387                                                                                   Pesniška angažiranost v zgodovini
Matej Bor
(1913)
Ena najznačilnejših prvin vsakega osvobodilnega boja je patos. Med pristnim in nepristnim patosom pa je seveda velika razlika. Angleži npr. mu po grški besedi — od Alexandra Popa sem — pravijo ba-tos. Angažiranosti brez patosa, ali recimo po domače, zanosa, ki izvira iz občutka pripadnosti neki veliki stvari in usodni udeleženosti v boju za to stvar, ni. Ta zanos ima seveda lahko zelo različne obraze.   Včasih
celo takšnega, ki je na videz njegovo nasprotje — kot pri Voltairu ali Shawu. Vendar tudi njunega sarkazma ne bi bilo, če ne bi bila tako zelo angažirana — v boju za zmago človečnosti. Njun sarkazem je potemtakem samo druga oblika zanosa: patos, ki si je za spopad v areni življenja nadel varovalno barvo. Tudi s Cankarjevim patosom, ki rad prehaja v sardonizem, je bilo tako. In če naj govorim še o sebi: tudi v mojih, zlasti prvih partizanskih verzih se patos in sarkazem, hlastno iskaje eksploziv besed, venomer menjavata in prepletata, tako da je težko ločiti enega od drugega.
Angažiranost je nasprotje alienacije, ki ni mogoča, dokler čutiš, da je usoda sveta tudi tvoja intimna usoda. Kdor odtujen svetu — in zato sebi, saj je tudi on samo delček sveta — piše svoje verze ali antiverze, prozo ali antiprozo — naj piše v božjem imenu. Zelo resno pa dvomim, da bo taka literatura, čeprav se spogleduje z brezčasnostjo, preživela svoj čas. V brez-časje prodira samo beseda, ki je nabita s potencialno energijo časa. Estetskih spočetij izven časa ni. Zato je konec koncev vsaka umetnost angažirana: če ne drugače v prizadevanju, da bi ostala neangažirana. Izven časa, izven prostora — se pravi, izven življenja.
VEČERNI MOTIV    V vetru nocoj bomo spali,
v vetru, ki divje se smeje.., Morda nam bodo oblaki rjuhe edine, odeje.
Pala na roke, obleko prva, druga bo kaplja. V noč čez močvirno poseko zakričala bo caplja.
Matej Bor
Dež izpiral bo lica,
močil nam usta suha,
noč nam bo z mrzlim nožem
rezala črnega kruha.
Svoje misli teptali bomo ko trhle veje, dokler nam solzna zarja zemlje in src ne ogreje.
V sonce bo hosta zapela, hosta in pesem bojna. Brat moj, ne skrivaj lica! Danes je vojna, vojna!
6
ŠEL JE    šel je popotnik skozi atomski vek POPOTNIK     in srečal popotnika. SKOZI     Ta mu je rekel: Kam? ATOMSKI VEK     __ Ne vem.
—  Jaz tudi ne.
—  Pa pojdi z menoj, kamor prideva, prideva. In sta šla.
Tretji se jima je pridružil,
ne da bi vprašal, kam gresta,
vesel, da je nazadnje našel pravo pot.
In tako je bilo s četrtim in šestim in desetim
in tisočim in stotisočim.
Tedaj pa je rekel prvi popotnik drugemu:
Kam gredo vsi ti ljudje?
—  Za nama.
—  In ne vedo, da midva ne veva, kam greva?
—  Ne.
—  Torej jim morava povedati.
—  Nikar, je rekel oni. To naju bi stalo glavo. Rajši se ločiva in pojva vsak svojo pot.
In sta se ločila.
Za njima pa je nastal tak trušč in hrušč,
da se je od njega tresel ves atomski vek.
Vse se je prepiralo,
katera od poti,
ki sta jo ubrala ona dva, je prava.
388
389
Pesniška angažiranost v zgodovini
In še preden je prišel popotnik tako daleč,
da bi bil varen pred krvjo,
je začela teči kri.
Svetal od nje
je stal na pobočjih časa
in gledal navzdol po atomskem veku.
In je bil ialosten, tako,
da ga je celo žalost zapustila.