(Iz krogov slovenskih staršev.) ' Časopisje je že večkrat opozorilo občinstvo, naj v teh izjemnih časih ne '. "»tra vsega le za izjemno; čeprav je n_, žnejša družabna iunkcija motena, ne sme to v nas ustVariti razpoloženja, da gledamo tudi na druga, glavna ali postranska opravila z zavestjo, da ne morejo biti redna. Izjemni časi se morajo prej ali slej tudi končati; ne smemo se pa vdajati fatalizmu, temveč moramo ohraniti bolj kot mogoče duševni položaj normalnih časov in — dokler mogoče — tudi rednost običajnega življenia. Če je od štiridesetih milijonov prebivalcev troje recimo tudi pet milijonov na bojišču, ni da bi morali ostali čakati s prekrižanimi rokami, dokler se konča vojna, da se šele potem zopet lotijo svojih opravil. Po izbruhu vojne se je pojavila v Ijudstvu tendenca opuščati vse, suspendirati, kar splošne potrebe le podaljšuje in obtežuje, namesto da bi jih olajšalo in okrajšalo. V tej desorientaciji, ki se tako lahko pojavi in je tudi jako umevna, se je izgubila z vidika celo ix>moč, ki more prihajati od šole v svrho vzpostavljenja normalnih odnošajev ali vsaj v ublaženje posledic njih motenja. Posebho po razglasu projekta novih naborov črnovbjniških letnikov od 1878. do 1890. srečate vsak dan ljudi, ki pravijo kakor o najbolj naravni stvari na svetu: »Zdaj pa sploh ne bo več šolskega pouka.« To je uverjenje, ki je treba njega širjenju v ljudstvu najenergičneje nasprotovati, medtem ko imajo oblasti nalogo, poskrbeti pravočasno, da se ne uresniči to, česar se je bati. Nikomur ne pade na um, da ne smejo davčni uradi dalje pobirati davkov. Ra- zume se, da se zniža število uradnikov, kakor določajo potrebe vojne, na najnižje število; toda če se naj vrši v<}jna, je neobhodno potrebno, da davčni uradi svoje poslovanje nadaljujejo. Kakor o tem, kar se tiče nabiranja davkov, moremo sedaj trditi o različnih ljudskih opravkih; ne najzadnje o poslovanju šol. V minolem poletju so oblasti kazale s posebnimi odredbami na potrebo šol ter so celo pozivIjale učitelje. naj pričnejo s poukom na kakršenkoli način, še preden potečejo počitnice. Ni dovolj, da se preskrblja delo brezposelnjm, ne zadošča, da se da jesti družinam vpoklicanih, ne zadošča skrbeti za ranjence: otroci vseh onih. ki so direktno ali indirektno zadeti od vosne, imajo potrebo, da skrbimo zanje izven doma bolj kot v mirnem času. Brez opore in vodstva staršev ne morejo otroci dobiti take pornoči nikjer drugje kot v šoli, zakaj žene iz ljudstva so sedaj prisiljene boriti se s poslabšanimi življenskimi pogoji ter opravljati novega in več dela. Preskrbeti otrokom — V sedanjem najneugodnejšem letnem času — zavarovane, higienične prostore, kjer prežive večii del dneva, odtegnjeni vplivom žalostnih vtiskov, kjer naj se jim zdi, kot da se ni nič bistveno izpremenilo krog njih, in kjer naj se vzgojujejo, je prednost neprecenljive vrednosti ne |e za otroke, temveč tudi za njih starše. Medtem ko so očetje v vojni nevarnosti, ni prav, da bi izgubili otroci, kakor se marsikdo boji, da bi izgubila nova generacija eno leto eksistenco zaradi suspenzije šolskega poslovanja, ki se ji je lahko izoigniti. Če se zdi suspendiranje upravičeno v nekaterih krajih, kakor n. pr. v Pulju, se izkuša odix)moči z otvorjenjem privatnih tečajev, v katerih poučujejo celo učitelji, ki sicer službujejo v arrnadi, a imajo dovoljenje poučevati vsaj po nekaj ur vsak dan. V drugih krajih in posebno za ljudske šole naj se zaposlijo vsi učitelji, ki so še na razpolago, bodisi da so prosti zaradi starosti ali drugih vzrokov vojaškega službovanja; naj se uporabijo tudi za zgolj deške oddelke učiteljice, kakor se je to storilo v drugih javnih uradih. Naj se gleda pri vpoklicu sposobnih pod orožie in pri črnovojniški reviziji na potrebo zavodov, ki jim pripadajo učitelji, in nai se pustijo pokritfe vsa] najnujnejše učne potrebe. Naj se skrčijo ure učencev tudi na minimum in naj se zvišajc na najvišjn mcro urniki učiteljev, a zabrani nai se nevarnost zapretja šol, četudi le začasnega, katerega škoda ie težko preračunljiva za bodočnost, medtem ko so koristi nasprotnega evidentne. Z rednim poslovanjem šol, sicer skrčenim, a ne prekinjenim, bodo mlade generacije nadaljevale svoje priprave za vršenje družabnih dolžnosti, ki jih čakajo; družinam bodo olajšane težkoče, ki jih provzroča vojna; oni, ki najbolj nosijo težo, bodo potolaženi v gotovosti, da so njih otroci izven nevarnosti, da izgube kakšno leto eksistence; in vse ljudstvo bo manj deprimirano, ker bo en vzrok več izločen, da bi se čutili živeče v izjemnem času. In vzdržanje vsaj ogrodja nonnalnega življenia, zavest, da se vsaj najvažnejše funkcije v družbi razvijajo kakor običajno, je prvi pogoj, da se premaga kriza. Tu imaio šolske oblasti Jepo priliko, da ustrežeio tem tnoralnim potrebam vsega prebivalstva, da ne nastane prekinjenje vzgojnega in poučnega delovanja šole, ki naj kakor uspešno zdravilo hladi rane in miado generacijo pripravlia in usposablja za bodoče življenje! Že zavest, da stoji izven bojne vihre vsaj eno zavetišče — šola — najdražjega zaklada čioveštva — miadine; zavest, da delovanja šole ni mogia zaustaviti krvava vojna, že ta zavest bo vplivala vsestransko blagodejno in bo tudi v ljudstvu utrdila vero v svetost, vzvišenost in potrebo šol!