Pred prvim vseslovenskim sliodom. Prisrčno pozdravljeni bodite, slovenski možje, ki se zberele v resen posvet, kaj nam storiti, da pred silnimi sovražniki obranimo svojo zemljo, svoj jezik, svoje življenje. Nevarnost je prikipela do vrha in zato se spajamo vsi Slovenci, kolikor nas je od severa do juga in od vzhoda do zahoda, združeni z dragimi nam solrpečimi brati, isterskimi Hrvati, kakor v jedno dušo, ter iz nje globine kličemo: »Mili Bog! Razsveti nam um v prevažnem trenotku in dodeli ukrepom našim svoj blagoslov! Z neumornim delom hočemo odslej kazati, da srao vredni življenja, ki si nam ga pustil; le zanesi nam!« Ge kdo vidi, da Ijubi mu brat stoji pred dejanjem, ki mu odloči ali življenje ali smrt, bode gotovo še zadnje trenotke porabil, da ga opozori na skrite nevarnosti, ki bi ga utegnile pahniti v pogubo, da mu svetuje to in ono, kar mu more pomoči. Tako se ludi »Slov. Gospodar« ne more odreči, da izpregovori v zadnjih trenotkih pred prvim vseslovenskim shodom par besedic, ki mu leže na srcu. Z izjavo zahtev državnozborske večine počela se je nam avstrijskim Slovanom zlasti nana Slovencem v zgodovini nova doba. Doslej smo pobirali drobtinice, ki so razkošnim Nemcem padale raz obilno obloženo mizo. Z napomnjeno izjavo pa smo vladi oziroma doslej vladajočim Nemcem na glas rekli: »Odslej hočemo tudi mi pri mizi sedeti ter uživati to, kar uživate vi; to se pravi: zahtevamo jednakopravnost vseh avstrijskih narodov itd.« V tem hipu, ko smo to na kratko izrekli, bili bi morali tudi že določno vedeti, kako si to dejansko in v podrobnem mislimo. Tako uči politični katekizem. Gehi natanko znajo, kaj hočejo. Ge prašaš danes zadnjega češkega pastirja: »Kaj hočejo vaši možje?« odgovoril ti bo čvrsto: »Kralja čeSkega videti kronanega«. Ge pa prašamo deset naših slovenskih prvakov: »Kaj hočete vi? Kako si mislite jednakopravnost na Slovenskem izvršeno itd. ?« bodo s pleči zmigavali, ugibali sem ter tja, in vsak bo govoril drugače! To je nedostatek, in popraviti ga, sklical se je vseslovenski in istrsko- hrvaški shod, ki torej ima to svrho, da se zjedinimo, kolikor se tiče nas, v podrobnostih tega, kar ie v izjavi državnozborske večine izrečeno splošno. Vseslovenski shod potemtakem ni mesto za to, da bise pulilinapr. zakako paralelkoali zakakeganadzornika, to opravijo že gg. poslancimedseboj,kadar}etreba; slišati imamo narodni evangelij, po kojem nam je temeljito preustrojiti vse. »Zora puca, bit (5e dana«. Program vseslovenskemu shodu je bil zadnje dni razglašen; sodržuje le jeden predmet, in ta je narodno prašanje. Prav tako; bali smo se namreč, da se denejo zraven njega tudi druge stvari v vspored, ker so naši časopisi izražali razne želje. Toda pomisliti nam je, in^ to rečemo za ta slueaj, če bi še kdo naraeraval dnevni red razširili, 1. da je narodno prašanje ta hip najnujnejše: 2. da se ono celo veliko prašanje, kojega je naše narodno le del, ne da rešiti na krat, marveč del za delom, in da nam je pri tem postopati metodično, če hočemo sploh kaj doseči; 3. da se narodno prašanje da za-se obravnavati; 4. da je čas, ki nam je dan v pretresovanje, le jako kratek, traja le par uric, narodno prašanje pa samo ob sebi zelo obširno; 5. da ta vseslovenski shod, če Bog da, ne bo zadnji; 6. da se narodu na krat sme podati le malo, sicer se zmede; in 7. da so naši časopisi, ki prihajajo v ljudstvo, k večjemu le tedniki ter imajo z jedno idejo dovolj, da jo v kratkem easih^iopularizujejo. Sicer o tem menda ne bo prepira. Pač pa bo na shodu nastalo dvoje vprašanj. Prvo: S čim si osigurimo lepo narodno prihodnost in drugo: Kakšna ima biti naša taktika, da cilj dosežemo. Z ozirom na prvo vprašanje izrekel je »Slov. Gospodar« v splošnem že parkrat svoje prepričanje, da imamo zahte vati namestnijske oziroma deželnovladne oddelke,kjer smo v manjšini, slovenske šole, slo vensk o sodiš če druge instance in pri vseh uradih slovenski poslovni jezik; sploh pa se iraa med našimi mejami dosedanjivladni sistem do dobra izpremeniti. Pri shodu se imajo te zahteve seveda podrobno izreči. Mi smo narod, in veljajo torei človeške pravice tudi za nas, mi smo avstrijski državljani in v avstrijski državi velevažen faktor, in nam gre torej tudi, da uživamo kot taki pravice, pa ne, da le nosimo bremena, kakor doslej! Če v svojih zahtevah že stavimo kaj na prvo mesto, naj je to šola, kajti šola je narodnemu razvoju temelj; dokler tega ne spoznamo, kažemo, da politično še nismo zreli, in naša kulturno mnogo starejša in politično premetena sovražnika nas resno ne bodeta jemala v poštev. Pogajanja, ki so se zadnje dni vršila med vlado in državnozborsko večino, nas nimajo motiti; narod mora imeti svoje idejale, od k aterih ne sme odstopiti vkljub vsem vladnim kovarstvom. Nadalje morajo zakoni, ki nam izrekajo narodne pravice, imeti trdna tla, to se pravi, narodne meje morajo biti natanko določene; mi moramo vedeti, kako daleč sega naš dom in koliko nas \e. Nazadnje bo še treba premisliti, kako se naj skrbi za narodne manjšine na naši zemlji, kjer se take v resnici nahajajo. Tako bo naš eilj jasen, in jasnost je cilju prvi pogoj, da se narod zanj ogreva. Izraževala pa bo se v njem tudi skupnost interesov slovenskih Štajarcev, Korošcev, Kranjcev, Primorcev in isterskih Hrvatov, in sičer v naši dobi prvokrat, in ne dvomimo, da bo že ta moment sam za naš narod velikega učinka. Odslej naprej ne bomo se več čutili Kraniee, Korošce itd., ampak jedna velika družina smo, tistega rodu, tiste krvi, med soboj bratje in seslre, imajoči jeden dom, bivajoči pod jedno streho, pod katero smo gospodarji mi in nikdo drug. s, Drugo vpraSanje je taktično. Nimamo v raislih, kako bi naj naši gg. poslanci nasproti vladi postopali; to prepuščamo njim, ki so našega zaupanja vredni. Samo toliko naj rečemo: »Previdno, a energično! Šlevili smo dosti dolgo; zadnji čas je, da nastopimo dobo odločnega, krepkega, moškega dejanja! Z mehko pohlevnostjo ludi velik narod ne doseže nič, kamo li majhen.« Marveč pred očmi nam je, kako naj se postopa, oziroma kaj naj se na vseslovenskem shodu ukrene, da bodo zahteve, katere se bodo tam določile, postale narodova last in zahteve narodove, ne le poslancev oziroma vodij. Poslanci imajo biti le legat, kakor smo že jedenkrat rekli, skoz katerega narod kliče gor do vladne mize, do eesarskega prestola ter javlja svoje potrebe. In zatorej smatramo vseslovenski shod le za prvi čin onega velikega dejanja, ki nas naj. privede do cilja. Ali vseslovenski shod bi svoje naloge ne rešil dobro, ako bi se zadovoljil s tem, da cilj formulira in postavi pred narod. Vseslovenski shod bo moral poiskati sredstev, da v raasi vzbudi za cilj zanimanje. V tem pogledu se nam zdi potrebno, da vseslovenski shod auktoritativno izreče, da imajo vsi naSi časnikisklenjenerezolucijepopularizovati, spraviti med ljudstvo, da jih to popolnoma razume, da uvidi, kolike koristi bi bilo, ako bi se uresničile, skratka da za nje vzbudi in neti zanimanje, in to tako dolgo, dokler nismo pri cilju. To je jedno sredstvo. Drugo je knjižica, poljudno in vneto pisana b r o š u r i c a, ki bi se naj spravila v zadnjo kočo; seveda bi se morala razdajati zastonj. In tretje 1 j u d s k i s h o d i. Ce hočemo narod pridobiti, nam je iti med njega. Ali bi na pr. na Primorskem imeli te lepe uspehe, katere tam imamo, ako bi tamošnji vrli vodje ne bili vsako nedeljo in praznik na kmetih ? Beseda, ki se govori, zaleže vendar največ. Nam mora biti tak posel le največja slast, ker je treba govoriti le resnico, živo, sveto resnieo brez hlimbe, brez strahu. H koncu imamo še prošnjo in sicer do onih gospodov, ki bodo pri shodu govorili o naših razmerah. Program vseslovenskemu shodu je dolg, čas kratek, glavna točka pa vendar sklepanje rezolueij. Tukaj bo treba največje previdnosti. Ce zavozimo, zavozili smo bržčas za vselej. Zato pa prosimo gospode poročevalce, naj so kratki, da nam preostane dovolj časa v teraeljito pretresavanje rezolucij.