vseh teh trditev je točno samo to, da sem bil jaz (in ne neke »druge sile«) proti objavi enega prispevka dr. Franceta Cerneta v Delu, ker sem menil, da sodi njegova razprava prej v revijo kot pa v dnevni časopis. Vse članke dr. Vojana Ru-sa je Delo objavilo (glej Delo št. 90 in 91 z dne 3. in 4. aprila 1966 ter št. 275 in 276 z dne 9. in 10. oktobra 1966). Domnevam, da Krištef Janežič, ki se sprašuje, »kdo so sile v Delu, ki onemogočajo realizacijo stališč ..., sprejetih na plenumu ZK«, De-lo vsaj bere. Prispevek Viljema Merharja je bil objavljen v Naših razgledih. Dr. Fran-ce Bučar (najbrž omenjam pravo ime, kaj-ti kritik ga imenuje samo tov. Bučar) je en svoj prispevek sam umaknil. Ostale pri-spevke dr. Franceta Bučarja je uredništvo Dela objavilo. (Glej Delo št. 244 p dne 8. septembra 1966 in št. 257 z dne 21. sep-tembra 1966.)
Preden se javno zapišejo očitki, je pač treba podatke preveriti. Takšno je osnov-no  pravilo,  ki  ga  kritika  v  demokratični družbi mora upoštevati. Ljubljana, 17. oktobra 1966
Jože Smole
OPOMBA UREDNIŠTVA:
Očitno je pričujoči odgovor Krištofu Ja-nežiču le potrditev njegovih navedb, in si-cer:
da članki dr. Franceta Cerneta, dr. Franceta Bučarja in Viljema Merharja niso bili objavljeni v »Delu«, čeprav so bili tja poslani. Le članek dr. Vojana Rusa je bU objavljen in to v ča-su, ko je bila glosa Krištofa Janežiča v ti-sku v  tiskarni  Dela?!
Ni nam znano, kolikšna je za-s 1 u g a tov. Jožeta Smoleta, da je članek tov. Viljema Merharja objavljen v Naših razgledih (da je tam objavljen, je pisal že v glosi K. J.) in kolikšna pri tem, da je
tov. dr. Bučar sam umaknil svoj članek. Zaskrbljeni smo le nad tem, da je tov. Smole na vprašanje v glosi »Kdo je selek-tivni organ pri Delu?«, v svojem odgovo-ru tako rekoč eksplicitno povedal (glej drugi odstavek!), da je to on osebno.
Ali pa se morda motimo?
Taka mdividuaUia odgovornost .je prav gotovo težka, ne glede na to, če so hote-nja in želje posameznika pri tem še tako poštena. Večkrat jo zato nosi kolektivni organ.
V vse večji demokratizaciji naušega družbenega življenja, razvoju samouprave in s teni vse večjega deleža tudi pri ure-janju družbenih zadev postajajo javna ko. munikacijska sredstva vse pomembnejši faktor, za katerega ni vseeno, kakšno in-doktrinacijo vrši (ta — indoktrinacija — namreč po našem mnenju vedno obstoji — važno je, kakšna je in kdo določa kri-terije, kakšna naj bo), zato »Tribuna« o<i-pira javno razpravo o komunikacijjskih sredstvih pri nas in poziva vse zainteresi-rane — tudi dopisnike in novinarje dru-gih listov — da v njej sodelujejo.
TRIBUNA STRAN 3
i.
Kadarkoli raapravljamo o reševanju materialnega položaja študentov, se mora-mo zavedati, da je treba to vprašanje re-ševatd z dveh vidikov hkrati;
1.  z vidika študenta posainezndka,
2.  z vidika  družbe  in  njenega  razvoja. Materialno  stanje   in   socialni   položaj
študentov ni vprašanje ki bi ga lahko ob-ravnavali povsem ločeno ad ostalih vpra-šanj visokega šolstva. Biti mora sistema-tično. V okviru sistemationega urejevanja materialiega položaja študentov je potreb-no reševati njihove probleme:
1.  na podlagi delovnega principa,
2.  skladno  z  družbenimd  potrebami  po visokošolskih kadrih in materialnimi mož-nostmi družbe in
3.  na način, kj bo omogočal optimalno sproščanje in uveljavljanje sposobnosti po-sameznika.
Tem stališčem je treba nujno dodati nekaj ugotovitev o stanju na univerzi v Ljubljani, ki so karakteristične v primer-javi s prej navedenimd načeli.
—  Na Univerzi v Ljutoljani se je gibal delež štipendistov na razlicnib. fakultetah med 30 in 55 odstofrkov. štipendija je bila tako   najbolj   pamemben   vir   materialnih sredstev za  študente.  Vendar  labko trdi-mo, da precejšen ded teh štipendij ni od-raz stvarnih potreb po kadrih.  Večinoma se je nanjo  v preteklostd  gledalo  ne kot na element kadrovske politike, temveč kot na socialno pomoč, podeijeno v kanipanj-skih akcijah, ki so bile rezultat politionih priporočil  raznih forumov. Kratkoročnost take politike se je veokrat pokazala ob ve-likih spremembah v ateviJu štipendistov.
—  Na celotoi Univerzi je bilo v šolskem letu 1964/65 15 od&totkov študentov iz de-lavskih družin, iz uslužbenskih 50 odstot-kov in kmečkih 12 odstotkov. Taka struk-tura je v izrazitem neskladju s strukturo slovenskega  prebivalsfcva.  Ta-odmik  je  v zadnjih  letih  vedno  večji,  kar potrjujejo tudi letošnji dostopnd. podatki
—  Iz samega univerzitebnega cenfcra — Ljubljane, kjer prebiva nekaj nad  10 od-stofckov  prebivalcev  SR  Slovenije,  študira na  univerzi   nad  30  odstotkov  študentov. To neskladje je še  toliko veoje, ket mo-ramo  upoštevati   velik  delež  študentoy  iz drugih  republik.   ki   študirajo  v  Ljubl'jaii.
Take strukture irnajo nedvomno velik vpliv na študijski uspeh. Relativno pre-močna udeležba študentov iz posamezinii katetforij (uslužbenske družine, študentje iz univerz.itetnega centra) nujno navaja na misel, da vsi ti študentje za visokošolski študij niso pritfnerni. Rezultati nekaterh analdz to domnevo P°trjujejo; osip je med njimi nadpovprečen. Bolj neprijetna pa je ugotovitev, da prenizki deleži osta-lih. kategorij opozarjajo na to, da vsi za šfcudij talentirani mladi ljudje ne priha-jajo na Univerzo.
Te ugotovitve lahko strnemo v sledeče:
1. da družba neracionalno troši sred-stva za izobraževanje ljudi, ki za visoko-šolski študij niso sposobni in
2 da ostaja velik del intelektualnega potenciala mladih ljudi neizkoriščen, kar zopet predstavlja veliko škodo za družbo.
Za to sranje sta predvsem dva vzroka:
1.  nei2idelaTi šolski sistem. ki danes ne omogoča   pravilnega   vrednotenja   sposob-nosti   posameznika,   predvsem   pa  ne   nje-govega usmerjanja.
2.  neizdelan   sistem   materialnega   oskr-' bovanja študentov, k\ tak,  kot ga irriamo danes, ne omogoča popolnosti, da bi vsak sposoben mlad člavek prišel na univerzo neglede na svoj materialni in socialni po-loža-j
K  vsem  tem  ugotovitvam dodajino še
NEKAJ MISLI O MATERIALNI
PROBLEMATIKI ŠTUDENTOV,
SELEKCUIIN KADROVSKI
POLITIKI
eno, ki tudi izhaja iz rezultatav nekateriih analiz. Ugotx>vilj smo, da stiipendisbi na splošno le malo presegajo povprečne uspe he pri štiidiju. Med njimi je tudi mnogo takih, ki ao slabi študentje. To nam pri-ča, da so sicer skapa sredstva, namenje-na štipendijam, slabo razporejena.
Vse povedano pa ne opredeljuje nega-tivnega odnosa do štipendiranja. Študent-je v Ljubljani še vedno menimo, da je šti-pendija najprimemejša oblika financira-nja študija.
II.
Na naMh fakultetah ne diplo<mira polo-vica tistih, ki se nanje vpišejo. Ob tem si ne moremo več predstavljati kompleks-nega raamišljarija o reševanju scx;ialne in materialne problematrike šbudmtov, ne da bi vključili tudj problemov uspeha pri šfcudiju. Veliko število nesposobnih za štu-dij predstavlja budi veliko neracionalno trošenje sredstev, vloženih v uniiverzo (v laboratorije in predavatelje, če lahko to na tak vulgaren način bolj plastično izra-zim). Ob tem danes ne poanamo uspešne selekcije in učimkovitega ter sistematične-ga usmerjanja mladih ljudi, PREDNO s« odločijo za študij na visaki šoli. Današnje stanje na univerzi bi moralo pobitd vsak dvom o potrebnosti tega.
študij postaja s stališča posasmeznifca in družbe vedno dražji. Ni vzrok temu sa-mo neprestano aviševanje živLjenjskih stro-škov. Tudi sam si&tem študija se sjpremi-nja v smeri, ki zahteva vedno vecjo štu-
nes tako kompletesno te problematike ne rešujemo predvsem zato, ker nimamo iz-delanih in uveljavljenih ne kriterijev, ne me*od, ne prijemov za selekcijo, niti ni-mamo organa, ne institucije, ne subjekta, ki bi se zaojo outii odgovornega.
Ob dejsbvu, da je treba upoštevati tudii uspešnost investicij v šalstvo, bi vsaj v teoretionem smislu v tej smeri ne smelo biti pomislekov. Druga stvar pa je vpra-šanje praktične realizacije tega problema. Res je, da je ocenjevanje uspešnosti in-vestioij v šolsbvo dokaj težje kot na osta-lih področjih, kjer je mogoče faktorje, ki na odločitve vplivajo, bolj a,li mano uspeš-no kvantificirati. Taika ugotovitev pa seve-da ne sine bdti umik pred tem deltHn, ki je v prknerjavi z ostalimi področji v šal-sbvu še mnogo pomembnejše in perspek-trvno gledano, družbeno odgovornejše. Ker je predmet razmišljanja predvsem probie-matika, ki se nanaša direktno na študen-ta, je razpravljanje o uspešnosti investi-cij namenjeno predvsem na ta del. To se-veda ab jasnem stališču, da je uspešnost investicij v študenta tesno povezaia z io-vesticijami v učno bazo.
Vse to nas navaja na misel, da je nuj-no v nasem šoJstvu izoblikovati mehani-aem, ki bo v sole višjih stopenj u«m©rjal res sposobne. in za študij pripravljene Iju-di. Treba je priznati, da do danes na tem področju ni zaorana niti prva brazda.
Na imiverzi so zelo žive raaprave o se-lekciji. Veaidar selekcijo na univerzi lah-ko izvajamo in zasledujemo določene cilje satno med tistimi študenti, ki so na uni-
28. 10. 1966 OB 20.15 V MENZI ŠTUDENTSKEGA NASELJA ZBOR BRALCEV IN SODELAVCEV TRIBUNE
Družbeno kritičen, ustvarjalen in angažiran list zahteva optimalno demokrati-zacijo pri oblikovanju in realizaciji Tribune. Zbor je ena izmed organizacijiikih oblik, ki omogoča uresničevanje demokratične zasnove Hsta. Zbor bo samo uvod v daljšo razpravo o vlogi Tribune na univerzi in v družbi.
dentavo koncentracijo na študij, kar mu ohemogoča, da bi si pomagal s postran-skimi zaslužki itd. Vedno hitrejši raavoj znanosti zahteva prilagajanje uonih pro-gramov novim znansfcvenim dosežkom, s tem njihovo pogosto spreminjanje, kar nujno terja od študenta hiter in intenzi-ven študij. Skratka, študij postaja tako drag, da k njemu posameznik v dogled-nem času ne bo^ mogel pristopiti brez ustrezne pomoči družbe.
Po drugi strani pa je tudi družba zain-teresirana za neprestan razvoj na vseh pod-ročjih, kar zahteva vse več strokovnjakov. V izbiri in stopnji izpopolnitve instruTnen-ta, ki naj z njim družba pomaga posame-znikom pri študiju, je ključ do reševanja " te problematke. S tem pa ima družba v rokah instrument za selekcijo med mla-dimi ljudmi predno se odlooijo za študij na visoki šoli. V povezanosti dveh funk-cij v enem instrumentu (reševanje mate-rialnega položaja, selekcija), vidimo naj-uapešnejši prijem pri obravnavi tovrstne današnje   visokošolske   problematike.   Da-
verzo po tej ali oni pota že prišli. Vse to kaže, da nd zadostno bpravljati selekcijo samo na univerzi, temveč da je treba vprašanje izbire sposobnih kadrov reše-vati ne samo v srednji šoli, temveč ver-jetno tudi že v zadnjih razredih osemletk. Šolstvo je potrebno v tem pogledu pojmo vati kot enoten in nedeljiv pojem. V prak-si pa vprašanje izbire sposobnih ljudi ob-ravnavamo ločeno na vsaki stopnji študi-ja posebej in prosvetni kader za učenca ali dijaka, ki je šel skozi določeno stop-njo študija ne prevzema nikakršnih odgo-vornosti za realnost ocene njegovih spo-sobnosti.
Takšen sistem pa ne more uspešno delovati, če slani zgolj na ramah poklic-nih posvetovalnic, ki kandidata usmerja-jo samo na podlagi ustreznih testov, niti ne, če selekcfjo izTvajamo samo na osnovi maturitetnih vprašanj in spričeval zad-njih razredov srednje šole, nikakor pa ne zgolj s selektivnimi sprejemnimi iapiti na visokih šolah. To feieveda ne pomeni, d^a vsi tovrstaii prijemi niso potrebnd ali, da
so neuspešii, temveč to, da je vsak zase nezadosten in ga je nujno treba vkljirciti y kompleksno reševanje. Predvsem je po-membna načelna zahteva, naj se proces usmerjanja 'm spremljanja mladega člo-veka priične že v osnovni šoli, in da se ta-ko doba odločanja podaljšuje. Le v teku daljšega in celovitega dela je mogoče.ob-jektivno oceniti človeka in mu na tej osno-vi ob uporabi sodobnih dognanj pred-vsem psihološkiih ved fcudi ustrezno sveto-vati. Če učenec v osemletkd pokaže ustre-zne sposobnosti in se usmeri v šole višje stopnje, naj se proces njegovega sprem-ljanja nadaljuje fcudi tu.
Žal pa je danes ta plat vzgoje zelo za-postavljena in prosvetni delavec ne čuti interesa niti nima možnosti za delo t smeri, da bi iičencu ali dijaku, v katerega sposobnost je prepričan, omogočil nadalj-nje usbrezno šolanje. Prvi korak k oživlja-nju procesa spremljanja učenčevih spo-sobnosti skozi šole je v tem, da prosvet-ne delavce zainteresiramo tudi za tovrst-no delo, ki pa naj dobi ustrezno družbe-no veljavo. Reaultati takšnega spremlja-nja so lahko izredno koristen priipomoček pri podeljevanju materialne pomoči (šti-pendij) šbudentov.
III.
Tudi v SR Slovenija je postaila dilenia štipendiranije — kreditiranje y za,di\j<un letu zeio aivtvualna. Tu se v ta probleiu ne bi spuščaH. Zveza štud«itx>v na Univfcm v Ljuoljani je aprejela stališče, naj oo osnovna obiika tinanciranja študija štipen-diranje. Pri tem lzhajamo študentje i« •stališč, da je treba v družbi imeti iru*iru-ment, Ki bo bjkrati lavrševal tumkcijo seiek-cije (kot rezultat dolgolefcnega procefta s-premijanja i-n us.merjanja) in reševanja materialnega položaja ter bo zamišljein in se iavajai predvsem kot element kaarov-ske poldtike. Na štipendijo gledamo pied-vsem kot na investicijo za l^radnjo ^tro-kovnjakov. Da bo ekonomsko uspe&na im kot mvestioija sploh dosegla svoj nauiean, je Ra nujno, poaebno v našem sistemu sa-mouprayijanja, da preid^ težišče štipen-diranja na delovne organizacije, ki bodo tako pridobljene stroxovnjake jjaposuie. Druga nujnost je, da je osraovni krite-rij pri podeljevanju štipendij sposobnosit.
Ob raapravah, ki so se v nasi repub-liki vršile, smo študentje predvsem pou-darjali, da ne zagovarjamo štipendiranja, ki smo ga poanali do sedaj in ki je tudi delno kriv za prej opisano stanje, temveč, da želimo ittieti izdelan sistern, ki naa za-gotavlja pravilno vrednotenje in funkcio-niranje štipendiranja. Zato pa naj iziiaja predvsem iz načel, naj bo štipendija:
1.  i.nvesticija v kadre,
2.  sredstvo   za   reševanje   materialinega položaja študentov,
3.  spodbuda k študiju.
V tem smislu tudi s konkretnimi pred-logi sodelujeino pri izdelavi novega repub-liškega zakona o štipendiranju.
študij je družbeno potrebno delo, za razvoj sieherne drnžbe neobhodno. To ae-lo naj dobi us^treaano priznanje, to pnzina-nje pa naj bo prav ustrezna štipenaija. Posebno s tega vidika se ne moremo opredeljevati za kreditiranje kot osnovni sistem financiranja študija, kajti študij oziroma vzgoja, posebno v našeni drusoe-nem sistemu, ne more taiti privatna stvar posameznika, temveč skrb celotne druže. (Resolucija 75.)
Vse navedeno ne velja zgolj za študij na visokošolsikih zavodih, temveč v skla-du z navedenimi stali^oi za celoten pro-oes izobraaevanja.                      Ivaa LoaseJ
Pesniki lezejo v stvari, da bi videli stvari sa-me, sociologi pa bežijo od njih, da bi jih tako bolje videli. Tako se zgodi, da pesnik reče soci-alna mobilnost in ji prisluhne, da ,bi videl, za kaj gre, sociolog pa ga ustavi: ne vtikajte se, prosim, v ta pojem, ta pojem je tisto tam, ali vidite, in pokaže na knjige, ki so bile napisa-ne, zato, da bi se ta pojem razjasnil.
Socialna mobilnost pomeni promocijo v stratifikacijskih pogojih socialne ^trukture. Pesnik vztraja v svoji viziji; da gre za migo-tanje ljudi. In kaj predvideva v svoji viziji? Predvsem vidi zmožnost akcepcije vsega mi-gajočega. Vse migajoče je vse, kar je mogoče zajeti v viziji. To pa je lahko le prostor, kjer se vizionar, videc v prostoru videva. Tako je pojem socialnega v viziji zreduciran na pojem prostora.
Pnsiljeni smo zapustiti stališče vizionarja, tako bomo shodili stališče in prostor razgibali v prosti zor.
V razmišljanje smo vpeljali doslej eno stran odnosa, drugo stran, to je tisto, kar se bo v vi-ziji pokazalo, ali drugače rečeno, tisto, po če-mer je vizija (npr. ulica) šele prostorska, pa si pridržimo na ta način, da jo vpeljemo skozi lastna vrata. Povod naj bo zapeljana misel A. Kermavnerja: bistvo je v nesmislu artikla. Za-peljana zato, ker jo je H. Vogel pri pisanju o knjigi Aleš Kermavner zapeljal z njenega tira v naslednje besede: »od tu naprej (misli od ci-tata, op. P.) je samo še trgovina, so groteskni in vsiljivi reklamni obrati, prazna beseda.«
Vseeno je, na kateri stvari si ogledamo stvarnost stvari. Naj bo tukaj to fenomen po-ti.
Eni kot drugi v vojni trdijo, da je vojna (ubijanje) le videz, ki vodi do resnice (huma-nizma). Pot od ubijanja do humanizma je sa-mo za ene in samo za druge smiselna. Smisel-na je pot z mislijo na kaj. Za ene in za druge, torej za oboje, pa pot ne more biti smiselna, ker bi bila potem to ena in ista smer. Pot v ce-loti pa je dvosfrierna. Tako zagledana pot je enkrat smiselna, drugič nesmiselna. Gre torej za odnos, od nosu do tja in od tja do nosu, gle-dano na način predstave ali transcendence, mi-šljeno kot eno in kot dvoje hkrati.
Smiselna ali nesmiselna je pot le v očeh. ti-stega, ki pot poti (dejansko ali fiktivno). Videz je to, kar videc vidi na poti, gori ali doli, ka-mor pač gre (z očmi). Transcendenca je prese-ganje lastnih oči.
Zunaj sviisla in nesmisla je objektiviranje. Hoditi hkrati na sever in hkrati na jug je mož-no le zunaj poti, kar seveda ni več potenje po-ti, ni več hoja (z očmi). Objektiviranje je znan-stveno opazovanje, prouče-vanje stvari. Gre za proces popolne ali opisne pred-stavitve opazo-va-nega predmeta. Objektiviranje se dogaja zunaj prostora (poti). Dokler si v prostoru, to je v totalnosti posameznega bivajočega (stva-ri), ne gledaš pred-meta. Dokler si v sobi, sobe ne moreš videti predmetno.
Stvarna pa je pot, ki ni nič drugega kot pot in hkrati vse, kar pot je. če pa pot ni nič dru-gega od nje same in je ona sama hkrati vse, potem za razsvetlitev fenomena poti nista po-trebna ne popotnik in ne znan-stvenik. Izreče-no seveda v celoti velja za oči, kadar govoriio oči.
Zdaj je morda cas za ugotovitev Kermav-nerjeve misli. Povedati pa je treba, da ne gre le za subsumpcijo Kermavnerjeve misli pod pravkar izvedeni sistem, ampak predvsem za ugotovitev usodnozgodovinskega odnosa sub-jekt — objekt in morebitno pripadnost te mi-sh temeljni relaciji evropske miselnosti. To je mogoče doseči ne z ugotavljanjem, kaj mislec z mislijo misli, ampak z ugotavljanjem, kako mislec misli. Ce bi ugotavljali kaj, bi obstali na razpotju razumljenega nerazumljenega, ki je seve nerazrešljivo tako v transcendenci kot v objekti-vizaciji. Transctendenca in objektivi-zacija sta že dva načina razrešitve oziroma ne-razrešitve, torej sta dva načina odnosa. Ali pa je poleg teh dveh še kje kak način, ki bi dal vedeti, kako mislec misli. Pišemo, kako mislec misli. Ali ni to že očitna pripadnost odnosu, m szcer transcendenčna pripadnost odnosu. Treba se je torej izogniti odnosu avtomatič-no na način, ki bo izključeval eno stran odno-
sains tem hkrati obe. Treba je- najti način on-kraj »dobrega« in »zla«.
Oglejmo si to najprej na fenomenu mehkih škornjev in nato še na fenomenu reklame, da bo končno ooitno, kako to je.
Zapisali smo že: če si v sobi, sobe ne moreš videti predmetno. Lahko pa vidiš pred-metno škornje. ce škornje obuješ, jih ne vidiš več predmetno. Toda škornji sedaj niso več škor-nji, zakaj postali so smiselni (zdaj so obuva-lo) ali pa nesmiselni za nekoga, čigar škornji so obrabljeni. Ce pa rečeš, da so mehki, si le povedal, kar govorijo škornji sami, namreč, da so mehki. Posredni govor pravi, da so mehki. Priznava jim lastno eksistenco, svobodo. Ali ne priča to tudi priredni veznik namreč; reč nam govori (sama), da je mehka. če pa je tako, da gre za neko govorjenje nam, je zopet očitno, da to govorjenje od nekod prihaja. In govor-jenje vztraja pri svojem izvoru ne glede na to, ali mu prisluhnemo ali ne.
Da bi kasneje videli neavtentičnost konsek-venc, izpeljanih iz misli, ki je povod pričujo-čemu tekstu, ugotovimo sedaj, da ni nujno, da bi reklame karkoli obračale v trgovino, gro-tesknost in vsiljivost in da tudi ni nujno, da bi reklame bile prazne besede. Kajti; reklame re-klamirajo govorico stvari. Reklama lahko stvari stvari,; ki niso telesno obstojne. To bo pogosto kak pojem, s tem, da ta pojem na njemu svoj-stven način izzove, da se razkaže in razsveti. Reklama lahko stvari stvari, ki tudi niso telesno obstojne in obstajajo le kot besede, toda takšne besede, za katerimi ničesar ne stoji, ki niso pojem (lahko pa to posta-nejo). In končno re-klama lahko prikliče telesno stvar, da se le-ta razkrije iz svoje skritosti, doseže pa to s kriča-njem.
Logika misli »bistvo je v nesmislu artikla« je definitivna. Nesmisel je bistven samo za (s) misel. Stvarnost artikla pa je stvarna samo za artikel. To je edini govor stvari. In ravno go-vor stvari, mišljen tukaj kot logika misli in kot razkrivanje skritega hkrati, je metoda pe-snika in misleca A. Kermavnerja. Kermavner »misli« z razlago stvari in »ustvarja« z razlago misli. Metoda onkraj »dobrega« in »zla«, tako iskana, je tu.
Obenem velja didaktično povedati, da Ker-navnerjeva filozofska zapuščina, kakršna ko-li po svojem obsegu že je, ni nikakršen splet >>do kraja« izpeljanih konsekvenc alienacije in reifikacije, torej ne gre za nikakršno »pe-simistično« novo v smislu žrtvovanega huma-nizma, ampak nasprotno za dosledno izpeljan »anti-humanistični« koncept, ki utegne, razvit v zavest o zavesti sami, v evropski perspektivi odigrati pomembno tlogo.
iz knjige v stavku
I. G. Plamen
jugoslovanska glasbena tribuna
Poleg festivala popevk se v Opatiji vedno bolj uveljavljata operni festival in jugoslovan-ska glasbena tribuna. Od 13. do 16. oktobra se zbere v letoviškem mestu lepo število' jugo-slovanskih skladateljev in drugih glasbenih de-lavcev. Srečanje ima namen predstaviti dela, nastala v obdobju enega leta. Tribuna obsega skladatelje, ki ustvarjajo v najrazličnejših kompozicijskih načinih. široka programska za-snova z vsakovrstnimi stvaritvami naj bi bila zrcalo naših kreativnih dosežkov, iz katerega razbirajmo podobo našega časa — človeka v njem.
Po svobodni izbiri avtorja samega gre pred-lagano delo prek društva skladateljev v pro-gram Tribune. Tako so letošnji tridnevni do-godki vsebovali štiri žive in štiri magnetofon-ske koncerte. Kot izvajalci so sodelovali: Sku-pina MBZ 66 (muzički bienale Zagreb), ansam-
bel Slavko Osterc, ansambel Marijana Lipovška, Zagrebški godalni kvartet pa še solisti, pevci in instrumentalisti.
Dela petnajstih slovenskih skladateljev so izvedli v živi, osem del pa v magnetofonski re-produkciji. V treh dneh se je predstavilo 51 del jugoslovanskih skladateljev. Informativna sekcija je dopoliiila željo prisotnega, da se je lahko podrobneje seznanil z več deli kakega skladatelja. Skratka, velike možnosti kontakta z deli zadnjega leta. Ali se stika poslužujejo tudi laični poslušalci? Skoraj nihče. Izvedb pa še razgovorov o okrogli mizi jugoslovanskih glasbenih kritikov se udeležujejo sarno pri-sotni skladatelji, tribuno spremljajoči dopisniki, muzikologi itd. Po tej strani ostaja ta glasbena manifestacija zaprta in ne najde živega stika s širšim krogom poslušalcev. Grenka pripomba nekega prisotnega, da bi bilo zanimanje ljudi ravno tolikšno kot dosedanje, tudičebi ustvar-jalci umolknili, nas privede do premisleka, ali morda sama oblika tribune ni ustrezna. Za povprečnega ljubitelja glasbene umetnosti je tak informativen način nezanimiv. Ce bi dela izbrali v premišljene koncertne programe, bi se mogoče zanimanje odprlo. Globlja razmiš-ljanja bi nam nehote vsilila še nekaj vprašanj: ali postaja današnja družbena sredirta vedno manj občutljiva za takšna dogajanja, ali člove-kova žeja po kulturnih doživetjih (ali celo umetniških) pojenjuje? Lahko bi mislil, da pri-haja do nesporazuma med ustvarjalcem in »kupcem« duhovnih pridelkov. Kaj, če se obr-ne teža krivde tudi na ustvarjajočega? Pustimo zagovornike tega ali onega načina glasbenega izražanja, vprašajmo se, ali najdemo v sodob-nih stvaritvah dovolj prepričljivih kvalitet, ki naj bi z živo govorico odpirale problematiko današnjega človeka, pregneteno skozi filter ustvarjalčeve enkratno^ti, v umetniško izpo-ved. Nedokazljivi vtisi ob poslušanju nekaterih tako imenovanih avantgardnih poskusov, ki se jih ni moč znebiti niti po razgovorih z intelek-tualnimi prepričevalci glasbenih stvaritev, nas opozarjajo, da se v posameznih primerih skri-va predvsem majhna avtorjeva sposobnost ustvarjanja. Iz dela zijajo še majhno obrtni-ško znanje, razumarski pristop, špekulacija, y skrajnostih celo »ustvarjalčevo« naivno prepri-čanje, da je dovolj učinkovanje. Ponekod se zaiskri hotenje izpovedovanja, pa naj si bo ob-čutek stiske današnjega človeka, njegova raz-bitost in pcdobna tematika. Zagori pa ne, iz zaplodka se ne razvije v živ glasbeni organi-zem. Take stvaritve ne zadobe najosnovnejše-ga pomena glasbenega ustvarjanja. Pri drugih te obide misel, da bi moglo vprepusto zbujanje veselja nad neposredno igro neodtovornih in-dividuov zbuditi realnejšo podobo njihovih no-tranjih napetosti in odziva v blodnih ali kon-fuznih zvočnih podobah. Drugod se pojavi strah, da si v stiku z razbitinami invencije in prvobitnega človekovega odnosa do vrednote-nja umetnosti. Ali morda te zvočne strahote ne potnenijo neurejeno obuditev doslej samo slutenih možnosti premikov naše podzavesti, ki so bile dosedaj prežrte, predelane, prečišče-ne do oblikovanih vsebinskih stvaritev. Bile so samo neposreden vzgib, ne pa same'sebi na-men. Ali je dovolj, da jih skušamo pretopiti v zvok? Zdi se, da bi diagnostična slika (če bi sploh bila) zagonetnih vzgibov naše nepozna-ne notranjosti ne prešla okvirov vede, kot je naprimer psihoanaliza.
Do takih spremljajočih misli te zavedejo ti plodovi, če se jim približaš s kompleksnim na-činom sprejemanja. Ta je pogojen po občutlji-vosti notranje strukture posameznika. Morda si nekateri poslušalci zažele, da bi pristopili le kot hladni uživalci teh nedonošenih poslastic.
Skladatelji, ki ustvarjajo v dosedaj uveljav-ljenem načinu uporabe kompozicijskih sred-stev, imajo velik razpon v kvaliteti del. (Go-vorim o delih, ki so bila izvedena že pred Tri-buno.) Pojavljajo se skladbe s preprostim, ce-lo naivnim muzikalnim dogajanjem, dela od-večjih vsebinskih in oblikovnih zasnov do do-vršenih stvaritev. Za sprejemanje del take vrste se morajo disponirane sposobnosti poslu-šalca razviti do gotovega nivoja. Tu ne zado-stuje gol zvočno-čutno dražeči kontakt med delom in poslušalcem. Samo zunanje zvočne zanimivosti ne morejo zadostiti odprtega pre-
V  svojem drugem delu se zbirka Vsakdanji kruii     12,     pujjrejsiije     nezadosuiosti   vendarle vzcagne ao vecje lzpovedne   intenzitete.   V   ta dei je Kuntner uvrstil nekaj »kmečkih pesmi«. lzraz kmecki ni nitj  maio ustrezen, če ga ne osvobodimo predstave,  ki jo je  doslej   v nas zoujal.
iseKaj naai aamreč mora Dici jdsrio: tudi konitor ^uriuier res l^poveauje KiaecKi auioi-eui, ga ii.poveuuje iz tega ammeiua, ne pa Ka-Kor smo v sjLOvenski pueziji dosiej vajeni: kot laincni opis tega, anaoiema, gieaano oazimaj rmnj m xz zniuviie prepričanosu o njegovi srec-m in organsK.j. 2,a,uosDnosti. Kuntnerjev kmet potemtaKein m romantična poaooa v očeJa vumio) mesčaiia, ainpak je to vizija avtorjeve-ga Cloveka aa-iies, nezadostnega m na neKaj uemijo) usoje/iesti. Kuntnerjeva sKro ni na-vatuia prizaneoijivii sKrb ob resnici, aa današ-nji cas neusrnujeno grozi kmecKi obsiojnosti — to Dd tnia romanuona skrb — in tucli spraš-ljivosj, oziroma eKsiscenona usodnost, ki nepre-nenoma leza nad avtorjem, kmetum in zemljo, ne gre preprosto na račtui knvičnosti ali po-maiijKljivosti nase aružbe nasprou vasKemu, kmeckemu življenju:
Ampak, moj bog, kaj je z nama?
(Doma ua obisku)
Ko je Kuntner zenačil sebe s Kmetom in zemijo, ui ko je nato vzpostavil nasprotoval-no napetost meu saoo (— kmetom, zemijo) na eni in neko oojeKtivno močjo zunaj sebe na drugi sirana, je s tem prestavil pogovor na ctr&matično, nezanesijivo ravnino. ircavnal pa je tudi drugace KaKor večina našihdozdajšnjih m seaanjin pesniKov izpovedovavcev »kmečke-ga zivijenja«; ta večina se namreč bliža zem-iji kot neKaKsrn eiementarni in dokončni ide-aaieti, se je ze^ela torej pokmetiti. Kuntner, narobe, ve, da je taka želja absurdna, zakaj zemija mu je ecana možna eksistenca, ta eksi-sienca pa je nezadostna, je varljiva, a na ža-losi — usodna, neizbežna. Tu Kuntner obstoji: na sredi med se romantično zanesenostjo, opo-jenostjo m zavestjo, da je ta zanesenost hkra-u usoana lupina, oo rob pomaknjen svet.
Kadar hoce ris prestopiti, zaide v navadno m jasno pokimirano družbeno kritiko (Doma nu oomku, BiL je ptevel, Kruh in vinoj, ali pa se sprijazm z resmeo, da je njegov napor ne-uspesen. Takrat ostane pač z zavestjo nemoči v napeti nezgovornosti. Jsodnost sprejema na-se koc neizbeznost, ni pa pomirjen z njo. Iz te-ga navzKrižja je nastalo nekaj najboljsih Kunt-aerjevih pesrin: Orjemo, Konec gostije, Kmeč-k,a, Sedem živih resnic, ciklus Kviet.
V  teh zadiijih pesmih se je Kuntner pribli-žal, lahko  \>x reKli, starim egipčanskim delov-nim pesmim sussnjev. Kmet tu ni sam svoj, de-io  m pogoj  oziroma  sredstvo za omogočanje življenjske eksistence aii celo  blagra, in zem-« lja ni izvir, zakiadnica tega blagra. To je samo troje  meja,  znotraj   katerih  edino   lahko  člo-vek v obliki kmeta biva, ker nima ničesar dru-gega na voljo, to je zaklet in preklet krog, pa naj  ga tvonjo  tudi samo vsakdanji pogansko usodni naravni pojavi. Kuntnerjev  kmet se v tem prekletstvu sploh ne sprašuje, se niti ne poskuša   spraševati,   in   to   je   njegova   edina moč:
To je ljubezen. To je prekletstvo.
Kruh bi drugače laže prislužil.
Ti pa ostaneš, ti pa ostaneš.
(To je Ijubezen)
Pojavnosti sveta in zaznava, doživljanje sve-ta so se skrčili na najelementarnejše prvine, kmetov stik z njimi je zreduciran do najmanj-še mere, zato pa ostane zelo avtentičen, lahko bi rekli na ravnini čdsto fizičnega dotika. Med kraetom, zemljo in usodno objektiviteto se uresničuje ta dotik edinole prek molitve, bo-ga in strahu. To je življenjska nezanesljivost, stiska, to je tabu, zato tudi sama beseda v tem dotiku nima pravega pomena.
V In res je Kuntnerjev jezik izredno skop. Medtem ko je na primer v prvem delu knjige opisen, medtem ko se tam napaja iz izkušenj naših opisnih impresionistov, postane jezik v >>kmečkih« pesmih silno nezgovoren. Jezikovni izraz se prilega kmetovemu prvobitnemu biva-nju le tako, da ga Kuntner vzdigne na višjo, skoraj na svečano biblijsko ravnino, in da ho-tena sporočila kar se da močno poudarja s po-močjo nenehnih ponavljanj; tu se napaja iz ljudske pesmi
Zemlja hrani korenine. Zemlja naj bi jih segnila, si mislil.
Pa jih ne bo, pa jih ne bo.
Ti si navajen, ti si močan.
(Zemlja)
če se povmemo na začetek: zbirka Vsak-danji kruh začne vznemirjati bravca šele na svojem sklepu, tam torej, kjer je podrla našo utrjeno predstavo o kmetu kot enem od najsta-rejših »junakov« slovenske poezije. Ne bomo rekli, da je ta junak v Kuntnerjevih pesmih iz-gubil svojo monumentalnost. Postal je le da-našnji. Ali pa je to za pesniško zbirko dovolj, je drugo vprašanje. Nedvomno napoveduje Kuntnerjevo pesniško dejanje več, kakor je prineslo zdaj. Takšno, kakršno je v zbirki Vsak-danji kruh, je verjetno preuranjeno.
Herman Vogel
Spoštovani Vlado Gajšek me je v »Tribuni« napadel v dveh nadaljevanjih (11. in 25. maja 1966), in sicer glede na moj spis MM »Profe-sionalnost v kritikah in nasprotnih kritikah« (Naši razgledi 1965, št. 14, str. 288). Popolnoma se strinjam z uredništvi, ki so trdila, da je Gajškov članek z napadom name nedodelan (Marginalije k Rudolfovi »Profesionalnosti« v kritikah in nasprotnih kritikah), prav tako pa se strinjam z uredništvom »Tribune«, da ob-sega ta napad name nekaj živih in aktualnih prvin. Zato je vredno odgovarjati. Dalje: Ze-lo simpatično je, da je Vlado Gajček tako zelo prizadet, da mu gre zares. Zelo nesimpatično pa je, da mojega članka sploh ni dobro pre-bral, ni HOTEL razumeti in da uvodoma kar siplje groteskne žaljive izraze tako približno na moj račun (»srenjsko kritikarstvo«, »srenja literatov«, »nečastno profaniran odnos do umet-nosti«, »objokano ali naivnonedolžno profesor-ski« itd.). Z nekvalificiranimi izrazi je seveda Gajšek storil krivico predvsem — sam sebi. Te vrste besnost kaže notranjo negotovost, ki je po mojem tudi neprofesionalna, ni vredna pri-učenega kritika. Vendar bom neglede na take izraze odgovarjal, ne takoj na vprašanje o »ustvarjanju nove poti«, ki je — po Gajšku — dragocena storitev nekaterih mladih, neverjet-no originalnih poetov — ampak najprej o teo-retičnih osnovah.
Gajšek piše: »1. Problem nerazumevanja iz-venrazumskega.
»Da izvenrazumskega ne moremo razumeti, bi moralo biti jasno. To, kar je izvenrazumsko, namreč ne obsega niti človekove zavesti niti ne raziskuje z empiričnimi znanstvenimi izsledki njegove totalnosti, ampak jo samo poglab-Ija...« Torej! To, kar je izvenrazumsko, ne ra-ziskuje, temveč poglablja. Vprašanje nastane, kako to dela? Z oblikovanjem in samo z obli-kovanjem? Gajšek na to še ne odgovarja. Gaj-šek piše naprej: »Kajti lahko trdim, da je ra-zum vsebovan v zavesti človeka.« Kakšen ra-zum? Razum nasploh? Abstrakten razum? Am-pak trdim, da je razum nekaj specifičnega, ra-zum kirurga je čisto nekaj drugega kakor ra-zum muzika itd. In kaj pomeni, da Gajšek malo nato patetično izjavlja: »Pojavijo se še neznani svetovi pod-zavesti (ali zavesti) člove-ka, ki so v njem skriti in tvorijo njegovo bit, ki jo odkriva vedno znova umetnost (poezija!), ki jo definira razum kot nesmiselnost v okvi-ru neprenehnega odkrivanja človekove biti.«
Stavek ni prav jasen. Torej — po Gajšku
—  razum definira »bit«, (o tej besedi kasneje) kot  nesmiselnost.  Hoče  Gajšek  v  tej periodi trditi,  da  »definira razum svetove podzavesti kot nesmiselnost?« Ampak   kakšen   razum   je to? Razum znanstvenika? Kritika? Psihologa? Komu Gajšek pravzaprav nekaj poje v pome-nu podzavesti? Meni? Ravno meni, ki sem že pred desetletji pisal o podzavesti v zvezi z Bo-schem in Brueghelom, v zvezi z Goyo, z Mi-heličem  itd.   itd.   Prekleto  slab   razum,   ki   bi VSAKO  manifestacijo  podzavesti  imel za  ne-smiselnost. če pa Gajšek tega ni mislil, kaj je pravzaprav mislil?
Dalje: »Izvenrazumskega ne moremo Ijubiti ali se vanj zaljubiti, ampak nastane v nas — in tudi v B. Rudolfu — kot logičen spontan za-ključek, ne človekove slabosti, ampak njegove moči.« Moram priznati, da mi ni prav jasno, kaj je fiotel Gajšek tu povedati. Po mojem se zmeraj in v vsakem primeru zaljubimo v ne-kaj, kar je v bistvu izvenrazumsko, kadar koli pa razglabljamo, moramo kot socialna bitja, ki so si pridobila pojrae in se izražajo z beseda-mi, čim natančneje določiti smisel naših izjav, v čim botjšem kontaktu z snanstvenimi resni-cami, metodami, ki nam naj pomagajo razja-sniti naše lastno bivanje, celoto tega bivanja v vsej kompliciranosti določenih okoliščin soci-alnega okolja. In — pardon — kaj pomeni »lo-gičen spontan« zaključek? Marsikateri sponta-ni zaključek je logično težko razumljiv. Torej bi morali vsaj paskusiti ugotoviti, kje je tista logika spontanega! Ponavljam, zelo ostro: Ka-dar koli govoriš, govoriš z besedami, torej mo-raš govoriti dosledno in logično. Vsemu na-gonskemu, podzavestnemu, izvenrazumske-mu itd., se lahko samo BLIŽAŠ. Dokazilno je lahko samo tisto, kar je dostopno izkušnji, ob-ravnavi, znanosti. Sicer je Gajšek očitno tudi tega mnenja, če ne, ne bi pisal o umu. Po mo-jem ga samo večkrat popolnoma zapušča bo-disi znanje, bodisi volja do poštenega razprav-Ijanja (tako zelo je namteč prizadet).
Tako piše: »Kajti izvenrazumsko živi v člo-veku, odkar človek obstaja.«
Zdaj sva skupaj! Po mojem se v tem krat-kem stavku in v konsekvencah, ki se kakor niti vlečejo skozi ves članek, odkriva huda teore-tična slabost, ne samo Gajška, temveč številnih drugih »logikov nelogike«. Ta »odkar človek obstaja« preprosto ENAČI predzgodovinskega in sedanjega, primitivnega in civiliziranega človeka. Tdko enačenje je vse prej kakor mo-derno! Je zelo podobno »človeški naravi na-sploh«, o kateri so radi govorili filozofi osem-najstega stoletja. Sicer je Gajšek v nadaljevanju
—   sarho po sebi čisto  pravilno —  govoril o nečem,, kar je skupno   med   sodobno   likovno umetnostjo in poezijo in umetnostjo primitiv-nih narodov, prav ob takih podobnostih pa bi se moral poglabljati  tudi v različnosti! Ome-nja Picassa! Picasso je risal, slikal, kiparil zme-raj določene VARIACIJE, zelo izrazito (celo iz-zivalno)  intelektualno,   večkrat   satirično   po-udarjene variacije primitivne — ali pa civilizi-rane, recimo stare grške umetnosti. In tu smo pri jedru problema. Gre za NAČIN, kako se kdo vtaplja   v   podzavest,   kako   raste   iz  podzave-sti, kako se vdaja podzavesti. In ta način je dru-
gačen pri pnmitivnem človeku kakor pri civi-liziranem. Umetnost Toltekov, Inkov, Mayev, Eskimov, nekaterih črnih Afrikancev, Ocean-cev itd, je umetnost Ijudi, ki so -z vsem svojim bivanjem, z vsemi reakcijami živeli s svoje-vrstno naravo, ki jih je obdajala, se z njo spo-prijemali na (v stoletjih utrjen) način, v kate-rem so dmžno zgradili svoj notranji svet. Po-vršinsko in intelektualno (NE še kritično) lah-ko ugotovimo, da jim. je praznoverje bilo na-ravno, da so vsepovsod videli nerazumljiva ču-da, da pa so v močnem oblikovanju teh svojih strahov že tudi začeli oblikovati lastno notra-njost in upor zoper strahove usode, ki so jim vendarle ponovno in ponovno krvavo žrtvovali. Civiliziran človek je ob njih s spoštljivim pre-senečenjem spoznal, koliko »nepospravljenega« je še v njegovi lastni podzavesti, koliko čud-no sorodnega lahko najde med zavestjo teh barbarov in polbarbarov in med svojo lastno, celč koliko preprosto človeškega, izvirajočega iz svobodnega, prožnega, močnega gibanja v naravi. Vsakomur, kdor je malo študiral bar-barske civilizacije, pa tudi stare visoke civili-zacije in mogoče ostanke barbarstva, ki jih je še najti v njih (recimo tudi v starih grških po-vestih), mora biti jasno, da je sorazmerje med raznimi oblikami razumskega in nerazumske-ga, zavestnega in podzavestnega drugačno pri starodavnem lovcu iz Altamire, pri čudovitem ustvarjalcu — Indijancu, ali pa pri človeku sta-re civilizacije, staremu Egipčanu, Kitajcu, In-dijcu itd. če nam je umetnost barbarov in po-sebej tudi barbarov na višji stopnji vredna ob-čudovanja, nam je prav tako (včasih tudi še bolj) dragocena civilizacija teh in drugih starih Ijudstev.
Zdaj pa trdim, da nastaja ob tem gradivu vrsta nikakor ne splošnih, temveč posebnih, specifičnih vprašanj. Kolikšen je delež razu-ma v teh in takih civilizacijah? Kako se v po-samezni civilizaciji oblika, čut, čustvo, kom-pleks izvenrazumskega lahko spremeni v nekaj razumskega in kako tisto specifično razumsko spet lahko vpliva na oblikovanje, na kompleks, ki je tesno povezan s podzavestjo? Ob tem bi se moral vrniti h Gajškovemu vprašanju pod točko 1.: »Kajti lahko trdim, da je razum vse-bovan v zavesti človeka. In kako zavest spo-znati, to je zdaj vprašanje: z rdzumom je to nemogoče, ker osvetljuje razum samo del za-vesti...« Tu se z Gajškom resno razhajam. Ra-zum je nekaj nedvomno precej ožjega kakor zavest, sorazmerje med obema je v različnih civilizacijah različno. Zato mi tudi ni mogoče sprejeti Gajškovega stališča: »... kako zavest spoznati, to je zdaj vprašanje...« Po mojem se tako sploh ne vpraša, marveč bi bilo treba vpra,šati: Kakšna je zavest, za naše obravnava-nje tudi: kakšno je sorazmerje med zavestjo, med bolj in manj zavednimi in razumskimi po-javi v različ.nih civilizacijah? To Gajškovo sta-lišče, namreč da vse Ijudi enači pod naslovom »zavest nasploh«, je prav pošteno staromodno, pa čeprav je ta stara moda danes spet v (slabi) modi po svetu. Tako površno »enačujoče« so se lahko spraševali pred osemdesetimi ali se-demdesetimi leti, danes tako vprašati je brez-upno zastarelo. če delajo kaj takega »mladi«, je to preprosto žalostno, v vsakem primeru je neznanstveno. Moderna kritika je šla daleč čez in po drugih poteh. Samo to moderno primer-jalno-umetnostno kritiko in teorijo jg pač tre~ ba poznati. Sicer je seveda popolnoma res, ko Gajšek pravi: »Zanimivo je, da se pri globljem jrazumevanju, to je pri analizi, ki se ne zaklju-či in je relativna, zapletemo v izven-razumsko, začnemo odkrivati vedno nove ali močnejše aspekte v umetnini in v sebi.« želel bi samo, da bi se Gajšek res ravnal po tem svojem po-stavljanju načel!
Glede Prešerna je spet storil krivico meni in seveda sebi! Kot primer, kako ima lahko CELOTA PESMI drug pomen kakor besedni, preprosto logični, sem navedel Prešernov so-net o hrastu, ki je na videz docela pesimisti-čen, v bistvu pa veličastno kljubovalen. Kako je mogel Gajšek na podlagi te preproste kritič-*ne pripombe priti do sklepa, da je zame Pre-šeren »pesnik zato, ker veličastno kljubuje usodi«? Kako mi more očitati kaj tako banal-no, brezupno nesmiselnega? Tu se je bojeval z mojo karikaturo lastnega izdelka, ne- z me-noj. Gajšek nadalje pravi: Razumevanje Pre-šerna ni metafizični plod časa, ampak je spo-znavanje človeškega, to je tistega, kar nenehno umetnik odkriva, da bi se dokopal do biti. Da-našnjfnaš človek pa je že na tisti stopnji za-vesti, ko Prešerna dojema in ga delno razu-me. Le malo ie takšnih, ki bi odkrili v njem najgloblje pregibe človeškega...« (»Bi odkri-li?« Zakaj »bi«. Ali odkrivajo ali ne odkrivajo. In kakšne »pregibe«?) Brez vsake hude volje: Tu Gajšek pod pretvezo negiranja metafi-zike zganja prav grozno in hudo profesorsko metafiziko. Spet imamo opravka z docela zasta-relimi »absolutnimi« vrednotami absolutnega človeka. Razen tega, to pot pa prav na krat-ko: »Bit« je ena najbolj zlorabljenih besed, kar jih je sploh. Ne bi rajše — in bolj eksaktno — rekli »bistvo«? Bistvo pa je nekaj relativ-nega, kljub vsem abstraktnim filozofom! »Bi-stvo« enega in istega drevesa je zelo različno za botanika, geobotanika, biologa, gradbenega inženirja, gozdarja, poeta, slikarja itd. — ne za-to, ker ima ta prav in drugi nima, temveč zato, ker je pač oblikovanje pojmov odvisno od ze-lo različnih okoliščin človeške aktivnosti, ki vse osvetljujejo DEL pojava, njegove celote pa he ker je preveč mnogostranska. Kaj šele na-stgme, če gre za pojem »človek«?
Branko Rudolf (Se nadaljuje)
neka] deiiate z vlailimirjem gajškom o Jogiki nebgib"
jemanja, po resničnilBah iščorega obču-dovalca glasbene umi
Bodi dovolj! TribJkljub vsemu svo-jo pomembnost. V Anjih nastalih del utriplje podoba močBemoči današnjega ustvarjalca.              j^
.¦Harjan Gabrijelčič
tone fcier, vsakdikruh
V  sodobni slovensaami publicistiki se je močno uveljavilo lcijsko ali kronolo-ško razmejevanje, ka#eseda o naši pesni-ški tvornosti.  če te«elu verjamemo, bi letošnje leto  spet  ralpomeniti  neko  me-jo, štiriletnico  (1954,112), ko naj bi se močneje predstavilo   jše pesniško poko-lenje. Kakor   je   tafc blicistična   metoda sama po sebi neznan  tudi naivna, pa je vendarle   očitno,   da   pesniško   ustvarjal-nost po vojni do ne s lahko naslonimo nanjo. To pomeni, da teoska pesniška be-seda  in   pesniška  ra eljavljata   v   svoje-vrstnem časovnem riBvsaj, da dosezata v  dokaj   enakomernillmih razmikih  veo-jo intenziteto kakor sil
V   letošnjo izraziteisniško žetev mora-mo šteti predvsem tiijanj;   prvo   (Niko Grafenauer, Stiska jm letnica   1965)   je vneslo v že preskuše«ki izraz precej no-vo miselno, vsebinskAiost; drugo (Fran-ci  Zagoričnik,  AgavnA tudi  še  z  letnico 1965)  je izgorelo v n filozofskem naporu uveljaviti  svet   tako   rane dokončne  po-ezije; tretje {Tomaž   «, Poker) je pome-nilo največjo izvirnos ečjo novino, ker je ustaljeno   predstavo   aega  pesništva   na-čelo v samem miselnfi iraznem jedru.
če sprejmemo to lembno in osrednje vozlišče letošnje pesn !re (zadnji čas uve-Ijavljajočo se konkn oezijo pustimo za zdaj ob strani), pote ramo vse druge pe-sniške dogodke vrecb flede na to, kaj na-štetim jedrom doda, ii kaj prinašajo v primeri in v naspro ijimi novega. Tako tudi zbirko Toneta l ja Vsakdanji kruh (Mladinska knjiga 1961
Ko bi verjeli priaron in pokrovitelj-skim besedam, ki jihlrju in bravcem na-pisal na avitek knjiglšmit, potem bi pi-sanje o Kuntnerjevi lne imelo nobenega smisla, ker bi ga zba zaslužila. Razume-mo, da je to pravzapilama, a prav rekla-ma bi morala izpostAlavitne značilnosti reklamiranega izdelmočna reakcija je potemtakem potrebna djo pesnika Kunt-nerja samega.
Povzemimo najpre tove ugotovitve in utemeljitve: V svoji izpoveduje Tone Kuntner pošteno svoj njost in svoje oko-lje. V njegovih pesi »tiste narejenosti, ki jo kažejo števill ivodl našega naj-mlajšega pesniškega Pri svojem izpove-dovanju Kuntner ni el modnosti in ta-ko pogostemu nami iu svetovljanstvu«. »Predstavlja pa se n svojim mladostnim hrepenenjem, ki se liačajo po izhodišče v srečno, manj ppitično in zahtevno otroštvo, predstavljalssvojimi ljubezen-skimi peripetijami iJtavlja se nam z ob-čutenim, prepričijiv(*edanim sodoživlja-njem kmetskega živMjudi v svojem rod-nem kraju pod PohMSlednje vzbuja še posebno pozornost, sfcatika s tega pod-ročja  malone  izjemafc povojni  poeziji.«
Ponavljam: gotovAtki reklamni zapis ni mogel povedati veBar pa je očitno, da lahko iz njega dokaj lo povzamemo šmi-tovo razumevanje pcltorej njegov pesni-ški nazor. Iz česa? eimega povračanja v otroštvo, povračan lilični svet vaškega življenja. Gre torej i romanticizem, ki mu je idealna umeti 5 več in nič manj kakor jolklora iz lju< it. Takega romanti-cizma smo pri šmifc \ in je v pričujo-čem zapisu potemtal klamiral svoje iz-delke. Odrekel pa ce aji, ki se noče in ne more vračati v >x manj problematič-no in zahtevno« pre Problemi in izpo-vedni nagoni sodobAje so seveda po-polnoma zunaj takMmovanja, zato se spuščam v Kuntnerj«o s prepričanjem, da bom v njej našel šflfcgega.
Da je Kuntner pšsvoje ljubezenske izpovedi v začetek kmglede na kompo-zicijo zbirke to gledt ist pesniške moči ravnal premišljeno in ieno. V teh izpove-dih je namreč avtor 1 roj mladostni lirič-ni dnevniški zapis (L ine) ni napolnil z ničemer drugim kako rim znanim roman-tičnim invenitarjera. ivetosti Kuntnerje-vih ljubezenskih trei ne more dvomiti nihče. To pa za poež ij za novo poezijo še ni dovolj, kakor 1 Ij nenehno zateka-nje v mladost in nan iar pride pomlad, Ob rodnem studencu, m bil, Bil je sep-tember, V Laseh so tjmorpve iglice int.), posebej še, če ni s tejpnjem nazaj zdru-žen napor p<o druga«ivetju, kakor ga srečamo v torezšteviMbezenskih pesmih našega in tujjega pesiiizročila. Bolj obe-tajoče doživetje pa war prisotno v red-kih Kuntnerjjevih intjjlekstih, na primer v Bilo je včeraj in A;e Sonja. Posebno v prvi se pojjavi na »pesmi vznemirljiva nota, ki naredi iz a«k torej utopične-ga ljubezenskega čusfcito in sprašljivo vrednoto: »Danes je »dokler resnica — ne bo preveč — žgalAri bo tvoje, — če boš le zmogel — zgub«m.«
10. STRAN - TRIBUNA
Nova predstava v ljubljanski Drami Vražji fant zahodne strani se tiste problematike, ki jo je načela Boltova drama človek za vse čase in ki se nam zdi temeljna za naše zgodovinsko obzorje, torej tako za našo preteklost kot za našo sedanjost, ne dotika v tisti meri, da bi jo mogli ob njej misliti naprej — pač v skladu s tistimi perspektivami in (ne)možnostmi, za katere mislimo, da so v njej in ki smo zanje pre-pričani, da predstavljajo našo konkretno usodo v nje-nem temelju in v vsej njeni neutemeljenosti hkrati. Ob Boltovem človeku za vse čase smo namreč re-kli, da poskuša predstava ponovno začeti tisti njitični angažma, za katerega imamo iz svoje preteklosti mnogo dokazov za njegovo neperspektivnost in uto-pičnost. Rekli smo, da je v tem totalnem angažmaju sicer bistvo slovenske zgodovine in da se je potem vsa navideznost predstave pokazala v goli reprodukciji tega bistva, ne da bi se poskušala hkrati spraše-vati po njegovem izvoru, utemeljenosti in pomenu, to je, da bi se iz konsekvenc premaknila v izvor, se pravi v spraševanje po njegovi nujnosti. Predstava je skupaj s svojo književno predlogo poskušala kljub vsemu in torej zavestno proti danim možnostim ter obenem v njihovem konkretnem človeškem imenu omenjeni mitični angažma ponovno začeti in z njim v danem človeškem svetu ponovno realizirati neko totalno vizijo sveta, tisto, ki se popolnoma sklada s človeško željo po absolutnem svetu čistih razmerij in čiste Resnice. Ta Resnica je poosebljena v člove-ku, ki je neomajno zvest svoji Ideji in svoji Morali, Resnici, ki jo je potrebno braniti vsemu navkljub, celo za ceno svoje lastne smrti. Zvestoba Resnici se pokaže v svetu, ki pozna z Resnico nasprotujoča si načela (in edinole takšna načela sploh lahko pozna), za čisto samouničujoče dejanje, saj se Resnica ne more spremeniti v sredstvo neke realne akcije. Svet, v katerem je postavljena, je namreč docela realisti-čen in aktivističen, torej omejeni svet. Ta realizem in aktivizem, ki se pojavlja v nezajezeni in čisti vita-listični obliki je tedaj svet ne-Resnice, svet, v kate-rem je vse dovoljeno in v katerem nič docela ne za-vezuje, svet, ki je v njem navidez postal človek sam Resnica, bog itn. Seveda je to lahko le človek defor-mirane Resnice, človek, ki hoče realizirati nekaj, če-sar uresnioiti ni mogoče, človek, ki sega po prepove-danem sadu — in ob njem ostane Resnica brez moči, človek pa, ki zanjo ve in vanjo veruje (drugega ni mogoče), jo lahko obrani edinole tako, da se pusti v njenem imenu ubiti in s svojo smrtjo potrdi njeno resnično totalnost in absolutnost.
Bolt in njegovi slovenski interpreti so torej ho-teli ali želeli z isto akcijo v imenu totalitete razre-šiti protislovje, za katerega imamo iz svoje pretek-losti mnogo dokazov, da je v okvirih akcije neraz-rešljivo in da, je v treh okvirih edina možnost zanj v tem, da njegova razrešitev hkrati z insuficientno-stjo sveta dokazuje tudi insuficientnost njegovih ute-meljevalcev, totalizatorjev v imenu Resnice, uporni-kov in vernikov. Rekli smo tudi, da na ponoven an-gažma v imenu totalitete, takšnega ali drugačnega »boga« in takšne ali drugačne popolne zvestobe ne moremo pristati, ker pač presojamo svoje bivanje iz-ključno s stališča sveta, v katerem živimo. In ta svet je a priori nekaj odprtega, nezavezujočega in ome-jenega, svet deformirane Resnice, tako da lahko v njem pomeni sleherna samovolja (in zvestoba, mi-tologija in bog v človeškem svetu ne morejo biti dru-gega, kot samovolja) edinole samoimičevanje, ki je potemtakem le nekaj reaktivnega.
Nadalje smo rekli tudi to, da je smrt v imenu Resnice pravzaprav že v samem svojem zacetku ne-kaj nujnega. še več, svet se smrti in Resnice tudi ne-prenehoma polašča ii. s tem Resnico deformira, s tem pa se pravzaprav neprenehoma tudi potrjuje kot omejeni in ne-Resnični svet in se tako tudi nepre-stano reproducira, s tem, ko Resnico neprenehoma degradira, jo presaja v območje človeškega, torej racionalizma in dejanja — s tem pa degradira tudi smrt samo. Samouničevanje v imenu Resnice potem-takem nima nobenega smisla, saj se ga svet polasti takoj, ko pride njegov racionalizem, se pravi njegovi knteriji človeškega v krizo, in skoanjo spet nepre-stano reproducira tudi svojo insuficientnost. Clovek ki je bil zaradi zvestobe Resnici ubit, postane taiste-mu svetu (ki ga je pokončal) nenadoma potreben postane nepogrešljivi medij, skoz katerega se isti omejeni, človeški svet potrjuje, ne da bi mogel seve-da do kraja povzeti tudi Resnico samo, ki je clo-veka pognala v smrt. Resnica se spremeni v mit ki je do njegovega bistva zaprta pot slehernemu neve-rujocemu pristopu. Svet pa je zmerom na način akci-je in sele nato vere.
Mitologija seveda ne more biti nekaj poljubne-ga m subjektivnega. To pomeni, da je v njenem ime-nu nemogoče pozivati na angažma v tej meri kot je to stonl Boltov režiser Slavko Jan, na določen način pa tudi ze Bolt sam. Boltova mitologija je namreč skoz m skor nekaj moralističnega in smrt Thomasa Mora je pravzaprav gola moralična gesta Morova Resnica je Morala.
Režiser Slavko Jan je od vsega začetka koncipi-ral preastavo in vrednostne ločitve sveta- na poni-glavo oblast kralja Henrika VIII. (ki smo jo ozna-cili racionahstično in akcijsko) ter na Re&nici in ab-soluteti popolnoma podrejenega Thomasa Mora (ki smo ga lmenovali utopičnega fantasta in samouniče-valca. V tej ločitvi sveta je Jan vse pozitivne atribute pnpisal Moru in poskušal s tem ustvariti veliko tra-gedijo, ki pa se je ravno zadelj tako stroge vredno-stne dehtve sveta nepsrestano spreminjala v melo-dramo, Thomas More pa v pomilovanja vednega mo-rahsticnega dogmatika, katerega usoda je sicer žalo-stna, kakor so nasploh žalostne do°matične usode ni pa mogla seveda postati tragična na tisti način, skoz katere^a se dogma spreminja v svet, tisti svet v ka-terem se dapolnjuje žalost njenega padca z njegovo neizoeznostio. Thomas More je postal preprosta žrtev pomglavega sveta, saj ni zoper svojo smrt ukrenil nicesar — razen tega, da je veroval v Resnico-Mo-ralo in da je to vero skušal spremeniti v zakon sveta. Ker pa imamo merilo za taisti svet v drugih osebah iste drame, poleg Henrika zlasti še v vojvodi Norfolškem in to merilo je skoz in skoz racionali-
SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966 (2)
GOD SAVE THE EERRIE!
stično, se pravi ravnanje v skladu z danimi možn-stmi — tega pa je režiser pozabil označiti z dosled-nim negativnim predznakom. In potem se je Morova Morala, ki naj postane poslednje merilo sveta, nuj-no morala pokazati za nekaj brezobveznega in nika-kor tudi ne nujnega. K vsemu temu je marsikaj pri-pomogla tudi Severjeva heroična in na sentiment na-vezana igra, ki je ves potek dejanja še bolj nezadrž-
no usmerjala proti melodramatskemu koncu in še posebej izrazito držala dejanje na ravni čistih in preprostih posledic, ne da bi se količkaj menila za njihov izvor, njihovo utemeljenost in pomen. Izvor kajpada ne more biti v pozivu na nove, pa v bistvu pretekle in brezperspektivne mitične angažmaje, am-pak predvsem v tisti stiski, ki drugačno ravnanje v resnici omogoča, torej tam, kjer gre za neko objek-
KOMISIJA   ZA   ŠTIPENDUE   PRl   REPLfBLI.SKKM SEKRETARIATU   ZA   PRO8VETO   IN   KULTURO
RAZPISUJE
za šolsko leto 196B/67 100 štipendij za študij na šo-lah v >SR Sloveniji in na Visoki defektološki šoli v ZaRfehu:
—  za   slu.šatelje   matematike   in   fizike   ru  Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, pretinost ima pe-dagoška snier;
—  za slušatelje Filozofske fakultete,  prednost  ima jo slušatelji pedagogike, (ilozofije in sociologije;
—  za slušatel.je pedagoških akademij, prednost ima-jo slušatelji   matematike.   fizike,  defektologije  i" učitelji za dvojezično šolstvo;
—  za   slušatelje   Visoke   defektološke  šole   v  Zagre-bu,   ki   so   končali   defektologijo   na   Pe<tag;oški akademiji v Ljubljani:
—  za slušat^lje Visoke šole za  telesno kulturo;
—  za slušatel,je umetniških  akademij;
—  za učence srednjih umetniških šol:
—  za   študcnte   visokošolskih   zavodov,   ki   dosegajo nadpovprečne    uspehe,    ne    glede    na    študijsko smer;
—  za  slušatelje  slovenske  narodnosti  iz  zamejstva, ne glede na sUvpnjo in smer študija.
Razpisan<>   štipendi,je   bodo   podeljene   predvsem   ti-
stim  prosilcem,  ki  se  odlikujcjo  z dosedanjimi  uč-
nimi uspehi in ,jim je štipendija glede na materialno
stanje dmžine nujno potrebna za študij.
Višina štipendij je od  100 ND do 400 ND mesečno
in se izplačuj«" po pravilniku komisrje.
Prošnje sprejema Komisi.ja za štipendije pri Repuh-
liškem   sekretariatu   za   prosveto   in   kulturo,   Ljub-
ljana. župančičeva 3, do 31. oktobra 1966.
S   podrobnimi   pogoji   razpisa   se   kandidati   lahko
seznanijo pri Repnbliškem sekrt^tariatu za prosveto
in kulturo.
Prošnje morajo biti kolkovane z 0,5 N din državne takse.
tivno usodo, za to, da smo na kakšen horizont ob-sojeni in da poskus njegovega totalnega razreševanja neprenehoma rojeva iste brezperspektivne reaultate. Izvor seveda ne more bi-ti v samovolji, moralizmu va čisti dogmi, torej v goli subjektivni drži.
Syngeov Vražji fant zahodne strani — kot reče-no — ni omogočal nadaljnega spraševanja v tej smeri, ni zadeval v temelj naše usode, ampak je ostajal na ravnini igre. Vprašati pa se moramo, ali ta zastoj in ali potemtakem igra, čeprav docela netematizi-rana, vendarle ne poraeni opozorila, da gre pod nje-no površino za resnično nadaljevanje tistega pro blemskega območja, ki ga je načel Bolt, in ali ravno tako ne govori o resnici tistega sveta, ki smo nanj obsojeni — to je, ali nismo znotraj njega obsojeni tudi na igro in vrh vsega na igro tistega tipa, ki ga je v Vražjem fantu uveljavil režiser Miran Herzog. Vprašati se je treba, kakšna je ta igra.
Oznaeiti jo je mogoče z burko, torej s tistim ti-pom igre, ki jo Roger Caillois v knjigi Les jeux et les hommes (Igre i ljudi, Nolit, Beograd 1965) defi-nira kot »neproduktivno igro«, ki ne »ustvarja niti dobrega niti bogastva niti katero drugo vrsto ele-mentov, razen prenašanja lastnine znotraj igralske-ga kroga in katere edini izhod je situacija — iden-tična situacija na začetku igre«. V tej zvezi seveda ne moremo govoriti o vseh številnih dimenzijah niti omenjenega tipa igre, ki se pri Cailloisu seveda ni-kakor ne nanaša samo na igro v gledališču, vendar pa jo je mogoče povsem adekvatno aplicirati tudi na gledališče, niti in še manj igre nasploh. Za nas je predvsem pomembno to, da je treba ob Syngeu in Herzogu govoriti o tisti »neproduktivni« igri — burki, skoz katero se svet in njegove stiske razblinjajo ,in spreminjajo v karikirano in na prvi pogled smešno parafrazo samih sebe, katerih inecija je v tem, da se njihov pomen prikrije, zmanjša njihova teža, na-sprotja in protislovja v svetu pa izravnajo. Na koncu te igre — burke slej ko prej stoji spoznanje, da je ta svet — ki se je v njem mogoče celo samo igrati — najboljši izmed svetov, tisti pa, ki v to dvomi, je po-sredno razglašen za suhoparnega in zadrtega tipa, ki brez razloga laja v luno. Resnični reziiltat te igre je seveda vendarle v tem, da je v svetu natanko tak, kakršen je bil na začetku, se pravi, da je ostal skoz igro docela netangiran in da je pravzaprav docela vseeno, ali se je elovek splob vkijučil v igro ali ne, saj od nje nič ne zavisi. Zato je ta tip igre v glavnem t'sti tip, v katerem uživajo edinole igralci sami na sebi, brez besed, ki bi jih imeli izgovarjati, in brez smisla v njihovih kretnjah. Igralec si namreč ne more izmišljati besed in odnošajev, ampak lahko edinole reproducira, se pravi poizgovarja besede, ki mu jih narekujeta besedilo in režiser.
Syngeova komedija, uprizorjena prvič leta 1907 v dublinskem Abbev Theatru. se pač vključuje v tok irskega preporoda, torej gibanja, ki je v vseh svojih razsežnostih afirmativno — tako v nacionalističnem kot v ožjem socialnem pomenu te besede. Posebna, skoroda eksotični in groteskno poetizirani svet zaho-dne Irske predstavlja edinole zveličavno osnovo, skoz katero je mogoče realizirati neko »nepokvarjeno« in čisto Ijudsico kulturo, katere namen je seveda v afir-maciji tega ljudstva, ki sicer pijančuje in preklinja, je vraževerno in eksotično, vendar so vse te lastnosti pravzaprav znak njegovega silovitega mentalnega, so-cialnega in nacionalnega zdravja in trdnosti — tega, da je. tako rek.oč najboljše ljudst.vo na svetu. Kultu-ra in posebej še gledališče ga le potrjujeta v tem njegovem zdravju, ga zabavata in hkrati posredno svarita pred morebitno degeneracijo. Igra s play-boyem. ki žanje velike uspehe s svojo pripovedjo o tem, kako je z lopato udaril očeta po glavi in ga ubil, je tipičen primer takšne zabavne ljudske kulture. Vendar pa p!ayboyev oče le ni čisto mrtev in ko se celo pokaže, se uspeh playboyeve pripovedi razblini, tako da fantu ne preostane dnlgega, kot da poskuša zdaj ubogega očeta ubiti še enkrat Takrat se vse obrne proti njemu, nihiče noče več v njem gledati heroja. Med širokoustenjem in pravim dejanjem je prepad. Zato je jasno, da se je treba odločiti za prvo, za stvar, ki sveta ne bo poskušala spremeniti, ampak ga le potrjevati takšnega, kakršen je — najbolši od vseh svetov. Playboy mara vlogo širokoustneža in klovna vzeti nase in jo živeti vse do konca. Zato mora oditi in tako sporočiti svoj namen in pomen svojega živ-ljenja:
»Deset tisoč blagoslovov vsera, kolikor vas je tu-kaj, saj ste me naposled prav vi obrnili, da sem ve-seljak in šaljivec. Zdaj lahko grem na pot, pripove-doval bom rokovnjaške zgodbe in veselo hrumel skozi življenje do samega sodnega dne.«
Srečujemo se torej z izredno koherentnim, v sebi zaključenim in utemeljenim svetom. Vprasanje pa je, ali se je v ta svet mogoče vključiti na način bi-vanja in ali ne pomeni igra iz tega sveta pravzaprav preprosto polaščanje tega sveta, polašcanje, ki do njegove koherentnosti, zaključenosti in utemeljeno sti ne more ustvariti tako temeljnega odnosa, da bi se mogli zares zavedeti tudi naše lastne insuficient-nosti. Zato tudi beseda burka, ki nas potrjuje v ne-zadostnosti, hkrati pa nas dela samopašne, saj spre-minjamo svet. ki smo nanj obsojeni, v idilo. Beseda God save the Eerrie, ki stoj: v temelju Syngeovega gledališča, ima za nas lahko le drugačen pomen kot za tega irskega avtorja — ne afirmativnega, ampak sprenevedaves;a, saj njegov posebna, skoroda ekso-tična vsebina zahteva, da se do nje opredelimo ko-t tujci. Zato je Syngeova komedija za nas lahko stvar le tujega sveta, igra v tujem svetu, igra, ki je prav-zaprav le manipulacija zaradi mampulacije. V njej se odrekamo svojega lastnega sveta, v irskega ali v Syngeovega pa ne moremo vstopiti, saj nam ga blo-kira igra na način burke.
Ostajamo zunaj vsega. Pri tem pa je seveda spra-ševanje po artističnih dimenzijah te pozicije »zunaj« — v omenjeni predstavi — nezanimivo. Priklenjeni smo na »neproduktivno« samovoljo, ki jo je edino razkrila predstava, na »neproduktivno« igro. Prikle-njeni smo na nič. Nič pa je vse.
1             Andrej Inkret
Opomba:  Prvi sestavek iz serije SLOVENSKO GLFflALI. ŠCE  1966 je  bil  objavljen  y  prejšnji  številkL
TRIBUNA STRAN  11
Različna in naspratna stališča v razpravah na plenumih vodilnih organov ZK in osnovnili organiza-cij so zaostrila in osvetlila predvsem tri probleme o reorganizaciji ZKJ:
1.   o   strukturi  ail  in  vlogi  ZK  v  samoupravni družbi,
2.  o razmerju med članstvom in vodilnimi oxgani, o vlogi raznih nivojev in oblik organizacije,
3.  o  metodah javnega organiziranja in iriejnega delovanja ZK.
Trenutna naloga — reorganizacija vodiLnlh orga. nov centralnih komitejev — je s svojimi problemi in postopki potencirala problem strukture, moči in vlo ge družbenih sil v vodstvih ZKJ, kako okrepiti idejno in moralno moč in vpliv vodstev ZK in kakšno naj bo razmerje med članstvom in vodilnimi organi.
Trenutna potenciramost dilem ob teh vprašanjih je razkrila vso težo problemov, ki teoretično niso nič novega.
Razprava ,ki jo je v petek organiziral UK ZKS in vodil tov. Slavko Podmenik (v svojih uvodnth izvaja-njih je ostal nedomišljen, ker se je hote opredelil za izpeljavo samo iz stališč, ki so bila reprezentirana na plenumih in med članstvom), naj bi se ob obravnava-nju vseh teh problemov poglobila predvsem v vpra-šanje strukture, moči in vloge sil v vodstvih in ZK nasploh. Vtis knam, da so bili morda preširok spek-ter vprašanj, razmeroma bogata dosedanja polemika ob reorganizaciji in končno sam akt reorganizacije vodilnih organov, ki je za nami, krivi, da se diskusija ni razvila, kot bi "bilo pričakovati ob dilemah, ki so bile, so in bodo še naprej tako pom.em.bme v našem družbenem dogajanju, predvsem pa se moramo vpra-šati, zakaj ni mogla oživeti ob novi do naslednjega kongresa potencirano aktualni in pomemibni nalogi reorganizacije osnovnih organizacij in nižjih orga-raov ZK.
Najprej se mi vsiljuje predvsem vprašanje zau-panja v človeka, v moč njegovega mišljenja, ki se kre-pi samo s permanentnim prečišeevanjem. Poučno je pravzaprav, kako dolgo se je lahko obdržal demokra-tični centralizem — v bistvu priredba stalinskega tipa partije —, ki je, v nasprotju z leninskim, v imenu hi-trosti in moči akcijo navznoter in navzven z discipli. no dosegal enotna stališča. S tem je bila dejansko onemogočena najširša razprava in možnost vplivanja pred tn po sprejetju sklepov, v svojem najglobjem bistvu pa skriva tak tip partije negacijo in onemogo čanje članstva in vsakega posameznika kot kreatorja razvoja družbenih odino-sov.
šele z VIII. kongresom se je zopet deklariral princip, ki ga je Lenin že realiziral, da se enotna sta-lišča dosega le z neizprosnim bojem mneaij in argu-mentov ob maksimalnem vključevanju javnosti v vse faze kristaliziranja siklepa. Tako je načelno zlomljen neadekvati klasični tip partije, kjer je izvoljeno telo — komite — prevzelo monopolno pravico in dolžnost zastopanja članstva. Sklepi so se sicer v glavnem kre-sali skozi vse faze, ki so nujne za izkristaliziranje, to-da zaradi nevključenosti in neinformiranosti javnosti ne vedno adekvatno. Sklepe so potem sprejemali ljud-je (celo znotraj vodilnih teles), ki so bili nanje nepri. pravljemi. Zato je na dlani težka nova naloga najti adekvatno pot vključevanja javnosti v vse te faze kreacije sklepov, kajti le tako se lahko konkretizira resnična demokratičnost.
Težava je v organiziranju razmerja med članst-
DILEMEZK
(ob petkovi razpravi)
vom in vodstvl. Jasno je, da klasične otolike informa-cij in komuinikacij ne bodo zadoščale. Verjetno je iskati rešitev tudi v tem
—  da so informacije o vseh glavnih problemih in dejsfcvlh javne,
—  da organiziramo javno in jasno izražanje na-sprotnili mnenj, tudi v vodstvih,
—  da  organiziramo,   da   lahko   vsak  udeleženec predlaga v obravnavo problem, dokazuje stali-šča m zahteva dofkaze, tako, da o sprejemu v obravnavo, o sprejemu predloga in dokaza jav-no  sklepa  kolektiv  udeležencev  in ne  samo vodstvo  (to stališče je že sprejeto kot nova metoda dela CK),
—  da organiziramo, da se sklepi za vsako akcijo formulirajo z udeležbo tistih, katerih predloge in   dokaze   je   kolektiv   udeležencev   načelno sprejel,
—  da organiziramo javno kooitrolo in kritiko, da se vse, kar se javno sprejme kot pomeimben problem kritično obravnava, razloži, dokaže...
Le s primerno organizacijsko strukturo zagotov-ljena javna pravica kreiranja na vseh nivojih je lah-ko optimalno gonilo v nujni depasivizaciji članstva, gonilo kvalitetnega skoka in vračanja vodilne idejno-politične vloge. že sama nova metoda dela, nujnost poglabljanja, argumentiranja pa nosijo v sebi težnje po določeinih premikih glede vodilne vloge delavskega razreda. Danes gotovo ni več na mesbu nezaupanje v inteligenco kot razred, ocemjevanje stališč glede na izvor, ker je zmožna biti (paralelno z ostalimi dejav-nostmi) nosilec napredka tudi v razvoju družbenih odnosov.
Ob novi nalogi realizacije demokracije kot krea-cije in ne več samo kot diskusije se mi zdita pomemb-ni predvsem dve vprašanji:
1. Katere so tiste sile v vodstvih, ki so omogočale, da se je ta centralizem pričel (n-ačekio že po VIII. kongresu)  razikrajati šele ob zapozoeli reak<jiji vod-sta ZKJ, absurdni v tem, da je nastopila šele, ko je bilo vodstvo samo prizadeto?
2.  In če rečemo, da so se sedaj v vodstvih uvelja-vila optimalna stališča, se moramo takoj vprašati, ali imamo garancijo, da se bo članstvo aktiviziralo, kot se pričakuje jn kot bi bilo želeti, ko ni odveč misel, da je vodstvo vodstvo, ker je kvalitetno boljše, aktiv-nejše (višja stopnja znanja, odločnosti in končno tu-di morale), vemo pa, da je vsak premik povsod ena-ko težak, ker vlada na vseh nivojih skoraj identična struktura sil.
O prvem vprašanju je bilo ra razpravi dano mne. nje, da so glavne ovire predvsem »birokratske« sile, ki izrabljajo tudi »konzervativne« sile, iz česar sledi,
da preži večja nevarnost s strani negativne strukture odnosav, hierarhije, uzurpiranja oblasti, osebnih inte-resov itd. kot pa s strani »konzervativnih« pojavov, za katere številna dejstva kažejo, da gre v glavnem res za začasne, enkratne težnje, včasih povzročeno celo z mladostno potentnostjo. Zato je treba izredno zao-striti vprašanje odgovornosti. Kolektivno odgovor-nost ni več pojmovati kot odgovornost celega kolek-tiva temveč kot odgovornost pred kolektivom. V do >*3danji praksi so bile vse osebe skrite za brezimnost-jo sklepov vodstev. Ni bilo znano, kdo je bil tisti, ki je s svojimi stališči uspel, če je bil sklep izglasovan po koonfliktu. Tako je bilo članstvu onemogočeno, da bi ocenilo osefeno odgovornost, z javnosti neznanimi stališči posamezniikov pa je bilo omogočeno šahiran.ie a Kadri in je tudi smisel volitev izgubljal svojo težG Drugo vprašanje, ki v petek ni bilo razpravljano v tej obliki, bom osvetlil najprej s podatkom, da je vsak osmi aktivni Jugoslovan član ZKJ. To je (šte-vilčno) ogrorana sila, zato pa je tembolj vprašljiva povprečna »kvaliteta« tega članstva in s tem moč vo-dilne vloge ZK v družbenem razvoju predvsem s sta-lišča odnosa pasameznika člana in posamezniica ne. člana. Tu je bila kadrovska politika z vodilom »bolje z nami, kot ob nas ali celo proti nam« samo trenutna, v svoji špekulativnosti nepoštena, sanacija, ki se je kasneje krepko maščevala. K temu prištejmo
—  »Q&taritev«  ZK Jugoslavije (1950 leta je bilo 50% članstva mlajšega od 25 let in 11% sta-rejšega od 45 let, 1964 pa je bila slika ravno obratna) in s tem nujen padec njene revolu-cionarnosti,
—  dejstvo, da vsak član ni mogel aktivno kreirati in je s tem nujno postal pasiven, re&igniraai,
—  odmiranje prtmamih odnosov,
—  zapostavljanje  kritike,  iz  česar  se  rodi   ste-rilnost,
—  slabo komuniciranje,
—  neinformiranost, čemur sledi nezaupainje,
—  personifikacijo vodstva, ki je odgovorno kot grupa itd.
Tudi vsaka osnovna organizacija je dovzetna za prav vse oblike negativnih odnosov in razmerij sil, le da so tu problemi prknarnejši kot v vodstvih, zato pa vključujejo tudi več osebne prizadetosti in je po-trebno za njihovo razrešitev več poguma (imamo pa ga celo manj).
Zato v današnjem stanju ne sme pomeniti »obra-čanje k članstvu« slepo verovanje v njegovo »zdra-vost«, temveč je edina možnost za kvalitetni skok pa-ralela samoupravljanju v smislu možnosti in nujnosti kreacije. Nikakor ni mogoče čakati krize članstva, ker se članstva ne da zamenjati, kot je to možno v vod-stvu.
Ker pa je vodstvo v preteklosti prevzelo nalogo biti edini bistveni akter, ustvarjalec, analitik, ocenje-' valec drvižbemih dogajanj, je nujno edino odgovorno v primeru nepredvidenih ali celo predvidenih zmot in zapletov, vse dokler ne bo dejansko odstopilo od tega manopola.
P. S.: Ob vprašanju privilegijev bi omenil samo, da je bil Ulčarjev članek v Delu ugodno ocenjen kot prispevek, ki je realno postavil stvari na svoje mesto.
Miha Jazbinšek
V svojem članku o usmeritvi Zasnov, teoretične priloge Tribune, avtor V. K. ugotavlja, da študentje nehumanističnih fakultet ne izkoriščajo možnosti pi-sanja v Zasnove, in ugotovitev še posploši, »da je pu-blicistična angažiranost tako imenovane tehnične in-teligence v današnjem slovenskem revialnem tisku enaka ničli«. Popolnoma se strinjam s tem, ne mo-rem pa mimo njegovih tez, ko išče vzroke tega std-nja v samem bistvu pripadnosti tehniki, ne pa po-manjkljivi tehnični izobrazbi, ki ni uspela izoblikova-ti kompleksnega človeka, zmožnega, da se postavi nad situacijo in jo tudi objektivno znanstveno oceni.
Zlasti me motita dve osnovni tezi, ki jih Kalan postavlja, da bi podkrepil svoje trditve. Najprej trdi, da tehnik (tu je mišljena tehnična inteligenca in osta-li nehumanisti) prav zaradi svojega bistva, svoje spe-cifične usmeritve ne potrebuje medija, ki bi njego-vo znanje o tehniki, njegove izsledke posredoval in približal tudi drugim Ijudem. Ta trditev velja morda za manjši krog znanstvenikov, ki jim raziskovanja pomenijo vse in jih ne zanima usoda njihovih odkri-tij. Mislim, da je napačno enačiti mišljenje ozkega kroga z mnogo bolj življenjsko usmerjenimi interesi ogromne večine pripadnikov tehnične inteligence. Dokaz so strokovni časopisi, poljudnoznanstvene re-vije in članki, kjer so vse novosti v tehniki fisto velja za druge nehumanistične znanosti) dostopne vsako-mur v primerni obliki. članki niso le ozko strokovni, temveč obravnavajo vpliv in pomen posameznih od-kritij in novosti z mnogo širšega družbenoekonomske-ga aspekta.
Druga še manj sprejemljiva teza pa ugotavlja, da namreč tehnik (ali točneje nehumanist) kot takšen sploh ne more iz okvira svojega ozkega strokovnega področja, da ni njegova naloga razmišljanje o ostalih širših problemih: »ko biolog piše o biologiji, ni več biolog«.
Ta trditev se mi zdi ne samo absurdna, temveč tudi družbeno škodljiva, saj še ostreje začrtuje deli-tev dela in poglablja prepad med tehnično in huma-nistično inteligenco v naši družbi, o čemer se je pred časom že mnogo razpravljalo. Iz tez se namreč kaže intenca posedovanja, stanovskega lastništva posamez-nih področij človeškega ustvarjanja, češ, vsakdo naj se zanima za svoje ozko področje, razmišljanja o kompleksnih problemih pa pusti humanistom in naj jim ne hodi v zelje. Predvsem filozofi bi si potem pri-lastili absolutno pravico najširšega gledanja na člove-kovo bitje in ustvarjanje in postali vriviligirana plast v družbi nevednežev in »fah idiotov«.
TRIBUNA
IN ZASNOVE
Kako lahko"nekdo v času, ko so principi samo-upravljanja kljub slabostim splošno priznani, postavi tezo, »da se biolog v svoji znanosti kot znanosti ne sprašuje.« Kako gleda pisec članka na prizadevanja družbe (na žalost bolj nebogljenoj, da se posameznik ne ukvarja le s svojim strokovnim delom, temveč je aktiven tudi na drugih področjih drušbenega ustvar-janja. Vendar, ali lahko od intelektualca zahtevamo, da gleda na pojave v druzbi s širšega aspekta, če ne pozna niti mesta svoje znanosti, še manj pa svojega mesta v sklopu človeške dejavnosti ter ne zna uteme-Ijiti niti lastne eksistence. Tu se res lahko vprašamo, če takšno osebo še lahko štejemo med inteligenta, oz. če trditev posplošimo, ali bi bil naziv tehnične inteli-gence sploh upravičen. Potreba po širokem gledanju na dogajanja v druzbi mora biti notranja potreba vsa-kega človeka, tehnika ali humanista, saj sta oba čla-na človeške družbe in njuna strokovna usmeritev je šele drugotnega pomena. Prav pri največjih znan-stvenikih opazimo izredno aktiven odnos do svetovne-ga nazora, zgrajenega prav na osnovi njihovih znan-stvenih dognanj. Med znanostmi v najvišji, abstrakt-ni obliki ni razlik, saj so podrejene edinemu zakonu, logičnemu mišljenju.
Avtor članka je pri analiziranju vzrokov za neso-delovanje nehumanistov v tisku napravil napako, ko je zamenjal posledice neizdelane in neučinkovite teh-nične vzgoje s samim statusom nehumanistov. Ne-
izdelana in neznanstvena tehnična vzgoja ne omogo-ča spoznavanja in vrednotenja tehnike in njenega vpliva na druzbo, mesta ki ga zavzema v kompleksu ustvarjanja na primernem znanstvenefn nivoju.
že v prejšnjih številkah Tribune sem poizkušal navesti posledice te praznine v izobraževanju teh-nične inteligence in omenjena pomanjkljivost je v veliki meri tudi posledica tihega spora med tehnič no in humanistično inteligenco. Prva delno tudi zara-di nekega emocionalnega kljubovanja ni pokazala dovolj zanimanja za znanstveno raziskovanje kom-pleksnih problemov tehnike, njenega vpliva na druš-bene odnose... Iz istih vzrokov je tudi tehnična in-teligenca odklanjala sociološka proučevanja svojega področja.
Torej lahko ugotovimo diferenciacijo izobraževa-nja in mišljenja naše inteligence, ki ima za posle-dice vrzeli v proučevanju družbenih sprememb, kar ima lahko za Tiaš razvoj težke posledice. Znano je namreč, da so tem študijam drugje posvetili mnogo več pozornosti, saj so spoznali neizogibnost tesnega sodelovanja humanistov in tehnikov v vsakdanjem živ-Ijenju ter dejstvo, da tehnika le osvobaja človeka težkega, fizičnega dela, vendar jo mora človeštvo pre-rasti v toliki meri, da bo gospodar, ne pa njen služab-nik. Pri nas pa se pojavlja prav ta nevarnost, saj za-radi nekaterih neumnih stanovskih prepirov in uža-Ijenosti nismo sposobni znanstveno obdelovati rela-cije tehnika-človek, nismo sposobni vzgajati inteli-gence, zaradi česar je odnos do tehnike bolj emo-cionalen kot znanstven..
Položaj se mora izboljšati, vendar ne moremo pričakovati enakovrednega dialoga humanisti — teh-niki, ker obstaja nujna razlika v strokovnosti. če ho-čem o nečem razglabljati na ustvarjalnem, znanstve-nem nivoju, moram posedovati določeno znanje ter poznavanje principov in pravil te znanosti. Jasno je, da je obseg tega znanja pri tehnikih premajhen (pre-obremenjenost, pomanjkljiva izobrazba), da bi dosegli teoretični nivo humanistov, kljub temu pa lahko pre-cej prispevajo k proučevanju relacije tehnika — družba prav z bogatejšim poznavanjem naravnih za-konov, znanstvenega dela in tehnične miselnosti. Prepričan sem, da je dopolnjevanje bolj praktičnega in teoretičnega pristopa nujno potrebno.
Mogoče bi se izplačalo znova odpreti ter nato za-ključiti dialog humanisti — tehniki?!
Jože Šiander
V zadnjem času se veliko govori o »slabosti« Zveze študentov in spremembah, ki jih te slabosti narekujejo. Zato se je Univerzitetni odbor ZŠJ v Ljub-Ijani odločil, da javno spregovori o teh »slabosiih«, tako v okviru naše organizacije, kakor tudi v javnosti.
Da bi bilo delo lažje, samo se odločili za javno diskusijOt katere osnovo naj predstavlja danasnji članek.
Da bi lahko sistematično pristopili k nalogam, ki nam jih sedanje stanje narekuje, moramo najprej začrtati pot, po kateri naj bi s skupnimi prizadevanji prišli do končnega rezultata in uresničitve cilja, ki si ga postavljamo.
Celotna razprava naj bi potekala nekako v treh smereh:
1.  ponovno natančno ter na vseh področjih (tako znotraj visokošolskih zavodov, kot navzven) oprede-liti mesto in vlogo Zveze Uudentov, njeno vsebino dela in njen smisel v vogojih samoupravljanja;
2.   dinamična demokratizacija v naši družbi in naši cilji nam poleg sprememb pri vsebini dela na-rekujejo spremembo vsebine odnosov v naši organi-zaciji.  V Zvezi študentov je nujna nadaljnja demo-kratizacija, omasovljenje in decentralizacija;
3.   ob  nakazanih  vsebinskih  spremembah  bomo nujno morali spremeniti  tudi strukturo študentske organizacije in posamezne oblike dela.
če skušamo na kratko spregovoriti o prvi točki, ne morem mimo stare, vendar bistvene ugotovitve, da Zveza študentov ni sama sebi namen, temveč da obstaja, kakor vse druzbenopolitične organizacije earadi življenja, ki jo obdaja. Podobno kot velja za ostale druzbenopolitične organizacije, da je namreč nujnost njihovega obstoja in smisel zaradi ogromne-ga razkoraka med današnjim in jutrišnjim, med ti-stim, kar smo že zgradili in tistim, kar iščemo in kar želimo zgraditi, lahko trdimo tudi za našo orga-nizacijo. Zaradi tega je tudi razumljiv nenehen kon-flikt naših družbenopolitičnih organizacij s prežive-lim zunaj kot tudi znotraj njih samih.
če poskusimo sedaj opredeliti vsebino dela Zveze študentov, njeno mesto in vlogo, je prav, da jasno določimo vse njene pomembne relacije do okolja v katerem obstaja in vse tiste nujne notranje pogoje v organizaciji, ki bodo komuniciranje na teh relacijah omogočili.
Zvezo študentov v okviru visokošolskih zavodov vežejo predvsem vezi s samoupravnimi organi na za-vodih in specializiranimi organizacijami, ki vključu-jejo študente.
Odnos Zveze študentov do teh dejavnosti se iz-raža v spremljanju in analiziranju njihovega dela ter njihovih stališč, v pomoči pri vseh pozitivnih priza-devanjih, v usmerjanju pa tudi kritiziranju za nji-hovo nedelo, slabo delo ali stališče, ki ni v skladu s skupnimi interesi študentov in intencami družbe-nega razvoja. študentska organizacija mora obrav-navati vsa pomembnejša vprašanja, ki jih pretre-sajo ali pa stojijo pred njimi samoupravni organi. Mnenje, da Zveza študentov kot družbenopolitična organizacija pač nima velike vloge jpri samoupraimem sistemu na fakultetah, je zmotno. Saj je Zveza štu-dentov tista, ki je dolžna skrbeti za dosego pravilnih stališč, ki pomaga pri oblikovanju le-teh in tudi pri njihovi realizaciji. Samoupravni organi so zveza upravljalcev različnih delovnih skupin na fakultetah tn Zveza študentov kot politična sila je dolžna skrbe-ti za delo predstavnikov-upravljalcev.
Tudi odnos Zveze študentov do študijskih pro-blemov — se pravi reforme, je odnos študentske or-ganizacije do samoupravljanja.
Potrebno bi bilo prenesti tudi vsakodnevno reke-vanje materialne problematike v celoti v pristojnost samoupravnih organov. Zveza študentov je na področ ju socialnoekonomske problematike vložila veliko truda, ki je že dal nekaj pozitivnih in pomembnih rezultatov. To je bilo vsekakor pravilno in potre-ono ob slabem materialnem položaju študentov. Ven-dar je imelo in ima po mojem mnenju to tudi slabe
TEZE ZA DISKUSIJO
posledice za Zvezo študentov kot družbenopolitič-no organizacijo. Obremenjena s preobširno »sindi-kalistično« dejavnostjo je študentska organizacija zaneviarjala marsikatero drugo bistveno področje dela. Zato je po moje skrb za optimalne materialne pogoje študija predvsem skrb samoupravnih organov na posameznih šolah in študentskih domovih. S tem nikakor ne mislim, naj Zveza študentov prekine z materialno problematiko študentov: še vnaprej naj ostane bistvena skrb Zveze študentov, vendar na ta način, da spremlja ta problem, zavzame stališča in v smislu teh stališč izvaja pritisk, to je, deluje poli-tično. Ali z drugimi besedami: prenesti moramo ho-rizontalno in vertikalno operativno komunidranje pri reševanju te problematike iz okirov Zveze študentov v samoupravne organe.
Podoben odnos je do specializiranih organizacij. Naloga Zš je, da zavestnejše in bolj organizirano po-spešuje proces formiranja samostojnih interesnih sa-moupravnih združenj, da neprestano spremlja delo teh organizacij, da jim v okviru svojih možnosti po-maga moralno in materialno, pospešuje njihovo delo z iniciativami, s posrednim usmerjanjem preko svo-jih oblik dela in kritiko slabosti. Tako stoje skoraj vse specializirane organizacije pred nalogo razširiti krog študentov in v čim večji meri prodreti na po-samezne visokošolske zavode.
Po prikazu naloge Zveze študentov v odnosu do samoupravnih organov in specializiranih organizacij
poskusimo na kratko opredeliti njeno vlogo v doga-janju izven visokošolskih okvirov.
Velikokrat govorimo o odnosu Zš do drugih družbenopolitičnih organizacij in padajo očitki, da dela Zveza študentov pod neprestanim prUiskom od zunaj, da ima med drugimi družbenopolitičnimi or-ganizaeijami podrejeno vlogo. Razumljivo to ne drii. Sicer je res, da so vodstva v nekaterih primerih spre-minjala svoje stališče, čeprav ni bilo zato potrebnih argumentov, vendar lahko pripišemo to kolebljivost in idejno neborbenost vodstvom, ne pa sami VLOGl Zš med drugimi družbenopolitičnimi organizacijamt.
Napačno bi bilo na kakršenkoli način omejevati kontakte in sodelovanje z drugimi subjektivnimi silami. Obratno: pravilno vlogo in pomen Zš med druzbenopolitičnimi organizacijami bomo dosegli le 3 okrepljenimi stiki na vseh nivojih z javnostjo teh stikov, stalnim delovnim sodelovanjem, še posebno z organi, s katerimi nas vežejo skupna področja dela. Veliko bolj kot doslej pa se mora Zš in to brez okle-vanji usmeriti v spremljanje. proučevanje in reagv ranje na družbenopolitična dogajanja.
Ta usmeritev je bistveno novo v tem smislu, ker je Zveza študentov zaradi obilici drugega dela — do-stikrat operativne narave — zanemarjala važna pod-ročja svojega dela. pa tudi zaradi zgrešenih pogle-dov v sami Zš, kjer so zastopali mnenje, da mora Zš najprej urediti lastne probleme v okviru visokošol-skih zavodov in šele potem lahko poseže v širšo pro-blematiko.
še eno veliko nalogo postavlja nakazana smer pred nas. To je kvalitetno, strokovno pogloblieno obravnavanje problemov, katerih se bomo lotih. To pa predstavlja primeren idejni nivo tako članstva kot vodstev.
Druga nakazana točka zahteva spremembo od-nosov v organizaciji tako med vodstvi in članstvom kot med vodstvi samimi. študentsko organizacijo je potrebno demokratizirati in razširiti, toda ne v smi-slu povečanja članstva temveč z vključitvijo večiega števila članov v delo organizacije same. Gre za spre-membo odnosov v smislu preraščanja sedanje od-maknjenosti vodstev od članstva, da vse razprave o važnejših študentskih problemih in Zš nasploh v čirn večji meri prenesemo iz zaprtih sestankov vodstev med vse študente; pa ne le razprave, temveč pred-vsem sklepanje in odločanje, kar je demokratizacija ne v besedah. ampak predvsem v akciji.
Ne postavlja se torej vprašanje s kakšnimi ana-lizami dognati, kaj študenta zanima, s kakšnimi sred-stvi ga privabiti na predavanja, kako zanj čim bolje odločati, zagovarjati njegovo, z analizo ugotovljeno mnenje, kako jo ugotavljati ipd., ampak kako izkori-stiti optimalne pogoje, da bo študent sam povedal, kaj ga posebno zanima, katere družbene probleme ima za najbolj pereče. do katerih se hoče opredeliti, najugodnejše pogoje, v katerih bo lahko sam odlo-čal o važnejših problemih, ki se ga tako ali drugače tikajo, da se bo na ta način samovzgajal oz. da bo postal subjekt družbenopolitične vzgoje.
Naiančni opazovalec in spremljevalec študentske organizacije bi kaj lahko ugotovil, da so navedene ugotovitve osnova razvoja Zš ze več let. Verjetno bo menil, da vse to že končno imamo, samo ne živi, ampak životari in ne rodi zaželenih sadov. Name-noma smo se izognili kritiki sedanjega stanja, prav tako bi verjetno bil potreben še poseben poudarek študentu kot subjektu učnovzgomega procesa na uni-verzi. Ne nazadnje tudi ne obravnavamo tretje naka-zane točke. Namenoma je vse, kar je videti kot po-rnanjkljivost, prepuščeno diskusiji, vendar bi kljub vsemu rada opozorila na neko dejstvo:
Zš ne more blti organizacija, ki na osnovi šte-vila članov ali avtoritete družbenopolitične organiza-cije zahteva sprejemanje predlogov in uveljavitev svojih teženj, ker jo to dejansko vodi v položaj na-sprotovanja oz. zanikanja samouprave.
Univerritetni odbor
Razvoj množičnih komunikacijskih sredstev in drušbeni razvoj nasploh terjata od novinarja visoko izobrazbo, brez katere si ne moremo zamisliti uresni-čevanja nalog, ki jih življenje postavlja pred novi-narja. Posebno socialistična druzba in pa razvoj ne-posredne demokracije terjata redno visokošolsko iz-obraževanje mladih novinarskih kadrov.
V naglem, dinamičnem in zapletenem procesu družbenih gibjanj je novinar postavljen na mesto od-govornega političnega delavca, ki naj ustvarjalno in aktivno sodeluje pri porajanju novih odnosov, ki naj objektivno in vsestransko obvešča državljane o naprednih družbenih problemih in dogajanjih. Seve-da pa takšna družbena vloga zahteva vsestransko iz-obrazbo in specializacijo na določenem področju, ki si jo novinar lahko pridobi le s temeljitim študijem.
»Vsa naša humanistična stremljenja in sociali-stični ukrepi so usmerjeni na eno: na svobodnega, harmoničnega in celovitega človeka. V uveljavlja-nju družbene samouprave, pri vzpostavljanju komu-ne kot osnovne celice socialistične družbe, ob novi ustavi in v vsej zakonodaji je v ospredju človek, člo-vek v proizvodnji, na osnovi družbenega lastništva nad proizvodnjo. Svobodni proizvajalec-upravljalec in državljan mora biti tudi izhodišče naših razprav-Ijanj o sredstvih intormiranja. Objektivna in vsestran-ska obveščenost državljana mora biti cilj delovanja teh sredstev kot družbenih organov. Obveščenost dr-žavljana ni le njegova pravica, temveč tudi pogoj za njegovo pravilno doumevanje družbenih procesov, za njegovo aktivno poseganje v javno življenje, za uspeš-no delovanje v samoupravnih, državnih in političnih organih.« Cglej: Visokošolsko izobraževanje novinar-jev, DNS, Ljubljana, december 1961)
Zato je nov zakon o tisku kot osnovno načelo proklamiral svobodo informacij. Sevsda k svobodi in-formacij ne moremo šteti samo pravico državliana do objavlianja mnenj, temveč morajo biti vsebovane tudi inslitucije javnega odgovora, pravice državlja-nov do zaščite pred neodgovornimi postopki tiska, svoboden dostop do virov informacij in še mnoga druga načela.
Vzporedno z novo vlogo informativnih sredstev se spreminja tudi vloga  novinarja.  Novinar postaja
NOVINARSKO
IZOBRAŽEVANJE-
OSNOVNI VIDIKI
IN PROBLEMI
vse bolj odgovorni javni delavec, ki mora nevtralno posredovati tako imenovane objektivne informacije. Novinar mora ustvarjalno iskati izvirne in sodobne oblike in metode obveščanja javnosti. Seveda se s tem večajo zahteve po novih kvalitetah novinarja, ki bo moral nositi večjo družbeno odgovornost za svoje publicistične delovanje. Torej novinarski poklic zah-teva posebne osebne kvalitete, širok spekter znanja, čut za družbena dogajanja, za aktualnost in dinamič-nost in ne nazadnje posluh za tehtnost pri analizi družbenih procesov.
Prehajanje množičnega komuniciranja v global-no komuniciranje, ko postaja informacija mednarod-na in bliskovito zajame vsak kotiček zemeljske po-vršine, postavlja težnjo po objektivnosti informacije in zahtevo po večji odgovornosti novinarja. 0 tem problemu je povedal svoje mnenje tudi predsednik Internacionalnega novinarskega instituta dr. Urs Schrvarz, ki je dejal: »Za vse dežele pa velja: spričo visokih zahtev, ki jih zastavljajo novinarju in spričo nevarnosti, ki mu groze, je povsem jasno, da posamez-nik ne more več slediti sodobnim dosežkom na področju novinarstva, vodenja časnika ali radia ozi-roma obvladati sodobne naloge izobraževalnega zavo-da, ki mu načeluje. Nujna je izmenjava izkustev na mednarodni ravni — vsaj med tistimi, ki imajo v os-novi enake poglede.
Novinarsko izobraževanje mora zajemati vse strokovne. specialistične in starostne sloje novivar-jev. Poglejmo si nekaj nujnih in neodložljivih načel
novinarskega izobraževanja (citirano iz: Visokošol-sko izobraževanje novinarjev, DNS, Ljubljana, decem-ber 1961):
1.  prebuditi in razviti čut odgovornosti sleherne-ga, ki je v službi organov množičnega poročanja;
2.  gojiti visoko etično pojmovanje poklica;
3.  temeljito znanje moramo zahtevati celo za se-stavitev hitrega,   strnjenega   poročila,   namenjenega povprečnemu bralcu;
4.  prelitje   kompliciranih   družbenih   problemov, ideologij in znanstvenih teorij v razumljiv, jasen in oblikovno dognan novinarski izraz mora postati pra-va virtuoznosl;
5.  izobraževanje ali izpopolnjevanje novinarjev naj bo  takšno, da ohranjuje posebnosti slehernega organa mno&ičnega obveščanja, tako da javnosti ne bomo nudili uniformiranih izdelkov, pač pa bo lah-ko izbirala med različnimi oblikami, izrazi in mne~ nji.
Po seznanjenju z vsemi temi komponentami bi bilo potrebno opredeliti splošen profil novinarja, ki ga sestavljajo naravna nadarjenost, ustvarjalnost in izobrazba. Te omenjene lastnosti so tako rekoč nujne za uspešno novinarsko udejstvovanje. Ker pa je novi-nar javni delavec, sodi k pogojem za novinarsko de-lovanje tudi izostren čut za ugotavljanje in vredno-tenje raznih mnenj, stališč in tez javnosti kot tudi smisel za pogumno, javno obravnavanje perečih pro-blemov. Torej lahko rečemo, da so bistvene kompo-nente za izoblikovanje novinarjeve osebnosti nasled-nje: osnovna nadarjenost za stroko, splošna in stro-kovna izobrazba, nadarjenost in izkustvo javnega po-litičnega delavca in dolgoletna praksa bodisi doma ali v tujini.
Sistem novinarskega izobraževanja mora že v za-četku »predvideti selekcijo talentiranih s preverja-njem na praktičnem delu, da mu mora nuditi trdno splošno in strokovno izobrazbo, da ga mora usmerjati v izkustva javnega delavca — s proučevanjem meha-nizma javnih, političnih in samoupravnih organov.« (glej: Visokošolsko izobraževanje novinarjev, DNS, Ljubljana, december 1961)
Vili Guček (nadaljevanje v prihodnji številkij
zasnove
9A0USBZ
valentin kalan
••
poezija
• •
manjana štancarja
Niste se še iskali: tedaj ste me našli. Tako po-čenjajo vsi verniki; zato je z vso vero tako malo. Zdaj vam kličem, da me izgubite... F. Nietzschc: Ecce homo, Vorwort, Aph. 4.
Namen teh besed je, da prikaže poezijo Mari-jana Stancarja, kot se nam kaze v njegovi prvi zbirki z naslovom »Glej človek«. Ta je izšla leta MCML XIII (1963). Glede na to, da je ob izidu te zbirke o njem — naslov njegove recenzije se glasi »srečanje s pesnikom« — pisal L. Lesar (prim: Mladina 1963, št 26), se lahko zdi, da je naše pisanje odveč. Toda po našem mnenju je recenzija L. Lesarja zgrešila svoj smisel, ker je govorila o štancarju, ne pa o POEZIJI M. štancarja.
Moramo pa reči, da niti ta razlog ne more upra-vičiti našega prikaza. Kdor ima namreč možnost, da zasleduje pravo eksplozijo »mlade« oziroma »nove« poezije, bo pač zlahka ugotovil, da se o tej poeziji pravzaprav zelo živahno in burno razpravlja. Toda o tem sporu okrog »mlade poezije« se štancarjevo ime ne omenja. Ali je to štancarjevi poeziji primerno ali ne: naša naloga je, da to pokažemo. že takoj na za-četku pa moramo reči naj narn bo dovoljeno nekaj nevednosti — da ne vemo, kaj naj sploh pomeni ta izraz »mlada« poezija, če predpostavimo, da se je ta izraz razmeroma ustalil za oznako novejše slovenske pesniške ustvarjalnosti, zlasti še po Uvodu v mlado poezijo R. Močnika v lanskih Razgledih. če nas kdo preprosto vpraša, kaj pravzaprav poezija je, moramo priznati, da le redko nismo v zadregi. Naše nadalj-nje mnenje pa je, da tudi s pridevnikom »mlada«, nismo poezije kaj dosti bolje osvetlili, la ima torej izraz »mlada poezijd« svojo upravičenost le tedaj, ka-dar umetnost obravnavamo v njeni družbeni pogo-jenosti, kadar proučujemo umetnost kot družbeno funkcijo in reakcijo na določene potrebe; skratka: ta izraz ima svojo upravičenost predvsem v sociolo-giji umetnosti.
Ker pač vsi vemo, da umetnost spada v najkomp-leksnejše pojave, kar se jih sploh da zamisliti, pač tudi vemo, da sociologija umetnosti ni niti edini niti ne najpomembnejši pristop k fenomenu umetnosti. Od tod jasno sledi, da sicer obžalovanja vredno dejstvo, da je bila štancarjeva poezija prezrta, ne pomeni pravzaprav nikakršne ocene poezije, ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. Ta kratek opis stvarnega stanja pokaže le to enostQ,vno resnico, da moramo priti v odnos do predmeta — v našem primeru do poezije M. štancarja — preden sploh moremo ta od-nos kakorkoli opisati. Izraz »opisati« uporabljamo za-radi tega, ker smo mnenja, da ima govorjenje o »oce-njevanju« preveč moraličen prizvok. Preden preide-mo na sam naš predmet, moramo omeniti tudi to, da je tej »prezrtosti« štancarjeve poezije krivo tudi dej-stvo, da je zbirka sama izšla samozaložba, tiskano na Golniku — tz literarnega kroga I. Mraka, ki je za samo zbirko napisal kratek uvod, F. Zupet pa je nari-sal pesnikov portret. Mi se ograjujemo od tega, da bi razpravljali o tem uvodu I. Mraka, ki kot vsak uvod ali spremna beseda — tako odpira kot tudi zapira možnosti razumevanja. In slednje se je zgodilo v tem primeru.
Da ne bomo nedosledni v svojem poskusu dosle-dnosti, naj narn bo dovoljeno, da se najprej pobliže seznanimo z M. štancarjem. Rodil se je 5. aprila 1941 na Jezerskem, kjer je dokončal osemletko in se leta 1956 vpisalpt) IKŠ-Litostroj v Ljubljani — socialne razmere doma mu niso dovoljevale šolanja na gimna-ziji. Po končani šoli se je leta 1959 zaposlil v Litostro-ju kot kovinostrugar. V študijskem letu 1960-61 se je vpisal na slavistiko v VPŠ, toda študij je moral opu-stiti že po prvem semestru. Po odsliiženju vojaškega roka (dve leti) se je 1963. leta zaposlil v tovarni Iskra v Kranju.
Sprva je pisal prozo in pesmi, kasneje je risal in se končno začel najintenzivneje ukvajati s poezijo; prozni sestavki so po njegovi lastni presoji nedovr-šeni in se z njimi ne ukvarja vec, risanje pa je opu-stil, ko je prvič videl reprodukcijo Ciprec V. van Gogha. Svoje prve pesmi je pisal kot osemletni de-ček v gorenjskem dialektu in zbirka Glej človek je le skromen izbor iz njegovega dela, ki obsega preko tisoč pesmi, lirično dramo »Monos, moros — blodeči« (za-četa leta 1961 y Ljubljani) 4jt pesnitev »Simfonija ječe noči« (napisana v BiH). Objavljati je začel že kot osnovnošolec, in sicer dva spisa v Pionirju 1954-55, črtico V zametu bi bil kmalu ostal v Pionirskem listu 1954-55, nagrajena ter pod psevdonimom Marinčič Mladen črtico Polletje in dva Spisa v Mladi njivi, pri-logi Ljubljanskega dnevnika l. 1954. V prilogi Ljudske pravice našim mladim bralcem je bila leta 1956 objav-Ijena njegova slikanica Pilot si gradi letalo — tudi nagrajena.
Nadaljnje njegove objave so naslednje: »Lito-stroj, Glasilo delovnega kolektiva Titovih zavodov Litostroj 1959-60, pesmi: En passant z ulice, Sam biti itd; Perspektive 1960-61, pesmi: v Molk vklesani in Pozdravljam odletele sove; Primorski dnevnik 1961, pesem Srečku Kosovelu; Tribuna 1965-66, šest pesmi; Mladina 1965, priloga Mlada pota, pesem Pepel. Kom-ponist Zvonimir Ciglič je uglasbil njegovo pesem Sreč-ku Kosovelu, ki je bila tiskana leta 1965 v Naših zbo-rih.
Ta pravzaprav kar dolgovezna naštevanja nam povedo le to, da je bila njegova »vaja« v poeziji trda, vztrajna, neprekinjena in po svoje pestra, če že pe-strosti in slikovitosti sami hoče pripisovati kako vrednost.
Naša glavna pozornost pa pač ne more veljati ni-čemer drugemu kot njegovi zbirki Glej človek, s ka-tero se nam je pesnik prvič celovito predstavil.
če hočemo razumeti neko pesem, oziroma da sploh lahko rečemo, da nekaj je poezija ali, da to ni, moramo na nek način že vedeti, kaj je sploh poezija. Toda hkrati moramo reči, da pač pesnik »pesni« in torej tudi najbolje ve, kaj je poezija, kljub Sokratu, ki je rrienil, da kipar ne ve, kaj je kiparstvo. To, z drugimi besedami pomeni, da nam vsak pesnik sam daje ključ do razumevanja njegove poezije ne glede na pogost očitek larpulartizma in hermetičnosti, ki je naperjen na poezijo, o čemer pa tu ne moremo dalje razpravljati. Za vsako pravo poezijo -~ kot tudi filozofijo — namreč na nek način lahko rečemo, da je kot palimpsest, da je namreč napisana poezija na nek način mrtva črka; govori nam le toliko, kolikor v nas samih najde resonanco. če nečesa ne razumemo^ — spet si dovoljujem nekaj nevednosti — je namreč krivda ravno tako kot na branem tekstu, je krivda za to tudi pri nas samih. Za M. štancarja moramo reči, da ze v samem mottu — iz pesmi Ta dan — daje merilo, s katerim lahko izmerimo njegov pesni-ški prostor;
V pepel obale kopljem strugo
novemu plamenu
povezujem ga s stekleno žrdjo —                .
prevpiti hočem grmenje tišine;
Poglejmo najprej, kaj tovariš L. Lesar razbere iz teh^vrstic. Nič drugega kot to, da se »v tovarni, med ropotom strojev in sikanjem varilnih aparatov štan-car ne more znajti! Mi pa se razmejimo od tega, da bi M. štancarju pripisovaH tako neznanje (!), zlasti še, ker je po poklicu kovinostrugar. Nočemo priti v smešno situacijo, da bi zahtevali najprej od njega iz-najdljivost in bi šele na to »verjeli« njegovi poeziji. Menimo namreč, da je v teh verzih že vsebovan od-govor na vprašanje, ki smo si ga zgoraj zastavili in to je vprašanje: kaj je poezija? Odgovor se glasi: po-ezija je »steklena žrd«. Beseda žrd pomeni sicer po-seben drog, s kdterim se povezuje seno na polno na-loženem vozu. Steklena žrd bi torej pomenila tisto, kar povezuje in združuje, na nek način omogoča in ohranja tisto, kar je najbolj bistveno v življenju. Ste-klena žrd je štancarjev izraz za poezijo samo. Ste-klena žrd je torej merilo poetične resnice v štan-carjevem delu.
Drznili si bomo primerjavo s Platonom. Ta pravi v svoji Državi (508 a 1), da je resnica pod jarmom, dzygom ideje. Tisto, kar Platon imenuje jarem štan-car imenuje steklena žrd. Da ta primerjava ni po-vsem utemeljena, kot bi se zdelo na prvi pogled, na-vedemo zato lahko le še vnanji dokaz, ki je ta, da ravno sedaj M. štancar piše dramo v verzih z na-slovom Eros, ki ima antično vsebino. če torej je po štancarju bistvo poezije steklena žrd, tedaj pač lahko razumemo njegovo poezijo le v luči te metafore. Ne moremo si dovoliti, da gremo iz tega izhodišča od pesmi do pesmi v tej štancarjevi zbirki; to bi bilo v nekem smislu tudi nepotrebno. Zato smo prisiljeni iz-brati le nekatere pesmi. Naša samovolja — ta bi nam-reč lahko nastala z našim subjektivnim izborom pe-smi in citatov — pa je vnaprej onemogočena s štan-carjevo določitvijo bistva poezije kot steklene žrdi.
Pesmi v tej štancarjevi zbirki niso urejene po ciklusih. To nas ne more motiti. štancarjev odgovor na vprašanje po bistvu poezije nam bo kazal pot.
Temeljno izkustvo, ki nam ga daje štancarjeva poezija, je to, da svet sam v sebi nima smisla:
Vse malenkostno razziranje materije okoli sebe
prepustite dnevu... lačnih psov
kamenitih dlak, da jim perje okostenelih sonc
prebode oči malega dogodka
v močvirju. (DvojnikiJ
če svet sam v sebi nima smisla, kaj bi bilo tedaj bolj razumljivo kot to, da je merilo stvari človek po-sameznik, sensu cricto torej štančar sam. Da pa to ni res, kaze pesem Razhod, kjer se samo razpadanje sveta kaže kot pravi poetični dogodek in se resnica razpadanja, stekena žrd, kaže kot »plahutanje str-moglave vešče«. Razhod, minevanje, je prav takšne-ga estetskega pomena kot nastajanja ali rast:
Nekaj, nekaj se je v meni premaknilo, nekaj razprtih rok; s tiho grozo, v očeh je vame planilo, ko so zdrobili se skladi razpokanih skal...
»Nekaj« je torej lepo, čeprav hkrati preti. Le-pota štancarjeve poezije je gorgonska lepota, kot bi dejal G. Anders (prim. njegovo delo: Kafka, pro et contra, Sarajevo 1955, ss. 60—74). Maska Gorgone, groze, je sredstvo razkrivanja v štancarjevi poeziji. Lepo je strašno, je nepristopno. R. M. Rilke pravi, da je lepo »le začetek strašnega«, ker nas ravnodušno prepušca minevanju. Lepo je spoznanje, da v največji grozi tudi krik ne pomaga. Kot pravo poetično, kot steklena žrd, se tedaj kaže molk:
Ko bi mogel molk prevpiti zakričati v noč — vse sence v rmrtni grozd strniti in gol kričati čez stene neba;... (MOLK)
Vprašajmo pa se sedaj, kakšno je mesto človeka v svetu, ki je izkušen kot razpadanje, minevanje. S tem smo nedvomno prišli v središče štancarjeve pesniške izkušenje. Odgovor nam daje prva pesem zbirke Razbil sem list sežganega papirja.
Ostal sem sam, res sam — z votlino očesa
in jokam, jokam, ker igram
jaz sam — na tračnice razbite proge,
štancarjev človek je torej osamljen. Te osamlje-nosti pa si ne smemo predstavljati v pomenu edino-sti posameznika, kot to velja npr. za posameznika pri M. Stirnerju. človek po štancarju prejema merilo za svojc resničnost od tistega »nekaj«, o čemer smo že slišali, da se je porušilo, da je v »razhodu«. Ta človek je predvsem popotnik (pesem POPOTNIK); osamljen pa je, ker so tračnice njegove poti razbite. Ne more-mo pa na tem mestu mimo popolnega nerazumevanja štancarjeve poezije ravno na tej točki pri L. Le-sarju: »Ni se mu posrečilo vzpostaviti mostu med samim seboj in svetom. Ostal je torzo nedograjenega stolpa samote«. če kdo išče »stolp samote« v tej po-eziji, rade volje priznamo, da bo ta stolp našel le »nedograjen«. Pri M. štancarju v strogem smislu ne moremo govoriti o razcepu med njim in svetom. Le pravo poeticno, tisto, kar povezuje njega in svet, ste-klena žrd, so v tem primeru »tračnice razbite proge«. In ves štancarjev pesniški napor je usmerjen na to, da prehodi »ulice lažnih mest« (pesem POPOTNIK). Izraz »mesto« tu seveda ni mišljen v smislu geo-grafskega pojma, temveč se z njim označuje vsako-kratno stvarno stanje človeka v »tekoči reki trenut-nega življenja« (pesem DVOJNIKI). Prikaz osamlje-nosti v pesmi Sam biti nam pove, da je osamljenost le sanja o temi prehojene poti. Resnica osamljenosti je molk:
V nebo strmeti in molčati. Moraš molčati, če si zapustil razpeto jadro človeštva.
če bi bila štancarjeva poezija apologija osam-Ijenosti, bi se pač pesnik omejil od vsake izreke in le migal s prstom kot Heraklitov učenec Kratil. Sicer pa je poezija, ki bi bila apologija osamljenosti con-tradictio in adiecto.
Dejstvo pa je, da v svetu razpadanja in razhoda, kot ga je pokazala štancarjeva pesniška izkušnja, člo-vek nima mesta, ki bi bilo »dostojno«, kot bi rekel Marx, »njegovi naravi.«
Vse kar sem imel je bilo tako malo pa še to sem izgubil. (NIČEVOST)
Pesniški govor človeka v svetu »lažnih mest« je torej predvsem molk. »Kako naj bi skeleti govorili« prašujoče zaključuje pesem, katere naslov se ne gla-si nič drugače kot Moji cvetovi. Pismo materi ostaja tedaj nenapisano, pesnik nima besede, ki bi jo lahko izrekel:
Tvoj sin pa hodi v noči zla med stenami cipres in v jutru ulice izgine ...
(NENAPIŠANO PISMO)
Z eno besedo lahko rečemo, da je pesnik v svetu minevanja — tujec. če je na nivoju Biti, torej tema minevanju, tisto, kar štancar izreka, je na antropo-loškem nivoju to tema tujstva ali kot bi rekli s pre-pogosto ponovljeno besedo, alienacije ki je prava tema štancarjeve poezije. Kakšen pa je način biva-nja tujca? Strogo vzeto lahko rečemo, da tujec »ni«, če pa 'zraz biti, Sein pomeni bivanje, Dasein in pnpa-danje Biti (dativus causae) hkrati, pa moramo pripo-znati, da je definicija tujstva s tem »ni«, kot to po-skuša G. Anders (op. cit. s. 20) sicer do neke mere t.oč-ne, ne pa dokončna in popolna. Ali pa velja ta Ander-sova opredelitev vsaj za štancarjevo izrekanje ali-enacije? V pesmi Glej! — človek, ki je ravno na sredini zbirke, torej štirinajsta v vrsti sedemindvaj-setih pesmi, bi ta teza očitno našla potrdilo.
Ecce homo! — jaz sem živ, živ kot voda v skali, jaz ne bivam — nisem!
Toda štancarjev človek »ne more ne biti«, kot bi dejal Parmenid (prim.: A. Sovre: Pred sokratiki, Ljub-Ijana 1946, str. 84), ker vemo, da je štancarjev človek
—  Človek na poti. če so tračnice proge razbite, je se-veda njegova pot nesmiselna,   donkihotska.  Od  tod motiv blaznosti v pesmih Glej! — človek, Zblazneli tujec,   motiv  Besnih  psov   (Dvojniki)  in  šakalov  s hrzajočimi jeziki (Pod obzorjem poti).
štancarjev  opis   tujstva  nam  pokaže  naslednje stvarno stanje. Zanje resnica alienacije na eksistenci-alnem planu brezpotje, na poetičnem pa inolk: »Jaz kopitljam, kopitljam ...
—  Sram me je — zato molčim (Glej! — človek)
Molčim.
Vase zaprt, uničeni — niče!
(NIHČE NAJ NE MOTI TIŠJNE)
- Temeljno doživetje v tej situaciji pa je doživetje tistega, kar preostane povsem minevanju, to je doži-vetje smrti.
Tako hodim; stopam,
potrt
pa tudi oni so,
čeprav ne vem kako
nekdaj hodili
tod.
Pa ne bi vedel kaj je smrt.
(PEPEL)
Vprašamo se torej, kakšna je pot iz tega sveta minevanja, razhoda. Ali je obsojenost na odtujenost človeka v štancarjevem svetu dokončna? Odgovor na to nam daje pesem z značilnim naslovom Zapozneli tujec. Poudarjamo pridevnik »zapozneli«. Ali nismo s tem stopili korak naprej iz sveta odtujenostl Brez-kompromisno opisovanje odtujenosti v tej pesmi nam pokaže novo resnico, daje nam »katarzo«:
Vsa gola drevesa so zapuščena, zato jih cenim ...
Bežanje je v meni, za korakom,
ki je vedno stopinjo naprej in ga ne bom ujel, ga ne morem ujeti, a bežim še vedno v iskanju.
(ZAPOZNELI TUJEC)
Tisti korak »ki je vedno stopinjo naprej«, to je ravno resnica pravega pesniškega razkrivanja. Takš-no iskanje izhoda iz brezpotja, ki ni sposobno napra-viti tega koraka, Štancar imenuje bežanje. Razkol med iskanjem in tistim »nekaj« je prostor, v katerem se giblje štancarjeva poezija. Ne giblje pa se v temu prostoru brez »lastne luči«, kot bi dejal Hegel, tem-več se bistveno zaveda svoje naloge.
Vsak korak, ki ga napravimo »tekoči reki trenut-nega življenja« namreč vodi upanje. Toda daleč smo od vsakega utopičnega varanja z upanjem. človek je naprej človek popotnik, šele nato človek upanja. Pre-den je umetnik izražal, je »delal«, poetična resnica upanja je korak, stopinja:
Kadar bodo usahnile stopinje bo tudi blazno upanje s šepetom listja izginilo.
(UPANJE)
Prišli smo do konca štancarjeve izkušnje sveta, kot se nam kaže v zbirki Glej človek. S tem. seveda ne mislimo reči, da smo povedali vse o njej. Vsakdo sam pač mora izkusiti in izkušati »tisto, kar preosta-ne«, kot bi dejal F. Holderlin. štancarjeva izkušnja sveta minevanja je sicer pokazala človeka predvsem kot tujca, ki je lahko rešen, »otet« le v vihar, kjer je pot le pot v noč, torej brezpotje:
O, ti vihar, ti noč nezvesta, vseh krajev mojih kamni so zdrobljeni, in kot starka zvesta — cesta zgrbljena se klati v noč nekdanja mi nevesta...
(NEVESTA)
Toda vsa ta poezija je usmerjena ravno v iska-nje poti iz sveta propadanja in tujstva. Išče torej pot — domov. štancar kaže noč, da bi vedeli kaj je dan: »Učitelj mnogih je bil Heziod. O njem menijo, da največ ve, on ki ni poznal dneva in noči. Je namreč eno.« (Heraklid, frg. 57). V toliko torej štancarjeva poezija nikakor ni obrnjena nazaj v svet minevanja, temveč tudi v svet pravega nastajanja. S svojo stekle-no žrdjo združuje »razpokane kamne prezira« (Pet krokarjev):
Stopil sem na poslednji vrh — ta dan, da ujamem v razprte prste razbiti kolobar domačega zvona;...
(TA DAN)
Vprašamo pa se, kdo pravzaprav tke to stekleno zrd. Pesnik ne daje direktnega odgovora:
Nekdo,
nevem mu imena,
s kozavimi prsti tke,
tanko tkanino
prepričanja
v duši ječanja
(KDO TKE)
Statve: ki tko namreč »spreminjajo glas« Po-trebno jih je samo poslušati. Odgovor na vprašanje, kdo tke, je torej naravnost heraklitski, temen in ši-rok:
V večnem tkanju utripajo svetovi.
(KDO TKE)
In po našem mnenju M. štancar s svojim tkanjem steklene žrdi ni pripomogel najmanj.
France Anžel, Collage V, Collage VI, 1966
andrejkirn
o nekaterih
meščanskih
pogledih
na tehniko
Misli o tehniki seveda ni mogoče ločiti od raz-i tehnike same. Tako je v antičnem, grškem poj-lovanju tehnika izstopala le kot subjektivna spo-obnost, kot veščina in se je premalo poudarila njena iredmetna stran. To subjektivno dojemanje tehnike aže njen objektivni nivo, ko jo še docela obvladuje ilovekova roka in v resnici ima tu človekova spo-»bnost dominantno vlogo. Direktno nasprotna je ituacija, ko orodje iz človekove roke preide na stroj. item je dana osnova napačnemu pojmovanju, da se ehnika raziskuje neodvisno od značaja proizvajalca, amesto, da bi se videlo, da ta medsebojna določe-ost ni izginila, ampak se je samo korenito spreme-ila. Mislim, da še ni napisana zgodovina tehnike, ki i v vsej širini predstavila dialektiko tega odnosa. reba je reči, da se tudi v nekaterih meščanskih de-ii, če že ne realizira, pa vsaj postavlja ta zahteva v toliki razlikovanja med notranjim in zunanjim aspek-tehnike Ta tendenca se bo verjetno okrepila z ispehi marksističnih zgodovinarjev tehnike. Zanimi-o je, da tudi pri mnogih meščanskih teoretikih in [odovinarjih tehnike srečamo na poseben način pri-itao kancepcijo o mišljenju Zahoda. Tako npr. J. W. lliwer v svoji knjigi History of American Techno-trdi, da so Amerikanci obdarieni. s_43O.sebninu \m izumiteljstva.
Ce ta pisec zapadni duh lepo spreminja v ameri-a, pa  ga  D. Weiss pretvarja v evropski duh in ivi, da je tehnika produkt evropskega duha. Tako -labljanje   plehko   izkorišča   zakon   neenakomer-j razvoja kapitalizma in zato se njemu ti rezul-l pojavijo  kot  neka posebna  nacionalna  lastnost v skladu z občimi kapitalističnimi odnosi te rezul-spremeni   v   zakup,   lastnino   posebnega   uma. neokusno ovekovečenje zgodovinskib razlik ob rjih uspehih  socialističnih dežel  in velikem  na-m novo osvoboienih kolonialnih dežel, da se otre-ijo zaostalosti!   Zgodovirtsko   nastajajoči   napredni ski  misli  je  bilo  tuje  izdvajanje  enega  dela tva od obče zgodovine človeštva in temu delu ipisovati  posebno  mišljenje  in  usodo.  Dajmo  be-Fichteju: »Določitev našega roda je, da se zdru-veno, v telo, ki pozna sebe v vseh svojih delih in ije povsod na enaK način zgrajeno« ali »Divja ple-inena se morejo kultivirati, ker so že kultivirala in najbolj kultivirani narodi novega sveta izhajajo sami od divjakov«    Kako sijajno črpa Fichte neizpodbitne feaze iz  sedanjosti  za   svojo   vero   v   bodočnost! V!em stilu lahko zavrnemo vse tiste, ki dvomijo, da jedelavski razred s tem, ko se razrešuje v človeštvo, sposoben nesluteno razviti dalje vse dosedanje boga-stvo kulture. S tem, ko meščanska misel zahodu pri-pisuje neko posebno usodo in mišljenje, samo potr-juje dejstvo, da je svet danes v določenih odnosih stvarno razdvojen. Ostaja na pozicijah razkola in per-spektive  socialistične preobrazbe družbe se  ji  prav tako pojavijo kot usodne. če pa skuša premostiti raz-kol, pa vzpostavlja enotnost starega sveta, kar se lepo kaže v teoriji »enotne industrijske družbe«, kjer se karakter socialističnosti družbenega reda nadomešča sstopnjo industrijskega razvoja.
Glede  rastoče  avtomatizacije  branijo  meščanski ttoretiki  med  drugim  zelo  pogosto  naslednje   teze:
a)   avtomatizacija je  sredstvo  obrambe  svobod-ffiga sveta pred komunizmom in sredstvo, da Zahod rarani svojo avantgardno vlogo v svetu (D. Diebold). lu se jasno vidi, kako strokovnjaki, ki na videz ni-aajo opraviti   z   uradno   politiko,   sprejt^najo   njen
•'jtzik in se mu udinjajo. Ztgovorniki te K.oncepcije ffi vidijo, da komunizem raste na njihovih tleh, anpak se jim pojavi le kot državna tvorba in ne kot nzultat razvoja družbenih odnosov, ne glede na na-conalnost in geografsko lego;
b)     avtomatizacija    kapitalizma    tako    korenito nreminja,    da    se    »narodni,    ljudski    kapitalizem« S)loh ukinja in se prelevi v industrijsko družbo. Toda s »korenito spremembo« se misli, vse drugo kot po-thižbljenje sredstev za proizvodnjo. Kljub temu pa tikoncepcija na svoj način izgovarja dejstvo, da raz-?oj proizvajalnih   sil   zahteva   ukinitev   kapitalizma;
c)  večina naprednih teoretikov meni, da avtoma-tizacija zahteva večjo državno kontrolo privatnega ka-pitala ali vsaj več planskega sodelovanja treh part-nerjev:   države,   sindikatov   in   privatnih   lastnikov
.(Diebold, Pollock, Buckingham in nekateri teoretiki • nemške socialdemokracije).
Obča omejenost meščanskih pogledov na  tehni-
ko, zaradi česar  jih  imenujem  meščanske vidim v
glavnem v naslednjem:
a)   da ne opazujejo  razvoja  tehnike  kot  drugo stran razvoja delitve dela • in nastajanje svetovnega trga,
b)   da ne vidijo, da tehnika v določenem zgodo-vinskem obdobju nastopa kot kapital in da je nadalj-nji hitrejši, vsestranski in smotrnejši razvoj tehnike možen le v socialistično-komunistični družbi,
c)   da  tehnika kaže predmetno  podobo  stopnje družbene povezanosti individua.
Izven tega teoretskega pristopa k problemom tehnike in družbe, ki kljub temu, da lahko vtisne ne-posredni pečat tudi praktičnim zaključkom, pa se dajo bogato izkonščati njihova dognanja. Vzemimo samo Diebolda, Buckinghama, Pollocka, ki so se zelo študiozno lotili družbeno-ekonomskih problemov av-tomatizacije in se odločno postavili proti uganjanju kakršnegakoli misticizma o tehniki. Odločno zavra-čajo poskuse, da bi prevalili posledice avtomatiza-cije s človeka na stroj. Diebold sijajno ugotavlja: govoriti, da socialnoekonomske posledice izhajajo iz same avtomatizacije, je isto, kot bi rekli, da atom-ska energija prinaša vojno. Zavračajo tudi fantastična prerokovanja o zasužnjevanju človeka s strojem, ki ni-so v bistvu nič drugega kot projekcija podrejenih odnosov v družbi v svet strojev. Znotraj grobih, raz-ličnih meščanskih pogledov na tehniko pa obstoji cela vrsta nians, prehodov, katerim je treba prav tako posvetiti pozornost, kajti v njih se skrivajo za-snove bodočih globalnih razlik. Nekaj teh nians bi skušal prikazati na primeru treh meščanskskih del o tehniki.
1. friedrich dessauer ,,streit um die technik"
Je strokovnjak po rentgenski tehniki in se že več desetletij ukvarja s teoretskimi problemi tehnike. K temu, kot pravi sam, ga je vzpodbudilo razvredno-tenje inženirskega tehničnega poklica od strani tako imenovanih humanistov, ki so tehniki odrekali vred-nost za človeka in jo obravnavali kot najhujše zlo. Ne gre mu za analizo posameznih tehničnih objek-tov, ampak za smisel tehnike kot celote, kar ravno pogreša pri svojih predhodnikih, filozofih tehnike. Za-sleduje, kako nastaja »Weltgesprach« o tehniki. Ta »svetovni razgovor« o tehniki raste v isti meri, v ka-teri tehnika postaja vseobsegajoča zgodovinska sila. Ta misel je plodna, ker odvrača, da bi se zgodovina nazorov o tehniki obravnavala ločeno od nivoja teh-nike. Seveda pa za pojasnitev nazorov o tehniki ne zadostuje povezati nje samo s stanjem tehnike neke dobe. To velja posebno za tiste teoretike, ki se po svoji stroki neposredno ne ukvarjajo s tehniko kot npr. umetniki, politiki in družboslovci sploh Po Dessauerju so Pestalozzi, Schiller, Rousseau, Herder m Holderlm dojeli prihajajoči vek strojev kot tujo moc, ki je še niso razločno videli jn ip s^ *"""" *~->«,i-r^dočno, isguvuuu. iL iega nastajajočega razgovora pa Dessauer enostavno izpusti misli utopičnih so-cialistov, ki so zorele v istem času kot te, ki jih ome-nja Dessauer, in ki so precej drugače sprejemali nastopajoče obdobje.
Znano  je, da so  take genialne  glave kot Saint-
Simon in Charles Fourrier podale pred Marxom, po-
leg   Adama   Smitha,  najtemeljitejšo   kritiko   kaptali-
stične delitve dela. Tudi Goethe po Dessauerju še ne
govori o tehniki, temveč o strojih. Njemu se pojavi
prihajajoče kot ogrozitev. Za Marxa meni, da sicer
že opazuje tehniko kot socialno svetovno silo, toda
besede še ne uporablja in je tudi še ne dojame v nje-
ni celovitosti in enotnosti. Taka sodba je prenagljena
in netočna.  Koliko  ceni  Marxov  doprinos  k  analizi
tehnike, čigar velikanski pomen prihaja na dan šele
danes v delih sovjetskih učenjakov, se vidi že v tem,
da Marxu posveti 10 vrstic, a nazorom nekega pri-
tlikavega   teologa   Hr.nsa   Liljeja   skoraj   10   strani.
Marx je res posebno pozornost posvetil proudkcijski
tehniki, ker ima le-ta najrevolucionarnejšeo vlogo v
vsem tehničnem. Znotraj produktivne tehnike pa je
še posebno podrobno sledil zgodovini tekstilne teh-
nike, ker je prav ta v njegovem času predstavljala
edino področje, kjer je bilo možno najtemeljiteje štu-
dirati prevrat orddja v stroj, stroj v avtomat in tega
naprej v avtomatičen sistem strojev. Pa ne samo za-
radi tega!  V tekstilni industriji, kjer niso potrebne
velike začetne investicije in kjer je hiter obrat kapi-
tala,   je   kapitalistični   način   proizvodnje   najgloblje
prodrl. Za potrditev svojih površnih skopih sodb na-
vaja Dessauer v svojem seznamu literature edinole
Marxov Kapital in nobenih drugih del, v katerih pa
je še vse polno raztresenih neprecenljivih misli o teh-
niki. Glede termina tehnike drži, da je Marx v resnici
dajal prednost terminu »technology«, toda eden naj-
boljših  poznavalcev ,Marxovega  rokopisa  Brušlinski
meni, da se je v Marxovem času običajno prevajalo
angleški   »technology«   v   nemščino   z   »Technik«   in
obratno.
Friedrich Dessauer se hoče lotiti analize tehnič-nega fenomena brez predsodkov, kar naj bi ustrezalo Husserlovemu Wesenschau. To je po Dessauerju pot, da spregovori sam tehnični predmet kot tak, je po-skus »deideologizacije«, kot pravi sam. Izkaže se, da ta pot osvobajanja vseh predsodkov, vseh predpo-stavk, ko se tudi sama eksistenca predmeta postavi v Einklammerung, ni nič drugega kot skok v določen Einklammerung, ki se pri Dessauerju izkaže kot uje-tost v zavest inženirja, ki k tehničnim predmetom pristopa s stališča psihičnega procesa tehničnega konstruiranja. Tehniko zato proglasi kot prehod iz nebiti v bit, možnosti v dejanskost. Vsak tehnični predmet izvira iz ideje, predstave. Marxova misel to enostranost ukinja takole: »V aktu postavljanja ono (predmetno bitje KA) ne pada iz njegove »čiste de-javnosti« v ustvarjanje predmeta, ampak njegov predmetni proizvod potrjuje njegovo predmetno de-javnost, njegovo dejavnost predmetnega prirodnega bitja« (2). človekse pri Dessauerju pojavi kottehnik, oblikovalec. Tehniko postavlja pred gospodarstvom. Kot homo investigator, homo inventor in homo faber človek izraža po Dessauerju tri izvorne sile, praza-snove. Da pripisuje tehniki izvornejši karakter pred proizvodnjo, izhaja iz Dessauerjevega občega pristo-
pa, ko trdi, da povezovanje tehnike z gospodarstvom onemogoča razumevanje bistva tehničnega. Prem;sa, s katero Dessauer časovno postavlja tehniko pred proizvodnjo, je nevzdržna domneva, da njegove iz-vorne zasnove človeka lahko nastanejo izven druž-beno-proizvodnega življenja ljudi. To se vidi z nasled-njih misli: »... tehnika je prvotnejša, je v svetu že s posamičnim človekom, gospodarstvo pa ima za pred-postavko pluraliteto družbe, je torej bitno kasnejše«. (3) Potem ni čudno, dasezatekak robinzonadi, da bi dokazal, da človek postaja tehnik, če se iztrgan iz družbe sam znajde nasproti prirodi. (3) Namesto da bi iz družbenega življenja izvajal človeka in tehniko, mu je nasprotno potrebna izolacija, da bi to dokazal. Dessauerjeva misel o časovnem primatu tehnike pa je naprednejša in pravilnejša v primerjavi s tezo Theodorja Litta o predtehničnem stanju v zgodovini človeštva, ker izraža dejstvo, da sta človek in teh-nika po svojem izvoru neločljiva
Dessauer obljublja, da bo po Husserlovi metodi spregovoril sam predmet, vendar se lahko prepri-čamo, da je spregovorila samo slaba Dessauerjeva abstrakcija o tem predmetu, ko tehniko določa kot polnost prostorskih form, ponašanj (časovnih form) ter spoznanj, volje in stremljenj. Prva določba ni za tehniko prav nič posebnega, zadeva tudi prirodne stvari. Bolj tehtne so tiste Dessauerjeve karakteri-stike tehnike, do katerih so mnogi prišli brez Hus-serlove metode, kot npr.:
a)  tehnika pomeni zgraditev novega človekovega sveta. Razen zraka je malo, kar sprejemamo nepo-sredno od narave,                                          ___
b)  vse kulturne dobrine nosijo na sebi pečat teh-nike, četudi njihovi nameni še tako daleč prekora-čijo okvire tehnike,
c)   nespremenjena priroda ne  nudi človeku no-bene domovine.
Omogočanje tehničnih predmetov vidi Dessauer v samem kozmosu, zato tehnika ni človekova sila, ampak sila kozmosa. Moč tehničnih predmetov je v njihovem redu, strukturi (npr. uoinkovitost zdra-vil je v molekularni strukturi zdravila ) Dessauer po-zablja, da ta moč toliko časa obstaja, kolikor časa človek eksistira. Kozmos omogoča nastajanje te mo-či v toliko, kolikor je tudi človek del kozmosa, pri-pada njemu. To Dessauerjevo poudarjanje možnosti, ki jih v sebi nosi kozmost za nastajanje tehničnih objektov, nas spominja na Marxovo misel, da v kamnu dremlje možnost sekire.
Posebno plodno je Dessauerjevo povezovanje teh-
nike  z   osnovnimi  mislimi   Kantove   filozofije.   Na
Kanta pa Dessauerju še ni pritiskala tehnična sfera
in zato je njegove tri kritike ne vsebujejo. Treba pa
je opozoriti da se je Kant že ukvarjal z definicijo
stroja in jo tudi izoblikoval. Dessauer v posebni ob-
liki potrjuje Marxovo misel, da je v proizvodnji do-
vršena  neposredna  enotnost  med  človekom  in pri-
rodo in da se je nasprotje med obema šele moglo
skonstruirati v; jlavah, teoret|kpav. J^a^, j^s^ L^§-
sauer   znaslednjim   izhodiščem   premaguje   Kantov
dualizem:   »Raziskovanje   narave   in   tehnike   se   ni
nikdar ukvarjalo z dvomi, ki so bili več kot dvesto
let s spoznavnoteoretsko smerjo filozofije vključeni
v razpravljanje. Ti sta namreč oboje, eksistenco zu-
nanjega sveta (,stvar po sebi') in spoznavanje zuna-
njega sveta, njihove objekte, njihov red, predpostav-
ljali in ne moremo tajiti, da sta s tem dobro izhaja-
li« ... (32) V imenu človekove proizvodnje tehničnih
objektov pa ovrže Kantovo »stvar po sebi« z nasled-
njimi  mislimi:   srečanje,   izkušenje  naravnih  stvari,
npr. cvetočega drevesa, je  bistveno drugačno kot s
tehničnimi  objekti. Ti drugi so bili najprej  v naši
glavi in šele nato so postali čustno-zaznavna stvar
med naravnimi stvarmi. Pri naravnih stvareh sreča-
nje ni Wiedersehen, ampak je Begegnen. Naturding
ni od mene oblikovano. »Stvar po sebi«  v tehnični
sferi niso vrata, na katera trkamo, kot se je v prispo-
dobi  izrazil  Kant. Tu  so  vrata  transcendiranja od-
prta. V tehniki so meje imanence trajno presežene
in to delati je bistvo tehnike. Eksistenca in spoznav-
nost zunanjega sveta ne bosta več resno dvomljivi,
kot se je to dogajalc že pred tridesetimi leti. (33) Po
Dessauerju  so   tehnični  objekti  zakonito  izpolnjeni,
toda po njegovem se je treba čuditi, kako to, da ti
delujejo na zaželen način, da »so geht es«, ker vemo,
da to ne prihaja iz našega duha in iz njegovih zako-
nov.   Tu   Dessauerjeve   plodne   misli   začnejo   dobi-
vati religiozno nastrojenost, kar mu je očitala že sama
buržoazna misel, npr. zahodnonemški teoretik Klaus
Tuchel, vodja raziskovalne skupine »človek ih tehni-
ka« pri Združenju nemških inženirjev. Dessauer pri-
staja na občo meščansko omejenost, ko piše, da je
gon za   oblikovanje   pojav   Zahoda,   vendar   bolezen
novega časa, ali: »To (nastajanje svobode od poredje-
nosti in svobode k oblikovanju prihodnosti, KA) po-
teka pri vseh zemeljskih pomanjkljivostih, pri vsem
nerazumevanju in zlorabi, z vsemi razvojnimi teža-
vami in nevarnostmi, vendarle neizogibno pod vod-
stvom Zahoda in v naSih dneh bolj strmo kot kdaj
prej«. (3*) Vloge socialističnih dežel se mu niti ne zdi
vredno omeniti, in to leta 1956!
2. martin heidegger ,,die technik und die kehre"
Heideggrov obči pristop k vsakemu problemi je, da vprašanje gradi na poti. Treba je upoštevati predvsem methodos, pot, in ne smemo ostati pri po-sameznih stavkih. V Heglovem smislu bi temu rekli: ne ostajati pri rezultatih, ker so ti mrtvo truplo, ki je pustilo tendenco za seboj. Ker Heidegger misli o tehniki ni mogoče povsem ločiti od njegove obče fi-lozofske pozicije, naj najprej izrazim svoje mnenje, o tem, v čem se Heidegger loči od nekaterih meščan-skih smeri:
a> izhaja iz fakta biti in ga proglaša za čudš vseh čudežev. Tako izhodišče presega Descartov dvom, Kantov »Ding an sich« in Schopenhauerjev svet kot volja in predstava;
b) z izhodiščem »biti-v-svetu« se mu sploh ne more postaviti tradicionalno vprašanje, ali svet re-snično obstoji, ali ga je mogoče spoznavati in ali je torej resnioa človeku dostopna. Namesto iz dvoma v svet in resnico izhaja iz resnice kot odprtosti, kot iz-vornega odnosa človeka do sveta.
Po Heideggru vodijo vse miselne poti bolj ali manj skozi jezik. Od tu dalje pa se mi-zdi velika Hei-deggrova omejenost, da skuša pojmovne vsebine iz-vesti edinole iz analize jezika. To se Heideggerju posre-či le toliko, kolikor jezik res na svoj način fiksira zgo-dovino človeka. Toda jezik ne fiksira vseh odnosov do-ločenega pojava, odnosa ali izseka stvarnosti sploh, in zato jih ni mogoče izvesti iz jezikovne analize, ampak iz stvarnosti same. Točno, tudi analiza stvar-nosti ne poteka brez jezika, toda to ni isto kot prido-biti nove odnose iz analize jezika. Naj pojasnim to na primeru iz zgodovine tehnike. Iz pojma »stroj, mechane« je mogoče v odnosu do današnje rabe tega termina izluščiti samo omejeno zgodovinsko izkustvo, ki je v njem fiksirano, in sicer to, kar ugotavlja Kon-federatov, da se je ta omejeval samo na mehanska gibanja, in to omejevanje ima svoj temelj v tem, ker se je kot prvo tako področje, kjer je stroj pomagal človeku ali stopil na njegovo mesto, javilo področje človekovih mehanskih operacij. Stroj se zoodovin-sko ni pojavil tam, v sferi tistih funkcij, ki jih člo-vek ne more opravljati npr. funkciji ogrevanja in ohlajanja. To rojstno mesto stroja se pokaže potem tudi v prvih definicijah stroja kot mehanizma z de-terminiranim gibanjem nasproti organizmu z nedč-terminiranim gibanjem. Od tu dalje postaja jezikov-na analiza nemočna in ne more odgovoriti, ali je tako pojmovanje stroja še adekvatno sodobnim ti-pom strojev ali ne. Da to preverimo, moramo opu-stiti jezikovno analizo in se lotiti raziskovanja stro-jev v njihovem odnosu do človeka. če to storimo, pridemo do rezultata, da namreč klasični pojem stro-ja ni prenesljiv na sodobno klasifikacijo strojev. Iz njegovega obsega izpadejo posebno očitno stroji kon-trole in upravljanja ter logični — računski stroji. Prejšnja definicija, ki ^e bila obča za različne stroje, ki so prevzeli od človeka različne vrste mehanskih operacij, se sedaj izkaže kot specialna v okviru stro-jev, ki so prevzeli od človeka tudi kontrolne, logične — upravne funkcije, ki pa jih ne moremo imenovati mehanske. Vsebina grškega termina »mechane« pa skriva v sebi še druge interesantne refleksije odno-sa človek — tehnika. Mechane pomeni tudi zvijačnost uma. Znano je, da je nemški filozof Hegel ravno s tem pomenoin označil bistvo procesa, v katerem člo-vek vriva soja delovna sredstva med seboj in prirodo in s pomočjo njih različno usmerja prirodne sile v proizvodnem procesu.
To Heglovo misel sta prevzela in dalje razvila Karel Marx in Friedrich Engels.
Kot navadno izhaja Heidegger tudi pri analizi tehnike iz običajnih vladajočih trditev, ki jim noče
utemeljiti. V tehniki vidi dve taki definiciji tehnike, ki ju imenuje antropološki ali instrumentalni dolo-čili tehnike:
a)  tehnika je sredstvo namena, smotra,
b)  tehnika je delo ljudi.
Vse je še v redu, ko trdi, da se ti določili nana-šata tudi na moderno tehniko. Sprašuje se dalje, kaj je instrumentalno samo. S sredstvi dosegamo uči-nek, posledico, sredstva nastopajo torej kot vzrok. Tu začne Heidegger vstopati, v skladu s svojo občo metodo, v jezik in mišljenje starih Grkov. Ti so nam-reč poznali štiri vzroke: causa materialis, causa fi-nalis, causa formalis in causa efficiefis. Vsi štirje pa najdejo svojo enotnost v grškem pojmovanju vzroka kot krivde. To nima zveze s krivdo kot nekaj moral-nega ali vrsta dejanja. Srebro je napr. sokrivo pri srebrni skledi. Ta »krivi« se zahvaljuje srebru, iz ka-terega skleda je. Po moji interpretaciji je v tem poj-movanju vzroka izraženo preprosto dejstvo, da je člo-vekov proizvod mogoč le pri obstoju narave. To se je y mitološki zavesti človeka utrdilo kot zahvala temu izvornemu pogoju. S tem se izreka resnica, da so človekovi proizvodi možni le tako, da so »sokrivi« pri materiji, da nastajajo iz nje. Na ta način je iz-ražen eden izmed temeljnih človekovih odnosov do prirode. Treba je imeti pred očmi, da ima tudi grško mišljenje svojo dolgo predzgodovino, česar Heldeg-ger sploh ne jemlje v poštev, ampak ga vzame kot dano izhodišče svojih razmišljanj. Postavim celo hi-potezo, da bi tako pojmovanje vzroka srečali tudi pri drugih narodih, če bi raziskali njihov jezik.
Razmišljanje o tehniki se mora po Heideggerju dogajati v območju, ki je po eni strani sorodno z bi-stvom tehnike, a se po drugi strani od njega vendar temeljito loči. To območje naj bi bila umetnost. Umet-nost je način razkrivanja, dogajanja resnice kot po-ezis, in tudi tehnika je način razkrivanja dogajanja resnice. V tem vidim Heideggrovo najplodnejšo mi-sel, ker menim, da je odnos resnice začel eksistirati v svetu po tehniki, kolikor je le-ta človeka postavila. Zanimivo je, da Heidegger gleda na moderno tehniko predvsem z njenega energetskega aspekta in torej ostaja na izhodišču matematikov in mehanikov 19 stol. pri njihovem poskusu definiranja stroja. Marx je to stališče učinkovito kritiziral. Heidegger, ki osta-ja v okviru jezikovne analize in ne izhaja iz analize zgodovinskega razvoja sistema človek-tehnika, sploh ne zasluti odnosa med energijo in delovnimi sred-stvi, kar bi mu šele omogočilo, da bi zagledal tehniko v luči obče zakonitosti njenega razvoja: prenašanje čvloekovih funkcij na delovna sredstva. Heidegger ne vidi, da zahteva izkoriščanje energije določen karak-ter delovnih sredstev. Tako samo nekritično akcep-tira omejenost, ki je prisotna pri številnih meščan-skih zgodovinarjih tehnike. Kot so prepričljivo po-kazali sovjetski zgodovinarji, ne gre za omalovaževa-nje nergetičnega aspekta, ampak za to, da se sistemi energetike povežejo s sistemi produktivne teznike. Po Heideggru se izzivanje moderne tehnike dogaja tako, »da se v naravi skrita energija odpira, odprto pre-oblikuje, preoblikovano zbira, zbrano spet podelju-je i.n razdeljeno osnovo spreminja« (4). To so Hei-deggru zdi usodno. Marx, ki izhaja iz odnosa proiz-
vajalec — delovno sredstvo in ne iz energetičnega aspekta pa ugotovi naslednje:
a)  s strojem je delovno sredstvo dobilo tako ma-terialno podobo, da je možna aplikacija znanosti v proizvodnji namesto rutinerskih, empiričnih prijemov;
b)  s tem se odpre možnost, da si človek podredi kompleks delovnih sredstev, ne pa da množica ljudi ostaja podrejena eni vrsti delovnih sredstev;
c)  človek sedaj vedno bolj vriva med sebe in na-ravo ne posamezen predmet, ampak sam v naravni proces spremenjeni proizvodni proces. Moderna teh-nika je v Heideggrovih očeh tako razkrivanje, ki v obliki Ge-stella, v pomenu nevarnosti in usode go-spodari, kjer se vse dejansko razkriva kot sestoj. Tako razkrivanje ne grozi samo zakriti poprejšnje razkri-vanje ročne tehnike, ki je bilo v načinu Her-vor-brin-gen, ampak razkrivanje samo in s tem grozi nevar-nost, da se človek odreče obrniti se k razkritju in tako izkusiti izvorno resnico. Heidegger ima že prav, ko pravi, da nevarna ni tehnika, toda nevarno tudi ni tisto, kar on meni, namreč skrivnost njenega bi-stva. Dokler ne  odkrijemo  njenega  bistva,  smo  po Heideggru podrejeni hotenju, da tehniko izboljšuje-moin to hotenje postaja toliko prodornejše, kolikor grozi, da se izmakne človekovi vladavini. Tu Heideg-ger v popularni obliki izreka tisto, kar izreka na sto-tine meščanskih teoretikov in med njimi npr. tudi Wiener, ki vidi v strojih, ki sami programirajo pro-gramiranje, resno ogrozitev človeka. Heideggrova mi-sel je direktno nasprotna Marxovi tezi, da bo svobo-dni razvoj proizvajalnih sil postal sam predpostav-ka družbe, ali, da je človek toliko univerzalnejši, ko-likor  je  univerzalnejše  prisvajanje  narave  kot  nje-govega anorganskega telesa, kolikor sama ni njegovo organsko telo. Vzemimo, da sprejemamo Heideggrovo koncepcijo nevarnosti. Kaj nam potem Heidegger lah-ko pove o razrešityi te nevarnosti? Daje nam dokaj slabo tolažbo v tezi: kjer je nevarnost, rešitev raste. Heidegger ni ne praktično  in  ne  teoretično  podprl številnih   zahodnonemških   inženirjev   in   znanstveni-kov, ki so kljub grozečemu političnemu pritisku Bon-na nastopili proti atomski oborožitvi Bundeswehra. Heideggerja samo njegovo stališče ne sili v tovrstno akcijo, saj pravi, da ogroža človek bolj kot atomska bomba mnenje, da more človek postati v celoti sreč-nejši s preoblikovanjem in rokovanjem z naravnimi energijami. (5) Jasno je torej, da se je treba posvetiti prvotnejši nevarnosti, v tem primeru samovoljnemu mnenju. Kljub temu, da Heidegger deklarativno ne nastopa proti obsojanju  sodobne  tehnike,  ne  more skriti svoje otožnosti za izginjajočo ročno tehniko: »Zemeljsko  bogastvo  se  razkriva  sedaj   kot premo-govno področje, tla kot rudna nahajališča. Drugače se pojavi polje, ki ga je kmet do sedaj obdeloval, pri čemer se obdelovanje še imenuje varovanje in goje-nje. Kmečko delo ne izziva njivskih  tal«. Ali:   »Nji-hova krila (vetrnihmlinov ka), se vrtijo v vetru, toda njegovemu vejanju ostanejo neposredno prepuščena.
Mlin na veter ne odpira energije zračnih tokov, da bi jih zbiral«. (41) če odgovorim v smislu Dessauerjeve kritike Heideggra, bi rekel, da je že primitivni plug pomenil izzivajoč revolucionaren poseg v naravo. Po-dobnih izzivajočih posegov pozna zgodovina teznike brez števila. Tako prometejsko izzivanje predstavlja osvojitevognja, za katerega pravi Engels, da je po-menil prvo naravno silo, ki jo je osvojil človek. Sicer pa lahko srečamo podobne otožne misli o ročni teh-niki tudi v krščanskih koncepcijah tehnike. Ne manj-ka jih niti v encikliki Mater et magistra. Kar zadeva vetrne in vodne mline, je Marx neskončno bolj dojel njihov človeški pomen z jedrnato ugotovitvijo: vo-dni mlin je dal fevdalno družbo. Ovekovečiti torej dcfločeno tehniko pomeni isto kot ovekovečiti dolo-čene družbene odnose. Marx gleda na prehod od vo-dne energije k toplotni in od te k električni kot na stopnjo osvobajanja proizvodnje izpod lokalnih na-ravnih pogojev in nastanek lastnih zgodovinskih pred-postavk reprodukcije družbenega življenja. Heidegger pa to siromašno označuje z izzivanjem. Heideggrove relacije do tehnike s tem še niso izčrpane. Treba bi bilo še kritično pretresti njegovo pojmovanje raz-merja med tehniko in naravoslovjem. Tu naredi di-stinkcijo med zgodovinskim pravilnim in zgodovin-skim resničnim, kar pomeni naslednje: četudi je res, da se zgodovinsko pojavi tehnika pred aplikacijo ma-tematike in fizike, pa sama aplikacija narekuje teo-rijo, ki gleda na naravo skozi računanje. Heideggru je Dessauer ob tem upravičeno očital, da je pristop sodobne znanosti k naravi daleč bogatejši kot odnos preračunavanja. Menim, da zavaja Heiderggra k po-splošitvi dejstvo, da matematika res vse bolj prodira y vsa področja. Dielaktična-materialistična misel se je že od vsega nastanka odločno bojevala proti ta-kemu osiromašenemu pristopu. Marx že v Sveti dru-žini ugotavlja, kako se pri J. BShnu in Baconu ma-terija še smehlja v »poetsko čutnem sijaju« (6), kako je še prisotno bogastvo oblik gibanja, kako ta »ma-terializem skriva v sebi še na naiven način klice vse-stranskega razvoja« (6') Pri Hobbsu pa se to boga-stvo reducira na mehansko gibanje, »čutnost lzgublja svoj sijaj in postaja abstraktna čutnost geometra« (62) Do istega spoznanja prihaja Heidegger, ko zasleduje, kako se s spremembo odnosa med zakoni gibanja in silami v klasični fiziki spreminja pojem narave sploh: v Newtonovi fiziki se bistvo sile določa iz zakonov
gibanja, ne pa kot prej, da se gibanje določa iz nara-ve sil, elementov. Narava ni več notranji princip, iz katerega sledi gibanje, ampak je način mnogoterosti menjajočih se položajev teles. Isto ugotavlja Marx in enaels v svoji analizi francoskega materializma: »PrvfPtne oblike materije so bistvene sile, ki so žive, individualizirajoče, njej inherentne, ki proizvajajo specifične razlike (63) Temu »poetsko čutnemu sijaju« bi v Heideggrovem jeziku lahko rekli, da je fizis, ki se sam od sebe poraja, prinašanje, poezis in celo najvišje: Her-vor-bringen.
Če za konec izrečem svojo oceno Heideggrovega poskusa analize tehnike, moram reči, da je zame pre-cej nebogljen, če pomislim na studiozne analize temelječ na posplošitvi velikanskega materiala iz zgo dovine tehnike. Kaj naj si mislim drugega o eno-stranskem jezikovnem razglabljanju, o tehniki, 6e pa si na drugi strani npr. 300 sovjetskih specialistov za zgodovino tehnike postavlja skupno nalogo, da bi vsestransko raziskali sodobno znanstveno tehnično revolucijo.
3. friedrich karel schumann ,,mythos und technik44
Na kratko povzete bi bile njegove misli nasled-nje: mit ne more pomeniti, kot pri Comteju, samo prirodoznanstvene stopnje človeštva, ki razen zgodo-vinskega nima, nobenega stvarnega pomena več, nasprotno, mit te vrste kot Prometej more biti po-memben tudi za razumevanje današnjega bistva tehnike. V Prometejevem mitu je ogenj simbol teh-nike. Tu ne gre v prvi vrsti za dobroto ognja, ampak, da se ta dobrota ne more uporabljati, ne da bi bil de-ležen tudi zločina, ki ga je storil Prometej. Gre za Seinsituation, v kateri se človek nahaja v območju Prometejevega dejanja, ko uporablja ogenj. Tehnika izvorno pripada človeški biti, toda zato človeški biti še ni nekaj neproblematičnega in samorazumljivega, kajti s tehničnim ravnanjem človek presega Seindi-tuation, in vprašanje je, če je to transcendiranje svo-bodno v vseh smereh, brez meja. Mit kaže na pra-donos med obema načinoma razkrivanja tehne in poezis. Na sedanji stopnji je enotnost obeh načinov ogrožena. Tehnika Vpodobi Kraft — in Eenrgie — Technik grozi podrediti svet samovoljno postavljenim ciljem. Z njo prestopamo do sedaj po&tavljene meje tehničnega ravnanja. To najdemo kot slutnjo v Pro-metejevem mitu. V moderni tehniki je spremenjeno stališče do snovi in energije, ki so njej na razpolago. človek sedaj samo transcendiranje proglaša za na-čelo svojega ravnanja. To nevarnost spozna predhod-nik titanskega prekoračenja Prometej in se odpove strmoglavljenju Zeusovega svetovnega reda, kajti ne da se videti in zamisliti, kaj bi sledilo temu propadu. Prometej zato raje razodene Zeusu skrivno prerokbo svoje matere Themis, da se bodo razvezale sile, sto-krat močnejše od Zeusovega blsika. Antično tehnič-no ravnanje je vseskozi mitično omejeno ravnanje in tu ni prostora za mišljenje, da je svet človeku brez-mejno na razpolago.
Prav ima Schuinann, ko skuša analizo Prometeje-vega mita pritegniti k osvetlitvi grškega pojmovanja tehnike in s tem seveda tudi današnjega. Mit je po-srečeno izbral, saj je uporaba ognja odig?ala tako pomembno vlogo v življenju ljudi, da je našla svojo religiozno posvetitev tudi v številnih religijah in se ohranila do današnjih dni. Menim, da ni naključje, če služi tako v egiptovski, babilonski kot iranski religiji boj temnega in svetlega za izražanje naspro-tujočih si sil v družbi. Ogenj in njegova svetloba, s katero se je človek osvobodil sužnosti teme, je posta-la simbol svobode sploh. Grške tehnike in na njej temelječega pojmovanja pa seveda ni treba delati za merilo sodobne in na tej osnovi govoriti o moderni tehniki kot usodni. Usodna je moderna ehnika samo toliko, kolikor še obstoji razredno razklan svet. Ce bo človeštvo propadlo, ne bo temu vzrok tehnika, ampak ta razklanost. To, kar je Klaus ugotovil, da tehnika neha biti subjektivna, to se Schumannu pojavi kot usodno, kot titansko prekoračnje, katerega možnost je bila nakazana že v Prometejevem mitu. Schumann hoče meje transcendiranja, in to ni nič drugega kot zahteva po mejah človekovega ustvarjanja. Hoče, naj človek kroži znotraj določenih meja, naj se torej vede kot neustvarjalno bitje.
opombe
1   — J. G. Fichte: Odabrane filozofske rasprave, str.  117,
Kultura, Zagreb 1956
2   — K.  Marx: Die Friihschriften, str. 273, Alfred Kroner
Verlag, Stuttgart 1953
3   — F. Dessauer: Streit um die Technik, str. 141, Frank-
furt am Main 1956
31  — str.140
32  — str. 184
33  — str. 189
4   — M.  Heidegger:  Die Technik und die Kehre, str.  16,
Tiibingen 1962
41 — str. 14
5   — M.   Heidegger:  O biti  umjetnosti,  str.   112,  Mladost,
Zagreb 1959
6  — K. Marx-F. Engels: Sveta porodiea, str. 191, Kultura,
Beograd 1959
61  — str. 191
62  — str. 191 6' — str. 191
Študija tov. A. Kirna nadaljuje razpravo o tehniki v lanskoletnih Zasnovah, ki je v določenem smislu ostala brez rezultata in o torej nadaljujemo Na<1al,in,H olanki tistih, ki so stvarno zainteresirani za to tem«, so zažeieni. — Op. ur.