Vojeslav Mole: Morje.
171
A v duši so gorele mu globine, in hotel jih je vliti v zvok besed in hotel jih je krikniti v daljine, a mrle v zraku so ko v slani cvet.
In nem je šel še enkrat skoz življenje, samoten kakor plamen sred noči, ki z lastno dušo v ognju govori.
Le kadar zrl v večerno je žarenje, ko v nočno smrt je gasnil ves sijaj, v očeh mu blažen je igral smehljaj.
Morje.
Lido.
V se takšno te je sanjalo srce, kot tu šumiš pred mano, sinje morje: brezmejno kakor strastne si želje, v brezbrežen sen se širi ti obzorje.
Samotno jadro — hrepenenje — gre in vso razpevano ti dušo orje; v zelenem bregu rože ti gore in vence ti pleto nesmrtne glorje.
O morje! — Čuj, ni zazvenel tam klic?
Ni kriknil skoz pojoče kdo šumenje,
da v bregu strepetal odmev je: „... Pa-a-n"...?
Ne, ne. Le plahutanje belih ptic
v pomladno se razleglo je blestenje,
in v žarnem purpurju umira dan.
13*