NEODKRIT OTOK. SPISAL FRANCOIS DE NINON, FREVEL ROK DROFENIK. LJUBLJANA. Faleres je vstopivši v sobo kontre- admirala pozdravil vojaški in stopal proti pisalni mizi, kjer je postal. Preko glave 247 svojega predstojnika se je skozi široka okna zagledal v pristanišče ; je videl mogoč- ne oklopnice, bela, napihnjena jadra ladij, ki so plule po morju, širno morsko ravan do daljnega horizonta. Njegove sanjave oči zg-ubljale so se v belkastih skupinah oblakov in srečale v finih potezah risajoče se vrvi ponosnega trojambornika, ki ga je spominjal minolih časov, dolzih, nevarnih in viharnih voženj. Iz njegove zamišljenosti zdramil ga je glas admirala : »Dragi mladi prijatelj, dal sem Vas poklicati, da Vam pošteno umijem glavo. Dober prijatelj sem Vašega očeta. Vas poznam že izza Vaše mladosti in se živo zanimam za Vas, kar mi je tembolj povod, da sem strog z Vami. Toda preden na- daljujem, hočem še enkrat premotriti raz- lične pritožbe, ki sem jih slišal proti Vam. Sedite toraj !« Admiral je položil ost noža za papir na svoje gole ustnice, krepko gledaje mla- demu pomorskemu častniku v obraz. »Da, res je«, 'pričel je potem poveljnik, »Raymond des Mureaux iz »luno«, s ka- terim ste križali po tihem oceanu, prito- žuje se o Vas. Ne, morda da niste mailjiv, dober častnik, ali da ne priznava Vaših izvrstnih fizičnih in moralnih lastnosti. Pritožuje pa se zbog nekaterih posebnosti Vašega zna- čaja, in sicer pred vsem, kar je najhujše, da ste se o neki priliki spozabili tako, da bi mu skoro bili odrekli pokorščino«. Popolnoma mirno odgovoril mu je Faleres : »Res je, vem, zakaj se gre. Radi za- deve z Markizani se admiral tako razburja.« »Da; ali meni se zadeva ne zdi tako brezpomembna, kakor Vam. Toda poslu- šajmo poročilo. Dne 25. septembra so Vas poslali s čolnom in šestimi možmi reko- gnoscirat male skupino otokov, ki so last Markizanov, pred katerimi pa se še ni ustavila nobena ladija in kateri toraj tudi še opisani niso bili. Vi ste Vašo nalogo izvrstno rešili, podali ste izborne topogra- fične narise, napisali ste poročilo, ki je bilo oficijelno objavljeno v žurnalu .... In potem se je od pomorščakov, ki so Vas spren-.ljali, počasi izvedelo, da ste na tem potovanju odkrili otok, kateri ni na nobeni pomorski mapi. Vaši ljudje pripo- vedujejo naravnost bajne stvari o bohot- nosti tega eldorada, o lepoti in krotkosti domačinov, o izobilju na tem otoku . . . Vprašalo se Vas je, a Vi ste se umikali odgovorom. Vaši predstojniki so se bili za stvar vnemali, komisarijat in »Iuno<. sta se dogovarjala in končno dogovorila, da je nujno potrebno, da se onemu divjemu ljudstvu omogoči, da bode tudi deležno blagoslova kulture. Vrhutega je baš šlo za to, da se določi kataster naših posestev, in k temu je bilo območje tega otoka nujno potrebno. Seveda so se obrnili do Vas, da natančno označite lego Vašega novoodkritega otoka, a pri tem se je za- delo na popolno neumljiv odpor od Vaše strani : Vi ste trdili, da ne poznate na- tančno lege dotičnega otoka, izjavili ste, da so vse govorice pomorščakov o bogati deželi in nje domačinih izmišljene. Uka- zalo se Vam je, da vodite ekspedicijo, kajti samo Vam so natančno znani toki in ceste v tem labirintu, toda tu ste se izgovarjali z boleznijo in silili, naj Vas po- kličejo nazaj na Francosko. Poveljnik Raymond mi je namignil, da smatra za svojo dolžnost, da o tem poroča pomor- skemu ministru ; pred vsem pa se je obrnil do mene, ker mu je znano, kako se za- nimam za Vas ; jaz da naj z Vami govorim in naj zahtevam, da se opravičite glede Vašega obnašanja. Tega opravičenja pri- čakujem od Vas sedaj, Vi veste, da sem Vam sicer lahko naklonjen, da pa bi Vas moral ostro soditi, ako bi me Vaš odgovor ne mogel zadovoljiti«. Faleres je zrl s svojimi sanjavimi očmi za bežečimi rujavimi oblaki na nebu in 248 pričel govoriti z zamollclira glasom, kakor da posluša notranji glas : »Gospod admiral, vse Vam hočem razložiti, da bodete slišali popolno resnico, in potem me sod'te, kakor Vam drago. 25. septembra sem odplul z ladijco, oprem- ljeno z jadri ; vsled protitokov, katerih je mnogo med otoki, nam je bilo le z ves- lanjem možno' priti naprej. Zadeli smo na nekaj otokov, na katerih je evropska kul- tura že pustila svoje sledove. Divjaki, ka- tere smo tam našli, so strahovito posuro- veli, pijančevanje, kvartanje, tatinstvo, kratko : najnižje, najgrje pregrehe vladajo tam. Obžalovanja vredno ljudstvo, katero brzdajo glavarji, ki so oboroženi s starimi evropskimi puškami, ne pozna nikakršne druge bodočnosti od ostudnega alkohola, katerega so tam uvedli angležki trgovci. Ko sem prilično tuintam govoril z doma- čini, sem si posebno zapomnil ime, kate- . rega so vsakokrat izgovarjali s spoštovanjem in bolestnim obžalovanjem, na način, kakor se govori o izgubljeni domovini, o čednosti, katere ni več. Nekateri so mi trudno in žalostno kazali proti zapadu, ponavljaje : »Hawaüki, Hawai'ki«. V Maori pomeni to toliko, kakor : »Dežela, ki nas preživlja«. Poizvedovanje mi je bilo precej težavno; čimbolj sem vpraševal, tem zmedenejši so bili odgovori ; ljudem se je poznalo, da jim beseda ne gre iz ust. Končno sem necega starega glavarja komaj pridobil z nekaterimi litri ruma, da je izpovedal, da leži na zapadu dežela, katero smatrajo za- svojo domovino in iz katere izvira njihov rod. Da, necega večera mi je ta glavar pokazal na skrivnem — kajti bil je krščen in kristjan — sveto predgorje, kjer so se nastanili bogovi, ko so z zapadnimi rodovi prišli na ta otok iz blagoslovljene dežele ki preživlja, Havvaiki, Hawaiki. Sklenil sem, da poiščem ta bajni otok, in ker smo imeli ugoden veter, ki nas je kmalu potisnil na viisoko morje, odrinili smo iz pristanišča. Jadrali smo komaj štiri ure, in že seje iz valov pričela vzdigovati suha zemlja. Ko smo se bližali, pihljale so nam nasproti sveže, nežne vonjave, kakor mehki poljubi; zeleni gozdi širili se se ob obrežju, harmonični zvoki doneli so nam na ušesa. Usidrajočim se došli so nam na- sproti ljudje, pojoč in plezajoč šli so nam nasproti. Osem dni, najboljih, najlepših v mojem' življenju, preživel sem na tem otoku. Srečni otok Hawaiki, preživljajoča dežela, ki je Markezanom tako živo ostala v spominu, je raj na zemlji. Sadje in poljski pridelki vspevajo brez obdelovanja ; rib je ob mor- skem obrežju v izobilju ; ono malo divja- čine, katero pobijejo, zadostuje domačinom popolnoma, da se prežive, ne da bi jim bilo k resničnem delu treba le s prstom ganiti. Deliti jim ni treba ničesar, ker imajo vsega v izobilju, ker je vse lastnina vseh. Toda vzlic temu, da vlada med njimi neomejeni komu- nizem, g-a ni uvedel nikakšen zakon; nikak- šni strogi paragrafi ne ovirajo domačinov v njihovi svobodi, ne motijo njihovih čistih pojmov ; misel na pravico ali krivico jih ne vznemirja. — Kratko rečeno, gospod- admiral, našel sem tam najsrečnejše -ljudi. In tu se je od mene zahtevalo, naj postanem morilec te sreče ! Naj podam natančno lego tega otoka, katerega sem našel slučajno. Že jutri bi tja poslali po-' morskega pooblaščenca in davkarja in po- jutršnem celo. . . . Mesto, da jim je treba le roko stegniti, da si utrgajo sad, ki utolaži žejo in glad, pokopali bi jih v ze meljske globine, da bi pridobivali zlata — kajti v gorah se nahaja zlato, dejali so mi stari možje. Mesto, da bi živeli v brez- delju, nevednosti in skupnosti |imetka, mo- rali bi pričeti spoznavati delo, muke in ostudne pojme o lastnini. Jaz bil bi demon, ki je uničil ta raj ; jaz bi obnovil sveto- pisemski prvi greh ! Ne, gospod admiral, in če bi bila od tega odvisna moja bo- dočnost, vsa moja karijera — tega otoka ne izdam nikoli !< ' 249 Admiral je zmignil z ramami. »Vi sanjarite, ubogi mladi prijatelj! Toda obračam se sedaj do verskih čustev, v katerih ste vendar bili vzgojeni : ti ne- srečneži vender žive v temni neveri in so gotovo udani najsurovejšemu maliko- vanju. Vi pa hočete zemski blagor teh ljudi varovati pred različnimi domišljenimi nevarnostmi in pri tem pripustiti', da se njihove duše večno pogubijo«. Faleres je govoril rahlo, kakor sam za-se: »Oni obožujejo kamnit kip, ki je bolj širok kakor visok, v podnožju je okrašen s skrivnostnimi, čudnimi slikami. Drugi aitar stoji visoko v gorah, na tem darujejo cvetlice. Njihova vera je ganljivo prepro- sta: solnce in luna — nebeška soproga, njih postelja morje ; njih otroci zvezde ! Smrt je spanje, je konec življenja, kakor je noč ko.nec dneva. Če je po smrti kakšno pre- bujenje in vstajenje? Nekateri verujejo, nekateri se ne brigajo za to.« »Poročnik Faleres, Vaše otročarije po- slušal sem že s preveliko prizanesljtvostjo. Odgovorite sedaj : Da ali ne, hočete se pokoriti Vašim predstojnikom in podati natančno lego otoka ?« »Gospod admiral, čast imam položiti v Vaše roke mojo prošnjo za odpust!« 250