Tri rože.
(Čeaka narodna; preložil Radoslav Knaflič).
rajska gospa Svetluša je neizrecno ljubila cvetice. Nekoč izide pred grajska vrata in tu najde sedeti ubožno ženico z rob-1 eem na glavi. V roei je držala prekrasno belo rožo, kakeršne niti ona v svojem vrtu ni imela.
Svetluša gleda rožo in izpregovori:   ,,Zena,  ali  bi rai ne hotela prodati te prekrasne evetice?" nZa tri zlatnike!" odgovori žena. Svetluša jej takoj izplača tri zlatnike in odnese belo rožo vesela v grad.
In zakaj bi si ne privoščila tega veselja? Bogastva in vsega, eesar si je želela, imela je obilo. A roža je bila tako krasna, da si jo je želel vsakdo imeti, a nikdo ni mogel toliko plačati za njo. Gospa se ni mogla dosti načuditi njenej krasoti. Ko je drugi dan zgodaj vstala, šla je najpred pogledat na cvetličnik, kamor je bila sinoči rožo položila. In glej! V razevetelih rožnih listih je počivalo belo dete, kakor v plenicah. Tako se je grajskej gospej izpolnila njena poslednja in vroča želja, ki jo je vže toliko let gojila.
Vzela je detc na roki in zibajoč je, zapela mu prvo materino pesenco: ,,Našla sem te v zibelki, belej kakor snežinka, bodi in zovi se torej Belinka!"
In Belinka je rastla na materino veselje tako naglo, kakor bi poganjala iz vode. Za leto dni jo je Svetluša vže vodila za roko, hodeč nizdolu po velikih grajskih stopnicah. In glej, nekega dne sedi zopet ona žena pred grajskimi vrati. V roei je držala mdeco rožo, krasnejšo od prve.
Viteznja se ni mogla dosti nagledati te prekrasne rože. Zatorej vpraša ženo, za koliko bi jo prodala.
nZa sedem zlatnikov," odgovori jej žena.
Viteznja ne premišljuje ter takoj izplača sedem zlatnikov. Veselo se povi*ne v grad ter dene rožo v prelepo cvetlično posodo.
Ko druzega dne pristopi k rudečej roži, stegovalo jej je iz rudečih listkov milo dete kodrastih las svoji nežni ročiei nasproti.
nK6dravka mila!" vzklikne gospa,  ,,bodi mi tudi ti v veselje, kakor Belinka." In pestovala je vitezuja oba otroka do tretjega leta.    A tretje leto je zopet izišla po stopnicah pred grajska vrata.
nZa devet zlatnikov vam prodam to rožo," kliče jej žena, sedeča pred graj-skimi vrati in moleč jej krasno, kakor škrlat rudečo rožo.
Gospej porosi oko od veselja, ko ugleda rožo. Ne izgovorivši niti besedice, takoj izplača devet zlatnikov.
Povrnivši se v grajsko sobo, dene rožo v prelepo cvetlično posodo in vso noč ne odvrue očesa od nje. Jedva v jutro malo zadreralje, vže se zbndi, ko je solnce s svojimi prvimi žarki posijalo v sobo.
In glej! prekrasno detetee jo gleda iz rožnega cvetja s svojimi črnimi očmi. Vitcznja je dala detetu ime Kraska.
—»¦< 123 >~—
Od sih dob je živela Svetluša s svojimi tremi hferkami v največem veselji in zadovoljnosti. Hčerkam se je v gradu vse dopadalo, samo to jim ni bilo po volji, da jih mati s toliko skrbjo vzreja in pazi, kakor na zenico svojega očesa. Zelele so si popolne svobode.
Nekega dne se dogovore, da se hočejo oprostiti matere. Zatorej ubeže skrivaj v bližnji gozd. Ali premalo so bite izkušene in izgreše pot. Prodno so mislile, prebiti je noč. — Kmaln dospejo na pobrežje silno velike vode onostran gozda. Zdajci zasumi po drevesnib krošnjah silovit veter, zabliska se m zopet nastane trda tema.   Ko se zdani, deklio m bilo nikjer.
Zaman jih prieakuje vitcznja, zaman poprašuje po njih po vsem širokera svetu. Dan in noč se joka, in ko jih ne more pričakati, in tudi niti besedice po-izvedeti o ujib, gre jih sama iskat po svetu.
Prehodila je ranogo raest in vasi, povsod je povpraševala po njih, ali zaman, vse zaman!    Odrekla se je vsemu  imetku,  končno so jej tudi novci  pošli,  ali o boerah ni bilo ne dulia ne sluba. — Izdala je vže zadnji novec, ki gaješeimela, .   kupila si je zanj hlebec kruha, lonček mleka in vrečico pšena.
Tako pride na kraj neke vasi in tu začne hlebec lomiti, a glej, nagovorijo prosjak:  ,Zlata, dobra moja gospa, prosim vas samo košček kruha zasvojezobe;       ' oj usmilite se me, usmilite!"
Svetltiža pogleda prosjaka,  kateremu slaba,  raztrgana obleka visi od telesa.
,,Siromak," misli si Svetluša, ,,še bolj je gladen nego li jaz!" Da rnu hleb-
ček, a ona se tolaži m požirek mleka.    Ali glej,  komaj  se z ustnicami dotakne
mleka, oglasi se jej za lirbtom jadno cviljenje. Za njo je stal pes, ki ga je bila sama
kost in koža. Ne poniišlja se Svetluša, dala je psu mleko, a ona gladna hiti dalje.
^Oemii mi bode pšeno, ker nimam mleka," misli si Svetluša. In glej, veter
zmaje vrhove dreves in pred njo stoji čarovnica Mehiza.
,,Na. vzemi si pšeno za svoje otroke," nagovori jo viteznja, Bvzemi si vse, kolikor ga iraam. Iščem svojib otrok in vem, kako boli materino srce, če ve, da jej gladujejo otroci!"
nVeliko dobroto si mi storila," reee Mcluza, ,,ali jaz hočera tebi še vefijo. Pojdi do peščene pnstinje, a zaponmi si vse, kar ondu zagiedaš. Tvoje tri hčere zgrešile so pot v volikem gozdu. Ugrabili so je trije bratje, ki so: morski pes, itnajoč šape, kakor mlinske lopate; kragnlj, imajoč kreljuti črni, kakor noč, in ognjenik, imajoč zmajevo tolo. Tvoje hčere hrepene po domu in ti je lehko rešiš. Ali k ternu potrebnješ konja, hitrejšega od vetra in gibkcjšega od vrbove veje. Takšen koiij se paso mej čredo žoltakor, belcev in vrancev, a nobenemu se ne bližaj, nego naglo zasedi belca s črno liso! — Napravi si tudi bezgov grm. Sama vsejaj semc in tudi sama ga oskrbnj. A kadar dozori plod, spleti ga v venec. TVoje hčere so v službi pri onih treb bratib, zlotvorib. Za njihovega spanja se shajajo na tihoma v lesnej loki. Kadar dospeješ do bratov, objemi z vencem, kar je deklica, a izogibaj se varno vsega, kar ni deklica. Potem švigni naglo z dekli-cami na konja. pokropi je z vodo spoznanja, ker drngače no bodo šle s teboj in se ti zgube, kakor sapa." To izgovorivši, zgubila so je čarovnica kakor blisk.
Viteznja je dobro razumela vse, kar jej je Meluza svetovala iu se je veselila, da je vsaj na sled prišla svojim hčerkam, upajoč, da jib reši iz krempljev zlobnih bratov.
8*
_¦< 124 >~—
Svetluša gre dalje in kmalu pride v veliko kotlino, ograjeno s peeevjem in gostim grmovjem. Tipajoč po golih. stenah, spusti se po čudnej skali v globino. Dalje idoc, vidi se v pustinji, kder ni druzega, kakor sam pesek. Hodila je ves dan, da pride do malega gaja, kder je stala koča.
,,To bi bilo tedaj ono mesto," pravi sama v sebi, ndrugega rai ni storiti, nego stopiti v službo k logarju ali lovcu ali bodi-si vže kdor koli tukaj notvi."
Jedva to izgovori, zagleda pred seboj v travi sedeti deklieo, ki je tiho jokala.
nKdo biva v tej koei?" vpraša Svetluša deklieo.
^Logar," odgovori dekliea, »ako iščete prenočišča, svetovala vam bi, da k njemu ne hodite."
,,Išeem službe," odgovori Svetluša.
,,Toliko slabeje za vas! Slnžila sem tudi jaz pri njem, pa bi me bil skoraj ubil! To vam je zelo zloben mož, nihče ne ostane pri DJem."
Svetluša se zamisli. Videč okolo sebe prekrasna drevesa. odlofi se in reče: ,,In vender grem jaz k njemu!"
Domišljevala si je, da si s potrpljenjem in zvestobo pridobi njegovo prijaznost. A bila je vže tako onemogla, da si ni upala dalje po peščenej pustinji. Prosi torej deklico, da bi zamenila svojo priprosto obleko z njeno sicer drago, a vže obnošeno.
nEada storim to," reče dekliea, ker je vedela, da bode imela dobiček.
Tako preoblečena, stopi viteznja v kočo ter prosi za službo.
Logar jo mrzlo pogleda, a ngledavši njene bele roke, vpraša, koliko želi placila.
nDruzega si ne želim, nego to, da se pri tebi vsak dan do sitega najem in mi dovoliš, da si v tvojem gaji zasadim bezgov grm. Služila ti bodem zvesto, dokler grm ne doraste."
Logar prikima z glavo. — BToječudna želja," misli si ter vzprejme grajsko gospo v službo.
Težko je bilo Svetluši pokoravati se neusmiljenemu gospodarjn. Po večkrat ste jej roki krvaveli težavnega dela, a gospodar se za vse to ni nič brigal.
,,Od kod si se pritepla k meni. vlacnga?" zadiral se je nad njo, če mu ni bilo kaj po godu. Ubogej viteznji so se oči solzile in vže večkrat je hotela pobegnoti, ali spomiiila se jo, da ne sme gubiti časa, ako hoče doseči, česar jc želela.
Serae, ki ga je vsejala pri vstopu v službo, vzrastlo je nenavadno hitro, in predno se je nadejala,  vzrastel je iz njega lep bezgov grm, poln zelenih popkov.
Zlobni gospodar je vedel: kadar doraste grm, izstopila bode Svetluša iz službe. Tako potrpežljive in pridne služabnice pa ne bi dal rad od sebe. Da bi dlje časa ostala pri njem, porezaval je gTin. Ali glej čudo! Kar je po dnevi porezal, to je vzrastlo zopet po noči.   Plod je dozorel.
S tresočo roko vzame nekega jutra viteznja nožič. nareže si bezgovega šibja, splete si iz njega venec, ki ga skrije v zastor in zbeži od gospodarja.
Pri solnčnem vzhodu je imela gaj vže daleč za seboj. Na livadi pred njo se je pasla čreda žoltakov, belce? in vrancev, vsi jednolični in debeli, kakor bi je zalil. Samo jeden je bil mršav in koščen. Svitla griva mu je krasotila vrat, a po glavi se mu je vlekla črna lisa tja do nosa. DrugaČe je bil ves bel, tudi uzda je bila bela.                                            .
-¦¦ «¦< 125 >¦•—
nAj, aj," zaeudi se viteznja,  rkako mi gre vse posreei!" Bliža se z lehkimi koraki lisastemu beleu ter ga zgrabi za uzdo. Ali belec sune z zadnjima nogama v zrak. izdere se jej iz rok ter zdirja po livadi, da ga vže ni imela več pred očmi. nVse je zgubljeno!" vzklikne Svetluša.
»Hav, hav!" zalaja v tem trenotku blizu nje. Sem po livadi se pridrvi v silnem teku velik lovski pes in predno bi naštel pet, prižene z glasuim laježem lisastega belea. BTi si se spomnila mene, sporonil sem se tudi jaz tebe, obema bode dobro," tako je zalajal pes, da ga je viteznja razumela, in zginil izpred nje.
Viteznja Svetluša skoči na belca ter dirja naprej. nOj, ko bi me ponesel k mojim hčeram," želela si je na tihoma. Samega vcselja je pozabila, da jej je treba še vode spoznanja.
Konj je zahrzal, pokimal z glavo ter dirjal kakor strela. Na večer sta do-spela na loko v lipovem gozdu.
Svetluša skoči raz konja in ga priveže k drevesu, da bi si v travi odpočila. Lipove veje so se spajale nad zeleno travo, a okrog in okrog je vladala žalostna tišina. Nakrat se zasliši nek tajni žvižg. Lisastega belca je nestalo. Po zelenej travi se razlije čarobna svitloba in izmej gozdnih ]jp prileti golobica. Trenovši s kreljutima, izpremenila se je v zalo gospodično v blestečej se obleki, posutej s , svitlo roso. Temnokodrasti lasje jej segajo do tal, a oei se jej svetijo kakor svitle zvezdo. — Ob kraji gozda se začuje pljuskanje po vodi, kakor bi kdo veslal v čolnu po bližnjevu morji, potem tih šepet listja in glej! z kiliiiimi koraki kakor večerni pih vetra prihiti druga gospodična. Odgrne z ramena siv plaše ia zdaj stoji tii v belej oblcki, otirajoe si obraz z robcem, posutim s samimi biseri.
nAli Kraske še ni tukaj?" vpraša Kodravko, podavši jej nežno roko.
Na to pridirja drug belec, podoben onemu, ki ga je Svetluša jezdila. Belec izgine iu vže stoji tu tretja gospodična.
,,To ni lehka stvar," pripoveduje gospodična; ndanes me je dohitela ne-sreča. Ali povedati vama nečem, kakšna. Skrbimo, da pridemo tem prej od tukaj!"
nČudno, prečudno," hudujete se drugi dve gospodični, njedva se po dolgem času zopet vidimo, a vže zopet bi nam bilo se raziti!"
Belinka pristavi: ,,Pač ni prijetno, ako se raora elovek s tem zabavati, da od ranega jutra do poznega večera mora krmiti gospodarjev drobiž: močerade, kuščarje, žabe, rake, morske pajke, ribe itd., in 5e jih ne ki-mi dosti hitro, bijejo ga s svojimi rcpovi in plavutami. In moj gospodar, brrr! če se jezi in njeda, gleda me, kakor bi me hotel požreti. Vsa se tresera od strahu, če le pomislim na to!   Kaj mi pomaga taka služba?"
,,In koliko ti daje plačila?"
,,Dal mi je raoč, da plesnem ob dlan in vse ribe priplavajo k meni."
nA meni je dal moj gospodar moč, da ozlatim vse, česar se le z roko do-taknem," hvali se Eodravka. ,,Ali čemu mi je ta moč, ker sem gospodarjeva snžnja. Dan na dan me pretvarja v golobico, da uči na meni, kako naj si kregulji iščejo plena. Oj vsc drugače je bilo doraa pri našej materi."
nGovorite, kar hožete," oglasi se Kraska, ^obema je vender boljše nego li meni. . ."
nPst!" svari Kodravka. ,,Zdi se mi. Belinka, da so je tvoj gospodar zbudil."
nTmara bistre oči in dober sluh," odgovori Belinka, nič se ni ganilo; če moj gospodar le z nogo gane, zapeni se voda in k višku se dvigajo vodeni mehurji. Le mirne bodimo, nič ni hudega."
Posedejo v zeleni mah in Kniska nadaljuje:
^lmam od gospodarja nioč,  da kamor koli pade lesk mojih las,  kadar jih razčešem, vse se razcvete.   Ali  drago si  moram zaslužiti  to moe.    Zapreza me pred svoj voz ter me goni z bičeni in palico v dir, da se vsa penim. Jedva tre-notek mi pusti, da si odpočijem.  Oj, zakaj nismo slušale svoje drage matere!" Vse tri so globoko vzdihnile.
Svetluša jih je poslušala, skrita za gostira grmovjera. Britko jej je bilo pri srci, ko je slišala svoje hčere tako tožiti in streslo jo je po vseh udih.
Kodravka se zgane: „Slisala sem nekaj tam iz grmovja! To je izvestno jeden naših. zlotvorov!"
Belinka pogleda v gozd ter reče: BDa, tudi jaz sem slisala, kakor bi se nekdo ganil. Glej, kako se drevje maje in voda šumi."
Vse tri poskoeijo k višku, kakor plahe srne. ,,Daj, da te še poprej poljubim, predno otidem," reče druga drugej ter si padejo v naročje.
Zdaj skoci mati izza grmovja. Kraska se kakor blisk izpremeni v belca ter hoče oddirjati.
Ali mati jo zgrabi za uzdo iu z bezgovim vencem ujame vse tri. Začudene pogledajo gospo, ter je ne spoznajo.    Branijo se,  zvijajo in tanj-šajo. S strahom zapazi Svetluša, da se jej izpod roke vijo,  da so  vedno  manjše in tanjše, in glej! v tera hipu se izgube, kakor megla v solnčnih žarkih.
Svetluša se spomni Meluzinih besed. „0 nesrečna jaz, da sem pozabila na vodo spozuanja," zaklieala je žalostno in skoraj bi bila venec in uzdo iz rok iz-pustila.
A  komaj je izgovorila te besede,  vže  stoji  pred njo  prosjak,  ponudi jej školjko čiste studenčnice in — zgine. Polna zaupanja pokropi Svetluša gospodične z vodo spoznanja in glej! vsakej požene na grlu kita belih,  rudečih in skrlatnih ' rož in hčere spoznajo mater.
Takoj skočijo k materi in Kraska, pretvorjena v iskrega belca, opominja jih: ,,Zasedite me hitro, da vas ponesem iz tega kraja! Hitite in ne gubite casa!"
Sedejo na belca in belec je letel hitreje od vetra. Ali na kraji obrežja tik zelenega gozda se je vže valjal morski pes. S svojiiui strašnimi šapami je upo-gibal vejevje, vohajoč po travi na vse strani. Grozovito je tulil in lajal ter sledil begunom po zelcuih stopinjah, oraočenih z morsko vodo od Belinkinih nog.
,,Aha, tii so shiijajo na skrivnem," zarujove srdito, prišedši na zeleno loko, kder so malo poprej počivale gospodičue. Našel je ondii zapono od Kodravkiuega lepega čreveljčka, ki jo je izgubila v naglici, ko je skočila na konja.
Na desno in lcvo je mahal s šapami po košatih lipah. Prišedsi do potoka, zažene se vaaj; v vodi je tako uren, da ga ne more niliče prehiteti. Le še malo in vže bi se bil dotaknil z gobcem bežečega belca. Ali Belinka naglo vrže raz sebe plašč in glej! mej gospoditnami in potokom nastane jez, visok kakor gora.
Morski pes strašno zatuli ter zahrešči, da se zemlja potrese, a gospodične neusti'ašeuo hite naprej z niaterjo v sredi.
»Hej, tovariš. brate moj, kragulj!" zakliče morski pes, »poraagaj, pomagaj!''
V gozdu zaškripljejo veje. Kragulj zapusti gnezdo in mladiče ter hiti za plenom. Koder koli je s kreljutima mahnil, potresle so se veje. Z divjim krikora dohiti belca z beguni; bil je uamreč trikrat hitreji od morskega psa.
Zdaj pretrga Kodravka vrvco biserov, ki jih je nosila okolo vratii. Toča biserov se vsiplje izpod neba na zemljo, da poloini kragulju kreljuti. Kragulj se ustavi. Trene še dva-, trikrat s polomljenimi kreljuti, potem sede na bližnjo pečino.
nOj brate ognjenik!" zaupije s hripavim glasom, ,,ali spiš, ali bdiš? Ali nič ne vidiš, da Kraska beži s svojima sestrama!  Prestriži jim cesto!"
Zlotvor ognjenik je bil deset- in desetkrat hitrejši od brata kragulja, ali spal je trdno. Predno se vzbudi, bile so gospodične vže daleč za gozdom.
Od belca kaplje pot in ves se peni. Oj groza! Ognjenik prileti bliskoma po zraku za njimi ter steza po gospodičnah svoje ostre kremplje.
»Odpnite mi uzdo!" zakliee Kraska trepetaje od strahu.
Odpno jej uzdo in Kniska se zablesti kakor suho zlato.    A iz nje se izvije grozovit gad. V tem, ko se ognjenik brani pred gadom in se suje in bori ž ujim,    . dospejo gospodične srečno do meje.    Prišedši preko raeje,  do katere nema moči noben  zlotvor,  izpremeni  se Kraska  iz belca v prelepo gospodično,  ter postane , slična svojima sestrama.
Ko pridejo domov. najdejo svoj grad v največjem neredu. Krivieni najemniki so se naselili Y njem ter pustošili polje iu gozde, rušili steno in zid. Krivičniki videč, da se vračajo pravi gospodarji, zbali so se njihovega prihoda in se razkropili po vsem širokem svetu.
To vam je bil žalosten prizor po zapuščenej okolici. Kašte in žitnice prazne, njive v prahi. drevesa usahnela, vse vse je bilo zanemarjeno in zapuščeno.
Videč toliko siromaštvo, razžalostila se je Svetluša iu hčere njcne. Ali mati je tolaži, rekoč: rNe žalujte, hčere moje! Veselite se, da smo se zopet našle. Hudo nam sicer je, ali najhuje smo vže prebile!" Zdaj jim pripoveduje, koliko je zaradi njih prebila. Hčere jej padejo v naročje in reko, da so se tudi one v sužnjesti spominale svoje matere in onih prijetnih dni, ki so je preživele pri njej.
Tako tožeč druga za drugo, reče Kodravka: ,,Oemu vse te pritožbe? Saj se nam godi, kakor si smo zaslužile!"
Sestri jej pritrdite ter nehate žalovati. Kodravka ju prime za roki in pelje v sadovnjak. Kraska si razveže lase, ki se jej v dolgih kodrih vsipljejo po vitkem. telesu. In glej čudo! Drevesa ozelene in se obsipavajo s prekrasnim cvetjem. — Belinka skoči k bližnjemu ribniku, plosne ob dlan, in iz daljnega raorja in bližnjih rek priplujejo ribe ter se nasele v ogroranem številu po vseh grajskih. ribnikih. — Kodravka potrese iz pesti nekoliko žitnega zrnja po polji, in glej! zlato klasovje požene iz tal polno najlepšega zrnja.
Hčcrke in mati se razvesele in dolgo so še skupaj živele v prisrčnej ljubezni, zadovoljnosti in sreci.