Voina. JOSIP ZEMLJIC, učitelj in c. kr. rez. poročnik t 1. oktobra 1917. V gradu Strecliau pri Rottenmannu ga je dohitela nesrečna usoda, ki ga je nemilo preganjala od začetka vojne sem. Na laški in rumunski ironti je srečno kljuboval besnečim viharjem usode sovražne, a ji podlegel tem žalostnejšim načinom v domačiji. Ravnokar je deloma okreval od nevarne bolezni, ki si jo je bil nakopal na rumunskem bojišču. lmel je nastopiti večtedenski dopust. Dovoljenje v žepu, srce radostipolno s svojimi ljubimi in dragimi po tako dolgi odsotnosti — a kroglja, sprožena po skrajni in neodpustljivi neprevidnosti in lahkomiselnosti lastnega tovariša, uniči mahoma krasno vizijo — in koščena žena ga molče pozdravlja ... Dolgotrajna in mučna operacija je bila brezuspešna; kroglja je raztrgala mozeg hrbtenice — in v cvetu mladosti je bilo uničeno življenje vrlega sina, ki je delal ljubim starišem le veselje, končano življenje izvrstnega narodnega učitelja, ki je sejal zlata klena zrna v nežna srca ljubljene slovenske mladine, življenje junaškega častnika, spoštovanega in ljubljenega od moštva in kolegov, življenje predragega, zvestega prijatelja. Njegov plemeniti značaj se najlepše zrcali v poslednji volji, ko prosi brata, nadporočnika Milana, naj vse potrebno ukrene, da ne bi imela nezgoda neprijetnih posledic za provzročitelja. Josip Zemljič, najmlajši sin nadučitelja Jos. Zemljiča pri Dev. Mar. v Brezju blizu Maribora, se je rodil V Olimju leta 1892. Z odliko je maturiral leta 1912. na mariborskem učiteljišču, kjer je tudi napravil drugi izpit. Z idealno vnemo je bil nastopil svojo prvo službo v Selnici ob Uravi. V kratkem času svojega delovanja si je pridobil ljubezen učencev, zaupanje staršev in šolskih oblasti ter vsled svojega odkritega značaja zvesto prijateljstvo tovarišev. Vzajemno z blagopokojnim tovarišem Mirkoni Kovačičem je vkljub raznim zaprekam navdušeno in z veliko požrtvovalnostjo oral ledino narodnega polja; bil je soustanovitelj selniškega »Sokola«. I)a je bil zaveden in delaven ud učiteljskih organizacij, je samoobsebi umevno. Vojske glas usodepolnega leta 1914. je tudi njega pozval pod orožje — začela se je doba križanega trpljenja. Svoje vojaške doživljaje verno slika v jako zanimivih dnevnih zapiskih. Koliko raznega gorja je pretrpel revež v teh viharnili letih! V triglavskem pogorju ga smrtnonevarno poškoduje plaz, ravno ko se vrača po vročih bojih na kratek dopust; na doberdobski planoti se ga loti rumenica, ob Putni mu izpodjeda zdravje zavratna malarija; v domači deželi mu pretrga nit življenja kroglja neprevidnega tovariša. Koliko nad, koliko lepih načrtov je uničila kruta usoda! V krvavi jutranji zarji našega velikega dne — tako željno pričakovanega — je utrnila njegova zvezda! Le ena želja se mu je bila izpolnila — »v zemlji domači, da truplo leži«. Zemeljski ostanki blagopokojnika so bili prepeljani iz vojaške bolnišnice v Gradcu na pokopališče v Pobrežjn pri Mariboru. Bodi mu lahka zemljica doraača! Blag mu spomin!