53 do drugega stotorskego slopu in noivno misleč, da potok nima imena, v prešernem razpoloženju skleneva: Vodo bo krstil Jelko s svojo prvo izgovorjeno besedo! Pokličeva ga. čakava ga. Prikaže se. Molčeč, previden, naježen v slutnji eksplozije se trdo ustopi sredi curljove divjine, izpusti sapo in izrazi svoje občudovanje: »Orči­ nelo !«, kajpak z očitnim cerkljanskim naglasom. Smeh je zdrav! si dajeva duška. No Silvestrovo, za najimenitnejši zaključek leto, splezam nad slepiče. Ves iz sebe sem ob spoznanju, da je prav to vodo včasih vrtelo kolo apenaškega mlina. Njegovo, v skalo utrjeno okostje izpričuje nenavadno moč. Ka j so tu mleli, ti nenodkriljivo samosvoji ljudje? Trebušarji, vajeni vsega, dokaj mirno povedo, do zase in za kmetiji v čarjevem vrhu in na Stoti (Na pustoti - op. R. T.). Od stavb je ostalo bore malo. Stoto je zažgalo strela. ljudje so šli nekam na štajersko. Tudi iz Apenako in čarjevega vrha se je življenje že davno izteklo drugam. Hiše so se sesule, bezeg je porasel notranjščino, v kamenju so se zaredile kače. Okorno zidani četverokotniki, čepeči na prikladnih mestih, govorijo z razbeljeno belino o drugačnem bivanju, ki se je v tem odmaknjenem svetu nekoč rojevalo in odmiralo. Prijetna je zgodnja pomlad v čarje­ vem vrhu. Hišo z dvema, za glavo velikima, okencema na čeln i strani ni mogla biti najprijetnejše biva lišče, zato po so si znali ljudje z vso ljubeznijo in iznajdljivostjo urediti dvorišče: malo, branjeno s treh strani, odprto k soncu. O, koliko sonca ! Bi jim smeli biti nevoščljivi zarodi pogleda no množico trebušarskih grap? Preteklo bo še nekaj let, ko bo v tej samoti sameval Gačnik sam. Z Orčinelo zaključujemo. Do Drugega praga je le razkorak: vmes je skrivnosten tol­ mun, ki si svetlobo krade s skalnatih obokov, potem je tu noš posrečen bivak, izpred dveh let, tik nad slapovi pa je še šestilniško okrogla kotlico; v sončnem kraju je pač vdolbeno za posebne namene, ki smo jih, prepoteni, vsaj enkrat dobro razumeli. Vročamo se. Morda po vodi k Smodinu, morda k Medvedu? Si poiščemo daljni Brdarjev kolovoz? Ne, navadno nos premamijo senožeti desnega pobočja in sonce v Trebuši. Gačnik se navidez nepristopen zapira v globel. Pod strmim Prdenjskim vrhom zraste v neugnano, temno zajedo. Mogočne prečne stene nakazujejo strahoto padcev. Turkizni tolmuni spe v senčnih kotlicoh. S statorski h meli gledamo divjino pod zlatimi senožetmi. Sprejme nos gričarska pot, vodečo s tolminske planine. V vročih meliščih prestrašimo rdeče in črne modrase. Debeli so. Nevajeni popotnikov se zvijejo v luknje. če jih nepripravljen nenadoma srečaš no osameli stezi, padeš v agonijo. Ubijaš, o potlej ti je žal. Kaj pogoltnost izlizanih žrel v grapi in sikajoče plazenje rdečerepih rogotcev nimata n1cesor opra­ viti z lepim? Uživati lepoto mnogih obrazov pomeni - iskati mnoge načine, kako priti do njenih osvežujočih požirkov. l jubezen vsega obstoječega je mogoče sprejemati ponižnemu. Samozvanci so slepci. Spoznavamo majhnost, o oči nam odpre neminljivo jedrost bivajočega. Uperi nam iztegnjen prst, pokaže nam, kom. Oklene se nos. Kaj besede, kadar uhajamo iz Gačn ika ! Idrijco! V njej je še turkiza. Prepustimo ji, do nos razdeli po dolini. ANDREJ VOVKO NJEJ I n vrhovi bodo slišali šepet tvojega imena, slapovi bodo hladili ognj eno bolečino, prsti bodo trudno ljubkovali skalo, srce bo zaman iskalo zmrznjenih zaplat ljubezni in sonce obupa bo neusmiljeno žgalo.