Senca ljubezni
Po vrtu grem zamišljen oni dan, kar stopi neka senca mi ob stran.
—  Spomin pošilja me, — mi de tožno,
—  mladost sem tvoja prišla po slovo! —
Pogled mi vzplava v rožne grme gred; steza še vedno skriva tisti sled, kjer prvič sem poljubil te, dekle... Pogledam — senca se v objem mi vzpne.
Stane Bračko
Maščevanje
Pod baržunastim lokom neba, v sončni luči mladega poletja, za zastorom pravljičnega sveta, tako sem videl te sredi cvetja.
Odhitela si v pojoči drevored, same so ptičke ostale z mano. V veselem petju krvavi tvoja sled, v moje srce žge vročo, grenko rano.
Glej, nocoj, ko bo noč rastla v zenit, bom planil do mesca, ki v vsemirju poje, in mu raztrgal obraz, v zlato prelit, da ne bo več gledal ljubezni moje...
Ostani •. •
Tako otožne so vse moje pesmi, kakor da se vračaš Ti z grobov, nesoč naročja žalostnih cipres mi s stisnjenih pokopališč domov.
Nocoj, nocoj ne stopaj v hišo, draga! Moje pesmi je prišla poslušat smrt. — Ostani, da ne odpodiš je s praga in da lepa nama se ne skrije v vrt.