'ffap&mke kuuMmjfe* ak,narodne iz-daje“ (s čimer je sebe proglasila za narod), obenem pa poskrbela v mednarodnem svetu za enako pojmovanje tega upora. Izvedba revolucije je bila skrajno brezobzirna. V primeri s terorjem poklicnih stalinističnih revolucionarjev so bile napake v protikomunističnem taboru znatno manjše in le senca teh. Čeprav je bila komunistična revolucija v Sloveniji spomladi 1945 vojaško skoraj premagana, ji je povezanost z mednarodno diplomacijo pomagala v vrste zmagovalcev. TAKOJ PO VOJNI Oboroženi pripadniki slovenske nekomunistične večine so se takoj po koncu vojne umaknili na Koroško, v Vetrinj. Od tam so jih Angleži pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo, z izdajo izročili novrm gospodarjem v Sloveniji. Ti so jih od njih likvidirali približno 11.000, obenem pa več sto civilnih beguncev, predvsem v Kočevskem Rogu in v Teharjah. Poleg tega so usmrtili bogve koliko domobrancev, ki so jih zajeli na begu ali jih izsledili, ko so se skrivali. Število ostalih Slovencev, ki jih je dala nova oblast kmalu po koncu vojne likvidirati, je neznano, a rre neznatno. Mnogo Slovencev je moralo takoj po vojni v zapore brez procesa in brez obsodbe ali pa Večkrat z namišljeno obtožbo, med njimi več kot 80% duhovnikov ljubljanske nadškofije. Iz iste nadškofije je bilo že po končani vojni brez sodbe ubitih ali s sodbo na smrt obsojenih 23 duhovnikov in 23 bogoslovcev. Vsemu temu se ne čudimo, če vemo, da je bila tedaj KPS strogo stalinistična in če poznamo Stalinove metode. DANES V Sloveniji danes, 30 let po vojni, ni demokracije. Sicer se pritisk KPS na prebivalstvo včasih Meča, včasih manjša, pač v skladu z notranjimi in zunanjimi težavami režima, a slej ko prej je na oblasti ena sama stranka. Vse druge izkrivljenosti v današnjem slovenskem prostoru so le posledica tega osnovnega dejstva. In teh ni malo: monopol oblasti rad javnimi občili in posledično blatenje nasprotnika, ne da bi se ta mogel broditi), prisilno uvajanje marksizma v šole na vseh stopnjah, zapostavljanje demokratov na upravno-službenem področju, siljenje ljudi v partijo, omejevanje cerkvenega delovanja, etc. SLOVENSKI JUTRI Vsi slovenski demokrati doma in po svetu komaj čakamo dneva, ko bo Slovenija spet zadihala v demokraciji in ko bo priznan miselni in politični pluralizem. Takrat se bodo uredile tudi druge zadeve: slovenska medvojna in povojna zgodovina bo napisana nepristransko, poiskani in priznani bodo grobovi tistih, ki so se stalinistični revoluciji uprli, nedolžne žrtve povojnega časa bodo rehabilitirane, nepristranska sodišča bo* do dognala krivdo in krivce (iz medvojnega časa seveda na obeh straneh). Ta slovenski jutri bo prišel, o tem ni nobenega dvoma. Vsak slovenski demokrat naj že danes pričuje za ta jutri! rdeči tango Slavni Domobranski vojski v čast; že 30 let živi v izgnanstvu, a njen glavni stan je še zmeraj v najskrbneje zasutih grobovih Slovenije. (Glej tajni arhiv KPS s.v.) Naš je ta tango, rdeč od moči, ki z njo smo zemljo si držali, da mogla roditi je mirne noči, da mogla rediti je revne dni: med stroji, ob knjigah, z orali. Potem so nas vragu izdali. Naš je ta tango, rdeč od krvi, ki z njo smo ljubezen spoznali, umirali zanjo pogumnih oči, vedoč, da je večno s ponižnimi — kako smo se smrti smejali! Potem so nas vragu prodali. Naš je ta tango, rdeč od tujin, kjerkoli blodeč smo obstali, da borcem zapojemo v sveti spomin, ubitim na skrit, sramežljiv način: desettisoč slepih živali. Nikoli ne bomo se vdali! vladimir kos risba, ki |e delo akad. slikarke Bare Kemec, je na naslovni strani spominskega lista za letošnji Praznik Junakov v Buenos Airesu krona PREGLED politično zgodovinskega razvoja, ki je pripe-kial do bratomorne revolucije v Sloveniji in do uhodnih dogodkov pred tridesetimi leti v maju, juniju in juliju pet-•fištiridesetega, se pravi: do tragičnega pokola domobrancev (o katerem govori med drugimi pričami tudi bivši član izvršnega odbora Osvobodilne fronte in član ASNOJa Edvard Kocbek), bi se mogel začeti z zasedanjem Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (ASNOJ) v Bihaču 26. in 27. novembra 1942. To zasedanje prelomnega značaja pomeni ustanovitev prvega osrednjega organa tistega političnega načrta, ki si ga je komunistična partija Jugoslavije (KPJ) osvojila na četrtem kongresu, 1. 1928, levidiranem leta 1985, po katerem naj bi postala Jugoslavija federativna komunistična država. Za izvedbo tega načrta je bila vzročno spodbudna okupacija ,ri razkosanje Slovenije in Jugoslavije ter ustanovitev Osvo-bodilne fronte. V razgibanem obdobju po volitvah 5. maja K35 se je namreč delo partije močno povečalo; ustanov-jena je bila Ljudska fronta, ki je z nekoliko kasnejšo 'ezo delovnega ljudstva Slovenije in Društvom prijateljev ovjetske zveze predhodnica Protiimperialistične fronte, ustanovljene 27. aprila 1941 in po 2. juniju preimenovane bil t^0^110 fr01^0- Komunistična partija Slovenije je r a,..a*rat v popolnem soglasju z namerami komunistične ’ Jugoslavije in komunistični aktivisti v Sloveniji so rat' r - ?° razsu^u Jugoslavije začeli zbirati in organizi-i, kajti spoznali so, da je prišel primeren trenutek za dokumenti izvedbo določenih revolucionarnih načrtov. Na posvetovanju KPJ v Zagrebu v začetku maja 1941 je partija takoj postavila zahtevo, da mora vodstvo odporniškega gibanja v Jugoslaviji brezpogojno prevzeti komunistična partija. Po drugi strani pa so zastopniki Slovenske ljudske stranke, Jugoslovanske nacionalne stranke, slovenski radikali, liberalci in socialisti ustanovili 6. aprila Narodni svet za Slovenijo pod predsedstvom dr. Marka Natlačena, ki je soglasno odklonil vsako sodelovanje s komunisti ,in si postavil cilj proglasiti Slovenijo za samostojno državo, iz obstoječih vojaških edinic pa ustanoviti Slovensko legijo, ki naj bi skrbela za red in mir. V naslednjih dveh letih se je partiji kolikor toliko z lahkoto posrečilo prevzeti vodstvo odporniškega gibanja v Sloveniji in ga postopoma razplamteti v revolucijo. Začetna koalicijska oblika v vodstvu ljudskofrontnega gibanja — komunisti, krščanski socialisti, levi sokoli in nekateri napredni kulturni delavci okrog revij Književnost in Sodobnost — je bila taktična poteza: šlo je za formalno obliko, ki so jo pogojevale politično aktivistične začetne nujnosti. Problem koalicije je postal kmalu akuten, kajti pojavljati so se začeli dejavniki, po katerih bi partija ne mogla obdržati absolutnega prvenstva v odporniško! revolucionarnem procesu. Primer Kocbekove skupine krščanskih socialistov je v tem pogledu najbolj izstopajoč; po mnenju Kardelja so ti „olajšali prehod znatnega dela katoliške inteligence in z njo vred tudi dela kmečkih množic na pozicije narodno- osvobodilnega boja, ali pa jih vsaj začasno nevtralizirali. Pri vsem tem pa jih je ideološka povezanost na, klerikalno tradicijo neprestane vlekla nazaj in se v vseh odločilnih trenutkih pretvarjala v reakcionarni odmev znotraj OF.“ V enotnosti Fronte je prišlo do notranjih motenj, pojavila so se nesoglasja predvsem s krščansko socialistično skupino, katere objektivna nevarnost za partijo se je kazala v težnjah po snovanju lastne stranke in v težnjah spraviti čim več svojih pristašev na odločilne položaje na terenu. Kidrič je trdil, da je bilo partizanstvo silno težko ustvariti in da so ležali napori samo na ramah komunistov. Zato je prišlo februarja 1943 do sestankov zastopnikov raznih skupin v Dolomitih. V izjavi, ki so jo podpisali zastopniki treh ustanovnih skupin OF 28, februarja in ki je bila utemeljena in popularizirana na zborovanju aktivistov na Pugledu v Kočevskem Rogu 27. aprila, stoji: „Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program, organizacijsko strukturo, strategijo in taktiko Komunistični partiji Slovenije." Krščanski socialisti so se prostovoljno odrekli samostojnosti in organizaciji lastnih aktivistov ter priznali potrebo in pravico, da ohrani KP prvenstveno vlogo. Vendar pravi danes Kocbek v svojih Odgovorih (Trst, 1975): „Najhujše je bilo dejstvo, da se je partija pri tem opravilu poslužila nasilja. Naša skupina je doživela najusodnejši udarec. V ozračje OF se je vrinilo nekaj tujega in nevarnega, začutili smo nadslovenske in naddemokratične namene. Partija je ukinila osvobodilno enakopravnost in si začela graditi svojo izključno oblast. Začel je delovati tihi teror." To so bili v glavnem dogodki, ki so pripeljali v slovenski Osvobodilni fronti do popolne politične oblasti partije. V vojaškem pogledu je bil položaj težji. V začetku avgusta 1943 je imela NOV in POS v Ljubljanski pokrajini 2660 partizanov in 98 partizank, oborožen odpor proti komunistični revoluuciji in nadvladi partije pa je štel ob razsulu Italije okrog 5000 mož. V nekaj tednih se je to število z ustanovitvijo Slovenskega domobranstva povečalo na preko 12 tisoč borcev; z mobilizacijo je seveda porastlo število v Fronti. DRUGI del zgodovinske drame, ki je nazadnje našel usodno razvezavo v angleški predaji slovenskih in drugih protikomunističnih borcev Titu in v njih tragičnem uničenju, se je odigral na širšem, jugoslovanskem in svetovnopolitično vojaškem odru. Zborovanje ASNOJa v Jajcu 29. in 30. novembra 1943 je pomenilo ustvaritev najvišjega Frontnega predstavništva Jugoslavije. Na tem zasedanju je ASNOJ odvzel kraljevski jugoslovanski vladi v izgnanstvu v Londonu vso pravno oblast, prepovedal kralju Petru II. vrnitev v domovino in odločil, da bo bodoča socialistična Jugoslavija zgrajena na federativni osnovi. Josipu Brozu Titu, vrhovnemu poveljniku narodnoosvobodilne vojske je ASNOJ podelil naslov maršala Jugoslavije in ga določil za predsednika države. S tem zasedanjem so revolucionarne komunistične sile v Jugoslaviji oblikovale svojo notranjo državnopravno organizacijo. Potrebno je bilo še mednarodno priznanje ter od tega mnogo odvisno uničenje kraljevih Mihajlovičevih in drugih protikomunističnih sil. K temu je pripomogel svetovni politični položaj in angleško amerikansko zavezništvo Titu. Dejstvo je, da bi novembrska deklaracija ne mogla uspeti, ko bi jugoslovanski komunisti ne čutili in dejansko ne imeli zaslombe pri zahodnih zaveznikih in predvsem pri Angležih. Stalin je bil takrat še zelo skeptičen, celo nasproten preveliki moči Titovih partizanov. Zavezniške in predvsem angleške vojaške misije na jugoslovanskem ozemlju so pošiljale naklonjena poročila o. partizanih; bile so eden najvažnejših dejavnikov v prid komunistom. V maju 1943 je angleška vlada poslala v Titov štab svojo prvo vojaško misijo, ki jo je vodil VVilliam Stewar, ubit v letalskem napadu. K slovenskim partizanom je 13. maja 1943 prišel major William Jones. Stewartov naslednik William Deakin, profesor v Oxfordu, je poslal v London zelo povoljno poročilo o partizanski in negativno o četniški dejavnosti. Tem zadnjim pripisuje kolaboracijo z Nemci in Italijani. Zato se je Churchill odločil poslati večjo misijo v Titov glavni stan; vodil jo je nekdanji diplomat v Moskvi, brigadir Fitzroy Maclean, član angleškega parlamenta. Tej misiji, ki se je spustila s padali septembra 1943, je bil dodeljen tudi ameriški major Lyn M. Farish. Brigadir Maclean in major Farish sta svojim vladam poslala poročila, v katerih poudarjata vojaško in politično važnost narodnoosvobodilnega gibanja in priporočata, da se Titu nudi pomoč v orožju in preskrbi. Medtem ko je Churchill prejel ta poročila, pa še ni imel v rokah poročil niti od polkovnika Baileya, niti od polkovnika Hudsona, ki sta bila dodeljena generalu Mihajloviču. Partizanska moč je narasla po italijanski kapitulaciji. Po poročilu jugoslovanskega poslanika v Washingtonu Konstantina Fotiča so debile italijanske čete v Jugoslaviji nalog od vrhovnega zavezniškega poveljstva na Bližnjem Vzhodu, da predajo svoje orožje partizanom. Pravtako važna kot vojaške misije je bila pomoč, ki so jo dobivale Titove sile od zahodnih zaveznikov v uradni in neuradni propagandi od posameznih zasebnikov in v vojski. V Združenih državah je igral veliko propagandno vlogo Louis Adamič, ki je imel neomejen vstop v Belo hišo. Drug tak propagandist je bil Stojan Pribičevič, dopisnik revij Time in Life. V Angliji je bil položaj še boljši: med skupino politikov in oficirjev jugoslovanske vlade v Londonu so bili nekateri, ki so naredili vse, kar je bilo mogoče, da so se zamerili angleškim oblastem. Tito je imel kot mednarodni komunist vplivne prijatelje med univerzitetnimi profesorji (Deakin), časnikarji (Ivor Montagu, izdajatelj Daily Workerja), med diplomati, obveščevalnimi oficirji (stalinist James Klugmann, od 1942 do 1945 član vojaške zvezne organizacije za Jugoslavijo, po letu 1945 izvršni šef UNRe za Jugoslavijo) ter člani angleškega parlamenta (Fitzroy Maclean, Kcni Zilliacus). Propaganda za Tita in proti Mihajloviču v Združenih državah in Veliki Britaniji je ob vsaki priložnosti naglašala, da so partizani tisti, ki se bore proti silam osi, in da četniki ne dela jo. v tem pogledu nič. Novembra' 1943 so se sešli predsednik Roosevelt, ministrski predsednik Churchill in generalisim Stalin v Teheranu, kjer so sklenili, da se nudi Titu vsa vojaška pomoč. Mi-hajloviča niso omenjali. Decembra 1943 se je sestal general Maclean s Churchillom v Kairu in mu poročal o svoji misiji: poudaril je, da bodo imeli partizani v bodoči ureditvi Jugoslavije odločilno besede, a pojasnil mu je tudi, da so Tito in ostali voditelji partizanskega gibanja neprikriti komunisti in da bodo bodočo državo uredili po sovjetskem sistemu. Glede povojne ureditve je premier Churchill izjavil, da bodo o tem Jugoslovani sami odločali, a je istočasne' on sam odločil, kajti jasno bi mu moralo biti, da bo iz revolucionarne vojne izšel zmagovalec tisti, ki bo imel pomoč v orožju in preskrbi ter politično podporo zaveznikov. V parlamentu je 22. februarja 1944 izjavil, da se Mihajloviču ne pošilja pomoč, ker se ne bojuje proti okupatorju in ker njegovi poveljniki celo sodelujejo z njim. V tistem času je Churchill vodil obširno korespondenco s Titom glede likvidacije jugoslovanske vlade v Londonu. Premier je zagotovil Titu podporo britanske vlade za „vzpostavitev resnično demokratske, federativne Jugoslavije" (Churchill, Druga svetovna vojna, V., str. 470). Na konferenci v Moskvi, kjer so se sešli od 9. do 17. oktobra 1944 britanski in sovjetski politiki, je bila že prvi dan sklenjena usoda petih jugovzhodnih evropskih držav. Veliki državnik Churchill je načečkal na pol pole papirja svojo znamenito procentualno razdelitev na interesne sfere, ki jo je Stalin odobril z enostavnim znamenjem s svinčnikom. Tako je bila razdeljena Jugoslavija “fifty-fifty” na sovjetsko in zahodno .interesno sfero. Vendar pa je britanski premier odločil praktično stoodstotno pomoč partizanom. Ko so 25. maja 1944 nemški padalci napadli Titov glavni stan v Drvarju, se je Tito z angleškim letalom rešil na otok Vis in se tam ustanovil pod okriljem angleške vojne mornarice. Na začetku junija je bil imenovan za ministrskega predsednika jugoslovanske begunske vlade v Londonu dr. Ivan šubašič. Kmalu nato je odpotoval šubašič v spremstvu angleškega poslanika sir Rarlpha Stevensona na Vis in začel razgovore s Titom po navodilih angleškega ministrskega predsednika. Potem ko so bili ovrženi vsi predlogi dr. šubašiča, je ta sklenil 16. junija sporazum, po katerem bo Tito predsednik začasne vlade na terenu, on pa predsednik begunske v Londonu. Sporazum je pomenil popolno predajo Titu. Čim se je dr. šubašič vrnil v London, je 12. julija sestavil vlado šestih članov: v njej sta bila Hrvata dr. Ivan šubašič in dr. Juraj Šutej, Srba Sretan Vukosavljevič in Sava Kosanovič ter Slovenca dr. Drago Marušič in dr. Izidor Cankar. Z dekretom 26. avgusta 1944 pa je kralj Peter odstavil generala Mihajlovičai in priznal maršala Tita kot vrhovnega poveljnika jugoslovanske vojske. Po tem so se dogodki razvijali naglo in usodno: 22. januarja 1945 je sicer kralj Peter odstavil dr. šubašiča, a mu je pod močnim pritiskom angleške vlade ponovno predal mandat, sam pa privolil v predajo svojih pravic posebnemu regentskemu svetu. Vlada dr. šubašiča je odšla 15. februarja 1945 v Beograd. Tako je bila pravzaprav v času, ko so se veliki trije sešli na konferenci v Jalti, od 7. do 11. februarja 1945, Jugoslavija že trdno> v rokah Tita in je v Jalti dobila samo dokončno mednarodno pravno priznanje, čeprav je bilo rečeno, da je „vlada začasna, dokler ne bo ljudstvo svobodno izjavilo svoje volje“. VOJAŠKO stanje protikomunističnih in odporniških gibanj v Jugoslaviji in Sloveniji je bilo usodnostno pogojeno po teh političnih dogodkih. Mihajlovičevi četniki so izgubili bitko za Srbijo v septembru 1944, ko je 'Rdeča armada osvojila severno Srbijo in so Bolgari v dogovoru s Titom zasedli južno Srbijo. Četniki so se razbili na dve skupini, od katerih se je ena skušala umakniti proti severu in se predati raje sovjetskim četam, kot partizanom. Samo del te skupine je dosegel rdečo vojsko, a njegova usoda je bila ista: popolno uničenje. Druga skupina pod poveljstvom generala Mihajloviča samega se je umaknila v osrednjo Bosno in v gozdove, kjer so prej gospodarili partizani. Ta skupina je nameravala nadaljevati odpor proti partizanom. Odločilni spopad z njimi je bil ob reki Sutjeski maja 1945. Po enotedenskem boju so se četniki razpršili; Mihajlovič je z nekaj najbolj vztrajnimi ušel in se skrival do marca 1946, ko je bil ujet. Slovenske protikomunistične sile, med katerimi je bilo najpomembnejše Slovensko domobranstvo, ki se je kot osvobodilna protikomunistična vojska osnovalo konec leta 1943, so se v prvih dneh maja 1945 pred močnim pritiskom par- tizanov in spričo nastalega mednarodnega vojaškega položaja umaknile v Avstrijo, na Koroško, ki so jo imeli zasedeno Angleži. Umik domobranskih enot iz Dolenjske, Notranjske in Gorenjske preko Ljubelja je bil izveden ob pomanjkljivi vojaški organizaciji; vojaštvo in več tisoč civilnih beguncev se je zbralo na, Vetrinjskem polju pri Celovcu. Poveljnik domobranstva general Rupnik je 4. maja odstopil,, pod pritiskom, oblast pa je prevzel Narodni odbor za Slovenijo in preimenoval domobranstvo v Slovensko narodno vojsko. A to ni imelo pri angleških zaveznikih nika-kega učinka; sploh se je premalo in nič storilo, da bi se preje prepričalo ali vsaj zadostno informiralo zahodne velesile o demokratični usmerjenosti Slovenskega domobranstva. Tako je ukaz za vrnitev protikomunističnih borcev Titu prišel z najvišjega mesta od maršala Alexandra, posamezni poveljniki so ga izpolnili vestno in natančno. Angleško poveljstvo na Koroškem se je poslužilo laži, da bodo vojaki prepeljani v Palmanovo' v Italijo. Ko bi imeli domobranski poveljniki dovolj stvarne informacije o zaveznikih ter o njihovem političnem zadržanju do Tita, posebno Angležih, se ne bi moglo zgoditi, da bi jim slepo verjeli. V dneh 27. do 31. maja 1945 so Angleži izročili partizanom nad dvanajst tisoč domobrancev in del civilnih beguncev. Razen redkih prič, ki jim je uspelo pobegniti, so bili fantje in možje - tragična krona, vsega — pobiti večinoma po predhodnem izčrpanju in mučenju v Kočevskem Rogu, v teharskih gozdovih, v okolici Hrastnika in Trbovelj, pod Toškim čelom, pod Lubnikom v Poljanski dolini in drugod v mesecih juniju in juliju petinštiridesetega, že po koncu vojne. france papež V ilustracijo gornje kronike Franceta Papeža objavljamo iz 3. dela Pahor-Rebulove knjige ,,Edvard Kocbek, pričevalec našega časa“ Kocbekove odgovore na Pahorjeva vprašanja o sloviti medvojni Dolomitski izjavi, s katero so se krščanski socialisti in napredni sokoli v OF odpovedali vsemu političnemu in drugemu vodstvu v prid Komunistični partiji Slovenije. BORIS PAHOR Najprej bi radi zvedeli, kaj meniš ti: kje je izvor nove gonje proti tebi? EDVARD KOCBEK: ^ zrcka za novo gonjo ne poznam, po vsej priliki tiči v ttevih notranjih in zunanjih težavah režima. Poznam le po-'<(! zv njo. Izrazil ga 'je Edvard Kardelj pred mesci v pri-. Si »Dela«, kjer je spregovoril o okoliščinah Dolomitske ’z;a"e in jih razširil v grobi in tako nesrečni obliki, kaokr nikdi doslej. Rardelj pravi, da so se po italijanski ofenzivi okrepile tendence, da, bi se Osvobodilna fronta spremenila v koalicijo samostojnih političnih skupin. To je očitna neresnica, kajti v dobi, o kajteri govori, je bila še vedno veljavna struktura začetne OF, ta pa je bila od vsega začetka koalicija treh popolnoma samostojnih in enakopravnih temeljnih skupin, komunistične, krščansko socialistične in sokolske. Temeljne so se imenovale, ker so se med seboj imele enakovredne iin ker je bila vsaka med njimi od tal do V!'ha hierarhično organizirana. Kardelj govori, kakor da bi Partijska skupina že takrat imela nekakšno prednost. Iz vojske in terena smo takrat dobivali nenehne pritožbe, da se hočejo partijci s silo in zvijačo oktroirati kot dejanski voditelji. Med krščanskimi socialisti se torej ni mogla 'repiti tendenca po koaliciji, ampak volja, da se ohrani status quo. Na avtoritativen in alternativen način je partija »asr in sokolski skupini predložila izjavo, s katero naj bi obe priznali partiji dejansko in formalno prioriteto v OF. - tein aktom se je OF spremenila iz spontanega ljudskega gibanja v enostranske, politično delovanje. V njem je po-s e.i načrtno mogla delovati le partija. Kaj ima ta izjava pozitiven ali negativen značaj ? o omitska izjava ima oba značaja. Najprej pozitivnega. r el ,1 slei je mevaio priči v osvobodilnem gibanju do pi-.iJ'6. strukture, spontano gibanje je moralo prej ali ’ 1 dobiti trdno notranjo zgradbo. ■ur n^° sRuP'no lahko povem, da ni bila le pripravljena, Pak tudi sposobna, da se akcijski enotnosti Osvobodilne fronte v prid odreče svojim trenutnim in posebnim političnim koristim, o čemer pričuje prav Dolomitska izjava. Partija pa se je odločila, da enotnost Osvobodilne fronte preobrazi v svojem smislu, ker ni biia niti pripravljena, niti sposobna stopiti iz ekskluzivnega prostora ozke oblastniške miselnosti v medčloveški prostor. Tu, s to nepripravljenostjo in nesposobnostjo k širšim človeškim dimenzijam pa se začenja negativni značaj Izjave. Prepričan sem, da bi to novo akcijsko enotnost lahko dosegli z ustreznejšo strukturo osvobodilnega gibanja, če bi šlo samo za to. Glede na temeljne cilje Osvobodilne fronte bi bila namreč daleč učinkovitejša struktura, v kateri ne bi bilo politične diskriminacije in v kateri bi se mogel odpreti tak kohezijski proces, da bi v njem s svojo iniciativo, ustvarjalno sodelovale vse tri temeljne skupine. Najhujše je bilo dejstvo, da se je partija pri tem opravilu posiužiia nasilja. Naša skupina je doživela najusodnejši udarec. V ozračje OF se je vrinilo nekaj tujega in nevarnega, začutili smo nadslovenske in naddemokratične namene. Partija je ukinila osvobodilno enakopravnost in si začela graditi svojo izključno oblast. Začel je delovati tihi teror. Videti je, da si se Kardelju bolj zameril kot branilec OF kakor pa kot pristaš krščanskega socializma. V že omenjenem spisu o Dolomitski izjavi neresnično trdi, da je nastala kot epiiog raznoglasij med vsemi skupinami OF na eni strani in med menoj na drugi strani. Njegova trditev je potvorba, ki moram zoper njo protestirati z vso prizadetostjo. Res je, da sem se upiral partijskim mahinacijam v vojski in na terenu, vendar so se z menoj vred upirali tudi moji drugi tovariši, kajti početje partije smo imeli za nelojalno. Bil sem prepričan, da partija s svojim človeško nezrelim in stalinistično vzgojenim kadrom ni sposobna dobiti neposreden moralni stik z množicami in da nas more vse spraviti v položaj, kamor ji ne bi smeli slediti. Od tistega hipa dalje, ko je Kardelj ugotovil, da ne bo mogel manipulirati z menoj, me je začel strašiti z deter- ministično oznako, da sem s svojim humanističnim pojmovanjem revolucije neogibno predestiniran za zbirališče reakcionarnih sil, pa najsi se bom še tako trudil, da bi ušel taki usodi. Ne vem kolikokrat sem v trdih pogovorih z njim in Kidričem slišal stavek: »Si že fejst fant, ampak objektivno si nevaren.« Stavek je postal del partijskega humorja, vendar mi ni bilo vseeno. Partijci so skrbno gojili svoj sum do mene, še po vojni sem moral pred prvim ali razširjenim Izvršnim odborom OF po cele popoldneve sam proti vsem dajati odgovor za svoja javna in zasebna dejanja. Zakaj ta tortura? Zato, ker nisem zapusjtil en klerikalizem, da bi sprejel drugega. Krščanske avtentičnosti so se bali bolj kakor belogardizma. In vendar si tudi ti podpisal Dolomitsko izjavo. Podpisal sem jo. Najprej zato, da bi preprečil sovražnosti med skupinami ter razdor v lastni skupini, predvsem pa zato, da bi onemogočil psihično in fizično nasilje nad nami. Podpisal sem jo potem, ko sem dosegel, da je skupina ohranila svoj nazorski značaj. Kar se mene tiče, sem se najlaže odrekel dotedanjemu političnemu značaju krščanskih socialistov, kar je bila glavna zahteva partije. Zakaj najlaže? Iz perspektive krščanske prihodnosti. Če smo bili krščanski socialisti že dobrih deset let protiklerikalno us-merjetii in če nam je klerikalizem pomenil nedopustno vmešavanje Cerkve v politiko, potem si v teh okoliščinah nismo mogli dovoliti snovanja nove krščanske stranke na Slovenskem. Uprl sem se vehementno, ko je partija videla v skupini le megleni izraz prehajanja krščanskih množic na napredne družbene pozicije. Zagovarjal sem stališče, da nima nihče pravice ustvarjati politično enotnost tako, da nam odjemlje nazorski značaj in njemu ustrezno dejavnost, saj se naša organizacija ni ustvarila šele ad hoc v začetku upora, ampak pomeni -formacijo, ki bo prerasla osvoboditev samo. Na ta obrazec smo se tisti večer zedinili, čeprav Kidrič in Kardelj nista pristala na to, da bi ta zaključek vnesli v besedilo izjave, češ da bomo to storili s posebnim aktom, ki do njega žal nikoli ni prišlo. Izjavo sem torej podpisal šele, ko sem dosegel, da si 'naša skupina ohrani kulturni značaj in specifične povojne naloge med slovenskimi kristjani. Zakaj je partija začela nenadoma graditi svojo lastno oblast? Slovenska partija ni bila suvereno telo niti v formalnem organizacijskem smislu niti po svoji moralni zavesti, saj je bilo njeno vodstvo odgovorno središču zunaj sebe in zunaj slovenske suverenosti, ki jo je tedaj predstavljala Osvobodilna fronta. Partija je bila nekaj časa nejasno podvržena dvema vrhovnima oblastema, Osvobodilni fronti in Vrhovnemu štabu, oziroma Centralnemu komiteju jugoslovanske partije. Razvoj dogodkov je pokazal, da slovenska partija prvenstveno ni bila zavezana slovenski suverenosti. Ko se je izkazalo', da v bivšem jugoslovanskem prostoru ostaja slovenska Osvobodilna fronta izjemen, zato pa tudi manjšinski pojav, je njen pomen v očeh jugoslovanske partije nujno padel, jugoslovanski komunisti so jo začeli pojmovati kot nekakšno stranpot, slovenski komunisti pa kot svojo krivdo in breme. V jedru jugoslovanskega prostora je namreč prevladalo tradicionalno nepolitično vstajni-štvo. In ker je v tem jedru delovalo prav osrednje partijsko vodstvo, je prav njegovo dogajanje zadobilo značaj »pravega vzorca«, tako da so mu disciplinsko podlegli tudi slovenski komunisti. Slovenska partija se je torej s tem, da se je obrnila zoper koalicijski značaj Osvobodilne fronte, dejansko obrnila zoper njo kot nosilko slovenske suverenosti, to pa je mogla storiti samo. z masivno podporo jugoslovanskega zaledja. O partijskem izenačevanju OF moremo torej govoriti kot o izvirnem grehu osvobodilnega gibanja? S partijsko intervencijo je nastala usodna sprememba, ki je še danes politično vprašanje: ali naj se. Osvobodilna fronta razvije v najvišjo demokratsko unijo, sposobno izvršiti vse reforme, ki bodo nujne v: osvobojeni in suvereni Sloveniji, ali pa naj Osvobodilna fronta postane in ostane zgolj partijski instrument za izvajanje poljubnih družbenih in političnih načrtov. Osvobodilne fronte prvih dveh let obstoja ni mogoče primerjati z nobenim njenim poznejšim razdobjem, vsa so izraz zadrege. Dejstvo je, da je partija s svojim ekskluzivizmom pokopala pomen in moč Osvobodilne fronte, saj je prevzela njen celoten kader. Vendar se je s tem izpostavila kvarnim posledicam monopola, ki siromaši ustvarjalnost in vodi v enostranska: nekontrolirana dejanja. Vrniva se v dobo, ki je sledila Dolomitski izjavi. To je bila doba, ko je partija prevzela vodstvo osvobodilnega boja, na znotraj pa je že začela izvrševati družbeno revolucijo. Kar se mene tiče, se kljub Dolomitski izjavi v meni pravzaprav ni nič bistvenega spremenilo'. Odgovornost me je skupaj z drugimi nepartijci še naprej vezala. Angažiral sem se v predstavniškem prostoru in se oprijemal dela, kjer mi je bilo dano, vse drugo bi bilo od hudega. Objavljeni zapisi pričajo, da sem na tovariših opazil neprijetno spremembo. Pravkar omenjeni partijski paternalizem je začel širiti pogubno okužbo. Nepartijci so zlahka postajali partijci ali pa so se čutili odvezane od dosedanje odgovornosti. V precejšnjem številu tovarišev je zavladalo duševno udobje. Kidriča: sem opozoril na ta pojav in mu kazal na sodobno zgodovino, kjer so se vsi fašizmi doslej porajali kot izraz utrujenosti množičnega človeka, kot želja po ekskluzivni stranki ali po močnem voditelju: Tako sem opozarj'al Kidriča, da se pojavljajo med partijci posamezniki, ki že zdaj osvobodilno zmago vežejo z nepojmljivim radikalizmom, predvsem z izbruhom uničevanja in osebnega maščevanja. Govoril sem mu, da je revolucija le takrat avtentična, kadar se dobro pripravljena in smotrno vodena izvede kot izraz discipliniranega ljudstva. Pozival sem ga, naj se zaveda, da partija pripravlja revolucijo v Srednji Evropi in da je od njene skladnosti z našim človekom odvisna izvirnost sleherne druge revolucije v ostali Evropi. Na Kidriču sem videl, da me je začel poslušati vedno bolj raztresen in nevoljen. Partija je sklenila, da se me odkriža. Prišlo je do prvega sklepa za mojo postopno destitucijo. Toda načrt komunistov, da bi odšel na prvo zasedanje AVNOJ v Bihač in ostal v Bosni kot eden izmed podpredsednikov te ustanove, je zaradi pete ofenzive spodletel. Zato so me na drugem zasedanju AVNOJ V Jajcu izvolili za člana začasne jugoslovanske vlade. Takrat sem dejansko ostal na jugu, doživel mnogo čistejše partizanstvo od slovenskega, pi’estal nemški desant na Drvar in obe zadnji nemški ofenzivi z angleško rešitvijo v Bari in na Vis. V Slovenijo sem se smel vrniti šele leta 1946, po dveh letih in pol. Takrat, ko so si tovariši uredili Slovenijo po svoje. sz vrednih knjig vinko beličič, nekje je luč iz knjige z gornjim naslovom, ki je februarja 1975 izšla pri založbi tabor v trstu, objavljamo zadnje poglavje EPILOG KO SO SE očesa po trtah Bele krajine že vsa odprla in so iz njih začele poganjati mladike 1945. leta, je Vrh -ki je vojno kot po čudežu preživel brez vsake izgube (bil je ko matica v čebelnem panju) — podrl šotore. Z vsem svojim aparatom se je vzdignil iz zidanic in hiš v Do-blički gori in na Mavrlenu, ki so mu zadnjega pol leta dajale varno streho. Ob njegovem odhodu je Bela krajina nudila tole podobo: v bojih, internacijah, zaporih ali drugače je zgubilo živ-njenje 2.086 ljudi (8,25% prebivalstva); popolnoma uničeni stanovanjski ali drugačni zgradbi sta bili 2.702; s požigi ali z bombardiranji je vojna prizadela 108 naselij (42%). Od teh naselij jih 24 ne bo več oživelo. Za vselej je V njih ugasnil ogenj in se razvel dim, potihnil zvon, obmolk- nil lajež, zamrl vsak človeški glas in odmev. Kar so plameni pustili ob požaru, bodo rušile vihre, neurja in sneg. Ob hišah-lobanjah bo lišajasto sadno drevje počasi zlezlo v tla in njivice bo porasel gozd. Samo lučnik ob zidovih bo še silil v sonce. Le ptice bodo, ko jim svet zasiplje belina, še priletavale po poti spomina... Vrh je odšel, da si v Ljubljani in iz Ljubljane porazdeli visoko doneče funkcije v novem sistemu ter skoznje požene sok novim rastlinam, ki se bodo začele, presajene iz belokranjske drevesnice, uglabljati v tla Slovenije. In da uveljavi tisto svobodo, za katero se je boril - svobodo tudi za omejevanje svobode drugače mislečim — ter vzpostavi, uzakoni in zavaruje takšen red in mir, v katerem je moč nemoteno vladati in se ne bati, da bi kdo kdaj predložil račun. Preden pa je dospel v center, odložil masko in začel šteti leta svoje zgodovine, se je zgodilo nekaj pretresljivega. En cel kos naroda, odrezan od temena do dna, se je vzdignil na pot umika proti planinam, preko planin. S temi tisoči, ki so krenili v nepoznan svet — drugačni rasti, drugačnemu zorenju naproti — in jih je zmagovalec videl lahko le v hrbet, so bili vsi stanovi: preživeli politični vodniki, škof s številno duhovščino, ljudje vseh izobrazbenih stopenj in poklicev - pravniki, šolniki, umetniki, študenti, kmetje in delavci z družinami, fantje in dekleta -na kolesih, peš, na vozovih. Razen teh tisočev pa so se ko sivomodre lise strnjeno pomikali proti Karavankam in čeznje še drugi tisoči: domobranski bataljoni, ki jih je nevidno zasenčevala perut otožnega angela. S prevaro vrnjeni z Vetrinjskega polja bodo ti vojščaki, ti fantje in možje - Belokranjcev bo med njimi kakih dvesto - prej ko v treh mesecih drug za drugim pokonci prejeli strahotno obhajilo smrti iz zmagovalčeve roke ter omahnili v jame in brezna domovine. Njihovim ostrmelim svojcem bosta preostala samo jok in molitev; a zgodovinarji bodo čakali, kateri heroj si bo za tisti pokol upal prevzeti odgovornost. Temelj, na katerem bo stala nova hiša, je bil tako zacementiran. Si je Fronta ob rojstvu želela takšno- zmagoslavje? Najbrž ne. Toda kaj je mogla s skrajno nepopustljivostjo in oblasti-željnostjo svoje vodilne sile, komunistične stranke, z zastraševanjem, grožnjami, nasilji in umori doseči drugega kot vse domače nasprotnike nagnati v nehoten, za obče gledanje izdajalski položaj: v iskanje naravne pravice do osebne in občestvene samoobrambe na rodnih tleh pri osovraženem okupatorju, v neizbežno zunanje sodelovanje z njim -in jih potem, na sramotni oder postavljene, zapečatiti? Ali pa v njih vsaj nezaupljivost do same sebe zbuditi? Tako je nekatere spravila s sveta, druge pa je spravila iz domovine ter jih primorala - razpršene po tujih deželah, pod drugimi zvezdami, v drugačnem podnebju — pol življenjske moči porabiti za vživljanje v novo okolje in za učenje novih jezikov, prilagoditi imena in priimke tujim pisavam, stati v pozoru ob tujih himnah, živeti pelin domotožja, premagovati spomine na Evropo, brezmočno gledati, kako- se že kri prvega roda meša s krvjo tujine, obenem pa vedeti: »Nismo se motili: domovino je doletela nesreča, ki smo se je bali.« Zdaj je Fronta z elito na čelu imela v svojih rokah tisto, na kar je tri leta noč in dan mislila in za kar ji nobena) žrtev ni bila prevelika: vso oblast. Božanstvo- Vsa oblast v imenu vse odgovornosti postavi na čelo institucij svoje najzvestejše. Oni vodijo vzgojne in kulturne zavode vseh stopenj ter usmerjajo tisk, radio, televizijo, gledališče, film. A poglavitna skrb velja najdragocenejšemu: dedičem slave, nadaljevalcem, poti. Njegovi zapovedi sta dve, dasi druga le prvo dopolnjuje: »Spoznavaj in uživaj ta svet! Ne glej drugam in drugače ko- predse in vodoravno, saj zgoraj in onkraj ni nič!« To zlato božanstvo podkupuje ali duši nasprotnike in na-graja slavilce. Zgradi si svetišča, kapelice in znamenja ter uvede praznike, svečenike in liturgijo po svojem okusu, v svoje poveličanje, v kajenje svojemu imenu. Uradni zgodovinarji vejo, kaj so dolžni: učiti resnico, ki je po volji božanstvu — in je lahko laž ali polresnica a vsako drugo zamolčevati. Pa tudi varuhi zakona, po katerem se je podanikom prepovedano »vznemirjati«, budno pazijo, da ne bi iz gladke sive gorske stene preopazno pognali bledordeči nageljčki drugačnosti. Kristjana, ki sta oblast še posebno pogosto imela v mislih - Tone Fajfar in Edvard Kocbek — nista bila med vojvodi, ki so na žrebcu zgodovine slovesno vjezdili v Ljubljano: opravljala sta vsak svojo službo v beograjskem zatišju. Nista torej užila sladkosti devetomajskega triumfa. Prvi je z mnogimi tovariši šel do kraja, sprejel je novo vero in stopil v novo cerkev. Drugi je osamljen izpil žolč poraza in ostal živa priča petletja, ko se je podoba prihodnosti spočela s pesmijo in sanjami ter končala s solzami srca. Ako namreč dvajset do trideset tisoč bratov in sester enega najmanjših evropskih narodov iz odpora, protesta in straha pred osvoboditelji vse pusti in se umakne v tujino, a tisoči drugih, ki ne zmorejo ločitve ali so že v pasti, sklonijo hrbet in glavo ko pred neurjem, zagrne slavolok zmage senca in ostane na njem. Senca pa spričuje, da je nekje luč. Knjigo NEKJE JE LUČ je v 500 primerkih izdala založba Tabor z Opčin nad Trstom. O nji so pisali slovenski listi v zamejstvu in zdomstvu. Izid te odlične memoarno-literar-ne publikacije smo na kratko omenili že v prejšnjem Glasu. Medtem je pisatelj uredniku Glasa poklonil avtografiran izvod — prijateljska hvala za bogato vezilo! - iz katerega smo ponatisnili gornji Epilog. V avtorjevi pripombi na sklepni strani je zapisano: »Ko se nad dogajanjem v letih 1941 - 1945 na Slovenskem razrašča robidovje časa; ko zbledeva spomin mrtvih in ugaša slava zmagovalcev; ko se nenehno kopičijo pričevanja poraženih in uspelih: more kdo- reči, da zna vse o tistem razdobju, ko je bilo umiranje starega skritejše, hitrejše in tišje (TOMEČKA) ob hrupnem porajanju novega, ki ga je veter iz sveta brezobzirno zasejal pri nas (DREVESNICA)? Avtor se je omejil na svojo rodno deželo Belo krajino, vendar je mislil na usodo vsega naroda. Poleg lastnih doživetij, spominov in seveda stvariteljske domišljije je pri pisanju uporabljal tudi dela (o katerih ne izreka mnenja).« (Tu navaja pet knjižnih pomočkov pri pisanju.) Knjiga je deljena v dva dela: omenjena Tomečka, prvi, in Drevesnica, drugi del. V tem zapisu se pridružujemo temu, kar je 20. marca letos °° izidu knjige zapisal jam v goriškem Katoliškem glasu: ».Višek pisateljske ustvarjalnosti je v prvem delu, kjer av-s pesniškim zanosom opisuje rodno deželo. Lastna do-ZIvetja in spomine na svojo mater prepleta z liričnim opisovanjem tedanjih žalostnih dogodkov." Ne bi pa pisec teh vrstic podpisal trditve kronista v KG, Ua namreč »zaradi avtorjevega drugega polemičnega dela izgublja knjiga na literarni vrednosti liričnega pripovedovanja". Ne zdi se nam, da bi bil drugi del polemičen. Zdi pa se nam, da po vsem, kar smo do zdaj o vojni, medvojni in povojni brali po slovensko napisanega, leposlovno dokumentarno težko najdemo par drugemu delu Beličičeve knjige. Z domišljijsko poetičnostjo talentiran pisec brž - a le prevečkrat dokumentarno dvomljivo, netočno in nezanesljivo - doseže umetniško izrazje; a prezreti domišljijo, pisati o dokumentih, ki jih ne ljudje ne časi ne ovržejo, pa zapisati vse tako, -da je umetniško dojemljivo in da pri branju takšnega literarnega pisanja dokumentnosti bravca osvoji srh doživetja, ne manjši od epične grozotnosti literarnega opisa dogajanja, je mojstrsko delo, ki uspe samo nekaterim. Beličič je nedvomno med temi. Svetina s svojo Ukano ni (nikdar nisem meril umetniške vrednote pisanja po debelosti tiskanih strani). Prav zatq se mi zdi, da ima drugi Ideji Beličičeve knjige, Drevesnica zvan, ne le bogato dokumentarno, marveč tudi svojsko, umetniško dognano vrednost, ki je izraz in dosežek mnogih premišljanj in zrelega peresa. Knjiga, po straneh kaj skromna, za oči urejena s prefinjenim čutom sodobnega esteta, je eden bogatih in mojstrskih prinosov v književje slovenskega zdomstva in zamejstva ob tridesetletnici eksodusa čez Ljubelj. Beličiču smo za knjigo, ki jo je s takšno srčno ljubeznijo do svojih in do slovenstva za pomembni tridesetletni jubilej poklonil svobodnemu svetu in nesvobodni domovini, hvaležni. Kulturna akcija svojemu rednemu članu ob novem sadu njegovega peresa čestita, želi le, da bi knjiga dosegla kar se da veliko, veliko slovenskih bravcev! nikolaj jeločnik BELIČIČEVA KNJIGA JE V JUGOSLAVIJI PREPOVEDANA Beličičeva knjiga NEKJE JE LUČ gre prav gotovo na živce trenutnim aamozvanim oblastnikom v republiki Sloveniji. Maja letos ji je posebno pozornost posvetil tudi Uradni list FSRJ (številka 25, stran 817, 23. maja 1975), kjer je objavljena Odločba o prepovedi vnašanja in razširjanja brošure Nekje je luč. Tolikšno pozornost je do zdaj slovenska vlada naprednega ljudstva posvetila samo še Ciril Žebotovi knjigi Slovenija včeraj, danes, jutri. Tudi ta je bila z uradnim dekretom prepovedana v Jugoslaviji. Dobeseden prepis uradnega dekreta o prepovedi širjenja Beličičeve knjige v Jugoslaviji slove takole: 343. Na podlagi prvega odstavka 59. člena v zvezi s 13. členom zakona o vnašanju in razširjanju tujih sredstev množičnega komuniciranja in o tuji informacijski dejavnosti v Jugoslaviji (»Uradni list SFRJ« št. 39/74) izdaja zvezni sekretar za notranje zadeve ODLOČBO O PREPOVEDI VNAŠANJA IN RAZŠIRJANJA BROŠURE »NEKJE JE LUČ« Prepovedano je vnašati v Jugoslavijo in v njej razširjati brošuro »Nekje je luč« od Vinka Beličiča, ki je natisnjena v slovenščini v Trstu, Italija. St. 650-39/3. Beograd, 29. aprila 1975. Namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve: Draško Jurišič s. r. iz slovenske kulturne akcije našim prijateljem! i LANI smo v istem junijsko-julijskem Glasu napovedali jubilejne publikacije Slovenske kulturne akcije ob njeni 20-le‘tnici: 24 številk mesečnika Glas SKA; 8 zvezkov revije Meddobje; in 8 leposlovnih knjig. Povabili smo Vas, da se na jubilejne publikacije naročite in naročnino 500 pesov v Argentini ali 50 dolarjev drugje po svetu plačate, če želite, tudi v obrokih. Morda ste bili že ob napovedi in povabilu skeptični; še bolj pa Vas je morda obšel dvom nad možnostjo uresničenja tega širokopoteznega načrta, ko je bila mimo: prva polovica dveletja, ker ustanova stvarnih dosežkov še ni mogla pokazati v polno. Kes. Izhajal je Glas SKA, čeprav včasih z zamudo za cel mesec; izšli so trije zvezki Meddobja; a še vedno manjka do izpolnitve načrta 5 številk Glasa SKA, pet zvezkov revije, pa še šes|t knjig... Naši prijatelji zato povečini še niso plačali naročnine; četrtina stalnih naročnikov sploh še nič ni plačala. Mislimo si, da pač čakate na začetek izida napovedanih knjig. Dar.es lahko zapišemo, da so knjižne publikacije začele izhajati. Knjige pač terjajo več časa za ureditev, za sestavo, za tisk. Po letu dni priprav bodo zdaj izhajale druga za drugo. V poročilih o delu v Kulturni akciji je zapisano, da je izšla prva napovedana knjiga: JOŽE PETKOVŠEK, življenjepisna povest o pomembnem slovenskem slikarju, ki jo je pred smrtjo napisal njegov virski rojak MARIJAN MAROLT. Knjigo bogati tudi dr. Ložarjeva študija o Petkovšku in Marijanu Maroltu, umetnostnem zgodovinarju; dr. Tine Debeljak pa je prispeval obširno monografijo o Marijanu Maroltu kot kulturnem delavcu in človeku. Knjiga je že v prodaji, naročnikom smo jo začeli razpošiljati. V istem poročanju je omenjeno, da je dotiskana tudi druga knjiga: zbirka izbranih novel in črtic FRANCETA KUNSTLJA z naslovom BUTARA. Z njo Kulturna akcija prva v knjižni obliki predstavlja pokojnega talentiranega slovenskega pisatelja tridesetih in štiridesetih let. Naročnike in slovensko zamejsko skupnost bomo s knjigo razveselili vsaj čez dober mesec. Nekako v istem času bo izšel tudi 4. sklepni zvezek XIV. letnika Meddobja, v pripravi pa je že 1. zvezek XV. leitnika, se pravi peti od osmih napovedanih. Glas SKA s to dvojno številko ubira korak z datumom. Poslej bo reden gost vsak mesec. Druge štiri knjige so v pripravi; vse kaže, da pri publiciranju ne bo zastanka in bomo do maja 1976 izpolnili vse napovedano. PROSIMO VSE NAROČNIKE IN VSE PRIJATELJE NAŠEGA DELA, DA Z ZAUPANJEM ZRETE NA PUBLIKACIJE JUBILEJNEGA DVELETJA IN SKORAJ PLAČATE PRVI OBROK NAROČNINE! II ARGENTINA, kjer naše publikacije izhajajo, je v zadnjih mesecih zašla v veliko gospodarsko krizo. Posledica je okrog 150 odstotno povišanje stroškov pri izdajanju Glasa SKA, Meddobja in knjig. Pri naročnikih iz inozemstva, ki plačujejo naročnino v dolarski valuti, ni težav, ker se je dolarska vrednost ob ponovni devalvaciji argentinskega pesa sorazmerno zvišala. Zato inozemske naročnike lepo prosimo, da pristopijo k vplačilu naročnine čimprej: s tem nam boste izdatno pomagali kriti stroške naših publikacij. Naročnikom v Argentini pa, ki bi danes plačali dvoletno naročnino s 500 pesi, bo menda jasno, da je ta znesek naravnost smešen spričo vsega bogastva in vrednosti jubilejnih publikacij, pa obenem spričo poraznega padca argentinske valute. Ko smo lani napovedali, da tudi naročnikom v Argentini v dobi dveletnega publiciranja naročnine ne bomo zvišali, smo pač ravnali v dobri veri, da be šlo vrednotenje argentinske valujte po navadnih stopnicah in pa da boste naročniki hitreje pristopili k plačevanju, dokler je bila vrednost argentinske valute še količkaj sprejemljiva. A prišlo je razvrednotenje, kot ga Argentina še ni doživela in ga tudi nihče niti pričakoval ni, niti predvidel. Vseeno smo pripravljeni držati dano besedo c, nepo-višanju naročnine v Argerjtini: vsem naročnikom v Argentini smo pripravljeni nuditi naše dvoletne publikacije za napovedano naročnino 500 pesov; tudi njim, ki sploh še ničesar niso plačali! A zlasti te zadnje lepo prosimo: IZ RAZUMEVANJA DO NAŠEGA TRUDA IN IZ NAKLONJENOSTI DO KULTURNE AKCIJE — PLAČUJTE PROSTOVOLJNO VEČ, KOT JE PREDPISANO! S svojo velikodušnostjo boste ustanovi, ki že dvajset let in več živi in plodno deluje tudi po vaši pomoči, omogočili, da prebrodi sedanje gmoltne težave in da zaživi še plodnejša v svojih stvaritvah v novem desetletju! blagajnik • Novi odbor Slovenske kulturne akcije sestavlja načrt za dveletno dejavnost ustanove. Objavljali ga bomo v listu sproti, kot se bo naša prizadevnost na zunaj kazala med slovenskim zdomstvom v Argentini in drugod. • Na, prvi redni seji novega odbora Slovenske kulturne akcije sta bila potrjena oba, urednika periodičnih tiskov Meddobja in Glasa SKA, gg. France Papež in Nikolaj Jeločnik. Na isti seji je odbor sprejel na znanje sporočilo, da so si člani Gledališkega odseka za vodjo izbrali igralca Lojzeta Rezlja, ker je dosedanji vodja N. Jeločnik prosil spričo velike zaposlenosti v ustanovi odsek za razrešnico. • Novo odborniško mesto za organizacijo in poživljenje dejavnosti v Slovenski kulturni akciji je odbor poveril dosedanjemu vodji gledališkega odseka g. Nikolaju Jeločniku, ki začasno vodi tudi Glasbeni odsek. • Novo sezono kulturnih večerov v Buenos Airesu - že 22. sezono! - bo Slovenska kulturna akcija začela v soboto 2G. julija 1975 ob osmih v gomji dvorani Slovenske hiše. O Edvardu Kocbeku bo govoril dr. Tine Debeljak. Aktualnost Debeljakove obdelave svojega sodobnika Kocbeka, je pobudil izid Pahor-Rebulove knjige »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa“, pa odurna gonja, ki^ sta jo v teh mescih od strani slovenske kompartije deležna avtorja. • Izšla je prva knjiga napovedanega jubilejnega letnika: MARIJAN MAROLT, JOŽE PETKOVŠEK, življenjepisna povest. Dotiskana je tudi že druga napovedana knjiga -FRANCETA KUNSTLJA zbirka novel in črtic BUTARA. Na svitlem je 3. zvezek XIV. letnika Meddobja. 4. zvezek pa je v tisku. ® GLAS izhaja zadnje mesce z neljubo zamudo. Prosimo naročnike, da nehoteno počasnost prizanesljivo spregledajo. Krive so je edinole razmere, v katerih se urednik - tudi urednik Meddobja enako! - vsak dan znova ubija po eni plati z otepanjem z življenjsko nujnim zaslužkarstvom, po drugi pa z izpolnjenjem odgovornosti kulturnega delavca v zdomstvu. Vse bomo storili, da bo od avgusta naprej GLAS reden mesečni gost med našimi naročniki, člani SKA in njenimi prijatelji. • 13. juljia letos je Gledališki odsek Kulturne akcije že tretjič gostoval s predstavo v slovenski Mendozi pod Andi. Ob navzočnosti avtorja so izvajali obojni igralci - mendoški in buenoaireški - njegovo dramo človek, ki je ubil Boga. O pomembnem gledališkem dogodku pomo več poiocah v avgustovem Glasu. * Ob tridesetletnici slovenskega eksodusa in zdomstva je osrednje slovensko društvo v Buenos Airesu'Zedinjena Slovenija naprosilo gledališčnika Nikolaja, Jeločnika, da v počastitev vsakoletnega praznika Junakov pripravi komemo-racijo v dvorani Slovenske hiše. Le-ta je pritegnil v iz-vajanje izvirne odrske evokacije Miklavža Trpotca iNasa čas|t je šla čez smrt k ustvarjalnemu sodelovanju nekatere druge redne člane Gledališkega odseka; tako igralca Frida Beznika (ki je predstavi oskrbel tudi scenični okvir) in Maksa Noseta; za organizacijo predstave pa je naprosil vodjo Gledališkega odseka Lojzeta Rezlja (ki je hkrati tudi kulturni referent Zedinjene Slovenije). Predstavo je omenila, pohvalno tudi Svobodna Slovenija. Zedinjena Slovenija je za to priložnost izdala tudi poseben spominski list, kjer je na naslovni strani natisnjena izvirna risba akad. slikarke Bare Remec (last N. Jeločnika), redne članice SKA. V predstavo je režiser Jeločnik vključil tudi odlični dekliški zbor Slovenske mladenke, ki ga vodi ga. Anka Savelli Gaserjeva, kvartet Vasovalci, ki ga sestavljajo štirje izurjeni pevci redkih kvalitet, pa podjetni Slovenski buenos-aireški oktet. Od igralsko obetajočih talentov mlade generacije pa Janiko Pezdirc. — Za Gledališki odsek Kultur-ne akcije je povabilo Zedinjene Slovenije (četudi je bil fo**-malno povabljen le po članih) priznanje kvalitetnosti nje-eovih teženi in srledališke dejavnosti. • Lazarist FRANC SODJA, redni član teološkega odseka Slovenske kulturne akcije, je pred leti napisal sodobno ubrano, prikupno knjigo nevsiljivih aforizmov in vedrih življenjskih gledanj Lepo je biti mlad. Zdaj je dotiskana druga njegova knjiga, ubrana na podobno tematiko, z naslovom Glejte, že sence zahaja. Publikacijo, ki bo skoraj izšla, je kot prej omenjeno založilo Baragovo misijonišče. O inovi knjigi tega res sodobnega slovenskega meditatorja -Ipisatelja bomo več zapisali ob izidu. ustvarjalci ska ivan bukovec IVANA BUKOVCA poznam iz tistih dni, ko je pokojni Marijan Marolt z Baro Remec, Francetom Ahčinom in Milanom Volovškom začel z umetniško slikarsko šolo v Slovenski kulturni akciji. Bukovec in njegovi sogojenci in sogojenke - deset ali kaj jih je menda bilo - so »edini formirani naraščaj slovenskega umetništva v svetu, ki je izšel iz slovenske umetniške šole in je v nekaterih primerih — Bukovec je med njimi — ubral lastno umetniško pot po zaslugi starejših slovenskih umetnikov. Pač nekaj, na kar je Kulturna akcija s svojimi profesorji likovniki upra- vičeno lahko ponosna. Spominjam se Ivana Bukovca med najbolj prizadevnimi gojenci. S prodirno zaznavo je v polno srkal iz prijateljsko nastavljene kupe znanja in umetniške dejavnosti, ki so mu jo ponujali učitelji. In kar je srknil, je zadnja leta dalo ploden sad. Njegova nedavna samostojna, razstava olj v aprilu nam je Bukovca predstavila kot resnega, v mnogem že dognanega slikarja nekakšnega poetično pridvignjenega realizma s poduhovljeno vsebino in sodobno izraznostjo. Od šolskega ustvarjanja je lirizem sproščenega umetniškega nadiha.. Ne sije osebnost ustvarjalca: tokrat so bili zvečine na ogled pejsaži novejšega datuma. Značilna poteza Bukovčevega ustvarjanja je lirizem sproščenega umetniškega nadiha. Ne bi pritrdil nekomu, ki pravi, da je to svojski odjek šolanja pri Bari Eemec, četudi vem, da je iskren občudovalec njenih barvnih in grafičnih dognanj in se ji je od vseh gojencev takratne umetniške šole morda najbolj približal. Rajši mislim, da je ta lirizem v formi in nastavku izraz osebne notranje naklonjenosti. Po naravi je slikar mehek značaj. Mehkoba - daleč od vsakršne omledne solzavosti -se očita v njegovih zdanjih stvaritvah zavestno. Umetniškim kreacijam daje svojski čar, ki je zaznaven enako v barvi kot v dletu. (Veljalo bi, če bi poklicen umetnostni kritik ali esejist o priložnosti obdelal Bukovca kot skulptu- rista; naj si ogleda njegovo razpelo in križev pot v votivni slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu.) Lepe filozofsko kritične zaznave o Bukovcu je že pred leti v Glas in Meddobje zapisal esejist France Papež, slikarjev sogojenec iz umetniške šole Kulturne akcije. Letošnja konecaprilska razstava- — fotografske posnetke nekaterih razstavljenih platen objavljamo v ilustracijo (če- tudi vemo, da črnobela fotografija še zdaleč ne zmore pravšnega vtisa na pozorno motreče oči: saj ji manjka osnovni ton umetniške stvaritve, ki je barva) — je bila za vse slovensko, zdomstvo v Buenos Airesu dogodek. Se zdi, da premalo poudarjen. S kratkim, bolj kronističnim kot likovno kritičnim poročilom jo je omenil slovenski tednik Sv. Slovenija, ki pred razstavo natisnil tudi priložnosten pogovor s' slikarjem. Pa bi razstava zaslužila več pozornosti. Ker je v naših dneh, v zdomstvu posebej, kaj tvegana stvar slovenskemu umetniku pripravljati samostojno razstavo - zgolj za slovensko skupnost. Pa ker je takšno pod-vzetje, kot je samostojna slikarska razstava, redko kulturno slavje, ki zasluži vsaj tolikšno, če ne večjo pozornost, kot jo pridajemo športnemu dnevu ali pa prazniku kolin z žegnanjem in z osmino. Saj konec koncev so prav slovenski likovniki tisti, ki našo prisotnost v velikem svetu pred svetovnim občinstvom najbolj živo- pričajo z vsem razumljivo govorico podobe in barve in skulpture in črte-ža. Zdomska javnost bi jim zato morala posvečati mnogo več pozornosti, kot pa jo. Takšni dogodki, kot je bila Bukovčeva razstava konec aprila, so pa tudi za kritika prikupna priložnost, da umetnika ne le v javnosti predstavi, marveč se s peresom za-globi v njegovo kreativnost sploh. In Bukovčeva je zadosti pestra: slikar, rezbar-kipar, grafik, dekorater - če se zmislim samo na nekatere njegove zares dognane knjižne in revialne opreme, ki jih ni malo - pa zanimiv tudi kot scenograf. Do zdaj nisem v slovenskem pisanju med nami zasledil, da bi se kdo pomudil ob Bukovcu scenografu; pa je samo podpisanemu pri gledaliških podvigih zadnjih let ustvaril vsaj deset izvirnih in dojemljivih sceničnih okvirov. Ti stavki seveda niso in nočejo biti očitek kronistom in piscem likovnih poročil. Žele samo opozoriti na pomembno umetniško stvamost, ki jo med slovenskim zdomstvom v Argentini predstavlja Ivan Bukovec. Je iz mlajše, že v zdomstvu oblikovane umetniške generacije. Resničen plod umetniške prizadevnosti v Slovenski kulturni akciji. Želimo, da bi nam Ivan Bukovec skoraj pripravil - tokrat v okviru likovnega odseka Kulturne akcije, katere redni ustvarjalni član je - širše zastavljeno retrospektivno razstavo celotnega svojega umetniškega opusa: od podob do knjižnih oprem, od rezbarij in križevih potov do sceničnih črtežev, pa pokazal tudi razšimo in bogato lestvo svoje grafike in ilustracij. Vredno bi bilo, da, ga slovenska javnost, posebno mlajši rod spozna v celoti. nikolaj jeločnik pisma m e d d o b j DRAGI MED! ^RI nas je zdaj deževna doba - včasih se srajca eno-tf stavno prilepi na kožo, najbrž se ji ne ljubi več živeti med zatohlimi stavbami. Iskrena hvala za Tvojo novo stvaritev XIV|3 - razveselila in obogatila me je; lahko mi verjameš. O njej smo govorili oni dan v japonski restavraciji — narodna delavka (ND), literarni kritik (LK) in zadružni predsednik (ZP), to se pravi, trije zdomski Slovenci iz ZDA, pravkar na poti skozi Tokio, in jaz. Tukaj podajam razgovor v zgoščeni obliki: eden izmed gostov je namreč jecljal, eden je uporabljal strahotno dolge presledke med stavki za pipo, eden pa je lastnoročno listal po Meddobju in ga prebiral za citiranje. Jaz sem se - kako bi že rekel -po orientalsko držal ob strani; moral sem paziti na to,, da. nas natakarji ne pozabijo. (Nekatere restavracije načrtno vabijo h govorjenju, da morejo tako več prodati na račun izsušenih grl.) Ker sem upal, da bodo ti prijatelji zame plačali, gotov pa nisem bil, sem imel še en razlog, da sem .svoje mnenje porazdelil na varne odlomke. Kratice so po vsem tem dovolj umljive. ND: Teh 80 tiskanih strani me spet navdaja s ponosom. Ustvarjamo — pesem, prozo, prevode, presoje, prodore v svet duha. ZP: Tudi jaz sem ponosen, a bilanca me moti. Gospodarsko gledano bi lahko podvojili število naročnikov, uvedli XIV/3 vsakoletne literarne nagrade, tiskali umetniške priloge v barvah in tako ustvarili kulturo nove Slovenije v svobodi. Dejansko pa še nismo na to pripravljeni - kot celota. ND: Toda Med povezuje kontinente. Tudi tokrat so zastopane Evropa, obe Ameriki in Azija. LK: In Afrika? ND, ZP in jaz: ?... LK: Mislim na Soneta o vonju. Po navadnih kriterijih pesmi sta preveč neizdelana, a v luči afriških prvin živali in človeka med njimi, kar lepo zvenita. Pesnik je najbrž prebil določen čas v Afriki. Spominja me na zbirko An Afričan Treasury, čigar zadnji del je posvečen pesmim črnih pesnikov. Če se ne motim, je knjiga izšla v New Torku pred desetimi, dvanajstimi leti. Le da afriški pesniki v tej knjigi skušajo spremeniti v pesem tudi najbolj »živalske" funkcije. ND: šele zdaj začenjam razumevati ta soneta o vonju. Zdi se mi, da ima Karel Rakovec vso bodočnost pred seboj, če bo dovolj potrpežljiv, da se - rekla bi — potopi v najbolj navadne stvari in jih pesniško-duhovno osvetli. ZP: Upam, da mi bo kdaj razodel tudi lepoto gospodarskih podatkov. Ne mislita, da se razumem le na denar. T. S. Eliota v Papeževi predstavi sem kar užival. Nekoč sem igro poslušal v angleščini in reči moram, da Papež dobro pre-vede finese anglosaških razpoloženj. Koliko žrtvovanih delovnih ur tiči v tem prevodu! ND: Ko bi imeli več takih ljudi! A kakšna škoda, da se je nekaj velikih ljudi odcepilo od SKA in tako nehalo literarno ustvarjati - vsaj, če človek noče istovetiti političnega pisanja kot takšnega z literaturo. SKA ni zato nič manj protikomunistična, a njen namen je umetniško ustvarjanje navkljub diktaturi doma in brezdomstvu v tujini. Če umetniško ustvarjanje zahteva protikomunistično poanto1, jo bo izrazil na umetniški, ne na političen način. Sicer zapade leninističnemu načelu, da je politika poklicana, da vzgaja in usmerja umetnost. Res, škoda za razcepitev sil med nami, ki nas vse druži izkustveno spoznanje, da med svobodnim človekom in komunistom ni mogoče sodelovanje. ZP: Prepotrebne so nam politične in gospodarske revije in listi, a ti ne morejo biti nadomestek za umetniško revijo. Sicer pa je v SKA zmeraj dovolj prostora za umetnost, ki se včasih zgrozi nad komunističnim zlom in komunistično zablodo. Detelova novela groze Visoka politika ima sicer na prvem mestu neke vrste posvetilo „Vroče so južnoameriške noči“, a novela je živa analiza tkzv. ljudske demokracije pod vodstvom Prezidenta iz vrst KP. LK: Ugaja mi živo, napeto pisanje. Tudi njegov ciklus pesmi Kralj iz senc je poln čudovitih podob, vzetih iz srca modernega življenja in modernega človeka. Detelove pesmi so mestoma preveč prozaične, a odlično poustvari strahot-nost modernega življenja in vpliva kot neke vrste poetični prerok. Morda bi bila nova oznaka za takšno ustvarjanje na mestu — lahko bi mu rekli foberoško pisanje, od starogrške besede foberos za »grozne stvari". Jaz: Zanimivo, da je prav naša doba, ki se ponaša z zavestno brezbožnostjo, tako polna; groze. Kakor da bi človek znova postal volk človeku, a tega noče priznati. Stari latinski izrek homo homini lupus je treba v naši dobi dopolniti z sub nomine ovis - »človek (je) človeku volk s simbolom ovce". Pred leti je Papež pel o magiji besed in besednih odnosov med ljudmi, zdaj pa vse to uglasbi na sredi argentinske dežele. Un simbolo perfeccionado por el tiempo y estas tierras, sem si zapomnil iz pesmi; po naše: (Postal je) znak, ki sta mu dala zoreti čas in pokrajina. ZP: Po poklicu sem praktično usmerjen, a ni mi dalo, da ne bi vzel na pot okoli sveta zadnja dva lista Meda, kjer bistri Papež prevaja iz latinščine in španščine 24 tez tomizma. Ne vem, kaj je v njih, da me vedno znova vleče k njim in jih skušam nekoliko dojeti. Nagonsko čutim, da mi lahko osvetlijo tudi najbolj konkreten del zemlje, celo takšno monotono stvarnost, kot so številke vrednosti. Morda pa je temu »kriv" tudi tekoči, umljivi prevod. Meni se tak način filozofskega razmišljanja zdi lep, neke vrste koncept za nadaljnje ustvarjanje. Jaz: Naj pripomnim le to, da nisem popolnoma zadovoljen z besedicama »absolutno nemogoče" v 12. točki Koz-mologije. Absolutnost po mojem zadeva bistvo bitja in ga tudi čudež ne more razveljaviti. In vendar imamo dejstvo evharistične prostorne »hkratnosti". Morda bi bilo bolje prevesti s »kot takemu nemogoče"... ND: Mene je posebno zanimal gospoda čuka esej O človeški napadalnosti. Zdi se mi, da je mogoče reči, da gre pri agresivnosti komunizma: tudi za pojav bolezni. Igram se z mislijo, da bo bodoča medicina delila bolezni v individualne in družbene. In upam, da bomo nekoč imeli tudi dvojno kriminologijo, ki se bo bavila ne le z individualno, marveč tudi z družbeno kriminologijo. Zaključek Čukovega raziskovanja pa se mi zdi prepesimističen - po njegovem ustreznega odgovora na ta problem sploh ni. čutim, da ima vsaka zdrava družba naravno moč, da se brani ogražanja eksistence. Možno je tudi, da smo na sledi odkritja novega zakona o medsebojni pogojenosti med družbenim zdravjem in radijem napadalnosti. ZP: če prav razumem, bi to pomenilo v konkretnem primeru slovenskih brezdomcev, da se moraš baviti s sociološkim zdravjem svoje skupnosti. IZŠEL JE vsebina 3. zvezek XIV. letnika revije meddobje uredil in opremil FRANCE PAPEŽ, ELLOS PROZA IN POEZIJA: VINKO BELIČIČ, DROBNA PROZA * BRANKO REBOZOV, ŽALOVANJE * KAREL RAKOVEC, SONETA O VONJU * LEV DETELA, VISOKA POLITIKA; KRALJ IZ SENC * VLADIMR KOS, TRI KANTATE ZA VELIKI TEDEN DRAMATIKA: T. S. ELIOT, KOKTAJL (2. dejanje) ESEJI: ALFONZ ČUK, O ČLOVEŠKI NAPADALNOSTI PREVODI: LUIS DE CAMOENS, LUZITANCI (slovenil Tine Debeljak) ZAPISI: K UVODU V CAMOENSOV EP LUZITANCI (Tine Debeljak) OBLETNICE: ŠE EN PRISPEVEK V SPOMIN NA TOMAŽA AKVIN-SKEGA IN TOMIZEM (France Papež) UMETNIŠKA PRILOGA: IZ RAZSTAVE OB 20-LETNICI SKA FRANCE PAPEŽ prodajna cena tega zvezka je 60 pesov v Argentini, 2 dolarja drugod LK: Nekaj te motivike je tudi v sveži Rebozovi pesmi Žalovanje. Želel bi si še več Rebozovih pesmi. Žalovanje je polno lirike narave, ki služi kot neke vrste protiutež. ND: Upam, da bo Branko Rebozov nadaljeval s svojo pesmijo, ki govori s podobami modernega spoznanja. Vsaj takšno se mi zdi in zato mi ugaja Žalovanje. Papeževo govorjenje pesmi v španščini mi je nerazumljivo, čeprav daje Medu južnoameriški prizvok. Tudi to lahko: položimo na tehtnico zmogljivosti našega naroda - a ko bi vsaj z nekaj našimi besedami opisal vsebino teh skrivnostnih uvodnikov! LK: Strinjam se. Na dragi strani pa moram reči, da tisti izmed nas, ki razumemo španščino, vedno bolj uživamo zvočnost Papeževe pesmi, ki se bolj in bolj - če se ne motim - približuje južnoameriški zemlji in njenim podobam. Vzemite začetni verz njegove „Ellos“. No volveran tako zveni, kot bi poslušal začetni akord resničnega tanga. Jaz: Ali ne slutimo pomena življenjske vere za našo skupnost? S svojo zdravilno močjo reagira proti razdiralnim skupinskim vplivom in tako manjša število ugodnih dejavnikov za razmah napadalnosti v negativnem smislu. LK: O napadalnosti v pozitivnem ali krepostnem smislu prepeva v Medu Camoens. Zakaj neki se prevajalec dr. Debeljak ni lotil kakšnega bolj pomembnega, odlomka te pesnitve? Uvod le napoveduje nov pogum, nove sile, novo zvenečo strast. Mestoma je prevod čisto pesniški — takoj sem si bil prisvojil stih: »če sploh se takšna snov da v verz obseči!" Kako hi zvenelo v primeri s portugalskim izvirnikom, ko bi ta stavek spremenil v »če sploh se takšna snov da v spev ujeti" ? ... ND: Ne pozabimo, da je Debeljakov esej o Camoensu pionirskega značaja. Sploh se Med ponaša s celo vrsto pionirskih podvigov v svet duha. LK: Beličičeve lepote še nisem omenil. Jezik njegove Drobne proze je krasen, osvetlitev najbolj vsakdanjih dogodkov pesniško dramatična, slikanje ljudi plastično. In ven-,dar bi si želel — prav zaradi teh odlik — še nekaj, recimo „0. Henryjevskega“: še večje odkrivanje dramatičnosti, skrite v vsakdanjem življenju. ND: Rotiti moramo g. Beličiča,, da nadaljuje in se ne boji- še neobdelanega terena slovenskega ustvarjanja. Gre za bodoče generacije. LK: In končno... Jaz: Natakarji prinašajo slavno japonsko ribjo jed piratov zahodnega otočja. Dovolite mi, da vam pokažem, kako se je s paličicami, ki so idealno orodje za snemanje kože z rib. Človek se čuti prestavljenega k obali npr .otoka Cu-šima... ND, LK, ZP: Hm. DRAGI MED, tukaj se je pogovor končal; na koncu večerje se nihče ni več spomnil na moje Kantate. Ko smo se razšli, so restavracijske stereo zvočne naprave prenašale Zadnji valček v Parizu v japonski interpretaciji; med nama povedano: manjkalo je prave harmonije. Opazil sem, da Japonci ne čutijo tolikšne potrebe po harmoniji in da so nekako zadovoljni z melodijo samo, ki je največkrat trdo otožne barve, vsaj kadar gre za izvirne japonske moderne melodije (od druge polovice 19. stoletja naprej). Pazi na zdravje, če pri Tebi dežuje v srajco in skoz srajco v srce! Tvoj vdani mlada dejavnost karantanija v mendozi V letošnjem februarskem Glasu smo v uvodniku Slovenska kulturna prisotnost pod Južnim križem med eminentnimi slovenskimi ustvarjaici, ki ji