Oton Župančič:
Podoba.
vi, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal jasno pred seboj!
Mračna je znotraj v meni mračnem,
vsega prešinja me, vsega prebada,
razprezajoča se v svojo rast . . .
In navznoter jo tipljem,
z vsem bitjem, slepec, tipaje,
in rastem ž njeno rastjo,
ž njo vred tavaje,
kam, sam ne vem . . .
0, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal pred seboj!
Glej: Ali ni človek kakor drevo,
ki bi raslo iz svojega semena,
iz svoje srede na štiri strani . . .
pa ga bije vihar
in mu veje kodra in krivenči,
da izgreši svoje štiri smeri
in "ne more do svoje podobe? . . .
0, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal pred seboj!
Je: Kdor je šel od konca s smerjo, kdor smeri ostal je do kraja zvest, in ves se pognal je v samo rast: tak, kadar nazadnje razpne roke, kot mož, ki se pretegne v dan, mereč tkanino' večnih sanj, pokaže nam svojo podobo: križ . . .
O, da nam je priti do svoje podobe, i meni i tebi, narod moj!
---------•>*«—--------